sociàino
delo
št. 2
Socialno delo - časopis za teorijo in prakso
Izdajajo:
Skupnost socialnega varstva Slovenije
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo
Zveza društev socialnih delavcev Slovenije
Višja šola za socialne delavce v Ljubljani
Izdajateljski svet:
Zofka Stojanovič (predsednica), Nada Govc, Franc Hočevar,
Blaž Mesec. Jože Valenčič
Uredniški odbor:
Dr. Franci Brine, Marija Cigale, Franc Hočevar, Blaž Mesec,
Jože Valenčič
Glavni in odgovorni urednik:
Blaž Mesec
Lektorica :
Alenka Gložančev
Naslov uredništva in uprave:
Ljubljana, Saranovičeva 5, tel. 316-370, 311-250
Časopis izhaja štirikrat letno, praviloma ob koncu vsakega
četrtletja
Tehnična izvedba:
STU DIO
m Л m
Birografika BORI
socialno
delo
Leto 27	Ljubljana 1988	St. 2
UDK 304 + 36	UDC 304 + 36
VSEBINA
ČLANKI
-	Srečo Dragoš
O verski skrbi za starejôe	79
-	Blaž Mesec
Vrste akcijskih raziskav	93
-	Srečo Dragoè
Problem "samoraziskave" in prave akcijske raziskave
z Gillijevega vidika	104
-	Ida Hojnik
Staranje in starostno varstvo v svetu in pri nas	114
POROČILA
-	Analiza mladoletniškega prestopnižtva v občini Piran
v obdobju 1980 - 1986 (Miha Rotar, Igor Debernardi,
Rosanda Galonja, Lea Hiti)	123
-	StaliSča in priporočila koordinacijskega odbora za
načrtovanje družine pri RK SZDL v zvezi s pojavi
nasilja nad otroki (Janez Malačič)	131
NOVE KNJIGE
-	Milan Martinović, Znanstvene osnove socijalnog rada.
Narodne novine, Zagreb 1987 (Andreja Kavar-Vidmar,
Blaž Mesec)	136
-	Darja Zavirôek, Zgodba o Josipdolu. RK ZSMS.
Ljubljana 1987 (Srećo Dragoš)	144
-	E. Shorter, The History of Women's Bodies, Pelican
Books, London 1984 (Zgodovina ženskih teles) (Darja
Zavirèek)	146
IZ TUJEGA TISKA
-	Delo s suicidalnimi mladostniki in njihovimi druži-
nami (Blaž Mesec)	153
-	Socialni pomočniki pri otrocih z vedenjskimi motnja-
mi (Anica Kos)	158
-	Zdravniška molčečnost in obveznost javljanja pri
aidsu (Jože Urbani ja)	163
članki
o VERSKI SKRBI ZA STAREJSE
Srečo Dragoè
Leta 1986 je Mestna raziskovalna skupnost naročila raziskavo
z naslovom Spremljanje in evalvacija pomoči na domu. Ker gre
tu predvsem za evalvacijo institucionalne pomoči, ni nepo-
membno, kako in iz kakšnih izhodišč je tudi katoliška cerkev
zainteresirana za tovrstno problematiko, zlasti glede verske
skrbi za starejše. Tako je (kot priloga omenjene raziskave)
nastal tekst, v. katerem obravnavam material Teološke fakul-
tete*- (na isto temo) ter oficialna stališča cerkve, kot so
razvidna iz enciklik. Ker se mi zdi, da je premislek o teh
rečeh koristen iz čisto praktičnih vidikov, naj tu zgolj
nakažem, na kakšni podlagi se cerkev zanima za starejše.
V omenjenem materialu (Teološke fakultete) so podana (dr. B.
Pire) gerontološka spoznanja o vseh bistvenih vprašanjih sta-
ranja, pri čemer se izhaja iz trditve, da je človek zdrav
takrat, ko se "telesno, duševno in socialno (v širokem
smislu) dobro počuti,"® To pomeni, da ne gre predvsem za
telesni ali zgolj družbeni vidik človekovega počutja, pač pa
prav tako za duševni, kar velja tudi za starejše. Gerontolo-
gija namreč ugotavlja, da večina umskih in psihičnih dejavni-
kov v procesu staranja iqí. prizadetih (izjema so seveda
psihične in somatske bolezni), kar pomeni, da tudi razvoj
osebnosti ni nekaj nezdružljivega s staranjem (posameznik je
Se vedno lahko aktiven, kreativen, življenja poln, tudi če je
npr. delovno nezmožen ali družbeno-politično neangažiran), iz
česar sta izpeljana dva načelna poudarka
-	da je preživljanje starosti za posameznika najprimer-
nejše v takšnem okolju, "kjer mu je zagotovljena kvaliteta
njegovega nadaljnega življenja" (podč. S.D.);
-	da v zvezi s tem "igra važno vlogo krščansko
prepričanje in življenje po njem."
Ce namreč razumemo staranje kot življenjsko obdobje (katerega
meje ni mogoče določiti niti v biološkem, sploh pa ne v
socialnem ali duševnem smislu), ki je izrazita kulminacija
80	Socialno delo, 27. 1988/2
posameznikovega celotnega življenja - in sicer tako v dobrem
kot v slabem - potem je počutje starejšega človeka najbolj
odvisno od njegove prejšnje življenjske aktivnosti in načina
življenja ( v telesnem, socialnem in duševnem smislu). In če
je načeto zdravje posledica ovir(anosti) v telesnem, social-
nem ali duševnem funkcioniranju, potem je versko prepričanje
in versko delovanje oz. versko življenje zelo pomemben
(re)vitalitetni faktor tudi v starosti, seveda za tiste, ki
so verni. To velja seveda toliko bolj, ker je starost za
marsikoga lahko tudi "Doba novih človeških vrednot, ki
odtehtajo telesne izgube zaradi procesa staranja."*
Iz praktičnega vidika so ta stališča gotovo pomembna, bodisi
da gre za pomoč ljudem, ki preživljajo starost doma ali pa v
domovih za stare. Tu mislim na osnovno izhodišče vsakršnega
socialnega dela, ki mora vedno upoštevati dva vidika -
stvarnega in osebnega. V naravi nuđenja pomoči vedno prevla-
duje prvi ali drugi vidik, nikoli pa eden brez drugega in
prav od tega je odvisna kvaliteta (učinek)pomoči. Ce je na
primer zdravstvena usluga zgolj stvarna, zanemarja pa osebni
vidik, je takšna pomoč nujno manj učinkovita, večkrat pa
sploh neučinkovita. Enako je tudi s socialno pomočjo. Ce eno-
stransko poudarjamo stvarni pristop na račun osebnega, je to
enaka napaka, kot če ravnamo obratno. V tem smislu je npr.
koristno razmisliti, ali ne utegnejo pereča materialna in
organizacijska vprašanja glede pomoči na domu (vprašanje
kompetenc socialnih in zdravstvenih ustanov, npr. opredelitev
gospodinjske pomoči in nege ipd.) vzbuditi prepričanje, da so
to najpomembnejša, če ne že kar edina vprašanja, ki jih je
treba rešiti, da bi tak projekt stekel, vse ostalo pa da se
že uredi samo po sebi (kaj je npr. storjenega glede kvalitete
neposrednih izvajalcev pomoči, glede kriterijev za njihovo
izbiro, kakšni so ti kriteriji, kdo jih določa, preverja
itd.?) Çnak problem (osebna, stvarna pomoč) je aktualen tudi
glede oskrbe v domovih za stare; v tem smislu gre razumeti v
materialu Teološke fakultete omenjeno anketo, v kateri kar
98% domskih oskrbovancev, ki so verni, izjavlja, da jim redni
stiki z duhovnikom največ pomenijo. Iz ankete, kakršna je,
sicer ne moremo ničesar posploševati (govori zgolj o 171
starostnikih, o njeni izvedbi je premalo podatkov, nejasno
zajetje vzorca itd.), vsekakor pa opozarja na pereč problem
osebnega pristopa do oskrbovancev:
"Ce se strežno osebje po domovih obnaša brez znakov srčne
kulture do oskrbovancev, potem se bodo v anketah vedno
pogosteje brale pod pripombami prošnje kot so: molimo in
prosimo za kader, ki bo razumel naše potrebe in stiske ter
nam pomagal živeti v zavodu za starostnike!"®
81	Socialno delo, 27. 1988/2
Da v praksi res ni vse tako idelano kot bi želeli, kažejo na
primer tudi pravila, ki nalagajo duhovniku, ki želi obiskati
svojega vernika v domu za stare, da mora vsakokrat posebej
"obvestiti dom o svojem prihodu v dom in o odhodu iz doma".
Čeprav to ni izrecno določeno za ostale obiske; ali pa da je
skupinski verski obred v konkretnem domu za stare "možen le
na osnovi predhodnega. vsakokratnega dovoljenja doma
(direktorja doma)" (podč. S.D.). Kaj naj si mislimo tudi ob
določbi o potrebi po "izkazani moralno politični neopo-
rečnosti" prosilcev oziroma bodočih oskrbovancev doma, kot
pièe v enem od hiènih redov.«
Vendar pa ob vsakršni organizirani obliki spodbujanja oziroma
nuđenja pomoči nikakor ni zanemarljiv kontekst, v katerem to
poteka. Tu mislim predvsem na vlogo socialnega delavca (sploh
ni nujno, da gre za profesionalca) in institucionalni okvir,
v katerega je vpet (samoupravni, državni, cerkveni, pri-
vatni..,). Ni posameznik tisti, ki definira svojo (socialno)
vlogo, pač pa institucija - in prav ona bistveno vpliva na
posameznikova ravnanja v okviru postavljenih vlog in norm. V
tem je razlog ne le morebitne racionalizacije in večje
učinkovitosti, pač pa tudi upada kvalitete in deformacij pri
izvajanju pomoči. Institucije se s svojo racionalizacijo
(hierarhizacijo, specializacijo) že po naravi nagibajo v
popredmetenje samih sebe in vsega, s čimer prihajajo v stik,
kar pomeni v primeru izvajanja pomoči zanemarjanje njene
osebne dimenzije. Za to ni imuna niti cerkev, kljub temu da
je njena naloga predvsem duhovna skrb za vero (cerkev kot
"orodje za notranjo zvezo z Bogom"). Zato poglejmo, kako se k
temu problemu pristopa v materialu Teološke fakultete.
Glede načina pomoči starejšim se v obravnavanem materialu
omenjata predvsem dve obliki - skrb župnijskega občestva in
diakonija ter komisije za diakonijo pri župnijskih svetih.''
Ob tem se mi zdi vredno opozoriti na napačnost takšnih
poenostavljanj, ki bi videla v tem zgolj aktivnost cerkve
(kot institucije), kateri bi takšna širitev dejavnosti
služila le za sredstvo uresničevanja svojih (institucional-
nih) ciljev, ki seveda nikoli niso bili samo duhovno-
kontemplativne, pač pa tudi socialno-politične narave. Za
dobrodelnost je bila cerkev zainteresirana, odkar obstaja in
tega interesa tudi v prihodnje ne bo povsem opustila. Za
cerkev kot nekakšno posrednico med božjim in zemeljskim je
bil namreč pojem 1jubezni vselej centralna ideološka norma,
ki pa je sama po sebi izrazito osebna, v teološkem smislu pa
božja kategorija. Zato se ima tudi cerkev sama za nad-
družbeno ( - božjo) tvorbo, edinstveno in superiorno nad
82	Socialno delo, 27. 1988/2
vsemi drugimi družbenimi oblikami. Vendar pa se cerkev v
družbi, t.j. med ljudmi, uveljavlja preko medosebnih (in
medinstitucionalnih) interakcij - od tod pomembnost ljubezni,
ki zdaj ni več zgolj kontemplativni, pač pa izrazito humani-
stični pojem: ljubezen do bližnjega (lat. caritas). S tem, ko
cerkev deluje med ljudmi, se seveda umešča v družbene
strukture (v delitev moči itd.) in tudi sama postane ena
izmed njih. Postane torej bolj ali manj hierarhizirana
družbena (in ne zgolj "božja") institucija, ki je imanentno
vzvišena nad ostalimi institucijami samo še znotraj teoloških
postulatov. Tega se zaveda tudi cerkev sama, saj npr.
pastoralna sociologija v zvezi s cerkvijo striktno ločuje
njene nadzemne - transcendente razsežnosti, od njene
zemeljske, časne, sociološke opredelitve; tako je cerkev
hkrati "božja ustanova, je pa tudi družbena stvarnost"®;
oziroma, kot pravi dogmatična konstitucija o Cerkvi, gre za
"eno samo sestavljeno svarnost, ki sestoji iz božje in
človeške sestavine (elementa)".® Analogija s Kristusom kot
Bogom in človekom v eni osebi je tu očitna. Na ta dualizem
cerkve (teološki in sociološki) se je namreč koristno spom-
niti, ko govorimo o njeni t.i. karitativni dejavnosti
cerkev je bila tu vedno (vsaj principialno) udeležena z
osebnim in stvarnim načinom pomoči, tako glede njenih
prejemnikov kot izvajalcev. Prvi so poleg stvarne pomoči bili
praviloma deležni tudi osebne, saj je šlo za neposreden
( - oseben) stik med tistim, ki pomoč daje, in onim, ki jo
prejema. Ravno iz takega načina se je sčasoma razvilo tudi
socialno delo s svojimi spoznanji in se pozneje konstituiralo
kot stroka ter postalo funkcija raznih institucij. V zvezi s
tem pa je tudi v socialnem delu, kot ga poznamo danes, eno
najtežjih vprašanj, kako spet v metodah izvajanja pomoči
reafirmirati prav osebno vsebino pomoči, ki se je v procesih
profesionalizacije, institucionalizacije ( - racionalizacije)
socialnega dela usodno odtujila. S pomočjo kot izrazitim
medčloveškim odnosom se je namreč zgodilo podobno kot z
mnogimi drugimi socialnimi atributi v razrednih družbah -
stvarni vidik je prevladal nad osebnim (že pri Heglu je npr.
upredmetenje osnovni pojem za razlago odtujitve sveta od
ideje, kot je tudi pri Marxu bistvo odtujitve v uvrednotenju
stvari, ki raste v premem sorazmerju z razvrednotenjem
ljudi).
Prav to pa se je zgodilo tudi s cerkvijo in njeno dejavnostjo
(seveda ne samo s karitativno). Pri tistih, ki so v skladu s
krščanskimi načeli nudili pomoč (razne ustanove, posamezniki,
sama cerkev), se je hitro odrazila logika sistema
(razrednega, institucionalnega), tako da je takšna pomoč
nujno zgrešila svoj cilj. V razrednem sistemu ( = postvare-
lost odnosov) je karitativnost za njene izvajalce kaj hitro
83	Socialno delo, 27. 1988/2
izgubila svoj glavni smoter, ki je poleg stvarnega vedno tudi
oseben (izkazovanje ljubezni do bližnjega kot individualni
način verske rasti). To se je zgodilo, ko so prevladale
povsem stvarne in pragmatične koristi (večji prestiž v
družbi, stranki, cerkvi) ter uveljavljanje čisto družbenih
ali političnih interesov. Najbolj se je seveda to odrazilo
na cerkvi sami, ki je bila politično zelo pomembna družbena
sila, v fevdalizmu pa sploh največja in najmočnejša institu-
cija.
Vendar danes nismo več v fevdalizmu. Družbene spremembe,
zlasti z uveljavljanjem liberalnega kapitalizma, so preko
drugačne porazdelitve moči na globali ravni in ob nastanku
novih družbenih struktur vplivale tudi na cerkev kot institu-
cijo, tako navzven kot navznoter. V zvezi z nastankom
socialnega (delavskega) vprašanja in zaostritvijo razrednih
antagonizmov nastane tudi katoliška socialno-politična dok-
trina^^, prvič . sistematično izoblikovana 1891 v encikliki
"Rerum novarum" (O delavskem vprašanju). Kot pri vsaki
doktrini gre seveda tudi pri cerkveni za dinamično spre-
minjnje, katerega vrh je nedvomno drugi vatikanski koncil
(1962-64) in z njim tudi legitimnost "radikalnih" pogledov
ter iskanj v zvezi z notranjim ustrojem cerkve. Gre za
vsebinsko in tudi organizacijsko problematiziranje odnosa med
profesionalci in laiki, ki je pravzaprav vprašanje insti-
tucionalne fleksibilnosti oziroma učinkovitosti, kot tudi
vprašanje dekoncentracije moči institucij (znotraj njih in
med njimi). To vprašanje se je v istem času načelo na primer
tudi pri nas znotraj institucionalnega socialnega dela
(šestdeseta leta - centri za socialno delo, rehabilitacija
prostovoljnega socialnega dela), kar kaže predvsem na
sociološko pogojenost tovrstnih sprememb, ki se jim ne more
izogniti niti cerkev kot "božja" tvorba. Tako kot velja za
naše socialno delo, da hoče imeti in tudi ima danes precej
drugačno družbeno funkcijo, kot jo je imelo v prejšnjih
sistemih, velja tudi za cerkev. Zato je tudi vloga njene
karitativnosti v sekulariziranih razmerah in sistemih, ki so
cerkvi odvzeli oblast, nujno drugačna od tiste, ki jo je
imela karitativnost v prejšnjih družbah. Vse to je treba
upoštevati tudi, ko govorimo o župnijskem občestvu in diako-
niji, da ne bi - kot rečeno - zdrsnili v napačne poenosta-
vitve .
Župnijsko občestvo - že sam pojem kaže, da gre za nerazdružno
dvojnost v življenju vernikov, ki sem jo že nakazal. Občestvo
je pojem, s katerim je že sociolog F. Tönnies označil takšno
družbeno skupnost, katere pripadniki so trdno povezani med
sabo in sicer zlasti preko čustvenih vezi (skupina prijate-
ljev, družina itd.), ki pa imajo pri vernikih religiozni
84	Socialno delo, 27. 1988/2
karakter. Župnijsko občestvo je torej trdna (na)vezanost
ljudi med seboj iji z Bogom, kar pomeni, da spet govorimo o
človeku kot izrazito družbenem bitju, ki se usmerja k drugim
ljudem in je od njih odvisen, obenem pa tudi o človeku kot
"božjem" bitju, ki je odvisen od Boga in se k njemu usmerja.
Tak pogled na župnijsko občestvo je tudi temeljno izhodišče
za pastoralno sociologijo, ko govori o župniji:
"Družbena in zunanja struktura zajema družbene skupine
in agregate, v katere so župljani vključeni po svojih
družinskih, poklicnih, gospodarskih, kulturnih, politi-
čnih in rekreacijskih vezeh. Duhovna in samostojna
notranja struktura pa je določena po nadnaravnih elemen-
tih. . .
V praksi se seveda ta dva nivoja med sabo prepletata in od
tod razna nesoglasja in tudi konflikti. Prevlada zgolj
duhovne stvarnosti nad družbeno ali obratno ima nujno nega-
tivne posledice tako za vernike ter njihovo vero kot za širšo
družbo, kar se odraža tudi pri vsebini in funkciji verske
dobrodelnosti. Kristjani morajo ta dva nivoja - duhovni in
(po)svetni - v svoji dejavnosti (bodisi reiigiozno-kontem-
plativni. bodisi socialni, politični itd.) nujno obdržati v
ravnovesju, da ne pride do poveličevanja ene dimenzije na
račun druge dimenzije. Tega se tudi cerkev vse bolj zaveda. V
zvezi s tem soupadajo največji premiki v njeni socialno-
pol itični doktrini ravno z drugim vatikanskim koncilom, ki je
legitimiral tudi taka razmišljanja, ki iščejo v cerkvi krivdo
za odvračanje ljudi od vere in zahtevajo njeno vrnitev med
ljudi; prav pokonciIsko obdobje tudi afirmira načelo, da "je
krščansko življenje brez zgodovinsko-socialne angažiranosti
hinavstvo, "i-*
Gre torej za odločilen premik k dejavnemu življenju in takšni
veri. ki bi se izkazovala - ne več zgolj pred oltarjem in z
udeležbo pri obredih pod vodstvom cerkvenih profesionalcev,
pač pa med ljudmi. V zvezi s tem je dobrodelnost izjemnega
pomena, saj se prav ta način izkazovanja vere pojmuje celo
kot najprimernejši način verske rasti oziroma doseganja
krščanske popolnosti: "Nič ne osvobaja tako intenzivno iz
greha in oblasti demona kot agape"(gr. agape - ljubezen do
bližnjega, v nasprotju z erosom). Pri tem ljubezen do
bližnjega (agape), ki se izkazuje predvsem v dobrodelnosti
(seveda ne samo na ta način), pomeni pot, po kateri se dosega
krščanska popolnost. Se vedno je torej govor o sredstvu,
vendar pa je odločilen pojmovni premik storjen s tem, da
pomeni že samo izkazovanje take ljubezni enega od znakov
krščanske popolnosti, ki pa je nedvomno cilj. V. Truhlar
pravi: "V uresničevanju ljubezenskega služenja sta cilj in
85	Socialno delo, 27. 1988/2
pot k njemu eno."^®
Ti poudarki so pomembni, če hočemo vlogo župnijskega občestva
razumeti na netradicionalen način; isto velja za diakonijo.
ki naj bi zaživela s svojo dobrodelnostjo prav znotraj
župnijskega občestva. V omenjenem materialu Teoloéke fakul-
tete je v njegovem drugem delu centralni poudarek prav na
diakoniji. ki "naj ne zaživi kot komisija, ki bi zbirala
denarne prispevke za starostnike, ki so finančne pomoči
potrebni. Na ta način se ne da izpolniti ljubezni do
bližnjega. Pokazati se mora v osebni pripravljenosti osebno
pomagati, žrtvovati nekaj svojega časa in sposobnosti za
starejše osebe.	V zvezi s tem se zahteva tudi povsem
drugačen pogled na dobrega vernika, ki to ne more postati
zgolj z rednim obiskovanjem verskih obredov, pač pa gre za
živetje diakonije, mišljene "kot služenje človeku in tako
delati, kar bi si moral osvojiti vsak kristjan, če hoče po
Kristusovem zgledu zaživeti živo vero. Mnogi pojmujejo diako-
ni jo kot priložnostno in osamljeno izpolnitev neke dolžnosti,
čeprav je to sestavni del krščanskega življenja. Služenje
biižnjemu v ljubezni po Kristusovem zgledu kot stalna
življenjska oblika, se jim zdi še nesprejemljivo dejstvo,
čeprav ta oblika življenja popolnoma osrečuje bližnjega in
samega sebe."^® Omenjata se torej dva načina dobrodelnosti,
in sicer "priložnostna" pomoč ljudem, ki je sicer sestavni
del krščanskega življenja, in diakonija kot "stalna
življenjska oblika", kar je povsem nekaj drugega, saj je šele
na tak način mogoče napredovanje v veri (življenje "po
Kristusovem zgledu"); gre torej za očitno razlikovanje med
karitativnostjo v starem in novem (pokonciIskem) smislu.
Sploh izvira pojem diakonija že iz samih začetkov krščanstva,
kjer je šlo za versko dejavnost, ki je bila v času institu-
cionalne cerkve mišljena kot pomoč škofom in duhovnikom pri
nekaterih cerkvenih dejavnostih (diakonos - strežnik). Za
razliko od protestantskih cerkva je v katolištvu diakonat
pomenil nekakšno začasno predstopnjo duhovništva. Preobrat
pa se je zgodil prav na drugem vatikanskem koncilu, ko je bil
znova uveden t.i. stalni diakonat (v tej zvezi tudi vse večje
zahteve po demokratizaciji in npr. ženskem duhovništvu^*...),
katerega izvajanje (življenje) je bolj odvisno od aktivnosti
laikov kot pa od cerkvene hierarhije. Cerkev nasploh posveča
(tudi v teološkem smislu) laikom vse večjo pozornost, saj je
in bo vedno, dokler bo hotela na verskem področju obdržati
pomembno vlogo, odvisna od njih. V kolikor je v preteklosti
to zanemarjala, se je na drugem vatikanskem koncilu nujno
morala soočati tudi z "lastnim grehom", t.j. sama s sabo kot
"Cerkvijo grešnikov" (Karel Rahner), kar je očitno zanjo manj
neprijetno, kot če bi še naprej delovala na tradicionalen In
preživel način.Kot vsaka institucija se lahko tudi ona
86	Socialno delo, 27. 1988/2
obdrži le z nenehnim prilagajanjem družbenemu okolju, kar
seveda ne pomeni vedno le nekaj slabega - ée zlasti, ko
govorimo o dobrodelnosti.
Ravno tako kot je dobrodelnost (kot individualna pomoč
sočloveku iz čisto humanih vzgibov) nepogrešljiva tudi v
času. ko imamo na primer zelo razvejano zdravstveno in
sociaInovarstveno institucionalno mrežo. je tudi cerkev v
zvezi z vero svojih vernikov zainteresirana za njihovo
dobrodelno dejavnost. Značaj vsakršne dobrodelnosti je odvi-
sen od družbenih razmer (materialnih, socialnih, političnih,
institucionalnih), v katerih taka dejavnost poteka, ni pa a
priori nekaj slabega. Kot se krščanstvo v razrednih pogojih
odtuji vernikom (in sicer ne zaradi krščanstva kot takega),
isto je z dobrodelnostjo. Zato se je dobro izogniti takšnim
pavšalnim pogledom na versko dobrodelnost, kot jih srečamo na
primer pri radikalnem, marksistično usmerjenem socialnem delu
na zahodu, ki enostavno izhaja od tipično srednjeveškega
Tomaža Akvinskega in "razloži" konservativnost krščanske
dobrodelnosti preprosto s "cinizmom" T. Akvinskega:
"Kdor je usmiljen. naj ne živi razkošno, temveč le s
tistim, kar je dovolj za življenje (...).
Vsaka dejavnost, ki prinaša dobiček, je smiselna samo do
te mere, kolikor s pomočjo materialnega zavarovanja
obstoja posameznika in človeške družbe ustvarja temelj
naporom za odrešitev duše. Sama po sebi nima vrednosti
in ne more služiti drugim smotrom mimo zagotovitve
nujnih življenjskih potreb. Delo kot moralna dolžnost
prav tako temelji na tej naravni dolžnosti in je
istočasno božja zapoved." ^^
Ali je res za odtujitev verske dobrodelnosti v razrednih
družbenih pogojih kriv T. Akvinski, ker je. denimo, svojo
antropologijo skušal spraviti v sklad z Aristotelovim, po
drugi strani pa s krščansko dogmatičnim pogledom na človeka?
Ali ni bolj verjetno, da je razredno konservativna vloga
karitativnosti izhajala iz prav takšne vloge cerkve (kot
institucije), kakršno je imela v kapitalizmu in kasneje v
boju zoper liberalizem ter materializem, ko je prav v ta
namen cerkev. kot lahko preberemo že v srednješolskem učbe-
niku. "poskušala obnoviti avtoriteto Tomaža Akvinskega...
Tako se je rodil novi tomizem, ki naj bi dal na podlagi
Tomaževih naukov ideološko podlago klerikalnemu gibanju v
družbi, politiki in kulturi.
Tako kot v vseh postrevolucionarnih družbah, se tudi pri nas
še vedno nismo o tresli vseh nevarnosti apriorističnega
87	Socialno delo, 27. 1988/2
pogleda na karitativnost, ne v praksi ne v teoriji. Ali ni
tudi v našem socialnem delu kot stroki prav tipično takšno
diskvalificiranje dobrodelnosti, ki pravi, da je ena glavnih
negativnih posledic prav pasivizacija prejemnikov tovrstne
pomoči, ker jim s tem jemlje njihovo "revolucionarno ost";
npr. :
"Negativne posledice dobrodelnosti: 1. Tako kot za
socialno delo velja tudi za dobrodelnost, da je v
bistvu zaveznik družbenega sistema, saj je s svojo
dejavnostjo blažila krize, ki izvirajo iz razrednih
nasprotij. Pomoč je obubožane družbene skupine pasivi-
zirala, da so se sprijaznile z dano usodo. Tako je
dobrodelnost prispevala svoj delež k ohranitvi social-
nega miru, saj je zadrževala revolucionarno ost ljud-
skih množic.(podč. S.D.).
