OCnjiia 7. V
££iv£jenje in svet
Stev. 8.	Hjuhljana M. februarja 1Ç3C.	jCeto 4.
Шко1ај Pirnat: Al' me toi kaj rade imelaZ
Dr. S. Gregory, ravnatelj newyorske psihiatrične klinike
Al! so duševne bolezni
človek skoro ne bi verjel, da so še nedavno tega i zdravniki i javnost kazali v splošnem zelo malo zanimanja za vprašanja, ki so se tikala duhovnega zdravja. Koliko dela in gmotnih sredstev je bilo posvečenih zdravljenju telesnih bolezni! Število ustanov, katerih naloga je zdravljenje telesnih bolezni, že vse zadnje čase naglo in neprestano rase. Laboratoriji za preizkušnjo so se ukvarjali temeljito z vsako še tako na videz nepomembno boleznijo. Le probleme duhovnih bolezni so obdelovali kot probleme drugega reda in jih postavljali čisto v ozadje znanstvene raziskave.
Nikakega dvoma ne more biti, da je duhovno zdravje odvisno od zdravega načina življenja. Vsakdo bo pač brez pridržka priznal, da je nesposobnost, ki izvira iz duhovnih nedostatkov, neprimerno večja nesreča kakor telesni nedosta-tek ali fizična slabost. To se dandanašnji kaže bolj kakor kedaj prej. Vsekdar v zgodovini človeštva sta bila človekova sreča in blagostanje odvisna od njegovega duhovnega stanja. V dobi stroja, v kateri zdaj živimo, pa se stavijo na duhovne sposobnosti še večje zahteve. Bolj kakor kedaj prej je postalo življenje boj živcev. Dandanašnji odloča uspeh samo izrazito visoka stopnja duhovnih sposobnosti.
A neka znamenja že govore za to, da se svet začenja zavedati pomena duhovnega zdravja. Kakor vse kaže, javnost že razumeva, da zahtevajo duhovne ali nervoznostne motnje prav isto pažnjo, kakršno so doslej posvečali samo telesnim bolečinam in boleznim.
Iz tega spoznanja se je rodil moderni psihiatrični institut, klinika, na kateri se zdravijo duhovne bolezni in kjer ima bolnik najlepšo priliko, da'se podvrže skrbni individualni negi v zvezi s telesno preiskavo in primernim zdravljenjem.
Vzroka za dosedanjo splošno ravno-dušnost, skoro bi smeli reči, malomarnost, je iskati v tem, da je človek po svojem načinu mišljenja usmerjen v materijalistično plat. človek misli v konkretnih pojmih. Pomena telesnih bolezni mu ni težko doumeti. One predstavlja-
= ozdravljive?
jo zanj konkretna dejstva, ki jih lahko razume. Instinktivno pa se ogne proučevanju manj prijemljivih duševnih motenj, ki zahtevajo abstraktnega mišljenja; a kadar se mora z njimi ukvarjati, ga postane strah, ker čuti, da so izven pojmov, ki so mu domači.
V predzgodovinskih časih je bilo človekovo življenje v najširši meri odvisno od njegove telesne sposobnosti. Fizična slabost je pomenila propast. Le oni, ki je bil telesno čvrst, je lahko preživel svoje vrstnike. Socijalni razvoj je prinesel s seboj, da je potreba po telesni čvrstosti postala manjša, a vendar ima človek še zmerom skrb za svoje telesno zdravje, med tem ko problem duhovne sposobnosti malone popolnoma zanemarja.
A glavni vzrok za to nepojmljivo ne-dostajanje pozornosti za duhovno higi-jeno je bilo uprav neverjetno neznanje in prav tako veliki predsodki. Mnogo let so ljudje mislili, da izvirajo duhovne bolezni iz neke nalezljive bolezni v rodbini, ki se podeduje od rodu do rodu, tako da je nje ozdravljenje že od vsega početka breznadno. Samo da čujejo kako besedo o tej ali oni duhovni hibi, postanejo ljudje takoj nezaupni. Slepo oko navadno zbudi sočutje, duševni nedosta-tek pa velja za sramoten. Za telesne napake so ljudje na moč izumljivi pri negi in skrbi, a duhovnih motenj jih je strah, češ da so žalostna posledica dedične infekcije. Ta strah je zaviral znanstveno zdravljenje. Če je duhovna bolezen de-dična, je zanesljivo ne bo moči ozdraviti — meni vsa javnost vprek. Edino sredstvo naj bi bilo v tem, da bolnika vza-meš iz njegove okolice. Ta velikanska zmota je utemeljena v dejstvu, da vidijo ljudje v duhovnih motnjah vselej neozdravljivo duhovno bolezen. Odkar pomeni priznanje slaboumnosti toliko kakor vzeti nase pečat, da si blaznež, vzame osebo, ki kaže le neznatne znake urno-bolnosti, njena rodbina v zaščito in jo odreže od vnanjega sveta. Bolnika ali bolnico spremlja strežnik, ki dobro pazi nanj, ker Bog ne daj, da bi svet doznal o njegovi bolezni še tako neznatno tro-
hico ali samo zaslutil, da je dotičnik obolel na umu. Splošna sodba je, da se človeštvo deli v dva različna razreda: v enem so duševno zdravi, v drugem pa umobolni ljudje. In edino sredstvo za umobolne da je absolutno odrezanje od ostalega sveta.
Ker pomeni duhovno zdravje za človeka neskončno več kakor telesno, je počasni klinični razvoj na tem polju v velikem nasprotju z napredkom, ki so ga drugod ie dosegli. Toda če bi bili gledali laglje duhovne bolezni že od nekdaj v isti luči kakor telesna obolenja, bi bila tla za lažje zdravljenje že davno pripravljena in mrka tragičnost umobolnosti bi že davno izginila, ker bi bila dana možnost popolnega okrevanja.
Kriva domneva, da bolezni na umu niso v nikaki zvezi z ustrojem telesa, je prav tako pripomogla k predsodku, da jih je treba skriti pred svetom. Dejstvo pa je, da so bolezenske motnje možganov, ki so izvor duhovnega dela, prav tako fizične prirode, kakor obolenja drugih telesnih organov, na primer srca, jeter, obisti itd. Zato smemo o obolenjih na duhu ali na živcih prav tako govoriti kakor o obolenjih jeter, srca ali obisti, kadar ti organi ne opravljajo več svojih funkcij tako kakor prej.
Vsi organi telesa z živčnim sestavom vred delujejo v soglasju. Motnja ali nered v duševnih funkcijah vpliva tudi na telo. Prav tako bomo pri boleznih telesa ugotovili reakcijo na duhâ. Funkcije telesa in duha so v tesnih izmeničnih od-nošajih in medsebojno odvisne druga od druge. Jasen in prepričevalen dokaz za to, kako učinkujejo duševni konflikti na fizično počutje telesa, so nam živčni pretresi, ki so jih vojaki doživeli med vojno, kadar so morali vzdržati hud arti-ljerijski napad. Duševni boji, bojazen in strah so v takih primerih ostavili svoje sledove celo na telesu. Tako so nam znani primeri ohromenja posameznih udov, «slepljenja, oglušenja, jecljanja itd. Kadar je vzrokov, ki so rodili te motnje (t j. bobnečega ognja), nestalo, so prestale tudi telesne bolečine ali se vsaj znatno ublažile. Nikakega dvoma ni, da izvira mnogo telesnih hib iz duhovnih motenj, a bolnik, da, pogosto niti zdravnik se tega ne zave. V to svrho štejemo dolgotrajne telesne napake, ki jim zdravniki ne vedo leka, a ki vendar v nekih okolnostih čisto nenadoma izginejo.
Vlogo, ki jo je dedičnost igrala pri dihovnih obolenjih, so žal zelo precenjeval. Res je sicer, da neka vrsta nevro-
tične infekcije v posameznih rodbinah prevladuje, a ne bolj, kakor nagnjenje za nekatere telesne bolezni, ki jih v tistih rodbinah srečujemo, kakor na primer za sušico ali bolezni na obistih.
Toda treba bi bilo imeti na umu dejstvo, da bolezen sama ni*dedična, nego samo organska inferijornost. Bolezni pa se je moči ogniti, če se ravnamo po temeljnih higijenskih pravilih. Ravno ista je pri duševnih boleznih. Saj je skoraj ni družine, pri kateri ne bi našli te ali one duševne ali telesne bolezni v direktnem ali indirektnem kolenu, toda pri boleznih na umu in nervoznostnih motnjah so ljudje to dejstvo vse preveč precenjevali. Vsekako drži, da je pogosto, če nimamo opravka s hudim kršenjem zakonov duhovne higijene, moči odpraviti nevrotično infekcijo — prav tako kakor telesne bolezni.
Med tem ko so vprašanju dcdičnostl pri telesnih obolenjih posvečali le malo pozornosti, so zato tem bolj precenjevali vlogo, ki jo igra pri duhovnih obolenjih. Strašilo podedljivosti umobolnôsti nikakor ni, kakor splošno mislijo, zajamčeno po dejstvih. Ne glede na vsa »mnenja«, ki so nastala o boleznih duhâ, še vedno drži eno dejstvo: duhovne bolezni kažejo mnogoličnost stopenj vseh vrst in se po trajanju, izboljšanju ali ozdravljenju ter opasnosti prav tako med seboj razlikujejo kakor fizične bolezni. Druga zelo razširjena zmota je domneva, da je med nervoznostjo in duhovno boleznijo kaka razlika. V resnici je samo razlika v vsakokratni stopnji intenzivnosti ali, da ne imenujemo ominozne besede umobolnosti: razlika je samo umetna.
Vsekako pa moramo vztrajati na tem, da je treba zdravljenje duhovnih bolezni spraviti v vzajemno skladje in odnose z vsem telesom. Le tako smemo pričakovati uspešnih rezultatov.
Nešteto je ljudi, ki trpe na lahnih nervoznostnih motnjah, ki pa bi, če bi o pravem času prišli v skrbno zdravniško nego, spet okrevali in ozdraveli. Toda danes še nimamo javnih zavodov za take bolezni, zasebne sanatorije pa lahko posečajo samo imoviti ljudje. Vsekako izdatkov zanje ne zmorejo uradniki in nameščenci z majhno mesečno plačo. Tako mora mali uradnik ali strojepiska, če pride nanjo ta bolezen, dalje delati, da si ohrani golo življenje, razen če nima morda sorodnikov, ki bi jo podprli. V največ primerih te vrste postane nervoz-nostno stanje čedalje nevarnejše in nesrečnež ali nesrečnica se naposled ans.
Življenje mnogih ljudi, ki jih je zatekel odkrit duševni ali živčni polom, kaže na razmere, kakor smo jih popisali, če hi ti obupani ljudje bili imeli priliko podvreči se že od vsega početka svoje bolezni strokovni zdravniški oskrbi, bi bili morda že odvrnili katastrofo. Največje važnosti je v zvezi s tem skrbno proučevanje problema otroške vzgoje. V mislih imam pred vsem otroke, ki kažejo v svojem značaju črte, ki zelo otežujejo vzgojo, pouk in ravnanje z njimi; tako na primer stalen nemir, razburljivost, jezo, nagnjenje za tatvino, uhajanje z doma, lažnivost, lenobo, prerano spolno zrelost in mnogo podobnih lastnosti. Vzroki tem pojavom utegnejo biti pomanjkljiva prehrana, bolezni na bezgal-kah, nakažen obraz, bolezni na črevesju ali želodcu, lahna zastrupljenja, pa tudi
>*вачаотаиаааваааввваававвваааавваавввааа1
resnejša organska obolenja; z druge plati pa utegne biti vzrok neugodna okolica doma ali v šoli, pogosto pa tudi kombinacija gori navedenih dejstev.
Prišel bo čas, in upajmo, da ni več daleč, ko se bodo poklicani činitelji odločili žrtvovati milijone za nadziranje in vzgojo otrok v javnih šolah — kot nekako preventivno sredstvo proti zapade-nju v zločin, proti prestopkom, duševnim boleznim in nepravičnosti, ki so je te bolezni deležne v očeh široke javnosti, če bomo nadaljevali delo v tej smeri, bomo brez dvoma dosegli velepomembne rezultate, in tedaj bodo reforme mnogo manj potrebne, in prav tako tudi ječe in bolnice, za katerih vzdrževanje mora današnji davkoplačevalec pogosto prispevati mnogo več kakor zmore.
1M. Skubenko t Jablanovskij
V pasti
Povest iz mandžurske tajge
(Nadaljevanje)
Ce sem pomislil, kaj me čaka, me je zamrazilo po vsem telesu in srce mi je jedo še silneje utripati... Res ie, da me je toč skrivala pred iskajočimi očmi hiuniguzov. Toda vsak moj gib, vsak, še tako rahel šum bi me utegnil izdati. Ni bilo več dvoma, da se malo dalje od mene začenja cela veriga razbojnikov, ki preže na me in na moja tovariša.
Prvi hip sem po nekem notranjem nagonu obstal kakor odrevenel. Po glavi so se mi podile divje misli. Moral se bom ločiti od svojih lovskih tovarišev; že 9ama misel, da bom ostal sam samcat sredi neskončne surove tajge, me je navdala z grozo. Srce se mi je kar krčilo od tesnobe, vzlic temu pa nisem niti za hip izgubil zavesti; le malo in zopet sem imel samega sebe v popolni oblasti. Vživel sem se v dejstvo, da sem v isti črti s hunguzi, samo da gledam v nasprotno stran od njih.
Razbojniki so morali za hip obstati. Vse kaže. da so čakali na dogovorjeni znak z bližnjega drevesa, kjer je sedeli njihov vohun; le-ta ie bržčas izgubil izpred oči naše raočišče, 0'dkar smo bili pogasili ogenj.
Le drobna iskrica upa na rešitev mi je tlela v glavi. Da, — mi je veleval razum — prvi korak k rešitvi je, da se nemudoma virneš k nočišču in opozoriš tovariše na pretečo nevarnost. Da. toda treba je hoditi sila previdno: vsak napačen korak te stane življenje !... Pre-udaril sem položaj in prišel k sklepu, da nam hunguzi niso odrezali poti samo k reki, marveč tudi na desno vzdolž ob drugi reki. Potemtakem so dobro poučeni, da je spredaj 40 metrov globoki prepad in da nam ostane edinole ta nemogoča pot za morebitni umik. Nemara so nas pa hoteli Obkoliti in postreljati?
Za vsako ceno bii bil moral priti nazaj k tovarišema. Toda — kako naj se obrnem? Najbližji hunguz bo začul še tako oprezen korak mojih nog. In kaj bo potlej z menoj?...
Krčevito sem stisnil držaj ostrega lovskega noža in sem počasi vstajal pokonci, da bi se bil obrnil v nasprotno stran.
Tedajci pa mi je — kakor se pri vstajanju kaj rado primeri — počilo pri sklepu v kolenu; poleg tega značilnega zvoka je rahlo vztrepetala tudi okoliSka
trava. Še tisti Mp se je oglasil med hunguzi tihi žvižg.
Zatajil sem dih in čakal, kaj se bo zgodilo. Bil sem trdno odločen, da ne dam svojega življenja poceni — boril se bom do zadnjega. Še danes dobro pomnim, kako se mi je tisti hip napelo vse mišičevje. Bilo je trdo kakor jeklo. Z levjim pogumom sem čakal sovražnika.
Minila je minuta. Za hiip sem občutil rahlo olajšanje. Začel sem premišljevati. V srcu je vstajala dotlej neznana moč in smelost. V ustih se mi je sušilo in v glavi je kri šumela, kakor da bo zdaj pa zdaj počila od napetosti. Stal sem na mestu, kakor bi prirasel ob tla. Čutil sem samo. kako mi gre po otečeni nogi neprijeten drget... Sekunde so se vlekle kakor cela večnost.
v Ne vem kako bi se bilo takrat končalo, ko ne bi dva ali tri korake proč od mene skočila iz trave brzonoga žival, ki je obrnila nase pozornost hunguzov. Trava je znova zašumela. . »Eng-cru:jiza«,* je šepnil humguz, ki mi je stal najbližje.
