Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA-: .541U0 Trst, Ulica Ghega 8/1, Telefon 28-770. 34170 Gorica, Piazza Vittoria 46/11. Pošt. pred. (casel-la postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 11 / 6464 Poštnina plačana v gotovini TEDNIK KOVI UST Posamezna štev. 70.— lir NAROČNINA: četrtletna lir 850 — polletna lir 1400 — letna lir 2800 ♦ Za inozemstvo: letna naročnina lir 4200 Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. post. I. gr. b>s SETTIMANALE ŠT. 828 TRST, ČETRTEK 4. FEBRUARJA 1971, GORICA LET. XX. Lev Detela: Slovenci smo ena izmed tisbih preredkih iz iem med naredi sveta, ki praznuje svoj kulturni praznik. Ta maš k ul turni praznik, ta 8. februar, se nam razrašča ob pomanjkanju drugih, nacionalnih, zgodovinskih in političnih narodovih slavij v nekakšno trdno konstanto, ki je več kot zgolj kulturni praznik, več kot samo Prešernov dan. Kulturni praznik ije pri nais nadomestilo za drugačna slavja in uveljavljamja. Vsekakor je lepo, da praznujemo nekaj, kar imenujemo kulturne vrednote, vendar je treba istočasno zapisati; da bi bilo napak in v današnjem času že pra/vU anahronizem, ko bi literatura in kultura pomenila našo edino pot. Razmišljanje ob Prešernovem dnevu lahko opozori na dejstvo, da rabi današnja že razvejana, pluralistična slovenska družba poleg kulturnih in literarnih tudi vsakovrstne druge poti uveljavljanja. Omeniti bi le bilo treba gospodarsko, znanstveno, politično in še kakšno uveljavljanje. Kulturni praznik je v vsem tem vrvežu poti, izkoriščenih in zamujenih, gotovo nekakšna svetinja, potrdilo za primanjkujočo narodno zavest in osveščenje. Je pa tudi anahronizem, saj lahko, ob pomanjkanju drugačnih slavij. fišsira našo narodno zavest samo v kulturo, samo v literalturo, ali pa samo k Prešernu. Da se ne bi zmotili zaradi dokončnosti take sodbe in razsodbe, je treba takoj dodati, da je pravilno, da naša literatura živi in se še širi, da potrebujemo še kvalitetnejšo in suverenejšo kulturo in tudi literalturo, da pa vseeno ne moremo našega narodnega dejanja in nehanja meriti samo z literaturo in samo s Prešernom. Na Prešernov dan, na ta osmi februar, bo spet veliko govora o Prešernu. Ta dan bo spet tegledal kolt nekaj posebnega, edinega in enkratnega. Kljub temu pa bo to v resnici dan kot vsi drugi dnevi, dan brez okrasja, v kaiterem se bodo med drugim rodili in med drugim umrli Slovenci. Prešeren pa bo vseeno Skozi ves dan stal tudi na ta navadni dan nam vsem ob strani s svojo pesniško, človeško in narodno prisotnostjo. Zdelo se bo, da je ta naš Prešeren, ta mojster vsebinsko in oblikovno pretehtane poezije, pretkane z izrazito narodno pobudniško in svobodnjaško miselnostjo, ta pesnik, ki je rodil, — kot se zdi — svojo poezijo takorekoč brez tradicije, iz niča, v brezodziven, provincialno zaplot-nlški prostor ene izmed zadnjih pokrajin nekdanjega avstrijskega cesarstva, pravzaprav pesnik velikan, ki se mu ni mogoče ustaviti in h kateremu ni več mogoče kritično pristopiti. Vendar je treba povedati, da kljub temu, da ni mogoče dvomiti v Prešerna — velikega umetnika, vseeno ne smemo iz n'jega narediti fantastične, naddimenzlonalne figure, ki prerašča na vse veko ve čas pred seboij in za seboj. Zakaj tudi pred Prešernom je slovenski literarni