Šolski vert. (Konec.) Pa ne samo znanje domačib rastlin naj se po šolskih verlih širi, nego tudi en del živalslva, n. pr.: žužki, povodne živalice, dvoživke, koristne in škodljive živalice, med tem zlasti ptice, ktere bodo domače kraje bolj oživljale npgo do sedaj, ko jim za vsakini gprmom nevarnost preti. Po šolskih vertih pa se bodo tudi vzrejevale take 16« živalice, ktere človeku kaj koristi donašajo, n. pr.: ribe in pijavke, posebno pa čebele, za ktere naj bodo skozi celo leto medonosne rastline v vertu pripravljene. Pa ne samo rasllin in žival nam kaže šolski vert, tudi na rudnine se lahko s pozornosljo obračarao. Sim spada zlasti kmetijsko zemljeznanstvo. Solski vert stavi si, torej 2 poglavitna namcna: 1. podučevati praktično vpiraje se na skušnje (einpirično) in logično, da se razum bistri; 2. odgojevati mladino v pravera pamelno keršanskem duhu in lepoznanskem obziru. Kaj se doseže po teh dvojnih potih, razjasnuje dalje brošura in tudi dvoraljivost, ali bi se kaj lacpga moglo storiti s sedanjimi učiteljskimi močnii in pri revnih okoliščinah srenjskih popolnoma vničujp. Osnova šolskega verta je tudi v sniislu šolske postave od 14. maja 1869. (§. 63.) še bolj pa spominja inštrukcija za nadzornike, da naj se napravijo šolski vprti. Šolska postava pa (udi zahteva, da so učitelji v kmelijstvu podučeni. Tudi v razpravo naj važnejše točke se knjižica razpušča, namreč o stroških za napravo takega verta. V tej zadevi pravi: Ako ima šola pripravno ne premajhno zemljišče, naj srenjčani skerbe, da vsaj v pervič obdelajo zpmljo, in v ta namen s svojimi rokami in tovorno živino kaj brezplačno pomagajo, kar sc lahko zgodi, ker začetna dela bi se v pozni jeseni veršila, ko kmetovalec svoj pospl že dožene. Naj več denarnih stroškov bi stalo nakupovanje sadnega drevja. Sicer se pa naj več rastlin dobi po zamenjavi in pa po darovili. Xacert za take verte se ludi lahko dobi, in pa vsaj učitelj lahko to sam tudi vravna, naj ima Ie kak grajščinski vert pred očmi'. Srenja napravlja in vzderžuje vert. Vert pa s časoma novce donaša (sadjereja) in to se nabira v srenjski blagajnici, kar se potrosi nekaj za uč. (rud, nekaj za vsakdanje potrebe na vertu. Knjižica potem našteva, kaj spada v šolski vert? Kakošen obraz mora imeti? To vprašanje rešuje tako-Ie: 1. Domača iglovina in listno drevje in germovje s semeniščem. 2. Semenica za peskovce, drevesnica za divjake in kutne, ki se požlabtne, zbirko sočnatega sadja, sadišče žlahtnega sadja ia pertlikovcev, in sadne pa tertne brajde. 3. Precej obširno knietijsko poskušno polje. 4. Vert za zelenjavo. 5. Po gredah lepo razdeljenih bogato zbirko gospodarstvenih in tehniških rastlin, n. pr.: sočivje, lan, zdravilne rastline i. t. d. 6. Na majhnih lehah cvetice, visoke vertnice, lepe germe, mnogoletnice. 7. Čebelorejuico v kakem zasebnem kraji šolskega verta. Tudi nekoliko murb bi bilo želeti. Manjkati ne snie vodnjaka. Telovadnica naj ima svoj naj vrednejši prostor v šolskem vertu. Konečno pristavlja knjižica, da za šolski vert je vsak kraj pripravpn, raven ali neraven, na dobri in slabi zemlji, s kratko rečeno: povsod. Krajevnim okoliščinam treba je primerjati, kaj da se sprejme in vzreja v šolskem vertu. Da morajo šolski verti biti okusno sostavljeni, je že bilo omenjeno, vendar zdaj se povdarja, da naj bo vert po angleškeui načinu izpeljan brez pedantične simetrije, ali pa skupostnega nagoščenja in neredne nezistematične sostave. Med gredami in lehami naj se razprostira zelena trava. Knjižica posebno ozira se iia ljudsko šolo na deželi, pa tudi niestnini šolam želi enaki ali vsaj nekaj vrrta, da se tuladež soznani, kako se narava razvija. Sinotcr šolskega vprta je v mestu bistveno ravno isti, kakor na deželi, če tudi tani nektero odpade, kar je za deželo važno. Ncpotrebnost šolskib vertov ni vtemeljena s tera, da inia kraj kak grajščinski vert. Ta je podučilo za posamesnega, a nikakor pripraven za živo gibčno, radovedno mladino. Konec knjižice se pisatelj opravičuje, zakaj da je objavil to važno vprašanje, ter želi, da bi zvedenci svoje ninenje razodeli, in to pričeto misel razširili in v djansko življenje vpeljati pomagali. Glede obširnega in vsestranskega pretresovanja, knjižica svojega namena ne more zgrešiti; vse, kar Ie nasvetuje, da se, brez žertev se ve da ne, storiti; pdino to se nam zdi neizveršilno, da bi učitelj s svojo okorno še le učečo se nuladino pri pomanjkanji časa in obilem drugem poslu mogel vert ohraniti v vedno Icpem redu. Kdor je količkaj iniel opraviti z vertom, ve, da slebern dan prinaša novega opravila. Srenja bi torpj morala vzderževati vertnarja, ki bi preskerboval periodična opravila. Zato dobi nekoliko odškodnine. Cerkovnik bi bil za ta posel sposobpn; po navodu učiteljevem privadil bi se s časonia vertnarije in Iajšal težko brerae učiteljevo. Knjižica zasluži vso pozornost od strani učiteljev, zlasti pa krajnih šolskih svetov in srenjskib zastopov. Blagor srenjam, kedar se bode ta krasna misel pričela djansko uresničevati! f. St.