»Chaniza!«** mu je odvrnil drug šepetajoči glas in oba moža sta se spustila v tih. previden pomenek.
Izkoristil sem šum v travi in sem urno stopil naprej. Z vsakim korakom se je
* »Jazbec.«
»Da to j® . » л
zmanjševala nevarnost neizogibnega pogina, ki mi je visela tik nad glavo.
Jazbec, ki je tekel skozi travo iin šepet hunguzov sta me rešila.
Ko sem bili že dobrih sto korakov daleč, sem lahko stopal hitreje m trdneje.
Tisti hip se je oglasilo daleč spredaj čudno skovikanje čuka, ki se je docela razlikovalo od sovjega. Spoznal sem т njem dogovorjeni znak Taj Va-čina.
Čeprav sem se trudil, da bi prišel čim prej k tovarišema, sem vendar moral še vedno tehtati korake; vsaka preglasna stopinja bi me utegnila v zadnjem hipu izdati.
^ Nekaj minut kesneje se je oglasil Taj-Va-čin drugič.
Preden sem dospel k našemu nočišču, sem bil ves opraskan in krvav po obrazu, rokah in nogah. Rogulin se je bil že vrnil z ogledovanja. Oba tovariša sta me nestrpno pričakovala.
»Komaj se držim na nogah,« sem dejal Rogjlinu. — »Naletel sem na cek> verigo hunguzov.«
»Obdati nas hočejo, vragovi,« je to-gotno siknil Rogulin, ki je čepel tik raihlo tleče in zadimljene žerjavice. »Odtod moramo, pa precej. Brž za menoj!«
»Kam naj gremo?« sem se začudil »tMar nam niso odrezali vseh potov?«
»Bomo videli. Morda pa vendarle odnesemo zdravo kožo.«
Pri moji veri, to pot pa nisem razumel Rogulina! Kako naj odnesemo zdravo kožo odtod, če smo obkoljeni? Ali naj morda prodremo skozi verigo teh satanovih sinov?
Eino sem pa vedel docefla sigurno: to namreč, da hunguzi čedalje bolj zožujejo obroč okrog nas. Če nas niso že napadli, gre hvala samo temu. da ne vedo, kolilko mož stoji proti njim. Njihova stara taktika je: najprej izslediti žrtev, potlej pa jo nenadoma napasti, tako izmenada, da žrtev ne more niti docela zgrabiti za puško. Če ne hi bil Rogulin malo prej razločil njihovega »sko-vikanja« od pravega sovjega glasu, bi jim bili že zdavnaj v pesteh.
Brž smo se jeli umikati v edino smer. o kateri smo bili preverjeni, da je prosta. Prvi dogodek ma tej poti je bil, da smo spjašili neko žival, ki je ležala v goščavi; brzopetka je s precejšnjim truščem utekla skozi gosto grmičevje.
Drugi dogodek je bil to, da smo kmalu prišli iiz zoprnih goščav na jaso. Na vseh straneh so otožno stala posamezna drevesa. Prostor na bil nič kaj pripn*-
ven za skrîvaliSce. Postal smo Se boli pozorni: vsak količkaj slišen šel est nam je biil sumljiv. Kdo ve. aili i>iso tudi tu poskrili vražji hunguzi? Oprezno, s puškami v roki smo stopali po travi.
Med vrhovi posamič stoječih velikih jelk se je videl kos temačnega neba. Nizko nad zemljo in gozdovi so se vlačili mračni oblaki. Ozračje je billo od sole soparno. Pripravljala se je nevihta.
Nekje pred nami se je oglasil nejasen, ropotav trušč. Cim dalje srno šli, bolj razločen je bil. ïo se je voda planinske reke bučoč valila po preozkem koritu, preko debelega kamenja in številnih vo-clopaidov.
»Ali čuješ?« —• je vprašal kozak. »Buči. Pada s kametna na kamen. Strašna je njena moč.«
Šli smo še kaJkih sto metrov. Zdajci pa Rogulin, ki je stopal nekoliko spredaj, obstane in dé šepetaje:
»Stojta! Ne ganila se z mesta!«
Obstala sva kakor okamenela.
»Tu bi si sam satan zlomil tilnik!« Rogulin se je spustil na tla in se po štirih splazil k pečini.
Temina noč je skrivala pod svojimi perutmi strašni prepad. Kdor ne bi poznal kraja in bi bil stopil le dva — tri korake naprej, bi se bil neizprosno str-mo®lavil v glofoel in se razlbil ob granitnih skalah na dnu planinske reke. Samo globoki šum vode ti je mogel za lrip ustaviti korak tik ob robu izdajalskega prepada. Toda v nepredirni nočni megli je včasi tudi šum varljiv; ušesu se zdi, da prihaja od nekod iz daljave, a še tisti hip se popotnikova noga pogrezne v neznano...
»Hočeš aLi nočeš — v prepad bo treba zlesti!« je rekel Rogulin, ko je zopet vstal pokonci. »Drugega izhoda ni.«
»V prepad?« sem ga vprašal nezaupljivo.
»Kam pa neki? ... Ali naj se sami izročimo humguizom v pest? Si-ili pozabil, da imamo vrv s seboj? Ta je naše edino upanje ... Bojim se samo, da ne bo dovulj dolga. Kaj iče ne sega do vode?«
»Pa privežemo drog k vrvi!« sem nasvetoval.
»Tudi jaz sem mislil na to. toda tu v 'bližini ni primernega drevesa.«
Rogulin je jel otipavati drevesa, ki so rasla na rObu prepada in h katerim bi se dala pritrditi vrv. V tem hipu se je oglasilo z nasprotne obale otožno tule-Јце» Taxa so bili rdeči volkovi. Njihov
glas se je razlegal daleč in Široko naokrog po črni noči.
Čez nekaj minut so volkovi utihnili in zopet je zavladala do groze prazna tišina. Samo spodaj, v skalnatem prepadu, se je valila rečica preko mogočnega kamenja.
Med tem ko je Rogulin iskal na robu globeli primerno deblo, je Taj Va-čin odvezal vrv od pasu. Le-ta nam je rabila že nekajkrat, ko smo morali spuščati ustreljeno zver s pečin v dolino. Tam, kjer je bilo mogoče, smo se še sami spustili po pritrjeni vrvi s kake navpične skale.
Čez nekaj minut se je v temi zopet pojavil Rogulin.
»Našel sem...«, je rekel potithoma. »Napravi na vrvi vozle, vsakega pol metra enega. Pretanka je. Če ni vozlov.
zletiš kakor kamen na "dno, pa če M se še tako trdno prijel za vrv. Prerežeš si prste, popustiš od bolečine in zletiš v prepad Urno veži, med tem pa po iščem kakšno palico.«
Rogulin je iznova izginil v temi.
Fant od fare je bil, ta naš kotzak !
Nisva ga dolgo čakala. Vrnil se je in velel:
»Zdaj pa brž za menoj!«
Spustila sva se na tla in se po štirih plazila za njim.
Roguliin je privezal vrv k drevesu tik ob prepadu. Nato se je vlegel s prsi ob tla in je začel spuščati v globel ob konec vrvi pritrjeno palico. Surova palica .ie bila dokaj težka; nategnila je vrv kakor struna, kar nam je nemalo koristilo pri spuščanju.
»Končano!« — je naposled zašepetal Rogulin. »Taj Va-čin pozna reko, a tebi« — se je obrnil k meni — »povem, da voda ni globoka, zato pa je hudo deroča. Pazi. da ti struja ne izpodnese nog. Prvi se spustim, jae, Taj Va-čin pojde za menoj, a ti se spustiš poslednji. Bobitimo!« sem začul Rogulimovo zadnjo besedo. Potlej je tovariš izginil
r globeli ta se docela pogreznfl v temo.
Videlo se mi je tako strašno, kakor bi ta črna globel nalik pošastni zverini požrla človeka, ki je bil prišel v njeno žrelo.
»Kaj bo z Rogulinom, če ne* bo vzdržal na vrvi?... In ako se zlomi drevo, na katerem je vrv privezana? Kaj bo potem z nama?«
Take misli so mi rojile po glavi. Napeto sem prisluškoval, ne bi li ujel kakšen glas iz črne globeli, drugačen glas nego je šum deroče vode. A razen tega ni bilo čuti ničesar.
»Malce predolgo traja, ka-li!« sem rekel Taj Va-čmu, a še tisti hip mi je sluh ujel, kako je nekaj štribunknilo v vodo.
»Zdaj je vrsta na tebi...« sem dejal Taj Vai-činu. »Spusti se urno. Morda je Rogulin treščil spodaj ob skalo in se ubil«
Kitajec se je vlegel na tla, se ttagio zavrtel z nogami v prepad in mi izginil izpred oči.
Ostal sem na slkah sam, srecfi zlovešče teme m tišine.
(Dalje)
= Tekoči
Izmed prirodnih zakladov, ki jih človek črpa iz zemlje, je najvažnejši premog.
V primeri z Ameriko je Evropa prav po mačehovsko preskrbljena s petrolejem. Na svetu se pridobiva okroglo 200 milijonov ton surovega petroleja ali nafte na leto. Od tega odpade celili šest sedmink na samo Ameriko, dočim prispeva Evropa z Rusijo vred le štirinaj-stinko vsega pridelka, ostalo štirinaj-stinko pa vsi ostali deli sveta. ' Zato ni čudno, če v Evropi razmišljajo, kako bi delali petrolej iz premoga, s katerim je naš kontinent bolje preskrbljen. To vprašanje postaja čedalje bolj nereče, ker se poraba nafte silno hitro veča.
Natanko pred 60 leti se je slavnemu francoskemu kemiku Berthelotu zgodila tale čudna reč. V dotiku z jodovodi-kovo kislino se mu je premog razpustil v neko oljnato snov, ki je močno nali-kovala petroleju. S tem je bila prvikrat dokazana možnost utekočinjenja premoga, a ker 'Je jodovodikova kislina za
premog =
take reči le predraga, je ostalo vse skupaj samo zanimiv eksperiment, s katerim praksa ni vedela kaj začeti.
Premog spada med najzagonetnejše snovi, kar jih poznamo. Treba je samo pomisliti, kaj vse lahko dobimo iz njega svetilni plin, koks, katran, benool, razstreliva, zdravila, barve, saharin, celo vrsto dišav itd.
No, bi kdo dejal, če vse to že vemo, če smo vse te reči že »izdestilirali« iz premoga, potem nam mora biti njegova sestava dobro znana. Pa ni tako. V resnici vemo o premogu še prav malo, zakaj vse gori naštete snovi, ki jih lahko pridobivamo iz premoga, nedvomno nastajajo iiz prvotnih premogovnih sestavin šele med različnimi procesi n. pr. med segrevanjem ali pod učinkom kemičnih preosnov.
Pred sto tisoč leti se je v plitvinah predzgodovinskih močvirij z nepopisno bujnim rastlinstvom tvorilo blato od1 trhli ne, v katerem so živele in pogin jale milijarde nižjih živali. Prastaro rastlinstvo pa je imelo v vročih dobah, fci Ш
Je pmeživBaJa naša renfla, tu<fl več rastlinskih smol, maščob, voskov m podobnega v sebi kakor dandanes, ko je podnebje precej hladnejše an rastlinstvo niti zdaleka ne tako bujno.
Prvi, ki je našel zvezo med premogom in neke vrste petrolejem, je bil Švicar Pietet. Ta se je lotil premoga — kako bu dejali: v rokavicah. Najprvo ga je osvobodil vnanjega pritiska; destiliral ga je v brezzračju in pri zmerni vročini Dobil je kakor po navadi: koks, plin, vodo in katran. Toda katran to pot ni bil črn in gost, marveč redko tekoč, napol prozoren in je dišal po petroleju. Poslej misel na pridobivanje petroleja, mazil, parafina in bencina iz premoga ni več popustila. Začel se je trdovraten boj s črnim d'ijamantom. Po mnogoletnem napornem delu so kemiki našli, da vsebuje premog vse one trdne in tekoče ogljikovodike kakor n. pr. kalifornijski, kanadski ali kavkaški petrolej. Uspelo jim je polagoma izvleči iz premoga gorilna, mazalna ter pogonska olja in če pojde tako naprej, bo postala Evropa nekoč popolnoma neodvisna od uvoza petroleja z drugih kontinentov.
Z utekočinjevanjem premoga so se naijveč bavili v Nemčiji, kjer je polagoma nastalo več uporabnih postopkov. Nekje spreminjajo premog v olja s pomočjo soTodnih spojin. Od premoga preko vodne pare in vodnega plina do petroleja je dolga pot. Po neštetih zapletenih kemičnih procesih nastane slednjič na umetni način tisto, kar priroda sama talko lahko proizvaja v svojih ne-števifaih kemijskih laboratorijih, kjer nastajajo tudi sladkor, škrob in celuloza.
Zlasti pomembne uspehe je dosegel profesor dr. Bergius, ki je začel svoja laboratorijska izkustva že praktično izrabljati. Po njegovem načinu mora učinkovati na premog vodik pod pritiskom 150 atmosfer in pri temperaturi 400 stopinj C. Laboratorijski proces prirediti za pridobivanje na veliko seveda ni preprosta reč; Bergiusa in njegove poma-gače je stalo mnogo truda in denarja, preden jim je uspelo zgraditi pripravne stroje in aparate za tovarniško pridelovanje olja. Glavne zapreke so sedaj srečno premagane in Bergiusove petro-lejske tovarne že obratujejo. Iz 100 kg premoga se dobi 50 kg različnih mazalnih, kurilnih, pogonskih in impregnacijskih olj, 25 kg gre v pline, zadnjih 25 kg ostane pa koksa.
Poleg Bergiusove je zelo razširjena Fischerjeva metoda vtekočinjevanja
premoga. Fischerfu gre r prvî vrsfl za
pridobivanje bencina, ki ga Evropa najbolj potrebuje. Njegov način se precej razlikuje od Bergiusovega, zakaj tukaj se v olja ne izpreminja premog, marveč različni premogovi plini, ki je vse eno, / ali so od črnega ali od rjavega premoga. Tudi veliki pritiski niso potrebni, kar znatno olajšuje delo. Fischer uporablja tako imenovane katalizatorje, ki pomagajo pri nekih primernih temperaturah tvoriti čiste ogljikovodike, bodi si plinaste. trdne ali pa tekoče, kakor parafin, bencin, petrolej itd. Katalizatorji, to so take snovi, ki bistveno nimajo nič opraviti s kemičnim presnavlljanjem, marveč ga samo pospešujejo, ali pa včasi tudi zavirajo. Fischer uporablja v ta namen kobalt in njega spojine.
Nastala olja so popolnoma čista in jih ni treba še rafinirati. Po Bergiusovem načinu dobljena olja tvorijo nekakšno mešanico, v kateri je le majhna množina bencina, dočim dobiva Fischer olja lahko posamično. Izbrati mora samo pravilni katalizator, pa dobi n. pr. samo bencin, če hoče. No, prav tako preprosto stvar sicer ne gre; sem pa tja se pojavijo tudi težave, ki so pa le bolj tehničnega značaja Prav rade se n. pr. za-maše cevi v aparatih, ki močno trpe zaradi postranskih produktov, nastajajočih med procesom. Katalizatorji postanejo polagoma tromi in neučinkoviti pa še mnogo takšnega. Posebno žveplo, ki se ga pri obratovanju s premogom nikoli ni moči popolnoma odkrižati, kaj rado »zastrupi« katalizatorje kakor se izražajo veščaki. Zaradi tega preizkušajo sedaj raznovrstne nove katalizatorje, da najdejo, takega, ki se ne bo dal zastrupiti. Vsekakor bo treba še mnogo dela, preden bo tekel petrolej iz premoga tako redno in izdatno, kakor teče sedaj iz petrolejskih vrelcev.
