24. APRIL - SKUPŠČINA ZŠJ
V soboto bo v dvoz-ani Komunalnega zavoda za socialno zavarovanje na Miklošičevi cesti 24 skupšči-na Zveze študentov ljubljanskih visokošolskih zavo-dov. Osnovna tema skupščine je: Problemi reforme visokošolskega študija. Sproženih bo vrsta temeljnih problemov s področja vloge Zš v samoupravljanju na univerzi, s področja študijskih uspehov in selek-cije (osip), s področja dela svetov letnikov, s področ-ja znanstveno raziskovalnega dela študentov. Ana-lizirali bomo trenutno socialno materialno stanje študentov in sprejeli predloge za razrešitev perečih problemov s tega področja. Izoblikovati moramo tudi naše stališče do ureditve socialno zdravstvenega zavarovanja študentov. Poseben problem, ki ga je treba razčistiti, je sprejemanje v domove in sistem
subvencioniranja. Potem so tu še organizacija štu-dentovega prostega časa in še nekaj področij, za ka-tera smo doslej ob tretiranju vprašanja reforme po-zabljali.
Na vrsti so tudi spremembe pravilnika dela UO in plenuma, pravilnik svetov letnika in statuta Tri-bune.
Zaradi izredne aktualnosti problematike smatra-mo, da se nam jesenski problemi okoli nesklepčno-sti skupščine ne bodo ponovili. Tudi zato, ker smo sredi skupščin po posameznih zavodih, kjer bo mož-na neposredna kritika malomarnosti za univerzitet-no  skupščino voljenih  delegatov.
Univerzitetni odbor
z skupščinskih materialov
Materialna preskrbljenost študentov med šola-njem je eno poglavitnih vprašanj v okviru celotne problematike visokega šolstva. Zaostajanje v ureje-vanju materialne osnove študija utegne zmanišati učinek vseh drugih ukrepov za dosego boljših uspe-hov v izobraževanju visoko kvalificiranih kadrov, tako v kvantitativnem kot v kvalitativnem pogledu. To spoznanje narekuje, da posvečamo stalno skrb delovanja osnovnih oblik družbene pomoči študen-tom, to pa se predvsem štipendije, oskrba v študent-skih domovih in menzah in v zadnjem času tudi kre ditiranje študentov.
Nazadovanje štipendiranja od leta 1959 dalje pa vse do decembra 1963, ko je obseg štipendij občutno padel v absolutnem in relativnem številu, je močrto prizadelo materialno stanje študentov. Položaj se je še poslabšal zaradi občutnega porasta cen. V takem položaju je prišlo do znanih priporočil in ukrepov GO SZDL in IS skupščine SRS za povečanje obsega štipendiranja in zviševanja štipendij.
Na podlagi poročil visokošolskih zavodov o sta-nju štipendij v decembru 1964 lahko ugotovimo, da se je z akcijo za izboljšanje štipendij doseglo, da sta porasli tako njihova višina kot število.
Tako se je v povprečku vseh visokošolskih zavo-dih dvignilo število štipendij v primerjavi z decem-brom 1953 za 25 odstotkov. (4345 : 3465) povečala se je tudi povprečna višina štipendije od 12.390 na 17.400 dinarjev ali 40 odstotkov, medtem ko se je odstotek štipendiranih zvišal od 34 na 42, torej za osem odstotkov.
Pregled štipendiranja na fakultetah, višjih in viso-kih šolah ter umetniških akademijah nam glede na glavna pokazatelja, 1o je glede na odstotek štipendi-ranih od vseh redno vpisanih slušateljev in povpreč-na višina štipendije pokaže, da Štipendiranje na po-sameznih visokošolskih zavodih oziroma na posa-meznih skupinah visokošolskih zavodov precej od-stopa od ugotovljenih skupnih povprečkov:
Fakultete: število štipendij na fakultetah Ijubljan-ske univerze je znašalo v januarju 1965 3133, povpre-ček mesečnega zneska štipendije 17.750, odstotek šti-pendiranih (rednih) študentov 43 odstotkov. V pri-merjavi s preteklim študijskim letom to pomeni pri številu štipendij porast za 25 odstotkov, pri višini štipendije 40 odstotkov in pri odstotku štipendiranih devet odstotkov. Med fakultetami zaznamuje najviš-ji porast v odstotku štipendiranih pravna fakulteta (26), sledijo ji fakulteta za elektrotehniko (15) ter ekonomska in strojna fakulteta (11 odstotkov). V študijskem letu 1964-65 je največ štipendiranih štu-dentov na strojni fakulteti (54 odstotkov) in fakul-teti za naravoslovje in tehnologijo (52 odstotkov), najmanj pa na fakulteti za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo (28 odstotkov). Med fakultetami ima najvišji povpreček štipendije biotehniška fakulteta (19.300 dinarjev), najnižji pa pravna fakulteta (15 tisoč 700 dinarjev). Zanimivo je, da je prav bioteh-niška fakulteta imela lani najnižji povpreček štipen-je (11.690 dinarjev).
Višje in visoke šole: odstotek štipendiranih štu-dentov na višjih šolah je nižji kot na univerzi in znaša 37 orstotkov, kar je le za 2 odstotka boljše kot v preteklem študijskem letu. Med višjimi šolami imajo najvišji odstotek štipendiranih Višja gospo-dinjska šola (81), Višja šola za socialne delavce (63), Pedagoška akademija v Ljubljani (54), Višja šola za zdravstvene delavce (51). V skupini visokih šol se Visoka šola za telesno kulturo z 69 štipendiranih študentov uvršča na drugo.mesto med vsemi visoko-šolskimi zavodi, toda kar se tiče višine štipendij je med zadnjimi (povpreček 15.000 dinarjev).
Umetniške akademije: glede odstotka štipendira-nih študentov so med umetniškimi akademijami ve-like razlike, tako je na Akademiji za likovno umet-nost kar 70 odstotkov štipendiranih, na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo 44 odstotkov, na Akademiji za glasbo pa 14 odstotkov. Povpreček mesečnega zneska štipendije znaša 18.300. — din, kar je za 50 odstotkov več kot v preteklem §tudijskem letu.
Ker ima večina naših gospodarskih organizacij le kratkoročne razvojne in poslovne plane, je zato ra-zumljivo, da tudi potrebe po kadrih planirajo le za enako obdobje.
Za kontinuirano pridobivanje ustreznih kadrov in za postopno oz. pospešeno kritje dejanskih potreb po teh je potrebna jasno določena splošna koncepcija kodrovske politike in v okviru te konkretno oprede-ljena politika strokovnega izobraževanja oz. štipen-diranja in kreditiranja kadrov.
Tiste gospodarske organizacije, ki uvajajo pri delitvi štipendij princip stimuliranja po uspehu, imajo s svojimi štipendisti prav zaradi izvajanja te-ga principa vse bolj pogoste stike. Pri Metalki na primer imajo štipendisti redne sestanke vsake tri mesece. Za prakso štipendistov pa imajo izdelan to-čen razpored in program, s katerim so štipendisti že poprej seznanjeni. Da pa te> nj splošna praksa, nam kaže ugotovitev, da po različnih poročilih od 25 do 30 odstotkov štipendistov, ki konča študij, za-pusti svojega dajalca štipendije. Visok odstotek šti-pendij podeljujejo občinske skupščine, ki se pri tem poslužujejo različnih metod; bodisi da štipendirajo direktno, preko strokovnih služb (zdravstveni zavo-di in šole same štipendirajo) ali pa da ustanavljajo več manjših štipendijskih skladov za posamezna po-dročja družbenih služb.
Ne da bi zanikali pozitivno stran takega razvoja, se pa vendarle moramo zavedati, da bo nadaljnja decentralizacija še stopnjevala sedanjo razdroblje-nost štipendijske dejavnosti, ki ob odsotnosti vsake-ga vsklajevanja, prihaja že v mejah občine navskriž s širšimi interesi skupnosti.
Občinske štipendijske komisije oziroma občinske skupščine navadno nimajo pregleda o štipendiranju v občini. Redke so tudi občinske skupščine, ki so razpravljale o štipendiranju in mu posvetile večji pomen tako je bilo tudi delo občinskih komisij za štipendiranje, v kolikor sploh obstajajo, omejeno v glavnem na razdeijevaniju štipendij, na spremljanju študijskih uspehov štipendistov in občasne stike z njimi.
V  široki razpravi, ki se je razvila o vlogi krediti-ranja v naši republiki se je oblikovalo enotno mne-nje  vseh   prizadetih   faktorjev,  da  kreditiranje  ne more in ne sme zamenjati štipendiranja in je spre-jemljivo kot nova oblika študentom le ob štipendi-ranju.
Sklad za posojila študentom visokošolskih zavo-dov v SRS s sedežem na univerzi (v nadaljevanju sklad) je začel s podeljevanjem posojil s študijskim letom 1963—64. V omenjenem študijskem letu je sklad dobil iz republiškega proračuna v dveh tran-šah skupaj 147 milijonov dinarjev. V začetku študij-skega leta 1964—65 pa je sklad dobil še 18 milijonov dinarjev, tako da znaša skupni mesečni znesek sred-stev, ki jih je sklad dobil v navedenem obdobju 165 milijonov dinarjev. V študijskem letu 1963—64 je bilo porabljeno 100 milijonov 720 tisoč dinarjev, od tega za študente visokošolskih zavodov v Mariboru 17,064.000 dinarjev.
V  študijskem letu 1963—64 je bilo podeljeno 1817 posojil, kar pomeni, da je posojilo najelo 18 odstot-kov vseh redno vpisanih študentov visokošolskih za-vodov v Sloveniji. Po razpisu posojil za novo študij-sko leto 1964—65 je bilo odobreno 1420 posojil, od tega na visokošolskih zavodih v Mariboru 500. Ker povpreček enomesečnega obroka  odobrenih posojU znaša 12 tisoč dinarjev, bo potrebno za 12 mesecev kreditiranja   1420  študentov  204  milijone  dinarjev. če temu znesku prištejemo še ostanek iz prejšnjega leta bi sklad razpolagal skupaj z 268,280.000 dinarjev. Od tega jfei porabil za kreditiranje v tekočem štu-dijskem Ietu 204 milijone dinarjev, s preostalimi 64 milijoni dinarjev pa bi šel v razpis posojil za študij-sko leto 1965—66.
Letos je bil odziv na razpis posojil nekoliko manj-ši kot lani. Po našem mnenju ni vzrok toliko v strož-jih jamstvenih pogojih, (ki so v bistvu še vedno zelo ugodne za interesente) temveč v izboljšani štipen-dijski situaciji.
LIST SLOVENSKIH ŠTUDENTOV
LETO XV.
Ljubljana, 21. 4. 1965
številka 11
ladi na volitvah
Vsekatoor pomenijo sedanje volitve nadaljnji konkretni korak v demokratizaciji naših družbenih odnosov. Prešli smo dobo, v kateri so pomenile več ali manj vsesplošni ljudski referendum za našo socialistično oblast, ko smo praktično povsod volili po enega samega kandidata, več ali manj postavljenega od zgoraj. Ta proces se je že zelo močno začel na prejšnjih volitvah, vendar pa je ob sedanjih, posebno ob volitvah v občinske skupščine, dobil izreden razmab. Bili so primeri, ko je bilo treba ljudi celo prepričevati, da ne gre za cirkus, za metanje kave v oči, ampak da so edino oni tisti, ki bodo posta-vili dokončno kandidatno listo.
Bralci pravljice o Indijancih, gusarjih in volivcih so bili v veliki večini naše praikse lahko razočarani, čeprav se je čutil vpliv teh in podobnih idej v tem, da nekateri niso verjli, da res lahko oni sami neposredno odločajo o tem, ali ga bo Janez ali Tone ali pa Micka zastopala v skupščini.
V praksi uresničujemo načelo naše socialistične demokracije, da volimo ne par-tijo, ne stranko, ne svoje lokalistične interese, ampak volimo enostavno posamezne občane, ki jim najbolj zaupamo. To splošno oceno se da potrditi z nešteto primeri, predvsem pa z zelo velikim odzivom občanov na volitvah. Spoznavamo, da so volitve naša pravica in dolžnost in pozabljamo, da je bil nujen dodatek takim dogodkom v vsaiki drugačni družbeni ureditvi tudi volilni golažek. Vse, kar so nam dolžni ti naši kandidati obljubiti, je to, da bodo po vseh svojih močeh izpolnjevali svojo dolžnost, da bodo predvsem vsklajevali posamezne in družbene interese.
Splošen pojav je zahteva občanov po več kandidatih, med katerimi bodo izbirali Povprečje se giblje nekaj nad 2 kandšdata za eno mesto v skupščini. V mnogih pri-merih, kjer so volili le po enega kandidata, je bil ta kandidat soglasno postavljen na kandidacijskih zborih. Volivci so ugotovili, da so z njim zadovoljni in da drugega ne potrebujejo. Kaj ni tudi to naša pravica? Ob takih primerih So se včaeih slišale pri-pombe s strani tistih, ki na kandidacijsike zbore niso prišli, češ, zakaj ni več kandidatov. Dragi tovariši, kdo vam je pa kriv, če vi ne pridete na kandidacijski zbor?
Za dokaj neupravioeno se je izkazala tudi bojazen, da kandidati ne bodo hofceli sprejeti kandidature, ker bo eden nujno »propadel« na volitvah. Praksa je pokazala, da kandidati že svojo kandidaturo sajno po sebi razumejo kot priznanje, kot izraz zaupanja volivcev in to takrat, ko jih resnično občani kandidirajo, ne pa nekdo od zgoraj imenuje za kandidata.
