574                                              Splošni pregled.
„Kranjskem, blizu  štajerske meje" (str. 78.) je videla gospodarstvo,   urejeno  kakor model;   kaj bo našla šele v Ameriki!   Kako zaostala pa je Hrvaška!
Vsi dokazi in sklepi v romanu nas meritorno ne zadovoljijo, zanimivo razpredeni pa so vsi.                                                              Dr. Jos. Tominšek.
Odkritje Vilharjevega spomenika v Postojni. Miroslav Vilhar je umrl leta 1871. na svojem gradu Kalcu. Pet let po njegovi smrti leta 1876. se je sestavil v Zagorju odbor, ki je pričel nabirati prispevke za Vilharjev spomenik. Nabrana vsota, ki ni zadostovala, se je naložila v hranilnici in pri tem je ostalo do našega stoletja, ko je prenovljen odbor sklenil postaviti Vilharju spomenik v središču Notranjske, v Postojni. Po mnogih pripravah in po intenzivnem nabiranju prispevkov je sedanji odbor pod načelstvom g. Jos. Lavrenčiča mogel uresničiti načrt, ki se je v ožjem obsegu bil zasnoval že pred 30 leti. Dne 12. avgusta t. 1. se je ob ogromni udeležbi vršil pravi narodni praznik Notranjske: odkril se je Vilharjev spomenik.
Spomenik stoji na glavnem trgu v Postojni; ozadje mu je ljudska šola z nasadi. Osnovo zanj je napravil arhitekt Iv. Jager, sam Notranjec-Pivčan, in mu je namenoma skušal vtisniti notranjski značaj: iz piramidnega podstavka iz domaČega repentaborskega kamena (ta podstavek je delo Ivana Caharije) izvira studenec; ob izlivku se objemljeta človeški ribici, a na podstavku je bronast doprsni kip Vilharjev, delo kiparja Alojzija Repiča. Na faseti piramide se sveti Vilharjevo ime in pod njim zadnji verzi iz ponarodnele Vilharjeve pesmi „Na jezeru": „Čujte gore in bregovi, da sinovi Slave smo".
Slavnostno odkritje samo je opisano v naših dnevnikih (13. avgusta); mi le na kratko beležimo glavne točke. — Zbrana je bila vsa Notranjska in posebna vlaka iz Ljubljane in iz Trsta sta pripeljala okrog 1200 zunanjih gostov. Sešli so se tudi mnogobrojni sorodniki Vilharjevi; med njimi je došel iz Zagreba Miroslava Vilharja sin, skladatelj F. S. Vilhar. — Slavnostni govor pred spomenikom je imel prof. dr. Josip Tominšek, ki je izvajal te-le misli: Vilhar je pravi sin Notranjske, ki krije v sebi toliko čudovitega in tajinstvenega. Notranjec skriva — ne tako Gorenjec ali Dolenjec — v sebi zaklade in treba jih je šele odkrivati. Prvi, ki nam je razkrival prirodna čudesa Notranjske in srčne skrivnosti Notranjcev, ta je bil M. Vilhar. A kar je odkril, to je postalo last celega naroda. Njegove pesmi so se udomačile pri vsakem ognjišču i v vasi i v mestu tako, da se je pričelo pozabljati, da so Vilharjeve in ne pristno narodne. Zdaj pa, ko se Vilharju klanja ves narod, mu moramo dati in priznati, kar je njegovega. Nato je govornik, omenivši glavne podatke iz dokaj burnega Vilharjevega življenja, slikal natančneje, kako je Vilhar, prevzemši gospodarstvo na Kalcu, rastel in rastel v narodni zavesti, kako je pesnil in pel in bodril ljudstvo z živim zgledom in z živo besedo, da je kot pesnik, skladatelj in naposled kot dramatik, pa tudi javno delujoč kot probuditelj pridobival najprej ožje kroge, potem široke mase. Omenil je govornik tudi značilne primere iz Vilharjevih del, dotaknil se je političnega njegovega delovanja (list „Naprej"!) ter je sklenil s pozivom, naj ostane Notranjska zvesta, Slovenija pa hvaležna možu, ki je žrtvoval za blage namene svoje duševne in telesne sile ter svoje imetje. —
Splošni pregled.