Kakor rečeno se bavijo г utekočinjevanjem premoga najresneje Nemci. In " kako nevarno konkurenco delajo s svojo najnovejšo industrijo ameriškemu petroleju, se najboljše vidi iz tega, da sta se velika ameriška Standard Oil Company in nemška industrija za utekočinjevanje premoga v najnovejšem času združili k skupnemu delu v ogromen koncern. Nemčija je dala svoje patente, toreij izume in prakso, Amerika pa denar in svojo svetovno organizacijo. Kamor pa se vsede Amerika, tam se gotovo pripravlja nekaj, kar ne gre omalovaževati.
Kardinal Peter Gaspard
Končno je papež vendar le uslišal po- rija in izročil njegovemu nasledniku vod-tovno prošnjo kardinala Petra Gaspar- stvo vatikanske politike. To se je zgodilo malo pred novim letom, ko je Ga-sparri po prebolenju influence podal svojo definitivno ostavko na položaj vatikanskega vnanjega ministrstva. Papež Pij XL je sprejel ostavko s pogojem, da sprejme Gasparri kot vrhovna politična avtoriteta razne člane vladarskih hiš o priliki poroke italijanskega prestolonaslednika. Ko je kardinal izpolnil še to visoko reprezentacijsko dolžnost, je izročil svoje posle, ki jih je opravljal celih 15 let, svojemu nasledniku kardinalu Pacelliju in se preselil v gosposko vilo, ki mu jo je podaril papež v priznanje za njegove politične zasluge.
Sprememba v vodstvu vatikanske politike je le osebna, kajti novi državni tajnik, bivši nuncij Pacelli je bil najožji Gasparrijev sodelavec in bo vodil cerkveno politiko v dosedanjih smernicah. Kardinal Gasparri, ki mu je papež po-• delil nalašč zanj določeni naslov »zaslužni državni tajnik«, je edini diplomat na svetu, ki ga ni mogel podreti noben val svetovne vojne. Vodstvo vatikanske politike je prevzel pod papežem Bene-Kardinal Gasparri	diktom XV. v oktobru 1. 1914. — v času,
Kila, ki jo je podaril papež Gasparriju
M M M lahko kritičen trtffi za cerkveno politiko. Pismo, ki ga je poslal papež Pij X. avstrijskemu cesarju Francu Jožefu, bi imelo lahko za posledico odcep avstrijskih katolikov. V tem primeru bi se bila morala nasloniti rimska cerkev na antanto, to je na kompleks moči, ki sta mu dajala Anglija in Rusija v pretežnem delu protikatoliški značaj. Če bi se bilo to zgodilo med vojno, bi Vatikan proti svoji volji pomagal Rusiji do Carigrada, kar bi seveda preprečilo širjenje katoliške vere v Orientu, položaj rimske cerkve na vzhodu bi bil za vedno oslabljen. Gasparri je razumel položaj in našel za cerkev edino pravo rešitev. Stoječ na stališču, da so pred rimskim papežem, kot namestnikom božjim, vsi narodi enako vredni in da se zato
Kardinal Paceffi
Vatikan ne sme zavzemati za nobeno vojujočo se državo, je ustvaril diplomatske pogoje za strogo nevtralnost Vatikana. Gasparri je naložil vsem vatikanskim dostojanstvenikom dolžnost, da ne smejo podati nobene izjave, ki bi bila v nasprotju s stališčem vatikanske nevtralnosti. Niti antanti prijazno stališče Pija X., niti preteča nevarnost razširjenja pravoslavne cerkve od Jeruzalema in Smirne do Dalmacije ni smela nobenega kardinala in škofa zavesti h kakršnikoli izjavi za to ali ono vojujočo se
skupino. Danes, toliko let po svetovni vojni, se zdi to zelo enostavno, toda tedaj sredi vojnih strasti je bila zadeva silno težavna in kočljiva. Gasparriju se je posrečilo uveljavljenje vatikanske nevtralnosti tako dobro, da je bila antanta skoro prepričana o papeževi pomoči Avstriji, na Dunaju pa so ga obtoževali antanti dobrohotnega stališča. Clemenceau je imenoval papeža notoričnega »Boche«, Ludendorff pa »francoskega papeža«. Na temelju dvatisočletne tradicije je vodil Gasparri politične posle za kulisami dnevne politike izključno le v korist papeštva. Odklanjal je po vrsti vse dokumente o barbarstvih in vojnih grozotah, ki so mu jih predlagali antantni in antanti sovražni zgodovinarji. Vatikan je preklinjal vojno in blagoslavljal bojevnike na fronti: med tema dvema na-sprotjima je bilo dovolj prostora za čuvanje življenskih interesov cerkve.
Nevtralno stališče cerkve pa je postajalo kljub vsemu temu vedno bolj težavno. Obdan od vseh strani z mogočnimi vplivi si je Vatikan izbral silno težko nalogo: biti pravičen do vseh vojujočih se držav skupno, posamezni pa nobeni. Najtežavnejši je bil položaj ob vstopu Italije v vojno. Da bi pridobili Vatikan na svojo stran, so pretili v Berlinu z vzpostavitvijo papeške države, kar je vzb.udilo v Vatikanu največjo pozornost. Previdno toda določno je izjavil Gasparri 28. junija 1915., da noče Vatikan iz načelnih razlogov nevtralnosti povzročati nobeni državi težav. Mislil je seveda na Italijo. Vatikan zaupa v Boga in pričakuje od njega rešitev rimskega vprašanja ne pa od inozemskega orožja!
Gasparrijeva nevtralna politika je morala na ta način imeti v vsakem slučaju uspeh. Vojna je utrdila temelje rimske cerkve znova. In še drug velik uspeh je dosegel Gasparri: pomirjen je med Vatikanom in Kvirinalom. Svetovna vojna je utrdila politični prestiž cerkve in njene verske pozicije, lateranska pogodba pa je vrnila papežu vsaj navidezno te-ritorijalno neodvisnost. Gasparrijeva politika je bila tako plodonosna za Vatikan in njegove težnje, da se politične smernice papeške politike niti najmanj ne bodo spremenile z njegovim odhodom v zasluženi pokoj. Pacelliju preostaja torej samo hoja za Gasparri jem!
Pustolovščine
ameriškega zdravnika
Za zamreženim oknom leavensworth-ske kaznilnice v Kansasu sedi star mož. Poteze njegovega obraza so ostre, beli iasje obrobljajo resen obraz. Včasi se obrnejo oči trudne kvišku od dela. Spretni prsti vezejo s tenkimi iglami žepne robce iz svile. Nenavadne vzorce izgotavlja ta belolasi mož s pisanimi nitkami v nežnobarvno blago, fantastične
cvetke in ptiče, kakršnih ni naljti na svetu.
Takšen je bil. preden so ga zaprli.
Nedavno pa so mu naznanili, da bo konec februarja prost. Novice ne more še zdaj zapopasti. Ven ga hočejo poslati, ven iz tesnega jetniškega sveta v širni svet, ki ga je najprej slavil, potem ga pa jed zaničevati.
Kakor silno hrepeni dr. Prederik Cook Do svobodi, tako težko ga navdaja s strahom to, kar ga čaka tam zunaj! Po-sarnotaril se je. Iz spomina so mu izginili vsi znanci. Roald Aniundsen, njegov zadnji prijatelj, je mrtev, Bil je edini, ki ie obiskal Cooka v kaznilnici
Cook je videl Amundsena po prvem srečanju na severnem ledu še dvakrat. Prvič tedaj, ko so ga L 1900. slavili v Kodanju v imenu vsega sveta kot junaka, zavojevalca »žeblja sveta«, kakor imenujejo Eskimi severni tečaj. In potem drugič, ko sta stala z Annmdsenom
v Bruslju pred belgijskim kraljem ter prejemala iz njegovih rok najvišja odlikovanja. Amundsen kot izkušen veliki raziskovalec in učenjak — dr. Cook kot osvojitelj severnega tečaja. To je bilo malo dni pred tistim strašnim treskom s ponosnih višav slave v bedo.
Zgodba dr. Frederika Cooka se začenja na ledenih poljih Antarktike, kamor je spremljal Pearyja, bogatega raziskovalca polarnih dežel kot zdravnik eks-pedicije. Cook je bil goreč pristaš znanosti. Proslavil se je bil že s tem, da je splezal na goro Mac Kinley, kar je pomenilo za tiste čase čin visoke turisti-ke prvega reda. Kvalitete, ki jih je razvijal Cook, pa so bile Pearyju nevšečme. Razdvojila sta se že na drugem skupnem .potovanju. Tedaj se je rodil v Coo-kovi glavi načrt, da bi z avtomobilom podjarmili fružni tečaj. Njegov brat, avto-tehmik, naj bi v ta namen zgradil tri do štiri vozila. Z njimi je hotel dr. Cook tvegati poskus. A medtem ko so delali kemiki poskuse z mešanico gazoliina, ki ne imrzne, se je odločil dr. Cook za smeli skok na severni tečaj.
Dne 19. februarja 1908, tisti dan, ko je solnce prvič pogledalo izza. obzorja, je odrinil na pot z deseterico Eskimov,. 307 psi in 11 sanmi. Vzel je smer čez Smitbov zaliv v Ellesmerreovo deželo. V trdnih postojankah je vskladlščM svoje zaloge in se odpravil naprej v spremstvu dveh Eskimov, Itukusuha in Apila-ka. Pot ga je vodila proti severu.
Dolge mesece ni bilo o njem ne duha ne sluha. Potem se je nenadoma pojavil na nekem kitolovcu mršav, bedno oblečen človek. Izkrcal se je v Lerwicku na Shetlandskih otokih. Bil je popolnoma brez sredstev. Poštar v Lerwicku se ie branil odposlali dolge brzojavke, ki mu jih je predložil raztrgan mož. Ameriški časopisni kralj Gordon Bennet mu je moral v ta namen najprej nakazati denar. Šele potem je svet izvedel senza-cijonalno novico, ki mu jo je bil sporočil dr. Cook: »Odkril sem severni tečaj — bil sem na »žeblju sveta.«
V brošurah in razgovorih, v znanstvenih poročilih in predavanjih, da, celo na gramofonskih ploščah je pripovedoval dr. Cook o svojih težkih mukali, ki jih
ik
ré moral prestafi. Pripovedoval Je, kako so se njegovi Eskimi ustavljali, ko so bili zapustili celino in kako je moral spremljevalce varati s progo megle na obzorju, češ. saj je tam še celina. In dalje, kako je dosegel najsevernejšo točko sveta, severni tečaj in razvil na njem ameriško zastavo.
Takrat je bil junak dneva, nobeno ime se ni toliko ponavljalo kakor njegovo.
Prišel pa je velik preobrat. Polarni raziskovalec Peary se je prav tako vrnil z visokega severa in je tudi trdil, da je bil na tečaju. In čez nekaj dni se je razširila vest: »Dr. Cook je slepar«.
Peary je spravil znanstvenike na noge. Predavalne turneje dr. Cooka so bile odpovedane, dokler ne pride sklep iz Kodanja. lin našli so napake v njegovih računih, odkrili so. da so njegove slike ponarejene. Knud Rasmussen je zasliševal oba Eskima, ki sta spremljala dr. Cooka. Nljune izpovedi se niso ni malo ujemale s tem, kar je bil poročal dr. Cook. V Kodanju so potrdili, da je dr. Cook slepar. In tako se je zgodilo, da je postal prej nad vse slavljeni dr. Cook čez noč najbolj zaničevan človek pod solncem. Skrival se je pred ljudmi, potoval je pod tujim imenom. Povsod so ga spoznali, psovali in se ga ogibali, nikjer ga niso hoteli obdržati. Zavračali so ga od Halifaxa do Liverpoola, od Val-divie do Santiaga, od Buenos Airesa do Heidelberga, kamor se je 1. 1910. zatekel v neki sanatorij. Novi dogodki so planili čez svet. Nepozabna senzacija dr. Cooka je bila pozabljena.
In jedva bi se bil še kdo spomnil na tega moža, da ni 1. 1922. planila novica, da je dr. Cook odkril ogromna najdišča petroleja. Nemirni duh je zopet iskal. Zdelo se mu je, da je odkril petrolejske vrelce v Teksasu. Ustanovil je družbo, dal natisniti lepe delnice in že se je zdelo, da bo vse dobro; tedaj pa je prišla na dan nova senzacija — pričakovanega petroleja ni bilo na prvi sveder, ki se je zasadil v zemljo. Zopet je stal dr. Cook pred svetom v vlogi sleparja. Obtožen -je bil težke goljufije in je prišel na zatožno klop. V denarnih zadevah Američani ne poznajo šale. Dr. Cook je bil obsojen na 14 let in šest mesecev ječe. Od 1. 1923. sedi dr. Cook v leavensworthski temnici in veze roboe.
To je zgodba velikega sleparia. še nekaj momentov, ki jih ne smemo pozabiti. Ko je bil 1. 1923. razglašen konkurz nad Cookovo petrojejsko špekulacijo, je prodal oskrbnik dozdevna petrolejska po-
lja za ničevo ceno. Pozneje, 1 1928. pa so našli tam resnično petrolej. To je bilo na terenu, ki je bil pred last Cookove družbe. Vložene so bile prošnje za pomilostitev dr. Cooka. a vlada jih je zavrnila s pripombo, da je obravnava dokazala sleparski namen, kar potrjuje pravilnost obsodbe. Zavzela sta se zanj kot polarnega raziskovalca tudi profesor Honben in kapetan Baldwin. Menila sta, da se je dr. Cook vračunal.
Ce bo dr. Cook v kratkem izpuščen na svobodo, se bo to zgodilo zaradi tega, ker je bil ves čas vzoren kaznenec. Očitati mu ne morejo niti najmanjšega prestopka. Zato so ga tudi pomilostili, a 65 letni starec ne ve, kam naij obrne korak, ko se odpro vrata njegove ječe.
Јаагомааааааааквввававаааавававааааавввааа
Zanimiv izumek
Charles Clabots, uradnik belgijske države, je nedavno oznanil, da je iznašel stroj, ki naj bi izzval preobrat v strojnem obratu. Izumitelj izjavlja, da njegov stroj pretvarja véénost (energijo) težnosti v elektriko, 50 % energije tako pridobljene gre v to, da vzdržuje mašino v gibanju. Ostalih 50 % bi moglo služiti za kakršno koli delo: luč, toplina, sila, in predstavlja potemtakem koristno moč pri stroju. Ker je t? mogočen, bo mogel delati elektriko po nizkih cenah. Kakor hitro se ta stroj požene, lahko posluje brez prenehanja, kar jame sodelovati nemirika, ki zdržema elek-tri električni motor ... Spričo teh zanimivih obvestil so tehniki ter inženjerji, od njih nekateri vst učiliški profesorji, stopili v stik s Clabotsom, da bi dobili kaj pojasnil. Iznajditelj jih je prosil, naj pazno proučijo načelo, na katerem sloni njegova izumitev. Tehniki so dovršili svoj posel. V izvestjih, ki so jih podali, izjavljajo, kako duhovito je načelo izumitve, povsem novo načelo, osnovano na ravnovesju. Vsi preudarki delovnih diagramov, ki jim jih je izročil izumnik, so točni. Ugotavljajo celo, da je teoretično še prebitek v znesku 61.026 %. Kar pa zadeva stroj sam, pod-črtavajo inženjerji, da se bo dal še izboljšati ter poenostaviti. »Ampak ako se pomisli,« tako zaključujejo, ^da je to prvi stroj (stroj pa ni nikoli dodelan), se lahko reče, da je čudovito zasnovan.«
■
Dr. Pavel Kozina
Jurij J, Flelšman
oče slovenske umetne glasbe
f
Eepega, solnčnega popoldne zapusti dragi prijatelj, prašne ljubljanske ce* ste ter ubcri pot preko Martinove ce* ste proti Kolinski tovarni in odtod mis mo tovarne za klej po Sušarski cesti dalje proti Sv. Jakobu ob Savi. V eni uri zagledaš železni most preko Save. Onkraj Save se cesta lahno napne in na vrhu stoji na le« vi strani kapelica, pri kateri se cepi na desno cesta na Dolsko. V dobrih 20 minutah dospeš do prijazne vasice Beričevo in nekaj korakov od cerkve na desni si svojo žejo in lakoto utes šiš v gostoljubnih prostorih Gradove gostilnice. Pa pre= den se odpočiješ, stopi še malo sko* zi vas, da prideš do šumeče Pšate. Tam postoj! Na levi ob cesti, toda na des* ni Pšate stoji po* dolgovata lična hi» ša, krita s skriljem. Kakor vse hiše v Beričevem je tudi ta pritlična in če vprašaš, čigava je, ti prijazni vaščani povedo, da se pras vi pri hiši pri Fleišmanu
Jurij J. Fleišman
„. .. a' ------------- Starejši vas
scam so še poznali Fleišmane, a malo komu je znano, da se je v tej čedni hiši rodil 18. aprila 1818 deček, ki so ga krstili v bližnji dolski fari za Jurija J. Fleišmana. Ta deček je postal oče slovenske umetne pesmi.