Kot so opazila občinska vodstva Zveze mladine, je bila udeležba mladih Ijudi na volitvah izredno velika. Precej slabše je mladina prihajala na zbore volivcev in na kan-didacijske zbore. Volili nitso le poedini mladi ljudje, po eden do dva v občini. Zveza mladine jih je obiskala in opozorila na to, da so dolžni oditi na volitve in da imajo pravico voliti. Vprašujem pa se, ali smo res dolžni občane opominjati na to, naj pri-dejo volit. Kaj ni to stvar, ki je pravzaprav po svoje ponižujoča za vse ostale občane, ki svojo pravico izpolnijo. Kaj ni taka abstinenca v popolnem neskladju z našo ustavo, ki pojmuje samoupravne odnose ne le kot pravico, ampak tudi kot dolžnost? Menim, da je neizpolnjevanje te pravice in dolžnosti v naših konkretnih političnih pogojih izraa pasivne reakcije in nevzgojenoisti. Mi pa smo dolžni aktivno uveljavljati svoje pravice. Morda je opravičilo le to, da opomnimo mladince, ki zaradd nevzgojenosti in mladosti ne pridejo na volitve, druge pa ne.
Pravzaprav je presenetljivo velika udeležba mladine zanimiva tudi zato, ker smo zelo malo naredili na sistematičnem seznanjanju mladih z volitvami. Izjema je tisk in RTV. Posebno tistim, ki volijo prvič, bi morali posvetiti precej večjo osebno pozor-nost. To je ikončno le svečan dogodek v življenju našega mladega občana. Le malokatera občinske organizacije Zveze mladine so posvetile tako pozornost temu vprašanju kot mladinci v Kopru, Novem metstu, Cerknici, Trebnjem, Domžalah, Radovljici in še drugje, ki so organizirano seznanjali mlade z volilno problematiko. Na tem vprašanju bi morala vsekakor kaj storiti tudi SZDL, kd pa je vso pozomost posvečala predvsem le eviden-tiranju, kandidiranju in drugim problemom.
Na volitvah v občinske skupščine so uspeli le tisti kandidati, ki so se s svojim dosedanjim delom afirmirali med volivci in si pridobili njihovo zaupanje. Kandidiralo je 6,3 % občanov pod 25 leti, 12,6 % pod 29 leti. Vendar pa jih je tako mladih uspelo na volitvah zelo malo, in to le tisti, ki so izredno aktivni v svojem okolju in zato že mladi zelo poznani in cenjeni. Starejši občani — kandidati imajo ob mlajših kandidatih to prednost, da že dalj časa delajo družbeno in jih zato bolj poznajo. Zato so večinoma mlajši kandidati ob starejših izpadli. Pogosten je tudi pojav, da so volivci volili tiste kandidate, ki se zagrizeno bore za čisto lokalistične interese. Tudi v takih sredinah so mlajši kandidati težko uspevali.
Točnih podatkov po starosti še ni, vendar so ta opazovanja povzeta iz mnenj občinskih komitejev ZMS in so precej verodoistojna. Ob tem neuspehu mladih kandi-datov pa bi se vseeno zamislili, kaj je. posledica takšnemu stanju. Dejstvo je, da ja uspeh tisti, ka mu večina bolj zaupa. Ali ni to tudi v redu. Občinska vodstva ZMS ne ocenjujejo tega poraza za ne vem kakšen velik neuspeh. Zveza mladine se ne bori za formalno predstavništvo. Tudi sama je aktivno podprla tiste občane — ne glede na leta, za katere ve, da bodo znali vsiklajevati vse dmžbene interese in tudi tiste, ki zadevajo bolj mlade ljudi. Zanimivo je, da je ObK ZMS predlagalo precej kandidatov, ki so že prešli 25. leto, ki pa imajo zelo živ stik z mladino in študenti. Za te kandidate pa vedo, da so že toliko zreli in sposobni, da se bodo lahko res aktivno borili v skup-ščinah. Večina občinskih vodstev Zveze mladine meni, da bo v teh novih skupščinah več posluha tudi za tista družbena vprašanja, ki so za mlade občine bolj pomembna in zanimiva. Upajmo, dase v tej oceni ne motimo.
V mnogih komunah ni mladincev v skupščini. Tudi v republiško skupščino je bilo izvoljenih zelo malo mladih. D® 25. leta 2, do 29. leta pa 7. Med njimi pa ni dijakov in študentov. Postavlja se vprašanje, ka&o prezentirati neposredna mnenja mladih v takih organih. Dosedanja praksa je pokazala, da je zelo dobro, če na vsa zasedanja pridejo predstavniki Zveze mladine oziroma Zveze študentov. Ti dve organizaciji vse-kakor najbolj dinamično spremljata mnenja, želje in potrebe mladine in jih lahko neposredno sporočata skupščinam.
Ob tem vprašanju bi zopet veljalo odpreti vprašanje izgraditve študentske in dija-ške samouprave v njun vrh, to je v skupščine, zakaj tudi tisti, ki študirajo, in s tem po svoje ustvarjajo, ne bi imeli pravico voliti tudi v zbore delovnih skupnosti. Kaj ne bi to veliko doprineslo h kvaliteti dela teh zborov. Ob tem seveda ne gre odmisliti vzgojnih vrednot tako dodelanega samoupravnega sistema študentov in dijakov. Vse-kakor bi tu šlo za svojevrsten status takih poslancev z ozirom na volilno tfelo, morda bi se jih volilo manj na isto število volivcev itd.
Posamični »kiksi« in nedoslednosti predvsem s strani občinskih volilnih teles vse-kakor ne morejo in ne smejo pokvariti napredka naše konkretne socialistične demo-kracije. Kažejo pa na to, da smo napredovali zato, ker so postali »kiksi« na tem pod-ročju že izjema »kurioziteta« ne pa pravilo. Le od nas, občanov, pa je odvisno, koliko časa bomo še trpeli tudi to »kurioziteto«!                                            Gojko Stanič.
SELEKCIONIRAiVIO PRI ŠOLANJU
Za moto naj navedem skromne podat-ke, V študijskem letu 19,8/59 je bilo na FF v Ljubljani 28 odstotkov študentov skupaj iz kmečkih in delavskih družin. Letos jih je le še 11 odstotkov. Za pri-merjavo naj navedem, da je v SR Slove-niji od aktivnih prebivalcev 70 odstotkov skupaj kmetov in delavcev. Vidimo, da je med nami vedno manj študentov te revnejših družin. Selekcija na račun ma-terialnih sredstev je zelo zaskrbljujoča.
Nezdrava je tudi umetna selekcija (osip), ki jo delamo v prvem semestru oziroma v prvem letniku. Ker sprejema-mo na univerzo v prvi letnik vse prijav-Ijence, potrošimo mnogo finmčnih sred-stev. Osip pa ne igra prave vloge, ker se mnogokrat (seveda ne povsod in vedno) dela selekcija pri enem selektivnem izpi-tu, ki pa je navadno lažji od ostaJih neselektivnih izpitov. Tako potem ne gre-do povsod po naših oddelkih oziroma fa-kultetah v naslednji letnik najboljši štu-denti. Mnogo študentov mora tudi po pr-vem letu zapustiti fakulteto zaradi po-manjkanja prostorov, učil, predavateljev ipd. Od fakultete pa so navadno odslov-Ijeni z izgovorom, da niso sposobni za študij. AH menite, da je od 143 študentov prvega letnika psihologije sposobnih za drugi letnik le 45 študentov? Ali na ger-manistiki od 154 samo 62, na slavistiki od 71 samo 32 itd.? Na FF se je iz lansko-letnih prvih letnikov vpisalo v drugi let-nik samo 40 odstotkov študentov. Bomo sedaj, trdili, da vseh ostalih 60 odstotkov študentov ni sposobnih za fakulteto? Ali bomo trdili, da ne potrebujemo toliko kadrov s to izobrazbo? Menim, da nobe-na izmed obeh trditev ni utemeljena in tudi ne bo, dokler ne bo ustreznih racio-nalno preverjenih analiz.
1.   Kdo ve, koliko kadra s fakultetno, visoko in višješolsko ter akademsko izo-brazbo  sploh potrebujemo pri nas? Ko-likšno število strokovnjakov z univerzitet-no izobrazbo potrebuje naše gospodarstvo in javne sluS.be?
2.  Kdo nam zagotavlja, da ni več spo-sobnih  otrok za študij   iz   delavskih   in kmečkih  družin   kot  samo   tisti,   ki  se prebijejo do univerze?
3.   Kdo nam jamči to, da   gredo   pri osipu v naslednji letnik res najboljši med najboljšimi?
a) Kdo nam lahko zagotovi, da pri osl-pu ne odvržemo kakšnega študenta, Jd je sposoben za študij?
V zadnjih nekaj letih opašamo, da na fakultetah, visokih in višjih šolah ter aka-
TRIBUNA STRAN 2
demijah, kakor tudi na srednjih šolah na-rašča število študentov in dijakov, ki za-radi neurejenih gmotnih razmer ne mo-rejo redno študirati. Nekateri celo zaradi pomanjkanja sredstev sploh ne doštudi-rajo, ali pa se ne vpišejo na šolo, na ka-teri bi se lahko izobrazili za poklic, ki so si ga izbrali. Kaj je pri nas s kadrov-sko politiko? Kaj se dogaja sploh v naši gospodarski politiki? Načrtna kadrovska politika mora biti tesno povezana s pro-blemom zaposlovanja kadrov, posebno vi-sokokvalificiranih kadrov. Sistematič?ia ka-drovska politika mora predstavljati prav gotovo osnovni pogoj nadaljnje uspešne rasti našega gospodarstva.
Kdo je odgovoren za sistematično ka-drovsko politiko? — Samo z odgovorom družba ne smemo biti zadovoljni.
Poglejmo zanimiv primer. V Ustavl SFRJ piše v III. poglavju, 46. člen: »Druš-bena skupnost lahko materialno podpira verske skupnosti«.
Pri nas v Sloveniji se pcmekod pojav-Ija že obraten proces, da cerkev pomaga druzbeni skupnosti, odnosno bolj kon-kretno, že mnogim posameznikom, pred-vsem sinovom kmečkih družin. Takšna poteza naše cerkve se mi zdi zelo huma-na, postavlja pa se mi vprašanje, če je to za našo socialistično skupnost v ideo-loškem pogledu pozitivno. (Primer ene Mariborskih gimnazij)
Vemo, da so pred vojno bili predvsem duhovniki in učitelfi tisti, ki so v šolanju vodili in materialno podpirali nadarjene učence. Kdo opravlja v naši družbi to funkdjo?
Tu se nehote spomnim javne tribune o socialno-ekonomskem položaju študen-tov, ki je bila 20. III. 1964 na FF v Ljub-Ijani. Javno smo povedali, da je v zad-njih treh letih padel delež študentov iz kmečkih in delavskih drušin skupaj za 44 odstotkov. Naj omenim dve točki v za-ključkih:
—  Prosta pot do študija naj bo dejan-sko odprta vsakemu, ki je za študij spo soben.   Materialni   dohodki   drušine   ne smejo biti kriterij za študij.
—  Apeliramo na odgovorne institucije, da spremljajo šolanje otrok iz vseh slojev (kmetov, delavcev in uslušbencev), da rev-nejše   podpirajo   in   izglajujejo   razlike med   posameznimi   kategorijami   Se   od osnovne šole preko srednje šole do uni-verze. Posamezne šole morajo spremljati tn se zavzemati za šolanje vseh sposob-nih učencev.
Znano mi je, da se je problem padca deleSa študentov iz kmečkih in delavskih drušin pojavil tako v kapitalističnih drža-vah, kot tudi v socialističnih, toda povsod so ga znali rešiti. Omenil bi, kako so ga rešili v socialističnih dršavah (znano mi je za tri države). Npr. v ČSSR še sedaj velfa, da $e morajo otroci premošnejših drušin (ing., dr. itd.) v večini po konča-nl srednji šoli zaposliti m leto ali dve,
šele nato se lahko prijavijo na univerzo. Nekaj časa pa je bil celo prepovedan vpis na univerzo otrokom iz premožnejših dru-žin (predvsem iz uslužbenskih). To je prikaz enega ekstrema, naša praksa pa se nahaja v drugem.
Pri nas zgovorno kažejo številke: 75 študentov iz kmečkih, 88 študentov iz de-lavskih in kar 1037 študentov iz usluž-benskih družin, da problema padca štu-dentov iz revnejših družin nihče ne sku-ša ublažiti, kaj šele razrešiti, oziroma preprečiti.
še posebno se mi zdi nujno, da čim-prej rešimo ta problem, ker sodim, da s rapidno rastjo cen nastajajo vedno večje razlike med Ijudmi oziroma druzinami.
Menim tudi, da bi se pri nas odsto-tek nepismenih znatno zvišal, če ne bi Ustava govorila o obveznem šolanju. Ker so stroški za šolanje zelo visoki in iz leta v leto rastejo, bi si mnogi starši premi-slili, preden bi dali otroka v osnovno šolo.
Kakor sem omenil uvodoma, sodim, da je nujno potrebno ugotoviti, kolikšno šte-vilo strokovnjakov z univerzitetno izobraz-bo potrebuje naše gospodarstvo in javne službe, preden lahko sploh izvajamo umet-no selekcijo oziroma osip. Vsekakor mo-ramo tudi ugotoviti, kakšen naj bo ob-seg in tip univerzitetne izobrazbe. Vedeti moramo torej, katere so potrebe prakse. Šele na podlagi teh podatkov bomo zago-tovo vedeli, ali daje univerza takšna ka-kršna je dovolj strokovnjakov in ali ima-jo strokovnjaki iz naših univerz ustrezno izobrazbo.
Ustava SFRJ zagotavlja neomejen vpis na univerzo, o^delki in fakultete pa se potegujejo za numerus clausus. Na prvi pogled se zdi, da je nastala tu kontradik-cija. Po mojem mnenju pa le ni tako. Po Ustavi ima vsak občan enake možno-sti za šolanje; s tem pa ni rečeno, da ima tudi enake sposobnosti za študij. če bi bil numerus clausus izveden po sodobnih metodah, tako da bi se res preskusila sposobnost in nagnjenje kandidata za do-ločeni študij, potem ne bi bil numerus clausus v nasprotju z ustavnim načelom.
