ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 1. junija 2000
Leto X, št. 11
KONČNO DOREČEN STATUS PEDAGOŠKIH SVETOVALCEV str. 2
BAU-TA BAUTA? str. 5
Monošter, 27. maj
Za sožitje in enakopravnost narodov in narodnosti
V okviru milenijskih prireditev so prejšnjo soboto v Monoštru priredili srečanje štirih narodov in narodnosti. Organizatorji - Škofijski urad škofije v Szombathelyu, Skupščina Železne županije in občina Monošter - so gotovo bili neprijetno presenečeni, ko se je osrednje prireditve dneva, svete maše s somaševanjem škofov, udeležilo le kakih 500 vernikov (pričakovali so jih kakih 2000), skoraj polovica le-teh je bila porabskih Slovencev. Razen Slovencev v Monoštru in Slovenski vesi so prišli iz ostalih porabskih vasi, nenazadnje pa tudi iz Mosonmagyaróvára. Tem manj je razumljivo, zakaj smo lepe besede gospoda škofa Istvána Konkolya o enakopravnosti in enakovrednosti jezikov, kultur, narodov in narodnosti poslušali le v dveh jezikih (madžarščini in nemščini). Zakaj neki se ne bi dalo uvodnega nagovora strniti in povedati tudi v jeziku ostalih dveh prisotnih narodov in narodnosti (v slovenščini in hrvaščini)? Seveda se zavedamo, da
gospod škof ne govori teh
jezikov, lahko bi pa to storili župniki ali laiki. Tako smo -kljub vsem besedam, berilu in prošnjam v vseh štirih jezikih -lahko dobili občutek, da so nekateri jeziki „bolj enakovredni”, celo večvredni kot drugi. Porabski Slovenci smo se počutili prikrajšani tudi zaradi neprisotnosti gospoda škofa/ /pomožnega škofa mariborske škofije.
Sodeč po praznih klopeh, ki so bile rezervirane za povabljene goste, mestece ob Rabi ni privlačno za politike. Razen redkih izjem (veleposlanice RS Ide Močivnik, državnega sekretarja v zunanjem ministrstvu Gabona Bagija, generalnega konzula RS v Monoštru Zlatka Muršca, predsednika županijske skupščine Pétra Marka ter
poslanca našega območja Zsolta Németha) od vabljenih veleposlanikov, državnih sekretarjev in podsekretarjev nobene-
ga ni bilo na srečanje. Nekateri si niso vzeli niti toliko časa, da bi opravičili svojo odsotnost. Tudi okrog konference, ki se je
začela popoldne ob treh v Slovenskem kulturno informativnem centru, je bilo precej nejasnosti. Ni se vedelo, ali je
konferenca odprta za vse zainteresirane ali le za povabljene. Le ena stvar nas lahko navdaja z upanjem. Kot smo to zvedeli od gospe veleposlanice Ide Močivnik, je gospod škof Konkoly ponovno javno povedal, da bo Ferenca Merklija, ki sedaj ponovno študira v Rimu, po končanem študiju namestil v Porabje.
Tudi kulturni program - Srečanje slovenskih pevskih zborov - ki ga je organizirala Zveza Slovencev na Madžarskem, je bil od pričakovanega slabše obiskan, čeprav bi si nastopajoči to zaslužili.
Kdor poje, slabo ne misli. Lepa pesem je dvojna molitev. Ti in podobni pregovori dokazujejo, da je pelje vazen dejavnik človeškega življenja. Pojemo, če smo veseli ali žalostni,
mamice pojejo uspavanke svojim otrokom, z žalostinkami se poslavljamo od svojih najdražjih... Na žalost v sedanjih hitrih časih pesem vse bolj zgublja svojo prvotno vlogo. Zbrano pelje pevskih zborov pa nam lahko pričara lepe trenutke - sta povedali v napovedi mladi povezovalki Žuži Šulič in Bijanka Bartakovič.
Za lepe trenutke so poskrbeli: Mešani pevski zbor Radenska pod vodstvom Tomaža Kuharja, Moški pevski zbor iz Odrancev in njegov zborovodja Franček Zver, Duo Pavle in Albert z avstrijske Koroške ter Mešani pevski zbor Avgust Pavel z Gornjega Senika pod vodstvom Marije Trifus.
Pred srečanjem je predsednik Zveze Jože Hirnök predal priznanje “Za Porabje”, ki ga je ustanovilo predsedstvo Zveze 1.1994. Letošnja dobitnika sta Marijana Sukič, za dolgoletno delovanje na narodnostnem področju ter Alojz Hanžek, za petnajstletno delo pri folklorni skupini na Gornjem Seniku.
2
KONČNO DOREČEN STATUS PEDAGOŠKIH SVETOVALCEV
Šolstvo obeh narodnosti, madžarske v Sloveniji in slovenske na Madžarskem, je urejeno v skladu z zakonodajo obeh držav; tako slovenski model omogoča madžarski manjšini na šolskem področju veliko bolj optimalno izobraževanje v manjšinskem jeziku, kot je to pri Slovencih v Porabju. Bistveno bolje pa je v Sloveniji urejeno tudi financiranje manjšinskih šol, saj sredstva niso vezana na število vpisanih otrok, kar je glavna pomanjkljivost financiranja majhnih porabskih šol, in še bi lahko naštevali bistvene razlike. Pri razvijanju in ohranjanju manjšinskega šolstva pa je, poleg oskrbe šol z učbeniki in drugih oblik sodelovanja, zelo pomembna strokovna pomoč matičnih držav. Pobuda za le-to je z madžarske strani prišla že pred poldrugim desetletjem. Tako je že v šolskem letu 1985/86 železnožupanijski Oddelek za prosveto in kulturo sprejel svetovalca - lektorja iz murskosoboške OE Zavoda za šolstvo. Obratno se ni zgodilo, saj - po besedah takrat odgovornih za prekmursko dvojezično šolstvo - v Prekmurju ni bilo take potrebe. Prvi pedagoški svetovalec v Porabju je bil, žal, že pokojni gospod Janez Kerčmar. Deloval je do leta 1992, takrat ga je nadomestila Valerija Perger, pred tem profesorica slovenskega jezika na Dvojezični srednji šoli v Lendavi.
Status pedagoške svetovalke je tako bil urejen le na lokalni ravni, razne težave pa so svetovalca spremljale skozi vsa leta delovanja. Slovenija in Madžarska sta doslej podpisali čez 30 meddržavnih sporazumov, med drugim tudi sporazum o sodelovanju na področju kulture, znanosti in izobraževanja; le-ta v nekaj členih posveča pozornost tudi urejanju položaja manjšin na omenjenih področjih. Operativni akt sporazuma je
delovni program, ki se vsakih nekaj let obnavlja obojestransko. V 25. členu delovnega programa je govor o tem, da bosta pogodbenici za potrebe pouka manjšinskih jezikov izmenjali po enega strokovnjaka za metodiko in didaktiko materinščine. Ta člen je torej podlaga za ureditev statusa pedagoške svetovalke v Porabju in - na novo - prihod svetovalca za madžarski jezik v Lendavo, saj so predstavniki dvojezičnega šolstva že pred daljšim časom izrazili željo po strokovni pomoči iz matične države.