Jurij Fleišman je užival svojo mlas dost tedaj v času, ko je bil naš narod s francoskim evangelijem o svobodi, bratstvu in enakosti še preveč prepos jen, da bi ga mogle avstrijske oblasti popolnoma iztrgati iz src ljudem, ki so čutili vse krivice, ki jim jih je pris zadejala nova oblast. Na vsa vodilna mesta v Sloveniji so prišli zopet Nems
ci ali nemškutarji. Slovenci so brli pri. pravni le za najnižje službe in plače» valce davkov. Od bogato obložene mu ze Nemcev so le redkokdaj odpadle drobtinice za nas Slovence. In za te drobce milosti smo bili Nemccm nad vse_ hvaležni. Tako je n. pr. zapisal Bleiweis v »Kmet.. in rok. Novicah« L 1843. kot nekaj izrednega, da so smeli peti otroci v Moravčah ob skles pu šole cesarsko pe* sem slovenski —, Iste Novice navdu« šeno poročajo, da so zapeli nemški igralci 14. februarja 1846. L štiri slo vem ske pesmi, med nji* mi tudi Flcišmano« vo »Pesem od že« lezne ceste« (v dus etu). Tam je Jurij Fleišman omenjen prvič kot slovenski skladatelj. Prav ta= ko so bili naši prcds niki presenečeni, ko so slišali leto pos zneje, 1847. 1., med nemško predstavo dvoje slovenskih pesmi, med tema »Veselico«, »En glas žek al' pa dva« od gorenjskega Jurija, t j. Jurija Fleišmana. Tedaj je bilo malo narodno zavednih Kranjcev, ki bi bili na najrazličnejše načine skušali vzbuditi in dvigniti narodno zavest. Med temi maloštevilnimi je bil tudi naš Fleišman. Če upoštevamo, da se jc mnogo njegovih pesmi tako spojilo z narodom, da jih štejemo danes že za narodne, potem gotovo moramo prištevati Jurija Fleišmana med najs odličnejše narodove prvoboritelje. Nje* govih ponarodelih pesmi ne slišimo samo v Dravski banovini, prepevajo jih širom naše Jugoslavije, zlasti naši Primorci in Korošci. Fleišmanov oče je moral biti pač denarno trden
кроЗат, За Je 3а1 v tem času, Ko je na» rod bil od vojnih grozot popolnoma izčrpan, študirati kar tri sinove. Fleiš» manov brat Peter, pisal se je dosled* no Fleischmann, je bil nadučitelj v Boštanju. Drugi brat, Andrej, je bil v Ljubljani orglavec. Nadučitelj Peter Fleischmann je napisal za knjigo »SIo= vensko petje v preteklih dobah«, ki jo j-fi izdal Fran Rakuša, to=le: »Jurij
odpovedal ter sc preselil v Ljubljano, kjer je postal učitelj godbe. Obenem učil pa je tudi v Mahrovi trgovski šoli — lepopisje. Umrl je v Ljubljani leta 1874. o binkoštih.
Za časa svojega študovanja je sta» noval pri svojem bratu Andreju, ki je bil orglavec v Ljubljani. Ta, ki je bil néki izvrsten muzik, ga je učil godbe. Pa Jurij, ki je imel še boljši muzika=
lovensi
¥ LJiraijMiт.ж*тљА
IP■
Pleismam porodil se je 18. aprila 1818 v vasi Bcričevo v Dolu. Domačo eno* razredno narodno šolo jc obiskoval štiri leta. Učil se je tako pridno, da je dobil večkrat kako darilo. Potem so ga poslali v Ljubljano, kjer je izvršil štiri razrede ljudske šole in dva raz* reda realke. Po dveletnem obiskovanju učiteljskega pripravnišča ljubljanskega je postal podučitelj in eno leto pozne* j« učitelj na Vrhniki. Pa učiteljevanje m« ni ugajalo; zato se jc temu poklicu
lični talent, je hitro prekosil svojega brata Andreja. Neprestano se je učil igrati, harmonizovati in vse drugo, kar spada v stroko skladanja, ter je kupoval mnogo, mnogo muzikalij, do« kler si jih sam ni znal umišljati, t. y, dokler sam ni začel skladati.
Razen pesmi, ki jih jc priobčil v »Grlici«, katero je tudi uredoval, je izdal še sam sedem zvezkov sloven« skih pesmi, in sicer tri zvezke z za= glavjem »iglične slovenske zdravice«;
M rvezke т naslovom »Beseda« in en zvezek »Šolskih pesmi«.
Ta kratek življenjepis še potrebuje nekaj pripomb, da bo Fleišmanov po= ložaj nekoliko jasnejši. Fleišmanovi so* dobniki so bili domačini — Slovenci Blaž Potočnik, Gregor Rihar in Mar*
Konccrfî ïn operne praïstave жа Soi* gresa so mu pridobile velik sloves. Njegov sin Kamilo je užival glasbeno izobrazbo pri svojem očetu in materi, deloma pa na Dunaju.
Potočnik, Rihar, Slomšek in Fleiš* man so bili glasbeno nadarjeni doma»
.> .. l.T , » ...
--
*---- ■ (
--—--

• "V
^___
t™
Ш^к-
Ег?>
tin Slomšek ter — oba Maška (Gašper in njegov sin Kamilo). Gašper Mašek je bil po rodu Čeh iz Prage in je za kongresa prišel v Ljubljano kot izku* šen muzik. Postal je ravnatelj Filhar* monične družbe in dirigent Stanovske* ga gledališča. Pozneje je postal tudi učitelj glasbe na državni glasbeni šoli, ki jc bila pridružena tedanji normalki.
čini, ki pa niso imcR nobene prilike^ se glasbeno izpopolnjevati, temveč so se popoln j evali sami iz sebe. Bili so pravi orači slovenske glasbene ledine. V cerkveni glasbi je dominiral Gregor Rihar, Jurij Fleišman pa je gojih le posvetno umetno pesem.
Med Maškoma ter med Fleišmanom ter Riharjcm jc bilo tiho nasprotstv«,
ker si je znal Gregor Mašek, in pozne« je tudi njegov sin Kamilo, v sioven« skih vodilnih krogih pridobiti zaslom« bo, da nista uživala Fleišman in Rihar takega slovesa, ko sta ga zaslužila. Ta« ko n. pr. časti Bleiweis v »Kmet. in rok. Novicah« z dne 14. februarja 1846. leta gospoda Maška, ker so se med nemško predstavo pele Fleišmanove in Potočnikove pesmi, dasi ni imel Ma« šek druge zasluge, ko da je spremljal pesmi na klavirju. Prav tako se zahva« ljujejo »Kmetske in rokodelske Novi« ce« ob prvi slovenski »Besedi« 30. apri« la 1848. 1. zlasti gospodu Mašku, »ki je za klavir napravljena rečila v celo muziko postavil«. Na koncu tega po« ročila se omenja šele J. Fleišman, »ki s pravim veseljem in s hvalo vredno umetnostjo napeve slovenskih pesmi zlaga«.
Po smrti Kamila Maška, 29. junija 1859. 1., je postal Jurij J. Fleišman edi« ni glasbeni steber narodnega življenja v Ljubljani in na bivšem Kranjskem. (Na Štajerskem sta tedaj že delovala v istem smislu brata Gustav in Benja« min Ipavec.) Fleišman je zbral krog se« be kakih 30 navdušenih pevcev, ki so svojega pevovodjo kot slovenskega glasbenega Vodnika visoko spoštovali in ljubili, o čemer pričata dve diplomi, ki so mu jih njegovi čestilci izročili 24. aprila 1861. 1. Te sta: »V god vi« soko častitljivemu gospodu Jurju J. Fleišmanu« in »Vodju družbe pevcev narodnih slovenskih«. Diplome je iz« redno natančno in vestno narisal Fe« liks Stegnar (oče splošno znanega nev« ca Vinka Stegnarja, glej sliko str. 2*0), ki je kot avtor podpisan na koncu tra« ka, ki nosi jubilantovo ime. Diploma je izdelana v vseh detajlih, do naj« manjšega listka z največjo fineso. Na delu se vidi velikanski trud, obenem pa tudi ljubezen, ki jo je posvetil Stegnar Fleišmanovemu počaščenju. Na levi strani nad trakom je lira, simbol Fleiš« manove glasbe in iz nje izžarivajo na vse strani žarki narodne probude. Na desni strani traku je angel, ki spleta slavljencu venec. Na levi strani zgoraj je pokrajinska slika Fleišmanove pes« mi »V Gorenjsko oziram se skalnato stran, Triglava blešče se vrhovi«, ki jo objavlja Fleišman kot prvo v svojih »Slovenskih zdravicah«. Na desni pa prinašata gratulantu dva nebeška kri« Iatca košaro cvetja, ki jo obletavata dve rajski ptici. Ena prinaša v kljunč« ku venec, druga pa lavoriko. V sredi
nad trakom sta 3ve vfll, ki pojeta pes-
mi iz Fleišmanovih zbirk. Med zgor* njimi okrasi sta še dve majhni sliki, »Živijo« in »Domovina«.
Na drugi diplomi, ki ima na vrhu vrisano »Vošjo Vam«, so podpisani Flcišmanovi čestilci s svojimi značil* nimi avtografi. Med njimi najde po« znavatelj te dobe veliko znanih rodo« ljubov, ki jih vodi dr. Lovro Tomaij. Tudi to diplomo je izdelal Stegnar. (Glej sliko str. 211.)
Fleišmanove zasluge za Slovence so trojne: 1. Bil je narodov prvoboritelj. S svojimi pesmimi, kakor so »Triglav«, »Himus uz Vodnika«, »Gorenjke«, »Vojaška«, »Slave dom«, »Kranjski fantje«, »Bohinjska«, »Želja Kranjca«, »Vinogradniki «, » Ilirija oživljena «, »Domovina Slavjana«, »Poskočnica ju« naška« itd. je 2. vzbujal narodno za« vest in narodni ponos med Slovenci; 3. Fleišman je bil plodovit skladatelj, ki je napisal okrog sto pesmi, katerih melodijoznost si je kmalu osvojila du« šo našega naroda, tako da je veliko od njih prešlo v popolno narodovo last in se prištevajo danes med narodne pesmi. Včasi se sliši o Fleišmanu kot komponistu kaka pikra opazka, in to od ljudi, ki ga ne poznajo. Vsakdo, ki je vestno, brez predsodka pregledal njegove zbirke, mora priznati, da so njegove pesmi vredne, da se ne poza« bijo. Če pomislimo, da je od leta 1848. do leta 1870. izdal sedem zvezkov svo« jih kompozicij, ga moramo brez dvoma smatrati za, skoro bi rekel, najdelav« nejšega slovenskega skladatelja. Ker dostikrat ni imel primernega besedila za svoje pesmi, je zlagal tudi sam pe> smi,^ ki jih je potem uglasbil. Kakor je skušal dr. Kimovec oteti s predelavo Riharja, tako sem tudi jaz zbtal pet« najst Fleišmanovih pesmi ter jih opre« mil s primerno klavirsko spremljavo. S svojim delom sem hotel počastiti spomin tega moža in ga oteti popolne pozabnosti. Brez dvoma ni Fleišman kot komponist za slovensko glasbo nič manj ko Valentin Vodnik za sloven» sko pesništvo. Fleišman pa ni bil le slovenski komponist, temveč tudi prvi slovenski glasbeni organizator. Pod okriljem Slovenskega društva je zbral krog sebe glasbo ljubeče može, s ka= terimi je začel izdajati »Grlico«, prvo slovensko pesmarico. Prvi in drugi zvezek sta izšla 1. 1848. Da je v prvem zvezku na prvem mestu objavil Hayd«
e
novo cesarsko pesem, temu se menda ne smemo čuditi, a takoj v drugi pesmi »Hej Slovani« je pokazal svojo bar« vo. Natisnil jo je kot narodno pesem pod imenom »Slovenski duh«. V prvem zvezku so objavili svoje pesmi Slom« šek, Blaž Potočnik, Padovec, Turno« gradska, Miroslav Vilhar in Fleišman. Slednji je v tem zvezku objavil razen tega še tri narodne pesmi. V II. in III. zvezku sta se pridružila prejšnjim so« trudnikom še mladi Kamilo Mašek in Gregor Rihar. V IV. zvezku se je predstavil Benjamin Ipavec s svojo na« vduševalno »Napitnico«, dalje Cegnar, Lisinski in Frančiška Markiseti iz Go« renjske. V. in VI. zvezek »Grlice« ob« sega samo pesmi Kamila Maška, VII. zvezek pa nam predstavlja zopet nove
sotrudnike, kakor Uebana, Goršiča in Flašnika.
Krog sebe je zbral tedaj Fleišman 14 slovenskih glasbenikov in z njimi izdal sedem zvezkov slovenskih pesmi, kar je za one čase prav gotovo izredno veliko. Razen umetnih pesmi pa je objavil FlèiSman tudi več slovenskih, jugoslovenskih in sploh slovanskih pesmi.
Kako zelo je »Grlica« ugajala, se spozna po tem, ker so bili prvi trije zvezki prav kmalu razprodani in so izšli celo v II. izdaji. Kdor danes vidi to prvo slovensko pesmarico, se mora čuditi krasnemu tisku in pisavi, ki za« dovoljuje danes še tako razvajeno oko. To je zasluga kaligrafa Fleišmana.
Slava njegovemu spominu!
Ivan Podržaj
Piskač Juhart
(Odlomek romana »Beli tiger«)
Stanoval je visoko gori v tretjem nadstropju starinske hiše v Ozki ulici. Dvoje sob je imel in kuhinjo. Stanovanje, vredno poštenega meščana z dostojnim po-klicom.
Na vratih stanovanja je stalo zapisano:
MIROSLAV JUHART, godbenik
Pa ni bil meščan in tudi poklica ni imel. *
Vojna ga je vrgla na fronto. S fronte je odletel v granatno jamo in ne da bi vedel kako in kaj, se je zbudil ponoči v bolnici. Tam so mu vzeli iz noge kost in ž njo njegov poklic, še preden ga je imel.
Prišla je zmaga in ž njo svoboda. Tudi zanj.
Prišepal je v mesto, pijano zmagoslavja dobičkarjev, potapljajoče se v sproščenosti ženskih čednosti. V vrtincu splošnega veselja, ki je davilo občestvo rešencev iz vesoljnega ognja, ni videl sebi enakih in že je bil mislil, da je ostal sam in da ni pomoči zanj. Navzlic mladosti — saj še človek nisem, si je mislil — navzlic svobodi in rešitvi.