genij v resnici že živel, popolnoma brez tradicije te-(Nadalj. na 2. strani) ZANIMIVO, ANE VEC SENZACIONALNO V nedeljo zvečer smo lahko po televiziji videli izstrelitev ameriške rakete -Apollo 14«, ki je odnesla novo ameriško odpravo proti Luni. Posadko sestavljajo Stuart Roosa, Alan Shepard in Edgar Mitchell. Poveljnik odprave je 48-letni Shepard. Istrelitev so morali odložiti za pol ure zaradi hudournih oblakov, ki so se zbrali nad rtom Kennedy. V četrtek bi se morala dva člana posadke izkrcati na Luni, kjer bi ostala do nedelje. Na Kennedyjevem rtu se je zbralo okrog pol milijona ljudi, da so opazovali izstrelitev, tembolj ker je bila ravno nedelja. Vendar so ostali precej ravnodušni. Še bolj pa ljudje drugje v Ameriki in v Evropi. Odprave na Luno so postale del naše vsakdanjosti, zato nas taki dogodki ne morejo več pretresti do take mere, kot so nas prvi vesoljski poleti. Če najbolj ravnodušna je mladina. Zanjo so izstrelitve raket v vesolje ravno toliko zanimive kot npr. avtomobilske dirke ali kakšna važnejša tehnična iznajdba ali znanstveno odkritje. Mladi so že od otroških let slišali govoriti o odpravah v vesolje in Hm je postalo to del stvarnosti današnjega sveta, ki jim ne vzbuja začudenja, komaj zanimanje kot drugi važnejši dogodki. To pa je hkrati znak, da je današnji svet že zelo drugačen, kot ga je poznala starejša generacija v svoji mladosti. To je svet, ki je ne le stopil v novo, vesoljsko dobo, ampak jo tudi že živi kot svojo vsakdanjost. To nam še ni popolnoma prodrlo v zavest, a nam mora. Kajti to ni v zvezi samo s tehniko, ampak z vsem človeškim življenjem in mišljenjem. Tehnika, ki so ji dali nov zagon vesoljski poleti, in pritegnitev drugih vesoljskih teles v domeno človeškega delovanja bosta temeljito spremenita ves naš način življenja in ga dejansko že spreminjata, četudi se tega še ne zavedamo popolnoma. Ena izmed posledic te nove tehnike je npr. ravno ta, da so lahko v nedeljo zvečer ljudje po vsem svetu opazovali izstrelitev »Apolla 14« istočasno, kot se je izstrelitev zares dogajala, in da so bili navzoči tam enako kot tisti Američani, ki so se odpeljali na izlet na Rt Kennedy. To so nam omogočili umetni sateliti v zemeljski krožnici, ki omogočajo televizijske prenose med Ameriko in ostalim svetom. Toda komu je to v nedeljo zvečer sploh še prišlo na misel? Nova znanost in tehnika omogočata ljudem, da se trgajo od Zemlje in odhajajo raziskovat globine vesoljstva. Hkrati pa pripravljata ljudi na Zemlji do tega, da se tesneje strnjujejo med seboj in si postajajo bližji. Danes smo si že vsi ljudje in narodi sosedje in zato postajajo absurdne ideologije, ki še vedno delijo ljudi in ljudstva po barvi kože ali po »barvi« ideologije. NAROČNIKOM Zaradi večdnevne stavke tiskarskega sindikata je izšla ta številka z veliko zamudo in močno skrčena, za kar se naročnikom opravičujemo. Ker list ni izšel pravočasno, so izpadla naznanila o raznih prireditvah za konec tedna, kot n. pr. o skupni Prešernovi proslavi Slovenske prosvetne zveze in Slovenske prosvete v nedeljo v kulturnem domu in o sobotni predstavi Slovenskega gledališča. Tudi članki so bili napisani za datum rednega izida lista. Uredništvo in uprava ZAKONODAJNA DEJAVNOST FURLANIJE -JULIJSKE KRAJINE V LETU 1970 Deželni