Iz Rusije.
(Poroča I. H., ki se je pretekli mesec vrnil iz Rusije.)
Kako se mi je godilo v Rusiji, me vprašaš, prijatelj? Odgovor je kratek: slabo. Toda bilo jih je mnogo, ki so bili od doma vajeni boljšega od mene in se jim je tam godilo še slabše. Blagoslovljena bodi ura, ko sem se šel učit rokodelstva ! S poštenim delom svojih rok sem pred vojno preživel sebe in svojo rodbino, in upam da mi bo to mogoče tudi zanaprej. Moje rokodelstvo mi je pomagalo, da sem kot plennij-vjetnik zaslužil sebi in svojim tovarišem marsikak pri-boljšek. Že prej sem bil prepričan, v vojni pa sem še bolj spoznal, da je rokodelstvo zlata vredno. Zato me najbolj veseli, da je moj devetletni sinček že danes navdušen za očetovo rokodelstvo.
Onstran Volge.
Z drugimi tovariši vred so me odpeljali daleč v Samarsko gubernijo na mejo Azije. Najprej sem delal pri bogatem veleposestniku, ki je imel 2.400 desjatin zemlje. Desjatina je prilično 2 orala. Mož je imel 4 sinove, ki so se šolali; eden je bil še v gimnaziji, trije pa na vseučelišču. Plačeval je mesečno 1500 rabljev za njimi. Tam sem zbolel; prišel sem v bolnico in ko sem okreval, so me pridelili kmetu, pri katerem sem bil nad 2 leti.
Kmečko življenje.
Zemlja je bila tam carska. Kmetje so žrebali za njo.V kapo so vrgli lističe s številkami in potem je vsakdo potegnil listič iz kape. Katero številko jo potegnil, tisti del je dobil. Navadno so se potem prepirali med seboj, ker nekateri seveda niso bili zadovoljni s svojimi deleži. Za boljšo zemljo so plačevali precej visokonajemnino. Veliko smo trpeli s tem, da so bila ta zemljišča daleč od bivališča. Že ob dveh zjutraj smo se odpeljali; vozili smo se več ur, tako daleč kakor je od Ptuja do Ormoža; potem smo delali cel dan in zvečer ob 9ih ali lOih smo se vračali. Hrana ni bila slaba; toda dobili smo jo le dvakrat: pred odhodom in zvečer po vrnitvi. Sin mojega gospodarja je obdeloval polje, ki je bilo 35 verst (versta je 1 kilometer) oddaljeno. Ostal je cele dni zunaj, dokler ni pospravil vsega pridelka.
V zimi pa smo se vozili v gozd oglje žgat. Pri tem sem imel priliko, da sem nekoliko politiziral s svojim gospodarjem. Razlagal sem mu, kako pri nas ljudje živijo, učil sem ga, da se morajo tudi Rusi povzdigniti, da ne ostanejo za drugimi deželami. Moje rokodelstvo se je tudi tu izkazalo blagodejno. Tam so vsi spali na tleh. Slekel je kožuh, na polovici kožuha je ležal, z drugo polovico pa se je pokril; škornje si je dal pod glavo. Jaz sem jim napravil postelje, omare, mizo in drugo pohištvo, da je bila hiša skoro elegantno opremljena.
Plugi, vozovi in poljedeljsii stroji so bil1 iz Nemčije ali iz Amerike. Kar je bilo pohištva v kavarnah in pri boljših rodbinah, je bilo z Dunaja. Neštetokrat sem pri popravljanju omar, miz in stolov našel vtisnjena imena dunajskih tvrdek. Dunaj je zaslužil na Ruskem lepe milijone s samim pohištvom.
Rodbinske razmere.
Moj gospodar je imel dva sina. Eden je bil oženjen in je imel več otrok. Tri deklice so študirale; v kraju je bila osemraz-redna gimnazija. Dve sta nameravali postati učiteljici, mlajša pa je hotela študirati za doktorico. V tem oziru je tam narobe kakor pri nas. Ruski kmet pravi: fantje dobijo po meni živino, pluge, vozove in drugo; ni se jim treba učiti. Dekleta pa se naj učijo, da si bodo služile kruh. Ali pa jih prodajo za žene. Res, prodajo ! Bil sem skrajno ogorčen, ko mi je gospodar povedal, da je prodal hčer za 250 rabljev. Pri nas lanta še da kdo tuintam v šolo, za deklice pa mora zadostovati, kar se naučijo doma. In vendar je izobrazba potrebna obema spoloma in vsem stanovom. Tudi kmet se mora izučiti, tudi on mora natančno ručnniti in pisati svoje računske knjige, kakor trgovec. Marsikatera kmetija bi se ohranila, če bi si posestnik zapisoval vse izdatke in prejemke, da bi vedel, kaj mu več nese, ali njiva ali travnik, ali žito ali živina itd. In tudi kmečke gospodinje   bi se   morale   izobraziti   v   vsem,   kar
-    2    -
potrebujejo, da bodo varčno gospodinjile in znale pridelke dobro porabiti ter iz njih napraviti tečno in zdravo hrano. Kako dobre jedi se dajo napraviti iz sočivja, in vendar koliko sadja gre v izgubo !
Carske oblasti.