Pa se je zgodilo — eden tistih čudežnih slučajev, ki človek ne veruje vanje in ne priznava njih resnične čudežnosti niti potem, ko mu je jasno, da njegova rešitev ni bila navaden slučaj — da je
dobilo njegovo mlado okrvavljeno življenje vsebino, on sam pa kruha in streho.
*
Bil je sin-edinec po paragrafih družabne morale nepriznane matere. Ljubila sta drug drugega, kakor se ljubijo le ljudje, ki ostanejo vse življenje osamljeni sredi družbe in sveta. Oče — mlad meščanski učitelj, sicer dober človek — ni imel dovolj poguma, da bi ga priznal javno za svojega sina. Prej bi se bil odločil za poroko z njegovo materjo. Smrt zč\ domovino ga je rešila žrtve za sina. Mati — poštena, vestna pisarniška uradnica — je kljubovala bolezni svojega očeta, toda vedno manjše količine vojnega živeža so strle njen odpor.
Tako je ostal sam v raztrgani uniformi mladega vojščaka, brez kosti v nogi, brez poklica, brez izkaznice za vstop v
meščansko življenje.
*
Zavit v državne krpe se je počasi premikal po glavni ulici. Mraz je olepšaval njegovo bedo in polnil njegov prazni želodec. Nikogar ni videl, nikamor ni gledal. Vlekel se je po ulici sam s svojim obupom.
Krč v želodcu ga je prisilil, da je obstal.
— Nemogoče... du irrst dich, Schatzrl !...
—	Âber ja! Le poglej ga... so von der Seite...
Počasi je dvigal glavo.
—	No, mami... on je!
—	On je, on! si je pritrjeval v mislih, ne da bi se ozrl po ženskah, čeprav je bil slišal in razumel njune besede.'
Dami se mu nista mogli več izogniti, kajti on, ki sta ga opazovali, je nenadno dvignil glavo in ju prepoznal. Mlajša se je v zadregi pred njim, ki je bil oblečen tako nemarno in čigar obraz je sličil bolj pravkar izpuščenemu jetniku nego poštenemu mladeniču, ozirala po ulici v bojazni, da je ne bi videl kdo od znancev v družbi razcapanega in zanikernega človeka.
Sledili so izrazi začudenja, ki so se previdno spremenili v pomilovanje, ko sta videli njegovo šepajočo hojo.
Niti z besedico jima ni omenil svojega položaja.
Pri slovesu sta ga povabili na čaj. Obljubil je, da pride.
*
Bil je skoro še otrok, ko se je v materini družbi seznanil ž njima. Zadnje leto pred vojno je bil ž njima celo na letovišču ob morju. Tedaj je natančneje spoznal gospodično Hildo. To je bilo tisti večer, ko jo je iskal v parku, da ji sporoči željo njene matere, ki je hotela zgodaj k počitku — stanovali so v vili onkraj zaliva — ker so se bili dogovorili, da se odpeljejo drugo jutro na celodnevni izlet po morju. Našel jo je, toda ni ji sporočil materine želje. Ni mogel in ni hotel. V družbi takega človeka naj bi govoril ž njo? In zakaj sta se skrila na klopi v grmovju, kamor je jedva prihajala svetloba svetiljke ob glavni poti? Kjer sta sedela skoro vsak dan pred obedom? Ni poznal gospoda, ni vedel kdo je in od kod je, toda ni ga mogel več videti brez bolestnega občutka v duši od tistega dne, ko se je bil zakasnil pri kopanju in ga našel na klopi poleg Hil-de...
Ko so se vrnili v mesto, je le nerad hodil k Burgerjevim. Samo materi na ljubo in vedno le ž njo. Mati je opazila spremembo v sinu, pa je molčala. Le nekoč ko ni hotel iti niti ž njo, ga je vprašala, s čim so se mu zamerili. Iz njegovega molka, ki ni mogel prikriti zadrege, je mati uganila pravi vzrok. Ni ga silila več in tudi omenila mu ni, da Hilda sprašuje po njem.
Tako je bilo vse do dne, ko je moral tudi on v vojake. Poslovil se je pri Bur-gerjevih in ko mu je Hilda podala roko
ter mu želela skorajšnje vrnitve, ji je stisnil roko in jo ponesel k ustnicam, ki so jedva slišno zašepetale njeno ime. Materi sta se nemo pogledali in razumeli.
Kakor prebujen iz omotice je potegnil z roko preko čela in ne da bi spregovoril še besedo, je odprl vrata in izginil navzdol po stopnicah.
—	Kako je še otročji! se je v vidni zadregi nasmejala Hilda.
—	Dober deček je, je pripomnila gospa Burgerjeva.
—	Vojna ga bo pokvarila! je vzdih-nila njegova mati.
Dobival je njene pozdrave na fronto in v bolnico. Bili so mu v radost in tolažbo. Tudi on ji je pisal, često in dolgo. In v pismih materi je naročal pozdrave zanjo.
Nenadoma pa so njena pisma prenehala. Potem ko ji je bil sporočil svojo nesrečo iz bolnice in kmalu potem, ko so odnesli v grob njegovo mater, ki je ni
mogel videti več niti mrtve ...
*
Počasi in težavno je prilezel v tretje nadstropje stare hiše v Ozki ulici. Prijazno sta ga sprejeli Burgerjevi in nepričakovano se mu je zdela Hilda vsa spremenjena. Pozabljal je na svojo nesrečo, na svojo pohabljenost, na vse, kar ga je bilo ločilo od nje. Z veliko, iskreno hvaležnostjo je sprejel gospejino ponudbo, ki mu je dala na razpolago manjšo sobo in ga zagotovila, da mu preskrbi mesto v orkestru Malega odra. Čutil se je zopet srečnega in v duhu je videl pred seboj človeka vredno življenje.
Burgerjevi so mu naročili obleko in Hilda mu je lastnoročno izročila nov klarinet s prošnjo, naj zasvira nanj najprvo njej tako drago melodijo, ki jo je bil tolikokrat sviral še kot dijak.
Vse je šlo v redu. Dobil je mesto v orkestru, stanoval je pri Burgerjevih in s Hildo sta si bila dobra. Poldrugo leto in še dlje je trajala ta sreča, dokler ni zbolela in umrla gospa Burgerjeva. Hilda se je v skrbi za čast in poštenje svojega deklištva preselila k teti. Le težko je dosegel, da mu je stanovanjski urad prepustil stanovanje. Moral pa je oddati v podnajem sobo s kuhinjo uradniški družini. Stanovanje je hotel imeti na Hil-dino prigovarjanje, ki si ga je tolmačil
z njeno ljubeznijo.
• *
V predpustu je priredil damski odbor za oskrbo invalidov velik ples za povabljence. Samo boljši ljudje z debelo listnico so smeli plesati za invalide. V pri-
redTtvenem odboru je bila tudi gospodična Hilda. Za godbo je imel skrbeti orkester Malega odra.
Sijaj bogastva se je zrcalil v razkošni dvorani. Če bi dobili invalidi le denar, izdan samo za plesne čevlje, bi bil dobrodelni namen plesa že presežen.
V stranskih prostorih so stregle človekoljubne dame z vso prirojeno gra-cioznostjo. Tam je bila tudi gospodična Hilda.
Med odmorom po polnoči je prišepal tja tudi — on. Prignala ga je želja videti njo, ki je ni videl že več dni.
Sedela je v loži v družbi elegantnega gospoda. Lepa je bila in vesela.
Ko se je približal loži z lahnim poklo-nom, se je gospod, ki je sedel poleg Hilde, odmaknil in začudeno gledal nanj.
—	Naš muzikant! se je prešerno nasmejala.
—	Tako, tako... je malomarno odvrnil gospod v loži.
—	Star znanec, je pripomnila.
—	Potem... je nejevoljno rekel gospod in hotel vstati.
—	Aber nein! mu je namignila, naj ostane.
Visok natakar v fraku je hotel mimo.
—	Kellner! je zaklicala, preskrbite muzikantom pijače!
Orkester je zaigral.
—	Ali ne slišite? Gospod Juhart!
Njen glas'je bil trd, nervozen.
Juhart je stal nepremično pred ložo,
le njegove oči so švigale med obema.
—	Natakar, steklenico šampanjca! je velel, pokazal na mizo in segel po listnici.
—	Aber... je skoro zarohnel gospod ▼ loži.
—	Pijan je! je zamahnila z roko Hilda in se primaknila bliže gospodu.
—	Hilda! se je tresel Juhartov glas.
—	Pojdiva! je velela in oba sta izginila v dvorano.
Bled in s skrčenimi pestmi je odšepal Juhart. Za njim je pritekel natakar in vprašal, kaj je s šampanjcem.
—	Na oder!
In preden je mogel natakar vprašati po plačniku, je držal v roki kup bankovcev, ki mu jih je Juhart vrgel na pladenj ...
In orkester je igral. Ples za plesom. Brez klarineta... Moč šampanjca je
godla. Divje, strastno.
*
Juhart je stal v kotu ob strani garderobe. Videl je vsakega, ki je šel mimo. Dolgo je stal naslonjen na leseno pre-grajo in že je mislil, da čaka zaman, ko
je zagfedat skozi vrste obeSerffi sHTteuJ
njega — samega. Kje je ona? Sama vendar ne bo šla domov? Kaj naj pomeni, da odhaja sam? In res je odšel sam. Njegove kretnje so bile vsaj navidezno mirne. Skoro mrtve.
Že se je prestopil, da bi pogledal po širokem hodniku v dvorano, ko je slišal nenadno njen glas. Dobro je razločil, ko je rekla, da se ne boji nobenega. In kar je bil sklenil storiti, to je storil. Baš ji je garderoberka izročila plašč, ko je stal za njo.
—	Hilda?
Bolj vznevoljena nego iznenadena aH prestrašena se je ozrla.
—	Hilda? je ponovil.
Stopila je bliže k teti in rekla«
—	Pusti me!
—	Torej ?
Iz njegovega vprašanja je zvenelo rse obenem: ogorčenje, odpoved, osveta, ljubezen, sovraštvo.
Hilda je razumela m doumela, da je njegov nastop le zadnji odmev moške ljubezni, ki v trenutku ženske nezvestobe dozori in usahne za vedno.
—	Kaj torej? je rekla prezirljivo, kakšen torej in zakaj ? Med nama ni bilo nič in to je vse!
—	Nič ? se je začudil in molčal.
—	Vendar nisi mislil, da se bom poročila s piskačem in....
Juhartu se je zavrtelo v glavi. Potegnil je izpod suknje klarinet in zavihtel.
—	Pomoč! je zavpila teta in odrinila Hildo.
Priskočil je mož postave.
—	Da, tu sem! Jaz... piskač in pohabljenec Juhart!
—	Pustite ga! Invalid je! je protestirala garderoberka, ko ga je stražnik nasilno odrival.
—	Pustite reveža! Invalida! je zagr-melo par elegantnih gospodov, ki niso niti vedeli, kaj se je zgodilo.
—	Danes je njihov dan! se je oglasil pijan glas.
—	Danes je moj dan! je pristavil Juhart in se oziral po Hildi, ki je v zmedi naglo odšla s teto.
Stražnik je zapisal z okorno roko, kar so mu povedali in konec je bilo zmede.
Dtm K* Ktrfm
= Konec naočnikov?
Goethe ni bil prijatelj naočnikov in vsak človek, ki jih je nosil, mu je bil ne-simpatičen. še danes so naočniki pri ženskem spolu iz estetskih razlogov vse prej ko priljubljeni; lornjon jih pri njih popolnoma nadomesti. Narobe pa mnogi sodobni moški nosijo očala dostikrat samo zato, da s tem poudarijo vtis svoje osebnosti; v ta namen jim najbolje služijo velika, črno obrobljena roževinasta očala. A navzlic temu ne manjka ljudi, ki bi jim bilo ljubše, da ne bi nosili naočnikov ali ščipalnikov, ali da vsaj ne bi bili tako vidni. Nu, kaže, da jim bo kmalu lahko ustreči: profesorju L. Heine ju na univerzitetni očesni kliniki v Kielu v Nemčiji se je namreč posrečil duhovit izum, ki utegne popolnoma odpraviti stare naočnike in ščipalnike.
L. Heine je dal brusiti pri Zeissu v Jeni nekaka »vtikljiva stekla«; ta stekla, ki imajo 5 do 11 milimetrov krivin-skega polmera, lahko nosiš pod trepalnicami, neposredno na roženici. Vtikljiva stekla so natanko toliko upognjena kakor roženica, med roženico in steklom je tanka plast očesne tekočine, in tako tvori ves sistem roženica-očesna tekočina-steklo pri lomljenju svetlobe -celoto : zato je roženica optično izločena, če je očesni zdravnik izmeril krivino bolnikove .roženice in izbral primerno vtikljivo steklo ter ga vtaknil pod trepalnice v oko, si bo znal spreten pacijent drugo steklo že sam deti v oko, tako preprosta je ta procedura. Otroku bo mati zjutraj vtaknila stekla v oči in jih bo brez sleherne neprilike lahko nosil v šoli, da, celo med opoldanskim spancem, tja do večera.
Kratkovidnost do 20 dioptrij in dale-kovidnost do 15 dioptrij je moči izravnati s primernimi vtikljivimi stekli. Uporaba vtikljivih stekel bo seveda najpogostejša pri kratkovidnosti vseh stopenj in starosti, ker je najbolj razširjena. Pri hujših stopnjah kratkovidnosti je pogosto posredi tudi slab astigmatizem, ki ima izvor v roženici. Če nosiš vtikljiva stekla, astigmatizem izgine sam od sebe, ker nadomesti prednjo ploskvo roženice vtikljivo steklo, ki stvori z roženico optično celoto. Tudi vsakršno dalekovid-nost popravijo vtikljiva stekla. In pri tem je vse eno, ali je nastala dalekovidnost zaradi prekratke očesne osi, ali pa ker se
je lomljivost svetlobo lomečih sredstev zmanjšala, ali naposled, če gre za oko brez leče, posledico operacije slepe mrene. če je bil bolnik za slepo mreno operiran na obeh očeh, si dâ recimo v desno oko vtikljivo steklo, s čimer se oko docela prilagodi gledanju v daljavo, v levo oko pa vtikljivo steklo nekoliko manjšega krivinskega polmera, ki oko ostro ustanovi denimo na razdaljo tridesetih centimetrov, če pa želi bolnik, da bi videl stereoskopsko, to je telesno, z obema očema, lahko ustanovimo obe očesi z enakim vtikljivim steklom v daljavo, a za gledanje v bližino predpiše zdravnik primerne navadne naočnike, če pa opravlja na slepi mreni operirani bolnik tako delo, ki zahteva ostrote oči za gledanje v bližino, potem bo s primerno brušenima vtikljivima stekloma videl ostro na trideset centimetrov z obema očesoma in bo potreboval naočnike le pri gledanju v daljavo.
Iz početka prenese človek vtikljiva stekla le po nekaj ur, ker se mu oči, dokler se ne privadijo, rade zasolzijo. Toda če so stekla tako skrbno izbrana, da se mehanično docela prilagode prednjemu delu oči, so neprilike zelo redke. O kakršnikoli slabih posledicah nošenja vtikljivih stekel do zdaj še ni nič znanega.
Pred naočniki ima vtikljivo steklo še marsikake druge prednosti. Pri naočnikih je obzorni prostor (vidik) zelo omejen, ker naočniki ne morejo slediti gibanju oči in pri pogledu v stran vobče ne dado optične korekture; celo punktalna ali katralna stekla dovoljujejo k večjemu gibanja v stran do kota tridesetih stopinj. Vtikljivo steklo pa se giblje hkrati z očmi in tako normalizira obzorni prostor.
