ti. Pesjakova: Popotni spomini.                                   481
Popotni spomini.
Spisala Lujiza Pesjakova. II. o obedu so se podali vsi gostje na verando, tudi midve z gospodom Emilijem H., ki je vedno hvalil ter povzdigal eldorado komski do nebes. Nepopisno prijetna je bila „siesta", nepopisno „il dolce far niente" v pogledu čarobno-krasne prirode! Umirilo se je bilo polagoma jezero, razvedrilo se nebo. Videti njima ni bilo ravno končanega razpora. Solnčna in čista se je upodabljala zopet nebna višava v najsvetlejšem, najmirnejšem zrcalu. Vender iz bedečih sanj so me probudili prizori vrsteči se pred mojimi očmi in vabeči mojo pozornost. Vedno zanimivejši so mi bili igralci, državljanje vseh narodov. Cula se je malo ne sama francoska govorica, po svetnem tem jeziku razumevali so se vsi. Naj narišem s kratkimi, površnimi črtami, kar se je kazalo mojim pogledom na obalah komskega jezera. Novo razlaganje je starodavni historiji, ki se bode ponavljala, dokler se ne raz-clruži svet.
Igrališče: veranda nagnečena ljudij, sem ter tja pri mizah po dva, po trije ali štirje gospodje, čitajoči ali cigarete pušeči in malomarno gledajoči za modrim dimom, ki se po lehkih meglicah izgublja v vzduhu.
Tik balustrade na gugajočem stolu sloni v prosti beli, toda z dragocenimi čipkami olepšani obleki, plavolasa krasna Angležinja, — „the star of the season" — kakor se mi je že prej dozdevalo v dvorani. Neprestano zre v jezero. Mvlord čestitljivi, dremlje poleg nje, in v spanji mrmra časih : „How do you — do — my dearling?" Ali za soproga se „ble-steča zvezda" ne zmeni, tiha in nema upira ves svit svoj v valove. Pri sosedni mizici požira prileten, majhen gospod „Daily News" in v naročaj pritiska „Times", ki ga pokrivajo čez in čez. Tri gospodične, dolge, suhe, vrte se okoli njega in ga pozivajo „papa". Zibel teh otrok je tekla v Ameriki. Njim se pridruži neki gentleman, oblečen od glave do pete v surovo svilo. Te boje je celo tenki ovoj, ki mu veje od surovo-svilnatega klobuka. Njegova govorica se menda ne ujema z občo to „surovostjo", kajti Američanke se jej zelo radujejo in se gentlemanu vedno pohvalno in sladko nasmihajo. V kotu tam na drugi strani se živahno razgovarjata po nemško dva profesorja iz Heidelberga in glasno padajo imena Darwin, Haekel, Vogt. Star ,abbate' s širokokrajnim klobukom gre mimo njiju, posluša in obstoji resno z glavo maje. „Mon-signore! Monsignore!" vabita k sebi duhovnika dve sestri, ne lepi,   ne
31
482
L. Pesjakova: Popotni spomini.
mladi, ali jako prijazni sta in duhovito znata zabavljati ljubemu bližnjemu. Prepričala sem se bila o- tem pri kosilu in zvedela, da po zimi zvajata svojo — umeteljnost v Parizu, po leti pa nabirata gradiva običajno na bregovih italijanskih ali švicarskih jezer. V dvoranah igrajo mično oblečeni otroci in kriče, love se in smijo; vmes se čujejo glasovi grajajočih ali smijočih se mater in guvernant. Slepa miška ravno priteče na verando, glej, ulovila je surovo svilnatega! On jo vzdigne k višku in jej posname robec s čela, ali ona potegne gentlemanu svilnati njegov ovoj čez obličje in vpije: „voila le Colin-Maillard!" Obeč smeh. Ne, Angležinja se ne smeje in mladi vitki Grk, naslonen na steber tam pri konci verande, tudi ne. Lep je. Po nenavadni lepoti podoben nekdanjim bogovom domovine svoje. Očarano počiva njegovo oko na albi-jonski hčeri. A kaj to briga nje, plavolase krasotice, ki le strmi in strmi doli na jezero! — Naj bi se mladenič rajši oziral po nežni deklici, najkrasnejši roži hispanski, ki se časih prikaže na pragu dvorane in se potaplja v pogled mladega Grka. Toda hipno povesi zopet ognjeno oko in zbeži. Stara, sredi druzih gospij sedeča Donna jo gleda nemirno. Zdaj se doli pri olejandrih barka ustavi in po terasah gori na verando hiti ponosen mož srednje starosti. „Voila, Monsieur le comte!" razlagata po ljubeznivi svoji navadi sestri iz Pariza. „Le fiance!" pristavi starejša poluglasno. Prišlec se lehko prikloni vsej družbi, tudi plavolaski, ki — je hipno umaknila poglede od jezera. Veselo jej za-bliska oko, a skoraj se nekako nagubanči gladko čelo, videč, da grof išče le svoje neveste. „Mercedes!" kliče stara Donna in krasna temno-oka Hispanka se prikaže z nova. Prestrašena se zgane, pritisne roko na srce, pozdravlja grofa in vzdigne pogled proti — nebesom!-----------
Tiščalo je sedaj vse v dvorane, kjer se je pričenjala večerna zabava: konverzacija, igre, godba, petje i. t. d. Midve sva se jej odtegnili na veliko obžalovanje gospoda Emilija H. Trudna sem bila. Dan se mi je dozdeval brezkončen. Skoraj nemogoče, da sva še zajutrka-vali v galeriji Vittore Emanuele v Milanu! Dobro mi je dela tišina v prijazni najini sobi. Jeden dolg pogled še na jezero in na zvezdno nebo, od koder so plavali doli v valove oni blesteči ovoji, ki jih prede luna s srebernimi nitimi, in legli sva k počitku.