svet Furlanije - Julijske krajine je v letu 1970 obravnaval in izglasoval 60 zakonov. Svet je zasedal 76-krat, predsednik Berzanti in odborniki so na teh sejah med drugim odgovorili na 41 interpelacij ter na 208 vprašanj. Med izglasovanimi zakoni jih 9 zadeva kmetijstvo, 1 krajevne ustanove, 5 finance, 5 industrijo in trgovino, 4 šolstvo, 6 delo, obrt in socialno skrbstvo, 8 javna dela, 1 načrtovanje, 4 higieno in zdravstvo, 1 šport in rekreacijsko, dejavnost, 2 turizem, 2 urbanistiko 'in 12 razna druga področja. 5 stalnih svetovavskih komisij je imelo 123 sej, na katerih so preučevali zakonske osnutke in predloge. NOV SPOPAD? 5.t.m. zapade že en k it 1 podaljšano premirje med Egiptom, Jordanijo in Izraelom. Svet se sprašuje, kaj se bo tedaj zgodilo. E-giptovski predsednik Sadat, ki je nasledil Nasserja, noče slišati o novem podaljšanju premirja in grozi, da bo Egipt obnovil vojno aktivnost proti Izraelu. Preko posrednika ZN Jarringa postavlja Izraelcem pogoje, ki jih ti gotovo ne bodo sprejeli: da morajo brezpogojno izprazniti vsa zasedena arabska ozem 1 ja, šele potem bi se lahko začela pogajanja o priznanju Izraela s strani arabskih držav in o zajamčenju njegovih mej, vendar brez jamstva, da bodo Izrael v takem primeru res priznale in se vdale v dokončnost njegovih mej. Po tem bojevitem govorjenju, bi se zdelo, da misli Egipt takoj udariti po Izraelu, kakor hitro bo potekla zadnja sekunda premirja. in si vzeti nazaj vse, kar smatra za svoje. To pa se gotovo ne bo zgodilo, ker si Egipt 'tega ne more privoščiti. SnoVanje na "Brionih končano V nedeljo 1 .II. je končala na Brionih svoje delo ožja koordinacijska komisija, ki je imela nalogo preučiti in vskladdti več osnutkov za novo ustavo v Jugoslaviji. Novi, vskladeni osnutek bo zdaj predložen širši koordinacijski komisiji, ki bo izdelala končni osnutek in ta bo potem predložen parlamentu v razpravo in odobritev, še prej ga bo menda lahko preučila tudi javnost in izrazila o njem svoje mnenje. Kot znano, gre pri osnutku nove ustave za to, da bi dobile republike čim večje pristojnosti in bi si zvezna oblast pridržala samo tiste, ki so nujno potrebne. Ravno o tem, kaj je nujro potrebno, pa si doslej še niso bili enotni, še vedno sta v diskusiji dva različna temeljna osnutka. Enega predlagajo tisti, ki so za temeljito decentralizacijo in večjo suverenost republik, oziroma narodov, drugi bi hoteli v bistvu ohraniti neko obliko političnega centralizma in so pripravljeni dati republikam samo nekaj več gospodarske avtonomije. Ni še znano, kateri koncept je prevladal pri komisiji na Brionih. POL STOLETJA Te dni obhaja italijanska komunistična stranka petdesetletnico obstoja. V športni palači v Rimu se je zbralo k osrednji proslavi več desettisočev ljudi; vendar pa zaradi dežja in iz drugih razlogov dosti manj, kot so prireditelji pričakovali. Strankin tajnik Longo je dejal v svojem govoru, da je ostala stranka od leta 1921 dalje vedno zvesta sama sebi. Poudaril je, da je italijanska komunistična stranka pravzaprav »vladna«, ker že danes velja njena tehtnost pri vseh večjih odločitvah, ki se tičejo širših ljudskih množic. Iste misli je razpredal tudi poslanec Pajetta, ki je rekel, da se nahaja komunistična stranka vedno bolj v središču stvarnega