Kljub vsem prednostim, ki jih dobrodelnosti tudi naša stroka
priznava, se vztrajno ponavlja prav omenjeni diskvalifika-
torni očitek dobrodelnosti kot "blažileu krize", ki je v
funkciji "zadrževanja revolucionarne osti" nujno "zaveznik
družbenega sistema". Treba se je namreč zavedati, da ima
vsakršna dobrodelnost, tako s strani vernikov ali ateistov, s
strani privatnikov ali institucij, predvsem pozitivno vred-
nost za prejemnika, saj mu lajša njegovo stisko (sicer o
dobrodelnosti ne moremo govoriti). Zlasti to velja za pomoč
starejšim, ki nas na tem mestu zanima. Seveda nikakor ni
zanemarljiv problem odvisnosti uporabnika od dajalca pomoči
(kar velja za vsakršno obliko izvajanja pomoči, ne le za
versko dobrodelnost!) in v tej zvezi tudi nevarnost pasiv-
nosti, ki ji prejemnik lahko podleže. Treba pa je vedeti, da
se s tem ne problematizira pomoč kot taka (dobro delo je
vselej tisto delo, ki ima dober namen in učinek), pač pa
družbena vloga tistega, ki jo izvaja. Problem pasivizacije in
pretirane odvisnosti zasledimo v zvezi z najrazličnejšimi
oblikami pomoči; npr., če to opažamo v bolnišničnem zdrav-
ljenju, sploh ni rečeno, da bolnišnice niso potrebne; če je
to problem, ki ga opažajo mnogi socialni delavci v zvezi s
svojimi klienti, s tem še ni rečeno, da so centri za socialno
delo nepotrebni ali celo škodljivi. Očitno gre tu za problem
kvalitete takšne pomoči in instituci j, ki jo izvajajo. Pri nas
je zelo dolgo veljalo stališče, da v naši družbi socialno
delo ni potrebno, ker se bodo tovrstna vprašanja avtomatično
reševala na sistemski način skozi socialistično izgradnjo,
socialno delo (npr. v kapitalizmu) pa da ima nujno konserva-
tivno vlogo, ker pasivizira ljudi in zadržuje njihovo
"revolucionarnost". Ali ne gre za podoben način razmišljanja
tudi danes v zvezi z versko dobrodelnostjo? Ali ne gre pri
takem razmišljanju pravzaprav za znano anarhistično sintagmo
88	Socialno delo, 27. 1988/2
o socialnih razmerah - "čim slabâe, tem bolje". Je res
pomembnejše podpreti masovni družbeni revolt kot pa vsakršno,
tudi najmanjšo izboljšavo položaja ljudi, pa tudi če sistem
ostane nedotaknjen? Predpogoj (po Marxu) revolucionarnih
družbenih sprememb je namreč ne funkc i ona 1nost družbenega
sistema (institucij) ter nezadostno zadovoljevanje potreb
ljudi, torej nezmožnost reform znotraj sistema - ni pa ključ
vsega v strategi 11 revolucionarnega prevzema oblasti na račun
reformistIčnlh poskusov. Ce povezujemo karitativnost s to-
vrstnimi globalnimi vprašanji, jo moramo zato nujno jemati v
kontekstu cerkve kot institucije, se pravi njene družbene
moči, ne pa, kot da dobrodelnost sama po sebi deaktivira
revolucionarne potenciale v množicah. Cerkev se ni nikoli
deklarirala ne za kapitalistični ne za socialistični družbeni
sistem. pač pa je v svojih enciklikah, se pravi skozi svojo
socialno-politično doktrino, vedno opozarjala na slabosti
enega in drugega sistema, ob tem pa je vedno simpatizirala z
interesi delavstva (seveda zgolj v toliko, kolikor je bilo to
združljivo z njenimi institucionalnimi interesi). To pomeni,
da se je cerkev vselej konfrontirala s tistimi ideologijami
in sistemi, od katerih se je čutila ogroženo in tu je prišla
nujno navzkriž tako z liberalnim kapitalizmom kot z ortodoks-
nim komunizmom; prav zato je tudi pozneje videla v kapita-
lizmu manjše zlo kot pa v socializmu, saj je bil slednji
skupen sovražnik tako kapitall2una kot cerkve. V tem smislu je
treba gledati tudi na versko dobrodelnost, ki je pod patrona-
tom cerkve imela pač takšno vlogo, kakršno ji je dodelila
cerkev.
V zvezi z dobrodelnostjo je torej potrebno vedno videti
institucionalne dejavnike, ki jo opredeljujejo, ne pa jo že
vnaprej označiti kot nekaj nepotrebnega ali celo
škodljivega. Isto velja tudi za vsa druga področja človeko-
vega udejstvovanja, kot so npr. vera, umetnost, znanost,
politika, ekonomija itd., ki so imela v družbi pač takšno
funkcijo, kakršno jim je namenil sistem in institucije, ki so
se s tem ukvarjale (konservativno ali pa napredno). Ni treba
ponavljati, da tovrstni problemi seveda niso rešljivi z
distanciranjem od umetnosti, znanosti, politike, vere itd.
ter z njihovim omejevanjem ali ukinjanjem (kar so ponekod
tudi že poskušali). pač pa nasprotno: ti problemi so
rešljivi ravno s takim preoblikovanjem Institucij, ki bi v
večji meri upoštevale imanentne postulate teh različnih
področij človekove aktivnosti; prav to pa velja tudi za
dobrodelnost, pa naj bo verska ali ateistična. institucio-
nalna aH privatna.
Kot smo videli, se v zvezi z družbenimi spremembami cerkev
nenehno prilagaja in spreminja, iz česar ne more biti izvzeto
89	Socialno delo, 27. 1988/2
tudi njeno pojmovanje dobrodelnosti. Ob tem je pomembna
prelomnica drugi vatikanski koncil, ki je legitimiral celo
radikalizacijo osnovnih cerkvenih dogem (glede Kristusa,
družbene vloge cerkve itd.). Vendar pa so te tendence plod ne
le zunanjih družbenih sprememb, ki vplivajo na cerkev, pač pa
tudi teženj znotraj cerkve, s katerimi mora kot celota
računati tudi vnaprej. Zato na cerkev ne moremo gledati
enoznačno, kot da bi bila nekaj monolitnega, pač pa gre pri
tem za odločilen pomen razmerja sil med tradicionalnimi in
sodobnimi reformatorskimi tokovi znotraj nje same. To raz-
merje je zelo dinamično in vprašanje je, na katero stran se
bo obračalo in kako se bo odražalo na cerkvi kot celoti.®"*
Vsekakor pa to pomeni, da so tradicionalne stereotipne
predstave v zvezi s cerkvijo, nastale na podlagi njene vloge
v posameznih družbenih obdobjih, nevzdržne. Zato mislim, da
moramo v zvezi z vlogo cerkve (kot institucije) vse bolj
upoštevati zlasti naslednje:
1.	Da mora biti cerkev, v kolikor hoče biti sodobna
(odgovarjati "potrebam časa"), tudi sama veliko bolj narav-
nana na "tostransko" življenje in konkretne potrebe ljudi,
kakor pa je bila doslej; da se mora torej še bolj zavedati
lastnih - ne le "božjih", pač pa konkretnih zgodovinskih -
koordinat. Cerkev takšna tudi dejansko postaja. ("Vstopati v
zgodovino se ne pravi samo biti priča zgodovinskega dogajanja
okrog sebe ali nemara boriti se zoper pojave v zgodovini
človeštva, kolikor so neugodni za Cerkev, oziroma jih
pospeševati, kolikor so zanjo ugodni. Vstopati v zgodovino se
pravi veliko bolj, da je Cerkev sama v marsičem zgodovinsko
pogojena, zapisana zgodovinskim spremembam, ki jih narekuje
razvoj..." - Vekoslav Grmič).®®
2.	Da si je cerkev v družbenih sistemih, kjer ji je
odvzeta oblast (oziroma udeleženost v njej), primorana ohra-
njati (krepiti?) prestiž prav na področju skrbi za človeka
(verska skrb, opozarjanje na človekove pravice, zavzemanje za
mir itd.). To pomeni, da se cerkev kot institucija lahko
obdrži (krepi?) prav na teh področjih, čeprav gre za razmere,
ko vse težje izvaja svoj monopolni položaj celo tam, kjer ga
še edino ima (v veri).
3.	V kolikor se družba s svojimi mehanizmi izkaže za
neučinkovito na področju skrbi za človeka, potem bo cerkev
kot institucija že zgolj zaradi tega gotovo pridobila na
pomenu (v pozitivnem ali negativnem smislu).
Cerkev se bo torej prisiljena vse bolj prilagajati
(spreminjati). Vendar pa bo - ne glede na stopnjo svoje
fleksibilnosti - še vedno videla svojo nepogreš1jivost v
90	Socialno delo, 27. 1988/2
"razsvetljevanju" ljudi na podlagi "zaklada resnic", ki ga
"ima" v rokah izključno ona. Zato bo treba že vnaprej
računati s tem, da bo imela cerkev vsakršno zavzemanje za
človeka in pravice njegove osebnosti, ki bi hotelo biti
popolnoma avtonomno od vere in cerkve, za "privid lažne
avtonomije".®« To nas seveda ne sme presenečati, saj gre za
običajno logiko institucij, ki v družbenem prostoru, v
katerem skušajo izvajati tak ali drugačen monopol (politični,
verski), nujno čutijo druge institucije na istem področju kot
svojo konkurenco. In tudi to ni vedno samo nekaj slabega.
Vsaka konkurenca namreč ni samo neizprosen boj, pač pa tudi
prilagajanje; ni samo brezobzirno izključevanje "iz igre",
pač pa tudi način obstoja različnosti. Problemi sodobnih
družb namreč niso pogojeni z obstojem institucij in s
konkurenco različnosti, pač pa z monopoli, ki te različnosti
ukinjajo. Ali si ni tudi naše strokovno socialno delo že od
vsega začetka prizadevalo monopolizirati področje socialne
pomoči, gotovo tudi zaradi nekega namišljenega zaklada stro-
kovnih resnic, brez katerega da je vsak drug način nuđenja
pomoči ljudem "privid lažne avtonomije"? Pa kljub temu še
danes, v povsem drugačnih razmerah in času, marsikdo iz
stroke še vedno misli tako. Seveda ne mislim tu na nobeno
primerjavo strokovnih socialnih institucij s cerkvijo, pač pa
gre za dinamiko družbenih razmer, ki korenito spreminjajo
značaj tudi najtrših institucij.
Kot moramo po eni strani upoštevati cerkev kot institucijo (v
dobrem in slabem), prav tako moramo upoštevati njen doktri-
nami zahtevek do vseh, ki se ukvarjajo z versko dejavnostjo:
"Ce hoče zares kot kristjan izvršiti svojo nalogo in
ravnati v skladu s svojo vero - kar celo neverni od
njega pričakujejo - mora pri svoji dejavnosti paziti, da
razodeva razloge svojega ravnanja in da s širšim razume-
vanjem stvari, ki se izogiblje nevarnosti sebičnih in
gospodovalnih želja, zatirajočih svobodo, presega cilje,
ki si jih je zastavil." (pod. S.D. )=»'='
Ce to načelo, ki ga sam papež terja od svojih podanikov,
vzamemo (v stroki, politiki) zares, potem bo tudi veljalo,
da se konflikti s cerkvijo ne začnejo že s tem. ko se na
istem področju v praksi srečamo z njeno dejavnostjo. pač pa
je verjetnost zapletov takrat, ko vsi skupaj pozabi jamo prav
na zgoraj citirano načelo.
OPOMBE
1. Gre za ciklostirani material (28 strani) z glavo
91	Socialno delo, 27. 1988/2
Teoloéke fakultete v Ljubljani (Komisija SPS Ljubljana) in	z
naslovom: Studijski dan ob mednarodnem letu za starejše /	o
verski skrbi za starejše. Sestavljen je iz dveh delov	in
sicer (poleg dnevnega reda seminarja in mašnih pesmi)	iz
prispevka prof. dr. Bojana Pirca ("Skrb za zdravje	in
zdravstveno varstvo starejših oseb") in iz predstavitve
"Odgovorov na vprašalnik Ognjišča o skrbi za starejše	v
Sloveniji" (pripravila "M. Z.").
2.	Ibid. str. 1
3.	Ibid. str. 12
4.	Ibid. str. 9
5.	Ibid. str. 20
6.	Vse cit. iz Hišnega reda Obalnega doma upokojencev
Koper, gl. 11.. Ha. in 2. člen Hišnega reda.
7.	Material Teološke fakultete, str. II in 17.
8.	Jože Krošl: Uvod v pastoralno sociologijo. Mohorjeva
družba v Celju. 1973. str. 25 (o tem gl.st. 26-30).
9.	Ibid. str. 28.
10.	Vlado Sruk: Morala in etika. Leksikon CZ. Ljubljana,
1986. str. 328.
11.	Glej npr. Vida Miloševič: Uvod v socialno delo
(avtorizirani zapiski). Višja šola za socialne delavce. Ljub-
ljana. 1987, str. 11-15.
12.	Več o tem v Joseff Keller: Narava in vsebina katoli-
ške socialne doktrine. Katoliška socialna in politična dok-
trina (zbornik), I.del, FSPN, Ljubljana, 1976, str. 1-40.
13.	Jože Krošl: Uvod____ str. 156.
14.	Dr. Vladimir Truhlar: Katolicizem v poglobitvenem
procesu. Mohorjeva družba, Maribor, 1970, str. 109.
15.	Dr. Vladimir Truhlar: Pokoncilski katoliški etos.
Mohorjeva družba v Celju, 1976, str. 62.
16.	Ibid. str. 62.
17.	Material Teološke fakultete, str. 17.
92	Socialno delo, 27. 1988/2
18.	Ibid. str. 17 (pode. S.D.).
19.	O tem gl. Stanko Janežič: Ekumenski leksikon.
Mohorjeva družba v Celju, 1986, str. 54-55.
20.	O tem gl. Vladimir Truhlar: Pokoncilski katoliški
etos, str. 35 idr.
21.	Cit. po Walter Hollstein, Marianne Meinhold:
Socialni rad u kapitalističkim produkcionim usloyima. Viša
škola za socialne radnike (i d.), Beograd, 1980, str. 64.
Citat prevedel iz shr. В. Mesec.
22.	Janko Kos: Temelji filozofije. Državna založba
Slovenije, Ljubljana, 1979, str. 93.
23.	Vida Miloševič: Uvod____ str. 15.
24.	Stališča glede globalne podobe cerkve, legitimirana
na drugem vatikanskem koncilu, so očitno še vedno sporna v
tolikšni meri, da je še vedno vprašljiva dejanska kontinui-
teta pokonciIskega razvoja - o tem gl. Vekoslav Grmič:
Dvajset let po koncilu. Znamenje, leto XV, 1985, št. 2, str.
79-105.
25.	Vekoslav Grmič: Knjigi na pot; (v) Vladimir Truhlar:
Katolicizem..., str. 3.
26.	Težko si je namreč zamisliti, da bi se cerkev kdaj
odpovedala stališčem, kakršno je npr. v konciIski pastoralni
konstituciji z naslovom Gaudium et spes: "Cerkev torej v moči
zaupanega ji evangelija razglaša človeške pravice in priznava
ter zelo ceni tisto prizadevnost (dynamismum) današnjega
časa, ki te pravice povsod pospešuje. Toda to gibanje je
treba prepojiti z duhom evangelija in zavarovati zoper
kakršen koli privid lažne avtonomije. Izpostavljeni smo
namreč skušnjavi, da bi mislili, kakor da so naše osebnostne
pravice v polnosti zagotovljene samo tedaj. kadar smo
oproščeni slehernega vodila (norma) božje postave. A po tej
poti se dostojanstvo človeške osebe še daleč ne reši. temveč
nasprotno: propade." (podč. S.D.). Gl.: Katoliška socialna in
politična doktrina. II.del. FSPN, Ljubljana, 1976, str. 202.
27.	Apostolsko pismo papeža Pavla VI.: Octogésima adve-
niens. Katoliška socialna... II.del, str. 393.
Srečo Dragoš, soc. delavec. dipl. sociolog. Višja šola za
socialne delavce v Ljubljani. Ljubljana, Saranovičeva 5
93	Socialno delo, 27. 1988/2
DVA PRISPEVKA K AKCIJSKEMU RAZISKOVANJU
VRSTE AKCIJSKIH RAZISKAV
Blaž Mesec
Med Lewinovo in Cunninghamovo definicijo akcijskega razisko-
vanja je precejšnja razlika. Lewin (1953. str. 280): "
Raziskovanje, kot ga potrebuje praksa, je neka vrsta akcij-
skega raziskovanja (action research, Tatforschung), primer-
jalno proučevanje pogojev in vplivov različnih oblik social-
nega delovanja (Handeln) in k socialnemu delovanju vodeče
raziskovanje. Raziskovanje, ki ne proizvede nič drugega kot
knjige, ne zadostuje." (podč. B. M.)
To pomeni: akcijsko raziskovanje proučuje, (1) pod kakšnimi
pogoji se odvija družbeno delovanje in kakšnim vplivom je
izpostavljeno, <2) kakšne so posledice takega delovanja
oziroma kako to delovanje vpliva na svoj "predmet", (3)
kakšni so zunanji pogoji, tj. družbeni problemi, zaradi
katerih je potrebna družbena akcija. Predvsem pa je akcijsko
raziskovanje primerjanje učinkov različnih oblik družbenega
delovanja. Raziskave Lewina samega in sodelavcev so bile te
vrste primerjanje učinkov različnih oblik delovanja, npr.
eksperimenti s tremi različninmi stili vodenja. Ti eksperi-
menti niso akcijske raziskave v sodobnem pomenu besede,
ampak klasični eksperimenti: vlogi raziskovalca in objekta
sta ločeni, skupinska dinamika ni medij raziskovanja (ampak
predmet), raziskovanje in akcija se ne prepletata. Za Le-
wina pa to so akcijske raziskave, ker se v njih primerjalno
proučujejo oblike socialnega delovanja ali ravnanja, tj.
vodenja skupin. Dejansko se razlikujejo od raziskav, katerih
predmet ni socialno ravnanje in ki niso aplikativno usmer-
jene. Za Lewina je akcijsko raziskovanje aplikativno usmer-
jeno raziskovanje ravnanja z uporabo klasičnih raziskovalnih
načrtov, npr. eksperimenta s primerljivimi skupinami. (To
ne pomeni. da Lewin ni na drug način prispeval k razvoju
akcijskega raziskovanja, namreč z razvijanjem skupinskega
dela, ki pa ga ni pojmoval kot raziskovalno sredstvo.)
Cunningham (1976) definira akcijsko raziskovanje kot
"raziskovanje,
1. ki ga izvajajo člani organizacije ob pomoči zunanjih
svetovalcev; vsi skupaj sestavljajo akcijsko raziskovalno
skupino.
94	Socialno delo, 27. 1988/2
2.	kjer člani sodelujejo tako pri raziskovanju kot pri
akci ji.
3.	ki poudarja pomen skupinske dinamike in družbenih
sil. ki spodbujajo ali zavirajo skupinsko delovanje.
4.	katerega namen je spremeniti vedenje; v tem procesu
pa si sledijo načrtovanje, izvajanje in evalvacija."
Medtem, ko je za Lewina specifičnost akcijskega raziskovanja
njegov predmet (družbeno delovanje; akcije). je za Cunnin-
ghama specifičnost akcijskega raziskovanja njegova metoda :
akcijsko-raziskovalna skupina, sodelovanje "neraziskovalcev"
pri raziskovanju, vsaj posredno sodelovanje raziskovalcev
pri praktičnem "neraziskovalnem" delu v organizaciji,
upoštevanje skupinskih sil pri delovanju akcijskorazisko-
valne skupine itd. Ne glede na razliko med njima je res. da
je vsak od njiju utemeljil specifičnost akcijskega razisko-
vanja. Sta torej dve pojmovanji akcijskega raziskovanja. Jih
je morda še več? Jih je mogoče razvrstiti v kak vzorec?
Na ta vprašanja skušamo odgovoriti v tem prispevku. Odgovori
so pritrdilni.
Vrste akcijskih raziskav
0.	Aplikativne raziskave družbenega ravnanja. - Predmet
teh raziskav je družbeno ravnanje, tj. zavestno in smotrno
(k cilju usmerjeno) vedenje, katerega namen je povzročiti
spremembe v predmetu svojega delovanja; torej spremembe v
predmetu, ki je definiran kot družbeni predmet-entiteta
(posameznik, skupina, organizacija, skupnost, globalna
družba, proizvod materialne ali duhovne kulture - običaj,
norma, oblika družbene zavesti ipd.). Pojem družbenega
ravnanja vključuje individualno in skupinsko (skupnostno,
organizirano) ravnanje. Raziskovanje družbenega ravnanja
vključuje raziskovanje "pogojev" (neodvisnih variabel) in
"vplivov" (posledic takega ravnanja - odvisnih variabel). Ne
pomeni le raziskovanja učinkov družbenih akcij, ampak je
njegova vsebina širša, kar sledi iz gornje opredelitve. To
raziskovanje je apiikativno usmerjeno: dalo naj bi spoznanja
za učinkovitejše družbeno ravnanje. V odnosu do drugih vrst
raziskav je ta vrsta opredeljena v osnovi negativno kot
tista vrsta, ki še ne spada med akcijske raziskave, pred-
stavlja pa njihov najbližji nadrejeni pojem - genus proxi-
mum.
1.	Raziskave družbenih akcij. - Družbene akcije so
vrsta družbenega ravnanja, katerega nosilci so med seboj v
interakciji. Poenostavljeno rečeno, gre za skupinsko rav-
nanje za razliko od individualnega, ki je druga vrsta
95	Socialno delo, 27. 1988/2
družbenega ravnanja. Lahko bi tudi rekli, da gre za organi-
zirano ravnanje več posameznikov. To je blizu tudi vsakda-
njemu razlikovanju med akcijo in aktivnostjo. Primeri
družbenih akcij na področju socialnega dela: boj proti
alkoholizmu, uvajanje gospodinjske pomoči, akcija informi-
ranja o aidsu itd. Raziskave družbenih akcij so "akcijske"
po tem, da so akcije njihov predmet. Nobenega dodatnega
metodološkega kvalifikativa nimajo. So lahko zgolj
"primerjalno proučevanje" akcij.
2.	Raziskave družbenih akcij e povratnim sporoči1<мп
("feedback" raziskave). - To kategorijo sestavljajo razi-
skave družbenih akcij, katerih rezultati se kot povratno
sporočilo sporočajo akterjem po končani akciji. Pri prej
obravnavani kategoriji namreč tako povratno sporočanje ni
nujna značilnost. Rezultati teh raziskav se sicer objavijo
(saj sicer ne bi bilo zadoščeno enemu osnovnih postulatov
znanstvenega raziskovanja), vendar jih ni nujno sporočiti
prav akterjem proučevanih akcij. Pri raziskavah s povratnim
sporočilom pa se rezultati sporočijo specifičnemu naslov-
niku, tj. udeležencem ali akterjem akcije, da bi jih ti
uporabili pri oceni ali usmerjanju akcije. To pa je tudi
edina dodatna zahteva, sicer pa se ta vrsta raziskav ne
razlikuje od prej obravanavane (pod 1) po posebnih meto-
doloških značilnostih.
3.	Spremljevalne raziskave akcij ("monitoring" razi-
skave). - To kategorijo sestavljajo tiste raziskave akcij s
povratnim sporočilom, pri katerih se akterjem sporočajo ne
le končni rezultati po izvedeni akciji, ampak se rezultati
na izbranih dimenzijah akcije sporočajo kontinuirano ali pa
po zaključku poseoneznih faz ter se uporabijo za usmerjanje
akcije, medtem ko še poteka. Tako spremljanje zahteva
verjetno že določene prilagoditve metodologije za "bllžlnsko
snemanje" relevantnih dimenzij in hitro ter nedvoumno in
jasno sporočanje akterjem.
Zadnje tri vrste raziskav (tip 1. 2 In 3) sestavljajo
posebno podskupino raziskav družbenih akcij. Zanje je zna-
čilna še vedno popolna ločitev raziskovalne vloge in vloge
akterja ter klasični raziskovalni načrti. Te raziskave so
akcijske predvsem po svojem predmetu in po hotenju, da bi se
njihovi rezultati uporabili za oceno ali usmerjanje akcije.
Naslednje tri vrste pa sestavljajo raziskave, ki so akcijske
v sodobnejšem pomenu besede.
4.	Raziskave s sodelovanjem raziskovalca v akciji. - To
so spremljevalne raziskave. pri katerih raziskovalec poleg
svoje raziskovalne vloge opravlja tudi vlogo akterja ali
96	Socialno delo, 27. 1988/2
vsaj del te vloge. Akterji pa, nasprotno, ne prevzamejo
vloge raziskovalcev. Ločitev vlog torej ni več popolna,
ampak pride do enostranske odpovedi izključnosti vloge, in
sicer pri raziskovalcu, in do kombiniranja dveh vlog, ki sta
marsikdaj (ali tudi načelno?) in- kompatibilni. Dejstvo, da
je raziskovalec udeležen v akciji tudi kot akter, odpira
metodološko problematiko par excel 1 enee: je to kombiniranje
vlog v prid ali v škodo spoznavnemu procesu?
5.	Raziskave s sodelovanjem akterjev v raziskovalnem
procesu. - To so spremljevalne raziskave, pri katerih
akterji poleg svojih običajnih vlog v akciji opravljajo tudi
vlogo raziskovalcev ali posamezna opravila, ki sestavljajo
to vlogo. Raziskovalci pa, nasprotno, ne prevzamejo vloge
akterjev, ampak ostanejo v tem smislu ločeni od akcije. Tudi
tu torej ločitev vlog ni popolna, ampak se akterji eno-
stransko odpovedo izključnosti svoje vloge in jo kombinirajo
z vlogo raziskovalca. Tudi to dejstvo odpre posebno meto-
dološko problematiko: v čem je prednost in v čem nezadost-
nost akterja kot raziskovalca?
6.	Raziskave s sodelovanjem raziskovalcev v akciji in s
sodelovanjem akterjev v raziskovalnem procesu (prave
akcijske raziskave). - Presek obeh prej omenjenih vrst
raziskav (tip 4 in tip 5) sestavljajo prave akcijske
raziskave. Tudi te so spremljevalne raziskave in sicer
tiste, pri katerih raziskovalci kombinirajo svojo prvotno
vlogo z vlogo akterjev, akterji pa svojo prvotno vlogo z
vlogo raziskovalcev. Prvotno ločeni se sedaj razlikujejo le
še po poreklu ( = prvotni vlogi) in po obsegu ene ali druge
vloge.
Zadnje tri vrste raziskav so torej akcijske ne le po svojem
predmetu, ampak po tem, da se vloga udeleženca, akterja
("izkustvo lastne kože") skuša izkoristiti kot vzvod spozna-
vanja bodisi tako, da se raziskovalec "inficira" s praktič-
nim delovanjem , bodisi tako, da se akter poskusi v proiz-
vodnji podatkov in teoretiziranju. Obetajo si, da bo teo-
retska razsvet1jenost raziskovalcev izboljšala akcijo in da
bo neposredno izkustvo akterjev izboljšalo teorijo, pri
čemer je v zadnje obravnavani vrsti vsakdo hkrati odprt na
obe strani.
7.	Samoraziskave akcij. - Vse do sedaj omenjene razi-
skave predpostavljajo izhodiščno ločenost, tujost akterjev
in raziskovalcev. Raziskovalci pridejo od zunaj v skupino
akterjev in se (ali pa tudi ne) podvržejo neki metamorfozi.
V skrajnem primeru se izenačijo z "domorodci" - going
native. Raziskave ni več, ali pa postane samoraziskava. Kot
97	Socialno delo, 27. 1988/2
taka je samoraziskava končna faza preobrazbe raziskav v
smeri spajanja prej ločenih vlog. Končna faza z dvema
izidoma: ukinitvijo raziskovanja ali samoraziskavo. Razisko-
vanje pa se lahko začne v skupini, ki do tedaj ni imela s
tem nič opraviti, v kateri ni bilo nikoli kakih raziskoval-
cev. Navsezadnje so vsi raziskovalci to postali v takih
skupinah - družbah s postopno diferenciacijo vloge znanst-
venika (si. 1). V primeru, ko skupina sama iz sebe diferen-
cira raziskovalno funkcijo, govorimo o samoraziskavi. Seveda
so. konsekventno, vse raziskave kot dr^užbena dejavnost
samoraziskave družbe, saj so nastale z diferenciacijo
raziskovalne funkcije iz prvotno nediferencirane družbene
zavesti. Vendar pa velja to le abstraktno; družbe niso
skupine, pa tudi skupine niso vedno homogeni "organizmi". V
antagonistično razcepljeni družbi ali skupini manjka sub-
jekt, na katerega naj bi se nanašal ta "samo-". Ukvarjanje s
samoraziskavami kot končno točko procesa spajanja razisko-
valne in akterske" vloge ali kot začetno točko diferenciranja
od vloge akterja neodvisne vloge raziskovalca, lahko osvetli
spoznavnoteoretski status "akcijskih raziskav". Ta vloga se
je diferencirala prav zato, da bi se teoretsko mišljenje
izvilo iz oklepa mita. Ali ni torej v "akcijskih raziskavah"
nevarnost, da avtonomno pozicijo raziskovalca ponovno vrnemo
v naročje črede in njenih mitov?
Hierarhija akcijskih raziskav
Navedene vrste akcijskih raziskav sestavljajo urejeno hie-
rarhično vrsto. Pri prvih štirih je vsaka naslednja (od tipa
O do tipa 3) podvrsta prejšnje. Tipa 4 in 5 sicer nista v
takem odnosu, vendar ima tip 5 dodatno kvalifikacijo
("poveča se spoznavna moč akterja"), ki omogoča rangiranje.
Iz slike 2 je že razvidna pojmovna hierarhija, bolj ekspli-
citno pa iz tabele (slike) 3. Vsaka naslednja vrsta se
razlikuje od prejšnje po dodatni relevantni značilnosti. V
tej vrsti so najmanj določene (= najsplošnejše) raziskave
ravnanja (tip 0), najbolj določene pa samoraziskave akcij
(tip 7). Določila (značilnosti), ki se kumulirajo, so:
1.	Predmet: akcije. - To je določilo, po katerem se
raziskave družbenih akcij (tip 1) razlikujejo od raziskav
ravnanja (tip 0). Je specifična diferenca raziskav družbenih
akcij, po kateri se razlikujejo od drugih raziskav ravnanja.
To določilo velja za vse ostale tipe naštetih raziskav, je
torej obče določilo za ostale raziskave.
2.	Povratno sporočilo, usmerjeno k akterjem. - To je
določilo, po katerem se raziskave družbenih akcij s povrat-
nim sporočilom (tip 2) razlikujejo od raziskav družbenih
98	Socialno delo, 27. 1988/2
akcij (tip 1). Je specifična diferenca "feedback" raziskav.
Hkrati je spložno določilo vseh nadaljnjih vrst akcijskih
raziskav.
3.	Kontinuirano ali fazno povratno sporočilo (usmerjeno
k akterjem) je določilo, po katerem se spremljevalne razi-
skave (tip 3) razlikujejo od drugih "feedback" raziskav (tip
2) - je njihova specifična diferenca. Hkrati je splošno
določilo nadaljnjih vrst akcijskih raziskav.