Tako so se (končno) 16. maja 2000 na OE Zavoda za šolstvo sestali odgovorni predstavniki madžarskega in slovenskega šolskega ministrstva na ravni državnih sekretarjev. Slovensko delegacijo je vodila državna sekretarka, gospa Alenka Taštanoska, z madžarske strani pa sta bila prisotna državni podsekretar za izobraževanje László Környei in podsekretar za mednarodno sodelovanje László Imre Komlósi. Pripravo sestanka je aktivno vodila gospa Ksenija Škrilec, prva sekretarka Veleposlaništva RS na Madžarskem, in tudi sodelovala na pogovorih. Le-ti so potekali v sproščenem in konstruktivnem vzdušju ter prinesli konkretne rezultate: status pedagoških svetovalcev bo v najkrajšem možnem času (vsekakor pa do 1. septembra) urejen na meddržavni ravni. Ministrstvi bosta preko zunanjih ministrstev izmenjali noti o imenovanju svetovalcev; na osnovi teh not bodo sestavljene tripartitne pogodbe med kandidatom (kandidatko), šolskim ministrstvom in strokovno inštitucijo, v katero bo svetovalec umeščen v državi gostiteljici; v Sloveniji bo to Zavod RS za šolstvo, OE Murska Sobota, na Madžarskem pa Pedagoški inštitut v Sombotelu. Opis del in nalog svetovalcev
je podoben: strokovna pomoč pri pripravi različnih izobraževanj za učitelje in izvajanje le-teh, sodelovanje s šolami, učitelji, pomoč pri organiziranju raznih izvenšolsko dejavnosti, ki se nanašajo na ohranjanje narodnostnega jezika, pomoč pri študijskih skupinah in preverjanju znanja manjšinskega jezika in še bi lahko naštevali. Za svetovalca v Lendavi bo imenovan dr. Miklos Gutmann, predavatelj na Visoki učiteljski šoli v Sombotelu, svetovalka v Porabju pa ostaja Valerija Perger. Imenovana bosta za eno šolsko leto. Svetovalec v Lendavi bo prisoten dva delovna dneva (ker ima predavateljske obveznosti v matični inštituciji), svetovalka v Porabju pa bo še dalje štiri delovne dni tedensko. Svetovalca o svojem delu poročata svojima ministrstvoma, opozarjata na pozitivne in tudi negativne stvari; na osnovi teh poročil pa se ministrstvi medsebojno obveščata in tudi opozarjata na morebitne izboljšave. Dr. Gutmann pravi, da je zanj to novi strokovni izziv, za svetovalko v Porabju pa v strokovnem pogledu le nadaljevanje začrtane poti in še večje prizadevanje za izboljšanje položaja narodnostne materinščine v šolah. A brez odprtih, pozitivno naravnanih in vedoželjnih učiteljev, kot posredno tudi narodno zavednih staršev, so lahko še tako veliki strokovni napori gostujočih svetovalcev jalovo početje... Zato menim, da na dobre rezultate dela svetovalca edinole dobro vpliva pozitivna sredina, s katero strokovno dela, in pripravljenost le-te za sprejemanje strokovne pomoči. Urejen status je nujen pogoj za normalno delovanje.
Kolegu dr. Gutmannu želim veliko dobrih rezultatov in veselja pri novem strokovnem izzivu!
Valerija Perger
Gospodarstveniki v Sloveniji ustanovili slovensko-madžarsko sekcijo
Premalo se poznamo
V Murski Soboti je bila pred dnevi ustanovna seja slovensko-madžarske sekcije, ki bo delovala kot del Gospodarske zbornice Slovenije oziroma njene območne enote v Murski Soboti. Sekciji, v katero je vključenih približno 30 podjetij, večina je pomurskih, čeprav se lahko v njene vrste vključujejo podjetja iz vse Slovenije, bo predsedoval Jože Hajdinjak.
Sekcijo so ustanovili v želji, da se vzpodbudi nadaljnji razvoj gospodarskega sodelovanja med Slovenijo in Madžarsko in da se interesno povežejo podjetja, ki so zainteresirana za krepitev dvostranskega sodelovanja. Sicer pa naj bi bil to zametek mešane slovensko-madžarske gospodarske zbornice. Pri Madžarski trgovinski in industrijski zbornici namreč že dobro leto in pol deluje slovenski oddelek, v katerega je vključenih 120 članov.
Prvi sekretar slovenskega veleposlaništva v Budimpešti Iztok Grmek je udeležencem seje predstavil aktualna gospodarska gibanja na Madžarskem. Najprej pa je poudaril, da je Slovenija v 90. letih zamudila priložnost za večjo prisotnost na madžarskem trgu. Letošnji podatki kažejo, da je industrijska proizvodnja na Madžarskem v prvih treh mesecih letošnjega leta za 21 odstotkov višja od lanske, tako uvoz kot izvoz pa sta se povečala za približno 10 odstotkov. Večina številk, tudi kar se tiče naložb, stopnje brezposelnosti in še česa je ugodnih, nekoliko jih skrbi le za letos predvidena 8,5-odstotna inflacija.
Ko primerjamo Slovenijo in Madžarsko, ugotovimo velike razlike pri deležu tujega kapitala, saj je na Madžarskem delež le-tega 21 milijard, v Sloveniji pa le 2,6 milijarde dolarjev. Po besedah novoizvoljenega predsednika slovensko-madžarske sekcije Jožeta Hajdinjaka je prisotnost tujih multinacionalk tudi eden od razlogov za rast madžarskega gospodarstva, sicer pa so po njegovem mnenju problemi pri sodelovanju tudi zato, ker se podjetniki z obeh strani meje še premalo poznajo. Je že res, da je Madžarska na 15. mestu kar se tiče slovenskega izvoza in 8. mestu med uvozniki, toda lanskoletnih 434 milijonov dolarjev skupnega prometa bi bilo lahko še višjih, predvsem pa bi morala večjo vlogo pri tem odigrati podjetja obmejnih regij.
Spremljajte televizijsko oddajo
SLOVENSKI UTRINKI
vsak drugi torek ob 13.00 na 1. programu madžarske televizije.
Naslednja oddaja bo v torek,
6. junija 2000.
Ponovitev v soboto, 10, junija, ob 9.55, na 2. programu.
Porabje, 1. junija 2000
3
Papiri pripovejdajo
Prejk maurdja po krü
Od 1900. leta mau je lüstvo z naši slovenski vesnic začnilo svoj krü slüžiti nej samo Zvün vesi, liki Zvün rosaga, prejk maurdja tö. Sprvoga so šli v Merko, po tistom v Kanado, na slejdnjo pa v Južno Ameriko, v Brazilijo. Vskider bole žmetno je bilau tavöpriti. Žlato ali poznancu je trbölo meti tam, šteri je karto poslo za šift (ladjo), pa se je podpiso pri lotaroši, ka de emo delo tisti šteri na nauvo vöpride. Zvün toga je eške mogo pismo napisali notranjomi ministri (belügyminiszter), ka Zaka ške oditi na tihinsko krü slüžit.