življenja in da ji ne gre več samo za propagando. S temi besedami je hotel reči, da gre komunistom tudi za delež pri državnem vodstvu. Zato so načelno proti sedanji levosredinski vladavini v republiki, iščejo pa še posebnih stikov z levičarskimi strankami, zlasti z demokristjansko levico in krščansko usmerjenim delavstvom v ACLI. PREROKOVANJE JE VEDNO TVEGANO Leta 2000 bo več kolt potovica svetovne produkcije strnjena v 200 do 300 mnogonaaionaJlnih koncernih, meni prof. John. H. Dunning, profesor mednarodnega gospodarstva na univerzi Reading v Angliji. Tako koncentracijo bodo zahtevale zagotovljena dobava surovin po stabilnih cenah, premajhni nacionalni trgi in racionalno izkc: iščanije znanstvenih odkritij. Seveda pa se prerokovanje v politiki in gospodarstvu navadno ne Obnese, ker se premalo ozira na razne druge dejavnike, katerih največkrat niti ni mogoče predvidevati. Bunke namesto zakonskih sladkosti Po osnutku novega italijanskega družinskega prava, o katerem razpravlja ožji odbor pravosodne komisije v parlamentu, bo najnižja starostna meja za poroko z dovoljenjem staršev 18 let za fante in dekleta. Doslej je znašala 16 let za fante in 14 let za dekleta. Višjo starostno mejo za poroke narekujejo žalostne izkušnje s prezgodnjimi porokami v.zadnjih letih. Novo družinsko pravo bo točno določilo tudi vzroke za razveljavljenje poroke in sicer v primerih: hude pomote ali prespoštljivcga strahu pred drugim zakoncem: kadar eden zakonec prikrije drugemu kako bolezen, ki pomeni nevarnost za drugega ali potomstvo-, in zaradi takih spolnih anomalij, da pomeni to hudo oviro za opravljanje zakonskih pravic. Zakon ne bo veljaven tudi v primeru, da ga je sklenil eden izmed zakoncev v stanju strahu, kot se to dogaja ponekod na jugu, zlasti po ugrabitvah deklet, Prav tako ne bodo veljavni zakoni (in poroke se bodo kaznovale celo z globo do enega milijona in s plačilom odškodnine prizadetemu) v primeru hlinjenih porok, npr. ko se kaka tuja »balerina- poroči s kakim starčkom iz sirotišnice za majhno odškodnino, da dobi italijansko državljanstvo in pravico do bivanja v Itali ji. Tudi takih primerov je bilo v Italiji zadnji čas precej. Zgodilo se je tudi, da se takemu možu v sirotišnici stoži po njegovi mladi in ljubki ženi, ki je bila pred poroko tako prijazna z njim in mu kupovala cigarete ter mu dala tudi kak bankovec — ali pa ga drugi našuntajo k temu. Gre jo obiskat, z namenom, da bi se poslužil pravic, ki mu jih priznava zakon, ali vsaj dobil kak tisočak. Pri »ženi* pa najde drugega in ko še vztraja pri svojih pravicah, ga »žena« in njen »prijatelj* nabunkata. Mnogo takih primerov se je že končalo v bolnišnici, na policiji in na sodišču. Skrajno desničarski in fašistični elementi že spet razgrajajo v Raggio Calabrii in skušajo naščuvati tudi druga kalabrijska meSta k nemirom. Nekaj organizatorjev so aretirali, med nji-bi nekega bogatega inidustrijca. Ministrski predsednik COlombo je naslovil resen opomin na desne In 'leve skrajneže, vendar bi bili potrebni poleg opominov tudi odločni nastopi v varstvo demokracije, ki je bila priborjena za ceno tolikih žrtev, česar rtaiiljani ne bi smeli pozabiti. (Nadaljevanje s 1. strani) daj nismo več bili. Zakaj tudi naša ljudska pesem, tudi naši v molk anonimnega groba