4.	Sprememba vloge raziskovalca, tako da prevzame
elemente vloge akterja. Je specifična diferenca raziskav s
sodelovanjem raziskovalca (tip 4). po kateri se razlikujejo
od ostalih spremljevalnih raziskav, ni pa splošno določilo
ostalih treh tipov, temveč le zadnjih dveh. Taka sprememba
vloge raziskovalca domnevno poveča relevantnost in veljav-
nost njegovih spoznanj, torej njegovo "spoznavno moč" v
odnosu do akterjev. Akterji so v odnosu do raziskovalca še
vedno v podrejenem položaju. Predpostavka je pri tem, da je
izhodiščni odnos med akterji in raziskovalcem asimetričen
glede na "spoznavno moč" - on več ve. (Ce namreč ne ve več,
kako jim kot raziskovalec sploh koristi? Potem je res
bolje, da jim seka drva.)
5.	Sprememba vloge akterjev, tako da prevzamejo ele-
mente vloge raziskovalca (participativno raziskovanje). To
je specifična diferenca raziskav s sodelovanjem akterjev pri
raziskovanju, po kateri se razlikujejo od ostalih spremlje-
valnih raziskav. Ni določilo tipa 4 (udeleženi raziskova-
lec), je pa splošno določilo ostalih dveh tipov (tip 6 in
tip 7). Taka sprememba vloge akterjev poveča "spoznavno moč"
akterjev. S tem reducira prvotno asimetrijo med raziskoval-
cem in akterjem v smeri simetričnega odnosa. Ta reducirana
asimetrija spoznavne moči je specifična diferenca tega tipa
in hkrati nujno določilo naslednjih dveh tipov (7 in 8).
Razvidno je, da spremembe vloge raziskovalca in spremembe
vloge akterjev ne obravnavamo kot nekaj enakovrednega, ampak
pripisujemo spremembi vloge akterjev v omenjeni smeri večjo
težo pri določanju "prave akcijskosti". Tipa 4 in 5 tudi
nista v odnosu pojmovne hierarhije; gre za neodvisna tipa,
ki pa lahko tvorita presek, tj. tip 6 - prave akcijske
raziskave.
6.	Hkratna sprememba obeh vlog in njuno približevanje
je po našem specifična diferenca pravih akcijskih raziskav
ali akcijskih raziskav v ožjem pomenu; spojenost ali šibka
diferenciranost obeh vlog pa hkrati nujna karakteristika
samoraziskav - raziskav, pri katerih se raziskovalec giblje
99	Socialno delo, 27. 1988/2
v celoti v okviru samoumevnosti (predpostavk) skupine. Tu
smo v območju visoke napetosti! Akcijska raziskava se
vzdržuje v stalni napetosti med samoraziskavo na eni in
objektivistično raziskavo na drugi strani. V bistvu mora v
njej raziskovalec dajati prioriteto raziskovalni dejavnosti.
Bolje: kdorkoli v tem polju, (lahko tudi akter, ki se
prekvalificira), se mora predvsem posvetiti raziskovalni
dejavnosti, tj. ostaja ves čas v kritični distanci, čeprav
prevzema tudi vlogo akterja. Raziskava, ki ni kritična do
predpostavk skupine, ni raziskava.
7. Kadar člani skupine del svojega časa odmerijo
izvrševanju raziskovalne funkcije, ne da bi se pri tem
kakorkoli opirali na zunanje raziskovalce, smo upravičeni
govoriti o samoraziskavi. Ker je malo verjetno, da bi to
funkcijo opravljali vsi enako dobro, jo poverijo enemu ali
nekaterim; raziskovalec torej izvira iz proučevane skupine.
To naj bi bila dodatna kvalifikacija samoraziskav - njihova
specifična diferenca v odnosu do pravih akcijskih. Pomeni pa
bistveno kvalitativno razliko - preskok. Samoraziskave sku-
pin v akciji so torej zadnji, z največ določili opredeljen
tip raziskav, pa hkrati izrazito labilen in problematičen.
Zaslužijo podrobnejši premislek.
Samoraziskave skupin v akciji
Raziskava, ki ni v apriornem kritičnem odnosu do predpostavk
skupine, ni raziskava. Zato se ob samoraziskavah postavlja
kot osnovno vprašanje: ali skupina lahko sama iz sebe brez
zunanje pomoči (= drugega referenčnega okvira) generira tako
vprašujoče stališče do lastnih samoumevnosti; pod kakšnimi
pogoji in kako se to dogaja? V analogni situaciji posamez-
nika velja, da sta potrebna dva, da vidita enega; velja to
tudi za skupino? Lahko skupina iz sebe "rodi svojega
drugega"? Lahko prekorači svoje obzorje?
Bi šlo s tole domnevo: to se zgodi lahko le, če se skupina
dovolj diferencira, tako da postane do tedaj skupni mit
enemu delu skupine vprašljiv, hkrati pa skupina ohrani
toliko integracijske moči, da ne izloči kritično mislečih in
da ne razpade. Drugi pogoj za izvajanje kritične razisko-
valne dejavnosti pa je poznavanje teorije in metodologije.
Kako skupina sama ustvari to znanje? Ce ga ustvari - je
kakor koli znanstveno relevantno?
Zdi se, da je samoraziskovanje tudi mit.
100
Socialno delo, 27. 1988/2
SI. 1. DIFERENCIACIJA IN SPAJANJE VLOGE AKTERJA IN
RAZISKOVALCA
101	Socialno delo, 27. 1988/2

Slika 2. VRSTE fiKCIJSKIH RflZISKfiV
LEGENDA :
0	- raziskave ravnanja	4 - raziskave s sodelovanjem
1	- raziskave družbenih akcij	raziskovalcev v akciji
2	- raziskovanje akcij s	5 - raziskave s sodelovanjem
povratnim sporočilom	akterjev pri raziskovanju
("feedback raziskave)	6 - Samorazlskovanje
3	- spremljevalne raziskave
("monitoring" raziskave)
102
Socialno delo, 27. 1988/2
SL. 3. BISTVENA DOLOČILA POSAMEZNIH VRST AKCIJSKIH RAZISKAV
VRSTE RAZISKAV	A B C D E F G SKUPINA
0.	Aplikativne razi-	RAZISKAVE
skave družbenega _______ RAVNANJA
ravnanja
1.	Raziskave družbe-
nih akcij
2.	Raziskave s po-
vratnim sporočilom ++----- RAZISKAVE
AKCIJ
3.	Spremljevalne
raziskave	+++----
4.	Raziskave s sode-
lovanjem razisko- ++++---
valca v akciji
5.	Raziskave s sode-
lovanjem akterjev +++++-- AKCIJSKE
pri raziskovanju	RAZISKAVE
6.	Prave akcijske
raziskave	++++++-
7.	Samoraziskave	+ + + + + + + SAMO-
RAZISKAVE
LITERATURA
Lewin, K.. Resolving social conflicts. Selected papers
on group dynamics. G. Weiss Lewln (Ed.). Harper Brothers
Pubi., New York 1948, str. 2ol-216.
Cunningham, B.. Action research: toward a procedural
model. Human Relations, 29, 1976, 3, 215-238
Blaž Mesec, dipl. psiholog, vlèji predavatelj, Vlèja šola za
socialne delavce v Ljubljani, Saranovlčeva 5, Ljubljana
103	Socialno delo, 27. 1988/2
PROBLEM "SAMORAZISKAVE" IN PRAVE AKCIJSKE RAZISKAVE
Z GILLIJEVEGA VIDIKA
Srečo Dragoš
Izhajajoč iz Gillija, bi se mogoče dala stvar takole
pojasniti: "Samoraziskava", razumljena kot končna stopnja
raziskovanja (z največ pozitivnimi določili od vseh drugih
vrst raziskav, po B. Mesec, glej gornji članek) je dejansko
mit. in sicer v tolikšni meri, v kolikor gre za predpostavko
spojitve akterjevih in raziskovaIčevih vlog znotraj skupine
("spojenost ali šibka diferenciranost obeh vlog", B. Mesec),
kar je zgolj nadaljnja logična stopnja pravih akcijskih
raziskav (tip 7 je. izveden iz tipa 6). In še več: če je to
res, ali bi iz tega lahko sklepali, da akcijske raziskave,
ker (vsaj idealnotipsko) implicirajo "samoraziskovalne"
postopke, s tem negirajo raziskovanje sámo?
Gilli sicer zelo poudarja, da za raziskovanje ni treba biti
profesionalni raziskovalec in da je temeljni pogoj pravega
raziskovanja ukinitev delitve dela na fizično (zbiranje
materiala itd.) in umsko delo (končna obdelava podatkov
itd.). Vendar to ne vodi v "samoraziskovanje" (v smislu
nediferenciranosti vlog), na kar izrecno opozarja v sklepu
svoje knjige (Gilli, 1974; podčrtal S. D.), kjer svari
raziskovalce pred izgubo identitete in jih opozarja "da je
cilj družbenega raziskovalca, strokovnjaka-kot-raziskovalca
- lastna strokovnost" (ibid. 247). S tem je mišljeno, da
naloga raziskovalca ni le vplivanje na akterje, torej
akcija, pač pa tudi obratno - povratno vplivanje
("retroakcija" po Gilliju) na področje znanosti.
"Protislovje med teorijo in prakso	mora raziskovalec
razmisliti in razrešiti znotraj raziskovanja... Ostati
v raziskovanju, zavedajoč se,	da je to še vedno,
pri današnjem stanju družbenih	odnosov, posredo-
vanje odstopka (cesije) moči...	- posredovanje, ki
je narejeno na osnovi izdelave in	uporabe teoret-
skih orodij" (ibid.).
Iz tega se vidi, da je za Gil lija bistvo (akcijskega
pravega) raziskovanja v tem, da se distribuira moč razisko-
valcev (delegirana od naročnika) na akterje in šele v tem je
njihova deobjektivizacija. Na področju raziskovanja kot
104	Socialno delo, 27. 1988/2
spoznavne dejavnosti pa je ukinitev delitve dela (fizično-
umsko, teoretično-praktično. raziskovalno-akcijsko) zgolj
sredstvo in pogoj deobjektivizacije, ne pa cilj ali vzrok. V
zvezi s tem je posebej poudarjeno tisto, "kar bi morala biti
meja delitve dela v raziskovanju" (ibid.. 244): to je
postulat, "da samo tisti, ki je fizično delal. lahko
sodeluje s polno znanstveno kompetenco v zaključnem intelek-
tualnem delu".
"Pa vendar, teoretično znanje je potrebno, da bi se
raziskovanje dobro izvajalo, in vsako novo raziskovanje
je treba presojati ne samo po prispevku, ki ga daje
preobrazbi situacije, pač pa tudi po prispevku, ki ga
lahko da znanstveni spoznavi družbenih pojavov" (ibid.
245).
Tore j :
1.	Raziskovanje, če hoče to (p)ostati, mora biti že
vedno spoznavna dejavnost (nepogreš1 jivost teorije, znan-
stveni pristop, prispevek znanstvenemu vedenju itd.); gre za
početje, ki proučuje svoj predmet neodvisno od subjektivnih
resnic, katerega interes je torej objektivna resnica -
objektivnost je tu merilo uspelosti tega početja. Sele to je
pogoj, da se ohrani "lastna strokovnost", da je sploh možna
"retroakcija" itd.
2.	Distribucija moči na akterje, ki so v tradicionalnem
raziskovanju zgolj objekti.
3.	Pogoj te distribucije moči je distribucija razisko-
valnih vlog tudi med akterje (ukinitev delitve dela se mora
"razmisliti in razrešiti znotraj raziskovanja" - Gilli),
hkrati pa je verjetno nujna tudi distribucija aktersklh vlog
med raziskovalce. Bistvo torej ni stapljanje, pač pa distri-
buiranje vlog, se pravi njihova porazdelitev po različnih
nosilcih (akterji, raziskovalci).
S tem se doseže dvoje:
-	preseže se delitev dela med enimi in drugimi (umsko-
flzično Itd.) in s tem v zvezi delitev moči;
-	raziskovanje v strokovnem (znanstvenem) smislu se ne
izniči, pač pa ohrani.
Sele s tem postane Gi11 i jeva zahteva po pristranskem
(angažiranem) in objektivnem (znanstvenem) raziskovalcu
105	Socialno delo, 27. 1988/2
realna. "Samoraziskovanje" je namreč ne izpolnjuje, ker s
stapljanjem (- izničenjem) vlog pade zgolj v samo-razisko-
vanje ali pa zgolj v samo-akcijo. To pa je stanje, ki ga
pravo akcijsko raziskovanje èele skuèa preseči.
"Samoraziskovanje" namreč predpostavlja kolektivno entiteto,
v kateri ni več različnih vlog (raziskovalnih, akterskih),
pač pa "vsi delajo vse". To je utopični konstrukt (ki ga
zavrača celo Gilli kot orto-marksist), podoben ideji samou-
pravljanja, kjer naj bi prav tako vsi delali vse in odločali
o vsem (rezultat: manipulacija in anarhija), namesto, da bi
vsakdo počel le tisto, za kar je sposoben, ter odločal le o
tistem, kar ga neposredno zadeva. Da je to mogoče, je seveda
potrebno imeti delitev dela in točno opredeljene vloge
(pristojnosti, odgovornosti), hkrati pa distribucijo moči po
raziičnih subjektih (demokratično ali poliarhično). Na-
sprotje tega je koncentracija moči v enem subjektu, ki druge
vodi in odloča namesto njih.
Kot so v tradicionalnih raziskavah vse raziskovalske vloge
združene v enem in istem subjektu-raziskovalcu (oz. zgolj
med raziskovalci), vse akterske pa v akterjih, prav tako so
v "samoraziskovanju" vse raziskovalske vloge združene v
istem subjektu in isto je z akterskimi vlogami.
Seveda èe vedno o(b)staja vprašanje, zakaj taka
"samoraziskovalna" oziroma "samoakcijska" skupina ne bi bila
zmožna znanstveno-objektivnega pristopa k raziskovanju (če
je, recimo, možno, da ima potrebna znanja), kot je tudi
vprašljivo, če medsebojna distribucija (akcijskih in razi-
skovalnih) vlog od enega na različne subjekte potegne za
sabo tudi redistribucijo moči (kar sugerira Gilli). Zdi se,
da bi odgovore na ti dve vprašanji bilo smiselno iskati v
razlikah med pojmovnim modelom raziskovanja in modelom
socialne akcije, oziroma v razlikah med interesi ter potre-
bami tistih, ki raziskujejo in onih, ki izvajajo socialno
akcijo. Potem bi bilo bolj jasno, kaj se zgodi z distribu-
cijo vlog in kje so njene meje.
106
Socialno delo, 27. 1988/2
Lahko bi rekli. da je osnovna razlika med raziskovalci in
socialnimi akterji glede na dejavnosti, ki jih kot takšne
opredeljujejo (torej kot raziskovalce. akterje), v intere-
sih, potrebah in sredstvih. Ce potrebo razumemo kot pomanj-
kanje nečesa in težnjo po zadovoljitvi tega pomanjkanja,
potem gre pri interesih za nekaj več, namreč za (takšno)
dejavnost. ki je usmerjena na zadovoljitev določenih potreb.
Interesi torej bistveno zavisi jo od narave potreb, vendar to
ni dovolj. Da se lahko izvaja dejavnost v smislu zadovolji-
tve potreb, so potrebni tudi neki objektivni pogoji, ki niso
odvisni od (potrebnega) subjekta in ki so družbeno dani (ali
pa niso). To so predvsem družbene možnost 1 in predpostavke
za zadovoljitev najrazličnejših potreb (materialna, duhovna
sredstva, ustrezne okoliščine itd.), brez katerih ni niti po
treb, sploh pa ne interesov. Poleg tega pa je potrebna neka
moč. da se interesi lahko uveljavljajo, da sploh kot intere-
si obstajajo (torej kot potrebe "na delu" oz. kot dejavnost
za zadovoljitev potreb).Ce je raziskovanje nekaj drugega kot
socialna akcija (oz. vsaj ožji pojem socialne akcije), potem
tudi potrebe in interesi niso isti, kot tudi ne sredstva, s
katerimi interese uveljavljamo. V zvezi s prejšnjo shemo bi
bilo to videti takole:
107	Socialno delo, 27. 1988/2

Potreba raziskovalcev je spoznanje problema in s svojo
spoznavno močjo (akumulacija znanja + podatki o problemu)
lahko uveljavljajo svoj interes. Za razliko od njih pa je
akterjem spoznanje rešitve problema le potrebno sredstvo, da
uresničijo neke drug(otn)e cilje, na katere je naravnana
njihova akcija. Predpostavka je, da ta akcija ne bi bila
uspešna (mogoča), če bi rešitev problema ostala neznana; to
pomeni, da je družbena moč akterjev premajhna in se jim mora
povečati preko spoznavne moči, ki jim jo prispevajo razisko-
valci, ko najdejo rešitev problema. Seveda se v resnici
stvar zakomplicira, ker moči akterjev, da bi dosegli svoj
cilj, praviloma ne poveča rešitev problema pač pa moč nekoga
drugega, ki je raziskovanje naročil in kateremu je pozna-
vanje rešitve problema ravno tako pogoj izvedbe njegovih
lastnih interesov (slednji so ponavadi različni od akterje-
vih). To pomeni, da raziskovalci pri zagotavljanju svoje
(raziskovalne, profesionalne) potrebe ne morejo biti nev-
tralni, pač pa so vselej pristranski (zavedno ali neza-
vedno) . Akcijsko raziskovanje naj bi ta problem rešilo tako,
da - kot rečeno - preko distribucije vlog spoznavna moč
raziskovalcev v resnici služi povečanju družbene moči akter-
jev in obratno, da preko večje moči akterjev (ki zdaj
poznajo rešitev problema in so osveščeni o vseh pasteh
raziskovanja) raziskovalci resnično prispevajo k večji učin-
kovitosti zastavljene akcije, v zvezi s katero se je problem
sploh pojavi 1.
Interes raziskovanja torej ni več določen zgolj s spoznanjem
rešitve problema, pač pa tudi z učinkovitostjo akterjev pri
doseganju lastnih ciljev oz. z uspešnostjo njihove uporabe
rezultatov raziskovanja. S tem gre za vprašanje, katere
interese raziskovalci podpirajo oz. na katero stran se
108
Socialno delo, 27. 1988/2
postavijo. Pri akcijskem raziskovanju zato lahko govorimo o
skupnih interesih akterjev in raziskovalcev (kljub še vedno
raziičnim potrebam).
SI . 3.
DOLOČILA DEJAVNOSTI PRI RAZLIČNIH SUBJEKTIH DEJAVNOSTI
SUBJEKT	DOLOČILA DEJAVNOSTI
DEJAVNOSTI	----------------------------------------
POTREBA	INTERES	SREDSTVA
akcija (x) in	družbena moč in
raziskovalni	X	raziskovanje (y)	spoznavna moč
akterji
akcijski	raziskovanje (y)	spoznavna moč ii
raziskovalci	in akcija (x)	družbena moč
Ce je to v raziskavi-akciji doseženo, je družbena moč, ki jo
raziskovalci dobijo od naročnika, uporabljena v akcijskem
interesu, ne pa da se moč raziskovalcev, {iz)rabljena zgolj
v kontekstu raziskave, potem obrne proti akterjem (preko
naročnika npr. ali neposredno že preko raziskovalcev). Iz
tega bi lahko sklepali dvoje:
1. "Samoraziskovanje"je nemogoče, ker predpostavlja -
ne le enakost interesov (in sredstev) - pač pa tudi enakost
potreb in subjektov; če so namreč potrebe za vse enake (x),
kako se lahko isti subjekt(i) v tolikšni meri distancira(jo)
od lastnih potreb, da uveljavijo tudi interes po cilju yi
( = rešitev y Ф cilj x). Za interese namreč velja, kot smo
rekli, da so določeni subjektivno, in sicer po potrebah,
hkrati pa tudi objektivno, ker jih določajo neke družbene
predpostavke, ki morajo biti dane in so neodvisne od
subjektovih potreb. To pomeni, da je stvarni problem, ki ça
je treba z raziskavo raziskati, lahko v zvezi ne le z
objektivnimi vidiki interesa, pač pa tudi z njegovimi
subjektivnimi vidiki (vrednote, ideologija, psihološke pred-
postavke itd., "lastna samoumevnost" skupine po B. Mescu)).
Prav tu gre za tavtologijo "samoraziskovanja": kako namreč
lahko nek nosilec interesa raziskuje stvarni problem, ki ni
le problem tistega istega interesa, pač pa hkrati njegova
posledica, ob tem, da je rešitev problema tudi posledica
istega interesa, ki sploh sproži njegovo raziskovanje? Ali
je lahko isti interes (njegov nosilec) vzrok svojega pro-
109	Socialno delo, 27. 1988/2
blema in hkrati vzrok (razlog) njegove reéitve? Ali ne gre
pri tem za prepričanje, da je tisti, ki neko družbeno akcijo
pripelje v krizo, tudi najbolj kompetenten, da najde rešitev
iz nje?
2. Problem moči. Do raziskovanja pride, če nek subjekt,
ki ima problem, nima dovolj moči, da bi ga tudi razrešil.
Predpostavka je, da intervencija raziskovalcev (= spoznavne
moči) poveča družbeno moč (v Gì 11 ijevem konceptu mora to
biti moč progresivnega subjekta, kar pomeni iz raziskovalče-
vega vidika deobjektivizacijo, iz socialnega pa družbeno
akcijo in distribucijo moči). V "samoraziskovanju" pa
vprašanje moči vodi v paradoks: nekdo, ki ima problem in je
nemočen, da bi ga razrešil, dobi šele s spoznavno močjo
(raziskovalci) možnost, da ga razreši in zato se odloči za
raziskavo. "Samoraziskovanje" pa predpostavlja, da je tisti,
ki je pred problemom brezmočen, hkrati tudi sam izvor
dodatne (spoznavne) moči. "Samoraziskovanje" torej pomeni,
da je subjekt, ki ima problem, hkrati dovolj močan, da ga
sam razreši, tako da sploh ni več jasno, zakaj se takemu
subjektu problem sploh pojavi kot problem (če je dovolj
močen, da ga razreši sam, torej brez pomoči drugega,
potemtakem sploh ni potrebe po raziskovanju; tisti, ki ima
dovolj moči za rešitev svojega problema, namreč ne potrebuje
njegovega raziskovanja).
Skratka, videti je, da premislek v smislu Gillijevih postu-
latov (o ohranitvi raziskovalčeve identitete ob hkratni
distribuciji moči - deobjektivizaciji raziskovalnega
objekta) nikakor ne vodi do "samoraziskovanja", pač pa do
t.i. pravega akcijskega raziskovanja (kot šestega tipa
raziskav po B. Mescu), za katero je značilna obojestranska
distribucija vlog akterjev U\ raziskovalcev. Bistvo distri-
bucije vlog je v tem primeru distribucija moči (ne pa
izničenje - stapljanje vlog). Gillijevo poudarjanje, da naj
ne bi nihče uporabil rezultatov raziskovanja na račun
objekta (npr. naročnik) pomeni pravzaprav to, da je objektu
raziskave prepuščen izbor alternativnih rešitev problema, s
čimer pravzaprav šele postane subjekt. Cim večja pa je
možnost nekoga za izbiro med alternativami, tem večja je
njegova družbena moč - in obratno, če nekdo nima na
razpolago nobenih alternativ, pomeni, da je brezmočen. Tu
ima strokovna moč v kontekstu družbene moči pomembno vlogo,
in sicer zato, ker slednjo lahko poveča, kar pomeni, da jo
lahko prerazporedi. - Ce je npr. v neki raziskavi naročnikov
problem v tem, kako (z)manipulirati svoj objekt, pri čemer
je naročniku potrebna spoznavna moč, da bi si z njo povečal
lastno družbeno moč, potem pomeni prenos (odstop) moči od
raziskovalca k objektu prenos spoznavne moči. Objekt, ki je
110	Socialno delo, 27. 1988/2
je v tem procesu deležen, pa je v boljšem, tj. močnejšem
položaju od naročnika, kot pa je bil prej
(-deobjektivizacija). Raziskovalec, ki tega ne vidi, ali pa,
sklicujoč se zgolj na spoznavni interes, to ignorira, za
Gillija ni raziskovalec, ker nasploh velja:
"Na porazdelitev posledic pa lahko vplivam samo, če
imam potrebno družbeno moč. Strokovnost, kateri smo
odvzeli družbeno moč, ki iz nje izhaja, postaja nezain-
teresirana za izkoriščanje svojih zmogljivosti in se
obnaša neodgovorno.
Do tega torej pride, če nekdo raziskovalcu odvzame družbeno
moč (npr. politika) ali pa, če se ji raziskovalci sami
odpovedo v imenu znan(stven)osti. Alternativa je v
odstop(k)u (cesiji) spoznavne moči objéktu, česar sicer ne
gre razumeti preprosto kot zmanjšanje (te) moči raziskoval-
cev zaradi povečanja moči objektom, pač pa je tu pomemJaen
prav način, kako se to naredi, saj je videti, da prav način
te distribucije moči določa tudi različnost tipov akcijskih
raziskav (v taksonomiji B. Mesca gre za 4., 5. in 6. tip).
Skupno vsem tipom (4., 5., 6.) je, da se to doseže z
distribucijo vlog raziskovalcev in akterjev, na kar opozarja
Gilli, ko pravi, da so ti problemi razrešljivi "znotraj
raziskovanja". Teoretična utemeljitev tega bi lahko bila
zlasti Marxova (sociološka) razlaga zveze med delitvijo dela
in odtujitvijo - ali pa npr. Foucaultova (psihološko-
zgodovinska) razlaga razmerij moči (ki se ne generirajo
zgolj preko lastninskih in institucionalnih odnosov, pač pa
tudi na intergrupnem ter interpersonalnem nivoju, torej ne
zgolj na nivoju nadrejeni - podrejeni, ampak tudi med samimi
podrejenimi, zlasti preko različnih tehnik; bistvo obstoje-
čega sistema moči s tem ni odvisno toliko od nadrejenih in
njihove uporabe moči, pač pa od načinov reprodukcije ne-moči
med podrejenimi - v raziskovanju bi to pomenilo, da bistvo
nemoči objektov raziskovanja ni toliko v razmerju med njimi
in vsemo(go)čnim naročnikom, pač pa predvsem v odnosu
raziskovalec-raziskovanec).
Glede omenjenih treh tipov akcijskih raziskav je v zvezi z
distribucijo vlog relevantno vpeljati razliko med t.i.
pozitivno in negativno (rezistentno) družbeno močjo, s čimer
dobimo malce nazornejšo predstavo o različnosti posameznih
tipov akcijskih raziskav. S tem se da namreč (shematsko!)
ilustrirati zvezo med spoznavno in socialno (družbeno )
močjo (pozitivno in negativno). Pri tem gre za teoretično
mišljeni pojem moči v smislu pomanjkanja oz. redkosti virov
moči, zaradi česar pride do odnosov odvisnosti, ki so
pravzaprav oblika tovrstne moči.®
111	Socialno delo, 27. 1988/2

SI. 4. ODNOS MED SPOZNAVNO IN SOCIALNO MOČJO PRI
RAZLIČNIH VRSTAH AKCIJSKIH RAZISKAV
4. tip: raziskave s sodelovanjen raziskovalcev
v akciji
spoznavna moč razisk.
soc i a1na moč
5. tip! raziskave s soraziskovanjen akterjev
spoznavna noč akterjev
Cnegativna) socialna
noč akterjev
6. tip: akcijske raziskave v ožjen ponenu
(prave akcijske raziskave)
socialna noć akterjev,
raziskovalcev
112	Socialno delo, 27. 1988/2
V tem smislu dopolnjena taksonomija akcijskih raziskav bi
bila videti takole:
Slika 5. DOPOLNJENA TAKSONOMIJA AKCIJSKIH RAZISKAV
M O C
VRSTE	RAZISKOVALCEV AKTERJEV
RAZISKAV	------------------------------------
SPOZ. POZIT. SPOZ.NEGAT.POZIT.
3.	Raziskave s sode lov.
raziskovalca v akciji	+ (+)	_	_	_
4.	Raziskave s sode lov.
akterjev v raziskov.	+ (+)	+ (+)
5.	Prave akcijske razi-
skave	+	+	+	+	+
6.	"Samoraziskave"
"Samoakcije"	?	?	?	?	?
Sklep: Kot akcijski tip raziskave ( v Gillijevem smislu
vsakršne prave raziskave) bi torej lahko imeli samo 6. tip
raziskav, medtem ko "samoraziskave", tudi če jih mislimo kot
raziskave, nikakor ne morejo biti akcijske.
OPOMBE
1.	Bučar, F., Nerazrešeno protislovje med strokovno in
politično močjo. Nova revija, 1986, 48-49, str. 695
2.	Tako razumljena moč je aktualna zlasti za indivi-
dualno raven socialno-akcijskega delovanja, kar se dobro
vidi iz Rusove klasifikacije fenotipov moči (gl. Rus, V.,
Adam, F., 1986, str. 3o). V. Rus: "Posedovanje dobrin še ne
pomeni tudi latentne moči tistega, ki ima dobrino v lasti.
Lastništvo redkih dobrin pa pomeni, da obstajajo tudi drugi
subjekti, ki bi radi imeli takšno dobrino. Njihova želja jili
spravlja v odvisnost od tistih, ki imajo dobrino v lasti.
113	Socialno delo, 27. 1988/2
lastnikom pa se imetje redke dobrine sprevrača v latentno
moč" (op. cit. str. 29-3o).
LITERATURA
Gilli, G. A., Kako se istražuje. Školska knjiga, Zagreb 1974
Mesec, B., Vrste akcijskih raziskav. Socialno delo, 27,
1988, 2
Rus, V., Adam, F., Moč in nemoč samoupravljanja. CZ,
Ljubljana 1986, str. 3o
Srečo Dragoš. socialni delavec, dipl. sociolog. Višja šola
za socialne delavce v Ljubljani, Saranovičeva 5, Ljubljana
114	Socialno delo, 27. 1988/2
STARANJE IN STAROSTNO VARSTVO V SVETU IN PRI NAS
Ida Hojnik
1. Tri faze družbenega vrednotenja staranja
Družba se je v preteklosti na staranje različno odzivala.