Z Dolenjoga Sinika je pisala 26 lejt stara dekla:
„Moji stariške so mrli, gda sem eška mala bila, pa se nika nej erbala od nji. Cejla moja žlata je odišla Merko. Živim pri dalečnji žlatí, šteri mi krü pa gvant dajo. Moj stric, šteri je že merkanarski državljan (állampolgár), mi je poslo karto za šift, pa mi delo tö spravi. Če bi nej dobila delo, te bi me un tadržo, ka je bogati. ”
37 lejt stara dekla z Dolenjoga Sinika že oddrügim prosila potni list:
„ Trinajset lejt se bila v Merki. 1920-oga leta se prišla domau stariše gledat. Zdaj bi rada üšla nazaj k svoji sestri, ka se tam dobro slüžila. Od tistoga mau pa so v Merki bole sigurni gratali, na vsikšo leto je vödano, kelko lüdi leko tádé z Vogrskoga tö. ”
Dekla z Andovec je 1928--oga leta tak pisala: „Podpisana se 28 lejt stara dekla, štera lückim odi delat. Sirauta, nemam vövidenja za tau, ka bi se oženila tü doma, zato bi rada odišla v Brazilijo k brati. Brat mi je poslo karto za šift„ Norddeutscher Lloyd”,
šteri de pelo iz Bremena do Santosa. V slovenskom pismi — štero je poslo tistomi brati, šteri doma Živi — je napiso, ka tam vanej do-
bim delo. ”
Oženjena ženska je pa üšla za možaum:
„Moj mauž je že lani odišo v Brazilijo, pa mi je večkrat piso, ka tam dobro slüži. Najoslejdnje mi je poslo pismo v židano fabriko v Varaš, gde delam. V tom pismi mi je poslo karto za šift tö, aj bi ge tö odišo za njim. ” Ranč tak žena z Otkauvec, štera je tö v židanoj fabriki delala:
„ Moj mauž je že pau leta v Braziliji, gde si je najšo delo. Tak vidi, ka de ma tam dobro šlau, zato namé tö zové, pa mi je poslo karto za šift. Tak sem se odlaučila, ka mo üšla za možaum, pa mo vküper ž njim v dobrem i lagvom. ”
Marija Kozar
Zaklad so - tüdi sami pevci pa godci
Druga nedela v majuši je vsakšo leto lejpi svetek za števanovske ljudske pevke. Nej čüda, vej so je pa ljudski pevci v Mali Nedelji že ausmič pozvali na svoj svetek, na Srečanje ljudskih pevcev in godcev. Vmes so že bile pozvane ljudske pevke pa goslarge Lacija Korpiča pa Varaške ljudske pevke tü. Vejmo, ka je za vse tri skupine velko veselge, če so pozvane na tau srečanje. Etak so letos vse tri skupine leko pokazale svojo pevsko znanje. Zatau se posaba zahvalimo gospaudi Ludvigi, steri že 10 lejt vodi ljudske pevce v Mali Nedelji pa je glavni organizator toga srečanja. Etak so naše pevke pa gos-
large že rano na petaj bili. Avtobus od Verice prek Števanovec pa Slovenske vesi je z ženami tak brž v Varaš prleto kak oblisk. Te skupine so tü ijrašnje o tejm, ka furt predcajtoma čakajo na bus. Tau je tak prav, če kam demo na cajt, vej pa tak nej mogauče vözračunati, kelko časa nas zadržijo na granicaj.
Te den so nam na vogrskoj strani tak brž nutzmlatili podatke (adatok) iz pravic v računalnik, ka smo od Čüde avtobus tak nagnauk dali zagnali. Na tau smo pa nej brodili, ka naš fudaš bola pomalej piščava doj svojo višešnjo vodau po tistoj tenki cejvi, etak smo ga skur na granici njali. Sveti Baug, ka
bi pa on delo tam, mi pa brezi njaga pri nastopi?! Istina, ka v tistom časi, kelko smo na Slovenskoj strani čakali, bi trikrat leko zgrabo nas eške s takšnimi kratkimi, müdnimi stopaji tü. Nej vedeti Zakoj, depa na tau strani se niške nej Sto z nami spravlati. K tomi smo na Slovenskoj granici sploj nej vönavčeni, zatok nam je pa bilau špajsno. Nej bilau drügo, mogli smo vöpočakati, ka oviva nikše velke železne kaštüle na mesto spakivata, se parkrat kaulek sebe zavrtita, poglednata pisarno, če smo nej taum. Mi smo zatok svojo dobro volau nej zgibili. Pelali smo se do avtobusa postaje v Mur-
sko Soboto, gde sta nas čakala ga. Marija Rituper pa g. Kalman, šteriva ste se pred nami vozila. Tau je pa zatok bila velka pomauč, ka paut prauti Mali Nedelji je nika fejs zamotana za nas, do tejgamau nas je že Večkrat zapelala.
V Mali Nedelji organizatorji toga srečanja lejpo šego držijo. Vse skupine čakajo vküper z mladimi deklami, stere prijazno ponüjvajo z žiraun namazen friški domanji krü pa lük, steri nam nin ne spade tak dobro kak pri nji. Domanjo krepko piti pa malo vözbrüsi grla. Med tejm se malo vönagunčimo s starimi znanci pa spoznavamo z nauvimi pevci, pevkami.
9. srečanje ljudskih pevcev in godcev so držali v telovadnici nauve osnovne šaule. Program je dinamično, odlično vodila ravnateljica osnovne šaule, stera nam je s svojo prijaznostjo, sposobnostjo ostala v lejpom Spomini. Na srečanje se je 17 različni skupin prijavilo, med njimi 3 porabske. Skupine so zapopejvale ali zaigrale dvej-tri pesmi iz svojoga domanjoga kraja. Program so zaklüčili s tejm, ka je 17 skupin vküper zapopejvalo eno sveto pesem. Tau je takšno doživetje poslüšati, eške bola pa sodelovati, ka z rečami nej mogauče vöprajti.
Leko si brodi človek, križ libleni, kelko vör pa drži program s telkimi skupinami. Vsevküper samo dvej vöre tak, ka je par predstavnikov različni organizacij eške slavnostne guče tü melo. Oni so se trüdili, naj svoje lejpe reči na kratko tapovejo.
Vsi govorniki - med njimi župan domanje vesi - so iskreno čestitali, pohvalili pa zahvalili sodelovanje vsejm skupinam posaba gospaudi Ludvigi pa njegovim pevcem. Med drügim so pravli, ka vsi, steri spejvajo vzgajajo lejpi zaklad (kincs), zaklad so pa tüdi sami pevci, godci. Prejk pesmi spoznana mnaugo lidi, padaše, s sterimi se je velko veselge znauvič srečali. Pravimo, ka pesem drüži lidi. Sto rad spejva, rad ma lidij pa živlenje. Slovenci so pa ijrašnji o tejm, ka radi spejvajo.
Škoda, ka je prišo čas, gda smo se mogli posloviti. Vala Baugi, ka se v kratkom časi pá leko Srečamo v Mali Nedelji, vej so pa števanovske ženske pozvane na 10. obletnico ljudskih pevcev, stero do svetili 17. junija.
Klara Fodor
Porabje, 1. junija 2000
4
Litovski predsednik Adamkus obiskal Slovenijo
Litovski predsednik Valdas Adamkus se je na povabilo slovenskega predsednika Milana Kučana mudil na dvodnevnem uradnem obisku v Sloveniji. Predsednika sta po pogovorih poudarila podobnost pogledov na vitalne interese obeh držav glede njune evropske prihodnosti, torej na članstvo v EU in zvezi NATO. Obisk sta ocenila kot nadaljevanje in utrditev plodnega sodelovanja, ki sega že v čas osamosvajanja obeh držav.
Litovski predsednik Adamkus je izrazil upanje, da bodo utrjevanje odnosov, zavezanost Slovenije in Litve k človekovim pravicam ter mednarodnim obveznostim in svobodi obeh držav dober zgled za krepitev EU in, kar je še pomembnejše, za enotnost med novonastajajočimi državami. Izrazil je tudi upanje, da bodo imele majhne države možnost dokazati, da imajo enake pravice kot velike.
DZ ni podprl prehodne vlade mandatarja Bajuka Državni zbor je na tajnem glasovanju zavrnil predlog mandatarja Andreja Bajuka za imenovanje ministrov prehodne vlade. Za listo ministrskih kandidatov je v 90-članskem državnem zboru glasovalo 45 poslancev, proti pa ravno tako 45. Za imenovanje nove vlade bi morala glasovati večina opredeljenih poslank in poslancev.