Numerus clausus je sicer slab način selekcije, vseeno pa menim, da je ve-liko boljši kot pa sedanja umetna selek-dja, pri kateri je navadno določen nek izpit kot selektivni in to po nekem apri-ornem planu. še več — včasih se celo delo selekcifa po domeni dveh ali treh profesorjev.
Sedaj bi vprašal, kdo ima sploh pra-vico, da določi, koliko študentov naj se vpiše iz prvega v drugi letnik, preden se sploh ve, koliko kadra potrebujemo, ozi-roma kakšna je potreba prakse po dolo-Čenih strokovnjakih? Tisti (posameznik ali skupina), ki odredi, da se lahko eno leto vpiše iz prvega v drugi letnik (po osipu)
Pomlad — Foto: Dolenc
štirideset študentov, drugo leto trideset, tretje leto petdeset študentov... ravno tisti dela, po mojem mnenju, v nasprot-ju z ustavnim načelom.
Zelim, da pride v zaključke letošnjega aprilskega srečanja naslednje:
1.    čimprej   se   naj   ugotovi,   kolikšno število strokovnjakov z univerzitetno izo-brazbo potrebuje   naše   gospodarstvo   in javne službe.
2.  Prosta pot do študija naj bo dejan~ sko odprta vsakemu, ki je za študij spo-soben.    MatericUni    dohodki    družine    ne smejo biti kriterij za študij.
3.  Odgovorni Ijudje oziroma institucije morajo  spremljati šolanje otrok iz vseh slojev;   morajo  revnejše  podpirati  in  iz-glajevati razlike med   posameznimi kate~ gorijami   že   od   osnovne   preko   srednje šole do univerze. Posamezne šole morajo spremljati ia se zavzemati za šolanje vseh sposobnih učencev.
4.   če bomo začeli uvajati na oddelke oziroma   fakultete   numerus   clausus,   se mora  to   izvajati   povsod   v   Jugoslaviji istočasno, sicer  bo na   oddelke   oziroma fakultete, kjer še ne bo omejenega vpisa, prevelik naval študentov.
5.  študij ne smemo postavljati kot po-litičen problem in ga pustiti, da ga raz-rešujejo politične organizacije.  Samo po-litično reševanje problemov univerze  go-tovo nosi s seboj napake.
6.   Problem   šolstva,   študija,   selekcije ipd. morajo reševati tisti, ki so za to po-klicani — odgovorni.
Martin Stipolšek
AKTUALNA POLEMIKA • AKTUALNA POIEMIKA # AKTUALNA POLEMIKA  0 AKTUALNA POLEMIKA  • AKTUALNA POLEMIKA
Problem staža
2e dalj časa se študentje medicine bo-rijo z raznimi problemi glede oblike in vsebine pouka. Reforma, ki smo jo pri nas prvi izvedli, ni prinesla vsega, kar smo želeli, je pa pokazala, da pot le ni zgrešena.
Toda nad vsemi drugimi je še vedno tisti problem, ki se vleče že leta — celo desetletje — to je problem staža.
Zvezni zakon predpisuje, da mora vsak medicinec po končanem študiju opraviti enoletni staž, preden lahko stopi v redno delovno razmerje. To je vsem dobro zna-no. Toda — kdo ga je dolžan organizi-rati, kdo kontrolirati in predvsem, kdo financirati — to pa še danes ni znano.
Mladl zdravnik-stažist se na stažu znaj-de v popolnoma novi vlogi. Tu je njegov prvi kontakt z bolnikom »iz oči v oči«, tu naj bi formiral svoj odnos do bolnega človeka, tu naj bi se vključil v kolcktivno delo, se srečal z opevanim tovarištvom na delovnem mestu in dobil svojo prvo na-grado za svoje samostojno delo. žal pa večkrat temu ni tako. Nihče ne sprejme rad stažista, še manj se mu ljubi, da bi ga plačal. Stažist je torej v breme.
Zahtevajo, da dela na delovnem mestu, da  sodeluje  v   strokovnem  izobraževanju
ter se angažira kot družbeno-politični de-Iavec. Stažist pa mora ob vsem tem raz-mišljati, kako si bo — če nič drugega — vsaj socialno zavarovanje sam plačal. Iz-gubil je namreč status študenta, redno zaposlen pa tudi še ni. Socialistični od-nosi med ljudmi in naše samoupravlja-nje pokažejo tu kaj žalostno podobo.
V ilustracijo bi navedel primer, ko ne-ka zdravstvena ustanova na prošnjo za stažiranje odgovarja: »Da, pri nas lahko opravljate staž eno leto in vam ga bomo plačali — pod pogojem, da se zavežete, da boste potem tri Ieta delali pri nas«. To pa je že precej podobno mešetarjenju.
Mnogo sestankov Zveze komunistov in raznih organov Zveze študentov je bilo po-svečeno temu vprašanju, vendar se stvari bistveno niso spremenile. Res je, da se v zadnjem času kažejo neki simptomi iz-boljšanja, vendar so osamljeni in neko-ordinirani. Nekatere bolnice v Sloveniji (Maribor, Celje, Novo mesto) so razpisale določeno  število  mest  za  stažiste  in  jih
bodo tudi plačali — menda preko ZSZ. To nam kaže, da problem ni nerešljiv, le da ostale ustanove nimajo posluha za sa-iPoiniciatiiTio reševanje tega problema.
Komunisti in tudi ostali študentje na medicinski fakulteti mislimo, da bi se ta problem rešil le tako, da se za rešitev za-vzamejo vsi zainteresirani in odgovorni družbeno politični činitelji. Predlagamo:
—   da  se   vprašanje   organizacije   staža čimprej reši v zveznem merilu,
—   da se  za  predpis vsebine  staža in kontrolo zavzame fakulteta,
—  da vse bolnice napravijo sistcmatiza-cijo   delovnih   mest   za   zdravnike-stažiste in da se plačajo po  tarifnem pravilniku kot zdravnik-začetnik.
Sodimo, da je reševanje problema sta-ža nujnost, saj mnogi problemi v naši zdravstveni službi izvirajo že od tega za-četka. Zato pozivamo vse komuniste, da se angažirajo za čim hitrejšo rešitev tudi tega problema.
Herman Lešnuk
Lov na čarovnice
Spet smo jih našli, grešne kozle ki to se lotili pisanja satir v Tribuno! Greš-ne kozle, ki »kritikantsko obravnavajo naše družbene probleme«, ki »napadajo naš družbeni sistem,« ki »so proti socia-lizmu«, da, našli smo jih, ki skušajo is Tribune SPET narediti »zvočnik Perspek-tiv«! Lahko si jih plastično predstavljam, kako sedijo na tajni seji tajne perspekti-vaške organizacije (za katero smo zmot-no mislili, da je pozabljena) in si pustijo vcepljati temne perspektivaške misli v svoje mlečne, še družbeno neosveščene in labilne glave. In, eto, posledice so tu; humoristična stran lista je oživela, poja-
vila se je spet satira in kakšna, seveda razbijaška, nekonstruktivna, protidržavna in protisocialistična! čisto v smislu Zado-voljnih Kranjcev, ki so, na srečo, našli epilog pred sodiščemf!), in za katere smo mislili, da se ne bodo več ponovili.
To naj bi bil uvod. Precej strupen, vendar ne bolj, kot so bile proti koncu lanskega leta strupene polemike v Tribu-ni in Mladini. Nasprotno pa protestna pi-sma, ki so se pojavila v zadnjih tednih na račun nekaterih satiric, niso tako strupena. Tudi napadov na konkretne av-torje ni, iz pisem pa odseva pristna za-vzetost za odpravo nečesa, kar (po mne-nju piscev) ni prav. Popolnoma razumlji-vo in pravilno. Vendar pa je v teh pi-smih nekaj, kar ni dosti manj hudo in neprijetno — površnost in nezmožnost presojanja kaj je kaj. O tem govori v prejšnji številki članek Evalda Flisarja, ki je avtorjem teh pisem na splošno raz-ložil, v čem se motijo, v tej njegovi splošnosti pa bi ga rad dopolnil s kon-kretnostjo. Mimogrede, »splošnosti« je že povsod prevec in se zato dogaja, da osta-ja konkretnost skrita in nepopravljena.
Rad bi torej skušal odkriti, KAJ je v satiricah (da bi jih imenovali satire, še ne zaslužijo), objavljenih na humoristični strani Tribune takega, kar bi s pravico imenovali protidržavno in protisocialistič-no. Kaj v teh delcih bi lahko škodilo na-šemu družbenemu razvoju, kaj je tisto, kar je »proti sistemu«, kaj je celo »proti socializmu« in iz česa lahko sklepamo, da gre za »politično manifestacijo idej, ki v bistvu izhajajo iz sovražnega odnosa do naše stvarnosti«! Satir, Pepi, Božidar Kru-cifiks, Peter Baloh in ostali, ali ste res sovražniki naše stvarnosti, ali ste res pro-ti socializmu (in če ste proti, zakaj!! po tem pravzaprav ste?). Tega so vas nam-reč obdolžila protestna pisma. Vaše pri-spevke so imenovali arogantne, globoko žaljive in nepoštene, vsem skupna pa je ugotovitev, da naravnost napadate naš družbeni sistem. Torej ste za kapitalizem, ali pa vsaj anarhisti? Ali ste res?
Vem, da NISTE. Avtorji protestnih pisem so čisto enostavno vrgli v isti koš kritiziranje NAPAK in kritiziranje SISTE-MA; prepričan sem, da ne namenoma, saj sami pravijo, da je potrebno napake odkrivati. Zakaj torej? Ker so bili površ-ni in ker nimajo prave predstave o tem, kaj je satira kot literarna ali publicistič-na zvrst. Evald Flisar jo približno ozna-či s tem; »Satira ne posploši napake NA DRUŽBO, ampak posploši napako samo. Definicija sicer ni popolnoma pravilna (in tudi ni definidja v celoti,) vendar v tem primeru zadostuje. V čem je zdaj upravičen očitek, da so avtorji teh satiric napadli sistem?
Kranjski študentje so nam posredo-vali kar seznam inkriminiranih del. Za-čne se s Prepovedanimi pismi. V njih kar mrgbli misli, ki bi jih lahko obsojali kot protidružbene in preveč jih je, da bi na tem mestu skušal na vseh dokazovati, da jih ne smemo tako imenovati. Tudi ne vem, katere od teh misli so pisce protest-nih pisem najbolj razjezile. Vzemimo zgodbo nekega moža o standardu. Slan-dard pobegne v tujino in narod roma za njim in se vrača v opel rekordih. Vsi ve-mo, da je gospodarstvo v zagati, da so cene zrasle pod nebo vn da vse to gotovo ne prispeva k povišanju- standarda. Tudi to vemo, da je avtomobil v tujini laže zaslužiti kot pri nas (razen v izjemnih primerih, ki jih omogočajo naši carinski predpisi). Kaj je torej Satir zagrešil, ko je to zapisal v humoristični obliki? Mor-da pa je hotel povedati, da bi TUDI V SOCIALIZMU MORAL BITI VISOK STAN-DARD? Potem piše o tistih, »ki so se po-delali na svoje poreklo in povedali, da gre vsak pes k tisti niizi, s katere padajo večje kosti.« Ali to ni obtožba pojava, ki ga V SOCIALIZMU NE BI SMELO BITI, pa je? Torej hoče, da se odpravi POJAV in ne SOCIALIZEM! Nato piše, da bo verjetno izvoljen in da bo moral nehati pisati Prepovedana pisma in da bo postal socialistični teoretik in kot tak ogromno prispeval na poti v socializem. V povsem resnih časopisnih člankih v Delu in dru-god Idhko zasledimo tarnanje, da neka-teri poslanci po izvolitvi izginejo in se sploh ne pokažejo več volivcem, da pre-nehajo biti kritični in da se dogaja, da postanejo tisto, kar se imenuje socialistič-ni teoretik — na sejah, konferencah, se-stankih tu, sestankih tja in tako naprej. Ali zdaj to, da je Satir to napisal v sa-tiri pomeni, da hoče odpraviti SOCIALI-ZEM?
Nerazumljivo mi je, da je prišla na seznam tudi zgodbica O psu, ki sem mu stopil na rep. Skromno, a dovolj du-hovito prikazan pojav, da skicšamo z vse-mi sredstvi odpraviti neko napako, sa-mo bistva se ne lotimo. Kje je tu tisto, kar je proti socializmu? Ali lahko reče-mo, da v naši druzbi v vseh situacijah zadenemo žebelj na glavo? S trditvijo, da ga zadenemo, se vendar nihče ne slepi. Vprašanje, kaj je tu proti socializmu za-grešil avtor Pepi, je odveč. če je svojo misel ovil v obliko neke vrste basni, je storil to, kar pač delajo satiriki; ideji je dodal literarno satirično obliko.
Sledijo Poučne zgodbe iz živalskega in rastlinskega sveta. Prav nič posebnega niso, napisane pa so po principu basni; na živali prenesene človeške lastnosti tn situacije. Napredovanje po tujih zaslugah, razmere  v  nekaterih  naših  podjetjih...,
nič novegu in nič nevarnega, kot so to videli prezavzeti kritiki iz Kranja. Avtor obravnava NAPAKE ...
Volilne parole so posledica govoric, ki krožijo med Ijudmi; »Baje ne dobiš pot-nega lista, če ne prideš volit,« in podob-no. Sistem z vabili, ki jih ob prihodu na volišče oddaš, res ne dopušča, a bi ko neopazno od volitev izostal, vendar se na to premalo razumem, da bi lahko sodil. Huda pa je obsodba, da so parole pro-tisocialistične.