Starost kot družbena kategorija je derivat delitve dela na
osnovi produkcijske učinkovitosti in izobraževanja na vseh
stopnjah. Drugače povedano: upokojevanje in z njim povezano
družbeno vrednotenje starosti je iznajdba industrijske
družbe. Novi načini proizvodnje so zahtevali na eni strani
večjo izobraženost ljudi, na drugi strani pa čim večjo
učinkovitost. Prva zahteva je bila rešena z obveznim
izobraževalnim sistemom ter z višjimi oblikami izobraževanja,
druga pa z izključitvijo človeka iz delovnega procesa, ko le-
ta ni bil več produktivno učinkovit. Tako so zgodovinsko-
socialni faktorji vplivali na dve novi kategoriji:
adolescenti in upokojenci (Rosenmayr, 1986). Obema je skupna
značilnost neproduktivnost, le s to razliko, da se ena
skupina šele pripravlja na vstop v delovni proces, druga pa
je svoje že odslužila.
Industrijske družbe so na staranje reagirale različno,
odvisno od stopnje ekonomske razvitosti in od demografskih
sprememb. V glavnem pa v razvojnem kontekstu industrijskih
družb zasledimo tri faze v vrednotenju starosti kot družbene
kategorije.
1. V prvem obdobju industrijske družbe je bilo življenje
strogo dihotomizirano na delovno in privatno sfero. Delovna
sfera je bila povezana izključno z delom, privatna pa je bila
prepuščena posamezniku. Socialna politika ni bila razvita
niti v smislu zaščitniške niti humanitarne funkcije. Starost-
niki so bili v tem obdobju prepuščeni svoji družini, kjer so
"preživotari1 i" tretje življenjsko obdobje. Starostniki brez
urejene družine pa so bili prepuščeni dobrodelni pomoči
cerkve in privatnih organizacij.
2. Postopoma so industrijske družbe začele razvijati
sistem socialne politike, ki je temeljil na zaščitništvu in
na socializaciji funkcij družine. Proces socializacije se je
odvijal pretežno preko institucij. Družbena skrb za stare je
bila orientirana na zagotavljanje eksistenčne varnosti in
pospešeno gradnjo institucij oziroma domov za starostnike,
kjer stari preživljajo tragični konec svojega življenja.
Obdobje institucionalizacije je prevladalo v svetu v 50. in
115	Socialno delo, 27. 1988/2
60. letih, v Jugoslaviji pa v 60. in 70. letih. Svetovna
zdravstvena organizacija je postavila normativ, ki velja že
danes, da mora družina, ki želi dobro poskrbeti za starostno
populacijo. zagotoviti mesto v instituciji vsaj za 5%
starostne populacije.
3. V času. ko so industrijske družbe pospeševale proces
institucionalizacije. je prihajalo že do občutnih demograf-
skih sprememb in staranje je prereščalo v družbeni problem.
Demografsko staranje obremenjuje ekonomski in socialni razvoj
razvitih družb.
Upokojenci v tem obdobju predstavljajo element socialne
entropije. To se kaže v naslednjih trendih:
a)	porušeno razmerje med aktivno in vzdrževano
populacijo,
b)	nenehno naraščanje sredstev za pokojninsko
zavarovanje.
c)	prestrukturiranje sredstev za socialne službe
in zdravstvene storitve,
d)	družbena pasivnost upokojencev in prepuščenost
privatnemu bivalnemu okolju.
Tako danes v razvitih družbah zasledimo že tretjo fazo
reagiranja v odnosu do problema staranja. Izkušnje kažejo, da
obstoječi sistem socialne politike v okviru države blaginje,
ne obvladuje več vseh problemov staranja. Ponovno se uve-
ljavlja vloga družine. Družina postaja pomemben mediator za
aktivno življenje starostnika, predvsem pa za pomoč in skrb
starostnika, ko le-ta ne more več samostojno zadovoljevati
vseh svojih potreb.
Ce povzamemo ugotovitve zgoraj, lahko odnos družbe do
starostnikov opredelimo z naslednjimi razvojnimi fazami:
a)	Skrb za starostnike je prepuščena družini - v tem
obdobju aruzpena stvarnost še ni občutljiva za socialne
probleme izven delovne sfere.
b)	Družba zagotavlja starim institucionalno varstvo in
materialna sredstva za preživljanje tretjega življenjskega
obdobja - v tem času se socializirajo funkcije družine
pretežno preko institucionalnih oblik, staranje prerašča v
razvitih družbah v družbeni problem.
c)	Skrb za starostnike komplementarno izvajata formalni
in neformalni sektor - institucije pretežno nastopajo kot
organizatorji in svetovalci, družinski člani, sosedje in
prijatelji pa kot neposredni izvajalci pomoči ali pa kot
116	Socialno delo, 27. 1988/2
mediatorji med institucijo in starostnikom.
2. Starostno varstvo danes in v prihodnosti
Socialna politika teži za tem, da organizira različne oblike
strokovne pomoči družini oziroma tistemu, ki nudi pomoč
starostniku. Ta pomoč je lahko v obliki dodatne pomoči in
nege starostnika v primerih, ko družina ne more nuditi
celovite pomoči. V razvitih družbah so ukrepi socialne
politike vedno manj usmerjeni v denarne pomoči, ampak bolj v
funkcionalne storitve, ki razbremenjuejo družino, starostniku
pa nudijo pester izbor aktivnosti in različne oblike pomoči,
tudi raziskovalno delo se razvija vedno bolj v funkciji
aplikativnih učinkov, manj je usmerjeno v dograjevanje
teoretičnih konceptov. Raziskovalci iščejo skupaj z izvajalci
storitev za stare najboljši možni pristop do uporabnika -
ugotavljajo potrebe in želje uporabnikov. Skratka:
raziskovalci in izvajalci servisnih storitev za starostnike
skupaj ugotavljajo dejansko stanje in planirajo spremembe v
nadaljnjem razvoju mreže servisnih storitev. Pri tem skušajo
optimalno vključiti v raziskovalno delo ljudi, ki so jim
storitve namenjene. Zev Harel (1985) omenja naslednje
kriterije, ki jih je potrebno upoštevati pri načrtovanju in
organiziranju zdravstvenih in socialnih servisnih storitev za
starostnike :
1.	zadovoljiti starostnika in družino s čimbolj učinko-
vitimi servisi, ki so ustrezno distribuirani,
2.	pristopiti k uporabniku in družini čimbolj obzirno in
v največji možni meri upoštevati njihove predloge in potrebe
po organizaciji,
3.	spodbujati družinske člane, sosede, prijatelje k
prostovoljni pomoči starostnikom in jim nuditi strokovne
nasvete,
4.	zvišati denarna sredstva uporabnikov storitev in
tistih, ki neformalno nudijo pomoč.
Servisi morajo biti čim bolj učinkoviti iz dveh razlogov:
a)	ker narašča število starejših ljudi, ki potrebujejo
pomoč i n
b)	ker se zmanjšujejo družbena denarna sredstva za
institucionalno izvajanje servisnih storitev za stare.
Inovacije na področju starostnega varstva oziroma družbene
skrbi za stare so v današnji situaciji še toliko pomembnejše
za pocenitev družbenih storitev in lažjo dostopnost
uporabniku.
117	Socialno delo, 27. 1988/2
Razlogi za razvijanje neformalnih oblik pomoći starostniku so
ekonomske, socialne in psiholožke narave. Družinski člani,
sosedje in prijatelji lahko navežejo bolj osebne kontakte s
starostnikom, bolj poznajo njegove navade in se mu hitreje
približajo. Njihova pomoč nima zgolj instrumentalne funkcije,
ampak hkrati tudi blaži psihične in socialne deprivacije
starostnika. V neki raziskavi v New Yorku je 45^ starostnikov
odgovorilo, da jim pomagajo otroci in sorodniki (Stephens et
al.- 1986).
Anderson in drugi (1980) so v Minnesoti ugotovili, da 7в%
starejšim, ki imajo pomoč v svojem domu, pomaga družina in
prijatelji. Neformalne oblike pomoči so predstavljale
statistično pomembnejši delež pomoči starejšim kot pa
formalni institucionalni servisi.
V tej isti raziskavi je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo 20%
starostnikov v domači oskrbi, ki jim je pomagalo več oseb,
funkcionalno bolj oviranih od starostnikov, ki so bili v domu
za starostnike. Starostniki ali pa tisti, ki jim pomagajo,
običajno prosijo za pdmoč institucije šele takrat, ko sami ne
obvladajo več situacije. Rezultati raziskave Neolkarja in
Wal lacea kažejo, da imajo moški, ki pomagajo starejšemu
družinskemu članu, več pomoči drugih oseb (sosedje, prija-
telji) kot ženske. Problemi nastopajo tudi v družinskih
odnosih. Poročeni pravijo, da prihaja do večje razbitosti v
družinskih odnosih, če pomagajo svojcem (običajno staršem).
Pri njih prihaja tudi do pogostejših intergeneracijskih
konf1iktov.
Psihični stresi ljudi, ki so vključeni v neformalne oblike
pomoči starejšim, so najpogostejši negativni moment te oblike
pomoči. V takšnih primerih institucija lahko ublaži te
situacije tako, da za nekaj časa nadomesti domačo pomoč ali
pa jo razbremeni le delno v določenih aktivnostih.
Druga pomembna funkcija formalnega institucionalnega
sektorja, kot je bilo že omenjeno, pa je v tem, da pomaga
starostnikom in tistim, ki nudijo pomoč, s svetovanjem in
izobraževalnimi kurzi. Ker se izobrazbeni nivo bodočih
starostnikov zvišuje, bo ta dejavnost socialnih institucij
vedno bolj pridobivala na pomenu.
3. Starostno varstvo v Sloveniji
3. 1. Domsko1 varstvo in druge oblike pomoči starejšim
118	Socialno delo, 27. 1988/2
Leta 1986 je skupščina SR Slovenije sprejela resolucijo o
razvoju vseh oblik varstva in pomoči starejšim ljudem. s
posebnim poudarkom na zavodskem varstvu. 2e leta 1966 pa je
bil na Republiški skupnosti socialnega zavarovanja sprejet
sklep, da se lahko sredstva iz stanovanjskega sklada pri SPIZ
dodeljujejo tudi za obnovo in novogradnjo "zavodov za
odrasle" (Trenta, 1980). Te odločitve so vplivale, da je po
letu 1970 v Sloveniji nastalo več novih domov kombiniranega
tipa za starostnike. Danes je v Sloveniji 59 enot splošnega
zavodskega varstva v 47 občinah (Kaučič, 1987).
Kljub sprejeti resoluciji o razvijanju različnih oblik
varstva in pomoči starejšim, se je do danes razvijalo le
domsko varstvo. Ta tendenca je bila stimulirana s politično
parolo, da bodo domovi prevzeli funkcijo gerontološkega
centra, ki bo razvijal različne storitve kot zunanjo
dejavnost za starostnike, ki živijo v svojem stanovanju. Kot
je razvidno iz podatkov, so domovi v sedemnajstih letih, od
začetka pospešene gradnje novih domov za starostnike do
danes, pretežno stacionarne, zaprte institucije.®
Zunanja dejavnost se ni razvijala tako. kot je bila
deklarirana. Danes, na primer, samo 9 domov izvaja
organizirano pomoč na domu (Miloševič, Kaučič, 1987). V
praksi se je torej skrb za starostnike obrnila drugače, kot
je predvidevala socialna politika. To je tudi razumljivo iz
več vzrokov:
1.	V tem času, ko so se pospešeno gradili domovi za
starostnike, se niso načrtno odvajala sredstva za organiza-
cijsko in kadrovsko razvijanje drugih oblik pomoči starejšim.
2.	Politične odločitve niso temeljile na strokovnih
analizah demografske strukture v Sloveniji, niti ne na
ugotavljanju dejanskih potreb starostne populacije.
3.	Dom kot gerontološki center ne more predstavljati
unificiran model za katerokoli okolje. Bistveno drugačna ja
funkcija doma v mestnem okolju kot v primestnem ali vaškem
okolju (to tezo bom pojasnila v nadaljevanju).
Pomanjkljivosti domskega varstva so bile kritizirane tako
strokovno kot tudi v socialni politiki. Vendar pa kaže, da se
odločitve v socialni politiki ne spreminjajo niti na osnovi
lastnih napak. V prej omenjeni analizi je eksplicitno
izpostavljeno, da je potrebno izpopolniti mrežo domov za
starostnike, kar bo predstavljalo pomemben premik v razvoju
varstva starejših ljudi. Prizadevanja v socialni politiki
bodo usmerjena v izpolnitev postavljenega cilja, da bo do
leta 2000 vsaka občina imela svoj dom za starejše. Ta parola
me spominja na geslo družbenega razvoja po vojni:
119	Socialno delo, 27. 1988/2
elektrifikacija in industrializacija sta temeljna za prehod
v razvito družbo.
Kot kažejo podatki, je v Sloveniji 59 enot domskega varstva v
47 občinah. Zakaj ta parola - v vsako občino dom za
starostnike - ni bila zastopana že v prvem obdobju izgradnje
domskega varstva? Seveda so takrat potegnile najkrajši konec
najmanj razvite občine (npr. Lenart, Ormož, Lendava, Črno-
melj), ki so se osvestile in skušajo "enakopravnost" z
razvitimi občinami doseči z enakimi ali celo boljšimi kvanti-
tativnimi kriteriji. Ali je potrebno, da ima mesto Maribor
šest domov za starostnike samo zato, ker je upravno razde-
ljeno v šest občin? V ljubljanski regiji še dve občini nimata
domov za starostnike (Logatec, Ribnica). Podatki za leto 1984
kažejo, da domske kapacitete v regiji zadoščajo za 5,7%
starostne populacije nad 65 let. Za primerjavo bi navedla
podatek za dunajsko regijo, kjer kapaciteta upokojenskih
domov zadošča za 2,4% starostne populacije (Hojnik, 1986) .
Obstaja pa neprimerno bolj razvejana mreža drugih oblik
storitev za starostno populacijo.
2e dolgo je ugotovljeno, da je domsko varstvo najdražja
oblika varstva starejših občanov. Javno mnenje o domskem
varstvu je negativno ali pa indiferentno, kar pač predstavlja
edino možno obliko preživetja zadnjih dni življenja, če
človek postane nepokreten.
In kot je že omenjeno, domovi lahko postanejo gerontološki
centri z omejenim diapazonom delovanja. Razvijejo se lahko le
določene vrste zunanje dejavnosti (npr. storitve, usluge, kot
so npr. razvoz kosil, pranje perila, organizirana
gospodinjska pomoč, dnevno varstvo, merjenje krvnega tlaka),
in to le v določenem obsegu. Zelo pomemben vmesni dejavnik,
ki tudi vpliva na uspešno funkcioniranje zunanje dejavnosti,
je prostorska oddaljenost doma od naselja. Dom kot
gerontološki center se lahko popolnoma drugače razvija v
urbaniziranem okolju kot v primestnem in vaškem. Verjetno bi
bilo v tem okolju smiselno razvijati drugačne oblike pomoči
starostnikom. Popolnoma nestrokovno je zagovarjati dom kot
gerontološki center v vsakem okolju in zunanjo dejavnost
zakonsko do 1oč i t i.
V raziskavi "Organizacija pomoči starim na domu -
ugotavljanje potreb po pomoči ter spremljanje in evalvacija
akcij uvajanja te pomoči" (Vojnovič in drugi, 1987) se je
jasno pokazalo, da gospodinjska pomoč lahko uspešno
funkcionira na tri različne načine v treh različnih okoljih.
Ni potrebno, da je dom kot gerontološki center nosilec te
organizirane pomoči, ampak je lahko v drugem okolju bolj
120	Socialno delo, 27. 1988/2
uspešen drugačen model organizacije. Glavna skrivnost
uspešnosti so ljudje, ki vodijo organizacijo in izvajajo
storitve. Potrebno je predhodno analizirati potrebe na te-
renu. V raziskavi se je tudi pokazalo, da v mestnem okolju
živi več starejših, ki so sami in nimajo otrok v bližini, da
bi jih lahko poklicali na pomoč, kadar se počutijo ogroženi.
V primestnem okolju je situacija drugačna. Več starostnikov
živi z otroki v isti hiši, običajno v ločenih stanovanjih.
Tudi v vaškem okolju se družina in sorodniki pojavljajo kot
pomemben člen v varstvu starostnikov. Naša socialna politika
pa skuša starostno varstvo razvijati mimo družine, namesto da
bi družbena pomoč starostni populaciji bila v izhodišču
koncipirana kot pomoč družini in nato kot neposredna pomoč
starostniku, ko družina, kot vmesni člen, ne nastopa.
Dom kot institucija funkcionira po logiki institucionalnega
sistema, zato ne more razvijati družabnih aktivnosti kot
zunanje dejavnosti. S tega vidika za starostnika v bivalnem
okolju ni privlačna. Lahko pa nastopa kot pomemben element v
koordinacijski mreži vseh tistih institucij, ki imajo v svoj
program dela vključeno tudi skrb za starega človeka. Dom je
pomemben element v mreži različnih oblik starostnega varstva,
ni pa predpogoj za razvijanje zunanje dejavnosti. Ce so
naloge jasno opredeljene in med institucijami obstaja
neprestano informiranje, lahko takšna mreža heterogenih oblik
pomoči starostnikom bistveno izboljša kvaliteto življenja
starejših ljudi in kvaliteto uslug.
3.2 Posebni socialni zavodi
Najnovejše tendence pri novem oblikovanju mreže domskega
varstva so takoimenovani "posebni socialni zavodi" za
kronične psihopatike, težje in težko duševno prizadete,
deprimirane alkoholike, dementne bolnike z vedenjskimi
motnjami in disocialne osebe (Miloševič, Kaučič, 1987). Ta
tendenca pred dvajsetimi leti ni bila izpostavljena. Seveda
takrat v psihiatrični doktrini še ni vladala tako široka
"demokracija", ki se zavzema za ambulantno zdravljenje
psihičnih motenj in neprestano krči posteljni fond v
psihiatričnih bolnicah. Bolniku, ki je moteč za okolje in ne
more živeti v domači oskrbi, preostane edino še bivanje v
domu za starostnike. Tako so domovi postopoma prevzemali tudi
funkcijo azila duševnih bolnikov. To situacijo bo reševala
socialna politika s procesom segregacije na škodo starostne
populacije. Iz tega dejanja bo slovenska psihiatrija
izločena, ker je njena vloga bila opravljena v prvem dejanju,
ko so problemi nastali.
121	Socialno delo, 27. 1988/2
Gerontoloèka stroka je že na začetku jasno opredelila, da
starost sama po sebi ni bolezen, lahko pa staranje spremljajo
različne bolezni, pri nekaterih bolj izražene, pri drugih
manj. Med temi motnjami je lahko tudi senilna demenca. ki je
bolj izrazita pri nekaterih starostnikih. V prihodnosti bodo
starostniki pri sprejemu v domove separirani glede na to. ali
so fizično onemogli, ali so dementni. Starostnik, ki je vse
življenje živel kot povprečen normalen človek, bo svoje
življenje končal v posebnem socialnem zavodu, med duševno
motenimi oskrbovanci. Stroka si je vseskozi prizadevala
omiliti segregacijo (eden od teh momentov je tudi gradnja
domov v urbaniziranem okolju), vsa ta prizadevanja pa so
ovržena s potencirano segregacijo v novem konceptu mreže
domskega varstva. Kot "posebni socialni zavodi" so okvalifi-
cirani najstarejši in kvalitetno najslabši domovi: Dom oskr-
bovancev in upokojencev Impoljca - enota Impoljca, Trubarjev
dom Loka pri Zidanem mostu. Dom Nine Pokom Grmovi je. Dom
upokojencev GradiSče, Dom upokojencev J.P. Miklavca Idrija,
enota Spodnja Idrija, Dom upokojencev Podbrdo, enota Petrovo
Brdo, Dom upokojencev Sežana, enota Dutovlje.
Klasifikacija splošnih in posebnih zavodov pomeni, da bo
najbolj patološka populacija živela v najslabših bivalnih
pogojih. To bo nujno potegnilo za seboj tudi socialno
diferenciacijo oskrbovancev in veliko fluktuacijo kadrov.
Predlog mreže domskega varstva s klasificiranimi domovi bo
sprejet, o tem ni dvoma, pri Skupnosti pokojninskega in
invalidskega zavarovanja, ki bo zbirala sredstva za
adaptacije in novogradnje "splošnih socialnih zavodov". Plan
je zastavljen takole: Skupnost socialnega skrbstva Slovenije
bo leta 1988 začela zbirati sredstva za "posebne socialne
zavode". Po letu 1990 se bodo sredstva SPIZ prenesla na
republiško skupnost socialnega skrbstva, da bi se do leta
2000 razvilo celovito domsko varstvo odraslih (povzeto po
materialu Miloševičeve in Kaučiča, 1987). Kot nas učijo že
številne izkušnje, plani gotovo ne bodo uresničeni v celoti
do leta 2000. Poleg tega bo naslednjih trinajst let zanemar-
jen koncept celovite družbene skrbi za starostnike. Ob
zaključku bi še enkrat poudarila že prej omenjeno tezo, da
domovi niso predpogoj za uspešno razvijanje zunanje dejav-
nosti .
OPOMBE
1. Kot strokovni izraz bom uporabila termin "domsko varstvo",
ker bolj implicira vsebino življenja, ki naj bi jo
predstavljala ta institucija.
122	Socialno delo, 27. 1988/2
2. Aktualna problematika socialnih zavodov za varstvo
odraslih v Sloveniji. Skupnost socialnih zavodov Slovenije.
Ljubljana. 1987.
LITERATURA
Anderson N. et al: A Comparison of Home Care and Nursing Home
Care for Older Persons in Minnesota. Mineapolis: Herbert H.
Humprey Institute of Public Affairs and Center for Health
Services Research. University of Minnesota, 1980
Harel Z. et al: Comprehensive Services for the Aged:
Theoretical and Empirical Perspectives, The Gerontological
Society of America 1985
Hojnik I.: Organiziranost in fukcioniranje socialnega sistema
dunajske regije. Socialno delo, letnik XXV, št. 3, Ljubljana
1986
Kaučić Z.: Aktualna problematika socialnih zavodov za varstvo
odraslih v Sloveniji, Skupnost socialnih zavodov Slovenije,
Ljubljana 1987 (tipkano gradivo)
Miloševič V., Kaučič Z.: Mreža socialnih zavodov Slovenije,
Republiški komite za zdravstveno in socialno varstvo,
Ljubljana 1987 (tipkano gradivo)
Rosenmayer L.; Objective and Subjective Perspectives of Life
Span Research, paper prepared for the Luxembourg Conference
on Ageing and Life Course Transitions in an Interdisciplinary
and Cross - Cultural Perspective, 18-20 June, 1979
Stephens S.A. Christianson J.B.: Informal Care of the
Elderly. Lexington Books, 1986
Vojnović M. in drugi: Organizacija pomoči starim na domu -
ugotavljanje potreb ter spremljanje in evalvacija akcij
uvajanja te pomoči. Zavod za zdravstveno in socialno varstvo,
Ljubljana, 1986 (prvi del)
Ida Hojnik, dipl. psihologinja, asistentka. Fakulteta za
sociologijo, politične vede in novinarstvo v Ljubljani,
Kardeljeva ploščad 5, Ljubljana
a
DD	poročila
ANALIZA MLADOLETNIŠKEGA PRESTOPNISTVA V OBČINI PIRAN
V OBDOBJU 1980 - 1986
Center za socialno delo v Piranu je lani posvetil veliko/
pozornosti analizi mladoletniškega prestopništva in razpravi
o potrebnih ukrepih, čemur je bila namenjena posebna okrogla
miza, ki so se jfe udeležili strokovnjaki iz obalnih občin in
iz nekaterih republiških ustanov. V nadaljevanju poročamo o
ugotovitvah analize in o dogajanjih, ki so jo spremljala.
Iz poročila o analizi, ki je bilo pripravljeno kot gradivo
za skupščino občine in okroglo mizo, povzemamo, da so bili
cilji raziskave: opredeliti obseg, vrsto in problematičnost
tega pojava v občini Piran, opredeliti socialnodemografske
značilnosti obravnavane populacije, proučiti socialne, mate-
rialne in družinske razmere, v katerih žive mladostniki, ter
oceniti vpliv nekaterih dejavnikov na nastanek pre-
stopništva. Poglavitni namen pa je bil vsekakor poiskati
možnosti za odpravljanje, preprečevanje in korekcijo za to
občino značilnih prestopniških pojavov med mladostniki.
Izsledki analize naj bi bili hkrati tudi akcijski načrt in
predlog ukrepov za boljše preventivno delovanje.
Populacijo analize so sestavljali odkriti storilci kaznivih
dejanj v starosti od 14 do 21 let, ki imajo oziroma so imeli
stalno ali začasno bivališče v občini Piran in so bili
zaradi svojega ravnanja obravnavani pri CSD, javnem tožilcu,
sodišču ali postaji milice. Tako opredeljena populacija je
štela 838 mladostnikov, o katerih smo dobili podatke v
dokumentaciji CSD Piran, od teh pa je bil izbran vzorec 252
mladoletnikov. Vsem mladoletnikom, zajetim v vzorec, smo
poslali anonimni vprašalnik z 49 vprašanji, večinoma zapr-
tega tipa. Od razposlanih vprašalnikov je bilo vrnjenih 69.
Ugotovili smo, da vrnjeni vprašalniki predstavljajo tipičen
vzorec populacije piranskih mladoletnih prestopnikov.
Največ kaznivih dejanj je bilo storjenih zoper družbeno in
124	Socialno delo, 27. 1988/2
zasebno premoženje, in sicer 42,2 %. Največkrat gre za
tatvine (11,1	in poškodovanje tuje lastnine (11,1 *) ,
sledi roparska tatvina (4,4 %), kraja motornega vozila in
vlom (3,3 %), na zadnjem mestu v tej kategoriji kaznivih
dejanj je rop (2 . Na drugem mestu so prometni delikti s
5,5 %. Na tretjem mestu so s 3,3 % kazniva dejanja zoper
življenje in telo. Na četrtem mestu so kazniva dejanja
zoper svobodo in pravice državljanov in kazniva dejanja
zoper javni red in mir z. 2.2 %. Na zadnjem mestu so kazniva
dejanja zoper osebno dostojanstvo in moralo, kazniva dejanja
zoper čast in dobro ime in kazniva dejanja zoper splošno
varnost v enakih delih po 1,1	Mladoletnikom so bili
izrečeni naslednji vzgojni ukrepi:
Socialnodemografske značilnosti obravnavane populacije pa
prikazujejo naslednje razpredelnice.
Starost mladoletnih prestopnikov glede na spol:
125	Socialno delo, 27. 1988/2
Med mladoletnimi prestopniki prevladujejo mladoletniki slo-
venske narodnosti (48 ali 69,6 %), slede mladoletniki
hrvatske narodnosti (lo ali 14,5 , srbske (2 ali 2,9 ,
muslimanske (5 ali 7,2 %), albanske (1 ali 1,4 %) ter drugih
narodnostnih opredelitev (3 ali 4,3 %).
Mladoletnikov, ki (že) niso dokončali osnovne žole je 27
(39,1 *), s končano osnovno žolo 16 (23,2 %) , s poklicno
žolo 6 (8,7 %), s srednjo žolo 16 (23,2 %). s posebno
osnovno šolo 2 (2,8 %), ostali pa so nerazporejeni (2 ali
2,9 %).
Socialno poreklo mladostnikov (glede na poklic njihovih
staršev) je:
V 33,3 odstotkih sta zaposlena oba starša, pri 26,1 odstotka
je zaposlena le mati, v 17,4 odstotka je zaposlen le oče, v
7,2 odstotka je oče upokojen, ostale možnosti (da starša
nista zaposlena, da delata le priložnostno ipd.) so red-
kejše.
Zgodnje otroštvo je po mnenju številnih strokovnjakov odlo-
čilno za otrokov razvoj. Tedaj se intenzivno razvijajo
otrokove sposobnosti, razvija se čustveno, poteka pa tudi
proces primarne socializacije. Zato je pomembno, da so v
tej fazi starši skupaj s svojimi otroki. "Presajanje" otrok
iz enega socialnega in emocionalnega okolja v drugo ima
lahko usodne posledice, saj otrok ne razvije popolno
občutka pripadnosti, čustvene topline, varnosti in je
pogosto od staršev odtujen. Tudi doba dozorevanja je večkrat
že sama po sebi povod, da posameznik zaide na kriva pota.
Puberteta je kritično obdobje, v katerem mladostnik večkrat
najde pravo pot le s težavo, s spodrsljaji. Ce je bila
otrokova mladost kakorkoli neprijetna, se bo to v obdobju
pubertete še huje pokazalo in dobilo naravo motnje, pri tem
pa tudi prestopništvo ni redko.
Kje je mladostnik živel v otroštvu in kje živi sedaj, kaže
naslednja razpredelnica:
126	Socialno delo, 27. 1988/2
Pri nastanku deviantnega vedenja ima pomembno vlogo tudi
prosti čas. Mladoletni prestopniki v mnogih primerih pro-
stega časa ne izrabljajo dovolj koristno in namensko. Na
vprašanje, koliko prostega časa imajo. jih je okroglo 32
odstotkov odgovorilo, da ga imajo veliko. Dobra polovica (54
*) jih je izjavila, da imajo prostega časa srednje veliko in
le dobrih 14 odstotkov meni, da imajo malo prostega časa.