Potočnikova in slovenski
gospodarstveniki na obisku v Moskvi Ljubljanska županja Vika Potočnik je v okviru tridnevnega obiska v Moskvi z moskovskim kolegom Jurijem Lužkovom podpisala protokol o prijateljstvu in sodelovanju med Ljubljano in Moskvo, ki predvideva sodelovanje prestolnic na gospodarskem, kulturnem, športnem in znanstvenem področju ter na področju izmenjave izkušenj znanja in informacij pri delovanju mestne uprave. Na pogovorih ljubljanske županje z guvernerjem moskovske regije Borisom Gromovom pa je sodelovala tudi delegacija slovenskih gospodarstvenikov.
Pri štajerski Slovencaj v Avstriji
Pred nistarni mejseci je na Slovensko zvezo v Monoštri prišlo vabilo. Gorenjeseniški Mešani pevski zbor Avgust Pavel so zvali v avstrijsko Radgono. Znano je, ka v tom lejpom Varaši skrajek pri Slovenskoj meji Slovenci tü živejo. Pa nej samo ka živejo, liki majo svojo društvo, štero se zove Društvo člen 7 za avstrijsko Štajersko. Nej dugo so v Potrni dobili svojo hišo. Ta hiša se zove Pavlova hiša. V tauj hiši so dugo živeli starišje Avgusta Pavla.
Stoj bi pa zdaj leko pito, kak se je zgodilo, ka so nas pozvali v te lejpi varaš? Lani je v Monoštri na slovenskom seminari bila Susanne Weitlaner, študentka iz Avstrije. Pri nas se je spoznavala s porabskimi Slovenci. Za darilo je dobila edno kaseto našoga zbora. Od toga se je etak spominjala na našom srečanji. “Gda sam vašo kasete v roke vzela, mi je najoprvin tau v oči spadnilo, ka se zbor imenüje Avgust Pavel. Hiša našoga drüštva se tü etak imenüje. Te sam pa kasete poslüšala pa se mi je sploj vidla. Že te sam si oblübila, ka mo iskala priliko, da bi zbor leko spoznala. Etak sam prišla do toga, ka sam
vas pozvala.”
21. maja 2000 smo se pripelali v Avstrijo, v Bad Radkersburg. V 10. vöri se je začnila sveta meša v cerkvi. Mešo so po nemškom jeziki slüžili, liturgijo pa
svete pesmi smo pa mi slovensko popejvali. Na orglaj nas je sprvajo Ciril Kozar iz Slovenije, iz Martinja. Lejpa velka cirkev - kama tüj živeči Slovenci najbole odijo - je nabita bila z lüdami. Pri meši je vse vredi šlau, zvünredo se je te Zgodilo, gda smo zadnjo pesem tü ta zospejvali. Te so se lüdje v cirkvi prauto kauroša obrnauli pa so ploskali pa ploskali. Vekšo pa lepšo darilo bi zbor nej mogo dobiti. Člo-
veki so se skonze naprej tiskale, za štere je dosta cajta pa prilike nej bilau, zatok ka smo se paškili pred cirkev, gde so nas lüdje znauvič čakali pa gde smo meli mali koncert. Gda se
je koncert dokončo, lüdje so se “sipali” na nas, sploj pa Slovenci. Edna ženska mi je etak prajla: “Sploj lepau sam se čütila. Cejlo sveto mešo sem jokala. Vse mi je na pamet prišlo. Moja mladost, moja Usoda. Baug vam naj zavali vaše trüde, vašo čüdovitno petje.” Pa kumaj si tau vözgučiva, gda vidim, ka naš zbor nika znauvič vküp stanüje pa že z lüdami vred začne edno najlepšo Marijino pesem spejvati: Spet kliče nas
venčani maj. Tak sam čütila, ka te posebni, zvünredni “koncert” je bio najlepši. Skonze so po obrazaj tekle, srce so pa bole brž bile kak ovak. Tüj so se Zdaj nej šteli kilometri, steri so med nami, nej se je štelo v šterom rosagi smo, samo naš materin jezik, naše slovenske pesmi so kralüvale med nami. Pa te je vcuj k meni stopo eden malo starejši človek pa mi je etak pravo. “Pesem, ka smo se od svoje matere navčili, gda smo doma kauleg peči sedli, je najlepša.”
Etak se je dokončo naš cerkveni program v avstrijski Radgoni. Naši gostitelji so nas pa po tistem zvali v Pavlovo hišo. Prva liki bi v hišo staupili je eden starejši možakar, eden Avstrijec, krčmar k nam staupo pa nam je vse dobroga obečavo, samo naj prej demo z njim pa v njegvoj krčmej spejvamo. Žau, tau prošnjo smo več nej mogli spuniti. Po obedi smo poglednili v Pavlovi hiši razstavo, stera pokaže zgodovino tam živeči Slovencov.
Kak je pa že tau šega med pevci, po dobrom obedi pa smo spejvali kak dugo smo mogli. Pa naši gostiteli z nami vred.
I. Barber.
Maribor in Szombathely
Pobrateni mesti na starih in norih zemljevidih
Pod zgornjim naslovom je bila 23. maja v Pokrajinskem arhivu v Mariboru odprta razstava, ki sta jo pripravila Arhiv Železne županije in Pokrajinski arhiv Maribor. Otvoritve sta se udeležila tudi podžupan mesta Szombathely dr. Emil Prugberger in podžupan mesta Maribor mag. Jože Protner. Ob zemljevidih in načrtih obeh mest so razstavljene tudi katastrske mape, fotografije, lesorezi, risbe in aparature za izdelavo zemljevidov. Želja organizatorjev razstave je bila, da prikažejo pobrateni mesti Maribor in Szombathely tako, da bo lahko obiskovalec spoznal, kako se mesti pojavljata na različnih zemljevidih. Pojavljanje obeh
mest lahko zasledimo od srede 16. stoletja naprej na nekaterih zemljevidih Evrope, kasneje na zemljevidih
Avstro-Ogrske in avstrijske dežele Štajerske. Iz razstavljenih zemljevidov je mož-
no spoznati povezave in vlogo ter pomembnost obeh mest, ki sta se podobno razvijali v skupnem
geografskem prostoru. Katastrske mape so zanimive tudi danes za raziskovalce
zgodovine, ker je iz njih razvidno, kako so se v zadnjih letih razvijala naselja. Mesto Szombathely je predstavljeno podobno kot mesto Maribor. Obiskovalec si lahko sam ustvari sliko o vzporednem razvoju obeh mest.
Dokumenti iz Szombathelya predstavljajo - preko 27 zemljevidov od rimske dobe do današnjih dni - ne samo razvoj mesta, ampak tudi kartografije. Risani in tiskani vojaški, katastrski, regulacijski, turistični in informativni zemljevidi upodabljajo do 16. stoletja Savaria-Szombathely, od druge polovice 18. stoletja pa mesto in njegovo okolico.
Razstava bo na ogled do 23. junija.	-mkm-
Porabje, 1. junija 2000
5
Bau-ta bauto?