Vender mi ni bilo zaspati.   Neprestano sem videla, kar me je ča-
v
ralo po dnevi. Čudovito jezero je bilo poglavitni predmet mislij mojih. Malo ne, da bi se bile misli začele prestvarjati v stihe, toda po sili sem se jim odtrgala. Treba je bilo okrepčati si dušo in telo za nove vtise, za novo veselje. Dolgo po polunoči stoprav sem preživela v sanjah ravno minivši dan, a prvi solnčni  žarek,  ki  se je  nasmihal   v najino
L. Pesjakova: Popotni spomini.                                   "483
sobo, privabil me je k oknu. Oj, divni pogled, ki ga je napravilo mlado jutro! Probujajočo se prirodo,   mirno jezero,   prekrasno bregovje,  vrsto
zelenih gor videti v svitu njegovem--------„dobro jutro, dobro jutro!"
klicalo je gori in tik brega, najinima oknoma nasproti zagledam gospoda iz Erfurta, velik šop rudečih rož v roci držečega. Kdo ve, kako dolgo je že ondu sedel novi vitez Toggenburški, predno „okno je zvenelo!" Oj, in kako dolgo je moral še čakati, da se je »ljubezniva prikazala", ljubezniva, ki je še tako sladko spavala!
Ob sedmi uri sva bili vender že v sijajni dvorani ter tako na-zivani „dejeuner complet" in znani mi veliki šop rudečih rož pred nama na mizici. Razvnet je pil gospod Emilij H. svoj čaj in dobrim tekom jedel kosce kruha s presnim maslom, ki jih je poleg tega še pomakal v tekoči med. Zvedeli sva ob jednem z nova, da je Bellaggio najlepši kraj vrhu zemlje!
Uro pozneje je hlapel parobrod „Varese" proti mestecu Lecco. Na palubi sva bili tudi midve, gospod Emilij H. in — elegantna dvojica, ona cvetoče-lepa, on vedno pokašljujoč.    Poveretta!
Če tudi Lago di Lecco, ali bolje rečeno njegovi bregovi lepote južno-vzhodnega pritoka komskega jezera ne dosezajo, vender so tudi oni neizrečno mični. Očesu in srcu je uživati nebrojno novih prizorov in drug je milejši od druzega. Lecco je jako čedno mestece z bogatimi tovarnami in kar me je dokaj bolje zanimalo, s prelepimi šetališči, s katerimi sem se bila že davno seznanila, čitaje „1 promessi sposi". Prehodili smo „il ponte grande", pod katerim šumi valovita Adda, ki se tamkaj iz jezera izteka. Sprehajali smo se potem proti Monte Baro, držeč se vedno bregovja, ki se strmo vzdiguje iz jezera. Lepše in lepše je bilo pri vsaki stopinji! Slovesna, praznična tišina je vladala v senčnih logih. Pobožno so nagibale cvetlice glave, solze trepetale na travici in na trsji in skozi veje stoletnih dreves so potegnili nemi, večni psalmi. Molče smo hodili tudi mi dalje in dalje po dehteči zeleni preprogi v tem svetišči blazega pokoja. Nič ni motilo samote, le časih so plavale lehke sence čez jezero, bele tonovščice so bile, toda naglo so izginjale, podobne begočim mislim na davno prestano bolest. Kar je slavnost še povekševalo, bilo je vršenje rahlo-šumečega jezera. Poslušala sem. Poiskati mi je bilo besed jezerskemu napevu, besed, ki bi bile mehke, mile, tolažljive, take, kakeršna je melodija, kakeršno je vse na teh obalah. Kakor celeče hladilo bi se morale prijeti ranjenega srca, sladko je vabeč: „semkaj pojdi, tu stanuje mir!" ¦;.— A če sem tudi mislila in mislila, besed nisem našla.   Bodo li kedaj   izpregovorjene ?-------- —
484
L. Pesjakova: Popotni spomini.
III.
