Korič:
Kruha, kruha ...
Knez je napravil veliko pojedino. Dan za dnem, teden za tednom so vabili pisano oblečeni služab-niki goste z gradov, blizu In daleč. Kdo ve, koliko se jih je odzvalo, gotovo pa je, da samo eden ni mogel priti, ker ga je po nogah močno trgalo in ni bil ne za jež ne: za peš. Dvorano so krasili sedem dni in sedem noči, pripeljali sto voz vencev in še enega na vozičku,
71
pobili so dvajset volov, sto pet telet in sto sedemdeset prašičev, zajcev je bilo osemdeset nahrbtnikov. srna sedem gnojnih košev, jerebic pa je bilo tristo sedem in štirideset, koliko je bilo pripravljenih kokoši in piščet, tega ni nihče zapisal, ker so jib. imeli doma in pa kmetje po vaseh. Pa so prihajali od severa in juga, od vzhoda in zahoda in še od severovzhoda in jugozahoda ter od jugovzJioda in severozahoda, vsak s svojim spremstvom na konjih. Knez je bil dobre volje, vsakemu je stiskal foko in rekel: »Sto sreč!«
Pojedina se je začela. Šest in petdeset služabnikov je nosilo na mize v skledah ia na krožnikih, vsak je dobil. kar je hotel: vsega je bilo več ko preveč. Jedli so in pili, a dobre volje le niso bili. Kar nekaj jim je manj-kaJo, pa sami niso vedeli kaj. Čudili so se, da se nihče od srca ne smeje, ampak nekam prisiljeno. Knez jih dolgo časa gleda in nazadnje reče: »Prijatelji, nič kaj niste veseli. Nekaj manjka, kajne? Kruha ni na mizi! Poglejte skozi okuo! Njive eo poteptane od konjskih kopit, zato ni nič zraslo in zato ni kniha.«
Da, da, krulia ni bilo in niso bili veseli. Saj brez kruha skoro ni raogoče živeti. Kruh je glavna hrana. V raju je bilo sicer drevo življenja. Bog sam ga je zasadil. Adatn in Eva in vsi njiliovi otroci naj bi jedli od tega drevesa — vsak dan ali pa vsaj večkrat, in bili bi ostali vedno mladi, močni, zdravi in prišli bi v nebesa, ne da bi umrli. Pa to drevo smo z AdarnOTim greliom izgubili. Saj je Bog Adama zaradi greha izgnal iz raja, pred raj postavil angela z mečem, iz katerega so švigali plameni, da ne more živa duša več v raj in jesti od drevesa žirljenja.
Pa, pa, pa, otroci! Stojte! Pa vendar iinamo šc drevo, ki je podobno tistemu drevesu v raju. Zasajen je v Cerkvi. Kdor je od tega drevesa,. bo živel vekomaj. namreč na duŠi ne bo umrl. To drevo jesveti križ in sad tega drevesa je Jezns v svetem obhajilu. To je poredal Jczus sam: »]az sem živi kruh, ki semprisel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo ^ivel vekomaj... Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili nje-gove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Kdor je moje meso in pije tnojo kri, ima večno življenje in jaz ga bpm obudil poslednji dan. Zakaj moje meso je res jed
72
in moja kri je res pijača. K<lor je nioje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem... Kdor je ta kruh, bo živel vekomaj.«
Takile otroci, kakor ste vi, inorajo dosti, dosti jesti. Posebno pa kruha. Saj si zdravega otroka še nii-sliti ne moremo brez kruha. Kadar slikar slika zdra-vega, veselega otroka, mu naslika v roke velik kos kruha.
Deček ali deklica, ki hoče na d u š i ostati zdrav, čist, svet, biti otrok božji, mora tudi uživati kruli božjih otrok, Jeznsa v svetem obhajilu, pa ne samo enkrat, ampak večkrat ¦— vsak dan, če je le inogoče, vsaj vsak teden je pa le mogoce. Otrok, ki ne raara jesti, ni zdrav. Le kaj bi rekla mamica, ko bi vas morala vedno in vedno siliti: »Daj, jej! Zakaj ne ješ?« Zdravi otroci so vedno lačni kruha. Otrok, ki ne mara večkrat jesti nebeškega kruha, prejemati svetega obbajila, ni zdrav na duši. Prav lahko resiio zboli in pade v smrtne grehe in izgubi življenje božjih otrok. To je povedal Jezus ljudem v Kafamavmu prav razločno: »Če ne boste- jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne  boste  imeli   življenja   v   sebi.«
Tako hrepenenje po Jezusu bi morali imeti vedno. posebno pa še letos, ko bomo uneli v Ljubljani tako ve-Uko slavnost in slovesnost na čast Jezusu v sveti hostiji. 28., 29. in 30. junija bo kongres ali shod za vse katoli-čane Jugoslavije, kjer naj se poživi in znova zaneti lju-bezen do Jezusa v sveti hostiji. Prav zato vas prosiin, da bi šli letos prav mnogokrat k sv. obliajilu in tista sveta obhajila darovali za srečen izid evharistič-nega kongresa, kakor se ta shod imenuje.