(Requiem za petkrat pet mejtrov prostora)
Andovska bauta je že skor pau leta zaprejta. Te cajt so Andovčani brezi krüja ostali. Vsakši si tam küpüvle krü, gde najlajže leko do njega pride. Steri v slüžbo v Varaš odijo, tisti od tistac, drügi pa iz Števanovec. V Varaši že audalič leko spozna Andovčane, zato ka vsakši v torbi dvej kila krüja nese domau. Baja je tau, ka v tau vesi je več kak polovica lidi že starejša. Njim sausedje ali če skrak majo žlato, te tisti nosijo domau krü. Zvün krüja pri ednom rami zato še doste vse trbej. Zdaj, gda je že vrauče, de pijačo trbelo domau nositi. Steri auto majo, tisti si še lažej domau zvozijo kak tisti, steri tau vse v rokaj nosijo domau. Najvekša problema je pa tau, ka ta bauta cejlak do tistoga, ka se je nej zaprla, nej samo bauta bila, liki od tauga dosta več. Tü se je lüstvo srečalo vsakši den. Pripovejdali so od svoje žalosti ali radosti. Vsakši je tapravo svoje probleme. Tü so zvedli, ka se je v vesi Zgodilo. Ta bauta je bila kak kulturni dom. Zato ka v vesi nejga več tašoga mesta, gde bi lüstvo vküp leko prišlo. Potrošniška zadruga (ÁFÉSZ) je lani mejla 50. lejtnico. Na te lejpi svetek smo mi Andovčani dobili lejpi dar. Bauto so nam zaprli. Potrošniško zadrugo so 1949. leta ustanovili z edenajstimi člani, med njimi so bili Andovčani tö. Sprvoga so bile zadruge „Mravlja” (Hangyaszövetkezet) po vesnicaj. Te male zadruge so vküpstanile pa tak se je naraudo ÁFÉSZ. Te cajt je zadruga imela dosta krčme pa baut. Gde so nej najšli prostore, tam so zidali nauve baute. V Andovci je gnauk svejta tö bila šaula. Gda je že menja mlajšov bilau, te so že prejk mogli odti v Števanovce v šaulo. Tak je ta zidina prazna gratala. Tau zidino je zadruga za edenajset gezero
forintov küpila. Tau za cejlo šaulo že te nej dosta bilau. Občina go je zato odala tak fal, naj ta mala ves tü ma bauto pa naj se zadruga briga, naj ne ostane lüstvo nikdar nej brezi krüja.
Zadruga je vsako leto mejla hasek. S te pejnaz je pomagala kulturnim skupinam, športnim drüštvam, vcuj dala delavcom za letovanje (nyaralás). Dapa na andovsko bauto je samo malo pejnaz pocerala. Dvera, okna,
pod je še itak tak, kak gnauk svejta bilau. Če stoj pred bauto stane, prejk dvera zdravan nutra vidi. Nalagali so - kak v prejšnjom stoletji - z železnimi kalami. Če je
kaši gost prišo v ves, te so se vaščani sramotüvali za volo baute. Tau je tak šlau cejlak do konca ’98. leta. Te si je zadruga tak zmislila, če na tau bauti nejga haska, te jo voda zarende. Naj se mantra drugi.
Nej cejlak edno leto je bila bauta privatna. Kak je tau leko čako, privatno je tü nej šla. Tak se je na konci 1999- leta cejlak zaprla bauta. Sprvoga so vaščani še gučali: “Vej te vidli, ka ÁFÉSZ nazaj vöopre bauto. Ves je med prvimi bila, stera je notrastaupila v zadrugo, stera eške Zdaj dosti članov ma v vesi.” Kedni so tašli, lüstvo je vsigdar bola volo zgibilo. Te si je lüstvo tak zmislilo, ka vöpozovejo predsednika zadruge pa naj tapuvej kak bau tadala. Gda je predsednik vöprišo, tapravo svojo, te so že vaščani znali, ka od njega tü ne
morejo dosta vse čakati. Tapravo, ka se tau bauto ne splače goradržati, oni pa tašo bauto nedo goradržali, stera samo duk (dolg) dela. Nej ga je brigalo, Zaka so ti-
stoga reda tak fal dobili zidino, pa člani zadruge tü nej, steri brezi baute ostanejo.
Andovska samouprava bi pomagala, če bi zadruga odprla bauto. Drva, elektriko, vodau, vse bi plačala. Predsednika tau nej brigalo, oni bauto ne odprejo - je pravo. Te so člani zadruge čemerasti gratali pa so rekli, ka oni vöstaupijo. Nedo člani taše zadruge, stera se ne briga zanjé. Pa tiste pejnaze tö vözemajo, ka v zadrugi majo. „Če ne odprete bauto, te dajte nazaj zidino šenki, tak kak ste go dobili,” je kričo nekak med vaščani. »Ali vöodpreta bauto ali nazaj date zidino,” so rekli drugi tö. S tejm se je strinjau (egyetértett) predsednik tö. ,,Dajte notra tau prošnjo predsedstvi zadruge pa se te odlaučimo, ka nazaj damo vesi zidino ali bauto znauva odpremo,” je pravo János Boroznaki, gor stano pa odišo. Čakali so, eden keden za drügim odišo. Na prošnjo je valas nej prišo.
Zadruga do 2002. leta ima svoje plane, ka štje naprajti, obnoviti. V načrtaj stoji, ka najvekšo skrb ma po vasnicaj za baute. Če je tau skrb, kak za andovsko bauto skrbijo, te ka bi bilau brezi tauga! Zdaj nej davnik so z vesi gorpozvali zadrugo, ka je s prošnjov. Tau so za valas dobili, ka so dosti fontoški točk dnevnoga reda meli na djilejši pa na njigvo prošnjo nej ostalo časa. Ne vejm, ka je leko od tauga bola važnejšo, če je edna ves že več mejsecov brezi krüja. Leko, ka je pri zadrugi drugi statut pa drugi plan grato? Tau šagau majo prajti, ka tista ves, stera zgibi šaulo, mrtva grata. Te mi, Andovčani, ka naj pravimo, vej pa pomalek saused nede pozno sauseda. Če pa že več baute tö nejmamo, gde bi se srečala.
K.H.
Naši iz Varaša nosijo vse ka trbej
Kongres Svetovne zveze Madžarov Od 21. do 25. maja je trajal v Budimpešti 5. kongres Svetovne zveze Madžarov, ki povezuje člane večinskega naroda, zamejske Madžare in Madžare po svetu. Sándor Csóri, dosedanji predsednik zveze, je poudaril, da je naloga kongresa ustvariti složnost med raznimi konferencami in organizacijami, kajti zveza je trenutno podobna madžarski družbi in njenim organizacijam, kjer je veliko razhajanj in razprtij. Svetovna zveza je na občnem zboru, katerega se je udeležilo 300 delegatov, izvolila svojega novega predsednika. Za predsedniško mesto se je potegovalo 8 kandidatov. Zmagal je Miklos Patrubány, dosedanji podpredsednik Zveze.
Obisk hrvaškega predsednika na Madžarskem Hrvaški premier Ivica Račan in njegov madžarski kolega Viktor Orban sta 23. maja v Budimpešti podpisala sporazum, na podlagi katerega bodo lahko madžarska in hrvaški državljani - predvidoma že od naslednjega meseca - prestopili mejo tudi z osebnimi izkaznicami. Strinjala sta se tudi s tem, da bi reško luko obnovila madžarsko-hrvaška mešana podjetja ter da bi se naslednje leto začela gradnja madžarskega dela avtoceste (Nagykanizsa) med Budimpešto in Zagrebom.
Prireditve
•	Šolski izlet v Slovenijo: V organizaciji višje svetovalke za porabsko šolstvo, Valerije Perger ter s finančno pomočjo Ministrstva za šolstvo R Slovenije bodo najboljši učenci porabskih osnovnih šol in dijaki srednjih šol ter njihovi učitelji preživeli dva dni v Sloveniji, kjer se bodo spoznavali s kulturnimi, zgodovinskimi in literarnimi vrednotami matičnega naroda. Izlet bo potekal 5. in 6. junija.
