JANKO LEBAN: Skrivnost. o sem potoval po sudetskih deželah, so mi tam nekje otroci pravili mično in poučno povest, ki jo vam hočem tu ponoviti. Pri gozdarski hiši je na velikem močnem dre* vesu gnezdil par štorkelj. Kmalu so iz gnezda gle* dali trije mladiči. Stara dva sta jim pridno donašala hrane. Zdaj jim je starka donesla žabo, zdaj jim je zopet stari donesel kaj drugega ali pa je svoje mladiče učil letati. Nihče ni bil štorkelj tako vesel kakor gozdarjeva otroka Anica in Živko. Če sta videla na strehi štorkljo, stoječo na hoduljasti nogi in stražečo, tedaj sta veselo zapela: O štorkljež, hajd domov mi koj, na eni nogi tu ne stoj, doma ženica ti leži, mladiče v gnezdu si goji! Ko je prišla jesen in so mladiči že dorasli, tedaj se je vseh dolgo« nožcev lotila velika želja po potovanju. In ko je Živko nekega dne pogledal v gnezdo, ni bilo več štorkelj v njem, bilo je prazno! Ko pa zasije ljuba pomlad, tedaj se vrnejo pomladni oznanje* valci. Tudi štorklje so se vrnile, toda gnezdit so šle na čisto drugo, bolj oddaljeno drevo. Živko je večkrat hodil na staro znano mesto opazovat, ali se niso štorklje še vrnile. Pa videl je le vrabce, ki so se podili po gnezdu in čvrčali, kakor bi se hoteli norca delati iz Živka. Zgodi se večkrat v življenju, da se s starimi znanci nenadno kje zopet vidimo. Nedaleč od vaškega gozda je bil majhen ribnik. V ta ribnik je Živko nekega dne hotel lučati kamenje. Že je zavzdignil roko, da bi vrgel kamen, ko zdajci zagleda pred seboj svojega starega prijatelja štorklježa. Po njegovem čmobelem krilu ga je takoj spo* znal. Ptič je stal na eni nogi, obrnjen proti Živku. Klopotal je in zdelo se je, da vprašuje dečka: »No, Živko, ali me več ne poznaš?« Deček je hotel do ptiča, toda štorkljež odleti. »Morda mi hoče poka* zati svoje novo stanovanje,« si misli deček. Šel je za njim in res tudi našel gnezdo. Kakšno veselje je bilo to za Živka! Ko najde pomorščak novo zemljo, ne more biti veselejši nego je bil deček! 2ivko sklene, da bo stvar smatral za skrivnost. On sam je hotel imeti to veselje, da bo domač prijatelj štorkljam. Njemu samemu naj klopočejo in pripovedujejo! Saj se je pa res zdelo, kakor bi ga štorklje prosile iz gnezda: »Nikomur ne ovajaj, da smo tukaj!« — 255 Nekaj dni je Živko molčal o svoji najdbi. Nobenemu Otroku ni povedal ničesar o tem. Toda skrivnost teži mlado dušo, to morate vedeti! ; Nekega dopoldne pravi Živko svojemu najboljšemu in najzve« stejšemu prijatelju Pavlu: »Hočem ti nekaj odkriti, pa ne smeš živi duši povedati, veš!« Pavel obljubi, da hoče molčati kakor grob, in Živko mu razodene svojo skrivnost. Pove mu tudi, da bo zvečer obiskal štorklje. Pavel se poslovi in sreča na poti doraov svojega sučenca Janka. Temu pove, da je nekaj prav veselega zvedel, česar pa ne sme zaupati nikomur. Janko je prosil in prosil Pavla, naj njemu vendar pove, toda zaman. Naposled ponudi Janko Pavlu sladko hruško medenko. In to je pomagalo! Pavel zaupa Janku skrivnost, pa dostavi: »Pa glej, da nikomur ne poveš!« — »Bodi brez skrbi!« odgovori Janko ter se poslovi. Spotoma sreča Janko Dorčeta, Dorče Milana, Milan Božidara: in pri vseh teh je že krožila Živkova skrivnost! Drug drugemu jo je zaupal, drug drugemu jo je širil dalje, vedno pristavljaje: »Pa glej, da nikomur ne poveš!« — Zvečer je Živko šel obiskat štorklje, kakor je sklenil. Srečen je bil, ker je mislil, da se njegova skrivnost še ni razširila med otroke. Toda kako se začudi, ko pride na samotni kraj, kjer so gnezdile štorklje! Tu je bilo že vse živo otrok! Vse križem so vpili in klicali. Živko ostrmi in se prestraši, ko vidi pod drevesom trumo otrok, ki so kamenje metali na štorklje. Stara dva sta strašno klopotala in zdelo se je, kakor da Zivku očitata: »Malopridnik ti, zakaj si nas izdal!« — Živko je sicer zabranil, da otroci niso več metali kamenja; pa vest ga je le močno pekla, da je izdal skrivnost. Ves ogorčen je tekel domov. Ko pa je doma sedel pod lipo ob očetovi hiši, se je nečesa do* mislil. In veste li, česa? »Skrivnost, ki 30 izblebečeš, ni več skrivnost!« — 256