Naselbina, kjer sem služil, je bila vas Borskij. Štela je kakih 2000 hiš in kakih 18.000 prebivalcev. V njej je bila carska volost, pod katero sta spadali še dve manjši občini, ki pa sta tudi šteli vsaka nad 300 hiš. Carski uradnik je bil obenem sodnik, ki je smel kaznovati z ječo do 14 mesecov. Njemu so bili podrejeni orožniki, ki so bili vsemogočni. V bolnici sem se spoznal z inženirjem, ki so ga orožniki pretepli, da so mu kosi kože viseli z glave. Natepli pa so ga zato, ker jim je branil pretepanje vojnih vjetnikov. Ljudstvo je neuko, ne pozna svojih pravic, ne bere častnikov, veruje le, kar mu reče pop. Moj gospodar se ni mogel načuditi, da sem jaz vedel več o Rusiji nego on sam in kar gledal je, ko sem mu pripovedoval, kar sem bral nekdaj v knjigah in časnikih o Nemčiji, Franciji, Angliji, Ameriki in Japonski.
Druga instanca je bila ujezda v Busuluku; to bi bilo po priliki naše okrajno glavarstvo v večjem obsegu. Predstojnik je smel kaznovati z ječo do treh let. Tretja instanca ,je bila gubernija v Samari.
Pri Čehoslovakih in kozakih.
V času revolucije se je v naše oddaljene kraje izvedelo hitro, da je car odstavljen, druge posledice pa so prihajale le počasi. Do delitve zemlje sploh ni prišlo, ker so se v teh krajih bili boji med Čehoslovaki in boljševiki.
Ko je bil sklenjen mir v Brest Litovskem, bi bili imeli Rusi Nemčiji in]Avstro-Ogrski vrniti vojne vjetnike, tudi Čehe, ki so se borili kot prostovoljci v ruskih vrstah. Ljenin je to tudi hotel storiti in je zahteval, da se češkoslovaška legija v Pensi razoroži. Ti pa se niso dali razorožiti in njim so se pridružili tudi kozaki. Osem mescev so bili Čehi gospodarji ob Volgi in vzhodno od Volge proti Sibiriji. Vzeli so v svoje vrste tudi vse vojne vjetnike, kolikor so jih našli v onih krajih. Tako sem tudi jaz služil tri mesce (septembra, oktobra in novembra 1918) pri kozaški artiljeriji. Toda kozaki so bili slabi vojaki, ki so se umaknili, ko je padel prvi strel. Mene je kozaške službe rešila bolezen in prišel sem v Orenburg ob Uralu v bolnico.
V tatarskem taborišču.
Ko sem ozdravil, sem prišel v tatarsko taborišče v Orenburgu; to je baraka velikanskega obsega. Ima obliko kvadrata, ki mu vsaka stran meri 450 m. V njej je nešteto majhnih celic, vsaka z železnimi vrati. Ljudstvo pripoveduje, da so Tatari neudaj tu tržili z ženami. Vse je zelo dobro ohranjeno, dasi Se kakib 200 let staro.
Tu so 21. januarja t. 1. boljševiške čete presenetile kozake. Napadle so jih od treh strani, da so se komaj umaknili na vzhod in niso imeli več časa, da bi še nas vzeli v Sibirijo. Boljševiki so odprli barako in dovolili vsakemu, da gre svojo pot, kamor hoče. Jaz sem se 23. januarja napotil in po težav-aem potovanju v najhujši zimi deloma peš, deloma po železnici sem 22. sušca srečno priromal v Ptuj Od 7. do 10. februarja je bila zima, da mi je šla koža z lica in z rok. Prvič sem se dobro počutil v Debrecenu, ko
so nas desinficirali in sem po dolgem času izvrstno spal brez raznih neljubih gostov v obleki.
Kaj mislim o boljševizmu ?
Ne poznam boljševiškega programa. Zna-biti je dober in znabiti Ljenin tudi dobro in pošteno misli.Toda način, kako si neizobraženo ljudstvo razlaga boljševiške ideje in jih izvaja, je pripeljal Rusijo na rob propada. Na Ruskem so kmetje ob izbruha revolucije spomladi 1917 napadli graščine (kakor to zimo na Hrvatskem in Ogrskem) vzeli so, kar so mogli, drugo so uničili ter si zemljo razdelili. Ko so poželi in pospravili pridelke, pa so prišli boljševiki iz mest in so jim vse vzeli. Vsled tega noče nikdo obdelovati polja več nego rabi za sebe in bati se je, da bo letos na Rusksm lakota pomorila velik del prebivalstva.
Velika nevarnost je, da se bodo posamezni ruski boljševiki vtihotapili v druge dežele in razširili svoje pogubonosne ideje. Nezadovoljnežev, ki nočejo delati, pa bi radi dobro jedli in pili, je povsod zadosti. Se večja nevarnost pa so Madžau, ki so v boljševiških vrstah in katerih število se ceni na 250.000. Rus je mehke narave in se zadovolji, če mu daš jesti, Madžari pa so nenasitni roparji in ne poznajo strahu.
Če bodo naši ljudje spoznali, da brez dela ni jela, da torej mora vsakdo delati, ne pa živeti od goljufije, ropa in tatvine, da moramo drug drugemu pomagati in vzdržati mir in red, potem imamo upati, da boljševizem ne najde pota v našo Jugoslavijo tembolj, ker je naša država dovolj bogata, da preživi svoje prebivalstvo. To pa le, če vlada red v državi in če vsakdo stori svojo dolžnost.