•	Srečanje pod geslom “Za odprtje mejnega prehoda”: 11. junija se pripravlja v Čepincih srečanje porabskih in goričkih Slovencev. Cilj srečanja - katerega organizirata občina Šalovci in Zveza Slovencev - je, da bi se opozorilo na nujnost odprtja mejnega prehoda Verica-Čepinci, za katerega si obmejno prebivalstvo prizadeva že več let.
Porabje, 1. junija 2000
6
Kramljanje z akademikom Kajetanom Kovičem
“Zanimala me je vsa literatura: poezija in proza, pisal sem za otroke, prevajal, le v dramatiki mi ni uspelo”
Najprej nekaj informacij o sogovorniku: Kajetan Kovič se je rodil leta 1931 (kot bodoči predsednik Madžarske) v Mariboru, otroška leta pa je preživljal tudi v Radencih. Diplomiral je iz svetovne književnosti in literarne teorije in bil vse do upokojitve zaposlen kot urednik oziroma glavni urednik pri Državni založbi Slovenije. Leta 1991 je postal izredni, leta 1995 pa redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Je član Društva slovenskih pisateljev in izredni član Društva madžarskih pisateljev. Za pesniško, prozno in prevajalsko delo je prejel številne nagrade, med njimi tudi nagrado Prešernovega sklada in Prešernovo nagrado.
Kajetan Kovič je dobil tudi nagrado madžarskega PEN--kluba za prevode. Sicer pa o prevajalskem delu pravi, da sega v njegova študijska leta. V času (1953), ko so nastajale in izšle Pesmi štirih (ob Kajetanu Koviču še Janez Menart, Tone Pavček in Ciril Zlobec), je prevladovalo mnenje, da morajo poezijo prevajati pesniki. Janez Menart je bil tisti, ki je razdelil prevajalska področja, in sicer sebi angleščino in francoščino, Kajetanu Koviču nemščino, Tonetu Pavčku ruščino in Cirilu Zlobcu italijanščino. Prvi Kovičev objavljen prevod pa so Rilkejeve pesmi.
“Zelo važno je, da prevajaš
pesnika, s katerim najdeš korespondenco. Zato je tudi težko prevajati za antologije, kjer moraš prevesti pesmi petnajstih, dvajsetih različnih avtorjev, med katerimi ti niso vsi,,po meri ”. Zase lahko rečem, da sem za samostojne knjige prevajal avtorje, s katerimi sem našel sozvočje. Skupaj z Jožetom Hradilom sva prevajala več madžarskih pesnikov in tu mi je bil Endre Ady najbližji,” pravi Kajetan Kovič o
prevajanju nasploh, medtem ko za prevajanje iz madžarščine meni, da je bilo odločilno zelo dobro sodelovanje med budimpeštansko založbo Europa in murskosoboško Pomursko založbo.
“Pri Pomurski založbi je bil tedaj urednik Jože Hradil, jaz pa sem delal pri Državni založbi Slovenije. Poizkusila sva narediti nekaj pri prevajanju iz madžarščine. Prva večja skupna naloga je bila pripravljanje antologije madžarske poezije XX. stoletja. Tu sem tudi prvič sodeloval kot prevajalec. Knjiga je bila lepo sprejeta, kar
nam je bilo za vzpodbudo pri naslednjih prevodih. Tako sva skupaj z Jožetom Hradilom prevedla Endreja Adyja, ki je izšel najprej pri Pomurski založbi, nato pa v zbirki Lirika pri Mladinski knjigi. Nadaljevali smo s Sandorjem Weöresem, kije začel prevajati slovensko
poezijo v madžarski jezik, in s katerim sva se spoprijateljila. Sledilo je prevaja-
nje Mikloša Radnótija (izbrane pesmi so pod naslovom Razglednice izšle leta 1984 v sozaložništvu PZ in DZS), ki je nesrečno končal pod streli Nemcev leta 1945, ” razloži začetke prevajalstva in medsebojnega seznanjanja z literaturo, sobesednik Kajevan Kovič. Ocenjuje tudi, da je bilo v zadnjih de setletjih, denimo v treh, narejenega več kot prej v enem stoletju. Pri tem omenja tudi važno vlogo nekdanjega ure dnika budimpeštanske založbe Europa, Jánosa Domoksa, ki si je prizadeval tudi za prevajanje in izdajanje sle venske književnosti na Madžarskem. In že sva pri enem njegovih najpomembnejših prevodov, pri prevajanju obsežnejšega izbora iz poezije Sándorja Petőfija.
“Mislim, da v tistem času, ko je Petőfijeva poezija nastajala, pri nas ni bilo prevajalca, ki bi te pesmi lahko ustrezno poslovenil. Problem je bil seveda v neznanju madžarskega jezika. Verjetno tedaj ni bilo prevajalca, ki bi se lahko lotil tega zahtevnega dela. Trudil se je, kot mi je znano, Alojz Gradnik, kije prevajal iz nemškega in verjetno še iz ruskega jezika, vendar sta
pesnika zelo različna po svoji pesniški strukturi, ” pove o vzrokih, zakaj so pesmi tako znanega pesnika v slovenskem jeziku izšle šele konec lanskega leta in dodaja: “Vedel sem, da je prevajanje Petőfija nujno, vendar sem najprej bil zelo v dvomih, ker gre za romantiko, s katero se nisem ukvarjal kaj dosti. Ko sem dobil osnovne prevode, ki jih je naredil Jože Hradil, sem bil tako navdušen za delo, da sem oddal rokopisen mesec pred rokom. Začutil sem notranjo vez, ki je nujna, da prevod steče. Naredil sem lahko
tisti korak, ki se mi pri prevajanju zdi zelo pomemben: da ne prevajaš dobesedno ali samo vsebinsko, ampak da skušaš vsebino prenesti v drugi jezik tako, da v tem
drugem jeziku nastane prava pesem. Prevajamo namreč za bralca, ki ne zna tur
jega jezika, in temu bralcu moramo dati pesem. Vedno
se trudim, da s prevodom ,,naredim” slovensko pesem. Če mi je v tem uspelo, je Petőfi zdaj tudi slovenski pesnik. ”
- In če se vrneva k ustva-
rjanju, bi vprašal, zakaj pesniki - tudi Kajetan Kovič -pišejo prozo (čeprav je tu najpogostejši odgovor, da zato, ker na ta način lahko sporočijo tisto, česar v poeziji ne morejo...)?
“Poezija je zgoščena, medtem ko daje proza možnost širokega toka pripovedi. Povedati tudi moram, da me je pripoved zanimala že zelo zgodaj, vendar nisem imel časa za pisanje daljšega dela. Zanimala me je vsa literatura: pišem pesmi, prozo, pišem dela za otroke, edino v dramatiki nisem uspel, čeprav sem poskusil. ”
Za konec še pogled v Kovičev ustvarjalni opus: Kot pesnik se je predstavil v Pesmi štirih (skupaj z Janezom Menartom, Tonetom Pavčkom in Cirilom Zlobcem). Sledile so zbirke Prezgodnji dan, Kore nine vetra, Ogenjvoda, Labrador, Poletje in Sibirski ciklus ter vrsta izborov, med njimi najobsežnejši Letni časi (1992). V prozi je objavil romane Ne bog ne žival, Tekma, Pot v Trento (pri Europi je roman izšel leta 1998 pod naslovom Utazás Trentóba prevajalka Klara Körtvélyessy), Profesor domišljije ter zbirko novel Iskanje Katarine. Kot mladinski pisatelj se je uveljavil z deli Franca izpod klanca, Zlata ladja, Moj prijatelj Piki Jakob, Maček Muri ter Pajacek in punčka. Prevajal je nemško, francosko, češko, madžarsko literaturo; najpomembnejši so izbori Rilkeja, Trakla, Georgeja, Adyja in Holana ter prepesnitev Prešernovih nemških pesmi. V tujih prevodih je izšlo 30 Kovičevih knjig v desetih jezikih. Sodeloval je tudi na številnih evropskih literarnih srečanjih in kongresih.