Med dejavnostmi v prostem času pa največkrat navajajo, da
pomagajo doma (52 %), da poslušajo glasbo (46 %), se
ukvarjajo s športom (45 , gredo v kino (32 , berejo (25
%), se vozijo z motornimi vozili (25 %). gredo na ples (20
%), na potepanje (19 %). Da so člani ZSMS jih trdi 32
odstotkov, da so člani športnih društev pa 26 odstotkov. V
kulturno-prosvetnih društvih so slabi 3 odstotki, člana ZK
sta 2 (2,9 %), ostali pa so odgovorili, da so v drugih
društvih, ali pa na vprašanje niso odgovorili.
Velik pomen pri preprečevanju prestopniških pojavov ima tudi
šola. Dandanes preživi otrok, čigar starša sta zaposlena,
tri četrtine časa v šoli. V tem času si poleg učenja želi
tudi varnosti, priljubljenosti, sprejetosti in razumevanja.
Dostikrat se zgodi, da pedagogi na tem področju odpovedo.
Posebno negativno se to odraža pri učencih s slabšimi
ocenami in ti začno takoj iskati priznanje in sprejetje med
sebi enakimi. S tem pa se začne začaran krog: neuspeh v
šoli, izkazovanje z agresivnostjo, iskanje priznanja med
sebi enakimi, izkazovanje s kaznivimi dejanji, odklanjanje
urejenih sovrstnikov in kot posledica povečana agresivnost
staršev do takega otroka, ki jim povzroča sramoto.
S psihološkega vidika je jedro odnosa med učiteljem in
127	Socialno delo, 27. 1988/2
učencem v tem, da učitelj vidi v učencu celega človeka.
Učitelj pozna učenčevo emocionalno reagiranje, njegove
motive, slabosti, moč, izrazite poteze njegovega tempera-
menta in značaja, njegove interese, njegove ideale. Zato je
zelo pomembno, da učitelj učenca popolnoma razume, včasih
tudi njegovo čudaško obnaSanje. Poznati mora tudi vplive
okolja in vedeti, kakšnim vplivom je otrok izpostavljen
zunaj šole, poznati mora tudi njegovo izrabo prostega časa.
Tako ga ne bo takoj obsodil, ga ocenil za neprilagodljivega,
problematičnega otroka, kateremu ni pomoči oziroma je vsako
ukvarjanje z njim izguba časa. Rezultati kažejo, da učni
uspeh iz razreda v razred pada. Ugotovimo lahko, da ima na
prvi stopnji osnovne šole največ mladoletnih prestopnikov
dober uspeh. Pri prehodu iz 4. v 5. razred pa se učni uspeh
poslabša, saj prevladujejo v obravnavani populacji mladost-
niki z zadostnim učnim uspehom. To si lahko razlagamo s
prehodom iz razrednega na predmetni pouk, začetkom pubertete
in njenimi spremljajočimi pojavi. Tudi v srednji šoli je
učni uspeh mladoletnih prestopnikov le povprečen. Prevladu-
jeta zadosten in dober uspeh, manj jih je s prav dobrim
uspehom, odiičnjaki so med prestopniki redki.
Na osnovi te analize lahko povzamemo naslednje:
-	Problematika mladoletnega prestopništva ostaja v
okviru pričakovanj
-	Starostna meja delinkvence se je znižala, saj je
občutno narasel delež najmlajših (do 14 let)
-	Med kaznivimi dejanji, ki so jih storili mladoletni
prestopniki, prevladujejo kazniva dejanja zoper družbeno in
zasebno premoženje (največkrat gre" za tatvine in za
poškodovanje tuje lastnine) - 42,2
-	Večino kaznivih dejanj so ' mladoletniki storili v
sostorilstvu (v paru ali skupini) - 30,4 To velja še
posebno za otroke in mlajše mladoletnike, medtem ko je za
starejše mladoletnike in mlajše polnoletnike značilno, da
izvajajo kazniva dejanja raje sami.
-	V vseh starostnih kategorijah so tudi povratniki.
Med njimi prevladujejo prestopniki iz starostnega razreda od
18 do 21 let (31,6 %).
-	Najpogostejši vzgojni ukrep je bilo strožje nadzor-
stvo staršev (13,7 %).
-	Center za socialno delo začne obravnavati mladolet-
nika v večini primerov na osnovi ovadbe organov za notranje
zadeve in zelo redko na lastno željo mladoletnika.
-	Izobrazba ni več odločilna za nastanek mlado-
letniškega prestopništva. Izobrazbena raven se viša, za vse
kategorije mladoletnih prestopnikov pa je značilna tudi
dokaj visoka raven aspiraci j. Le slaba četrtina se ne želi
še naprej izobraževati.
128	Socialno delo, 27. 1988/2
-	Spol je pomemben dejavnik, od katerega je odvisen
obseg delinkvence. Med prestopniki, ki so odgovorili na
vprašalnik, je 79,9 % fantov in 20,1 * deklet. Fantov je
največ v najstarejšem starostnem razredu (24,6 *), najmanj v
najmlajšem (21,8 %). Pri dekletih pa je obratno: najmočneje
je zastopan najmlajši starostni razred (42.8 %), najmanj pa
najstarejši (14,3 %).
-	Med mladoletnimi prestopniki prevladujejo Slovenci
(69,6 &), od drugih narodnosti pa so najmočneje zastopani
Hrvatje (14,5 %).
-	Poklicna struktura staršev ni tako slaba, čeprav sta
še vedno skoraj dve tretjini staršev delavcev ali kmetov.
-	V večini primerov je zaposlen samo eden od staršev.
-	Prevladujejo prestopniki iz popolnih družin (52,2 %)
-	Domneva, da družinski odnosi bistveno vplivajo na
mladoletno prestopništvo. se ni potrdila. Polovica mladost-
nikov je odgovorila, da je vzdušje v družini prijetno,
toplo, razumevajoče, le 15,9 mladostnikov ocenjuje, da
prevladujejo v družini neprijetni, hladni odnosi.
-	Glavni vzrok za slabe odnose v družini je po mnenju
mladoletnikov alkoholizem.
-	Več kot polovica mladostnikov izhaja iz dobro situi-
ranih družin. Mladoletno prestopništvo se vse bolj pomika v
srednje in višje sloje.
-	Učni uspeh iz razreda v razred pada. To velja tako
za osnovno šolo kot tudi za poklicne oziroma srednje šole.
-	Za težave in neuspeh v šoli so po mnenju večine
delinkventov krivi profesorji in prijatelji.
-	Vzgojne metode staršev so bile po mnenju večine
mladoletnikov neprimerne, neenotne (pretirana popustljivost
ali pretirana strogost), za vzgojo v celoti pa menijo, da je
bila ustrezna, primerna. Z vzgojo otrok se po pričakovanjih
večinoma ukvarja samo mati (47.8 *).
-	73,9 % mladoletnikov je v otroštvu živelo pri
starših. Dobra tretjina ni spreminjala okolja, tisti, ki pa
so ga, so se v večini primerov hitro vživeli v novo okolje.
-	Lepo ozircMna še kar lepo otroštvo, ki se ga radi
spominjajo, je imelo 78,2 % mladoletnikov, 21,7 % mladolet-
nikov pa se nerado spominja svojega otroštva.
Prikazani statistični podatki kažejo, da je mladoletno
prestopništvo v piranski občini v porastu. Zadnja leta je
res bilo nekaj manj deliktov pri kazensko odgovornih mlado-
letnikih, kljub temu pa je število evidentiranih kaznivih
dejanj večje. Razlogi so predvsem pomikanje starostne meje v
otroštvo in pa izboljšanje organiziranosti nadzora in odkri-
vanja odklonskosti. Pripomniti pa je treba, da je obravna-
vane številke nekoliko težje objektivno interpretirati za-
radi neenotnih kriterijev evidentiranja.
SHEMATSKI PRIKAZ MRE2E SODELOVANJA
CENTRA ZA SOCIALNO DELO PIRAN
VARSTVA OTROK IN MLADOSTNIKOV S TEŽAVAMI V ODRAŠČANJU
130	Socialno delo, 27. 1988/2
Kljub ugotovljenemu porastu odklonskosti pa smatramo, da
stanje trenutno še ni zaskrbljujoče in da je položaj možno
obvladovati. Seveda pa nas to ne sme varati in uspavati, saj
je naraščanje dovolj zgovorno in jasno kaže, kam nas lahko
neaktivnost privede že v nekaj letih.
Rezultati te analize so bili izhodišče za okroglo mizo o
mladoletniškem prestopništvu, ki so se je udeležili stro-
kovnjaki obalnih občin in republiških institucij. Na okrogli
mizi je bilo rečeno, da daje naša zakonodaja dovolj možnosti
za uspešno povezovanje vseh institucij, ki se ukvarjajo z
otroki in mladostniki. Vzgojnoizobraževalni sistem je preti-
rano storiInostno usmerjen. Zaradi spodbujanja tekmovalnosti
so ogroženi otroci potisnjeni na rob. Vzgojnega dela v tem
sistemu ne spodbujamo dovolj, zaradi storiInostnega poudarka
pa je tudi onemogočeno.
Institucije morajo usmeriti svoja prizadevanja v preventivno
delo (delo z otroki v majhnih skupinah, terapevtski tabori).
Znotraj tega sistema že delujejo posamezniki, ki so doka-
zali, da delo z otroki v malih skupinah omogoča otrokom
lažje sprejemanje in prilagajanje v tem sistemu. Te posamez-
nike je treba spodbujati in jim omogočiti, da te oblike dela
razvijajo. Pereč je problem organiziranja prostega časa
mladih. Ogroženi otroci nimajo možnosti, da bi se vključe-
vali v organizirane oblike interesnih dejavnosti, društva in
klube,, saj s svojim vedenjem motijo ustaljen način dela.
Poleg objektivnih težav, kot so pomanjkanje prostorov in
kadrov, je negativen dejavnik tudi storiInostna usmerjenost
klubov v uspešnost in vrhunskost ter elitizem, ki ga
spodbujajo tudi starši sami. Da bi se tu stvari premaknile
na boljše, bi bilo treba več navdušenja, ustvarjalnosti in
volje strokovnih institucij pa tudi družbenopolitičnih orga-
nizacij, klubov in društev.
Preventivno delo je treba razvijati ne samo z otroki, ampak
tudi s starši. Motivirati jih je treba za prostovoljno delo
v šoli, krajevni skupnosti in soseski, tako da bo zagoto-
vljen enakovreden položaj vseh otrok.
Analizo mladoletniškega prestopništva sta obravnavali tudi
skupščina občine Piran in skupščina občinske skupnosti
socialnega skrbstva, ki sta analizo pozitivno ocenili ter
ugotovili, da daje preventivno delo po izkušnjah Centra za
socialno delo dobre rezultate. Ta oblika dela je učinkovita
in racionalna, zato naj se še naprej razvija in uveljavlja.
Skupščini sta podprli obliko skupinskega dela z otroki in
mladostniki z vedenjskimi motnjami in pozvali različne
131	Socialno delo, 27. 1988/2
institucije. naj bi dale na razpolago svoje prostore za to
delo. Pi'iporočili sta društvom in klubom v občini, naj se
odprejo mladim ljudem, ki si želijo množičnega športnega
udejstvovanja. S tem bi omogočili enakovredno vključevanje
otrok in mladostnikov v športne aktivnosti. posebno pa
tistih, ki so socialno deprivirani in imajo težave v
odraščanju.
Miha Rotar. Igor Debernardi. Rosanda Galonja. Lea Hiti
STALISCA IN PRIPOROČILA KOORDINACIJSKEGA ODBORA ZA
NAČRTOVANJE DRUŽINE PRI RK SZDL V ZVEZI S POJAVI
NASILJA NAD OTROKI
1.	Izhajajoč iz načela o družbeni skrbi za otroka je
nujno. da v Sloveniji organiziramo tudi dejavnost za
ustrezno preventivo in pomoč v zvezi s pojavi nasilja nad
otroki.
2.	Doseči jé treba, da bo ta dejavnost
-	permanentna, ne pa kampanjska
-	celovita, ne pa omejena na posamezna specialna
področja
-	medsebojno povezana in usklajena. ne pa raz-
drobljena po posameznih sektorjih.
3.	To vključuje naloge na več ravneh - od osveščanja
najširše populacije. strokovnega usposabljanja delavcev
ustreznih strok, dopolnjevanja relevAntne pravne regulative,
razvoja znanstvenih in strokovnih spoznanj in njih prenosa v
prakso, do ustrezne organizacije dela v odgovornih institu-
cijah in med njimi.
4.	Informiranje najširše populacije in strokovne jav-
nosti. Naloge:
-	zagotoviti ustrezno prisotnost teme v
splošnoinformativnem in popularnem tisku, v radijskih in TV
oddajah, brez senzaciona 1 i2una in kampanj;
-	oblikovati ustrezna vizualna sredstva (plakat,
zloženka, letaki ipd.), dostopna široki javnosti,
-	nameniti več prostora tem vprašanjem v relevant-
132	Socialno delo, 27. 1988/2
nem strokovnem tisku (Zdravstveni vestnik. Medicinski raz-
gledi . in Zdravstveni obzornik za področje medicine in
zdravstvene službe, glasilo Socialno delo za domeno
socialne službe, revija Varnost za delovno področje organov
za notranje zadeve. Pravna praksa in Pravnik za področje
prava, revija za kriminalistiko in kriminologijo za področje
kriminologije. Vzgoja in izobraževanje in Prosvetni delavec
za vzgojnoizobraževalno področje in morda še katero glasilo.
5. Vzgoja in izobraževanje
-	vnesti temo v redne vzgojnoizobraževalne pro-
grame tistih srednjih, višjih in visokih šol. katerih
diplomanti se bodo v poklicnem delu srečevali z vprašanji
varovanja koristi otrok;
-	v primerno zoženem obsegu vnesti temo tudi v 7.
ali 8. razred OS in v celotno usmerjeno izobraževanje (morda
v okviru predmeta družbeno moralna vzgoja);
organizirati dopolnilno strokovno izpopolnje-
vanje v obliki seminarjev za strokovne delavce, ki prihajajo
poklicno v stik s problemom (organizatorji seminarjev za
ustrezna področja naj bi bili Univerzitetni zavod za zdrav-
stveno varstvo SRS. Zavod za šolstvo. Inštitut za kriminolo-
gijo samostojno ali v medsebojnem sodelovanju ter po potrebi
skupaj s Svetovalnim centrom za otroke, mladostnike in
starše. Poleg zdravstvenih delavcev, delavcev v centrih za
socialno delo, v pravosodju, v organih za notranje zadeve,
vrtcih, šolah, bi bilo smotrno organizirati tudi seminar za
novinarje, morda v povezavi s širšo problematiko
naraščajočega nasilja v družbi nasploh);
-	uvesti ta vidik v obvezno predzakonsko sveto-
vanje;
-	opozarjati na to vprašanje tudi pri delu s
starši (predavanja, roditeljski sestanki v VVO in šolah).
6. Ustrezna razlaga in uporaba pravnih predpisov, po
potrebi dopolnjevanje in spreminjanje zakonodaje.
Gre predvsem za kazensko pravno področje, za družinskopravno
področje, za področje delovnega in socialnega prava, za
procesno področje ipd.
Določbe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki
se tičejo razmerja med starši in otroki, zlasti tiste o
družbenih posegih (ukrepih) v izvrševanje roditeljske pra-
133	Socialno delo, 27. 1988/2
vice. je treba razlagati predvsem v interesu otrok. Meje
avtonomije roditeljske pravice predstavlja korist otroka,
zato velja zlasti:
široko razlagati splošno določbo ZZZDR o
možnosti posegov v izvrševanje roditeljske pravice,
-	pogumneje uporabljati ukrep odvzema roditeljske
pravice;
-	določbo ZZZDR o oddaji otroka v zavod je treba
dopoliti s kavtelami zavarovanja otrokovih pravic, saj gre
dejansko za posebno vrsto omejitve prostosti otroka in so
možne zlorabe;
-	posebej je treba razmisliti o možnostih za
varstvo koristi otrok v izvenzakonskih skupnostih.
7.	Posebne možnosti preventivnega delovanja
-	razširiti delovanje telefonske linije "klic v
sili" tudi na probleme trpinčenega otroka (kratkoročna
naloga);
-	ker je "klic v sili" dostopen večinoma le ljudem
v urbaniziranih okoljih, je treba usmeriti prizadevanja v
to, da bi postopno v krajih z OS ali zdravstvenim domom
zagotovili redne obiske strokovnjaka, h kateremu bi se
ljudje lahko zatekli po nasvet (cilj daljšega razdobja).
8.	Ena začetnih nalog na tem področju je, da opredelimo
okolja, ki pomenijo glede trpinčenja otrok posebno tveganje.
9.	Opredelitev in spremljanje pojava. Naloge:
-	sporazumeti se o enotni in kolikor mogoče
precizni definiciji pojava, ki bo v različnih sklužbah in
različnih okoljih omogočala usklajeno, medsebojno primer-
ljivo spremljanje pojava (koristno izhodišče bi lahko bila
opredelitev trpinčenja otrok v ISCA, Mednarodnem stalnem
komiteju o trpinčenju otrok pri Mednarodnem združenju za
varstvo otrok v Ženevi; glej dokument Opredelitev trpinčenja
otroka. Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše,
Ljubljana, januar 1987, mimeo, pripravila dr. Anica Kos-
Mikuš);
-	sporazumeti se o načelnih vprašanjih spremljanja
tega pojava.
134	Socialno delo, 27. 1988/2
10.	Vprašanja organizacije dela
-	elementarna zahteva je zagotoviti ustrezen pre-
tok Informacij o ugotovoljenih primerih med posameznimi
odgovornimi službami in institucijami;
-	zaradi učinkovitejšega delovanja bo nadalje
treba precizirati oblike dela, delitev nalog in način
povezovanja vseh pristojnih institucij oziroma služb;
prvi korak pri tem je elementarni model ukre-
panja za področje socialne službe; dopolnjevanje tega modela
in oblikovanje modelov za druge službe je naloga naslednje
delovne faze;
-	vlogo oerednje svetovalne ustanove, ki bi skr-
bela za koordinacijo in razvoj dela na tem področju (seveda
ob sodelovanju in podpori vseh drugih odgovornih institucij)
naj prevzame Svetovalni center za otroke, mladostnike in
starše : za to dejavnost je treba zagotoviti ustrezna
sredstva;
-	poleg dejavnikov, navedenih doslej, velja v
mrežo sodelujočih vključiti tudi ustrezne organe državne
uprave ; sise za relevantna področja družbene dejavnosti;
Zvezo prijateljev mladine; organizacijo Rdečega križa,
katere široka razpredenost po terenu daje velike možnosti za
odkrivanje primerov nasilja nad otroki; Zvezo socialistične
mladine; Zvezo pionirjev in končno še ustrezne samoupravne
organe v krajevnih skupnostih (hišne svete, socialne komi-
sije itd.);
11.	Vloga SZDL na obravnavanem področju je predvsem
iniciatorska. V tej vlogi naj koordinacijski odbori za
načrtovanje družine, sveti za socialno in zdravstveno poli-
tiko, sveti za vzgojo in izobraževanj oziroma ustrezne druge
oblike dela pri občinskih in mestnih konferencah SZDL skupaj
z odgovornimi ustanovami s svojega območja obravnavajo
vprašanja ustreznih praktičnih ukrepov glede na regionalne
posebnosti problematike.
12.	Podrobnejšo izvedbo nekaterih nalog nakazujeta
dokumenta Nekateri predlogi za preprečevanje pojava trpinče-
nega otroka v SR Sloveniji - osnutek (Ljubljana 1986; mimeo,
sestavili Marjan Conč, dr. Anica Kos - Mikuš in dr. Alenka
Selih) in Družinskopravni ukrepi za varovanje koristi otrok
- teze (Ljubljana 1986; mimeo, pripravil dr. Karel Zupan-
čič), ki sta sestavni del teh stališč in priporočil.
135	Socialno delo, 27. 1988/2
13. Pričujoča stališča in priporočila se pošljejo vsem
temeljnim družbenim organom, ustanovam in organizacijam, na
katere se nanašajo.
Predsednik KO:
dr. Janez Malačič
nove
knjige
Milan Martinović, Znanstvene osnove socijalno? rada. Narodne
novine, Zagreb 1987
Po već kot tridesetih letih organiziranega izobraževanja za
socialno delo smo v Jugoslaviji dobili v knjižni obliki šele
drugi ućbenik o socialnem delu . (Prvi je bil Socijalni rad
Y. R. Nedeljkovića iz leta 1982.) Teorija socialnega dela
sicer ni tako slabo razvita, kot bi lahko sklepali iz
navedenega podatka, saj obstajajo razlićna študijska gradiva
za interno uporabo, skripta, zbirke tekstov in podobno.
Vendar dejstvo, da je tako malo knjižnih objav, kaže, da je
pisanje o socialnem delu težavno in tvegano početje. Avtor
nove knjige, dr. Milan Martinović, je profesor na oddelku za
socialno delo Pravne fakultete v Zagrebu, knjiga pa je
namenjena študiju socialnega dela na visoki stopnji.
Vsebinsko je knjiga razdeljena na naslednja poglavja: I. Kaj
je veda o socialnem delu - problemi konceptualizacije, II.
Specifičnosti metodologije vede o socialnem delu, III.
Temeljni pojmi vede socialnega dela, IV. Nekatera področja
poklicnega socialnega dela, V. Vprašanja interdisciplinar-
nosti in timskega dela. Dodan je seznam literature, ki šteje
64 enot," vendar ne zajema vseh del, ki so navedena v
tekstu. Novosti v konceptualizaciji vsebujeta predvsem I. in
III. poglavje, ki jima namenjamo več pozornosti.
Avtor ugotavlja, da se avtentična znanstvena osnova
socialnega dela ni oblikovala hkrati z razmeroma dolgotrajno
prakso poklicnega socialnega dela. Polemizira s tistimi
jugoslovanskimi teoretiki, ki pojmujejo socialno delo
predvsem kot instrument socialne politike, nasprotuje
funkcionalizmu kot teoretičnemu modelu ameriških avtorjev
ter izenačevanju socialnega dela s socialnim skrbstvom.
Sledi kratka analiza prispevka V. R. Nedeljkovića, ki kot
predmet socialnega dela navaja človečnost na delu.
Martinović ocenjuje Nede1jkovićev pristop kot originalen in
relevanten v svetovnem merilu, a dodaja, da ta koncept
"vendar ne vsebuje preciznejše opredelitve in elaboracije
137	Socialno delo, 27. 1988/2
pojmovno - kategorialnega sistema tega specifičnega
znanstvenega področja". Zato Martinović dopolnjuje
človečnost na delu s stališčem L. Rössnerja, ki smatra za
glavno področje znanosti o socialnem delu socializacijske
probleme. S povezovanjem obeh pogledov pride Martinović do
sklepa, da so v fokusu interesa vede o socialnem delu
temeljne kategorije:	človeške potrebe.	njihovo
zadovoljevanje in humanizacija; kot definicijo predmeta vede
o socialnem delu predlaga raziskovanje strukture človeških
potreb, poti in načinov njihovega zadovoljevanja in
humanizaci je (podčrtal M.M.), socialnega vedenja in
prevencije socialnih potreb.
Ker socialno delo izhaja iz temeljnih, sorodnih oziroma
pomožnih disciplin (oznake raznih avtorjev se razlikujejo),
mora vsakdo, ki razmišlja o socialnem delu, opredeliti
odnos med njimi in socialnim delom. Martinović navaja mnenja
raznih avtorjev o odnosu socialnega dela do sociologije,
psihologije, antropologije, prava, medicine in politične
ekonomije.
Ob koncu poglavja podaja temeljne značilnosti vede o
socialnem delu, ki so: uporabnost, intégrâtivnost in
rezidualnost. Uporabnost je povezana s pomagajočo funkcijo
socialnega dela, intégrâtivnost je povzemanje in povezovanje
relevantnih spoznanj z raznih področij v vedo o socialnem
delu; z rezidualnostjo pa avtor označuje dejstvo, da vede o
socialnem delu kljub uporabi spoznanj z različnih področij
ni mogoče reducirati na nobeno od njih. Rezidualnost naj bi
ne bila ovira za konstituiranje znanstvenega področja
socialnega dela, vendar po našem mnenju rezidualnost lahko
vodi v negativno definicijo in nejasnosti glede predmeta
socialnega dela.
V	II. poglavju so opisane specifičnosti metodologije vede o
socialnem delu. Posebej je poudarjena razlika med
sociologijo, ki se glede predmeta in okvira raziskovanja
usmerja v globalno družbo in njeno strukturo, metodološki
okviri vede o socialnem delu pa so vezani na raziskovanje
skupnosti (str. 14). Avtor navaja kritične misli o
(do)sedanjem poučevanju treh metod socialnega dela in
zahteva prehod od metodike k metodologiji, od veščin k
znanosti. Nato podaja prikaz teoretičnih temeljev "študija
predmeta in metode socialnega dela na primeru študija
skupine in metod skupinskega socialnega dela ter študija
skupnosti in metod dela v skupnosti".
V	III. poglavju je podana opredelitev predmeta vede o
socialnem delu. "Veda o socialnem delu proučuje socialno
138	Socialno delo, 27. 1988/2
delo kot specifično organizirano prakso, človeške potrebe,
njihovo zadovoljevanje in humanizacijo, socialno vedenje ter
socialne probleme in njihovo prevencijo." (str. 26)
V	nadaljevanju so predstavljena številna pojmovanja o
socialnem delu, o njegovih značilnostih in razvoju.
Prevladujejo stališča, da je socialno delo pomagajoča
aktivnost oziroma da je to svetovalna, instruktivna in
spodbujevalna aktivnost. Avtor se zavzema za tiste tendence
v poklicnem in prostovoljnem socialnem delu, ki se izražajo
v humanizaciji življenjskega in delovnega okolja ter v
preventivnem delu.
Precej pozornosti je namenjeno povzemanju stališč o pojmu,
zadovoljevanju in humanizaciji potreb. Govor je celo o
hreiologiji kot celoviti teoriji potreb. Posebej so
prikazane "socialnozaštitne" potrebe, ki jih. je treba
posloveniti kot "socialnoskrbstvene". Avtor deli potrebe na
materialne, potrebe razvoja in tiste, ki implicirajo
značilnosti socialnega primera. Sprašuje se, katere potrebe
je treba zadovoljiti kot pogoj za normalno eksistenco in
katere je treba humanizirati, ker so neavtentične, popačene,
luksuzne. S humanizacijo potreb razume organiziranje
poklicnega in prostovoljnega socialnega dela pri
humanizaciji delovnega in življenjskega okolja.
Kot drugo pomembno kategorijo (poleg potreb) povzema po
Rössnerju socialno vedenje. Nato po Dahrendorfu navaja
vrste norm, s katerimi diagnostirajoča instanca ocenjuje
socialno vedenje. S pomočjo norm se postavlja socialna
diagnoza, to je primerjava dejanskega vedenja z vedenjem, ki
je predpisano z normami. Ker je socialno vedenje povezano s
socializacijskimi procesi, opisuje še pojem in etape
socializacijskega procesa.
Nazadnje sta v tem poglavju prikazana pojem socialnega
problema in socialne preventive. Izhajajoč iz mnenj tujih
(zlasti F. J. Davisa) in jugoslovanskih piscev, predlaga
avtor svojo tipologijo socialnih problemov, ki so treh vrst:
1. korelativni s societalnim razvojem (ekonomska negotovost,
bolezni, problemi družine, manjšin itd.), 2. vezani na
disocializirano vedenje, konflikte vrednot in norm, 3.
vezani na naravno-ekološke procese, (str. 60)
O socialni preventivi avtor meni. da ima preventivno
socialno delo funkcijo socialnega razvoja oziroma obratno,
da je socialni razvoj hkrati preventivno socialno delo.
V	Iv. poglavju. ki prikazuje področja socialnega dela, je
139	Socialno delo, 27. 1988/2
obravnavano socialno delo na podroćju socialnega skrbstva, v
zdravstvu, gospodarstvu, šolstvu ter skupnostno socialno
delo (socijalni rad u razvoju zajednice). Pri slednjem
obravnava prostovoljno socialno delo ter opozarja na razliko
med le-tem in prostovoljnim delom nasploh ter na to, da
stara vaška solidarnost ne more biti model za socialno delo
v modernih urbanih naseljih.
V zadnjem poglavju avtor obravnava interdisciplinarnost in
socialno delo. Pravi, da se interdisciplinarnost kaže pri
uporabi spoznanj drugih znanosti, uporabi različnih
raziskovalnih metod, raziskovalnih rezultatov ali izkušenj
določenih ved. Tim pa opiše kot formalno skupino
strokovnjakov, povezanih z namenom, da rešujejo določene
probleme z integracijo svojih znanj in skupnim delovanjem.
Cilj tima je interdisciplinarnost. Upoštevanja vredna so
opozorila na psihodinamične procese in njihov vpliv na delo
tima. Nazadnje so prikazane še možnosti za timsko delo v
centrih za socialno delo.
Martinovićeva knjiga predstavlja pomemben prispevek k
oblikovanju socialnega dela kot znanosti. Predvsem je v
jugoslovanskem merilu doslej najbolj popoln, konzistenten in
v srž segajoč teoretični sistem vede o socialnem delu.
Omejitev na temelje daje izhodišča pripadnikom drugih
znanosti, da prikažejo prispevek oziroma mesto svojih
disciplin v socialnem delu, ne kot seštevek, aanpak kot
zlitje njihovih načel, vsebine in metod v novo vedo o
socialnem delu. Za pripadnike drugih disciplin je
Martinovićeva knjiga izziv, da svoj bolj ali manj parcialni
pogled na socialno delo primerjajo z njegovim videnjem
celote. Eno od sredstev za to je timsko delo pri reševanju
problemov, vednar je po našem mnenju tovrstno delo še vedno
bolj multidisciplinarno kot resnično interdisciplinarno.