če pomislimo, da celo hudo kratkovidne ženske neredko iz ničemurnosti ne marajo v družbi nositi naočnike in so zato včasi uprav neokretne in nerodne, smemo z veseljem pozdraviti izum profesorja Heineja. Kozmetični učinek vtikljivih stekel je odličen, ker mimika z njimi dosti pridobi na živahnosti. Pri športu, zlasti pri avtomobilistiki, kopanju in plavanju se vtikljiva stekla sijajno obnesejo. Ker so stalno topla in vlažna, se nikoli ne orose kakor naočniki, kar je silno
nadležno. Pri otrocih vplivajo ta stekla ugodno tudi na držo telesa.
Pa nastane vprašanje: Ali ni vtikljivo steklo na očeh pri poškodbah zelo nevarna stvar? Prpfesor Heine meni na podlagi svojih mnogoštevilnih izkustev, da »so ta vtikljiva stekla manj nevarna od naočnikov, ki jim preti nevarnost od vsake snežne kepe in teniške žoge in udarca s pestjo v obraz in se zelo radi zdrobe in napravijo škodo. Oko samo ali vtikljivo steklo je temu mnogo manj izpostavljeno; saj je znana stvar, da je na primer udarec s sabljo presekal trepalnice na dvoje, ne da bi se bilo očesu karkoli zgodilo.« Da, primerilo se je tudi že, da so se vtikljiva stekla v očesu zdrobila, ne da bi bila ranila oko.
Nemara imajo vtikljiva stekla neki pomen tudi v pogledu terapevtike. Profesor Heine navaja več vzgledov, da se je po dveh do treh letih noše vtikljivih
stekel kratkovidnost znižala z 8eeet dioptrij na osem dioptrij in da se je hkrati zmanjšal astigmatizem. Z velikim uspéhom je zdravil Heine z vtikljivimi stekli tudi bolnike, ki so tožili, da jim na oči pritiska, zlasti kadar je šlo za pogreške lomljivosti svetlobe očesne leče. »Ker je tem laglje moči vplivati na oblikovanje očesa, čim mlajši je bolnik in čim manjša je kratkovidnost, nastane sama po sebi zahteva, da začnemo zdraviti že otroke z majhno kratkovidnostjo, da preprečimo napredovanje bolezni; zakaj teoretično je laglje, odpraviti pri otroku kratkovidnost dveh dioptrij kakor jo pri odraslem človeku znižati z deset na osem dioptrij.«
Če bodo nadaljna izkustva potrdila in podkrepila odlike vtikljivih stekel pred naočniki, smemo upati, da bo duhovit izum profesorja Heineja za naočaljeno človeštvo nekoč še velika dobrota.
Escortai
Ko je poslal Filip П. četo menihov v samoto Escoriala, ker je hotel imeti tam svoj samostan, svoj španski Vatikan in Panthéon, so si drznili menihi opomniti, da vlada tam takšen mraz, da zmrzne
Iz španskega dnevnika
kralj tako iskreno ljubil, da je hladno pisal po nekem avtodafeju iz Portugalske: »Ni me utrudilo. Ceremonija ni bila tako dolga kakor v Kastiliji, samo štiri ure.«
E. Justin: E
blagoslovljena voda v kropilnikih in olje v jedilnih shrambah. Spomnili so se, da je skušal neki svetovalec pregovoriti kralja za stavbišče v Aranjuezu, češ, tam bodo spravljeni v čarobnem vrtu, ki mu ni lahko najti para in slavci jih bodo budili k vigilijam, slavci, ki jih je ta
■ial (lesorez)
Toda Filip П. je iskal strogosti prirode. Tukaj v Escorialu je kazala narava svojo utrujenost v skalah in prepadih, tukaj je odpirala svoboden pogled v največjo daljavo. Kako pomirijo stoletja tudi naravo! Escorial, skoro tisoč metrov visoko, je postal privlačna točka za leto-
\
viščarje. Vile in dvorci pestrijo vas. Pri postaji pozdravi popotnika kot prvo poslopje tvornica za čokolado.
Kdor motri zgradbo brez zgodovine, vidi v njej morda granitno kocko, ki za-divlja gledalca po svoji razsežnosti. Trdnjava s stolpi okoli cerkve.
Vstopi v to molitveno vojašnico — če ni drugega nego kocka, kako te more napajati z otožnostjo, ki ji ni mogoče ubežati? če ti pokažejo stol in podnož-nik, ki je opiral nanj vladar svojo nogo, lahko dvomiš o pristnosti predmeta, V grobnici kraljeve rodovine si morda do-voliš opazko, da so sarkofagi infantov in infantinj konfekcijski izdelki (in res so iz novejšega časa) — vidiš pa tudi kamnoseke, zakaj smrt ne počiva nikoli. Še odprti grobovi sličijo kopalnim ka-dem. Vanje pridejo samo okostnjaki, kar je na njih mesa in zemskih ostankov, izpuhti v drugem obokanem laboratoriju brez ognja in zemlje. »C' est étrange!« ponavlja venomer francoska obiskovalka, in prav ima!
V cerkvi stoji velik mrtvaški oder. Na njem odcvitajo venci za umrlo špansko kraljico-materjo. Črnina smrti gloje polagoma naše čute. V zakristiji vidimo Grecovo sliko »Sen Filipa П.«. Kralj v črnem plašču, s črnimi rokavicami. Bel je samo nabran ovratnik in manšeti. Njegovo oko se obrača proč od peklenskega žrela, ki požira pogubljene. Njega čuva vojska molilcev, mučenikov in svetnikov ter kerubov, ki gledajo proti nebu. Mrtvaška slika! In vendar, kako čuva etiketo! Sanjač kleči na blazini iz brokata!
Obiskovalec Escoriala pa ga vidi drugače. Tu je h koru prizidana celica, kjer je kralj lahko sodoživljal službo božjo, ne da bi motil menihe. Zdaj je celica opremljena za obiskovalce. Za Filipovega časa je bila skoro prazna, zakaj v njej je hotel biti kralj enak menihom. V tej celici in naokrog zadiši po smrti tembolj, čimbolj se človek pogrezne v razkrinkane sleparske dodatke stoletij. Tu se ne dvigne le senca Filipa II., ampak tudi njegovega očeta, Karel V. je v samostan, kjér je hotel umreti, odnesel skrivaj še 2000 zlatih kron za nepredvidene pogrebne želje in izdatke. Natančno je vedel, kdaj bo umrl. Prijel je s svojimi ogromnimi prsti — njegova fizična lakota je bila v življenju nenasitna — svečo in razpelo ter umrl brez odlašanja. Filip II., ki je zidal samostan svoje priprave na smrt dvajset let, bi se bil prestrašil tako hitrega in mirnega konca, Želel si je grenkobe in hude posled-
nje borbe. Njegova velika izpoved je trajala tri dni. Iz Escoriala so mu prinesli najboljše izmed neštetih relikvij, ki jih je bil zbral. Ne zato, da bi ga poži-vele, ampak zato, da se poslovi od njih, zakaj njegova zbirka relikvij — kje se neha častilakomnost zbirateljev? — je imela namen posekati Rim in Vatikan. Pred poslednjim oljem je hotel natančno vedeti, kje ga bo duhovnik pomazal. Filip III. naj bi bil pri tem navzoč. Nadškof iz Toleda ga je dal v sveto olje, potem se je dvor odstranil in kralj je ostal s svojim sinom sam: »Polagam važnost na Vašo prisotnost, da boste videli in vedeli, kje se konča vse — tudi vsaka monarhija,«
Potem so sledili dnevi, ko je govoril o pogrebu in spraševal o velikosti krste svojega očeta. Morali so mu prinesti očetovo svečo in razpelo. Zadnje popotnice mu niso dovolili, ker je ni mogel več požreti. Vsak trenutek je vprašal: »Ali je že prišla smrtna ura? Ne prikrivajte mi tega!« Zahteval je svečo za umirajoče in jo vrnil z nasmehom: »Zdaj! Zdaj je čas!« Priče, ki so bile zraven, so tako izpovedale pod prisego. Umrl je, ne da bi zapustil potomstvu krilatico, da bi jo
hvaležno ponavljali.
*
Ali nisem položil v Escorial preveč mrtvaškega nastroja? Na trgu brcajo zdaj gojenci samostanske šole žogo, in to izvrstno! Solnce sili skozi razpoke v oblakih in kukavica kuka... Ali naj se spričo tega ne omili slika in mračni pra-gospodar hiše? če je umel jokati, se je pač znal tudi smejati. Seveda poroča legenda, da je kralj, dokler je norec bril šale pred njim, molčal, zadrževal smeh — a samo tako dolgo, dokler ni prišel v svojo sobo. Kako so se morali smejati tajniki in sluge pedantu, ki je obrisal vsak prašek in je osebno izbral vsako sliko za svojih petdeset altarjev, ki je zapisoval okras zidov na kilometre in sam napisal vodič skozi Escorial! Visoki gospod je vedel, da ne bi spravil stavbe pod streho, če ne bi božal delavcev. Prej je vrgel v ječo velikaša kakor delavca, ker se je bal, da bi utegnil upor kamnosekov zavleči dokončanje zgradbe.
Kadar je prišel iz Madrida v Escorial in videl v voz vpreženih osem in dvajset volov, ki so vlekli granitne plošče, je ostro vprašal, kako ravnajo z voli. Arhitekti, stavbni vodje, vsi delavci so ga sprejemali s svojim orodjem v vrsti pred vhodom v Escorial. V takih dneh ni bilo

treba štediti v kuhinji in po kleteh. To so bile slavnosti! Na predvečer prevoza prvih rakev v Panthéon je bila sijajna razsvetljava, vsa štiri pročelja, stolpi, kupola do križa. Samostan se je moral videti v daljavi kakor ogenj. Baje se je videlo morje luči tja do Toleda. Kronist pripoveduje, da so bili rokodelci tako napolnjeni *z vinom kakor svetiljke z oljem — pravcati čudež, da ni Escorial takrat zgorel.
Kraljevo spremstvo je bilo navdušeno. Filip II. ni pričakoval niti od svojcev, da bi delili z njim njegov meniški okus. Pustil jim je njihove nedolžne zabave:
lov na divjačino in na ribe. Na kostnici trpeči gospod je sedel v svoji kočiji in gledal. Tu in tam je bila »merienda so-lemne« z bogatim obedom ali pa je kralj naročil iz Madrida slona, ki je zabaval menihe. Ob drugi priliki so pripeljali kar nosoroga. To ni vleklo. Neki škof je tako simbolično udaril birmanca po licu, da je fantič zatulil škofu v obraz nespodobno besedo, ki je ves dan zabavala dostojanstvenike.
Zvečer postane Escorial zopet strog in ogromen s svojimi »dvanajststo vrati — za strahove«. To ni več zemsko poslopje! Dogma v granitu!
Kako žive letni športniki
pozimi
Vsi oni, ki se posvečajo poleti izrazitim letnim športom, morajo pozimi skrbeti za nadomestilo. Res je sicer, da imajo veliki narodi sedaj že krite prostore, kjer lahko atleti neprekinjeno goje atletiko in druge letne športne panoge, toda tesne in omejene dvorane pravemu športniku ne morejo nadomestiti božje priro-de. Zaradi tega se pretežna večina izmed njih odloči tudi za panoge zimskega športa, v katerih se lahko stalno pripravlja za svoj sport in ohrani vsaj deloma formo, v kateri nastopa poleti. Vsak atlet pa vendar pomišlja takrat, ko izbira panogo zimskega športa, ali bi smučanje, drsanje ali kockey na ledu ne škodovali sposobnostim za letne športe. Med zimskimi športi se največ letnih športnikov posveča smuškemu športu.
O dobrih in slabih straneh smučanja in lahke atletike — če jih goji isti športnik — se je že mnogo pisalo, še več pa razpravljalo. Smučanje ima za vsakega športnika toliko privlačnosti, da ga nihče več ne opusti, če se mu je posvetil. Napori hoje v breg, ritem vztrajnostnih voženj in ugodje vožnje v dolino nudijo športniku skupno z bivanjem v krasni zimski prirodi, čistem zraku in solnčnih višinah toliko užitka, da jih ni mogoče pozabiti. Če goji atlet smučanje kot nadomestilo atletike, si bo v zimi nabral celo več sil, kot mu jih je treba na teka-lišču. Nikakor pa mu ni svetovati, da bi se udeleževal tekov na srednje ali eelo dolge proge.
Primerjanje smuškega vztrajnostnega teka s tekom lahkoatleta je zelo težko. Vztrajnostni tek smučarja na 50 km bi se dal najbolje vzporediti z maratonskim tekom atleta na 42.2 km. Posebnost smuškega teka je izrazito menjavanje napetosti med vzponom, po ravnini in med vožnjo navzdol. Če se ne upošteva, da gredo smuške proge včasih po težko dostopnih tleh in zavisi forma smučarja v odločilni meri tudi od kakovosti snega, potrebuje smučar za 18 km dolgo progo 1 uro in 10 minut do 1 ure in 30 minut, dočim znaša svetovni rekord na uro na tekališču 18.210 km. Razlika nikakor ne gre smučarju v prid, toda pomisliti je treba, da ima njegova proga običajno še 400 do 600 m višinske razlike. Med znamenitimi športniki je vrsta ljubiteljev smučanja. Vsi hvalijo njegove vrline in ga smatrajo za najprimernejše nadomestilo letnih športov. Veliki finski tekač Pavao Nurmi je — kakor številni drugi finski atleti — navdušen smučar. Nurmi ne more dovolj poudariti dobrih strani smučanja in trdi, da je posebno važno za delovanje pljuč, ki se v čistem in zdravem zraku navžijejo novih sil. Dasi se Nurmi ne udeležuje smučarskih tekem, goji smuški sport samo iz športnih vidikov. Njegov rojak Kohlemainen, maratonski zmagovalec iz 1. 1924, je dal atletiki slovo in se semintja tudi prijavi za smučanje na startu! Tudi slavni tekmec Nurmija, Šved Wide, je vnet obože-4elj športa na »diTcah«!
Veliki nemški boksač Maks Schme-ling, ki se je letos povzpel do kandidata za najvišji naslov, ki ga more doseči boksač na svetu, je tudi dober smučar. Če mu le dopuščajo treningi, je že na, poti v gore! Kakor pravi, mu najbolj prija hoja v breg; razen tega pa si med vožnjo utrjuje mišice na rokah. Letos seveda se je moral posvetiti bolj temeljitemu treningu!
Slavna španska igralka tenisa Lily d' Alvarez je navdušena smučarka in ne pozabi priti vsako zimo v švicarske hribe.
Tudi pri nas doma je mnogo športnikov, ki so znani s tekališč in nogometnih
igrišč, toda se z enako ljubeznijo posvečajo tudi smučanju ali drsanju. Nekateri izmed njih so se celo v obeh panogah dvignili na odlična mesta. Vsekakor menimo, da so to izjeme, ki samo potrjujejo pravilo: Ne nimis! Jasno je, da sta zimski sport in lahka atletika združljiva in drug drugega izpopolnjujeta. V obeh disciplinah pa ne morejo doseči prvih mest isti športniki; najboljša je pač zlata sreda, ki bo omogočila lahkim atletom smučanje in ne bo zmanjšala njihovih uspehov na tekališčih. —lsn»
___„„.„■■■■■■■■јииинничишијо—*'
Nova polarna drama
Ruski letalci so nedavno naleteli na severnem sibirskem nabrežju, domnevno v bližini polotoka čukča, na razbito letalo ameriškega pilota Eielsona. Iz dejstva, da ni bilo o letalcu duha ne sluha, se lahko sigurno sklepa, da sta Eielson in njegov mehanik Carl Borland ponesrečila in treščila z velike višine na tla ter obležala mrtva.