Ernest Ružič
Sándor Petőfi
GRM VZTREPETA
Grm vztrepeta, ko ptica se rahlo nanj spusti, tako ob misli nate mi duša zadrhti, tako ob misli nate, ti, nežna deklica, ti, brušen dragi kamen velikega sveta.
Kot Donava narasla, ki čez bregove gre, od čustev prekipeva razburjeno srce.
Me ljubiš, kot te ljubim, cvetoča vrtnica?
Ne mati in ne oče tako ne ljubita.
Vem, da si me ljubila in zrla mi v oči, žarelo je poletje, zdaj zima ledeni.
Naj Bog te, če ne ljubiš me več, blagoslovi, če me, naj blagoslovov ti tisoč podeli!
Kajetan Kovič
Vrt
Nešteto drevje nam šumi, nešteto cvetje nam cveti, nešteta ptica nas pozna, v nešteto krajih smo doma, žival nešteta z nami gre, nešteta voda se odpre in kaplje iz neštetih let sestavijo edini svet, ta nepopisni, celi vrt,
ki v njem odraščamo za smrt.
Porabje, 1. junija 2000
7
Kak sam vido svejt spod Stola?
Prvo, ka se spominjam od svoji mladi lejt, je tou, ka sam se najraj špilo pod našim velkim stolom v künji. Tam sam se tak počüto, kak če bi tou biu moj mali ram, moj mali svejt, spod šteroga sam začo spoznavati velki svejt.
LEJV, KRAL ŽIVALI
Kak smo inda meli lidge svoje krale, edni ji majo ške gnes, tak majo svojga krala živali tö. Tou, ka majo živali svojga krala, sam zvedo, gda sam se pod našim velkim stolom srejdi künje špilo z malimi plastičnimi živalami. Meu sam dvej svinje, tri konje, edno kravo, štiri opice pa ške dva jelena in ednoga oroslana. Tak lipou sam se špilo in špilo, te pa sam se začo spitavati, Sto je med njimi najbole prejgnji. Zato, ka sam na tou nej mogo gore priti, sam pito mojga očo:
-	Oča, povej mi, steri ali sto je najbole prejgen v cejlom živalskom svejti?
-	Vej pa tou bi že mogo vedeti, vej si pa nej več tak mali, me je pogledno pod sto, vej pa tou vsikši vej, ka je kral živali lejv.
Nika sam nej pito, nika sam nej pravo. Samo tou sam nej vedo, ka mi tö mamo doma krala živali. Vej pa v našom lejvi gestejo tri krave in eno osem prascov. Pomejni, ka je lejv kral živali. Ge pa sam si brodo, ka je lejv kakša žival, nej pa takša pou zidana pa pou lesena kuča, v steri nut živijo živali. Tak sam si te začo delati krala živali za
svoje male špile ške sam. Na dvouri sam vküp sklau kamne, kouli sam te dau male blanje in vse lipou vöometo z blatom. Trno sam se zamazo. Mama pa kak vsikša mama, se je z meuv korila, ka nika ne vem paziti in se vsigdar zamažem.
-	Vej pa mama, sam njoj tomačo, če človek dela krala živali, te se vejn leko zamaže, vej je pa tou velko delo.
-	Ka si delo? se je čüdivala moja dobra mama.
-	Vej pa krala živali, lejv sam delo, nej!
-	Ka se ti je že pa v tvojoj
mladoj glavej naoupak postavilo. Vej pa človek ne more naprajti živali, se mi je Zdaj že smejala.
-	Kak pa je te oča leko napravo naš lejv? Vej mi je pa pravo, ka je lejv kral živali in če ga dobro poglednem, te je lejv nikša živau nej, sam jo škeu včiti.
-	Dapa, je škela ške neka prajti, pa je raj ostanila tiüma. Te na večer pred spanjom me je Oča vzeu na kolena in mi te vse lipou ta raztomačo. Tak sam te zvedo, ka je lejv rejsan kral živali, steri žive v Afriki, te naš lejv pa je doum za živali.
Tak sam te pa grato malo čednejši, dapa, moj lejv iz kamnov, lisa in blata na dvouri je ške dugo stau.	Miki
Miniportret
Držinska tradicija
Narod, kultura samo tak leko gor ostaneta, če se mladina tü briga za tau. V seničkom zbori navekša mladina spejva. Renata Šömenek je nej dugo gratala član zbora. Po poklici je pa carinik, v uniformi opravla svojo slüžbo.
• Renata, kak si prišla do toga, ka si stanila v zbor?
“Eden den sam nika premišlavala pa sam si etak prajla: Cejla držina - stari Oča in mati, moja mati (gnes tü) -so bili v zbori. Sveta dužnost ti je, da stanaš v zbor pa boš tradicijo zdržala. Tau mi je leko napamet prišlo zatok tü, ka sam kak carinik bole skrajek - v Rábafüzes - prišla v slüžbo. Največkrat program zbora leko vküpzoštimam s slüžbov. Gda pa ne morem na vaje, na nastope, te müve z materjov doma probave zatok, ka neškem doj ostati. V zbori se čüdovito čütim. Istina, ka zboro-
vodja Marija Trifus nas strašno sigurno (strogo) ma, trdo delo je vaditi, nastopati. Depa po mojem je tau etak vreda. V zbori je gnes dosta mladi, moji sošolci, z vesi
padaškinje pa padaši, etak se razmejmo.”
• Tak znam, da si ti že v osnovnoj šoli delala v kulturni skupinaj.
“V osnovnoj šoli od 2. do 5. razreda sam delala v lutkovnoj skupini. Tüj smo dosegnili vnogo uspehov, ojdli smo po cejloj Sloveniji
pa doma vsenakraje. Gda sam pa več nej ojdla z lutkari, sam spejvala pri šolskom pevskom zbori. Po osnovnoj šoli sam pa prišla v srednjo šolo, po tistem pa v slüžbo pa znauvič v šolo. Etak sam pa nej mejla priliko v kakšnoj skupini delati, ka mi je fejs falilo.”
• Že sva gučala od toga, ka si carinik. Nej je tau žmetno ednoj mladoj deklini? “Moj Oča je carinik pa me je Večkrat pelo kak dejte v svojo slüžbo. Ge sam že od 8. lejta starosti stejla biti carinik pa se mi je pršikalo. Slüžba je nej leka, najbole zatok nej, ka je malo žensk v tauj slüžbi. Med moškimi moreš pokazati, ka znaš telko kak moški. Človek ma - kak v kakšoj drugoj slüžbi tü - uspehe pa neuspehe. S tejm vred rada opravlam tau delo, mlašeče senje so se mi uresničile s tejm.”
I. Barber
22. maja so Porabje obiskali slovenski pisatelji. Pri monoštrskih učencih in dijakih sta se mudila pisateljica Karolina Kolmanič in pisatelj Tone Partljič. Števanovske šolarje je obiskal Bogdan Novak. Na Gornjem Seniku so se otroci srečali z Evo Maurer.
Na tekmovanju iz slovenščine so se najbolj izkazali seniški šolarji. Zmagala je Melinda Čato, učenka 8. razreda OŠ G. Senik. Drugo mesto je osvojila Beata Bajzek iz iste šole. Tretje mesto sta si razdelili Klaudija Lazar (OŠG.Senik) in Rita Gredlič (OŠ Monošter).