Martinovićev tekst je tudi izhodišče za graditev mostu med
postavljenimi teoretičnimi temelji socialnega dela in prakso *
ter za poglobljeno razpravo o številnih vprašanjih, ki so v
njem le nakazana. Pričakovati je, da bo ob tem prišlo tudi
do razhajanj in nasprotujočih si pogledov, kar pa je ob
nalogi, kakršna je razvoj nove zanosti, neizbežno.
dr. Andreja Kavar-Vidmar
Glede na to, da je Martinovičevo delo kot celoto predstavila
Andreja Kavar-Vidmar, se bom omejil le na tiste dele Marti-
novičeve knjige, kjer se razpravlja o splošnih vprašanjih
konstituiranja vede o socialnem delu. To je tudi osnovni
namen Martinovićevega dela. "Osnovna naloga študije je
140	Socialno delo, 27. 1988/2
definirati osnovne pojme (kategorije) vede o socialnem delu
in pojasniti metodološke specifičnosti tega uporabnega,
intégrâtivnega in rezidualne ga znanstvenega področja." Ze
s tem, da si je zastavil to nalogo, se je Martinović
uvrstil med tiste teoretike socialnega dela, ki jim
socialno delo ni le praktična stroka, ki se hrani z
nesistematično izbranimi in nepovezanimi deli in drobci
"fundamentalnih" ved, ampak tudi posebna veda. Lahko, da
je to le predpostavka, ki jo je šele treba dokazati, a
izreči to domnevo in posvetiti energijo njenemu preverjanju
je dejanje, za katero je treba nekaj poguma, saj
odstopa od še vedno vplivnih pojmovanj, ki odrekajo social-
nemu delu status posebnega področja raziskovanja in teore-
tičnega razmišljanja ter mu odmerjajo prostor podrejene
stroke v senci uveljavljenih ved. Tako dejanje predpostavlja
neko novo identifikacijo, ki je za nadaljnji razvoj
socialnega dela lahko le produktivna. Martinović sicer nima
ugodnega mnenja o interfakultetnem študiju socialnega dela
kot programskem in konceptualnem dosežku v procesu konsti-
tuiranja socialnega dela kot vede, zdi pa se, dri je
ta študij vendarle prispeval k temu procesu, če ne
drugače per negationem, tako da je odprte in pričakujoče
glave opozoril na osnovni manko, na manko koncepta
socialnega dela kot vede in integracijskega dejavnika celot-
nega študija.
Tako je druga točka v prid Martinoviću ta, da je pokazal na
to odsotnost. To je bilo seveda mogoče le zato, ker je
postavil drugo domnevo; ker se je postavil na drugo
stališče, na stališče afirmiranja socialnega dela kot vede.
Pravilno ugotavlja: "Paradoksalna pa je situacija,
da se, za razliko od drugih poklicev, ni vzporedno z razvo-
jem te specifične prakse (socialnega dela) razvila njena
avtentična znanstvena osnova." Pravi, da je razvoj praktič-
nega socialnega dela, teorije in izobraževanja na tem podro-
čju vsilil vprašanje konceptua1izacije in definiranja znan-
stveno teoretičnih izhodišč praktičnega socialnega dela.
Omenja poskuse B. Piccardove, L. Rössnerja in I. Nedeljko-
vića. "Vendar pa so redki in skromni prispevki, ki imajo
pretenzije, da bi celoviteje in precizneje določili pred-
met raziskovanja na tem znanstvenem področju, opozorili na
specifično metodologijo vede o socialnem delu, pojasnili
njene fundamentalne kategorije in odnos s sorodnimi druž-
beno-humanističnimi in drugimi področji." "...dominira sta-
lišče, da specifična praksa socialnega dela in po-
klic socialnega delavca ne nastajata na avtentični znan-
stveni osnovi, ampak na spoznanjih drugih znanosti in filo-
zofije, na načelih interdisciplinarnosti in kumulativnosti
spoznanj. "Vse do danes praktično socialno delo nima avten-
141	Socialno delo, 27. 1988/2
tičnega spoznavnoteoretičnega temelja, opira se na teoreti-
čne sisteme prej in trdneje konstituiranih znanosti, odvisno
od predmeta raziskovanja in praktičnih potreb strokovnega
socialnega dela."
Martinović ne skuša podrobneje odgovoriti na vprašanje,
zakaj je prav v socialnem delu tak položaj, ko imamo vendar
vrsto drugih, po svoji notranji strukturi in položaju med
drugimi vedami v odnosu med teorijo in prakso podobnih
ved, ki se jim v splošnem ne odreka raison d'etre
(npr. organizacijske vede, upravne vede, pedagogika).
Zdi se, da pripisuje to stanje dvema skupinama dejavnikov:
naravnemu razvoju vsake vede, ki se je v socialnem delu
morda zakasnil ali pa potekal počasneje (zanimivo bi bilo
raziskati, zakaj) in posebnim okoliščinam v naših razme-
rah, ko je veljalo pojmovanje, da je socialno delo
instrument socialne politike.
Tretja točka v njegov prid je dejstvo, da zavrača stališče
nekaterih jugoslovanskih avtorjev, da je socialno delo in-
strumet socialne politike. "Ker ne more zgraditi eksplana-
tivne teorije, socialna politika ne more biti znanstveno
izhodišče socialnega dela, ampak zavaja poklic socialnega
delavca v golo rutinerstvo in socialno administracijo, kar
se potrjuje v naših sodobnih pogojih."
Četrtič. Martinović zavrača "metodološki redukcioni-
zem". tj. težnjo, da bi vedo o socialnem delu reducirali
le na metodiko socialnega dela, in se zavzema za razvija-
nje teorije. "Po takem pristopu ("redukcionističnem") se
praktično socialno delo pojmuje kot množica veščin in
spretnosti pri delu s strankami... Tu se ne zastavlja vpra-
šanje znanstvene utemeljitve praktičnega socialnega dela,
teorije socialnega dela in metodologije raziskovanja v
socialnem delu, dialektične povezanosti individualne, sku-
pinske in institucionalne ravni... v raziskovanju in prakti-
čnih socialnih dejavnostih v poklicnem in prostovoljnem
socialnem delu."
Petič. Nedeljković, kot je znano, meni, da veda o socialnem
delu proučuje "dejavno človečnost", je "raziskovanje zakoni-
tosti nastanka in razvoja najrazličnejših oblik dejavne
človečnosti skozi vso človeško zgodovino". Martinović ob-
zirno zavrne to stališče in se zavzame za tako definiran
predmet, ki ga je mogoče raziskovati z znanstvenimi metoda-
mi. "Koncepcija avtorja (I. Nedeljkoviča) je bolj usmerjena
k razvoju "filozofije socialnega dela"... manj pa na znanost
o socialnem delu ..., ki se bavi z raziskovanjem specifične
prakse... Naš namen je, ob spoštovanju odnosa med znanostjo
142	Socialno delo, 27. 1988/2
in filozofijo, poudariti možnosti znanstvene operacionali-
zacije pojma 'dejavna človečnost' ali realnega humanizma s
pojmi, ki se lahko raziskujejo z znanstvenimi metodami v
specifični praksi in z novimi spoznanji spreminjajo prakso
in prispevajo k njenemu napredku."
Martinović zavrne tudi Rr^ssner jevo opredelitev predmeta
socialnega dela. (Za Rossnerja je predmet vede o socialnem
delu socialno vedenje - oblike socializiranega in disociali-
ziranega vedenja s korelativnimi pojmi: socialna kontrola,
vrednostni sistem itd.) Nato pa poda svojo opredelitev
predmeta vede o socialnem delu. Po njegovem so predmet vede
o socialnem delu človeške potrebe in njihovo zadovoljevanje
in humanizacija. Definira: "... predmet te humanistične vede
(je) raziskovanje strukture človeških potreb, poti in nači-
nov njihovega zadovoljevanja in humanizacije, socialnega ve-
denja in prevencije socialnih problemov. Tu je Martinović,
prav presenetljivo, v težko razumljivi eklektični težnji
skombiniral dve slabi definiciji, ki ju je prej sam zavrnil,
v tretjo. Nobeni od prej omenjenih definicij ni očital, da
je parcialna in da ji manjka kot komplemantarni del ravno
druga od obeh obravnavanih. Ce bi bilo tako, bi bil poskus
kombiniranja obeh definicij razumljiv. Tako ni ne razumljiv
ne utemeljen. To je storil potem, ko je pravilno ugotovil:
"Ker sta praktično socialno delo in poklic socialnega delav-
ca racionalni in na znanosti utemeljeni' dejavnosti, s kate-
rima se zagotavlja pomoč posameznikom in skupinam pri zado-
voljevanju njihovih fundamentalnih potreb in spadata v
skupino pomagajočih ... poklicev, predstavljata praktične
humanistične dejavnosti." "Veda o socialnem delu usmerja
svoje spoznavno zanimanje ... na načrtno in metodično dejav-
nost praktičnega socialnega dela, ki se osredotoča na pomoč
posameznikom, skupinam, družinam pri zadovoljevanju in huma-
nizaciji socialnih potreb, pri socializacijskih procesih,
pri preventivi in reševanju socialnih problemov."
Tu moramo Martinoviću zoperstaviti svoje stališče. Niso po-
trebe specifični predmet proučevanja vede o socialnem delu,
temveč pomoč ljudem pri njihovem zadovoljevanju. Proces
pomoči (vrste in oblike pomoči) ljudem, ki so naleteli na
ovire pri zadovoljevanju svojih potreb, in jih ne morejo
premagati sami, je specifični predmet vede o socialnem delu.
Kako pomagati, da bo pomoč sprejeta in učinkovita, je
problem, ki je prav tako pomemben kot problem, kako
uspešno zdraviti, vzgajati, upravljati, organizirati delo.
Seveda ne vsaka pomoč, ampak pomoč, usmerjena na izboljšanje
človekove socialne vključitve in socialnega funkcioniranja.
To ne pomeni, da so potrebe nekaj irelevantnega za socialno
delo, pomeni le, da niso specifičen predmet njegovega
143	Socialno delo, 27. 1988/2
proučevanja, razen če bi si dovolili konstruirati posebno
"potrebo po socialni pomoči". Martinović pravilno ugotavlja,
da je predmet vede o socialnem delu praktično socialno delo.
"Predmet raziskovanja vede o socialnem delu je praktično
socialno delo ... socialne potrebe, njihovo zadovoljevanje
in humanizacija, socialno vedenje in socializacijski procesi
ter socialni problemi in njihova prevencija." Na drugem me-
stu: "Veda o socialnem delu... proučuje socialno delo kot
specifično organizirano prakso, človeške potrebe, njihovo
zadovoljevanje in humanizacijo, socialno vedenje in socialne
probleme ter njihovo preventivo."
Predmet vede o socialnem delu je, v ožjem smislu, prav soci-
alno delo kot specifično organizirana praksa, v širšem
smislu pa so njen predmet vsakršni procesi pomoči ljudem v
stiskah in prikrajšanjih socialne narave; procesi pomoči na
medosebni, skupinski in skupnostni ravni; procesi "formalne"
in "neformalne" pomoči. Ta veda proučuje, kako si ljudje v
družbi pomagajo, kakšne institucije pri tem razvijejo, kako
te delujejo; to proučuje z namenom, da bi ljudi ozavestila o
teh dogajanjih v družbi in jim dala pojmovna orodja za
njihovo usmerjanje.
Nič nenavadnega se nam ne zdi, če opredelimo predmet
medicine kot zdravljenje, ali če rečemo, da je predmet
pedagogike proces vzgoje in izobraževanja. Cemu torej ne bi
mogli reči, da je predmet vede o socialnem delu proces
nuđenja pomoči v socialnih stiskah in pri socialnem vključe-
vanju?
Martinovičev prispevek moramo videti v kontekstu dosedanjih
opredelitev socialnega dela pri nas. V grobem lahko razdeli-
mo pojmovanja socialnega dela na dve skupini: tiste, ki de-
finirajo socialno delo kot "instrument socialne politike"
ali kot zgolj praktično stroko in ki mu v odnosu do drugih
ved bolj ali manj eksplicitno pripisujejo podrejen položaj
ter odrekajo status samostojne vede, priznavajoč mu zgolj
status stroke, katere teoretično osnovo sestavljajo različne
druge discipline in njihovi deli; in tisto, ki se je po na-
šem mnenju začela uveljavljati z Bećinovo razpravo o
znanosti o socialnem varstvu in ki išče osnovna določila
samostojne vede o socialnem delu, relativno avtonomne tako
v odnosu do drugih ved kot še posebej v odnosu do socialne
politike kot "nadrejene dejavnosti", (saj o vedi tu ne more-
mo govoriti, kot lepo pokaže tudi Martinović). To vrsto je
nadaljeval Nedeljković, sem pa nedvomno lahko prištejemo
tudi, žal v jugoslovanski strokovni javnosti premalo znana
in sploh premalo publicirana	razmišljanja sodelavcev
ljubljanske šole za socialne delavce, vsaj od portoroškega
144	Socialno delo, 27. 1988/2
posvetovanja višjih èol za socialne delavce (1970) dalje.
Martinoviću lahko očitamo, da Bečinovega prispevka sploh ne
omenja, na naš rovaš pa gre, da ne omenja prispevka ljub-
ljanske šole.
V celoti gledano pa je Martinovičevo delo pomemben prispevek
h konstituiranju socialnega dela kot posebne vede.
Blaž Mesec
Darja Zavirèek, Zgodba o Josipdolu. RK ZSMS. Ljubljana 1987
Kot pove že naslov, gre za knjigo, ki govori o prebivalcih
Josipdola, majhnega kraja pri Ribnici na Pohorju. Knjiga je
podnaslovi jena kot Antropološka študija. Ker je tovrstnih
izdelkov, ki tako celovito in zjedreno obravnavajo odnose v
neki skupnosti, pri nas zelo malo, je primerno opozoriti na
nekaj aspektov.
2e naslov pove, da gre za zgodbo, ki ni samo študija,
analiza, pač pa nekaj več - je pripoved o skupnostni akciji.
Na začetku je šlo pravzaprav za socialno akcijo v povsem
skupnostnem smislu. ki je bila eden od projektov mladinske
delovne akcije na Kobanskem. kar pomeni, da so bili na
začetku v ospredju povsem pragmatični, tisti najnujnejši
problemi. ki	naj bi se ublažili s prostovoljnim
delom. Iz tega in ob tem pa se je razvil nekakšen podpro-
jekt, ki je po Darjini zaslugi prerastel v socialno-
antropološko študijo, nastalo iz nestrukturiranih razgovo-
rov, zbiranja ter analize gradiva o zgodovini Jospidola, in
seveda z ekskurzom v teorijo mita, katerega aplikacija na
josipdolsko skupnost dobro ponazarja tehtnost tistega reka,
ki pravi, da je najboljša praktična stvar dobra teorija.
Skozi enajst poglavij, ki so na stotih straneh zvezana v
analitično, a berljivo in preprosto pisano pripoved, se nam
Zgodba o Josipdolu razkriva pravzaprav na treh ravneh: na
sociološki, na socialni in na nezavedni ravni.
Na prvi ravni se nam kaže Josipdol kot usoda tipično
delavskega kraja, ki je pod različnimi režimi in različnimi
ideologijami (vse do leta 1800) vedno znova doživljal vzpon
in propad, pri čemer je propad najdosledneje izveden 1984
leta, ko sta izkoriščanje in kriminal (od zunaj nameščenih)
direktorjev pripeljala do zaprtja kamnoloma. Vse do takrat
145	Socialno delo, 27. 1988/2
so delavce mirili z besedami, ki so jih poslušali že vsaj v
tridesetih letih s strani takratnega kapitalista Lenarčiča -
"Potrpite, saj bo šlo na bolje!", v resnici pa se je zgolj
nadaljeval nezadržen propad Josipdola. V prejšnjem sistemu
se je temu procesu še lahko reklo t.i. prvotna akumulacija
kapitala, ki pa je po revoluciji evoluirai v socialistično
korupcijo, kar je imelo za josipdolsko skupnost pomen
naravne katastrofe: nujna je bila likvidacija kamnoloma in s
tem se je razbilo, kot ugotavlja avtorica, "edino materialno
sredstvo, skozi katerega se je skupnost ohranjala in se
prepoznavala" (str.58). To je potegnilo za sabo tudi ukini-
tev edine gostilne, ki je v kraju delovala kot "institucija
komunikacijskih vezi", kar je imelo za posledico "smrt
Josipdola", kot so temu rekli sami domačini (str.59).
Ce je eno glavnih meril socializma prav preraščanje neena-
kosti med centrom, in periferijo, je "smrt Josipdola" ekla-
tanten primer zapostavljanja potreb po inovacijah
(nespremenjena "tehnologija" ročnih kladiv in "špic" ter
"purharske" delovne sile v kamnolomu) ter potreb po razvi-
tosti komunikaci,j - zato je Ribnica postajala vse bolj
periferija Radelj, Josipdol pa periferija Ribnice (eden od
intervjuvancev pravi: "Občina nas gleda z devetega
stališča", str.95). Namesto povezovanja na podlagi notranjih
različnosti, ki bi sprostila mobilnost, je socializacija
("podružbljanje") v Josipdolu uvedla obraten proces - izola-
cijo skupnosti ter atomizacijo njenih prebivalcev; če so se
delavci še v tridesetih letih lahko kot kolektiv organizi-
rano uprli izkoriščanju s splošnim štrajkom, odmevnim po
vsej Sloveniji, gre zdaj za tiho propadanje kraja z ogromnim
odstotkom invalidsko upokojenih in z alkoholizmom kot prev-
ladujočo folkloro Josipdolčanov.
Tu se začne tisti nivo branja, ki mu lahko rečemo socialni.
Gre za (trenuten) presek skupinic znotraj josipdolske mla-
dine, ki vendarle ni nekaj slučajnega, saj kaže na razmere,
ki so naredile po eni strani "ideološko vzgojeno" in
"neproblematično" mladino (str.72), ki pa je ob tem soočena
z velikim pomanjkanjem socialnih alternativ znotraj skup-
nosti (velja zlasti za tiste iz nižjega sloja) in hkrati
obremenjena z travmatičnostjo prehoda v drugo, bodisi
študijsko ali življenjsko okolje razvitejšega kraja (iz
intervjujev: "Ce se nekdo na nekaj navadi, ne more dru-
gače... Imel sem možnost, da bi se odselil, Fužinar mi je
ponujal stanovanje, pa nisem spreje 1"..."Jaz sem eden
tistih, ki ne vem, kako bi se privadi 1 "... Itd.) Zelo poučna
je tudi analiza podatkov o nezakonskih otrocih, ki se
nanašajo na predvojni čas in na prvo sociološko študijo v
Sloveniji, ki jo je naredil župnik Jože Lampret (1938). V
146	Socialno delo, 27. 1988/2
njej je izpostavil sovpadanje upada števila zakonskih in
porast števila nezakonskih rojstev s slabimi gospodarskimi
razmerami. kar se pozna še danes v velikem številu nezakon-
skih otrok in izvenzakonskih skupnosti v Josipdolu. kjer
"Poroka ljudem ne predstavlja temeljnega kamna, ki je za
skupno življenje dveh potreben" (str.51), kot ugotavlja
avtorica, kar je za takšen nerazvit in tradicionalen kraj
vsekakor nenavadno.
Tretja, recimo ji nezavedna raven, govori o mitu kot
središčni pripovedi o nastanku in obstanku Josipdola, ki je
v funkciji nekakšnega veznega tkiva josipdolske kulture in
se zato upravičeno vleče kot rdeča nit skozi celotno knjigo.
Avtorica govori o dveh mitih - o mitu kot genezi josipdolske
skupnosti, katerega glavni junak je Josip Langer s svojim
nesrečnim sinom, in o mitu kot "ekonomskem kodu" ( mit o
kamnu in kamnoseštvu). Ce je prvi mit pripraven nadomestek
za izgubo zgodovinskega spomina josipdolskih prebivalcev, pa
je drugi mit ustrezen zlasti v ideološkem smislu. Prav v tem
delu, ki mu recenzent (dr. Stane Južnič) priznava celo "dvig
do literarne ravni", so dragoceni nastavki za razmišljanje o
mitu kot socialnem proizvodu in načinu integracije skup-
nosti; pri tem so nakazane tudi možnosti manipuliranja z
mitom, ko se lahko uporabi v instrumentalne namene, kar je
zelo blizu tistemu pojavu, ki mu pravimo religija. (Ob tem
ni nepomemben podatek, da je mit o nastanku Josipdola, ki ga
učijo celo v osnovni šoli, nastal prav v Ribnici kot
tradicionalno-rivalskem kmečkem naselju nasproti delavskemu
Josipdolu).
Nenazadnje je Zgodba o Josipdolu tudi dober primer
takoimenovanega kvalitativnega in akcijskega raziskovanja.
Intervjuji, objavljeni na koncu knjige, pa so dragocen
material, ki presega zgolj kvantitativni pristop.
"Hudič tolče po nas", pravi ena od intervjuvank (str.83), ko
govori o razmerah v Josipdolu. In tudi v tem smislu je
knjiga danes izredno aktualna.
Srečo Dragoš
E. Shorter, The History of women's bodies. Pelican Books,
London 1984 (Zgodovina ženskih teles)
Weiber sterben, kein Verderben,
Gaul verrecken, das macht Schrecken.^
147	Socialno delo, 27. 1988/2
Ko je babica opazila, da sem poslal ponjo, je sklenila
pohiteti z delom. Na silo je določila nekaj žensk, da so
držale porodnico na sredini. Medtem je sama z ostalimi
ženskami začela vleči otrokove ude na eno stran, ženske
pa so vlekle porodnico na drugo. Končno je bil otrok na
silo iztrgan iz nje in ta odcepitev je bil podobna (kot
mi je dejala sama) izstrelitvi s pištolo.
(Porod gospe Wolaston, London 1657)=
Na Shorterjevo delo je po eni strani mogoče gledati kot na
eno izmed mnogih v produkciji literature, ki jo pišejo moški
o "ženskem vprašanju", in po drugi strani kot na pomembno
delo, ki popisuje mitologizacije ženskega telesa. Njegovo
raziskovanje je umeščeno v evropski prostor 18. in 19.
stoletja, kjer se mitologija ženskega rojevanja, ženskih
bolečin in bolezni še z enako močjo kot pri nosečnicah
arhaičnih družb veže na prepadenost, strah in potrebo
zavarovati lastno telo pred zlimi in nečistimi silami. Hkrati
s tem Shorterjev prikaz ženske, njenih bolezni in oploditev,
razbija naše prepričanje o "dobrih starih časih", ko je
ženska še rojevala, v lastnem domu v prisotnosti sorodstva in
sosedstva.
V Shorterjevem delu se sicer dobro znana dejstva prikazujejo
v mučni brutalnosti in vzbujajo v prvem hipu videz
neresničnosti zaradi metodološkega pristopa, ob takšnih
temah sicer le redko uporabljenega. Tehnika nizanja
konkretnih primerov inferiornosti ženske in viktimizacije
njenega telesa v zgodovini podvoji grozo, ki jo nosijo s
seboj teoretske eksplikacije delovanj patriarhalnih družb.
Knjiga prikaže vrednost ženske in njenega telesa kot zgolj
ekonomsko vrednost, ženska je uporabno blago in je kot takšna
izenačena s statusom delovne živali. Ker pa je trpežnost
njenega telesa običajno manjša, je manjša tudi njena uporabna
vrednost (Got a dead wife? No big deal. Got a dead horse? How
you squeal.)
Zato je razumljivo, da je "ženski način življenja" prinašal s
seboj večjo in hitrejšo smrtnost. To velja zlasti za ruralna
področja, kjer je v 19. stoletju umrljivost žensk 30% višja
od moške, medtem ko je v mestih višja le za 10%. Zlasti je
bila smrtnost visoka med poročenimi ženskami, med katerimi je
vladal eden najmočnejših strahov - strah pred smrtjo ob
porodu.
Znotraj moškega sveta pa so vedno obstajale ženske zveze,
katerih delovanja so pogosto protislovna, vseskozi pa sc
148	Socialno delo, 27. 1988/2
pomembna oblika ženske solidarnosti (npr. pomoč pri rojstvih,
ob menstruacijah, v času zimskih opravil) in eden od načinov
medsebojnega varovanja pred moškim nasiljem.
Tu začenja Shorter razbijati mit o rojstvu kot "naravnem
zakonu stvari", kjer naj bi v preteklosti prav zaradi
globokega prepričanja vanj izostali strah, bolečine in skrbi.
Rojevanje kot del "naravnega procesa" so raziskovalci dolgo
utemeljevali z dejstvom, da je v preteklosti ženska rojevala
v "naravnem, domačem okolju", brez zdravnikov in odvečnih
posegov v družinsko privatnost.
Shorter s kopico primerov dokazuje nasprotno: ženska je bila
tudi v preteklosti, ponekod še vse do 19. stoletja, od
trenutka, ko je njena nosečnost postala vidna, podvržena
najrazličnejšim postopkom, ki so se kot predporodna delovanja
omejevali na mistične prepovedi in tabuizacije ter se zdržema
zaključevali v poporodnih ritualih "čiščenja". Zanimive so
podobnosti med postopki, ki jih našteva Shorter, in tistimi,
ki jih kot predporodno skrb za zavarovanje nosečnice, otroka
in skupnosti najdemo v kulturah Afrike, Azije in Latinske
Amerike.
Tudi evropska kultura po logiki homeopatske in okužbene
magije varuje otroka v materinem telesu s pomočjo kodeksa
pravil in prepovedi, ki veljajo v predporodnem času (če
nosečnica gleda v luno, bo njen otrok mesečnik; če se
nosečnica zdrzne, ko poskoči pes, bo imel njen otrok pasje
noge itn.). Takšni predporodni skrbi, ki kaže na to, da je
bil porod vse kaj drugega kot le "naravni tok stvari", so
sledili neposrednejši postopki discipliniranja in
viktimiziranja ženskega telesa. Med njimi je bilo
najučinkovitejše puščanje krvi, ki je bilo pogoj za vsak
uspešen porod, saj se je uspeh poroda meril s številom
venesekci j.
Tradicionalno rojstvo je bilo nato družabni dogodek, ki se ga
je ponekod udeležilo veliko število ljudi. Kako so se prej
omenjeni postopki razlikovali od kraja do kraja, pokaže
Shorter na primeru francoskega Languedoca razlika v pravilih
poroda. Na vzhodnem delu pokrajine je bilo moškim
prisostvovanje pri porodu prepovedano, v centralnem
Languedocu pa je bil porod praznovanje za vse družinske člane
in ljudi iz okolice. Posebno pozimi so takšen dogodek
izkoristili za veliko zabavo, ki so jo spremljali moški s
kartanjem in otroci z igranjem. Nekateri so opazovali potek
poroda skupaj s starejšimi ženskami in se gnetli okoli
porodnega stola, ki je bil od 16. ter tja do začetka 19.
stoletja v rabi po mestih. Na vasi se je takšen zložljiva
149	Socialno delo, 27. 1988/2
stol brez naslonjala uveljavil kasneje in tako so ponekod
ženske še globoko v 18. stoletje rojevale stoje, čepe ali na
kolenih.
Porod je potekal v odsotnosti zdravnika in v prisotnosti
babic, ki jih je Evropa pred letom 1800 delila na urbane in
ruralne. Spretnost, sposobnost in tudi ugled so pripisovali
zlasti babicam v mestih, ki so jih cenili celo zdravniki in
katerih pozicija je bila presenetljivo avtonomna. Shorter
omenja, da so bile pred letom 1750 urbane babice bolje
podkovane o porodnih postopkih kot zdravniki, čeprav se je
njihova strokovnost končala takoj, ko so pri porodu
nastopile komplikacije. Ce se je resnična nestrokovnost
urbanih babic kazala ob nepričakovanih porodnih zapletih, je
ruralno babico zaznamovalo popolno neznanje o človekovem
telesu, ki so ga nadomeščali polmagični postopki in "rutina
smrti, oropana vsega razumevanja", kot je zapisal neki
francoski zdravnik 1775. Pogosto so bile intervencije
ruralnih babic tako brutalne, da je oblast v 18. stoletju
morala poseči po zakonskem reguliranju njihovih postopkov,
saj je med njimi obstajalo trdno verovanje, da je najboljša
babica tista, ki najbolj posega v potek poroda in v
notranjost ženskega telesa.
Borba oblasti proti ustaljenim postopkom, ki so jih
uporabljale, se je ponekod začel že v 17. stoletju. Leta 1669
mestne oblasti v Darmstadtu določijo, da babice ne smejo
"prekmalu priganjati nosečnic, temveč jim pomagati, ko je čas
ali pa v primeru, ko bi se le-ta upirala potiskanju iz strahu
pred bolečinami. Babice tudi ne smejo posegati tiransko ali
brezobzirno.
Nadalje določilo mesta Lippstadta 1797 omenja, da "mnogo
babic... širi porodni kanal s svojimi prsti z namenom, da
omogočijo lažji izhod glave, ali iztiskajo vodo, ali poti-
skajo nazaj trtico, ali tlačijo naprej trebuh.""* Zanimivo je,
da Percivall Willughby že v 17. stoletju zapiše: "Delo ali
dolžnost babic pri naravnem rojstvu ni drugega. kot da
sprejmejo dojenčka in nato izpeljejo porodna opravila, če je
potrebno.
S tem Shorter razbije mit o dobrih starkah-vražicah (wise
women), ki rešujejo mlade matere in dojenčke pred smrtjo. V
nevarnih situacijah porodnih zapletov se zlasti ruralne
babice obnašajo namreč na tri načine: tako, da ne postore
nič, tako, da iščejo zdravilo v folklornih, šarlatanskih
postopkih ali pa tako, da na silo trgajo iz materinega telesa
vse, kar spominja na telo novorojenčka. Večina babic je
zlasti po vaseh poškodovala žensko pri povsem nezapletenih
150	Socialno delo, 27. 1988/2
porodih, ne da bi za to sploh vedele. Situacija se spremeni
šele v drugi polovici 18. stoletja, ko se v mestih pojavijo
babice iz državno plačanih šol.