zaprti ljudski pevci so velikokrat ustvarili čistokrvne umetnine, ljudske pesmi, brez katerih bi marsikatere Prešernove pesmii bržkone ne bilo. Res da je Prešeren ta ljudski zaklad 'spojil z Izkušnjami, rekli bi, bolj evprovske predromantike kot pa romantike (končno smo se nahajali v zamud-niški Avstriji), vendar pa. se je ves čas svojega literarnega ustvarjanja, posebno pa tedaj, ko mu prijatelj Čop s svojim literarnoteoretičnim nasvetom ni več stal ob strani, naslanjal im tudi opajal na slovenski ljudski pesmi, ki ji tudi tujci danes priznavajo suvereno estetsko silo. Slovenski literarni genij pa se je razživel tudi — in posebno — po Prešernu. Ne le dejstvo, da je začetek 19. stoletja rodil Prešerna, temveč razvoj pPlitičnih, sodiallhih, ekononskih in nacionalnih odnosov v tedanji avstrijski monarhiji je tiral ne le Slovence, temveč tudi druge podobne narode (n.pr. Slovake) v večjo nacionalno dejavnost. 19. stoletje je bilo meščansko stoletje in narod, spojen s kulturo, je spadal k osnovnicam tega stoletja. Tedaj se je na nemškem prostoru veliko govorilo o velikanu Goetheju, drugi tak velikan je bil Rus Puškin, tretji Anglež Byron. Danes pa, kot se mi zdi, vsaj nekateri že z rahlo ironijo gledamo na take deformacije literarne zgodovine in pred iminzioniran j a različnih Ji-1 teratov v njihovo lastno škodo. Še enkrat po-vdarimo, da tudi danes vidimo v Prešernu suverenega umetnika, enkratnega izpovedovalca svoje lastne trpke usode, ki je bila tudi usoda narodovega provinciallizma. Toda napak in krivično bi bilo prav do Prešernovih nasledmikov-literatov, da bi za vse večne čase imeli Prešerna za velikana, medtem ko bi se drugi nižali v pritlikavce. Po Prešernu je namreč na Slovenskem in v slovenščini delovalo še mnogo literatov, od Jenka do Murna, Župančiča, Kosovela, Preglja, Tavčarja, Balantiča, Gradnika in mnogo drugih, v katerih se je tudi iskrila suverena estetska sila. Primerjave s Prešernom ne bi izpadle mnogokrat v škodo drugih, takoimenovamih manjših literatov. Kaj hočem reči? Smešno in direktno neznanstveno je prav na področju literarne znanosti fiksirati literarne ustvarjalce po nekakšni »rang-Lestvici« kar takoj v male in velike. Pomembnejši, to je ustvarjalci pretehtanih, izdelanih literarnih svetov, so v literarni zgodovini itak veliki in nobena literarna znanost ne more dokazati, koliko je eden večji od drugega. Pustimo v literaturi torej tudi demokracijo, pustimo, da literati posebnih intenzitet in senzibi-titet vsakemu po svoje govore s svojim umetniškim sporočilom. Prešernov dan je zato zame dan celotne slovenske kulture, dan vseh polnokrvnih slovenskih umetnikov. Vem, da bi tudi sam Prešeren, eden naših odličnejših in prvi suvereni slovenski besedni oblikovalec, pritrdil temu mojemu pogledu. Saj Prešernu prav nič ne krati na njegovi pomembnosti in izvirnosti. Pač pa je res, da to pomembnost povezuje s široko linijo tistega, kar je sledilo in česar se nam ni treba sramovoti. Vsakršno napačno pojmovanje ustvarjalnih oseb v literarni zgodovini pa lahko še vodi do nečesa drugega, kar tu tudi ni mogoče zamolčati. Hipertrofiranje enega na račun drugih vodi namreč v podcenjevanje literarnega dela, v puhli alibi retoričnega sklicevanja na Prešerna, ko že dolgo ni nikjer več pravega