Tudi karikature niso ušle strogim očem svojih moralno-političnih kritikov. Kari-katura Predvolilna aktivnost pokaže čisto vsakdanjo človeško lastnost; izbral boš tistega, ki ti bo zato vsaj nekaj nudil. Ne vidim nobenega napada na sistem. Pred in po-kongresna aktivnost tudi ni prikaz kake napake, ampak šaljivo simboličen prikaz aktivnosti pred in po kongresu; z marsikatero slabostjo se je pometlo v ti-stem času; zakaj si ne bi tiste karika-ture razlagal tako, ampak iskal neke skri-te protisocialistične pomene? Zadnji kari-katuri pa so se Ijudje najbolj smejali. Ne bom ugibal zakaj!
Začudil sem se, da na pravkar obrav-navanem seznamu nisem našel Petra Ba-loha in njegovih Indijancev, gusarjev in volivcev. Gotovo so le slučajno ušli, saj so mogoče od vseh satiric in karikatur »najmočnejši«. ZELO SO PRETIRANI,Ba-loh se je verjetno preveč držal literarne teorije, ki zahteva, da satira na potenci-rant drastičen način opiše neko vsakdanje dejstvo. Toda kar je napisal, je napisal iz prepričanja, nekaj se mu je zdelo na-robe in napisal je v satirični obliki. TO-DA TUDI ON ZATO NI PROTI SOCIA-LIZMU! Verjetno bi PRAV V TEM SI-STEMU hotel imeti drugačne, po svojem prepričanju boljše volitve.
Vem, da stoodstotno natančen nisem bil, in nisem mogel biti, saj. tega ne do-pušča prostor in tudi nisem imel name-na na to temo napraviti doktorsko diser-tacijo. Tudi poskus razlage obdolženih del je nehvaležen posel, ki mi ga bo mo-goče po objavi kdo očital, vendar sem menil, da imam pravico v teh satiricah iskati dobro, če so lahko drugi iskali slabo. Rad bi samo prepričal avtorje pro-testnih pisem in tiste, ki se z njimi stri-njajo, da je krivično očitati mlademu človeku, študentu, ki je šele začel druž-beno delovati, da vse, kar dela, dela s prepričanjem, da dela proti svoji druzbi, da je proti socializmu in podobne stvari, ki toliko da niso izdaja domovine.
Na žalost pa Slovenci prav zaradi ta-kega lova na čarovnice še nimamo sati-re, ker jo je v takih pogojih težko napi-sati, čeprav je snovi dovolj.
Mate Dolenc
Na rob »najbolj
demokratičnim
volitvam"
Čeprav se to sliši precej absurdno, saj postavlja v dokaj čudno luč vse naše pretekle volitve, samo to frazo kajpada tudi slišali oziroma brali ob zadnjih vo-litvah (26.3.1965). Da ne uporabljamo tako visoko letečih fraz, naj pokaže ta primer:
V neki obmestni volivni enoti, ki je hotela po vsej sili (vsaj volivna komisi-ja) čimprej doseči 100 odstotno volilno udeležbo, se je zgodilo naslednje:
še pred poldnevom je prišel »aktivist« na dom mladinke, ki še ni volila. Apeli-ral je nanjo, naj čim prej opravi svojo dolžnost. Mladinka pa mu je odgovorila, da nima smisla voliti, ker je pač samo en kandidat, ki bo tako ali tako izvoljen. (Volitve z enim kandidatom zanjo pač niso volitve.)
Zgodaj popoldne pa sta jo prišla »snu-bit« še dva »aktivista« z besedami, da je edina, ki še ni volila in da mora to v naj-krajšem času storiti. Dekle jima je odgo-vorilo tako kot prejšnjemu. Zdaj je akti-vistoma zavrela kri in sta rekla, da jih pač »otroci« ne bodo »zaje...« in da jo je treba »na kolena in palico v roke«...
»Aktivist« je šel tudi na dom mladinca, ki ga ni bilo doma in še ni volil. Tudi tam je energično zahteval, da mora »prav precej« priti na volišče in naj se »ne dela norca iz njih«.
Mislim, da komentar ni potreben in da tako ne bomo spravili Ijudi na volišča. Samo volilno abstinenco — zlasti tam, kjer je en sam kandidat — pa tudi lah-ko štejemo k volitvam. Včasih nam veli-ko pove!
T. Kranjc
Pripis: Najprej, da se razumemo: pd-smo, ki ga objavljamo, je oseben revolt nekoga izmed nas študentov. Je lep pri-mer abstraktne konkretnosti. Obravnava konkreten primer volišča, toda dejstva skrije pod narekovaje, zavije jih v ozna-ke »aktivist«, »mladinec«, razvodeni jih v izraze kot so: »neki«, »nekje«, »neka« itd. — nčma podoba marsikaterega pisanja, le da brezbarvnosti izrazov dodaja svetniški sij ogorčenja in ogenj jeze: to ogorčenje in ta silna jeza pa seveda letita na Tri-buno, ki je v uvodniku št. 10 označila bli-žajoče se volitve za »volitve, kl so se zeJo približale tisti demokratičnosti, h kateri že dolgo stremimo.« (Pred volitvami, av-tor B. Močnik).
To je pravzaprav kritika Tribune, prav zato jo objavljamo. Ob njej se lahko za-mislimo. Primer, ki ga navaja tovariš Kranjc, najbrž ni edini, toda kljub temu to ni splošna praksa volitev, temveč osta-ja primer. (Prav zato se nam zdi ocena volitev v uvodniku veliko pravilnejša in preciznejša).
Toda primer ostaja in opozarja. Nas vse. Opozarja nas, da mnogo naših ljudi še danese ne ve, da bistvo demokratično-sti naših volitev ni v vprašanju, ali eden ali dva kandidata. Opozarja nas, da vča-sih doslej samo deklarirana demokratič-nost postaja stvarnost: ne vselej in pov-sod, toda postaja; pravica volivne absti-nence je samo druga stran volivne pra-vice.
Toda primer še vedno ostaja in opo-zarja. Kako dolgo še?
Uredništvo
TRIBUNA STRAN   3
1.  Kakšna je narava in vloga univerze ˇ naši družbi in kakšna naj bi bila?
2.  Ali obstoječa univerza pri nas ustreza pojmu univerze?
3.  Kakšni ljudje naj  bi  se   iz študentbv izoblikovali na univerzi?
4.  Ali   je po   vašem mnenju   v   Sloveniji mogoče  dejansko  organizirati vee uni-verz?
5.  Kaj meiiite o potrebnosta  oziroma ne-potrebnosti študija na tretji stopnji in o rezultatih, ki smo jih dosegli na tem področju?
6.  Ali je pri nas vloga pedagoških in znan-stvenih   delavcev   pravilno   cenjena   in ocenjena?
7.  V čem  naj  bi bilo  po vašem mnenju bistvo  reforme na univerzi?
8.  V čem je ključ za napredek univerze?
9.  Ali je res. da je univerza doživela ob izvajanju   reforme   moralno   politične, organizacijske in materialne udarce in kako bi bilo mogoče to popraviti?
10. Kako naj bi po vašem študentje sode-lovali pri izboljšanju stanja na univerzi in stanja univerze v družbi?
TINE LAH
Poslali ste mi deset znanih vprašanj o omenjeni temi, ki se ponavljajo v vaših intervjujih. Da bi mogel na vprašanja odgovoriti kratko, naj bravec upošteva tudi moje članke o študijskem sistemu in njegovem preoblikovanju v »Vprašanjih naših dni« in v »Našem gospodarstvu«.1
1 Izobraževanje gospodarskih kadrov, Vprašanja naših dni 1963/21; Reforma vi-sokošolskega študija, Naše gospodarstvo 1965/2 in Potreba po celovitem preučeva-nju gospodarskih vprašanj, Naše gospo-darstvo 1965/3-4.
Manj zanimivo, četudi pomembno, je obhkovno pravno vprašanje narave in vlo-ge univerze v naši družbi, ki se rešuje bodisi z opredelitvijo univerze kot zdru-ženja samostojnih visokošolskih zavodov, bodisi z opredelitvijo univerze kot delovne organizacije s posebnim položajem. Zdi se mi pa, da je prvotni pomen narave in vlo-ge univerze v naši družbi v njeni stvarni dejavnosti na vzgojnem, kulturnem in znanstvenem področju. Oblikovno pravno vprašanje univerze so v dolgoročnem raz-voju reševali v različnih dobah in pogojih različno, vendar pa praviloma s težnjo, da se zagotovi urejena in resnično vzgojna, kulturna in znanstvena dejavnost, ki je le redko kdaj bila skladna s prevladujočo konvencionalno miselnostjo dotočene druž-bene ekonomske ureditve. Menim, da se šele z uveljavljanjem samoupravljanja v pogojih pospešenega povezovanja samo-stojnih enot narodnega gospodarstva in družbene skupnosti začenja doba, ko bo oblikovno pravno vprašanje izginilo in bo stvarna dejavnost visokošolskih zavodov prvotnega pomena. Za določena skupna vprašanja s področja pedagoške, kulturne in znanstvene dejavnosti se bodo na do-ločeni ravni in področju samostojni viso-košolski zavodi prostovoljno povezovali, da bi povečali učinkovitost svoje dejavnosti. Povezovanje visokošolskih zavodov je re-zultat pospeševanja povezovanja visoko-šolskih učiteljev, v mejah visokošolskega zavoda, ki ima svoje korenine skladno z naravo svoje dejavnosti v ustreznih od-delkih oziroma dejavnostih v ustreznih delovnih organizacijah in neposredno v ria-ravi. Koristno dejavnost človeka je zaradi hitrosti razvoja proizvajalnih sil, ki ga po-spešujejo razvoj kulture, znanosti in vzgo-je, vedno teže razmejiti na tisto, ki sodi v kulturno in znanstveno dejavnost in na tisto, ki vanjo ne sodi. Resnična kulturna in znanstvena dejavnost, z njima pa vzgoj-na dejavnost, si prizadeva pomagati ustva-riti pogoje, da bi izginila razlika med um-skim in ročnim delom, da bi človek ob-vladal prirodo in da bi izginila možnost izkoriščanja  človeka  po  človeku.
čim bolj se družbeno ekonomski po-goji in okolje, v katerem se opravljajo kul-turne, znanstvene in vzgojne dejavnosti, tudi približuje omenjenim ciljem, tem bolj postajajo pomembne in bolj povezane z vsemi družbenimi in ekonomskimi de-javnostmi. Večja stopnja take povezanosti povečuje količinsko in kakovostno potrebe po teh dejavnostih in njihov neposredni vpliv na celotne družbene in ekonomske dejavnosti. Zato vsaka družbena in na-rodno gospodarska enota z visokošolskimi zavodi vred, ki pospešujejo omenjeni pro-ces, na določen način in v določeni me-ri prispsvajo v kulturno zakladnico člove-štva. Ta prispevek pa ni mogoče meriti ni-ti po oblikovno pravni opredelitvi, niti po področjih dejavnosti določene univerze, ampak edino po resnični kulturni, znan-stveai in vzgojni dejavnosti, ki prispeva k pospeševanju omenjenega procesa.
Ker naj tradicionalna beseda univer-ze označuje vsako resnično kulturno, znan-stveno in vzgojno dejavnost in ne samo določeno obliko in organizacijo teh dejav-nosti, potem morem trditi, da je tudi npr. študijski sistem treba razumeti kot celovi-tost in ne posamezne zavode ali skupino visokošolskih zavodov. Določen model študijskega sistema, ki v določeni dobi in pogojih po mnenju večine ustreza, ne kaže uveljavljati tako, da se vsiljuje vsa-
kemu visokošolskemu zavodu vse njegove prvine. Te morajo biti prisotne, npr. na Slovenskem, ne pa v posameznem visoko-šolskem zavodu. Za pospeševanje pove-zanosti številnih samostojnih enot študij-skega sistema v enoten študijski sistem smo v preteklosti imeli premalo denarnih in kadrovskih možnosti. Z ustvarjanjem teh možnosti se vzporedno pospešuje zav-zetost visokošolskih zavodov, posamezni-kov in ostalih činiteljev za omenjena vpra-šanja.
Z vedno hitrejšim razvojem proizvajal-nih sil se zavestno oblikovanje človeka vedno bolj širi preko časovno omejenega oblikovanja npr. na visokošolskem zavodu. V sodobnih pogojih študija sta čedalje bolj pomembna osnovna in srednješolska izobrazba in podiplomski študij. Mogli bi celo trditi, da v določeni meri izobraže-vanje, vzgoja in študij sploh ne prene-hajo. Iz tega sledi tudi logičen sklep o ne-ogibnosti vedno večjih povezanosti viso-košolskega zavoda s celokupno družbeno in ekonomsko dejavnostjo nasploh in po-sebej z ostalimi ustreznimi enotami, npr. slovenskega študijskega sistema. študent je torej posredno ali neposredno v stiku z določeno enoto študijskega sistema pred študijem in po študiju na visokošolskem zavodu ne glede na to, če študira na viso-košolskem zavodu prve, druge ali tretje stopnje. Visokošolski zavod naj iz študen-ta oblikuje v prvi vrsti človeka, ki ni sa-mo kulturno razgledan in oborožen z zna-njem, ampak je pripravljen svojo dejav-nost zavestno usmeriti v prizadevanje za uresničitev idealov sproščanja človekove ustvarjalnosti, odpravljanja razlike med umskim in ročnim delom, odpravljanja vsakega izkoriščanja človeka po človeku in obvladanja prirode po človeku.
Tako kakor pojmujem »univerzo«, ko naj beseda označuje povezanost vseh res-ničnih kulturnih, znanstvenih in vzgojnih dejavnosti ne glede na oblikovno pravno opredelitev univerze in področje univerze, potem že od tod izhaja, da je mogoča le ena resnična »univerza«. K uresničitvi »uni-verze« pa naj prispeva najustreznejše šte-vilo samostojnih visokošolskih zavodov ne glede na kraj v pogojih pospeševanja povezanosti v enoten študijski sistem in v pogojih povezanosti z ustreznimi drugimi družbenimi in ekonomskimi dejavnostmi. Torej ne več »univerz«, ampak mogoče je organizirati potrebno število visokošolskih zavodov, ki zagotavljajo vse prvine določe-nega študijskega sistema.