Najbrž je mit o dobri starki-babici treba brati na nivoju
simbolnega in v povezavi s pomenom, ki so ga imele različne
zveze žensk. S tem, ko je bil celoten sistem rojevanja v
njihovih rokah, so se upirale moški oblasti in si tako na nek
neposredni način omogočale večjo samostojnost. Babice so
pomenile eno prvih in najzgodnejših oblik ženske
solidarnosti in tam, kjer je bilo moškim prisostvovanje pri
porodu prepovedano, verjetno tudi neko varovalno steno pred
moško brutalnostjo. S tem je pojasnjena tudi avtonomija, ki
jo imajo babice mestnih predelov zahodne Evrope na eni strani
in na drugi njihova stigmatizacija, ki je mnoge pripeljala
na grmade poznega srednjega veka.
Zato je fenomen evropskega babižtva potrebno povezati s
fenomenom čarovnic. V 16. stoletju zapiše nizozemski
humanist, zagovornik boja proti čarovnicam, Johannes Wierus,
zanimivo tezo, da so se čarovniški procesi začeli kot "vojna
zoper starke".«
Pogosta pričevanja so podobna tudi primeru iz nemškega
Dil ingena, kjer so v 16. stoletju med čarovniškim pogromom
izbrali za čarovnico krajevno babico Walpurgo Hausman, ki je
"priznala, da je vsako leto izgrebla kakšnega otroka, ga s
svojim hudičem požrla, iz kosti pa naredila točo."'^ Ime
Wal purga (Walburga) je s čarovništvom povezano še od časov
velikih romanj in graditev samostanov, ko je bila
predstojnica ženskega samostana v Heiddenheimu neka Walburga,
ki je svoje čarovnije razširjala po vsej Nemčiji.®
Zato ni več naključje, da so vihranju svete inkvizicije v
centralni Evropi sredi 15. stoletja sledile prve zakonske
regulacije babic. Postopoma so se izkristalizirali trije
vzorci nadzora nad babištvom. Najprej je v 15. in 16.
stoletju zakon reguliral moralno in religiozno obnašanje
žensk-babic. Leta 1452 je bila v Regensburgu prva uradna
zaprisega babice, ki temelji na obljubi, da bo pomagala pri
porodu vsaki ženski, tako bogati kot revni, z izjemo Židinj
( ! ) . ®
V 17. stoletju sledi zakon o izvajanju nadzora zdravnikov nad
babicami, v 18. stoletju pa se pojavijo že omenjene državne
vadbene šole za babice.
Pomembna oblika medsebojne ženske pomoči, kjer je imela
babica veliko vlogo, je bila poleg poroda tudi pomoč ob
151	Socialno delo, 27. 1988/2
menstruaciji. Shorter opisuje primere doživljanja
menstruacije s strani širše skupnosti kot "mesečno čiščenje
žensk od hudiča in najrazličnejše umazanije". Takšno
pojmovanje spet spominja na kulture, ki jih je Evropa takoj,
ko jih je odkrila, označila za primitivne. Ce mora "nečista
ženska" v času menstruacije v nekaterih afriških skupnostih
zapustiti svoje bivališče in se umakniti pred pogledi
domačinov, mora evropska ženska še v 19. stoletju prati svoja
oblačila, ki so umazana z menstrualno krvjo "na skrivnem in
v malo vode", da s svojo nečistostjo ne okuži ostalih. Ce
mora ponekod ženska pustiti, da ji menstrualna kri odteka v
zemljo, v zato pripravljeno jamico, mora evropska ženska
pustiti, da ji menstrualna kri odteka v obleko, saj ji je
preprovedano zadrževati jo s kosi blaga ali gaze. Babica pa
je tista, ki skrbi, da se ženska kar najmanj boleče prilagodi
svoji družbeni vlogi nečiste, umazane, nevarne itd.
Vloga babice je torej ves čas dvojna. Po eni strani ostaja s
tem, ko poučuje žensko o njeni zli naravi, zaradi katere mora
biti njeno telo ves čas podvrženo najrazličnejšim postopkom
čiščenj, zarezovanj, trganj. omejevanj gibanja, pogleda in
besede, garant ohranjanja utrjenih razmerij neenakosti med
spoloma. Po drugi strani pa s pozicije avtonomnosti šamanke,
babice-vražarice, v oblasti katere so rojstvo (ki ima nadih
skrivnosti že samo po sebi), najrazličnejša zdravljenja,
menstrualna čiščenja, uhaja disciplinatornim mehanizmom
moškega sveta. Zenska-babica je nekaj več kot navadna ženska,
je nekje vmes med ostro delitvijo na tiste, ki vladajo. in
tiste. ki se jim podrejajo. Zenske-babice rušijo trdno
hierarhijo sveta in ga nagibajo k egalitarnosti. Družbena
neujemljivost jim omogoča gibanje znotraj obeh polov, enkrat
jih obkroža sij vražarice-čarovnice, drugič sij dobre babice-
pomočnice porodnih žena.
Ce se je pojem čarovnice na začetku vezal na ženske z
"izjemnimi sposobnostmi", je dobival prizvok zlega,
hudičevega in neukrotljivega tem bolj, ko se je oblast Cerkve
krhala. Ko se je na višku srednjega veka dokončno
mi litarizirala. je bila njena agresija uperjena najprej na
tista bitja, ki so bila znotraj potrebe po totalni hierarhiji
in totalni družbeni organizaciji, najbolj neumest1 j iva. K
takšnim mentalitetam gre šteti tudi dvojnost babic, ki ne
povzročajo le rojstev, ampak tudi smrt, bolečino, jalovost.
Tako so začele goreti na grmadah babice-čarovnice v družbi z
Zidi, oboji kot predstavniki drugačnosti, neujemljivosti in
hkrati s tem, kot ljudje neke posebne avtonomnosti.
OPOMBE :
1. Shorter, Edward, The History of Women's Bodies, Pelican
152
Socialno delo, 27. 1988/2
Books. London 1984
2.	idem.. p. 62
3.	idem., p. 60
4.	idem., p. 61
5.	idem., p. 62
6.	Baschewitz, Doba čarovnic, CZ, Ljubljana 1966, p. 114
7.	idem., p. 116
8.	Odtod tudi Slovencem znana Valpurgina noč, ki jo "sloven-
ske čarovnice praznujejo" v maju.
9.	Prav v tistem času sta v Regensburgu uničena židovski geto
in sinagoga, na njuno mesto pa v 16. stoletju postavijo
romarsko cerkev Lepe Marije.
¡z tujega
tiska
DELO S SUICIDALNIMI MLADOSTNIKI IN NJIHOVIMI DRUŽINAMI
Hepworth, D. H.. Farley, O. W., Griffiths, J. K., Clinical
Work with Suicidal Adolescents and Their Families. Social
Casework, 69, 1988, 4, 195.
Clanek obravnava psihosocialne faktorje, povezane s tremi
fazami, ki vodijo do poskusa samomora, ocenjevanje ogrože-
nosti in obravnavanje suicidalnih mladostnikov. Posebej je
poudarjeno, da je treba delo s posameznikom povezati z dru-
žinsko ali skupinsko terapijo.
V ZDA se je v zadnjih tridesetih letih potrojil delež samo-
morov med mladostniki in mlajšimi odraslimi, kljub dejstvu,
da je delež samomorov v splošni populaciji ostal v glavnem
konstanten. Po najnovejših podatkih poskuša vsako leto samo-
mor pol milijona mladih ljudi med 15. in 24. letom, od
tega je 5000 poskusov uspešnih.
To ni le tragično zaradi izgube toliko mladih življenj, am-
pak je tudi velika obremenitev za svojce in prijatelje, ki
jim ostane občutek krivde morda vse življenje. Teicher
(1979) razlikuje tri stopnje v procesu, ki vodi do poskusa
samomora. Prvo stopnjo sestavlja navadno dolga zgodovina
problemov od otroštva dalje, zgodovina, ki pomeni predi-
spozicijo za suicidalno dejanje. Na drugi stopnji pride
do eskalacije problemov, povezanih z odraščanjem. Končno
fazo sestavljajo tedni ali dnevi neposredno pred suicidalnim
poskusom. V tej zadnji fazi pride do prekinitve stikov s
svojci, vrstniki in prijatelji.
Med predispozicijskimi dejavniki so najvažnejši: travmat-
ske izgube v otroštvu ali zloraba otroka ter neustrezno
družinsko vzdušje. Čeprav зо veliko raziskovali, ali je
možno izgubo staršev (zaradi smrti ali razveze) povezovati
s kasnejšo psihopatologijo, je bolj malo dokazov, da
bi bila izguba staršev primarni vzrok za otrokovo večjo
ranljivost in kasnejšo depresijo. Zdi se, da bolj
neugodno vplivajo neustrezni vzgojni postopki osebe, ki
154	Socialno delo, 27. 1988/2
je nadomestila enega od staršev. ali pa staršev samih,
dokler jih je otrok imel. Vendar pa je podatek, da je otrok
izgubil enega ali oba starša, povezan z njegovo dovzet-
nostjo za depresijo, kadar je kasneje v življenju izpo-
stavljen obremenitvam. V neki raziskavi (Wright, L., 1985)
so tudi ugotovili, da je bilo med mladostniki, ki so
poskušali samomor, statistično pomembno več takih, ki so
jih starši fizično maltretirali. Med značilnostmi družin-
skega vzdušja, ki se povezujejo s poskusi samomora, omenjajo
predvsem dolgotrajno motene odnose, pomanjkanje topline
in čustvene varnosti, sovražnost in konflikte med družinski-
mi člani ter nestabilne družinske vezi. Starši mladostnikov,
ki poskušajo samomor, so tudi moteni. Neka raziskava ugota-
vlja, da so očetje mladostnikov, ki so poskušali samomor
bolj depresivni, s šibkejšo samozavestjo in bolj vdani pija-
či kot očetje drugih mladostnikov; matere pa so bolj tes-
nobne, tudi same večkrat mislijo na samomor in prav tako
več pijejo kot matere drugih mladostnikov. Taka družinska
situacija negativno vpliva na razvoj osebnosti, posebno na
razvoj tako pomembnih lastnosti. kot so samozavest, samoob-
vladanje, zmožnost za obvladovanje obremenitev in medosebne
spretnosti. Več raziskav je ugotovilo, da so mnogi mladost-
niki, ki so poskušali samomor, imeli dolgo zgodovino mote-
nost i .
Ena od longitudinalnih raziskav te populacije ugotavlja,
da nekatera znamenja, ki jih lahko opazimo že v prvem
razredu osnovne šole, napovedujejo kasnejša vedenja, ki
korelirajo s suicidalnim poskusom. Tako je na primer iz
slabega učnega uspeha v prvem razredu osnovne šole mogoče
napovedati depresijo pri dečkih v adolescenci. Agresivno
vedenje, ki ga ne spremlja obžalovanje, napoveduje
toksikomanijo. Oboje, depresija in zasvojenosti, pa sprem-
ljajo visok odstotek samomorilnih poskusov pri mladostnikih.
Otrok s šibko samozavestjo, pomanjkljivimi medosebnimi
spretnostmi in disfunkcionalnim načinom vedenja se v adole-
scenci znajde pred neobvladljivimi nalogami: izoblikovati
lastno identiteto in zdrave socialne odnose. V tej stiski
se spet zateče k neustreznim oblikam vedenja, ki kratkoročno
olajšajo pritisk, dolgoročno pa vodijo v še večje težave.
Nevarnost samomorilnega poskusa signalizirajo strokovnjaku
naslednje okoliščine: šolska neuspešnost, alkoholizem
in uživanje drog, pomanjkanje spretnosti pri občevanju z
drugimi, neustrezni družinski odnosi.
Šolski neuspeh je zunanje znamenje nakopičenih psihosocial-
nih težav; neuspešnost se lahko stopnjuje do popolnega neu-
155	Socialno delo, 27. 1988/2
speha in opustitve žolanja. Podobno se lahko stopnjujejo
težave v socialnih odnosih, tako da se mladostnik izogiba
vrstnikov in drugih ljudi ali pa je z njimi v neprestanih
konfliktih. Stopnjuje se pogostost in intenziteta impulziv-
nega vedenja. Vendar je treba dodati, da tudi med šolsko
zelo uspešnimi mladostniki samomorilni poskusi niso redki.
Med zelo uspešnimi srednješolci so 4 odstotki poskušali
samomor. Med dejavniki, ki so po mnenju teh mladostnikov
najbolj povezani z njihovim dejanjem, so : občutek lastne
brezvrednosti, občutja osamljenosti, storiInostni pritisk in
strah pred neuspehom. To so podobna občutja kot pri šolsko
neuspešnih. Neka raziskava kaže, da je vsaj 5o % mladostni-
kov, ki so izvršili samomor, srednje veliko ali veliko
uživalo alkohol, droge ali oboje. Druga podobna raziskava pa
je ugotovila, da je pri dveh tretjinah mladostniških samomo-
rov šlo za motnje povezane z uživanjem drog.
Raziskava o samomorih pri delinkventni mladini je pokazala,
da mladinci, ki so poskušali samomor, niso navajeni in
ne znajo svojih čustev izražati z besedami, ampak le z deja-
nji, medtem ko je med ostalimi več takih, ki so zmožni vei—
balizirati neprijetna čustva, kot so obup, osamljenost in
nemoč.
V družinah suicidalnih mladostnikov ni prave povezanosti med
starši in otroki. Komunikacije so slabe in konfliktov veli-
ko. Pogosto pride do poskusa samomora po kakem konfliktu
mladostnika s starši, vendar je tak konflikt le eden od
mnogih in zgolj zadnje dejanje dolgotrajno napetih odnosov.
Vse, ki delajo z mladino, je še posebej pomembno opozoriti
na sproži Ine dogodke in dogodke neposredno pred samomorilnim
poskusom. Predvsem je važno biti pozoren na izjave, ki
omenjajo samomor in druge podobne izraze mladostnikove
namere. Glavni sproži Ini dogodek je ločitev od ljubljenih
oseb ali pretnja take ločitve. Suicidalni mladostnik v taki
situaciji pretirano reagira, si predstavlja, da gre za
dokončno izgubo, ki je nekaj podobnega kot smrt. Do poskusov
samomora pride tudi po prepirih s starši, sorojenci ali
partnerji, po prepirih, ki ogrožajo status odnosa. Mladost-
niki. ki imajo slabe odnose s starši, se morda pretirano na-
vežejo na vrstnike ali pa pretirano investirajo v roman-
tični ljubezenski odnos. Ce se tak odnos razdre, izgubi
mladostnik stik, ki mu je.bil v socialno oporo, se odtuji
in ostane osamljen. Odtujenost in osamljenost pa sta naj-
tesnejši spremljevalki samomora. Sproži Ini dogodek je lahko
tudi samomor ali smrt sorodnika ali prijatelja. Neka raz-
iskava poroča, da je med mladostniki, ki so poskušali
samomor, 22 odstotkov takih, ki so pred kratkim doživeli
156	Socialno delo, 27. 1988/2
samomor ali samomorilni poskus družinskega člana,
medtem ko jih je 2o odstotkov pred kratkim doživelo smrt
sorodnika ali prijatelja. Prav osupljivi pa so rezultati
dveh metodološko skrbno izvedenih raziskav, ki ugotavljata,
da se je število samomorov med mladostniki povečalo po
predvajanju televizijskih poročil o samomorih ali filmov,
ki prikazujejo samomor.
Kako oceniti ogroženost? Vedeti je treba, da niti starši
niti mladostnik sam pogosto ne vedo, da je mladostnik
depresiven. Strokovno pomoč iščejo iz kakega drugega raz-
loga. Zato mora biti strokovnjak tem bolj pozoren na
opozorilna znamenja. Ta so:
-	poslabšanje osebne urejenosti (pomanjkljiva osebna nega,
zanemarjen videz, umazana obleka, nepospravljena soba),
-	poslabšanje šolskega uspeha,
-	nezanimanje za dejavnosti, ki jih je prej imel rad,
-	pogostejša žalost, čemernost, nenadni izbruhi joka,
-	spremembe navad v zvezi s spanjem (premalo ali preveč
spanja, nemirno spanje ali prezgodnje vstajanje),
-	izguba apetita,
-	pitje alkohola ali jemanje drog,
-	govorjenje o smrti, umiranju - tudi na "šaljiv" način,
-	nenadna prekinitev stikov s prijatelji in družino, posta-
vanje okrog hiše
Ker sta spreminjanje razpoloženja in viharnost tipična
za mladostništvo, ju bomo imeli za opozorilno znamenje le,
če trajata več dni in če ju spremljajo tudi druga znamenja.
V intervjuju z mladostnikom samim ali z njegovimi starši je
treba poizvedeti po vseh prej naštetih dejavnikih, pa tudi,
če je kdo v družini že kazal suicidalna nagnjenja in če ima
mladostnik suicidalne fantazije.
Ugotoviti je treba tudi, ali drugi člani družine morda ne
izražajo želje, da mladostnika "ne bi bilo", "da bi izginil"
in podobno. Na primer v takile obliki: "Naša družina bi
lahko lepo živela, če ne bi bilo N." "Ne vem, kako dolgo bom
še lahko prenašal vse to, kar nam povzroča N." Taka sporo-
čila vplivajo na mladostnikovo odločitev, da "se bo umaknil
s poti". V isti smeri pa delujejo tudi težje opazna never-
balna vedenja, ki izražajo ravnodušnost do mladostnikovega
obupa in potrtosti. Pri oceni suicidalne ogroženosti pomaga-
jo seveda tudi izvidi nekaterih psiholoških testov. Ce smo
ugotovili, da je mladostnik v resnici ogrožen, se odločimo
najprej za metodo krizne intervencije, šele nato pa lahko
uporabimo druge vrste obravnav. Ce je nevarnost samomora
velika, naj se socialni delavec posvetuje z zdravnikom, ker
157	Socialno delo, 27. 1988/2
bo morda potrebna medikamentozna terapija in hospitalizaci-
ja, pa tudi zato, da se porazdeli odgovornost in prepreči
bodisi pretirano reakcijo s strani socialnega delavca bodisi
podcenjevanje nevarnosti.
V večini primerov je indicirana individualna in družinska
ali skupinska terapija. V individualni terapiji mladostnik
lažje izrazi neprijetna čustva. Pri tej terapiji skušamo
doseči, da bi se mladostnik zavedel bolečih čustev, ki jih
je do tedaj zgolj izživljal. Z verbalizacijo naj bi jih
spravil pod svoj nadzor. Suicidalni mladostnik pogosto
doživlja terapevta kot svojo edino oporo in prav je, da se
terapevt do določene mere temu prilagodi, npr. tako, da
dopusti mladostniku, da ga večkrat pokliče po telefonu ali
pa da večkrat pride na kratek pogovor. Paziti pa moramo, da
mladostnik tega ne izkorišča v manipulativne namene.
Drug pomemben smoter individualne terapije je krepitev samo-
zavesti, predvsem tako, da se mladostnik nauči prepoznavati
načine samozasmehovanja in podcenjevanja in da mu terapevt
da pozitivno povratno sporočilo o njegovih dobrih lastno-
stih Poleg individualne pa je pomembna tudi družinska tera-
pija, saj je družina čustveno pomembnejša od (terapevtske)
skupine, poleg tega pa je pomembna socialna opora mladostni-
ku. Družinska terapija naj bi izboljšala komunikacije med
družinskimi člani in zmanjšala število konfliktov. Pred
prvim družinskim srečanjem je dobro imeti pogovor samo s
staršema, da se ju pripravi na odkrito komuniciranje, poslu-
šanje drugih in na pogovor o njihovih lastnih neustreznih
vedenjih. Terapevt pokaže po eni strani razumevanje za
zaskrbljenost ali negodovanje zaradi mladostnikovega vedenja,
po drugi strani pa skuša doseči, da bi starši uvideli, da je
to vedenje kazalec širših problemov v družini.
Na sestankih s celotno družino se mora terapevt aktivno
konfrontirati z neustreznimi vedenji članov ter prevajati
napade in očitke, ki jih izrekajo člani drug o drugem, v
osebne izjave o doživljanju, izjave, ki ne sprožajo obramb
nega vedenja. Poleg dela s celotno družino pa je smotrno
organizirati tudi pogovore m.ed posameznimi pari članov, npr.
med očetom in sinom. Spodbujanje družinskih dejavnosti, npr.
skupnega obiska kina, skupnih rekreacijskih dejavnosti ipd.,
pa tudi spodbujanje družinskih obredij (praznovanja rojstnih
dni ipd.) prav tako sodi k prizadevanju, da bi izboljšali
delovanje družine.
Družinska terapija ni primerna, če so družinski člani
preveč odtujeni drug od drugega ali če je mladostnik
odtujen od družine. V nekaterih skrajnih primerih je družin-
158	Socialno delo, 27. 1988/2
sko vzduèje tako suicidogeno in maligno, nezdravi odnosi
tako globoko vtirjeni, da taka terapija mladostniku ne bi
koristila. V takih primerih je indicirana terapija v
skupini suicidalnih mladostnikov. Poleg prej omenjenih
smotrov je skupina tudi primeren kraj za učenje socialnih
veščin in reševanja problemov. Poleg tega pa lahko deluje
kot pomembna socialna opora.
Izreden pomen pa ima - poleg vseh teh terapevtskih možnosti
- tudi pripravljenost širše skupnosti, v kateri živijo sui-
cidalni mladostniki (šole, delovne organizacije, krajevne
skupnosti, cerkve oziroma verske skupnosti), da nudi tem
mladostnikom oporo. Temu namenu služijo "telefoni zaupanja",
mreže socialne opore, vključevanje prostovoljnih sodelavcev
in spodbujanje prostočasnih dejavnosti, v katere se lahko
vključijo ogroženi mladostniki.
Blaž Mesec
SOCIALNI POMOČNIKI PRI OTROCIH Z VEDENJSKIMI MOTNJAMI
Liv Elisabeth Roselund, Sad not bad. New approaches to an old
problem - boys with aggresive behaviour disorder. Nie Waal's
Instituut, Oslo 1987
V Nie Waals inštitutu v Oslu (Norveška) vgrajujejo v tera-
pevtski program za otroke z vedenjskimi motnjami tudi delo-
vanje socialnih pomočnikov. Socialni pomočnik je oseba. ki
lahko vzdržuje z otrokom odnos in dela z njim zunaj tera-
pevtskega kabineta in zunaj otrokovega doma.
Kaj je socialni pomočnik?
Socialni pomočnik je nestrokovni sodelavec. čigar naloga je,
da v nekem določenem razdobju s pomočjo strokovnjaka povečuje
sposobnost neke druge osebe za samouresničitev, obvladovanje
življenjskih težav in krepitev samozaupanja z druženjem in
skupnimi dejavnostmi.
Kaj je odnos do socialnega pomočnika?
Otroci z vedenjskimi motnja.mi so bili prikrajšani v človeških
odnosih in pogosto nimajo zadostnega samozaupanja, niti
zaupanja v odrasle in vrstnike. Najpomembnejša naloga social-
nega pomočnika je, da je v oporo svojemu klientu, da mu je na
voljo in v pomoč s pozitivnim in razumevajočim odnosom. Tako
lahko klient dobi pozitivno izkušnjo v navezovanju odnosa z
159	Socialno delo, 27. 1988/2
drugo osebo. Drugi in nadrejeni cilj slehernega odnosa med
socialnim pomočnikom in njegovim klientom je večanje
samospoštovanja pri klientu.
Takšen odnos je zelo podoben običajnim medčloveškim odnosom
in ga je včasih težko razločevati od običajnega prijatelj-
stva in tovarištva. Značilno za odnos med socialnim pomočni-
kom in kiientom-otrokom je, da ne gre za simetričen odnos,
kajti vselej je otrok s svojimi potrebami v žarišču. Za
socialnega pomočnika je to delo, za katerega je plačan.
Praviloma je to individualen odnos, pri čemer ta odnos nikoli
ne more nadomestiti vezi med otrokom in starši, lahko pa je
dopolnilo tem vezem.
Kdo lahko postane socialni pomočnik?
Pogoj za takšno delo je, da je človek rad v družbi otrok ali
mladostnikov in da predstavlja njegovo delo zanj porabo
presežka energije, s katero razpolaga. Pomembno je tudi, da
socialni pomočnik nima preveč osebnih problemov z drugimi
ljudmi ali v lastni življenjski situaciji.
Socialni pomočnik mora imeti jasno predstavo o tem, kako bo
potekalo njegovo življenje v naslednjem letu ali dveh, le
tako bo lahko izpolnjeval dogovorjene obveze do svojega
klienta redno in pravočasno v opredeljenem obdobju. Najnižja
starost za socialnega pomočnika je dvajset let. Od socialnega
pomočnika pričakujemo, da je odrasla in odgovorna oseba,
sposobna obvladovati različne težavne okoliščine v vsakodnev-
nem življenju. Bodoči socialni pomočnik naj ne bi imel preveč
odstopajočih stališč ali pogledov in naj ne bi imel težav pri
prilagajanju na obstoječi red. Glede na to, da prevzema vlogo
vzornika za otroka ali mladostnika, je pomembno, da spoštuje
zakon. Istočasno pa je pri izbiri socialnih pomočnikov
pomembno, da nimamo preveč togih in strogih kriterijev glede
njihove verske, ali politične pripadnosti. Življenjske
okoliščine socialnega pomočnika, njegove vrednote in način
življenja, naj bi se preveč ne razlikovale od klientovih;
tako se izognemo težavam, ki bi lahko nastopile v nasprotnem
primeru, v procesu identifikacije klienta s svojim pomočni-
kom. Tudi starši bodo lažje sprejeli takega socialnega
pomočnika za svojega otroka. Manj pomembni so starost,
zaposlitev in družinska situacija socialnega pomočnika. Mesto
socialnih pomočnikov se razpisuje v časopisu, ali drugih
oglasnih sredstvih javnega obveščanja. Ko se oseba priglasi
za to delo, je potrebna strokovna presoja glede primernosti
osebe. Se posebej kvalificirana strokovna presoja pa je
potrebna pri izbiri klienta, s katerim bo socialni pomočnik
delal. Priporočljivo je, da prvi intervju s kandidatom
160	Socialno delo, 27. 1988/2
opravita dva strokovnjaka. Marsikdo se namreč prijavi za to
delo zaradi lastnih nerešenih problemov in potreb v upanju,
da jih bo lahko razreševal ob svojem socialnem delu.
Administracija in formalnosti
Iz izkušnje vemo, da je kakovostno in uspešno pomožno
socialno delo z otrokom ali mladostnikom možno le ob zadost-
nih in ustreznih pripravah vseh udeležencev za to dejavnost -
socialnega pomočnika, otroka in družine. Pomožni socialni
pomočnik mora biti obveščen o svojih obveznostih, zlasti
čuvanja tajnosti podatkov in mora takšno obvezo tudi podpi-
sati. Prav tako mora biti obveščen o pravicah, ki jih ima sam
v odnosu do institucije glede supervizije pri svojem delu.
Pomemben je dogovor med ustanovo, ki je organizirala dejav-
nost, socialnim pomočnikom, otrokom ali adolescentom in
starši. Socialni pomočnik naj bi preživel s svojim klientom
štiri ure tedensko. imel naj bi najmanj eno uro supervizije
vsakih 14 dni v prvih treh mesecih, kasneje pa eno uro
supervizije mesečno. Vzdrževati mora stalne stike s strokov-
njakom, ki dela z družino ali s supervizorjem. Supervizor je
odgovoren za potek dogajanja.
Socialni pomočnik mora obiskovati začetni tečaj in ob delu
redne skupinske sestanke, katerih namen je spremljanje dela.
Plačilo prejema od ustanove, ki organizira dejavnost, ali od
lokalnih finančnih služb, ki zagotavljajo kritje stroškov
socialnega varstva za otroka ali mladostnika.
Zelo pomembno se je izogniti situaciji, v kateri je otrok
razpet med lojalnostjo do svojih staršev in lojalnostjo do
socialnega pomočnika. Starši imajo pogosto občutke krivde,
postanejo ljubosumni na socialnega pomočnika. Socialni pomoč-
nik se ne sme vpletati v odnose in težave drugih članov
družine; na primer ne sme sprejeti povabila staršev na
otrokov dom, ne sme poskušati pomagati materi pri
razreševanju družinskih problemov. Pomožno socialno delo
poteka vselej zunaj klientovega doma.
Delovanje je omejeno na odnos med socialnim pomočnikom in
klientom. Vse naj bi se odvijalo med njima. Otrok ali
mladostnik ne sme tekmovati za socialnega pomočnika s svojo
materjo, ali sorojencem. V družini z več otroki in z mnogimi
problemi, ima lahko vsak otrok svojega socialnega pomočnika.
Socialni pomočnik ne sme iskati informacij o otroku in
družini v šoli ali na delovnem mestu, ne sme odločati o
nobeni stvari, ki je pomembna znotraj družine. To so naloge
161	Socialno delo, 27. 1988/2
strokovnega delavca. Socialni pomočnik razpravlja in zbira
informacije, ki jih potrebuje za opravljanje svojega dela
zgolj pri svojem supervizorju. Vendar je pomembno, da je
socialni pomočnik dober opazovalec in da o svojih opažanjih
in o svojih dejavnostih poroča timu, ki dela z družino.
Kdo so klienti, ki potrebujejo socialnega pomočnika?