Ko je nato predsednik slavnostnega odbora (Josip Lavrenčič) izročil spomenik občini postojnski v oskrbo in sta mu odgovorila župan g. Pikel in načelnik trškega oskrbništva, g. Ditrich, ter je g. fil. Cividini govoril v imenu Hrvatov, jso^zapela zbrana pevska društva slavnostno kanfato, ki jo je v to svrho uglasbil F. S. Vilhar; ta je tudi raz oder izrekel zahvalo za izredno čast, ki je bila izkazana njegovemu očetu. — Popoldne je bila za posetnike dve uri odprta jama in nato se je vršila ljudska veselica.
Slavnostni odbor je izdal tudi posebno „Vilharjevo spomenico", v kateri razpravlja dr. Jos. Tominšek podrobno o Vilharjevem življenju in delovanju, a v drugem njenem delu je ponatisnjenih nekaj Vilharjevih pesmi, ki jih je izbral in uredil A. Aškerc.
Stoletnica Matevža Hladnika. — Ni bil bogve kako sloveč pesnik Matevž Hladnik, a v svoji dobi je njegovo literarno delovanje imelo tako častno mesto, da se spodobi tudi „Zvonu", da se spomni stoletnice njegovega rojstva. Rodil se je 30. avgusta 1806. leta v Trebčah pri Črnem vrhu. Leta 1832. je postal mašnik ter je kaplanoval par let v Devinu, a leta 1837. je dobil učiteljsko službo na nekdanji nižji realki v Idriji. Nekaj časa je bil tudi učitelj slovenščine na goriški gimnaziji. Ker pa je bil vedno bolehav, je šel v pokoj 1. 1860., a umrl je 18. januarja 1865. 1. v Gorici. Svoj životopis je sestavil v vezani besedi. Začetek se glasi tako:
Kranjska vas Černi verh nad Idrijo me je rodila V seliti Trebče, četert ure od cerkvene vasi. Leta osemnajst sto in šest me Matevža kerstila, Klical doma se Hladnik, ptujc mi Hladnik veli.
Največ je dopisoval v „Novice", pa tudi „Zgodnja Danica" je prinesla mnogo njegovih sonetov. Za vzor pesniške dovršenosti mu je bil Koseški, kar pač priča dovolj o njegovem slogu. Tako je leta 1852. priobčil v „Novicah" „Mojstru pevcov" (Koseškemu), leta 1854. pa: „Ivanu Koseskimu za god". Drugi vzor mu je bil Vodnik; v „Vodnikovem spomeniku" sta dve njegovi pesmi. Nadalje je priobčeval svoje pesmi še v ..Učiteljskem Tovarišu", v „Glasu" in „Bčeli". Podpisoval se je razno: M., M. Hladnik, Bogomil, Rodoljubski, Svetogorski, Tomajski, Trebški, Ba-lantinov itd. Boljši nego v verzih je bil v prozi. Svoje pesniške žile tudi sam ni precenjal, to je povedal v sonetu „Skerjančik":
„Ne merim s pesnikov se velikani;
Skerjančik majhin je, al' — živo poje!
Slave naj drugi unajne vam lepote;
Kar pojem jest, slovelo bo jedrote —
Vse živo, krepko, vse izvirno moje."
Z Vodnikom se je sam rad primerjal, češ, oba Kranjca, duhovnika, šolnika, oba jezike učila, oba preganjana in na stare dni pomanjkanje trpela. Zložil si je tudi po Vodnikovem zgledu spomin:
„Po men' ne bode hčere, sina,
Al' svest sem si na vek spomina;
Zastonj se pevc ne vbivam:
Non moriar, sed vivam!"
Hladnik je bil velik čudak, ki se je jezil na vsako novotarijo v pisavi ter zložil za take pisatelje celo vrsto epigramov. Iz tega vzroka je pretrgal pozneje vse vezi z „Novicami" in „Danico".
576                                               Splošni pregled.
Njegova precej  obširna literarna zapuščina  se hrani v nadškofijskem semenišču v Gorici. — Nagrobnico si je zložil sledečo:
t„Počivam tu Matevž Hladnik. Duhoven, pesnik, šolsk učnik; Vasica Černi verh rodila, Me v grob Gorica položila."                                 B.