Visokošolski zavodi, ki imajo prvo in drugo  stopnjo študija  ali pa  študij  brez
Foto: Brezovar
stopenj na ravni druge stopnje, so pravl-loma tudi najpomembnejši nosilci znanstve ne dejavnosti področja, za katero usposab-Ijajo študente. Mnenje, da se vedno bolj povezuje dejavnost visokošolskega zavoda z ostalo vzgojno dejavnostjo in z znanstve-no dejavnostjo ostalih delovnih in druž-benih organizacij, ki sem ga izrazil, po-meni tudi trditev, da je tretja stopnja štu-dija zelo koristna in neogibna. Tretja stop-nja študija ne predstavlja samo organizira-nja študija za tiste, ki se poklicno posve-čajo vzgojnemu in znanstvenemu delu na visokošolskih zavodih in znanstvenih zavo-dih, ampak tudi za vedno številnejše znan-stvene delavce, ki so potrebni v delovnih organizacijah in različmih zavodih, v kate-rih se organizirajo skupne dejavnosti zdru-ženih delovnih organizacij. Na tej ravni vi-sokošolskega študija pride do izraza nuj-nost pospeševanja povezanosti visokošol-skih zavodov v jugoslovanskem in medna-rodnem merilu, da bi bilo mogoče dosegati največje   študijske   in   znanstvene   učinke.
Proces pospeševanja povezanosti in ce-lovitosti samostojnih visokošolskih zavo-dov v enoten študijski sistem in povezano-sti z ostalimi ustreznimi družbenimi in ekonomskimi dejavnostmi pomeni hkrati uveljavljanje pravilnega vrednotenja in ugleda pedagoških in znanstvenih deiavcev. V tem procesu mora izginiti težnja poeno-stavljanja kulturne, znanstvene in vzgojne dejavnosti na raven »Kritja potreb« in iz-giniti mora težnja, da je kultuma, znan-stvena in vzgojna dejavnost tista, ki je iz-ven določene družbene in ekonomske de-javnosti in namenjena le za kritje izbra-nih in določenih potreb. Ljudje, brez do-ločenih neobjektivnih nagibov, zelo cenijo in visoko vrednotijo pedagoške, znanstve-ne^ in kulturne delavce, če so nosilci res-nične kulturne, znanstvene in vzgojne de-javnosti.
Z znanstvenimi metodami bi morali ugotoviti resnicjne kultume, znanstvene, vzgojne, gospodarske, upravne in druge potrebe po kadrih in ustrezno materialnim ter kadrovskim pogojem zagotoviti kritja teh kadrovskih potreb. Zdi se mi, da bo laže zagotoviti materialno osnovo, kakor pa pridobiti kadrovske pogoje za' študij-sko preoblikovanje. V prizadevanju za preoblikovanje študija moramo izhajati iz materialnih in kadrovskih pogojev, ki so v določeni dobi in na določenem področju, ne pa zgolj iz materialne osnove univer-ze, kakor jo pojmujete, ko postavljate vprašanja. Tako ožje pojmovanje material-nih m kadrovskih pogojev ne kaže stvame možnosti bodočega razvoja na tem področ-ju in ni v skladu z dialektično zakonitost-jo raz,voja proizvajalnih sil v pogojih po-speševanja samoupravljanja človeka ob so-časnem pospeševanju svobodnega povezo-vanja posameznikov in enot v celoto.
če označujem z besedo univerza celo-kupnost resnične kulturne, znanstvene in vzgojne dejavnosti, bi bil resničen in po-spešen napredek teh dejavnosti oziroma »univerze« mogoč v pogojih preusmeritve vsega narodnega dohodka človeštva v kul-turno, znanstveno, vzgojno in ekonomsko dejavnost v pogojih aktivne miroljubne koeksistence. Dokler pa tega ne bomo do-živeli z enkratno potezo, moramo v pogo-jih stvarnega procesa pospeševati tiste dejavnosti, ki prispevajo k ustvaritvi take-ga ključa. Računati moramo torej s stvar-nimi možnostmi in si prizadevati, da v tem okviru ustvarimo najboljše možne učinke.
Iz nekaterih člankov, v katerih so av-torji obravnavali vprašanje štuclijske re-forme, je mogoče sklepati, da je »univer-ža«, pojmovana po vaše, doživljala dolo-čene udarce. Ne morem si točneje pred-stavljati udarcev, kakor jih v vprašanju navajate. čeprav sem daleč od trditve, da v naših družbeno političnih pogojih ne bi bilo mogoče neqbjektivno motiviranemu posamezniku in organu zadajati krivičnih udarcev, vendar pa močno dvomim v to, ko gre za visokošolske zavode, ki imajo v našem družbeno ekonomskem sistemu visoko stopnjo avtonomnosti in številne resnične znanstvene, kulturne in vzgojne kadre, da bi bilo mogoče zadajati take udarce nekaznovano, najmanj pa, da bi jih resignirano prenašali. Toda gre za to, kaj mislite z omenjenimi udarci. Pospe-ševanje samostojnosti visokošolskega za-voda in uveljavljanje posameznih prvin študijskega sistema na določenem področ-ju in ne v vsakem posameznem zavodu ter kadrovskih krepitev visokošolskih za-vodov pa prav gotovo pomeni ravno na-sprotno od vašega vprašanja.
študentje bi po mojem mnenju najbolj pomagali izboljšati stanje na visokošol-skih zavodih, če bi pospeševali pripravlje-nost vedno večjega števila študentov, da bi se resno poglobili v študijsko snov in da bi v rednem roku opravili izpite. V ustrez-ni meri bi mogli pomagati izboljšati stanje na visokošolskih zavodih tudi s primernim in učinkovitim sodelovanjem v organih upravljanja visokošolskega zavoda in svoje študentovske organizacije. Prav tako pa morejo študenti pomagati pri izboljševa-nju stanja univerze v družbi, če po diplo-mi utrjujejo njen ugled z nenehnim izpo-polnjevanjem, s sodelovanjem z visokošol-skim zavodom in z uveljavljanjem znan-stvenih metod v svojem delu. Tako se namreč ustvarja najneposredneje poveza-nost nied teorijo in prakso in obratno med prakso in teorijo.
SREDNJEŠOLCI
DVOJEZIČNO ŠOLSTVO V PREKMURJU
8. aprila letos je klub študentov Prek-murja (KŠP) orgajiiziral javno razpravo o dvojezičnem šolstvu v tem predelu Slo-venije. Kot osnova za razgovor naj bi slu-žile teze, ki so bile objavljene v Tribuni. Sama objava tez se je izkazala za do-bro zamisel, zaradi objektivnih razlogov pa so bile objavljene samo en dan pred diskusijo. Udeležba je bila dobra in štu-dentje so pokazali veliko zanimanje. Pri-sostvovali so tudi številni povabljeni pred-stavniki republiških, šolskih ustanov in občin ter šol s prekmurskega območja. Vsekakor je ta udeležba povabljenih zelo pozitivno dejstvo, saj so pokazali da so pripravljeni prisluhniti interesom študentov in jim vsestransko osvetliti do-ločeno problematiko. Pozitivno je tudi dejstvo, da se je prav pokrajinski klub lotil obravnave takega vprašanja.
Zanimivo je, da so nekatere postavke iz teh ovrgli hkrati študenti in povablje-ni predstavniki iz prosvetnega življenja. 2e takoj so se študentje, člani kluba KPš, distancirali od tez. Preambula zveni ta-ko, kot da so teze stališča razširjene ide-ološko-politične komisije tega kluba. Po-kazalo pa se je, da to ni resnica; skle-nili so, da bodo o tem razpravljali na seji kluba in dokončno razčistili, kako je prišlo do »posplošitve«. Ta, v nekate-rih pogledlh spornost tez je povzročila, da je razgovor delno šel tudi v obravna-
vo vprašanj, ki nam bi morala biti že več ali manj znana. Sicer pa je bil ta kompleksen pristop vprašanju dvojezič-nosti samo dobra stran diskusije.
Splošna ugotovitev je bila, da so teze premalo dokumentirane. Isto velja tudi za uvodni referat predstavnika ideo-loško-politične komisije kluba. Sestavljal-ci so premalo študiozno pristopili k nji-hovi izdelavi in se premalo seznanili s konkretno situacijo na terenu, čeprav so jim šole nudile vse informacije. Slišati je bilo celo očitek, in to upravičen, da so teze pisane v duhu nacionalnega kom-pleksa. Problemi dvojezičnega šolstva v Prekmurju so v bistvu isti kot v osta-lem šolstvu.
Za nevzdržno so diskutanti spoznali spoznali zlasti peto tezo, ki postavlja vpra-šanje o upravičenosti dvojezičnih šol te-daj, ko je nacionalna struktura učencev na primer 1:28. To se posredno in nepo-sredno povezuje s kritiko osme teze, ki zagovarja načelo samoodločanja staršev o vključevanju njihovih otrok v dvojezične šole. Tako stališče v obeh tezah je danes nevzdržno in ga je praksa že negirala. S tem, da smo prišli od manjšinskega klasičnega šolstva na dvojezični pouk, je bil storjen velik korak naprej v reševanju položaja nacionalnih manjšin pri nas. Za-kon o dvojezičnem šolstvu je za celotno
narodnostno mešano ozemlje v Prekmur-ju uvedel mešane osnovne šole. Te so začele nastajati v šolskem letu 1959/60 in imajo torej že petletno tradicijo. Naša družba je torej v tem primeru izhajala iz teritorialnega principa, kar je popolnoma pravilno, saj tu že od nekdaj živita obe narodnosti skupaj. S tako rešitvijo potem-takem odpade načelo odločanja staršev o šolanju njihovih otrok, kar bi samo pov-zročalo vsakoletne mednacionalne napeto-sti. Za nepotrebno pa se pokaže tudi vpra-šanje iz 5. teze. Le dvojezično šolstvo zagotavlja ekonomsko enakopravnost mad-žarski manjšini. V času klasičnega manj-šinjskega šolstva npr. madžarski učenec ni mogel nadaljevati šolanja na srednji stopnji in tudi ne na univerzi, in sicer iz preprostega razloga, ker ni znal slovenske-ga jezika. Obsojen je bil torej na osnov-nošolsko izobrazbo in na njej ustrezno ekonomsko aktivnost. Znanje slovenščine, ki mu ga daje osnovna dvojezična šola, pa mu bo to omogočilo. Tudi intenzivnega kultumega sodelovanja in maloobmejnega prometa med obema državama ne more biti, če prebivalstvo ob meji ne zna jezi-kov. Učenje jezikov manjših držav, ne samo velesil, je v določeni meri tudi odraz demokratizacije v mednarodnih odnosih, kjer tudl mali narodi in države dobivajo svojo besedo in vlogo.
Kako   dvojezičnost   postaja   vse   bolj
stvarnost, kaže že sam podatek, da je da-nes v tem področju 86 mešanih oddelkov, 2 madžarska in 16 slovenskih. To pa je — zlasti podatek o madžarskih oddelkih — hkrati tudi dokaz za to, da je taka šolska politika v narodnostno mešanem področ-ju v skladu s težnjami življenja samega, se pravi ljudi, ki tara živijo. Učni kader je po nacionalnem sestavu približno ena-komerno zastopan. Nepravilno bi bilo, če bi se ta struktura porušila v odločen pre-vis te ali druge strani. Primanjkuje pa predmetnih učiteljev, ki morajo tudi zna--ti slovensko. Zato se postavlja vprašanje o ustanovitvi madžarskega lektorata na Ijubljanski univerzi.
Glavni namen dvojezičnih šol bi se mogel skrčiti v naslednje tri točke:
1.  dati učencem enako znanje kot vsa-ka slovenska osnovna šola,
2.  naučiti učence slovenski in madžar-ski jezik ter jih   seznanjati   s   kulturami obeh narodov,
3.  vzbujati  in  poglabljati   sožitje  obeh narodov in narodnosti.
Razgovor je potrdil, da dvojezične šo-le opravljajo to kulturno poslanstvo, ki ni majhnega pomena. Jasno pa je, da so pri tem določene težave. Ravno spoznava nekaterih težav pa je lahko spodbuda za krepitev dvojezičnega šolstva v Prekmurju.
P.C.
Med tržaškimi srednješolci
V   začetku  tega  meseca  smo  obiskali slovenski dijaški dom v Trstu, kjer smo se pogovorili z nekaterimi gojenci o nji-hovih problemih in težavah, ki jih sreču-jejo pri svojem deln. Iz teh razgovorov pa smo lahko potegnili eno samo rdečo nit: slovenska narodna zavest tu čedalje bolj odmira, mladina vedno bolj zafiaja v druž-bo italijanskih soi^rstnikov in se romani-zira.
V   samem  Trstu  je  približno  400  slo-venskih srednješolcev, na tržaškem ozem-Iju pa jih je nekaj nad tisoč. V Trstu so realna in klasična gimnazija, trgovska šo-la   in  učiteljišče.   Na  realno  in  klasično gimnazijo je   v   letošnjem   letu   vpisanih pribltžno 150 dijakov. Na tej smeri je po-udarek   zlasti   na   matematiki   in   fiziki, učijo  pa se  tudi  latinščine.  Italijanščine in slovenščine imajo   štiri   ure   tedensko. Na klasični gimnaziji pa je večji poudarek na latinščini in grščini.   študij   na   obeh licejih traja 5 let.
Na trgovski šoli je približno 170 sred-nješolcev. Ti imajo več praktičnih pred-metov, slovenščine pa imajo sorazmerno malo, saj jo poslušajo v prvem letniku 3 ure na teden, v ostalih pa le 2 uri. Zelo majhno je tudi število dijakov na učite-Ijišču, katerega obiskuje približno 30 sred-nješolcev. Ti tudi nimajo velikih možnosti
za zaposlitev, nekateri nadaljujejo študij na pedagoški akademiji, večina pa se jih zaposli v uradih.
