S potepa po naši občini: Rašica Vas ima soimenjaka, toda... • Avgust je, čas dopustov in Ljubljana je pusta in dolgočasna, da je kaj. Hoditi po razbeljenem asfaltu pač ni prijetno, sedeti v zatohli pisarni še manj, še zlasti, ko na ce-stah vidiš dolge kolone srečnežev, ki drve proii morskim plažam in hladnim planinskim vrhovom. Zato se raje še mi pojdimo turiste in stopimo malo po naši občini, k občanom, ki sicer niso Ljubljančani, so pa kljub temu Šiškarji, pa še dobri povrhu. • Lahko je reči, stopimo malo po občini, toda storiti to je v teh mesecih presneto težko. Stvar se prične zapletati, ko človek zavije na Celovško cesto, za katero nekateri menijo, da bi moral prevzeti pokroviteljstvo nad njo tehnični muzej, saj s svojimi rebri in zaplatami pomeni že pravo zgodovinsko zna-menitost, ki je ne kaže zanemarjati. Saj člo-vek razume, da je razrita tista polovica, po kateri tuji turisti zopet odhajajo iz našega lepega mesta, moramo se pač na vse načine truditi, da bi goste čim dlje zadržali pri nas ... Toda urediti bi morali vsaj vpadnico, sicer se nam utegne zgoditi, da se še kdo v Šentvidu premisli in obrne nazaj in ga potlej niti nadvse vabljive reklame Maksimarketa in Casina hotela Slon ne bodo primamile... • Novi semafor v Šentvidu je seveda vi-šek šaljivosti naših prometnih strokovnjakov. Petdeset aii še več avtomobilov z obeh strani mora stati skoraj pol minute (seveda, če ni kolona še daljša), da s Tacenske ceste priro-pota kakšen moped ali tu in tam celo »ta zaresno« vozilo. No, pa pustimo to, možje so gotovo toliko gruntali in premišljevali, pre-den so naravnali takšne intervale na sema-forjih. ŠMARTNO, ŠMARTNO • Tako, tudi ta reč je za nami, sedaj se moramo samo še zriniti čez most v Tacnu, seveda samo v primeru, če zaupamo vodo-tesnosti našega avtomobila, ki bi vzdržal tudi vožnjo po brzicah umazane Save, če bi se do-trajana mostna konstrukcija morda ravno v tistem trenutku naveličala kljubovati času in prometu... Vse je šlo po sreči in čez nekaj trenutkov že brzimo skozi Tacen in kmalu zatem tudi skozi smrdljivo Šmartno. Par-don, s tem seveda ne namigujem na čistočo prebivalcev tega kraja, v nos mi je šlo pred-vsem veliko smetišče, ki je tako blizu naselja in, če že hočete, tudi pokopališča, da je vse skupaj že precej neresno ... • Na cesti proti Gameljnam sem dohitel staro ženico v črnini z bergljami, ki je zaradi poškodovanih nog in hrbtenice očitno zelo tež-ko zmagovala pot po vročem asfaltu. Videl sem, da je nekajkrat proseče dvignila palico, kadar je mimo nje švignil kakšen avto, in jo nato zopet povesila. »Se boste peljali?« sem jo povabil v avto in hvaležno se je nasmehnila. »Kam pa greste po tej vročini?« »Na pogrebu sem bila ... Me boste poteg-nili do Gameljn?« TAM JE RAŠICA • Ko sva prispela do križišča, je hotela izstopiti. Pa ni bila iz Gameljn, čakala jo je še pot do Rašice. No, lepa reč, še za zdravega človeka je to kar utrudljiv sprehod, z njenimi nogami in berglami pa gotovo ne bo daleč prišla... Nisem bil sicer namenjen na Raši-co, toda nič hudega, gotovo bom tudi gori zvedel kaj zanimivega, sem si mislil in zavil po prašni, ne prehudo luknjasti cesti. • Marija Cedilnik ni ravno zgovorna žen-ska. Ko sem jo vprašal, kaj bi bilo vredno za-pisati o njeni vasi, se je le nasmehnila in za-gotovila, da mi bodo drugi vedeli bolje po-vedati. »K Antonu Kreču stopite, on je tajnik krajevne skupnosti in tudi bolj šolan je, bo znal bolje govoriti, kot jaz.« • Ko sva prispela do Cedilnikove hiše, že-nica skoraj ni vedela, kako bi se mi zahva-lila. • Ničesar nimam, da bi vam ponudila ... Tamle so ringloji, pa si jih stresite z drevesa, če vam pašejo ...