Eielson je v Borlandovem spremstvu izginil že v začetku lanskega novembra. Pogumna moža sta hotela pomagati na severni sibirski obali zamrzli ruski jadrnici »Nanuk«, natovorjeni s kožami. Čim se je izvedelo, da ni o Eielsonu nobenih poročil, je ruska vlada organizirala pomožno odpravo, ki je sestojala iz štirih letal, dveh Junkersovih strojev, iz
enega aeroplana tipa Dornier-Val in iz enega Fokkerja. Poleg tega je bila poslana v kraje, kjer sta domnevno izginila Eielson in njegov tovariš, še druga ekspedicija, ki je prodirala po kopnem. Ta je raziskovala ozemlje po suhem in se je pri tem posluževala sani s pasjo pri-
Preg°-	.v	.
Ko so ruski letalci sli osmič na izvid, so opazili v bližini ladje v somračju polarne noči medlosvetle dele letalske kabine, ki je molela iz snega. Pristali so in odkrili letalo, ki je bilo kakšen meter visoko zasneženo, pa je bilo še vendar vidno. Posamezni deli aparata so ležali daleč naokoli, mestoma do 30 m daleč. Po vsem tem se lahko sodi, da je moral aeroplan treščiti z velikanske višine na tla, kjer se je razbil. Ker so bila živila v kabini popolnoma nedotaknjena, ni dvoma, da sta postala letalca žrtvi katastrofe. Zelo skromno je namreč upanje, da bi se bila lahko rešila s padali in se odpravila peš proti obljudenim krajem.
Ime ameriškega mornariškega letalca Eielsona se ne pojavlja prvič v kroniki velikih, svetovno znanih poletov. Že pred dvema letoma (med 15. in 22. aprilom 1. 1928.) je preletel v družbi kapetana Wilkinsa arktično ozemlje v smeri iz Aljaske proti Spitzbergom. Spustil se je na tla po 21 ur trajajočem poletu. Naravnost čez severni tečaj nista letela, kakor so listi takrat pomotoma poročali. Wilkins je sam izjavil, da je šla pot njegovega poleta 480 km vzhodno, z evropske strani zapadno od severnega tečaja. Letalo je vzelo smer čez skrajne meje Groenlanda. To pa nič ne spremeni na dejstvu, da je bil v tej smeri prvič y
«
zgodovini človeštva preleten severni tečaj z letalom; pred tem je dosegel severni tečaj že Byrd, rojak Eielsona in Wilkinsa. Letel je s Spitzbergov na tečaj in se vrnil tik preden je odrinil Amund-sen z ladjo »Norge« v spremstvu Američana Ellswortha in Nobila, ki so se izkrcali v Tellerju na Aljaski in so leteli baš v nasprotni smeri kakor Wilkins in Eielson.
že v marcu 1927 sta skušala Wilkins in Eielson iz Aljaske preleteti severni tečaj. Pri poizvedovalnem poletu sta pa bila primorana spustiti se na led in pri tem zasilnem pristanku se jima je razbilo letalo. Skozi kompakten led sta letalca vseeno našla pot med ljudi. Tri dni sta se borila z elementi, potem sta dospela v Point Barrow in sta bila s tem vrnjena življenju. Naslednje leto sta se pojavila' Američana zopet na Aljaski. Topot sta imela več sreče nego prvič. Posrečil se jima je polet ob boku tečaja, polet, ki se je zaključil z dramatskim pristankom na Spitzbergih, kjer je manjkalo samo za las, da bi se bil podvig končal s katastrofo. Oba letalca sta se morala zaradi silovitega viharja spustiti na samoten otok, kakih 80 km od Green Harbourja. Pet dni sta se trudila, da bi zopet vzletela. Snežilo je v gostih kosmih in aparat je bil skoro pokrit s sne-
ženo odejo. Vendar se je letalcema z združenimi močmi posrečilo, da sta sneg odstranila. Zdaj so se začele druge težave. Aeroplan se ni mogel odtrgati od tal kljub temu, da je motor brezhibno deloval. Slednjič je začel Wilkins potiskati letalo od zadaj. Eielson pa si je dajal opravka pri stroju. Ta poskus se je po dolgem času obnesel, toda nastal je nov problem, kako se bo pognal Wilkins na aeroplan. Po treh jalovih poizkusih, ki so stali Wilkinsa precej ran in prask, se je našla rešitev na ta način, da se je Wilkins privezal na dolgo vrv. Kakor vedno, je tudi sedaj začel potiskati aeroplan naprej. Ko je letalo dobilo zamah, je nekaj časa vleklo Wilkinsa za seboj po tleh in šele potem, ko se je aparat ločil od tal, je mogel kapetan splezati po vrvi v kabino. Neprijetnosti tega povratka med ljudi so bile torej dovolj velike.
Komandant Wilkins se trenutno bavi z zanimivim načrtom podmornice, ki naj bi dosegla severni tečaj, njegov tovariš Eielson, ki je poletel na pomoč ogroženim življenjem, je podlegel, kakor svoj-čas Amundsen, v borbi z elementarnimi silami. Tako je Arktida zopet zahtevala žrtev in prižela v svoje ledeno naročje še enega, ki je hotel iztrgati mračno skrivnost njenega bistva.
Deset let prohlbicije
Ameriški predsednik Hoover je Oizna-čil prohibicijo za plemenit poskus. Našel je s tem nedvomno pravo besedo za eksperiment, ki naj bi odvadil edo največjih ljudstev na zemlji uživanja alkohola. Poskus je res plemenit, toda pač samo poskus! Preveč se je eksperimentiralo z ljudmi, da bi še imeli zaupanje v usoeli takšnih poskusov. Dandanes govorimo radi o političnih, o gospodarskih eksperimentih in vemo, da gre za dejanje, ki se ne da realizirati. V tem zmislu je ostala tudi prohibioilja v Zedmtjenih državah poskus, ki ga je življenje že. davno posekalo.
Nedavno je minulo deset let, odkar obstoja v Ameriki prohibicija. Samo na Finskem in mimogrede na Norveškem so jo posneli. Deset let pomeni kratko dobo v življenju ljudstva, vendar pa dovolj časa, da je Amerika na podlagi tretznih i&eiviilik spoizmala, kakšno vred-
nost ima 18. amandament, 18. ustavne spremembe izza velikega Washiimgto-na. V teh desetih letih je izdala Amerika nad 400 milijonov dolarjev (2200 milijonov Din) za izvedbo zakona o prohi-bieiji. 200 tihotapcev na čolnih, ki so kradoma prevažali alkohol, je positre-lila prohibicijska policija, 1000 oseb pa je postalo žrtev spopadov med toflipaim, ki jih je rodila protitihotapsfca vojna. Nad 230.000 Američanov je bilo obsojenih zaradi prestopkov na zaporno kazen in 33.000 ljudi je umrlo na posledicah manjvrednega alkohola. Več umorov in kazenskih prestopkov ne bi bil mogel roditi alkohol in gotovo ne bli bil sam na sebi zastrupil več ljudi v čean je torej ameriški uspeh?
Ne prikrivamo dejstva, da spada aï-kohol med največje sovražnike ljudskega zdravja. Predobro vemo, koliko gorja pavaroča zlasti med siromašnimi sto-
Zaplenjeni čolni za
niče, kjer se prodaja alkohol pod roko. Samo v New Yorku je nad 30.000 takih lokalov. V deželi prohiibicije dobi alkohol vsak, in sicer kadar in kolikor ga hoče! In pri tem ni niti tako drag, kakor se splošno domneva. V tajni bezni-ci dobiš šillce žganiia za 10 centov (Din 5.65), torej za drugi najmanjši novec, ki je v Ameriki v obtoku. Vsekakor je tisto »žganje« vredno denarja, ki se plača zanj.
»Suhi« si laskajo, da je padla poraba alkohola, odkar je uvedena prepoved, na 15 odstotkov. Ne bo pa odveč, če podvomimo y resničnostii teh podatkov.
važanje alkohola
vse te zločince pozaprli, ne bi bile dovolj ne kaznilnice ne druga javna poslopja. Da, preostalo bi jedva toliko abstinentov, da bi komaj zadoščali za straženje jetnikov.
Nekaj pa je desetletna prohibicija v Ameriki vendarle dokazala, namreč to, da je z zakonitimi določbami nemogoče preprečiti zauživanje alkohola. Čeprav je nekaj delnih uspehov, vendar velja, pribiti, da ti nikakor ne odtehtajo mo-ralične škode, ki jo je ta prepoved prinesla ameriškemu ljudstvu. Tihotapstvo se je razpaslo do stopnje, ki je v zgodovini človeštva brez pfiraece. СкШшг
& ВДег se Je udomačila navada, da zavije mož z zaslužkom naravnost od blagajne v pivnico. V Ameriki je zadevno še hujše kakor pri nas, kajti tann se pivec ne zadovolji z zmernimi alkoholnimi piijačami kot sta pivo in vino. Tam pijejo ostre žgane pijače, ki bolj omamljajo nego gase žejo. Fanatizem nasprotnikov alkohola je bil v prvi vrsti naperjen zoper »salone«, ki so seveda vse prej kakor »saloni«, saj so čisto navadne beanice. Piroliibicijondsti se lahko pohvalijo, da se jim je te posrečilo za-treiti. Ta uspeh pa je samo vnanjega pomena. Tam, kjer so prej bili »saloni«, so se pojavili »speak easys«, tajne bez-
Zakaj v Zediučenih državah se tihotapstvo in izdelovanje nedovoljenih pijač ter trgovanje z alkoholom kaznuje, nihče pa se ne briga, če ima in rabi kdo spirituoze v svojem gospodinjstvu. Oddaljene, redko naseljene kraje le redkokdaj obiščejo probibicijski agenti. Tam je torej vsakomur na prosto dano, da varii in pije svoje pivo in vino. Porabe alkohola v številkah torej ni mogoče predstaviti v dejanskem stanju, kakor budi ni mogoče preprečiti tajnega uživanja alkohola. Če bi hoteli postopati zoper gospodinjstva, ki razpolagajo doma z dobro kapljico., bi morali zapreti •polovico ameriških državljanov. Da 1»

je prišla v Ameriki v veljavo prepoved alkohola, je pojem tihotapstva docela izginil, postal je splošna zadeva družbe. Tihotapstvo je postalo iziraz političnega in svetovnega naziranja, ki se nikakor ne more zložiti s prohibicijskimi zakoni Predvsem pa je danes tihotapstvo najdonosnejši posel v USA in noben posel ne more biti po naziranju novega sveta nemoralen. Tihotapski kralji so ugledni denarni mogotci, ki zavzemajo v New Yorku in Chicagu odlične polo-žaie. Policijski ravnatelji so njih prijatelji. Državni guvernerji in visoki vladni uradniki molče trpijo njih početje in nimajo pri tem ne wbiiskija ne sekta v tajni stenski omari. O razširjenju tihotapstva alkohola si v Evropi ne moremo napraviti slike. Vsako sredstvo, vsaka pot je dovoljena, nič ni predrago. Tihotapci razpolagajo s celo flotiljo dobro oboroženih tihotapskih ladij, ki pustolovsko križarijo po morju i:n dovaža-jo alkohol v tihotapska pristanišča. Na kanadski obali, ki je 5000 km dolga, se vtihotapi v deželo vsak dan na tisoče hektolitrov špirita. Tega ne more preprečiti nobeno, še tako skrbno nadzorstvo. Korupcija javnega življenja je dosegla nekak višek. Dvomljivo je, če živi v Ameriki kakšen sodnik ali policijski ravnatelj, ki bi se lahko lotil resnega pobijanja tihotapcev alkohola.
V vsaki ameriški hiši spada k dobri navadi, da se postreže gost z dobro kapljico. Ponudijo jo tudi ljudem, ki so bili prej ravnodušni napram alkoholu.
'■аааввмаааааааааввааавааааввваввааааааа!
ODKOD RUDNINSKE VODE
Rudnice so prirodne vode, ki prihajajo v vrelcih na dan in vsebujejo nekaj zdravilnih sestavin. Dve poglavitni teoriji skušata razložiti njih izvor. Neptunski nauk trdi, da vse slatine izhajajo iz površinskih voda, proniklih v zemljo, kjer so se segrele (1° na 30 m približno) in se navzele snovi, ki so jih spotoma srečale. Potlej so privrele mahoma na piano ob ugodni legi ozemlja. P 1 u t o n s k i nauk dopušča dve vrsti rudnic. Prve proizhajajo iz površinskih vod in so vsekdar mrzle ali mlačne. Njih količina in kakovost se menja po letnih dobah, urah itd. Njih izvor se sklada s prvo teorijo. Ostale slatine pa vro naravnost iz globine. Razbeljene kamenine namreč oddajajo pline in vodo v velikih množinah. Te rudnine so tople, vedno enako sestavljene in enakomerno pritaka-jo. Edino te imajo v sebi določena telesa (jod, arsenik itd.), potem redko pline ter radio-aktivne iztoke (emanacijej_
Tudi nada »suhih«, da se bo doraščajo-ča mladina privadila vzdržnosti ter bo s tem pripomogla stvari do zmage, se je izjalovila. Baš dejstvo, da je alkohol prepovedan, draži mladino dvakrat bolj nego poprej. In ker ni dobre pijače, se uživa pač slabša. Mladi rod je zadevno v Ameriki na slabšem kakor mladina drugih dežel, zakaj mesto pristnih izdelkov uživa surogate. Kakšna, škoda lahko nastane zavoljo' tega v fizičnem pogledu in za dušo, ni mogoče povedati.
Gotovo ne gremo predaleč, če povemo, da se je »plemeniti poskus« izjalovil. Zato je pač mogoče, da bodo predpise o prepovedi alkohola nekoliko zrahljali. Sami Američani verujejo, da se bo to moralo zgoditi. Vendar pa si nihče ne sme prikrivati dejstva, da je prepoved alkohola zasidrana v ustavi in da se položaj lahko spremeni samo s privolitvijo treh četrtin vseh zveznih držav. Današnja razdelitev »suhih« im »mokrih« pa je takšna, da tega še ni tako kmalu pričakovati. Tisti, ki bi se prepovedi upirali še trdovratnejše kakor ustava, so tihotapci sami.
Protialkoholfni boj se bo torej nadaljeval, čeprav se doslej ni obnese!. Nada na uspeli je brezupna, zakaj poraba alkohola je tako stara kakor človeški rod, kakor mamiila vobče. Ni naroda in ljudstva, ki ne bi se vdajal kaferšnemukoli mamilu. Zdi se, da človeštvo naravnost tišči v užitek, čeprav na škodo svojega zdravja.
■■■■■вввавввававваавввааааввавмтааавм)
GROG BREZ ALKOHOLA
Ob mrzlih dneh dajemo deci gorke in »lastne pijača da se ogrejejo in oveeelé. Kuhano vino, vrel jabolčnik, grog in punč je treba kar odsvetovati. Gaj in oeobito kava preveč dražita. Mleko je včasih težko prebavno ali nepriporočljivo glede na želodčni in črevesni položaj. Evo izvrstne pijače, zdrave in krepčilne. Za čašo 150 do 200 cm3 členite: dve polni kavni žlici sladkornega prahu; kavno žlico citronovega soka; kavno žlico oranžnega soka. Vse dobro premešajte. Po vrhu položite pol cm debele kolesce eitrone. Posujte ga z lahno plastjo sladkornega sipa. Medtem ko se ta zmes ustaljuje (nekaj minut zadošča), pripravite vrč kropa. Nalivajte ga poinalem v vsak kozarec, dokler ni poln. V tem eo si otroci že preobuli blatno obutev ter sneli mokre oglavnioe in imenitno jim bo teknil zdravilni grog, ob katerem ee prileže se peščica pečenega &Uu4a aAi suhega peeisa.
-
IZKORIŠČANJE OSTANKOV.