In blaženstvo ! petje tudi Poslušala sem sladk6,
Ono petje, ki vzdiguje Željno  mi sreč v neb6 !
Vrnivši se proti 5. uri popoludne v Bellaggio, iznenadejal naju je prihod holandskega konzula g. St .... z ljubeznivo mu soprogo in sloveče slikarice Anne F. iz Berolina, ki je s svojim bratom Hermanom bila na poti v Rim. Zabava je zatorej pri kosilu in potem na verandi bila jako živahna in pošel mi je danes čas za raznovrstne opazke. Vender sem videla, da je bila „zvezda" bleda, helenskim bogovom podobni mladenič še bledejši, a hispanska roža najbolj bleda izmed vseh treh.
v
Prelepi dan je završil čaro-krasen večer. Žareli so hribi in bregovi v zadnjem solčnem objemu, a umirala je polagoma intenzivna bliščoba ter se umikala slovesnemu svitu vijoličine boje, ki se je razpenjal nad božje stvarstvo. Počasi je izginil tudi ta blesk in naposled obrobljal samo še vrhove gora. Vabljivo so šumeli valovi in veslarji doli na bregu pod verando poluglasno prepevali:
„Su, andiam' la notte e bella, La luna va spuntar" ....
Prigovarjal nama je neki Neapolitan, prijatelj holandskega konzula ,,di fare una piccola passeggiata sul lago." Radi sva bili pripravljeni. Udeležili so se vožnje razven naju in milanskih najinih znancev tudi slikarica, nje brat, sestri iz Pariza in — the last but not the least — gospod Emilij H. — Neapolitan je izbral prostorno barko z dvema veslarjema in odrinili smo od brega ter veslali proti vili Carlotti. Zavito je bilo bregovje že v gost mrak, ko se hipno zasveti za goro Crociano. Kakor glorija jo je obdajal jasen krog. Zmerom večji je bil in zmerom višji je prihajal, zdaj je začel žareti, toda z goro se je ločil in v vsi lepoti svoji je plavala polna luna na prečisto obnebje! Magično je bilo razsvetljeno jezero, barka se je zibala na valovih od biserov in od zlata. Potihnili so veseli razgovori, počivala vesla, vsak pogled je bil uprt v velekrasno ozvezdje noči. Ali čuj! predraga mi tovarišica povzdigne prekrepki, a vender tako neizrečeno mehki svoj glas in lepša morebiti nego li je bila kedaj peta, zveni Vilharjeva preprosta pesen ;;Mila, mila luniea" čez komsko jezero!
Očarani, gineni so bili poslušalci. Gospod Emilij malo ne pade na koleni pred pevkinjo.
„Una voce fatta per incantare il mondo!" vzkliknil je živahni Neapolitan.
„Che bella canzonetta! Eh, la voce, la voce!" čudila sta se veslarja.
L. Pesjakova: Popotni spomini.
485
Anna F. mi je sočutno stisnila roko in solzica je rosila oko gospe St. ... ove.
„Oh, encore une fois, je vous prie, Mademoiselle, la mila liiniza!" prosili sta Francozinji.
„ Ali se ne bi hoteli s takšnim glasom posvetiti umeteljnosti?" vprašal je Neapolitan.
„Učim se zdaj peti v Milanu," bil je izogibni odgovor.
„Dobro, dobro tako, in potem ostanete pri nas, je-li, gospodična ? Vaš glas je stvarjen za Italijo, le nikari ne pokvarite božjega daru v Nemčiji z VVagnerjevim petjem."
Naj bi bil gospod vedel, da prav ta glas je jeden onih, ki v Nemčiji najbolje tolmačijo Wagnerjeva dela!
Dostaviti je temu prigodku še, da je leto pozneje slikarica Anna F. razstavila v narodni galeriji v Berolinu lepo, z visoko pohvalo vzprejeto in hitro drago prodano podobo komskega jezera v mesečini, majhna barka plavajoč na njem in v ozadji gozdno predgorje, konec Brianze, pod katerim se širi Bellaggio. Naslov podobi je bil:
,,liv/Lila, 1-o.aica."
