PAČ PA
V svojem večstoletnem razvoju si je jezik ustvaril nekatere zelo pretanjene oblike, s katerimi lahko izraža natančno določene in jasno omejene vsebine. Ena takih oblik je prislovna zveza pač pa, rabljena kot veznik. Rabimo jo navadno tako, da nam uvaja drugi del neke povedi (zloženega stavka).
V prvem delu je izrečena nikalna trditev, ki pa je omejena z nekim tihim ali tudi izrečenim pridržkom. Če hočemo ta pridržek izreči, lahko navadno uporabimo prislov sicer. V drugem delu stavka je potem izrečena nova trditev.
To seje zdaj slišalo zelo zapleteno, a preprosteje se skoraj ne da povedati, tako umetelno je sestavljena ta zveza. Stvar pa nam postane jasna, samo da slišimo kak zgled. Recimo: »Danes te ne more sprejeti, pač pa boš jutri dobrodošel.« Zveza je še jasnejša z vstavljenim prislovom »sicer«: »Danes te sicer ne more sprejeti, pač pa boš jutri dobrodošel.«^ Kdor izreče prvi stavek, že ve, da tä"miraTna trditev mT popolna, ker bo drugi stavek prinesel nekaj pozitivnega: jutri boš vendarle sprejet.
Če prvi stavek ne vsebuje takega pridržka, ni razloga, da bi drugi stavek začeli z veznikom pač pa, čeprav gre za nasprotje. Uporabili bomo temveč, marveč ali ampak. Na primer: »Ta knjiga ni za otroke, temveč je za odrasle ljudi.« Ali pa: »Ničesar ne boš dobil, marveč ti bodo še kaj vzeli.« Značilnost takih stavčnih zvez je, da lahko veznik v drugem stavku tudi kratko malo izpustimo. Tako dobimo: »Ta knjiga ni za otroke, za odrasle ljudi je« in »Ničesar ne boš dobil, še vzeli ti bodo kaj.« Tudi veznik pač pa bi se za silo dal izpustiti, vendar moramo tedaj spremembo izraziti z besednim poudarkom.
To razločevanje laže razume, kdor zna nemško. Kjer pravimo mi pač pa, reče Nemec wohl aber, za naš temveč, marveč pa ima sondern, vielmehr, im Gegenteil Nikoli nisem opazil, da bi nemško pišoči te izraze zamenjavali med seboj.
Kaj pa Slovenci svoje? Pri nas je seveda drugače, vsaj v novejšem času. Izrazov temveč, marveč v tisku skoraj ne boste našli več, zato pa boste našli obilico veznikov pač pa, ki so skoraj vsi brez izjeme uporabljeni napačno, namreč namesto temveč, marveč, ampak.
Kakor nobena napačna raba, se tudi ta ni razširila čez noč. Tam v prvih povojnih letih sem jo opažal pri posameznih časnikarjih in žal tudi pri nekaterih pisateljih, ki so zgrešili pravo rabo in si naredili svojo. Opozorila niso nič zalegla, nasprotno, tistih, ki so pisali narobe, je bilo zmeraj več, in danes so menda kar v večini.
Obmimo se k zgledom! V tedniku Jana lahko beremo: »Čeprav knjige še prebrali niso, pač pa le omenjene odlomke.« V prvem stavku ni bilo nobenega miselnega pridržka, ki bi ga mogli izraziti z dodanim sicer, zato je uporaba veznika »pač pa« neupravičena, pravi veznik je temveč, marveč: «Ceprav knjige še prebrali niso, temveč le omenjene odlomke.«
Ljubljanski Dnevnik je navedel iz govora znanega politika takle stavek: »In to ne za hrbtom narodov in držav, pač pa v krepitev naših zvez.« V Delu pa smo brali iz govora drugega politika: »Pri tem ne gre za varuštvo nad mladimi, pač pa za to, da kontinuiteta ne bi.. .« Po prej povedanem je pač jasno, da »pač pa« v teh dveh stavkih nima nič iskati, prav bi bilo: »temveč v krepitev naših zvez«, »temveč gre za to, da kontinuiteta. ..« Seveda pa je vprašanje, ali sta moža sploh rekla tako, kakor je bilo zapisano. Lahko da sta stavkoma to obliko dala časnikarja, ki sta govor zapisovala.
Napaka se žal najde tudi v knjigah. V prevodu mladinskega dela sem bral: »To ni bilo pismo, pač pa plonk listek.« Pustimo ob strani žargonski izraz »plonk listek« in se vprašajmo, ali je bil v prvem stavku kak miselni pridržek. Ni ga bilo, zato bi bilo prav: »To ni bilo pismo, temveč listek za plonkanje.« Lepo pa bi šlo tudi brez veznika: »To ni bilo pismo, bilje listek ...«
156
Iz uvoda k romanu Bratje Karamazovi imam izpisano; iz daljšega stavka: »Zgolj-bit ni ne idealizem ne materija, tako da tudi dejavna ljubezen ni ne idealizem pa tudi ni materializem, pač pa je izstop iz metafizike.« Tudi ta »pač pa« je uporabljen napačno, prav bi bilo: »temveč je izstop iz metafizike.«
Občutek za pravilno rabo je, kakor vidimo, zrahljan tudi že pri prevajavcih in esejistih. Kako je opešal med časnikarji, lahko ob pozornem prebiranju naših listov odkrijete sami. Končajmo z enim najnovejših zgledov iz Mladine: »To torej niso državljanska gibanja v pravem pomenu besede, pač pa demonstracije politične kulture.« Spet je »pač pa« uporabljen napačno, najlepše pa bi šlo tu brez veznika: »To niso državljanska gibanja, to so demonstracije politične kulture.«
Janez Gradišnik
 Ljubljana