« • Nisem utegnil, poslovil sem se od pri-jazne Rašičanke in zavil proti Krečevi doma-čiji. Toda nisem imel sreče. Doma je bila samo Antonova sestra, ki pa mi je zagotovila, da bo gospodar v pol ure doma. V dolino je šel po seno, že precej časa od tega. Kar v Knezovi gostilni naj ga počakam, je še rekla, saj bo prišel tam mimo ... • Mize pred gostiščem so bile prazne, ra-zen tiste, kjer sta sedela dva možaka in ob steklenici piva premlevala vaške novice in govorice. Zunaj se mi je zdelo prevroče, zato sem se preselil v izbo, kjer pa me verjetno ni nihče opazil, saj me je birtka šele čez čas prišla pobarat, čemu sem prišel. »Ob delavnikih pa nimate preveč pol-no ...« sem bleknil in nekako skušal zaplesti gostilničarko v pogovor. »Ja, res je ...« in konec. No, pa nič. Vpra-šati sem jo sicer hotel še kaj o odnosih z vaščani, saj je njena gostilna navsezadnje glavni turistični objekt, poleg razglednega stolpa in še ene oštarije. Tudi o sporu zaradi slik, o katerem sem slišal od znanca, ki več-krat zahaja sem gor, bi jo rad kaj povpra-šal, pa me je že zapustila ob steklenici piva. »Oprostite, je Kreč že peljal tod mimo?« sem povprašal brkatega dobrovoljčka, ki je še posedal pred gostilno. »Ne še. O, če je šel po seno, potem ga še dolgo ne bo,« mi ]e razložil. Pohvalil se je še, da on Toneta dobro pozna in da se kar ra-zumeta, večkrat ga celo na pijačo povabi. »Aha, že gre, po konjih ga poznam,« je stegnil vrat, ko je po klancu zavil voz, nalo-žen s senom. »2ivijo, Tone!« je zavpil in me zmagoslav-no pogledal, ko mu jc voznik odzdravil, češ, vidite, da vam ne lažem ... • Anton Kreč sprva ni bil preveč navdu-šen nad pogovorom. Pa me je le povabil, naj sedem, da bo on spravil konje. Potem je pri-šel, vcs poten in z vrvico okrog glave, ki mu je držala nazaj neubogljive lase." »Počakajte, grcm po jabolčnik, zdajle bo obema pasal.« »VEM KAJ Bl VAS ZANIMALO« • Pa je res. Meni, da sem potem lažje pi-sal in njemu, da je postal bolj zgovoren. »Ja, saj ne vem, kaj bi vas zanimalo. Mor-da to, da smo lansko leto dogradili nov vodo-vod in popravili cesto. Za letos je bil sicer obljubljen asfalt, toda kot kaže, bomo še precej dolgo čakali. Pa je škoda tele ceste, res. Sedaj še ni tako slaba toda ko pride vo-da, potem gre pa vse ... Vsaj cestarja bi mo-rali imeti, da bi pot vzdrževal. Še najbolje pa bi seveda bilo, če bi asfalt položili. Pa ka-nalizacija, to je problem. Saj so že gledali, kako bi stvar uredili, no, potem je pa vse utihnilo.« • Na misel mi je padla tovarna pletenin, ki nosi ime po tej vasi. Verjetno jim precej pomagajo ... »Ja, pa vas moram razočarati. S to tovar-no imamo skupno samo ime. Takrat, ko so fabriki dali ime, naše vasi, smo bili pii direk-torju in kar dobro smo se sporazumeli. Mi smo imeli v načrtu obnovo gasilskega doma, oni so nam pa obljubili petsto tisočakov, kar je bilo takrat veliko denarja in lahko si mi-slite, da nam je ta obljuba prav prišla, saj bi lahko s tem marsikaj naredili. No, pa ni bilo nič iz tega. Direktorji so se menjaii, ime in obljuba pa sta ostala. Večkrat smo jih še spomnili na besede direktorja Vidmarja, no ja, pa pustimo zdaj to. Saj nam niso nič dali niti za veselico, ki smo jo imeli ob 60-letnici gasilskega društva. Druga podjctja so pokazala precej več razumevanja, čeprav ne nosijo imena naše vasi...« »Živio!« je zabrundal znanec iz gostilne, Šuštarjev Ciril, ki se je tedaj prikazal izza vogala. »Boš dal kaj pijače?