Drugo jutro že ob šestih mednaroden „kongres" pri zajterku v veliki dvorani. Potem po občem ukrepu in po sklepu merodajnili držav vkupen sprehod. Najin in najinih novih in najnovejših znancev pohod je bil namenjen vili Serbelloni. Vila stoji precej visoko nad Bellaggijem pred velicim parkom: svetla krona, naslonena na temno-zeleno blazino. Park se razširja do vrha predgorja. Razgled od tamkaj sliije za najlepši na vsem jezeru. Gori in doli, kamor seže pogled, vidi čarobno lepoto, oči premagujoči blesk prekrasnega bregovja. Tudi Lago di Lecco kaže cd todi pohlevno milino in srce krepčalni mir svojih obal. Kakšna razlika med jezerskima pritokoma, a kako se po njem povekšuje čar obeh!
Ostavivši park smo se nagledali sirih  nasadov, ki opasujejo vilo.
v
Čuda vredne res so njih cvetlice in listnato rastlinstvo vsake vrste. Celo palmovje zeleni čvrsto na njih. Setali smo se pod drevjem tujih dežel in vsak je moral deklamovati ali improvizovati nekaj času in kraju primernega. Dokaj smehu se je culo pod palmami!  —
Težko nama je bilo ločiti se s prelepim krajem in s prijazno druščino, ali kazalo se je premikalo nemudno in se približalo deseti uri, Hiteli smo na pri staj al išče. Že je puhtel gost črn dim iz parnega stroja, „Lecco" je bil pripravljen odpluti.
„Z Bogom, na svidenje!" glasilo se je od vseh stranij.
486
J. Kersnik: Gospod Janez.
Hitro stopava čez ladijini mostič na parobrod, gospod Emilij H. z nama in za nami, kakor iz tal prirastena zopet elegantna dvojica, ona lepa, smijoča se, on bled in pokašljujoč. Med vso — toda kratko — prevožnjo od Bellaggija v Menaggio ginljivo slovo z gospodom Emi-lijem. Krčevito nama je stiskal desnico, proseč, časih spominati se njega, on naju ne bode pozabil nikdar, oh, nikdar ne! V Menaggiji sva osta-vili parobrod in nama udani prijatelj je nadaljeval na njem svoje popotovanje do Golico. Na Bavarskem se je  imel sniti z  bratom svojem.
(Dalje prihodnjič.)
Gospod Janez.
Novela. Spisal Janko Kersnik. III. treba je, da se ozremo celih deset let nazaj.
Lepega gorkega septembrovega večera je bilo, ko se je — naš znanec, tedaj domači učitelj in potni spremljevalec bogate dunajske rodovine, sprehajal sam po krasnem, s štirimi vrstami košatih dreves obsejanem Novem trgu staroslavnega renskega mesta — Kolonje. Otresel se je bil za par uric mučnega vsakdanjega posla, poučevanja in spremljevanja razvajenih paglavcev, in kdor ve, kakdvo je tako delo, umel bode tudi, kako vesel in dobre volje je bil Vran, ko je vedel, da ima nocoj nekoliko prostih trenutkov pred seboj. Ogledati je hotel mesto tudi jedenkrat sam po svoje,1 ne da bi se ravnal po strogem, zapovedanem načrtu, po katerem se mu je bilo treba ravnati skoraj sleharni dan. Mlademu lehhoživemu možu, kakeršen je bil on, prouzročevalo je tO zadnje mnogo" več zatajevanja in muke, nego kakemu drugemu v jednakem položaji, toda — kruh, kruh — vsakdanji kruh!
Marsikaj mu je bilo v mislih, ko je šetal med množico v gosti senci drevoredni — celo stari oče njegov se mu je vsilil v spomin s pripovedkami svojimi o „božji poti v Kelmorajn" ; staremu možu se pač niti sanjalo ni, da bode vnuk njegov sam kedaj hodil po onem slavnem mestu — a da mu tedaj  „božja pot" ne bo v namenu.
Dvakrat je bil že premeril Novi trg ter krenil potem v stranske ulice proti reki Reni, ne da bi kaj nameraval, nego prepustil se je slučaju.
A nekaj je vender nameraval! Doživel bi bil rad kaj posebnega, kaj zanimivega, kaj pikantnega. Imel je jedva tri in dvajset let — kdo bi mu torej   zameril, da  je  hrepenel   po  nenavadnem   —   in celo