V Zedinjenih državah so zapazili, da je po vojaških skladiščih polno vojnih ostankov, v obliki kemičnih snovi, ki bi mogle koristiti marsikomu. Dognali so, da so gor-čični plini sijajni za pobijanje požrešnih kuncev. ki so ponekod taka šiba božja kot kobilice evoj čas v Egiptu. Drugi produkti siu-žijo za razkuženje ladij; kloropikrin uničuje zajedavce po havajskih sadovnjakih itd. Spomnili so se, da se dajo avijoai rabiti pri
••■■■■■■■»■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■i
t--—■
gozdnih požarih, izlivajoč kisline po njih ... Japonci so se poprijeli tega zgleda. Kmetje se pri njih boje pozebe za murve, vir bogastva, saj od nje zavisi proizvodnja svile. Zato so z aeroplani spustili nanje oblake dima, s kakršnim so med vojno maskirali premi, kanje čet. Uspeh imeniten: drevje 6e je docela očuvalo mraza, toda listje je malce trpelo zbog plinov: letina je bila manj obilna, tudi pri kakovosti listja se to pozna.
Filmska diva Greta Garbo
»ŽIVLJENJE IN SVET« stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din, mesečno 8 Din. — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji
samo 2 Din. — Naroča se pri upravi, Ljubljana, Knaflj^a ul. 5. Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir, polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke. ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol do*
larja na leto.
hdaja z* konzorcij Adolf Ribnikar. — Urejuje Ivan Podržaj. — Za »Narodno tiskarno d. d.« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — F« v Ljubljani
Da nisem jaz sam, kaj bi bil najrajši?
Lahko rečem najprej — pravi L. Légiot iz Pantina — da sem bil že davno pripravljen na to vprašanje. Kolikokrat sem že, novi Hamlet, vzel svojo glavo v roke, ker pač nisem imel druge lobanje, in si izpra-ševal vest: »Biti (kar sem) ali ne biti to (namreč biti kaj drugega«.
Vobče je vsakdo med nami nezadovoljen s svojo usodo ter bi po navadi želel bivati v kaki obliki, različni od svoje. Vprašal sem svojo malo sestrično, ki šteje 6 let. »Jaz bi bila lada lozica.« Moi bratran-ček Ivanček, istih let, si želi postati železniški sprevodnik. V basnih vrlega La Fon-tainea sem naletel na žabo, ki se je poskušala uvoliti, ter na finančnika, ki ga je mikalo čevljarstvo (1. 1930. se temu malce nasmehneš). V kavarni sem slišal gospoda v fraku, ko je pel: Ah, če bil bi šivanka-rica! in v liričnem gledališču je nekoč nastopal iskalec biserov, ki je pisal v pesek: »Ko bi bil jaz kralj.«
Jaz pa sanjam, da bi bil mačka. Dolgo sem proučeval žitje in kretanje te srečne živali, omikane ter obenem divje Dognati sem mogel, da umeje iz svoje domačnosti iztisniti največje ugodnosti, ne da bi si nakopala katerokoli nepriliko. Skodelica mleka, topel kotiček za pečjo, gospodarjevo božanje so običajne naslade, katere ji privoščijo v obilici. Kaj se zahteva od nje za to? Da se bavi z neopasno, športno igro — lovom na miši. Pri njej trpimo najhujšo krajo, najgrše grehe, tatvino, po-tuhnjenost, klateštvo. Proti njej ni pripomočka. Pes, ki je zakrivil zlodejstvo, se na klic povrne z repom med nogami po kazen, ki jo je po svojem mnenju zaslužil. Mucek, bolj prevejan, pa se izmuzne s kosom krače, ki jo je zmaknil. Njemu je vse dovoljeno po tej čisto moderni poslovici: »Vse lahko vzameš, samo če se ne uja-meš.« Gibka in vitka je muca ob, vsaki starosti; zakaj ne moremo reči o sebi tako! Večno je mlada, pa še k Mefistu se ji ni treba zatekati. Tudi je na vek svobodna. Gospodari prostoru in domišljiji. Muc je pesnik: po robu sinjih streh hodi zvečer sanjarit v mesečino in nikomur se ne zd'i to čudaško. Mačka nima predsodkov. Kadar privzame človeško obliko, se zove Mandrin, Cartouche, Arsène Lupin ali Cyrano. In navzlic vsem njenim hibam je v njej nekaj romantičnega in pustolovskega, kar miče in kliče in vabi srce.
Oh, kako bi bil rad mačka! Seveda s tem pogojem, da ne bi imel za gospodarja brljavega gostilničarja ... ki bi me
neki dan zamenjal s kuncem!
*
Kadar slišijo ženske, da prihaja nova letna dobe. je njih hrepenenje prepojena z naravo novih tkanin.
Fandango
To je španski ples, ki ga izvaja dvojica plesalcev, moški in ženska, po napevu na tri tempe s kratkim ritmom in s precejšnjo naglico. Kretnje so živahne, nalezljive, omamne in Španci rajajo pri tem vselej ob svojih preljubih klepetcih, kastanje-tah. Ta ples je videti jako star, ako se oziramo na Kalimaha, ki trdi, da ga je Te-zej blazno ljubil. Plinij tudi ponovno o njem govori v svojih pismih. Afričani in Mavri so privzeli fandango, ki so ga na-zvali Cika (la chica = mali ples), ter po vsem videzu z njim seznanili Špance,
Bela oblačila
Član bakteriološke Akademije v Berlinu, profesor dr. Oppenheim je s svojim predavanjem v zdravniških krogih vzbudil silno pozornost dokazavši na znanstven način, tla se morajo jetičniki povsem odreči temnim oblekam, osobito črnim in rdečim, ker te barve ovirajo dohod baktericidnim žarkom. CMlični strokovnjak živo svetuje vsem su-šičnim, naj nosijo obleko, ki najbolje pro-pušča svetlobne žarke, pogubne za mikrobe. Beli odtenek prednjafci vsem drugim, za belim se sme še priporočati še modri in vijolični. Tudi kakovost tkan ime ima svoj pomen glede propuščanja svetlobnih pramenov, ki škodujejo glivicam. S tega stališča se je treba svile skrbno ogibati.
Tujski promet na švedskem
Turizem raste tu od leta do leta. Zlasti se je zadnje čase povečalo število ameriških izletnikov, Nemci, Danci, Norvežani, Finci pa izkazujejo pravcate rekorde. Pomnožilo 6e je takisto število posetnikov iz latinskih držav, »osebno iz Francije. Po redaretvenem zapisniku v Goteborgu je od 1. januarja do 31. avgusta 1928 prišlo 30.000 potnikov iz inozemstva skozi to pristanišče na Švedsko. Močen dotok tujcev javljajo osobito v severne švedske pokrajine, zlasti Jemtland in Laponsko. Nad 20.000 inostrancev si jo poleti ogledalo te dežele. Izletišče Abisko v Laponiji, znano kot najpripravnejši kraj za opazovanje polnočnega solnca, je dobilo 1900 obiskov od vseh strani sveta.
Povodno taborenje
Neka zdravniška smotra na Francoskem nasvetuje taboritev na vodi. Z majhno jadrnico ali motornim čolničkom oziroma tudi obično ladjico na vesla utegneš lepo prebiti svoje poletne počitnice, ako znaš omejiti svoje zahteve na najmanjšo mero. Vsak večer poiščeš zaveten kotiček, da tam raz-pneš svoj šotor. V tebi mora biti nekoliko skavta, precej športnika in ljubitelja pri-rode. Kdor je umel na ta način začasno sleči »starega človeka«, si je mnogo pridobil na zdravju. Stroški za vso opremo, ki lahko traja leta ia leta, so razmeroma Nzki.
Muhaste številke
.Г Ako množiš 142.857 z 1, 2, 3, 4, 5 ali 6, dobiš vselej zmnožek iz istih številk, razvrščenih v istem redu. če pomnožiš s 7, vsebuje produkt edino devetice. Kdor utegne množiti 12,345.679 z 9, 18, 27, 36, 45, 54, 63 in 72, najde vzmnožek, obstoječ iz samih enic, dvojic, trojic, štiric, petič, šestič, sedmič in osmič,
Osušitev Severnega morja
Nemški inženjerji so, kakor poroča Georges Neuwich, dopisnik Daily Chlronicla na Dunaju, napravili načrt, kako bi osušili del Severnega morja, da bi Evropa, po njih mnenju dosti premajhna, zavojevala 260.000 km2. Prvi učinek te nakane bi bil tak, da bi iz Anglije naredili celinski narod in potemtakem obrezpredmetili prosluli" prekop pod Rokavom, o katerem se govori že tako dolgo. Vendar započetniki velikopoteznega naklepa molčč o tem, čigavo naj bi bilo na ta način pridobljeno ozemlje.
Rešitev po brezžičništvu
Brezžičništvo je na čudežen način otelo dekletce v belgijski vasici Conthuinu. Oni dan je proti 8% belgijski Radio prekinil
»»•■■»■»■■■■•■■■■■■■■■■■■»■»■■■■■■■■■a
svoja dnevna poročila ter javil svojim poslušalcem, kako ga je zdravnik v Conthuinu, dr. Beaujan, pravkar telefonski obvestil, da bi se mogla rešiti 17 mesečna deklica, ki jo je zadela otroška kap, ako bi kdo prinesel v to oddaljeno selo potrebnega antipolimielitičnega seruma, čim je to zvedel, si je bruseljski poslušač Dejon se-zul copate in, pustivši radijsko razvedrilo na cedilu, jo pocedil v lekarno po navedeno krvno sirotko ter oddrdral z avtom 120 kilometrov daleč k dr. Beaujanu. Vbrizg je r omagal, deklič je bil iz nevarnosti.
Chopinova pogrebnica
Poljski skladatelj Chopin, francoskega pokolenja, je bil pri prijatelju slikarju z večjo družbo na domači veselici. Za razvedrilo je gostitelj pokazal igro z lesenimi lutkami. Prizor se je končal s pokopom ene izmed teb čečic. Na gospodarjevo prošnjo je Chopin sedel za klavir, da bi z glasbo spremljal pogreb lesene lile. ALi bolestna domišljija ga je potegnila za seboj in po-zabivši, da gre le za mulko, je avtor »Nok-turnov« kar takrat improviziral svojo pre-tresliivo mrtvaško koračnico, Marche funèbre.
(Preobrazba plesne mode
iH les vreza! Elo Justin
PoStnina plačana V goto vînt
Nasveti mlademu prijatelju
Opazoval sem te nocoj v večerni družbi. Bil si potrt in nezadovoljen s samim seboj. Sedel si ob strani ženske, ki jo obožuješ, pa nisi mogel odpreti ust Skušala te je opogumiti, potem je v nesigurnosti vstala in mrmrala, da mora iiti. Uro kasneje si jo našel zopet svežo, veselo, ob strani drugega.
Pridružil si se skupini politikujočih,. Govorili so o stvareh, ki jih dobro poznaš: o vojni, o davkih, o gospodarskih krizah. Ničesar niso rekli, kar bi ne bilo sleherno jutro črno na belem v časnikih, in vendar se je zdel njih pogovor živahen in duhovit. Hotel si se vmešati v pogovor. Začudeni so se obrnili proti tebi, tako kakor bi motril dober orkester nove gosli, če bi napačno svirale. Pričel si pripovedovati: po dveh stavkih ti je odsekal besedo gospod z visokim glasom in nihče ni hotel slišati konca.
Nisi upal oditi prvi, toda priključil si se prvim odhajajočim. Šel si počasi s sklonjeno glavo. Najrajši bi bil stekel za teboj in ti rekel: to ni nič. Tvoja nocojšnja pustolovščina? Vsi mi smo jo doživeli. Ne misli, da je kdo opazil tvojo molčečnost. Ljudje so preveč zaposlen1 s samim sel jj, da bi mogli doi«o misliti nate.
Zavidaš jih zaradi niihovega ugleda. Ugled pride s poklicem in povzroči pomanjkljivo kritično zmožnost. Z leti najdeš svoj položaj v življenju. Naučil se boš uveljavljanja Pridobil si boš neomajno naziranje. S tem ščitom boš hraber. Dokler pa se to ne zgodi, uvažuj par pravil začasne modrosti: nikdar ne govori če se prvič znajdeš v tujem krogu. Poslušaj in se uči. V Parizu so istočasno samo tri snovi za razgovore. Nauči se vseh treh tako, kakor da bi se pripravljal na vsa vprašanja zgodovinskega izpita. Potem čakaj na svoj trenutek. Bodi teolog, psiholog, jurist, citiraj formulo za ekskomunikaci-jo in besedilo paragrafov državljanskega zakonika. Svet se klanja specialistom.
Z ženskami bodi preprost in drzen Ženske ljubijo naravo in imajo rade, da se govori ž njimi o njih. Ne oklevaj govoriti o svojem poklicu. Moško delo jim je všeč. Tudi tle pozabi biti nerazumljiv. Rekle bodo: »Ta je tisti mladenič z lepimi očmi, ki je govoril z menoj o Einsteinu.«
André Maurois
Telefonska ljubezen
Srečal sem na cesti mlado hčerko svojega 6tarega prijatelja. »Čemu ta žalosten obraz?« sem vprašal. — »Nima mt več rad«, je odvrnila z izrazom, za katerega bi jo lahko zavidala Berenerjeva. »Kako pa veste to?« — »NI mu več mar zame. Niti časa Dima, da bi me poklical po telefonu I Saj je čisto jasno!« Zadnjega argumenta nisem mogel odbiti. Da nima časa klicati po tekionu — no da...
Spomladi sem jo srečal zopet Njene озетп-najstletne oči eo se svetile, kretnje so bile nežne, nezaveden smehljaj ji j« igral okoli ust. »Vse v redu«, je vzkliknila: »Srečna sein. Ljubi me. 0, kako me ljubil Trenutno ga ni v Berlinu, na dopustu je v Buch-holzu.« — »Tako? V Buchholzu.« — »Prišlo je na dan, da ie bil posimi bolan in mi zaradi tega ni mogel telefonirati. Zato pa kliče zdai vsako jutro iz Buchbolza, navad, no čim se zbudim. Včasi telefonira celo dvakrat, ob nedeljah pa kar trikrat.«
»No, to je pa lepo. Kje pa je ta Buch-holz?« _ Nekje doli daleč na Jugu. V Breis-gauu mislim. To pa vem čisto natančno, da stane telefonski klic od tam trt marke. Za tri minute! V soboto eva govorila tri in dvajset minut! V četrtek - osemnajst. In tako je vsak dan. 0, kako me ima rad!«
Nekega jesenskega večera sem jo zopet videl pri vhodu v neki kino Spremljal jo je lep mladenič. Zašepetal sem jI v uho: >Zares lep fant! Zelo me veseli!« Zavrnila me je zaničljivo: »To je vendar Karel. Tieti ki eem vam govorila o njeim, je čisto navaden slepar.« — Kako to?« — »Prišlo je na dan, da sploh ni bil v Buchholzu, kakor sem mislila, ampaik hekje čisto drugje. To je vendar tukaj, čisto blizu Berlina, ne na jugu in telefonski razgovor od tam stane samo deset pfenigov. Veliko junaštvo porabiti za telefon vsak dan groš! In ob nedeljah dvakrat toliko. Takšen stiska? !« In čisto natihoina je pristavila- »Karel mi je obljubil, da mi bo telefoniral iz Pariza!«
Osin Dimov
ZDRAVA ZABAVA
Brez dvoma je ples zadnji dve leti precej izgubil svoje privlačnosti, piše list »By-stander«. To je prejkone zgolj trenuten mrk, ali mrk pa vendarle. Ako bi šlo samo za to, naj se opusti razvada, da se dvigneš med posameznimi jedrni pri sijajnem obedu izza mize in se greà nekoliko vrtit v hotelsko plesalnico, bi si morali samo Cesti» tati. Toda ples je izvrstna vadba, ki jo smemo živo priporočati osebam obeh spolov med 8. in 80. letom. Na drugi strani je bal lepa stvar, to je zdravo razvedrilo, ki utegne biti tudi duševno okrepilo. In ako ste se zabavali do zore v nočnem re-stavrantu, se boste drugi dan ob prebujenju počutili dosti bolje, če ste vsaj nekaj časa rajali ponoči.