Tudi število otrok, ki se vpisujejo v prvi razred slovenskih osnovnih šol, je vedno manjše. Kot pravijo sami Tržačani, je na to vplivalo slasti prelomno leto 1948. Tedaj je njihova komunistična parti-ja odvračala vpis Slovencev na njihove šole, sedaj pa to sopet podpira. Po vojni je bilo število otrok v slovenskih šolah ze-lo veliko, nekaj let nazaj pa je občutno padlo, isvseti pa moramo prav letošnje leto, ko se je to število le nekoliko popra-vilo. Doslej je bil tudi zelo slab učni si-stem, saj so morali delati za sprejem na druge šole razne sprejemne izpite, obsta-jali pa so tudi razni dopolnilni tečaji. In-dustrijske šole so zelo malo skrbele za splošno izobrazbo, kajti te so pripravljale dijake le za strogv usmerjeni poklic. Ta-ko je moral delati srednješolec s takšno povprečno izobrazbo, če je hotel nadalje-vati študij, še razne dopolnilne izpite. Le 2 gimnazije je lahko nadaljeval študij brez njih.
Med slovenskimi srednješolci v Trstu delujeta dve stranki. Prva je Zveza demo-kratičnih srednješolcev, ki skuša združe-vati vse srednješolce ne glede na politič-no pripadnost. Njeno delo temelji zlasti
na kulturnem področju in to z namenom, da se ohrani narodnost. Vendar, kot pra-vijo dijaki sami, je zelo težko združiti v en kalup vse dijake najrazličnejših poli-tičnih nazorov. To jim doslej še ni uspelo, čeprav so se za to zelo trudili. V zvezi je včlanjenih približno 100 dijakov in je iz-ključno v rokah mladih Ijudi. Druga stranka, ki nosi naslov Kulturni klub, pa je izrazito klerikalna in ima nekoliko manj članov. Značilno zanio je, da je pod močnim vplivom starejših, ki ji dolo-čajo tudi koncept dela. Kot so mi dejali funkcionarji Zveze demokratičnih srednje-šolcev, bi lahko prišlo do sožitja med eno in drugo stranko, če ne bi bila druga pod vplivom starejših Ijudi, ki imajo dru-gačne poglede in nazore kot mladi. Na tem so že delali in prav v ta namen so šli tudi še skupaj na izlet, toda do pove-zave ni prišlo. Zanimivo pa je tudi to, da med obema strankama ne pride do ostrej-ših nasprotij, to pa iz preprostega razloga zato, ker je mnogo takšnih dijakov, ki so zelo variabilni in se v določenih situacijah pridružijo tisti stranki, od katere mislijo, da bodo imeli večje koristi. To je opazno zlasti v Zvezi demokratičnih srednješolcev, ko se zbere na kulturnem večeru le malo dijakov, če pa je po končanem prograrau ples, jih je na iem mnogo več*
Program Zveze demokratičnih srednje-šolcev je bil za letošnje leto dokaj obeta-joč, uspeli pa so ga realizirati le deloma. Tako so mislili organizirati vsako soboto kulturni program s plesom, toda to jim je uspelo uresničiti le vsako drugo soboto. Organizirali so tudi uspešen izlet v Bene-čijo ter literarni večer, na katerem so brali svoja dela mladi domači pesniki. Prav gotovo bi bilo njihovo delo plodnej-še, če bi jim pri tem pomagali profesorji. Toda ti se za njihovo izvenšolsko dejav-nost sploh ne zmenijo. Kot pravijo dija-ki, je med njimi tudi mnogo zelo slabih pedagogov, predvsem pa jim manjka slavi-stov, kajti večina od njih ne zna niti do-bro govoriti slovenščine. Profesorji nikjer ne sodelujejo, le klerikalni Kulturni klub je pod njihovim nadzorstvom.' Kako slabo je to stanje, nam podkrepi tudi dejstvo, da je lani imel eden od profesorjev slo venščine otroke na italijanski šoli. Vseka-kor pa moramo tu izvzeti profesorje kla-sične gimnazije, ki so zelo priznani in dobri. Srednješolci izdajajo tudi list Tri-buno, ki izhaja vsaka dva meseca v na-kladi 150 izvodov. Ta hoče biti kritičen in se spušča večkrat v poglobljene razprave na raznih področjih. V okviru vseh šol pa izdajajo list Literarne vaje, katerega pa urejujejo izključno profesorji. Nivo teh iz leta v leto pada, njihova naklada pa je 700 izvgdov.
V Slovenskem dijaškem domu je prir blišrao 80 dijakov z vseh štirih šol. Nje-govi prostori so prostorni in moderno urejeni, imajo pa tudi manjšo dvorano za igranje namiznega tenisa ter igrišče za odbojko in košarko. Pogoji za delo z go-jenci so vsekakor dobri, zato bi lahko upravičeno pričakovali, da bo iz tega do-ma prišla najboljša mladina, kot se je to dogajalo nekaj let nazaj, ko so prav v tem domu bili Ijudje, ki so potem zasedli po-membne družbene pološaje. Vendar ni ta-ko, kvaliteta je iz leta v leto slabša. V veliki meri je temu vzrok to, da pri-manjkuje vzgojiteljev. V večini primerot) so to mladi Ijudje, s slabimi pedagoškimi prijemi, brez avtoritete, včasih pa jim pri-manjkuje tudi prave poklicne zavesti. Kljub temu pa moramo njihovo delo opra-vičiti v toliko, da delajo v čisto drugač-nem okolju kot na primer v Sloveniji.
Ob koncu pa bi hotel še podkrepiti za^ četni sklep o upadanju slovenske zavesti. Slovensko manjšino v Italiji bi lahko raz-delili na tri dele: prvi del bi bili tržaški Slovenci, ki tmajo največ pravic; drugi so goriški, ki imajo osnovne, višje in srednje šole; najslabše pg, je v Benečiji, kjer sploh ni slovenskih šol. Edina komunika-cija domačega jezika bi bila tu lahko to-rej le v cerkvi, toda domače duhovnike pošljejo ponavadi drugam, največ v Fur-lanijo. Iz tega lahko napravimo sklep, da je slovenska zavest še zelo močna v Trstu in okolici ter v Gorici, čeprav iz leta v le-to bolj upada, slovenske šole v Benečiji pa bi bilo celo tvegano ponuditi. To pa je v Benečiji vezano tudi na ekonomsko-gO' spodarski problem, saj vemo, da je ta predel v Italiji eden najrevnejših in se prebivalci od tu množično selijo v druge države. Zato Idhko rečemo, da je tu zelo malo čedermacev, če je sploh še kakšen.
Miha Mate
TRIBUNA STRAN 5
mera  za mero
Artur Kopit in
v
Zarko Petan
Res je, da je katarza v starih dramaturgijah ponavadi predpisana za konec. Res pa je hkra-ti, da v gledališki sezoni pregovor — konec do-ber, vse dobro — ne more držati. Zato v našem primeru tudi ne gre za pravo in polno katarzo, ampak za prečiščujočo vitaliteto ene same celi-ce; organizem pa kot celota obstaja inerten. In samozadosten kakor vse mrtve stvari. Cankar in Sartre, napovedana sta za definitiven konec, bosta bržkone znala opraviti svoje, ampak to bo bržkone reševanje brodolomcev iz že potop-Ijene ladje. Kako in zakaj je do brodoloma pri-šlo, bo treba še raziskati. Ampak to bo že za-četek nove plovbe. S tem seveda nočem — iz kakšne zavisti ali privoščiljvosti — zmanjševati resničnega uspeha, ki ga je treba zabeležiti ob otvoritvi Male drame Slovenskega narodnega gledališča iz Ljubljane, hočem le poudarilti, da bo navsezadnje potrebno ravno toliko (če ne še več) storiti za učinkovitost celote, sezone, konteksta nekega gledališkega dela, po kate-rem se meri družbena funkcionalnost in izpo-vedna pomembnost taistega kulturnega ustvar-janja in ki hkrati odpira možnosti za resnično pomembne in globalne stvarjalke in katarzne procese znotraj družbe, tiste družbe, ki so kri-terij intenzivnosti in totalnosti družbenega bi-vanja; atmosfero, v kateri je nekaj mogoče iz-povedati, nekaj pa prepovedano; za izrabo mak-simalnih možnosti, ki pa jih lahko le celota v vseh aspektih vzame nase, posamezna predsta-va pa v primeri s kontekstom le enega. S kon-tekstom pa je hkrati mogoče meriti še inten-zivnost tiste usodne antinomije, v lcateri stojita ustvarjavec in družba in ki je hkrati tudi po-
goj in merilo umetniškega v njem. Tudi svo-
bodnega in tvegajočega, neinteresnega, ampak globalnega, prizadetega in resničnega — v kul-turni stvaritvi. Spor je lahko tudi le izmišljija, poza, huliganstvo. Gledališka kritika mu posku-ša ugotavljati resničnost in prizadetost. S tem, da hkrati sebi odpira horizonte z novo izpo-vedjo in z iskanjem ter z določanjem stvarjav-ske kontinuitete; da ni samo kritika, ampak še izpoved neke pretresenosti, nepotešenosti in enakega konfliktnega nemira, sproten zapiso-vavec pričevanj o svoji zgodovini, ki pa nikoli ne more biti samo kultura, preprosto zato, ker je determinirana s splošno in konkretno da-nostjo: zgodovinske dediščine in neposredne pričujočnosti. To je jasno.
Kaj je s to našo dediščino in s to našo pri-čujočnostjo v primeru igre osemindvajsetletne-ga Američana Arthurja Kopita Oh očka, ubogi očka, mama te je obesila v omaro in meni je tako hudo ... in v primeru režije žarka Petana, ki smo jo gledali v Križankah? Tudi igravci so bili prav imenitni, vendar je to že drugo vpra-šanje, in ne tako zapleteno. Igravci so danes zelo (mogoče od vseh najbolj) svobodni Ijudje, svobodni v nekem posebnem metafizičnem ek-sistecialnem smislu, neobremenjeni, skoroda ležerni. Igrajo hkrati Camusa, Behana, Shake-speara, Albeeja, Krležo, Adamova, Weskerja, Millerja in tako naprej vse do konca najboljši so dobri povsod (nikjer pa niso vsi dobri, am-pak tu gre že za vprašanje individualnih talen-tov) in niti jih ni treba poznati, pa lahko reče-mo, da so prav zadovoljni z možnostmi, ki jih imajo in jih res ni malo — v dovolj širokem diapazonu; pojavlja se celo vprašanje, kako jih bojo mogli izkoristiti. Pri igravcih so možnosti vedno dane. Sami se morajo bojevati le s svo-jimi psihofizičnimi dispozicijami, vse drugo je tu že s tektom in z režiserjem. V Kopitovem in Petanovem primeru jih ni bilo malo in do-bro so jih izkoristili. Jutri bojo prav tako do-bro igrali kaj drugega. Njihova svoboda se v polnem smislu zadovolji zmerom že v mejah danega. Mejne zidove podirajo drugi. Drugi tu-di formirajo danost. Igravci se morajo samo vključiti vanjo. V tem je njihov uspeh, zasluga in delo. Igravci morajo imeti srečo, da so zra-ven. Res je, če jih ni, bo šlo vse pozlu. Igravci so neposredni realizatorji tujega projekta vizi-je, volje.
Tako se je prav imenitno zgodilo s Kopitom. Identifikacija je bila popolna. Duša Počkajeva in Vinko Hrastelj in Janez Rohaček so bili po-polni, Ivi Zupančičevi je manjkalo nekaj speci-
fičnih osebnih in enkratnih dimenzij, da bi jo
mogli postaviti ob zgornjo trojico in zapisati, da je bila resnici nezamenljiva. Katere so ti-ste dimenzije, je težko reči. Bila je premalo scela, preveč kakor plakat nekega človeškega tipusa, ne pa kompleksna usoda, ki bi jo nosila. Vse druge oznake posebnih karakteristik pri posameznikih so stvar teksta in režije. Reči je treba le, da so igravci zanje prijeli, jih povzeli in inkarnirali z velikim znanjem in resnično suverenostjo. In katera je vsebina njihove m-karnacije, ki pomeni svet? Naša dediščma in ta naša pričujočnost?
V  bistvu imamo opraviti z dosledno inkar-nacijo psihoanalitičnega nauka o  libidu in s plastično naslikano podobo absurdne uklenje-nosti v njegove meje, iz katerih izhoda ni; ni — za nobeno ceno. Tu, pri suženjstvu, je treba začeti. Temu suženjstvu je treba najprej pripi-sati stvaren alienativni predznak. Tu se začne katastrofa.    Libido    pogojuje    zakonitost    m usmerjenost bivanja. To še ni nič tragičnega. To je dejstvo. Vendar v prvi vrsti ne gre za psihoanalizo kot metodo pri odkrivanju člove-škega bistva. Najprej gre za danost, ki jo je Kopit moral  ugioviti,  preden je  začel pisati. To je danost libida. Bistvene pa so šele konse-kvence, ki jih spočenja. Prav zato Kopit ni sa-mo avtor psihoanalitičnega teksta. Psihoanaliza mu  je  samo  izhodišče,   nekaj  samo po  sebi umevnega, iz česar je treba samo začeti. Prav zato, ker na odru ni videti celotnega poteka psihoanalitičnega cefranja, je Kopit več, tako od   tovrstne   ameriške   »klasike«   (Williamsa, Saroyana) kot od tovrstne ameriške moderne, kjer poznamo zlasti Albeeja. Pri Kopitu je tre-ba samo verjeti izhodiščnemu aksiomu, potem je vse skupaj zelo preprosto. Potem se začne šele upodabljanje resnične alienacije in njene suženjske tragičnosti. In še, kar je v primerjavi s »klasiko« in Albeejem posebej omembe vred-no, namodernejši teater: poezije in groze, blas-femije in svetništva v pretresljivo živi sugestiv-ni, skoroda komercialno atraktivni obliki.