Stoletnico   rojstva   in  petdesetletnico  smrti  Jovana   Sterije   Popoviča
bodo slavili Srbi v Vršcu dne 21. in 22. septembra t. 1. Popovic je bil oče srbske drame, eden največjih srbskih pesnikov in pisateljev; njegova dela žive še danes v književnosti in na pozornici. On je tudi osnoval najznatnejše prosvetne zavode srbske, kakor „Srbsko učeno društvo", „Srbsko akademijo naukov" in kralj, srbsko narodno gledišče v Belgradu. Srbska pravoslavna cerkveno-šolska občina v Vršcu pozivlje tudi Slovence, naj se zbero okoli Popovičevega groba in ga obeležijo z vidnim znakom ljubavi in zahvalnosti, dostojnim spomenikom, ki bo potomcem kazal slavo pesnikovo in kulturno zavest srbskega naroda. — Kdor se hoče slavja udeležiti, naj naznani to najdaije do 7. septembra predsedniku pripravljalnega odbora, g. dr. Marku Rančinu v Vršcu (Vršac), da mu priskrbe stanovanje.
Tudi mi kličemo: slava spominu velikega Popoviča!
Pristopajmo k „Matici Hrvatski!" Sredi političnih kriz sta stopili „Matica Slovenska" in „Matica Hrvatska" v ožjo zvezo, da bi očuvali dedino naših prepo-roditeljev in ovarovali tisočletno našo zajednico. Vsled tega dobiva „Mat. Slov." po Hrvatskem nove poverjenike in več članov, nego jih je imela doslej. Število slovenskih članov „Matice Hrvatske", ki je zadnja leta močno padalo radi naše brezbrižnosti, pa mora tudi zopet rasti, da naš idealizem ne ostane na papirju. Članarina „Matice Hrvatske" je 3 K, a knjig dobimo 9, reci: devet, leposlovnih in poučnih. Med njimi bode letos kot nekaj posebnega: „Kolo hrv. umetnikov", zbornik v velikem formatu z reprodukcijami 50 del hrvatskih slikarjev in kiparjev, prava salonska knjiga. Drugi velik zbornik je „Hrv. Kolo", kjer bode poleg povesti in črtic tudi par razprav o Slovencih v slovenskem jeziku. Končno pa je zlasti poudariti »Antologijo (Cvetje) slovenskega pesništva" od Vodnika do najnovejše dobe. Priredi jo prof. dr. Ilešič. Doslej nismo imeli Slovenci take antologije. Že radi te antologije mora pristopiti k »Matici Hrv." vsak Slovenec, ki mu je mar naše književnosti. Sploh bo odslej „Matica Hrv." izdajala tudi po eno slovensko knjigo. — Vsak novi slovenski član „Matice Hrvatske" dobi hrvatsko-slovenski slovarček navrh.
Natječajne nagrade „Matice Hrvatske". Uprava »Matice Hrvatske" razpisala je za god. 1906. pet natječaja za književne nagrade, i to: iz zaklade I. N. grofa Draškoviča (K 2000-—), zatim iz svoje imovine pod imenom zaklada: Dušana Kotura (K 900-—), — Adolfa Veber-Tkalčeviča (K 900-—), Terezije pl. Tomašič (K 50'—) i Aleksandra pl. Vuščiča (K 2000'—), pa upozorujuči na to hrvatske književnike javlja, da če potanke tiskane uvjete natjecanja na zahtjev poslati svakomu, tko ih zatraži. (Glej razpis na ovoju!)                   Uprava »Matice Hrvatske".
Razstava v Sofiji. Udeležba slovenskih slikarjev na II. jugoslovanski razstavi v Sofiji je vsekakor častna. Odposlali so okoli 80 slik in risb, in sicer so razstavili svoja dela: Ferdo Vesel, R. Jakopič, M. Jama, M. Strnen, M. Klein, Iv. Grohar, Saša Šantel, Jeti Šantlova, A. Gvaiz, Iv. Marčič, P. Žmitek, Iv. Vavpotič, Srečko Mogolič, Iv. Sever, Maks Klodič pl. Sabladoski in A. Berthold.