« »No, kar pridi. K Franci pojdi po koza-rec pa kaj zanimivega ji povej, tačas sc bova pa midva pogovorila,« ga je odpravil Kreč. ZAKAJ DELAJO ŠKODO? • Spomnim se, ko sem še hodil v osnovno šolo in gimnazijo, da smo večkrat lezli sem gor na Rašico ob športnih dnevih. Kako pa kaj Rašičani gledajo na tak turizem. »No ja, saj ne bi nihče nič rekel, če bi se najavili in bi jim mi pokazali, kje naj se igra-jo ... Tako pa pridejo in se razkropijo po sadovnjakih. Skoraj vedno se med njimi naj-de peščica, ki hoče vse porabutati in uničiti. Pa saj starcjši niso prav nič drugačni, marsi-kdo bi si rad tu nabral ozimnico, brczplačno seveda. Potem pridejo pa še zajci, srnc, šoje in kar ostane, je bolj piškavo. Ne, s kmetova-njem človek tu ne more obogateti...« • Iz kuhinje je prilomastil Ciril s kozar-ccm v roki in se nama pridružil, saj je bil pi-jače potrcben kot Sahara dežja, kot je sam priznal... Možak je znan šaljivec in imeni- (Nadaljevanje na 13. strani) (Nadaljevanje z 12. strani) ten basist, kar je bil pripravljen tudi meni dokazati, pa ga je Kreč prehitel in mi začel razlagati o težavah, ki jih imajo v njihovi vasi z vključevanjem mladine ... »Povejte mi, prosim, vi ste še mladi in ve-ste, kaj mlade zanima; kaj naj vendar še na-redimo, da bi tudi fantje in dekleta zaživeli?« je rekel prizadeto. »Poskušamo pri gasilcih, pogovarjamo se o tem na SZDL. Tudi za pev-ski zbor jih ne moremo navdušiti, čeprav je med njimi veliko dobrih pevcev. Mi smo že stari, utrujeni, naše delo boste morali pre-vzeti vi, na vas je napredek, mi smo svoje že opravili...« »Ja, lahko bi ustanovili pevski zbor,« je pritegnil Ciril in ostal pri svoji pevski pro-blematiki... Sedaj se ni dal več motiti, zapel je tisto, za katero žanje največ priznanja — »Pod Golico«, za katero on sam trdi, da je njegova stvaritev, Tone ga je pa izdal, da je to lepo Prešernova pesem ... GASILSKI DOM • V Rašici so s prostovoljnim delom po-stavili gasilski dom, ki bi bil lahko nadvse imeniten, če bi jim ne zmanjkalo denarja. Takšno stvar si je seveda treba pobliže ogle-dati, zato sva s Krečem stopila po vasi. »Vidite, zgoraj bi lahko uredili marsikaj. Dvorano ali pa celo restavracijo, če bi res uspela ideja o kmečkem turizmu,« je z veli-ko mero ponosa razkazoval dom, ko sva prišla do neometane stavbe. »Bil sem že v Avstriji in tam sem videl, kako imajo te reči urejene. Prepričan sem, da bi tudi v naši vasi našli precej sob, gostilni tako že imamo, samo bolj složni in odločni bi morali biti. Predvsem pa bi morali urediti cesto. Sklenili smo celo, da damo podjetju, ki nam pomaga urediti dom, za deset let v uporabo zgornje prostore, toda zanimanja ni. Morda nam bo občina kaj primaknila ali pa se nas bodo le spomnili naši »soimenjaki« iz tovarne ...« • Razkazal mi je tudi orodjarno, obleke, med katerimi še ni tistih, paradnih, s kateri-mi se šopirijo druga društva; motorncr briz-galno, ki ni med najboljšimi... Upajo tudi na gasilski avto, če bo šlo vse po sreči... Ko sva krenila nazaj proti njegovi hiši, sva se ustavila še pri hišici starega vodovoda. »Tu notri bi radi uredili telefonsko govo-rilnico, saj imamo tod okoli en sam telefon, v trgovini v Gameljnah, pa še tistega nam ne dovolijo uporabljati. Toda telefon je vendar za takšno vas nujnost, ne moremo vendar biti odrezani od sveta ...« • Še in še sva klepetala. Pripovedoval je o dogodivščinah iz Slavonije, kamor so jih med vojno pregnali, o težavah, ki jih imajo v vasi z nekaterimi posamezniki, ki vnašajo med Ijudi zdraho in prepir; o neaktivnosti mladi-ne... Majhna vas je to, toda z mnogimi pro blemi. Težave so včasih res precejšnje ... »Ne, da bi vrgli puško v koruzo, tako hudo pa ne sme biti. Še vse hujše stvari smo prebrodili pa bomo tudi te sedaj. Saj pravim, samo več dobre volje in dela je treba, pa bo...« • Prepričan sem, da vam bo uspelo, An-ton Kreč, vam in vsem, ki želijo napredek svoji vasi. Zlatko ŠETINC