Porabje, 1. junija 2000
Gvüšno, ka lüštno - drüštvo
Tau, ka Sombotelski Slovenci radi hodijo v svoje slovensko drüštvo, se vidi iz toga tö, ka bi pomalek že skor na tri pa(r)tije leko zahajali v klub, kak redni delavci v kakšo fabriko. Tak se je zgodilo slednja paut, 20. maja tö. Eni so prišli že zadvečar-
ka v štrtoj vöri (au, stvardja vrag, pa nej drugi, dveri so zaprejta, eni v petoj (fiks tejfli, dvera so zaklüčene!), eni pa večer v sedmoj, kak je v pismi spisano bilau (hvala Baugi, naša vera je že odprejto mejla). Slovencom v Somboteli je že v navade prišlo, ka se srečamo vsakšo drugo soboto zadvečarka v štrtoj vöri. Ništarni so pa te
zdaj nej dojpršteli ali lagvo pršteli, ka v letnom cajti sledik začinjamo. Takši so tö bili, ka so ranč uni tanačivala ka naj sledik začnemo, pa so don uni rano prišli. Kak pošteni delavec, šteri nigdar ne zamidi.
Na Vogrskom je šega, ka je prej moškov den te, gda se svetí den „Ivo ”, ka pa slovenski obrnjeno znamanüje ,,Pivec”. Dje, po pravici povedano, graubo smo se pripravlali na té lejpi den. Ženske v drüštvi pa ešče bole. Za en kratek cajt so se ešče v
pisarno (irodo) zaprle pa tem nika šaušnjale. Malo
smo v stejski bili, da so nam na začetki programa začnile pripovejdati, ka ime ,,Ivó” po pravici ne pomeni tau, ka vsi moški na Madžarskem mislijo (,,Pivec”), liki znamanüje,, mali Ivan ”.
No, podje, gnes naši gutanji süji ostanejo, smo na mili gledali en drugoga. Program, šteroga so nam ženske pripravile, je koražen biu, depa meni je tiste etimologija (szómagyarázat) nikak
nej po vauli bila, pa me je nej njau pri meri tisti vrageči Ivan. Sem si mislo, vej pa nega samo mali Ivan, liki je biu Ivan Krstiteu tö, pa bi se
zate don šikalo, če bi nas ženske na,, norcov den”malo okrstile s kakšno dobro pitvino... Vendrak zate don geste telepatija, ka je naslednje tak gratalo. Edni so se naslednje ešče tak cuj vzeli k krstitki (kak kakši mali Ivani Krstiteli), ka so nared posance gorobračali. Leko čakamo, ka zatoga volo na kraci pride do prave krstitke tö. Nej baja, don nas več bau v drüštvi.
V pravom drüštvi se dobri lüdjé drüžijo, najdejo svojo družbo. Vsigder nas več ge-
ste, ka eden pripela toga, drügi drügoga. Slednja paut je tö prišo en gospaud, rojeni v Števanovci, šteri je v drüštvi srečo lüdi, štere je že ovak dvajsti pa tresti lejt nej srečo. Če rejsan v enom in istom varaši živijo...
Drüštvo vküper prinese Slovence. Sploj je lepau, gda koga skrbi, ka té ali tisti je že dvakrat nej prišo. Vendrak je don nej betežen? Naši členi že pazijo na en drugoga. Falijo en drugomi.
Naši ,,klubaši” že skor tak prihajajo, kak gda k žlati dejo na obisk. Gnauk té nika prinese, gnauk tisti, zdaj figiče, drgauč vino, tretjič šampanjec, štrtič sadje. Pa vsi redno plačüjejo svojo članarino (tagdíj) tö, na mejsec stau forintov, ka vküper zapravimo... Po pravici
povedano, pivo leti) smo iz té penaz küpili venec na sparvajanje enoga našoga flajsnoga pajdaša, šteri je s takšo veliko lübeznijo pri-
hajo na naše programe, kak vendrak niške drügi... 20. maja smo se na njega tö
spomnili, eno minute smo v tihoči steli, in v klubi vödjali njegov kejp v rameki. Naj
bau med nami, ka je biu k nam valon, če rejsan je fizično več nej med nami...
Preminauči keden je biu med nami en madžarski spoznanec tö, šteri se flajsno vči slovensko rejč. Par lejt ga je boži bič seko, je prišo v varaški sanatorij, tem je čüu, ka ništerni slovenski gučijo, pa se maje tak povidila naša rejč, ka od tistoga mau pridno študira slovenščino. Slovarje (szó-
tarak) küpüje, slovenske pesmi zbira, eno leti) je odo na slovenske vöre... Zdaj pa je s svojo palico prihapko na „moškov den” tö. Prauti konci je že tak goreče poslüšo naše polke, valčke, žalostinke ptt., ka je sam nej na pamet vzeu, gda je bot vkaut postavo, betežna nauga pa ma je tak ojdla, ka nega takšoga bobenoša, šteri bi bole
brš gono svoje bobenske
pedale...
17. in 18. junija pridejo k nam v Somboteu na obisk Slovenci iz Budimpešte, s šterim se srečamo v sombotelskom Skanzeni, gde smo en keden pred velkim kednom (mali keden - velki Ivan, ka nam je naslednje ešče piti sfalilo?)
vüzenske djajca farbali (in djeli), šunke posvečüvali (in koštavali), s karpitom strejlali (in omedlejvali), pa cüko nazaj držali, naj nam gor zavolo velkega vötra ne zgori doj Skanzen, ka bi te zgodovina na vöke ponila Slovence v Somboteli.
Za 27. avgust smo pozvali Drüštvo Avgust Pavel iz Cankove, pri šteraj smo, mi lani odili, na velki Karneval Savaria v Somboteli.
Po našem cejlotetnom velkom Kravali mo malo počivali, pa te djesen pá znauva začnemo: gvüšno, ka de nase drüštvo te tö lüštno.
Besedilo in slike: Francek Mukič
Že za njinoga smeja volo je tö vrejdno bilau priti, pa te gor na tau smo ešče male glažeke tö dobili!
Če rejsan je vodka okinčana, posanca ožmikana, müva sva zat' don kak dva sinčeka.
(Gratu) lejvajte, lejvajte, ka sem preveč, preveč žeden (gratu)!
Nakvašena repova župa
3-4prgiški nakvašene repe, 2l vodé, kün, česnek, fejfer, 4 dl vrnjoga mlejka, 2 žlici mele, sou Nakvašeno repo v pisker dejemo z 2 litra mrzle vodé, pa s künom, česnekon i fejferom sküjamo. Vrnjo mlejko dojzgraužamo z melov, z župino vodauv i župo partepemo. Eške gnauk aj gorzarvé. Po potrejbi eške solimo. Če baukše škemo, na kocke zrejzane klobase leko nutsküjamo.
Televizija
Anuška se napona tauži doma, ka takšoga moža ma, ka je za nikoj nej. Eden den pa te Etelka - Anuškina mati - ji etak pravi: “Ti, Anuška! Ge sam že nej mlada, depa za takšoga moža bi nej marala, kak je tvoj Gezak. Za-
koj sta se pa že davnik nej razpitala?”
Anuška pa: “Jaj, draga moja mati! Že je tak bilau, ka va šla na birovijo se ločit, pa te vejš, ka se je Zgodilo? Tau se je Zgodilo, ka se je naša televizija pobuntala. Pa te tisto prvo nauč brez televizije sam gor prišla, ka je moj Gezak ja nej tak za nikoj.”	I. Barber
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter,
Deák Ferenc ut 17, p.p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.