V  sami zasnovi Kopitovega teksta je — iz te dramaturgije že znana — antimonija med spolno   nerealizirano,   cinično  in   blasfemično žensko, gospo Rosepettle in njenim sinom Jo-natanom ,na katerem se kompenzira materina seksualna nepotešenost. Mati je sinu najboljša ženska. Zato mu preprečuje vse ekskurze: ta-ko iz hotelske sobe v Port Royalu kot znotraj z drugimi ženskami. Jonatan živi popolnoma po materinem nareku. In ko se pojavi druga žen-ska, Rosalie, se bolj med njo in materjo za sina
vname le na vtdez. Izi
prej jasen.  Tu nam imenitno sceno brezu, smrti — Rosalijine ,na nagačenega očeta in % mi prsti. Ta prizor z o steljo in odseva požele njen z neko pošastno, je hkrati ponazorilo manjši odmik iz matet nja sinove nezvestobe Je  samo  absolutna  %
ženjstvo; in upor je j
je. Ne samo, da se zb po begu ni. Ne more solutno.
iko ali tako že vna-\rko Petan zrežiral zapeljevanja in irini postelji zraven matanovimi, sinovi-lom, ki visi nad po-i smrt, je bil napol-sfcclovsko lepoto, ki Uastrofe. Celo naj-jetništva, celo slut-\opolnoma odsotna. 'most, popolno su-k več, brez smisla ne dd, tudi potrebe i. Vse je preveč ab-
V tej metafiziki je dence.  Ne  deformirat usoda gospe Rosepettl seabova pred gospejin zatrta slutnja  Jonata upora zoper materino vanje ni  toliko zanin (kljub nekaterim prec katerih detajlih), kakc te pretirana podoba po  materi.  Korenine niso važne. Lahko bi t ge. Gledati moramo to do, ki nima, ne zna, mor pobegniti in ki ništvo, nazeto v nevn To ni jetništvo kot mh ampak kot živa človes in trodvmenzionalna g ga življenja. Tudi ni t kar nas priblizuje tej rej   občudovanje   um njena neposredna kot zatrtost elementa skih ustvarjalnih mož? na stopnja tragične be fizične  povrženosti.   h kljub posameznim vp izviren in do dna dosl
Taisto doslednost priznati intendjam Pe\ zala izvrstno razumevc soustvarjalne iznajdlji s tem postavila v  le slej ko prej najboljšo ta naš prototip moder kot konvencionalen in Kopit je totalnejši. Za
lefc in konec koinci-io, ne blasfemična strah kapitana Ro-ifemijo, ne v osnovi p in Rosalieninega Ino naziranje in bi-m toliko tukajšnje m analogijam v ne-to, do popolne golo-le polaščenosti sina netode polaščevanja mezadnje tudi dru-Iresljivo odprto uso-ore in ne sme nika-in mo živeti svoje jet-takrnelost in strah. inazor, kot metoda, isoda, torej celostna ka nekega človeške-mt kot forma tista, ičeni človečnosti, to-te polnosti, ampak vsebina. Alienacija človeških in prvin-v njej: Ta konstant-njej in njene meta-m nivoju je Kopit i, ki se mu poznajo
io vsebino je treba k režije, ki je poka-avtorja, veliko mero poezije in groze, in i Ijubljanski sezoni tiavo. In tudi Albee, Irame, se je pokazal ia tudi že presežen. anam gre.
Andrej Inkret
alien
KAJETAN KOVIČ: NE BOG NE ZIVAL
»Pravo breme te zgodbe so vprašanja, ki so ostala brez odgovorov ali pa so jih našla tam, kjer jih niso želela iska-ti. Prihajala in vračala so se v mojo zavest enakomerno in vztrajno.«
S svojim proznim prvencem se je podal Ko-vič v nov izrazni svet literarnega umetniškega snovanja, v svet nevezane besede in v njem ustvaril delo, ki je na svojevrsten način oplo-dilo in prijetno osvežilo sodobno slovensko li-terarno snovanje, hkrati pa nadaljuje v njem pot, na katero je krenil že v Pesmih štirh, Prezgodnjem dnevu in Koreninah vetra.
Roman je ena sama mehka in odkritosrčna meditativna subjektivna avtorjeVa izpoved, znotraj katere se plete erotična zgodba med arhitektom Andrejem in študentko umetnost-ne zgodovine Marto, ki jo prekinja »igra spo-minjanja na nekdanje ljubezni«, med katerimi je bila le prva, z Mileno, neskončno lepa; sa-mo ta je bila toliko močna, da bi lahko pri-nesla notranjo harmonijo s svetom, odstranila strah pred osamljenostjo in staranjem. Vendar pomeni fabula le vrhnjo plast in realistično pripoved o Andreju kot posamezniku, ki ji pa avtor ni namenil v romanu glavne teže. Na drugi, globlji ravnini pronica v notranja pro tislovja v sodobnem človeku in skuša najti od-govore na vprašanja, ki se mu vztrajno vrača-jo v zavest. Iz subjektivne meditacije se avtor povzpne  nad  strogo  individualno  izpoved  —
Andrejeva notranja duhovna nasprotja niso več samo njegova, ampak prerastejo v vprašanja cele njegove generacije, ki jo je načel civilizi-rani čas in ji spodmaknil trdna tla.
Avtor ne gradi dela na nenavadnih zunanjih dramatskih napetostih, v večji meri se poslu-žuje notranje meditativne dinamike; človeko-vo aktivnost in njegovo razpetost med »željo« in »nemožnostjo«, med voljo in močjo poudarja prav z notranjim monologom glavnega juna-ka. Kovičev človek je notranje razklan, beži pred samoto in jo skuša premagati v dru-gem, erotika mu pomeni le delno nadomestilo. V njem je porušena vera v popolno harmonijo v sebi samem in s svetom, ob erotiki jo samo zasluti, toda želja po popolnosti v njem še na-prej raste. Uklenjen je v dvoje skrajnosti, v dva pola; ne zadovolji se s tistim »nekaj«, ki ga iščejo vsi drugi, hoče »vse«, a zaradi člove-ške nemožnosti obstane pri bolečem, telesno prisotnem »niču«. Svojevrstna tragika je izra-žena v iskanju nekega neopredeljivega »vse«, s katerim bi lahko premagal sebe v sebi sa-mem, ta pa presega človeške možnosti, kajti človek je samo človek, ne bog ne žival.
Kovič pri svojem ustvarjanju ne išče di-stance, zanima ga notranja podoba y človeku neposredne današnjosti; v tem razkrivanju je emocionalno in intelektualno skrajno angaži-ran, obe silnici sta neločljivo povezani, njego-va ustvarjalna nuja pa se sprošča v lirski me-ditaciji. Duhovno sfero svoje generacije posku-
ša razrešiti z intelektualno analizo poglavitnih protislovij, in le-ta v drugi polovici dela prevla-duje nad emocijo. Preveč bi bilo, če bi zahte-vali od njega odgovore na vsa zastavljena vpra-šanja, dovolj je že to, da se pogumno poskuša y samem sebi dokopati do miselnega jedra, ki je v spoznanju človekove nemoči, osamljeno-sti, ujetosti v samem sebi. Jasna pa je pri Ko-viču težnja po realizaciji svojih hotenj. Iz raz-kola med hotenji in možnostmi, iz osamljeno-sti se rešuje predvsem z dvema glavnima vrednotama, z delom in Ijubeznijo in ti dve dajeta smisel bivanju njegovemu človeku. Od-rešujoče pa je samo tisto delo, ki ga v urah stvarništva spremlja trpeča radost, ustvarjalno delo. Ljubezen plemeniti na svoj način, tudi y njej vidi razširjanje sebe, preraščanje indivi-dualnega bivanja in premagovanje smrti, ven-dar je ni mogoče zavestno opredeliti tako, kot je to lahko storil pri prvi vrednoti.
Ljubezen kot druga gonilna komponenta se javlja v Kovičevem junaku zdaj živalsko osva-jalsko strastna, drugič spet lirsko nežna, tele-sno prerašča globlja duhovna, ki ohranja najpo-membnejše vrednote. če so vprašanja, ob ka-terih zastavlja svoje pero, poglavitni problem dela, pa je »spomin« njihov neločljivi spremlje-valec in najtežje breme zgodbe.
Avtorjev življenjski smisel je pogojen z nje-govo globoko, doživeto vero v življenje. Stati sredi življenja, živeti, pomeni: bojevati se ne-prenehno z njim, premagati konec sveta in ro diti v sebi nov svet, pomeni poglobiti se v vsa skrivnostna protislovja, ki jih človek lahko le do neke raere zasluti, prave podobe pa jim ne more odkriti nikoli. Posebna odlika romana je prepričljiva iskrenost do sebe, do resnice
in človeka, ki ga obli svet. ni intelektualno vanja nevere v življenj
Kovičeva ustvarjalr ljubezni do človeka, 12 niti in se spet stalno vesje išče v njem sa in ljubezni. Notranja sev življenja, poguma, ognja.
V razmišljanju o \ ritvi nas najbolj zanii novega, s čim nas je znal pisatelj udahniti ze. Tesnoba nad brezc viča duši, tudi pri nj novost (le kot delna) je vse močnejši meditj ranje esejističnih elen celotno našo literaturo vosti.) V Kovičevi ust ločljivo združujeta ne nekaterih mestih indi drugod spet drugi. V pričanje, da ga bomo
če bomo proučevali r na področju nevezane svet samo razširil, ohi najdragocenejše lastm nejše je njegovo nemi bolj skritih človeških človeka in v najgloblj filozofskemu razglablj preprost, lirsko privlač odprt širokemu krogu
Njegov ustvarjalni etničen, iz premago-;e njegova vera.
ioč izvira iz iskrene :ga se razpletajo vse emu vračajo; ravno-v njegovem delu Dina romana je od-torov in avtorjevega
am<
novi literami stva-kaj nam je prinesla gatila in kako ji je e individualne pote-
civilizacijo, ki Ko-em ni več nova; egovem ustvarjanju
ton in pogosto vdi-)v (kar pa spet za pomeni posebne no-ilni osebnosti se ne-in trezni mislec, na 10  prevladuje   prvi,
nas navaja v pre-ilno dojeli le takrat, vo delo kot celoto; iede je svoj izrazni pa je tudi tu še vse
poeta. Najdragoce-uporno iskanje naj-Jnot, svetla vera v isel življenja. Kljub
pa   ostaja   izrazno
prepričljiv ter tako cev.
Janez Mušič
Trst:
Slovenski veliki
ij
pasijon
Zdi se mi, da ni naključje, če je prav Sloven-sko gledališče iz Trsta uvrstilo v svoj reperfoar delo, ki mu je glavni nam§n oživljati našo tra-dicijo. Trst je namreč iz razumljivih obramb-nih vzrokov ves vpet v iskanje in poveličevanje slovenstva, ki pa ga danes pri nas doživljamo na drugačen način. Vendar to še ni vzrok, da ne bi mogli najti skupnega jezika. Bati se je le prevelike zaprtosti vase, za katero pa nikakor ni nujno, da jo pogojuje vklenjenost v tradici-jo. Nasprotno, prav zavest o tem, da ne visi-mo v zraku, da nismi od danes do jutri, je po goj za samozavestno odprtost in resnično so-dobno spopadanje z življenje in svetom.
Režiserju Mirku Mahniču je ob priredbah slovenske ljudske pesmi in škofjeloškega pasi-jona šlo bolj za obuditev in oživitev spomina na našo preteklost kot za tvorno soočenje z našo zgodovino. Vendar je v tem primeru že tako obujanje bilo smiselno, predvsem z lite-rarnozgodovinskega stališča, saj trenutno niti spomin na naše baročno obdobje ne živi več v nas. Prvi del večera — Soldaški mizerere in Kmečki rekviem — je bil sicer z gledališkega vidika precej neposrečen. V Soldaškem mizere-ru je Mahnič zbral verze iz vojaških ljudskih pesmi, ki so sami zase učinkovali s svojo pre-prosto lepoto, ki pa so v povezavi z gibanjem na odru delovali nekoliko smešno in nerodno, mnogo premalo tragično in celovito. V Kmeč-kem rekviemu, prav tako oprtem na ljudsko pesem, je režiser in pisec Mahnič bolj ohranil skorajda monumentalno statiko, ki jo pogoju-jejo taki verzi, in je ni skušal razbijati z zuna-njo dramatsko razgibanostjo. Zato se je lahko človeh marsikaj zavedel filozofsko poglobljeno-sti slovenskega kmečkega čiistvovanja, ki je kljub preprostosti zajemalo bistvena vprašanja življenja in smrti.
škofjeloški pasijon, ta naš 250 Iet stari kul-turni spomenik, oživljen v drugem delu večera, nas je s svojimi moralnimi nauki opozoril na delno degradacijo, ki se je v miselnosti Sloven-cev zgodila od tistih prvobitnih pristnih raz-mišljanj o človekovih vprašanjih v starejši Ijudski pesmi do tedaj »uradnega« in splošnega doživljanja krščanstva. Vendar pa je uprizori-tev dobro nakazala drugo plat, to, kar vemo iz zgodovinskih virov uprizarjanja teh živih slik« v procesijah: da so bili ti moralni nauki kot ve-činoma razglabljanje sploh v cerkveno baroč-nem osemnajstem stoletju le privesek — ljud-ska domišljija se je izživljala in uživala ob pi-sanih čutno nazorih podobah. Samo taka zuna-nja eksaltacija jo je lahko pretresla. In tako je taka okrutna nazornost (na primer pravo trojno križanje na odru) še danes učinkovala na otroško dojemljivost, in pretresljiv otroški jok v dvorani ob predstavi je skorajda ustvar-jal iluzijo prisostvovanja svojevrstnim vzgoj-nim »circenses« v poznem srednjem veku.
