List 46.
Politični oddelek.
Kandidatura dr. Šusteršiča.
Čim je bila razpuščena poslanska zbornica, oglasili smo se z željo, naj bi obe slovenski stranki gledali na to, da se vzlic vsem nasprotstvom in vsem bojem ohranijo pogoji skupnega delovanja vseh slovenskih poslancev v državnem zboru, naj se vse stori, da bodo vsi slovenski poslanci tudi v prihodnjem državnem zboru zbrani v jedcem samem klubu.
Z zadovoljstvom kc nstatujemo, da prav časopisje katoliško narodne stranke z veliko vnemo povdarja potrebo jedinosti v slovenski državnozborski delegaciji in apeluje na volilce, naj pošljejo v državni zbor samo take može, ki so voljni vstopiti v skupni klub. Res je sicer, da se to povdarja šele od tedaj, kar se je raznesla govorica, da narodno-napredni poslanci ne mislijo vstopiti v skupni klub, ali načelno stališče katoliško-narodne stranke s tem nič ne izpremeni. To načelno stališče je toliko večje važnosti in se mora toliko bolj povdarjati, ker je popolnoma neresnično, kar se govori o taktiki bodočih poslancev narodno-napredne stranke. Poučeni smo natančno o položaju v tem oziru in vemo zanesljivo, da narodno-napredna stranka nikakor ni nasprotna skupnemu klubu vseh slovenskih in hrvatskih državnih poslancev. Narodno-napredna stranka želi sama tak klub, in kar bode izvoljenih njenih poslancev, bodo vsi pripravljeni vstopiti v tak skupen klub. Zahtevali bodo samo malenkostno premembo dosedanjega klub^vega programa in sicer tako premembo, da pride program državnozbor-skega vsaj deloma v soglasje s programom stranke. Zahtevali bodo' samo, naj se iz programa državnozbor-skega kluba izloči, kar nasprotuje programu stranke, da   narodno-napredni   poslanci   ne   bodo   na
Dunaju zastopali  teženj,  ki jih doma pobijajo.
Taka prememba programa skupnega državnozbor-skega kluba, se bo pač lahko dosegla, saj meri na to, naj ostane v programu vse, kar je skupno vsem slovenskim in hrvatskim strankam, izpusti pa naj se to, v čemur si te nasprotujejo,' tako da bodo zastopniki teh strank imeli svobodne roke v tacih zadevah, v katerih si nasprotujejo, sicer pa bodo zlasti v narodnih stvareh lahko skupno hodili. To je dobro znamenje, in zato lahko hladnokrvno motrimo nastali volilni boj.
S kandidaturo dr. Šusteršiča pa se je ustvarila nova nevarnost za skupni državnozborski klub, in sicer nevarnost, ki bo zvalila vso odgovornost na katoliško-narodno stranko, ako se ne doseže skupen klub. Ta nevarnost tiči v osebi dr. Šusteršiča samegd.
Znano je, da se je tedaj, ko so nemške stranke obelodanile svoj binkoštni program, snovala velika akcija, zoper zahteve tega programa. Župan Hribar se je v tem oziru dogovarjal s poslancem Povšetom in s poslancem dr. Ferjančičem, in sklenilo se je, sklicati velik shod, ki naj bi v imenu vsega slovenskega naroda protestoval zoper nemški binkoštni program. Ta akcija je bila velikanske važnosti, toda nemški klerikalci je ne bi bili radi videli in so vplivali na to, naj se prepreči. In res se je zgodilo, česar bi pač ne bil pričakoval noben rodoljub. Katoliško-narodna stranka se je skrila pod neke brezpomembne formalnosti ter odpovedala svoje sodelovanje.
Samo to dejstvo bi se še dalo pozabiti, ali način, na kateri se je sodelovanje odpovedalo ni pozabljivo. V imeni katoliško-narodne stranke je namreč pisal dr. Šusteršič, sedanji kandidat za peto kurijo, vodstvu narodno-napredne stranke tako skrajno razžaljivo pismo, da je od tedaj nemogoče vsako občevanje ž njim, dokler za tisto pismo ne da javnega zadoščenja.
Stran 444.
Dr. Šusteršič je tedaj pisal vodstvu narodno-na-predne stranke, d a se poslanci katoliške stranke z narodnimi poslanci še k jedni mizi ne vse-dejo k posvetovanju o čisto-narodnih zadevah. Pisal je to na svojo roko, in deželni poslanci katoliško-narodne stranke so to izjavo tudi oficielno obsodili in dali za svoje osebe narodno-napredni stranki popolno zadoščenje. Dr. Šusteršič sam pa za to krvavo žaljenje narodno-napredni stranki še do danes ni dal zadoščenja, in s tem je že dano stališče, ki ga bo moral zavzeti vsak poslanec narodno* napredne stranke proti njegovi osebi.
Narodno-napredni poslanci bodo morali iz samospoštovanja zahtevati zadoščenja od dr. Šusteršiča za rečeno žaljenje, rziroma, če dr. Šusteršič tega zadoščeni ne bo hotel dati, bodo morali zahtevati, da se dr. Šusteršič ne sprejme v skupni klub.
V   tem tiči omenjena velika nevarnost za skupni klub. Ta nevarnost je toliko večja, ker sa je bati, da se dr. Šusteršič ne bo hotel ponižali in prositi odpuščanja, pač pa bo skušal poslanec katoliško-narodne stranke potegniti za seboj, tako da bo katoliško-narodna stranka razbila skupni klub in razdrla je-dinost slovenske državnozborske delegacije. Odgovornost za posledice bo zadela *samo njo in ta odgovornost bo toliko večja, ker se zdaj v času volitev s tako veliko vnemo zavzema za skupni klub in s tako velikim navdušenjem zagovarja potrebo jedinosti mej slovenskimi državnozborskimi poslanci.
V  jedinosti je moč. Tako se zdaj pogostoma čuje. Kdor pa to priznava, mora tudi biti pripravljen na žrtve v korist jedinosti. Narodno-napredna stranka je pripravljena na žrtve in bo zahtevala samo tako promembo programa, s katero so zadovoljni tudi hrvatski poslanci isti gotovo niso „liberalci". Nasprotno pa mora tudi katoliška stranka kaj žrtvovati in to je v tem slučaju oseba dr. Šusteršiča. Ako dr. Šusteršič za označeno smrtno žaljenje neče dati zadoščenja, se sme od katoliške stranke pač s polno pravico zahtevati, da opusti kandidata, ki je ovira slogi mej poslanci, in da mesto njega zopet postavi dr. Kreka, sicer se bo reklo, da jej sploh nič ni za jedinost mej poslanci!