kulturnega duha in elana, ko se pozablja na kulturno delo še živečih Naša dolžnost je torej, da opozorimo na tvorne sile današnjega časa, da kulturo osvobodimo retorične in reprezentativne gnilobe in ustvarimo pogoje resničnega narodnega kulturnega dela. Seveda je ob vsem tem Prešernov dan vseeno nekakšna dvoživka. Zakaj težko je celotnemu narodu vsiliti nekaj, kar ne bo nikoli vsenarodna last, ampak vedno le del tega narodnega telesa. Slabo bi tudi bilo, če nam je ob vsem tem Prešeren nadomestek manjkajočih političnih velmož, cesarjev in kraljev. Naravno je torej, da smo v duhu kritični do tega praznika, ker pač ne izraža vseh osnovnic, ki bi jih morali praznovati, ko bi prazniki sploh imeli kak pomen. Tudi tu nam je lalhko za vzor Prešeren, ki je kritično motril ne le delo drugih, temveč tudi svoj lastni praznik, namreč samega sebe, in ob sebi in svojem narodu nesrečen umrl. Prejeli smo: Odgovorno obveščanje - problem? Zahvaljujem se V. Vremcu za pozornost mojemu zapisu »Kakšno obveščanje« (N.l. 14. jan.) s kritičnim odzivom (N.L 21. jan.). Ker je obravnavamo vprašanje po mojem prepričanju bolj pomembno, kot bi človek na prvi pogled mislil, Obenem pa talko obširno, da mi v omenjenem dopisu ni uspelo bilti povsem dosleden dodajam naslednja pojasnila, ki pa osnovne misli zapilsa, da namreč neustrezno obveščanje ali poročanje hromi izvirno slovensko ustvarjanje in naroldino delovanje, ne izpremeniijo. Da sem moral svoja izvajanja podaiti le hudo splošno, je mogoče razumeti edino tako, da sem ho'tel opozoriti na prdblem kot celoto. »Znanstvenega pristopanja«, ki ga nekalteri hočejo, z opiranjem na 'primere in dokaze, se ne morem držati, če pisanje takega namena nima. Zato je dobrodošlo vsako dopolnilo, tako tudi Vrem-čeva obravnava. Toda osnovna misel mojega za-piSa, ki je,, kot kaže, nisem dovolj jasno izrazil, da je slovenska izvirnost in sam or asi o st skromna, obveščanje pa neustrezno, posebno v današnjem svetu, ta misel drži še naprej. To vsi čutimo, samo da kakor po navadi, premalo ugotavljamo., prav poročanje pa nas lovi, da se obešamo samo na to, kaj je kdo izjavil, in še kakšen Podoben primer. V takem smislu kot je zapisana, je beseda: jadikovanje preveč. Pisanje je pritožba zaradi Prizadetosti in brezbrižnosti, saj ga ni med mojimi primorskimi in krajnskimi in niti med štajerskimi znanci enega, ki bi mu bila vseslovenska problematika znana ali da bi se za slovenstvo doma 'in v svetu živo zanimal. To dela le 'toliko, kolikor povzame iz centralnega slo venskega tiska in TV, ta pa skrbita bolj za •mednarodno« kot za narodno obzorje. In koliko jiih je med odgovornimi za narodne zadeve, ki problematiko le-teh hočejo (!) resnično dojeti? Razhajam se pa z mnenjem, da so »sodobna občevalna sredstva, tudi izraz današnje (!) večplastne vsesplošne narodne dejavnosti«. Bi sicer morala biti, ampak če so že, katera so in v kolikem obsegu? (Mislim predvsem na to, da ta kega vseslovenskega sodobnega sredštva nimamo.) In z mnenjem: »Slovenska družba je danes zavestno in prizadevno soudeležena pri reševanju kot povsod drugod prevladujočih in razvijajočih se socialnih, idejnih, splošnooivilllzaeijskiih vprašanj.