Udteljskl pokret Vladko Majhen: O konjerejl v^ fT ^J^ (Za učiteljL pokretaše) v~ '\>>Kritika« je postala že s prvo številko osrednje p~edagoško glasilo: reakcionarjev. S svojo šibo je udarila po pedagoških. pisateljih. Če bi jih šiba zadela, bi nosili dancs na svojih hrbtih tiste debele klobase, ki so po mnenju urednika »Kritike« znak pravilne kazni, porojene iz potrebe in ljubezni. V pravični jezi je hotela mačeha sodobne pedagogike prctepsti kolporterje tuje pedagogike. V jezi pa je malo pravičnosti, to dokazuje »Kritika«, ki je najbolj pretepla dr. Žgeča, čeprav se je on doslej izmed vseh vodilnih slovenskih pedagogov najmanj posluževal tujih virov. Dr. Zgeč je prav za prav prvi delavec na slovenskem pedagoškem terenu, saj so se vse doslejšnje ankete vršile na njegovo pobudo. —¦ Klofute je dobil »Popotnik«, bedastemu članku o vzgojni kazni v »Roditeljskem listu« je posvečena pretežna vsebina »Kritike«. S poglavjem »Listek« kani nemara postati literarna revija in tekmec »Sodobnosti«, »LjubIjanskemu zvonu« in »Domu in svetu«. Doslej nenavadna podjetnost! — Zelo aktualna je v »Zapiskih«. Tam so recepti za JUU. Petnajsta stran pa bi skoraj ostala nedovršena, šestnajsta pa celo prazna, toda: na srečo obstaja v Sloveniji še Učiteljski pokret. »Kritika« ni prijateljica ljudi, ker jim ne privošči mehke, Ijubeznive in razumevajoče vzgoje. Zakaj pa ni prijateljka živali? sc sprašujemo, ko padajo težki udarci na konje. »Kritika« kliče na pomoč Učiteljski pokret, ki ga hoče spraviti v konjedersko društvo. Nisem član nobenega kasaškega društva, vendar bi rad povedal katero v Taigovor naše lepe domače živali: konja. ^" »Po proučevanju vasi se bo treba lotiti tudi praktičnega dela.« Pisec ne pozna programa Učiteljskega pokreta, zat6 ne ve, da je proučevanje vasi dolgotrajno in temeljito delo. Pokret nima namcna vzgajati ekonome. Končno ni namen Učiteljskega pokreta, da bi propagiral ali se boril proti gospodarskim panogam; gospodarski in socialni študij mu služita le za to, da pokaže učinke teh faktorjev na pedagogiko. »Konj ni sodobna žival. ... in po naših cestah že ropočejo avtomobili. Če po hribovitih krajih z voli in kravami zemljo obdclajo, bi jo menda tudi na ravnem.« Konj ni sodoben, malo bolj sodoben je avtomobil, najbolj sodobna je pa krava. Clovek bi se ne čudil, če bi kaj takega napisal kateri lzmed članov londonskega cdbora za nevmešavanje, toda da tako spodrsne človeku iz zdrave slovenske sredine, to kaže na precejšnjo ignoranco v ekonomiji. V tistih zlatih časih, ko je hodil Samec na učiteljišče, še niso poučevali ekonofrifie, 'zato je njegova zmota radi tega nekoliko lažje narave. Za Slovenijo je konj zelo sodobna žival. Avtomobilski promet zahteva urejeno cestno omrežje, ki ga Slovenija še zdaleka ne premore. Slovenija se bori koma.j za glavne avtomobilske prometne žile. Kdo ve, kdaj bomo doživeli tako cestno omrežje, da bo lahko drčal avtomobil iz vsakega kmečkega dvorlšča! Naši pohlevni konji pa se počasi pogrezajo v blatne vaške kolovoze in pod težkimi udarci vlačijo pridelke na trg. Drugi pogoj za razvoj avtomobilizma in motorizacijo kmečkega stroja, pa je: blago stanje. Če se razgledamo, kdo ima danes avtomobile, vidimo, da se jih poslužuje trgovina ter dobro situirani svobodni poklici: advokati in zdravniki. Vozilo in njegovo vzdrževanje je dražje od konja. Namesto mleka pa spušča smrdljiv dim. Dravsko, Mursko in Krško polje imajo mnogo teh živali. Razumljivo! Velikanski njivski kompleksi zahtevajo vendar intenzivnega in hitrega dela. Koliko časa bi trajalo oranje s kravami na kmetiji! Čim hitreje je opravljeno delo, cenejše je! Po dolgotrajnem oranju bi bile krave še slabše kakor danes, ko stoje v hlevu in jedo slamo. Krava, ki dela, ne doji. Zopet smo v zagati! Hribovcev in ravnincev ne moremo prlmerjati! Radi malih ornih površin hribovci ne rede konj. Znano je tudi, da je vol odpornejši in zelo vztrajen. Hribovcu ni nikoli za hitrost, ampak vedno le za uspeh: kako nriti navzgor. Srečni hribovci, ki rede v.ole in krave. siccr bi bili starokopitni kakor ravninski krnetje! Dravsko polje ima mnogo konj radi samosvoje gospodarske aktivnosti: lukarji vozijo čebulo po daljni Sloveniji. S svojimi reakcionarnimi konji se priklatijo v vsako zakotno vas. Če bi vozili čebulo s kravami, ki bi po receptu »Kritike« morale še dojiti, potem bi se morali vsak večer vračati in hodili bi s čebulo v daljne kraje, kakor Veržejci v Gradec. Gospodarstva ne moremo poživljati z' reakcionarnimi gestami — tudi pedagoških vprašanj ne rešujemo tako! — ampak vedno z naprednimi akcijami. Ne odpravljajmo konj in ne silimo kmeta k primitivnejšemu obdelovanju, nego skušajmo ustvariti pogoje za moderniziranje. Trdim: pogoje, kajti modernizacija na trhlih gospodarskih temeljih ne prinaša nobenih koristi. Konjske dirke niso noben šport, nego dobičkanosen posel. Dobro ocenjeni konji na dirkah se drago prodajajo. Kmetjc, ki hodijo na dirke, so znani kot ttobri in napredni gospodarji. Zakaj ne bi privoščili ubogemu kmetu dobička pri ubogi živali, ki je ves teden delala na polju, v nedeljo pa še dosegla lep športni uspeh! Dirke pa povrh zboljšujejo našo slovensko konjerejo. Zakaj so slovenski konji znani daleč po svetu? Dirke jih proslavljajo, ne pa morda »Kritika«. Naš kmet ne propada zato, ker je preveč zmoderniziran, to je čisto konvencionalna laž. V moderni državah orjejo s traktorji (motorna, ne kravja vprega!), proizvajalni stroški se zmanjšajo, cene so gldboko konkurenčne še naši konjski vpregi. Slovenski kmet ne bo propadel radi konjereje. Klic po odpravi konj in zahteva po kravji vpregi sta prav tako sodobna in potrebna za narodno gospodarstvo, kakor »Kritika« za sodobno pedagogiko. Starokopitneži! Bogato poglavje! Kmetje so starokopitni, ker ne zmorejo napredka. Starokopitni so tisti ekonomi, ki silijo kmeta v primitivizem, iz katerega ga je lzvlekla liberalna doba. Najbolj starokopitni pa so pedagogi, ki ne morejo doumeti potrebe strnjenega šolskega dela. »Kritika« postaja njihovo glasilo, njenemu uredniku pa čestitam k »fiihrerstvu«.