Socialne pomočnike na Norveškem vključujejo v različne pro-
bleme in z različnimi cilji. Pri otrocih in mladostnikih, ki
so izpostavljeni hudim psihološkim stresom, lahko socialni
pomočnik deluje preventivno. Vsak otrok ima poleg potrebe po
odnosu s svojimi starši, tudi potrebo po različnih drugih
odnosih. Nekateri otroci imajo možnost odnosa le z enim od
staršev. Pride čas, ko marsikateri otrok potrebuje odraslega
samo zase, odraslega, ki bi mu lahko bil vzor, s katerim bi
se lahko identificiral. Drugi otroci potrebujejo socialne in
fizične izzive, da-bi dosegli svoji starosti ustrezno sposob-
nost obvladovanja teh izzivov. Socialni pomočnik je lahko
koristen tudi v terapevtskem procesu in sicer v fazi
manjšanja intenzivnega terapevtskega procesa, na primer po
tem, ko je zaključena individualna terapija. Otrokom in
mladostnikom s kroničnimi psihiatričnimi boleznimi in kronič-
nimi telesnimi obolenji lahko socialni pomočnik precej ko-
risti tako. da jim pomaga vzdrževati čim višjo raven funkcio-
niranja. da ob njem lahko dobivajo pozitivne izkušnje in
vzpostavljajo pomemben človeški odnos. Otrokom im mladostni-
kom iz migrantskih družin lahko socialni pomočnik pomaga pri
integriranju v novo okolje in novo kulturo.
Seveda pa je potrebno opraviti pri vsakem otroku in mladost-
niku diagnostično oceno preden se mu dodeli socialnega
pomočnika. Različne ustanove uporabljajo različne metode
ocenjevanja in različne postopke. Najmanj, kar mora biti
storjenega pred sprožitvijo iniciative za dodelitev social-
nega pomočnika otroku ali mladostniku, je psihosocialna
diagnoza, ki jo opravi izkušen in ustrezno izobražen socialni
delavec. Pomembno je, da je cilj delovanja socialnega pomoč-
nika točno opredeljen in z dogovorom sprejet pri vseh
udeležencih dogajanja.
Avtorji delajo v Inštitutu Nie Waals v Oslu po opisanem
modelu od leta 1975. Leta 1980 je bil zaključen raziskovalni
projekt o tem načinu dela. V projekt je bilo vključenih 51
socialnih pomočnikov in 39 supervizorjev. Leta 1983 je izšla
knjiga z naslovom Pomožno socialno delo z otroki in adole-
scenti, ki jo je izdala Univerzitetna založba v Oslu. Sedaj
na Norveškem poteka pomožno socialno delo večinoma po tem
opisanem modelu.
162	Socialno delo, 27. 1988/2
Pomožno socialno delo, ki ga strokovnjaki vodijo in kontro-
lirajo, je lahko neprecenljive vrednosti za različne vrste
klientov, tudi za otroke z vedenjskimi motnjami. Razen tega
je to ekonomsko ugodnejša rešitev.
Za zaključek navaja avtorica troje pravil za organizacijo
takega dela:
1)	Imej jasno definiran cilj dela
2)	Pripravi zadostno in ustrezno vse sodelujoče
3)	Opravljaj redno supervizijsko delo s socialnim pomočnikom
Povzetek
Mnogi otroci in mladostniki imajo danes premalo čustvenih
stikov s svojimi starši in drugimi odraslimi. Po mnenju
avtorice ima pomanjkanje možnosti za stike z odraslimi lahko
zavirajoče ali moteče učinke na osebnostni razvoj otroka.
Clanek opisuje delo nepoklicnih socialnih pomočnikov, ki so
za svoje delo plačani. Le-ti se zavežejo, da bodo delovali
eno do dve leti z otrokom ali mladostnikom in preživeli z
njim štiri ure tedensko. Socialni pomočnik lahko pomaga
otroku ali mladostniku, ki je ogrožen v socialnem razvoju,
pred pričetkom terapije, po zaključku terapije, ali pa deluje
dopolnilno v različnih oblikah terapije.
Stik, skupno bivanje in skupne dejavnosti obeh si sledijo iz
klientovih potreb. Avtorica poudarja, da morajo biti klient,
njegova družina in socialni pomočnik skrbno pripravljeni in
motivirani za delo. Nadalje poudarja, da mora pomožno
socialno delo stalno voditi in nadzorovati strokovnjak, ki
pozna klienta in družino in ki je odgovoren za dejavnost.
Avtorji modela imajo dolgoletno prakso s takšno dejavnostjo,
proučili so opisano dejavnost v raziskavi in objavili iz-
sledke v posebni knjigi. Predstavljeni model je danes prevla-
dujoč model pomožnega socialnega dela na Norveškem.
Anica Kos
163	Socialno delo, 27. 1988/2
ZDRAVNIŠKA MOLČEČNOST IN OBVEZNOST JAVLJANJA PRI AIDSU
Klaus Schmidt: Ärztliche Schweigepflicht und trotzdem Melde-
pflicht für AIDS? Archiv für Wissenschaft und Praxis der
sozialen Arbeit. 4, 1987, str. 300-302
Vplivni zdravniški krogi v ZRN zahtevajo, naj se z zveznim
zakonom o nalezljivih boleznih uvede obveznost javljanja v
primerih aidsa. To zahtevo utemeljujejo predvsem s tem, da
ima poimensko javljanje dva smotra: varstvo medicinskega
osebja pred okužbo in preganjanje kaznivega dejanja v smislu
zavestnega širjenja infekcije tistih, ki so okuženi z
aidsom.
Avtor se sprašuje, ali ta dva argumenta zadoščata za zakonsko
uvedbo poimenske obveznosti javljanja, ko gre za aids. Takšna
obveznost pomeni prelomitev osnovnega načela o zdravniški
molčečnosti ter omejitev z ustavo zagotovljene pravice posa-
meznika do informacijske samooprede1itve. Osebnostna integri-
teta posameznika in interesi države glede javnosti podatkov
ustvarjata konfliktno situacijo. Državnih posegov ni mogoče
popolnoma izključiti, kajti pred zasebnimi in osebnimi kori-
stmi morejo imeti prednost tudi splošne koristi.
Iz posameznikove pravice do spoštovanja njegove intimne sfere
sledi dolžnost vseh drugih, da le-to spoštujejo. Zlasti to
velja za zdravnike, ki so k temu dvakratno zavezani: po
nemških kazenskopravnih predpisih in po Hipokratovi prisegi.
Izjeme so le primeri, ko gre za prevladujoče splošne koristi.
Bolezni, ki predstavljajo te izjeme pa so v zakonu posebej
določene. Ker se aids še ne nahaja med temi boleznimi, velja
zdravniška molčečnost z vidika pravne regulative tudi glede
obolelih za to boleznijo.
Četudi bi bila obveznost javljanja pri aidsu koristna tako
za oboleli kakor za zdravi, a vendarle ogroženi del
prebivalstva, pravno vendarle glede na sedanje predpise o
obravnavanju nalezljivih bolezni ni možno uzakoniti
obveznosti poimenskega javljanja. Pogoj za uvedbo takšnih
ukrepov so učinkovita zdravila, s katerimi zdravstvo dejansko
lahko pomaga prebivalstvu. In ker tega zdravila še ni, tudi
ni osnove za uvedbo ustreznega pravnega predpisa.
Sprejemljiva je le kodirana, torej v bistvu anonimna
obveznost javljanja. Ta kodirana podatkovna zbirka mora biti
ločena od drugih zbirk in se nahajati v posebni državni
inštituciji. Takšna rešitev bi ustrezala tudi medicinski
znanosti, ki raziskuje vzroke te bolezni ter odvisnost med
obolelimi in sicer tako, da bi bili raziskovalcu dosegljivi
164	Socialno delo, 27. 1988/2
vsi potrebni podatki za uspešno delo, ne bi pa iz teh
podatkov mogel ugotoviti identitete prizadetih.
Jože Urbani ja
dokumentacija
ARCHIV
für Wissenschaft und
Praxis der sozialen Arbeit
ArchsozArb
Vierteljahreshefte zur Förderung
von Sozial-, Jugend- und
Gesundheitshilfe
Herausgegeben von Professor Dr. Teresa Bock
Rektoratsstraße 46, 4060 Viersen 1
im Auftrag
des Deutschen Vereins für öfferrtikihe
und private Fürsorge
und des Instituts für Gemeinwohl GmbH
beide in Frankfurt/Main.
Schriftleitung:
Walter Schellhom, Dr. Margarete Heinz
Am Stockbom 1-3, 6000 Frankfurt/fHain
Frankfurt/Main • 1& Jahrgang • Nr. 4/1987
Inhalt	Seite
AnamnesMfhebungen in Erstgesprächen der
Sozialarbeit Sherlock Holmes als Anreger?
Harro Dietrkđi Kahler, Hagen	249
Rauschmittelkonsum bei Jugendlichen.
Entstehungst>edingungen und Kaniereverläufe
Dr. Karl-Heinz Reuband, Köln	273
Berichte
Sport ist nicht gleich Sport Überlegungen
zum Thema Sport und Bewegung
in der sozialpädagogischen Albeit
Günter Sctiricker, München	286
Die Ratgeberecke In Zeitschriften.
Eine Studie zu Erziehungsratschlägen
für Zertschriftenleser
Professor Dr. Ewald Brunner, Andreas Albicker,
Barbara Bogel, Monika Hubig, Tübingen	293
Ärztliche Schweigepflicht und trotzdem
Meldepflicht bei AIDS?
Dr. Klaus Schmkft, Moosburg	300
Buchbesprechungen	303
Die Einzelhefte des Archivs erscheinen
vierteljährlich; Auslieferung jeweils in
der Mitte des Quartals.
Verlag:
Eigenverlag des Deutschen Vereins
für öffentliche und pnvate Fürsorge.
Am Stockbom 1-3. 6000 FrankfurVM. 50,
Telefon: 069/58031
Postgirokto.: Frankfurt/M. 100847-607
Bankkonto:
Stadtsparkasse Frankfurt/M. 130708.
Druck: Hugo Haßrnüller.
Bemer Straße 12, 6000 Frankfurt/M. 56.
Die Auslieferung an Nichtmitglieder des Vereins
und an den Buchhandel erfolgt durch den Verlag
W. Kohlhammer GmbH, Heßbnjhlstraße 69,
7000 Stuttgart 80.
Der Bezugspreis tietragt 60 DM jáhrlrch (inkl. Versand-
kosten und MwSt.); für Mitglieder des Deutschen Ver-
eins 40 DM jährich (zuzügl. Versandkosten und MwSt.);
Einzelheft 15 DM finkl. Versandkosten und MwSt.);
für Mitglieder des Deutschen Vereins 10 DM (zuzügl.
Versandkosten und MwSt.).
Alle Rechte, auch das der Übersetzung,
sind vorbehalten.
ARCHIV
für Wissenschaft und
Praxis der sozialen Arbeit
ArchsozArb
Vierteljahreshefte zur Förderung
von Sozial-, Jugend- und
Gesundheltshitfe
Herausgegeben von Professor Dr. Teresa Bock
Bektoratsstrafle 46, 4060 Viersen 1
im Auttrag
des Deutschen Vereins für öffentlnhe
und private Fürsorge
und des Instituts für Gemeinwohl Gmt)H
beide in Frankfurt/Main.
Schriftleitung:
Walter Schellhom, Or. Margarete Heinz
Am Stockbom 1-3, 6000 Frankfurt/Main
Frantcfurt/Main • 19. Jahrgang • Nr. 1/1988
Inhalt	Seite
Überschuldung im Konaumentenkredit
Überlegungen zu ZMgruppen
der SchuldnertMratung
Dipl. -Sozraloge Claus Reis, Frankfurt am Main 3
Formen zugehender Attenarbeit - Möglichkeiten
und Grenzen basisnaher Ansätze
Dipl.-Sozwtoge Fred Kail. Kassel	32
Oeilchte
Artjeitslosefuantren - Zentren der
Arbeitsiosent>ewegung7 Bericht Ober
eine Befragung t>ei Art>ettslosenzentren
bi Nordrtiein-Westfalen
Professor Dr. Heinz Offe. Bietefeid	46
Bucht>esprechungen	56
Die Einzelhefte des Archivs erscheinen
vierteljährlich; Auslieferung jeweils in
der Mitte des Quartals.
Verlag:
Eigenverlag des Deutschen Vereins
für öffentliche und private Fürsorge,
Am Stockbom 1-3. 6000 Frankfurt/M. 50.
Telefon: 069/58031
Postglrokto.: Frankfurt/M. 100847-607
Bankkonto:
Stadtsparkasse Frankfurt/M. 130708.
Druck: Hugo Haflmüller.
Bemer Straße 12. 6000 Frankfurt/M. 56.
Die Auslieferung an Nichtmitglieder des Vereins
und an den Buchharxlel erfolgt durch den Verlag
W. Kohlhammer GmbH. Heßbrühlstraße 69,
7000 Stuttgart 80.
Der Bezugspreis beträgt 60 DM jährlich (inkl. Versand-
kosten und MwSt.); für Mitglieder des Deutschen Ver-
eins 40 DM jährlich (zuzügl. Versandkosten und MwSt.);
Einzelheft 15 DM (inkl. Versandkosten und MwSt.);
für Mitglieder des Deutschen Vereins 10 DM (zuzügl.
Versandkosten und MwSt.).
Alle Flechte, auch das der Üt>ersetzung,
sind vorbehalten.
Hypothesizing, Circularity, and Neutrality Revisited: An Invitation to Curiosity
Gianfranco Cecchin...................................................................................... 405
The Reflecting Team: Dialogue and Meta-Oialogue in Clinical Work
Tom Andersen............................................................................................... 415
Some Principles of an Ecological Model of the Person as a Consequence of the
Therapeutic Experience with Systems
Jürg Willi........................................................................................................ 429
Toward a Generative Theory of the Therapeutic Field
Daniel Giacomo and Mona Weissmark......................................................... 437
The Family Rorschach with Families of Schizophrenics; Replication and
Extension
Linda Carter, Susan R. Robertson, Jon Ladd, and Murray Alpert............... 461
Family Reconciliation as a Response to Adolescent Crises
Steven Gutsteln............................................................................................. 475
Books Received.................................................................................................. 495
Cumulative Index of Articles................................................................................ 501
Cumulative Index of Authors................................................................................ 503
EVALUATION
REVIEW
A JOURNAL OF APPLIED SOCIAL RESEARCH
Volume II. Number 4	August 1987
SPECIAL ISSUE Evaluating CETA: Advances in Assessing
Net Program Impact
GUEST EDITOR Emst W. Stromsdorfer
CONTENTS
Economic Evaluation of the Comprehensive Emplojrmcnt «nd
Trainine Act: An Overview of Recent
Findings and Advances in Evaluation Methods
ERNST W. STROMSDORFER	387
Do We Need Experimental DaU to Evaluate the
Impact of Manpower Training on Earnings?
JAMES J. HECKMAN, V. JOSEPH HOTZ,
«nd MARCELO DABOS	395
How Precise Are Evaluations of Employment and
Trainine Proenuns: Evidence from a Field Experiment
ROBERT LaLONDE «nd REBECCA MAYNARD	428
An Analysis of the Sensitivity of Quasi-Expcrimeotal
Net Impact Estimates of CETA Proenuns
KATHERINE P. DICKINSON, TERRY R. JOHNSON,
and RICHARD W. WEST	452
Evaluating the Impact of CETA on Participant Eamines
EDWARD C. BRYANT and K.ALMAN RUPP	" 473
Training the Disadvantaged:
Can It Reduce Welfare Dependence?
LAURIE J. BASSI	493
What Works for Whom? CETA Impacts for Adult Participants
HOWARD S. BLOOM	510
An Approach to Estimating Net Earnings Impact of
Federally Subsidized Employment and Training Programs
DAVID H. FINIFTER	528
^ SAGE PUBLICATIONS / Newbury Park Beverly Hills London New Delhi
Hans-Jürgen Naroska	Sozialer Wohnungsbau als lokale Manövriermasse.
Soziale Probleme und Strategien kommunaler Sozial-
politik am Beispiel von Wohnsiedlungen der 60er und
70er Jahre	489
Rolf Mertens	Allgemeine Grundsicherung. Ein Weg zur Behebung
der »Neuen Armut« als Abbau repressiver Sqzial-
staatspraktiken?	505
Hans-Jürgen Hofmann	Regionale Sozialhilfestudien zwischen Legitimation
und Skandalisierung	513
Aila-Leena Matthies	Sozialarbeit und soziale Sicherung in Finnland	526
Paul-Heinrich Koop	Lebensfeldorientiertes Verstehen. Sozialarbeit als
Erklärungs- und Handlungstheorie	540
Wolfgang Hinte/	Personale Kompetenzen und professionelles Han-
Werner Springer	dein. Versuch eines ganzheitlichen Ansatzes der Aus-
und Fortbildung	545
Helmut Richter	Kommunalpädagogik versus Kommunalpolitik. Sub-
kultur, Devianz und Konfliktschlichtung (II)	557
Kurzdiskussion
Dieter Sengllng	Gesellschaftliche Entwicklung und Sozialpolitik 566
Tagungsbericht
Christine Swientek	Ein Kind um jeden Preis? 569
nene pnuds aktuell
Erich Oldenburg/	Dokumentation: Fremdbestimmung der Sozialen
Hilde Schumacher-Grab/	Arbeit in Ausbildung und Beruf 573
Reinhard G. Varchmin
Bundesarbeitsgemein-	Dokumentation: Sozialpädagogische Orientierung
Schaft Jugendaufbauwerk	der Berufsausbildung 576
Lokal-Spezial (S. 579); Informationen (S. 580);-
Tagungshinweise (S. 580); Kurz notiert (S. 580);
Aktuelle Materialien (S. 582)
Abstracts about the Articles	582
Résumé des Contributions	583
Inhalt
np6/87
Nr. 12 Dezember 1987 38.J^irgang
THEORIE
UND
PRAXIS
DER
SOZIALEN
ARDEIT
Herausgeber:
Arbeiterwohlfahrt
Bundesverband e. V.
Bonn
INHALT
Neues Grundsatzprogramm
der Arbeiterwohlfahrt	402
Herbert Neseker
Ist die freie Wohlfahrtspflege noch frei ?	410
Heinz Niedrig
Daten und Tendenzen
der freien Wohlfahrtspflege	416
Sven Borsch«
Eine Hilfe für die Jugendhilfe?
Anmerkungen zum 7. Jugendbericht
der Bundesregierung	423
Ruth Brand
Anmerkungen zum 7. Jugendbericht
aus familienpolitischer Sicht	430
SPD-Diskussionspapier
»Soziale Grundsicherung«	433
INFORMATIONEN UND MATERIALIEN
BAG-Auswertungsbericht über die
EG-Dringlichkeitshilfe für Kilteopfer	436
Gesundheitsausgaben 1985
242 Milliarden Mark	438
u. a. m.
LESERFORUM	439
NEUE FACHBÜCHER	440
AUTORENVERZEICHNIS	440
Redaktion : Heinz Niedrig Technische Redaktion : Dons Arft
Redaktionsbeirat: Rolf Ackermann, Hermann Buschfort, Elfriede ЕЗегз, Hannetore Fojut,
Richard Haar, Horst Koffke, Percy Lüth, Paul Saatkamp, Eva Sommer, Hans Trees, Helga Zeitler
SOCIAL SERVIŒ REVIEW
Contents
September 1987 Volume 61 Number 3
393 Reflective Practice in Sodal Care . W. David Harrison
405 Giving Back Control: Long-Term Poverty and Motivation • Thomas
J. Kane
420 Meeting the Basic Needs of the Working Poor • ha Moscovice,
William Craig, and Laura Pitt
432 Linking Informal and Formal Help: Conflict along the Continuum of
Care • Charles Hoch and George C. Hemmens
447 Gender Differences in Vulnerability to Depression • Joy Perkins
Newmann
469 Power in Sodal Work Practice • Yeheskel Hasenfeld
484 Social Work Public Image Building: "East SideAVest Side" Re-
visited • Janice Andrews
498 Social Casework with the Elderly between World Wars I and II • James
R. Rernardy
514 Harry Lurie's Critique: Person and Environment in Early Casework
Practice • Joe M. Schrrver
Book Reviews
533 Joan Laird and Ann Hartmann, eds., A Handbook of Child Welfare:
Context, Knowledge, and Practice Laura Epstein
535 Ludwig L. Geismar and Katherine Wood, Family and Delinquency: Re-
socialiimg the Young Offender Charles Shireman
537 Elsie M. Pinkston and Nathan L. Linsk, Care of the Elderly: A Family
Approach Lauia L. Carstensen
SOCIAL SERVIŒ REVIEW
Contents ,
December 1987 Volume 61 Number 4
551	Editorial
552	Decisions to Forgo Life-sustaining Therapy: The Limits of Ethics
•	Christine K. Cassel
565 Human Development in Contemporary Environments • Carel B.
Germain
581 Use of Authority in Direa Social Work Practice with Mandated Cli-
ents • Eliiabeth D. Hutchison
599 The Impaa of Economic Incentives on Foster Parents • Claudia
Campbell and Susan Whitelaw Downs
610 Social Workers' Attitudes toward Poverty and Social Action: 1968-
1984 • Linda Cherrey Reeser and Irwin Epstein
623 Evaluating Interpersonal Skills Training for Public Welfare Suff
•	Elizabeth W. Lmdsey, Donald B. Yarbrough, and Thomas D. Morton
636 The Vulnerability of Child Welfare Agencies to Class-Action Suits
•	Theodore J. Stein
655 Measuring Parental Knowledge of Normative Child Development
•	John G. Orme and Mantyn A. Hamilton
Debate with Authors
670 Comments on "Information Gain through Integrated Research Ap-
proaches" • Bruce A. Thyer
673	Response to Book Reviewer • Mildred Rein
674	Reviewer's Reply • Michael R. Sosin
Book Reviews
675	Manha R. Bunand KarenJ. Pittman,	James
J. Callahan. Jr.
Volume 68 Number 7 September 1987
Articles
387 The HIV Antibody Test: Psychosocial Issues
Stephan L. Buckingham
394 Caseworker Recognition of Marital Separation
Mary M. Senger-Dickinson and Cyrus S. Stewart
400 Adolescent Welfare Mothers: Lost Optimism and Lowered
Expectations
Elizabeth Thompson Ortiz and Betty Z. Bassoff
406 Parental Aging: Clinical Issues in Adult Psychotherapy
Sharon B. Shaw
413 Clinical Practice with Employed Women
Edith M. Freeman, Sadye Logan, and Ruth McCoy
421 Reducing Dropout Rates through Improved Intake Procedures
Mary N. Russell, Mary Lang, and Barbara Bren
426 Social Work and Alcoholism Counseling
Katherine van Wormer
433 News and Views
Office Efficiency: A Corollary of Management Interest
Avonelle D. Box
437	Editorial Notes
Serving Your Needs
438	Book Reviews
THE SOCIAL CONTEXT OF CHILD ABUSE AND NEGLECT, edited by Leroy H.
Pelton. and SOCIAL WORK TREATMENT WITH ABUSED AND NEGLECTED
CHILDREN, edited by Chris M. Mouzakilis and Raju Varghese. Reviewed by Alan Trager.
POSITIVE PEER CULTURE, by Нап7 H. Vorniih and Larry K. Brendtro. Reviewed by
Albert S. Alissi.
BOOKS RECEIVED. January-June 1987
448 Personnel Vacancies
Srečo Dragoè, O verski skrbi za starejèe. Socialno delo. 27,
1988. 2, 79-92
Na osnovi gradiva Teološke fakultete v Ljubljani (Studijski
dan ob mednarodnem letu za starejše / o verski skrbi za
starejše) razpravlja avtor ne le o verski skrbi za starejše,
ampak širše o naravi dobrodelnosti v okvirih cerkve.
Dobrodelnosti ne gre aprioristično zavračati in celo
odrekati pomoč ljudem, da ne bi zmanjšali njihovega
revolucionarnega potenciala. Značaj vsakršne dobrodelnosti
je odvisen od družbenih razmer in od institucionalnih
dejavnikov, kar velja za vse družbene institucije in tudi za
cerkev. Ce hoče cerkev odgovarjati potrebam časa, se mora
tudi sama vse bolj zavedati konkretnih zgodovinskih pogoje-
nosti. Cerkev tudi ni monolitna institucija in se je zmožna
prilagajati "potrebam časa". Kjer nima posvetne oblasti, si
prizadeva krepiti prestiž prav na podočju skrbi za človeka,
kar ji uspeva tem bolj kolikor bolj so drugi družbeni
mehanizmi neučinkoviti. Cerkev teži k monopolu nad resnico,
vendar velja to tudi za posvetne institucije. Njena doktri-
nama zahteva do svojih pripadnikov, naj se izogibajo
gospodovalnih teženj. pa naj bi veljala tudi za posvetne
institucije. Do konfliktov s cerkvijo pri izvajanju skrbi za
človeka pride zato, ker pozabljamo na to načelo. - Ured.
Blaž Mesec, Vrste akcijskih raziskav.Socialno delo, 27,
1988, 2, 93-102
Med Lewinovo in npr. Cunninghamovo opredelitvijo akcijskega
raziskovanja je precejšnja razlika. Pojem akcijskega razi-
skovanja ni enoten, ampak obsega cel razpon različnih
pristopov: aplikativne raziskave družbenega ravnanja, razi-
skave družbenih akcj, raziskave družbenih akcij s povratnim
sporočilom, spremljevalne raziskave, raziskave s sodelova-
njem raziskovalca v akciji, raziskave s sodelovanjem akter-
jev v raziskovalnem procesu ter prave akcijske raziskave, to
je raziskave s sodelovanjem raziskovalcev v akciji in s
sodelovanjem akterjev v raziskovalnem procesu. Te vrste
sestavljajo hierarhično urejeno vrsto glede na število
osnovnih določil, ki so: akcije kot predmet, povratno
sporočilo, usmerjeno k akterjem, kontinuirano povratno
sporočilo, sprememba vloge raziskovalca, sprememba vloge
akterjev, hkratna sprememba vlog obeh. Problematičen j«^
status samoraziskav. - Avt.
Srečo Dragoè, Problem "samoraziskave" in prave akcijske
raziskave z Gillijevega vidika. Socialno delo, 27. 1988, 2,
103-113
Samoraziskava, razumljena kot končna stopnja raziskovanja,
je dejansko mit, in sicer v tolikšni meri, v kolikor gre za
predpostavko spojitve akterjevih in raziskovalčevih nalog v
skupini. Vendar to ne sledi iz Gillijevega pojmovanja
raziskovalnega postopka, katerega bistvo je v tem, da se
družbena moč raziskovalca porazdeli na akterje. Na področju
raziskovanja kot spoznavne dejavnosti pa je ukinitev delitve
dela le pogoj deobjektivacije, ne pa cilj sam ("samo tisti,
ki je fizično delal, lahko sodeluje s polno znanstveno
kompetenco v zaključnem intelektualnem delu ... vendar,
teoretično znanje je potrebno..."). Premislek Gil lijevih
postulatov ne vodi do pojma samoraziskovanja kot logične
dovršitve, ampak do pojma pravega akcijskega raziskovanja v
taksonomiji B. Mesca. - Ured.
Ida Hojnik, Staranje in starostno varstvo v svetu in pri
nas. Socialno delo. 27, 1988, 2, 114-122
Odnos družbe do starejših je potekal v svetu v treh fazah: v
prvi je skrb za starejše prepuščena družini, v drugi
zagotavlja družba institucionalno varstvo in socialno
varnost s sistemom pokojninskega zavarovanja, v tretji pa
skrbita za starejše komplementarno formalni in neformalni
sektor. Pri nas se je, kljub drugačnim sklepom, razvijalo
predvsem domsko varstvo, katerega pomanjkljivosti so bile
kritizirane, a zaman. Za prihodnost se spet načrtujejo novi
domovi ("vsaka občina svoj som"), manj pozornosti pa je
namenjeno drugim oblikam skrbi za starejše. Domovi lahko
postanejo gerontološki centri le v določenem obsegu, pomoč
starejšim na domu pa lahko uspešno deluje tudi v drugih
okvirih. Posebno problematična pa je načrtovana segregacija
prizadetih ljudi v posebne socialne zavode, ki imajo poleg
tega najslabše materialne pogoje. - Ured.
NAVODILO SODELAVCEM
Sodelavce prosimo, naj svoje prispevke pošiljajo v dveh
izvodih na naslov Uredništvo Socialnega dela. Višja šola za
socialne delavce, Saranovičeva 5, 61000 Ljubljana.
Obseg člankov, teoretičnih razprav in poročil o raziskavah
naj ne presega 15 tipkanih strani z dvojnim razmakom. Obseg
ostalih prispevkov, to je poročil, vesti, ocen, prikazov
idr. naj ne presega 5 tipkanih strani, če ni drugače
dogovorjeno. Člankom priložite povzetek do 15 vrstic.
Vsako besedilo naj bo napisano z dvojnim razmakom, to je 30
vrstic na stran, ker sicer ni mogoče besedila popravljati.
Opombe in navajanje virov: (1) V opombah podrobneje
pojasnjujemo besedilo ter navajamo vire. Opombe potekajo po
zaporednih številkah, ki jih v besedilu pišemo za en razmik
nad besedo, na katero se nanašajo (npr. pomoč^). Vsebino
opomb navedemo na koncu besedila pred seznamom literature in
ne pod črto vsake strani. (2) Literaturo navajamo tako, da
med besedilom navedemo v oklepajih ime avtorja, letnico
izida dela, na katerega se sklicujemo ali iz katerega je
vzeta navedba, in stran (npr. Fromm, 1963, 21). Na koncu
besedila dodamo seznam uporabljene literature, urejen po
abecedi priimkov in imen avtorjev.
Besedilu priložite na posebnem listu svoje osebne podatke:
ime in priimek, strokovni in znanstveni naslov, ustanovo,
kjer ste zaposleni in funkcijo. natančen domači naslov z
navedbo občine, in številko žiro računa.