« V kakšnem Obsegu naj slovensko družbo pojmujemo? Ali je ta družba celota? Ali je sploh tako spoznanje prodrlo? To so ali bi vsaj morala biti naša prvenstvena vprašanja, v katerih bi si bilo treba priti na jasno. Mislim, da tudi za drobnjakarstvo ne gre, če je izražena želja po najširšem obvešča- nju Slovenske družbe, da bi Slovenski človek spoznal slovensko stvarnost v domovini ih v svetu v preteklosti In sedanjosti. G. Vremcu bi bili vsi hvaležni, če bi o vsem tem še kaj več povedal, nekaj smernic in spoznanj, da se mnenja razčistijo. Jožko NOVA REVIJA NAMESTO »NOVE POTI« Kot smo zvedeli, bo duhovniška revija »Nova polt« prenehala izhaja/ti- (poslednja številka je bila zadnja številka 1. 1970), namesto nje pa bo začela izhajati nova katoliška revija. O tem se zdaj vodijo v Ljubljani pogovori. V galeriji Rossoni v Trstu-so odprli 1. t.m. samostojno razstavo 'Slikarja Roberta Kozmana. Odprta bo do 10. t. m. V Padrilaft so v sfcrfrefk Kot znano, sta dva Bolgara iz begunskega taborišča v Padričah pred kratkim zahrbtno u-morila svojega rojaka inž. Kožuharova, prav tako begunca v istem taborišču. Pri odstranjevanju sledov sta jim pomagala še dva druga Bolgara, ki sta porinila Kožuharov avto v morje. Vaščani Padrič in vseh okoliških vasi so v skrbeh. Če se taki ljudje potikajo okrog taborišča, kako naj se počuti domače prebivavstvo varno? Ta skrb je tembolj upravičena, ker se je izkazalo, da so begunci (med katerimi so nedvomno tudi mnogi pošteni ljudje, a prav tako tudi mnogi zločinski tipi, kot je razodelo prav dejstvo, da so se našli skupaj kar štirje zločinci za umor inž. Kuhareva in za odstranjevanje sledov)) skoro brez nadzorstva. Saj so mogli morilci ne-nadzirani iz taborišča, se odpeljati z žrtvijo vred z avtom do švicarske meje (!), kjer so inženirja umorili, in v Milan, kjer so truplo pokopali pod Velik uspeh v boju proti raku 50-lelna izraelska zdravnica Chloe Tal, strokovnjakinja za biokemijo, je naznanila, da je odkrila krvno telesce za boi proti raku. Temu naznanilu je dodala tudi laboratorijske doka-2e in 'klinične izvide o dosedanjih preizkusih oo bolnikih. To je dala na razpolago ameriški agenciji AP. Omenjena izraelska zdravnica dela v centru za raziskave rakastih tvorb pri zdravniški visoki šoli Hadassah v Jeruzalemu. Protisredstvo v krvi, ki ga je odkrila, lahko že v kali zajezi razvoj raka. Dali so mu ime »globulin T« (T pomeni tumor). Doktorica Tal pravi, da človeški organizem sam razvija protisredstvo proti raku, zelo podobno proteinom, in to sredstvo je sposobno razkrajati rakaste celice. Če odkrijejo v krvi navzočnost te vrste proteina, pomeni to po 'zsjedkih doktorice Tal, da se tvori v človeku zli tumor. Odkritje doktorice Tal so potrdili laboratorijski poskusi in klinični izvidi na 500 bolnikih, med katerimi so bili taki, ki so imeli ra-ka. V vseh bolnikih, ki so imeli raka, so dejansko odkrili globulin T, medtem ko ni “i'o niti sredu tega krvnega protisredstvo v krvi bolnikov, ki so bolehali za drugimi boleznimi. Ta sistem odkrivanja in pobijanja raka, o katerem omenjena zdravnica sama priznava, oa se zdi kar preveč preprost, da bi bil resni- čen, je veljaven za vse vrste raka. In ravno ta enostavnost je po njenem mnenju preprečila drugim in slavnejšim raziskovalcem, da bi prišli do istega odkritja ali pravzaprav ugotovitve, ker so si predstavljali vse zelo zapleteno. »Ko sem predložila svoje poročilo, mi je dejal neki univerzitetni profesor, ki ga je prebral: Če je zadeva tako -preprosta, kako da je ni nihče že prej opazil?«, je povedala dok torica Tal časnikarjem. Toda, kot rečeno, jim je to onemogočilo prav preveč zapleteno iskanje. Doktorica je potem izčrpno razložila, kako deluje protisredstvo proti raku, ki je prava plat zvona proti raku. Protisredstvo se začne porajati v krvi, ko se pojavi v organizmu »cy-tolipin H«, ki je ena glavnih sestavin rakaste celice. »Vedno sem se začudena spraševala, kako da ni znano protisredstvo oziroma naravno človeško obrambno sredstvo proti raku, medtem ko poznamo- naravna obrambna sredstva za druge bolezni,« je rekla doktorica Tal. »Vprašanje je bilo torej v tem, kako najti to protisredstvo, ker sem bila trdno prepričana, da obstaja. In ko sem ga našla, nisem bila niti malo presenečena.« S svoji študijami glede tega je začela leta 1952. Eksperimentirala je tudi na institutih v Združenih državah. Zdaj se lahko upa, da bo mogoče umetno izdelovati cepivo in tudi zdravilo proti raku. kupom smeti, in se vrniti v taborišče, ne da bi kdo opazil njihovo odsotnost. Iz tega je razvidno, kakšno je nadzorstvo v taborišču in kaj si lahko morebitni zločinci iz taborišča privoščijo, če hočejo.. Ni še pozabljeno, da so podobni tipi pred nedavnim opustošili notranjost neke gostilne v Bazovici in grozili ljudem. Kako naj se torej ljudje na Krasu počutijo varni? Ali naj se že v mraku zapirajo v svoje domove? In kako je staršem pri srcu, kadar se otroci kje zakasnijo? Dvomimo, če je bilo pametno prestaviti taborišče iz Trsta na Kras. Gotovo pa je, da bi moralo biti nadzorstvo v taborišču mnogo strožje. Poštenih beguncev to ne bo prizadelo, ker bodo razumeli to nujnost, zločinske tipa pa bo le držalo nekoliko na vajetih. DEŽELNA PALAČA Na področju goriške občine je predvidenih dosti gradenj za razna podjetja in usta-uove. Med temi je tudi obširen načrt za zgradbo deželne palače v ulici Roma, kjer je stalo staro šolsko poslopje. Danes je pa -tam urejen parkirni prostor za avtomobile. V palači naj bi imeli svoje prostore deželni uradi, ki so sedaj raztreseni po vsem mestu; obenem bi morala biti pod isto streho tudi velika dvorana za kulturne prireditve in mednarodna tekmovanja v Gorici. O stavbi pa še ni duha ne sluha. Zato sta dva deželna poslanca vložila vprašanje na predsednika deželnega sveta. Morda se bo zdaj kaj zganilo. ZAKONSKI REKORD Zakonca McDaniel v kralju Macon v Miisso-uriju v Združenih državah sta olbhajaJla te dni 81. obletnico ‘svoje poroke. S tena sita postavila ko-maij dosegljiv rekord, kajti strokovnjaki so izračunali, da je verjetnost tako dolgo trajajoče zakonske zveze ena proti 190 milijonom. On je upokojen kmet i!n je star 102 leti. Žena Cynthia Ann pa je dopolnila maja 101 leto. Zakonca imata pot otrok in celo kopico vnukov in pravnukov. SLOVENSKO GLEDALIŠČE V TRSTU Nušiičeva predstava »Kaj /bojo rekli, ljudje« doživlja velik uspeh. Vse predstave v Kulturnem domu so bile zelo dobro obiskane, prav tako tudi predstavi v Gorici v nedeljo, 31. januarja. Slovensko gledališče bo predstavo ponovilo še 13. in 14. febr)arja v Kulturnem 'domu v Trstu. »Kaj bojo rekli ljudje« je četrta uprizoritev v letošnji sezoni,.