Ansamblu SG iz Trsta je treba izraziti vse priznanje, saj je v celotnem večeru v progra-mu navedenih čez 130 oseb ali statistov, ki jih je režiser Mahnič vodil tako, da ni bilo na odru nikakršne zmede. Scena arh. V. Molke je bila zelo funkcionalna in učinkovita v svoji prepro-stosti; omeniti je treba še glasbo M. Vodopivca in kostume A. Bartlove.
Katka šalamun
IZ DOBRO OBVEŠČENIH KROGOV POROČAJO
—  Dešuje, je rekel Viktor.
—  Kaplja več ali manj, sem rekel in zavil v lokal.
—  Tudi Cankar,   Kette,   Murn,  Prešeren, Stritar, Levstik, je našteval brez sape...
—  .. .so bili sami pijanci,   sem  zaključil njegovo misel.
Sedla sva in naročila žganje. Bil je deie-ven spomladanski dan, tak, ko ti od povosd kaplja v šepe, za vrat, na lase, v čevljih pa se nabira voda, da pokaže svojo prodornost in blagodejni učinek. Bila je pomlad, dež in ko-zarček. In naenkrat nama je bil strašansko blizu Ivan Cankar in naenkrat sva zaobjela vso Dolino šentflorjansko, njeno širjavo vn odprtost. Kozarec žganja in slovenska kultu-ra. Prvo je zdravilo za drugo.
—  Statistiko, prosim, sem naročil nataka-rici. Prinesla jo je na pladnju. Potopila sva se v podatke. V letu 1963 je odpadlo v občini Lenart 0,02 odstotka narodnega dohodka na kulturne dejavnosti, v občini Cerknica prav tako 0,02 odstotka, v Domžalah 0,03 odstot-ka...
—  Zato pa pride na 17.000 Slovencev en muzej, je optimistično dodal Viktor.
—  Slovenci imamo posluh za preteklost, sem rekel, ponesel kozarec k ustom in se za-sanjal v prelepe podobe svoje domišljije. — Poglej, še danes se dogaja, da avtorji javno zagovarjajo svoja dela. Tako kot je Aškerc zmerjal kritika, ki je slabo ocenil njegov ep o Primožu Trubarju, »da mu teče po žilah li-monada, ne pa kri«.
—  Pri Rakovem povratniku, je zaklel Vik-tor in dve stari ženici v kotu sta se prekri-žali. Saj ni vredno. Poglej, če pišeš v Per-spektive, jih ukinejo, če pišeš v Sodobnost, zamenjajo uredništvo, če pišeš v Tribuno, se pa na cesti ozirajo za tabo.
Utihnila sva in gledala skoz motno steklo lokala v mrak aprilskega dne. Mimogrede je padla kakšna beseda o kulturni strani v Delu in Viktor jena račun razdelitve Prešernovih
nagrad izjavil nekaj besed iz Rakovega po-vratnika. Ugotovila sva, da je zelo žalostno in ko sva naročila še en obrok, sva zelo glo-boko dojela to žalost. V hipu sva razumela vso nihilistično literaturo mlade generacije, razumela sva kriminal in justične zmote, pro-metne nesreče in slab nacionalni prirastek in še slabši nacionalni dohodek.
Vsak trenutek sva bila bolj bistrovidna in bolj kulturniška. Začela sva se ze zmerjati in obkladati s pridevki, kot so: hegeljanec, marksist, sartrovec, heideggerjanec, perspek-tivaš, problemovec in podobno, nato pa sva rekla, da je že dosti hudo, če sva slovenska kulturnika. Viktor se je spravil na repertoar Ijubljanske Drame in je rekel, da bi bilo dobro, če bi angažirali še kakšno žensko za režiserja. Potem bi mogoče dramatizirali še Mit o Sizifu ali pa Marxov Kapital. V teh njegovih besedah sem videl nekoliko zlobe, pa sem rekel, da jaz nimam ničesar proti Baranovičevi, le da bi jaz na njenem mestu uporabil baročno inscenacijo z mnogo več telefoni. Viktor, ki ima nasploh nekaj proti ženskam, je rekel:
—  Jolka Milič bo preštela vsa podpičja v vseh izdajah Slovenske Matice in po tej sta-tistični analizi   označila,  uredniško  politiko založbe. Potem me je še vedno v ognju vpra-šal, če vem, kam je šel denar, namenjen za zidavo novega trga revolucije.
—  Za   barvno   revijo   Popotnik,   me   je poučil.
Spet sva sedela brez besed. Hotel sem še reči, da bo Drama z dograditvijo dveh novih kril pridobila štiri nova stranišča, pa da bi bil rad tajnik v gledališču, da bi nastopal v vseh predstavah. Viktor je tudi očitno hotel povedati, da Josip Vidmar ni hotel dati in-tervjuja za Tribuno, ker bi ga obsodili kot eksponenta Perspektiv, pa sva bila oba rajši tiho. čakala sva na tretji obrok pijače. Zimaj pa je deževalo.
Dimitrij Rupel
I
Bogdan Čobal, Gorice, litografija 1965
XII. festival ju
Ni naš namen v vseh podrobnostih izkazati utemeljenost gornjega spoznanja, njegovavse-bina velja y večji ali manjši meri za vse filme tega značaja; tako se*seveda tudi ne moremo kritično dotikati vseh in jih tudi ne mislimo imensko posebej navajati. Pač pa se zdi po-trebno ugotoviti, da bi za podelitev nagrad bil prej kot omenjeni filmi, zlasti pa APEL in CERSKA BITKA, primeren npr. film SRBSKA KNJIGA XVIII. STOLETJA ali PET STOLETIJ HRVAŠKE KNJIŽEVNOSTI, ki sta po svoji vsebini, dasi ostajajoči na didaktičnem nivoju, zanirnivejši in tehtnejši deli.
Po povedanem more biti očitno, da o kakš-nih bistvenih spremembah v odnosu do sveta in s tem do samega ustvarjanja pri filmskih delavcih ni mogoče govoriti: da je le-ta ostal še naprej ujet v stare sheme moralično čustve-ne odzivnosti in konvencionalne pripovednosti, ki sta po svoji strukturi nekritično lahkotna in poenostavljajoča, pa zato nujno bistveno neza-dostna, da bi mogla dimenzionirati resničnost našega bzvanja, njegovo zapleteno in protislov-no problematiko itd., pa tako vzpostaviti ka-
a in kratkometražnega
kršno koli tvorno življenjsko dinamično, tedaj resnično komunikativno zvezo z današnjim gledalcem, družbo, zgodovino. S tem pa seveda tudi že izražamo svoj kritični odnos in skepti-cizem do omenjenega letošnjega intenzivnega premika k sodobni časovnosti v našem doku-mentarnem in kratkometražnem filmu, saj je zgolj vnanji premik brez istočasnega notranje-ga spreminjanja, preoblikovanja ustvarjalčeve-ga doživljanja sveta — ki je šele možnost za kakršen koli resnični vsebinski novum — po-vsem brezpomemben: ne glede na to, skozi katero časovnost se izraža, je delo lahko res-nici našega časa in prostora zaprto, tuje, ali odprto, prijazno, takšno, da jo odbija, ali takš-no, da jo privlačuje, umetniško ali neumetni-ško. Vendar pa smo zgoraj zapisali, da je ta premik v nekem smislu zgodovinsko pogojen in spodbuden in na drugi strani, da je bržkone izraz neke nemožnosti ali nemoči filmskih ustvarjalcev polnokrvno se izpovedovati v okvi-rih preteklosti. Po vsem tem se zdi resničen vtis — ki ga tolika tev.denca del k okvirom so-dobne časovnosti nujno izziva — da ta premik
namreč pogaja intenzivna potreba današnjega filmskega ustvarjalca za povrnitev v neposred-no, čisto konkretno zaznavanje življenja, s či-mer se v nekem smislu potrjuje znana eksi-stencialistična rečenica o prednjačenju eksi-stence pred esenco: da je tedaj ustvarjanje, zlasti umetniško ustvarjanje, možno šele na podlagi stvarnega bivanja, tedaj neposrednega čutnega zaznavanja življenja, takšnega, kakrš-no je, s tem pa tudi njegovega avtentičnega spoznavanja. Kolikor se je zgodila opisana usmeritev ustvarjalcev k sodobni časovnosti pod pritiskom nujnosti te potrebe, je ta usme-ritev seveda naravna in pozitivna: saj se skuša ravno iztrgati shematičnemu pojmovanju, ki krči resničnost življenja v nepreverjene formu-le in šablone, in si graditi preko svojega izku-stva izvirno spoznanje. To pa seveda obenem pomeni, da se ta potreba po približevanju kon-kretni življenjski resničnosli pojavlja vselej v tistem primeru, ko se konkretna življenjska praksa in miselnost o njej, največkrat kot nje-na idealizirana poloba, raed seboj več ne uje-mata, temveč  pride  med   njima  do  razkola.
Nadaljnje vztrajanje v izgubila svoj stik z n ogibno vedno bolj v fiktivnem svetu in se v ponarejanje obstoječ neresnico. To sicer zn posebej zato, ker se na intenzivni  konflikti, ustvarjalčevo notranjo jemljejo tisto sprošče znavanja, ki je nujni v Ustvarjalec, ki biva na v svojem doživljanju nesproščen, zaradi čes in enovitost njegove i seveda tndi slabi njeru no stanje ravno obvk filmskih  ustvarjalcev, njihova dela.
Najbolj avtentično to izpovedal Milenko Deževje moje dežele, tej isti eksplicitni ko Goldštajn v filmu
šni miselnosti, ki je hostjo, pa  se  neiz-kr% tekazuje kot bivanje istvarjanju sprevrača ničnosti, in s tem v dejstvo poudarjamo pvi osnovi porajajo '.prijetno   pretresajo 1 sicer tako, da mu doživljanja in spo-egove ustvarjalnosti. ačin, je potemtakem \oznavanju vezan in e vssbinska polnost •edi krha, s tem pa letniška moč. Opisa-največji del naših or nazornQ  pričajo
stanje že lansko le-ac s svojim filmom pa ga je za njim v forfponovno izrazil Slav-',NICA. V tem filmu,
ki razkriva bedo danes skoraj povsem zapušče-ne vasi — vasi, ki se je v času NOB izkazala s svojo požrtvovalnostjo in je bila celo središče osvobodilnega gibanja Hrvatske — je očitno zaobjeta temeljna neresnična resničnost efc§i-stence današnjega človeka, njegova mentalna vezanost skoz mitizacijo preteklosti in ob tem njegovo čustveno neugodje skoz nemožnost in nesposobnost razumevati in dejavno obvladati pričujoči svet. Ta temeljna neresnična resnič-nost pa je v filmu zgolj zaobjeta, nikakor pa ne dimenzionirana in izpričana; je potrjena kot resnična možnost bivanja, kot avtentično, stvarno bivanje, kot uresničevanje, saj je očit-no razcepljenost med spoznavnim in čutnim dojemanjem, ki je njena vsebina, ravno doživ-Ijajska resraca samega avtorja, tedaj nepo-sredni izraz sianja, ki ga obvladuje. V tej ugo-tovitvi je nazorno predočeno tisto problema-tično stanje, v katerega je zapadlo naše filmsko ustvarjanje s pričujočim premikom k sodobni časovnosti in ki smo ga že zgoraj izrazili v pro-tislovju našega kritičnega odnosa in skepticiz-ma do tega premika ter spoznanja o njegovi naravnosli iv. poziiivnosti: vsebina tega proti-slovja se nam tako očitno kaže v nujni potreb-nosti po neposrcdnem koniakiu usivarjalca z življenjem in ustvarjalčevo nezmožnostjo razu-mevati in obvladati življenje na star način in
$ starimi sredstvi. To protislovje je v filmu DREŽNICA tudi navzven očitno v njegovi raz-cepljenosti, nenehnem nihanju med spozna-njem, ki se opira na preteklost, in občutjem, ki ga nudi sedanjost, in ki je očitno obenem osnovna zavora njegovi izpovedi, ki se tako zgolj vrti v tem nestvarnem krogu in je zato nesposobna otipati stvarnost našega bivanja, in s tem izraziti njegovo resnico.
Preden pa se spustimo v razčlenjanje posa-meznih del, se zdi potrebno dimenzionirati še en vtis. Gre za posebno značilno razpoloženje do sveta, ki se nazorno očituje v številnih filmih in ki bi ga bilo mogoče še najustrezneje označiti kot občutje katastrofe. že na prvi po-gled je očitno, da je takšna reakcija ustvarjal-cev na svet v neposredni zvezi z vsebino gor-•njega protislovja, še več, da jo nujno moramo spraviti v to zvezo, saj iz te vsebine izvira in je potemtakem po njej sploh šele pogojena. Ustvarjalec, ki ga obvladuje potreba po izraža-nju resničnosti sodobnega sveta, obenem pa nemožnost, da bi jo izrazil, je vržen iz svojega duševnega ravnotežja in se potemtakem čuti ogroženega. Podobe, ki jih je gojil o tem sveiu in zaradi katerih mu je bil ta svet varen, se mu ob neposrednem koniaktu z resničriostjo in njeno problematiko rvMjo, z njimi vred pa tu-di veljavnost njegovih  starih  moralnih  nazi-
ranj; a ker na mesto teh podob in teh naziranj ni sposoben postaviti ničesar, se jih s silo obupanca še vedno oklepa ali pa žalostno re-signira v privatizem. V obeh primerih pa je očitno, da je njegova reakcija na svet neavten-tična, vsebina sveta mu ostaja nujno še naprej ne dostopna, rešitve, ki jih je poiskal svoje-mu duševnemu stanju, pa so zgolj zasilne in prividne: tako ostaja pred svetom zbegan, notranje pa v moralnem razkroju. Njegovo do-življenje je tedaj tipično doživljanje katastro-fe. Nedvomno pa je, da je po drugi strani to počutje moralnega razpusta in katastrofe na-sploh značilno za sodobnega človeka, ki živi sredi alieniranega in razosebljenega sveta me-hanizmov in tehnike, da je tedaj splošni pojav naše dobe. Zato najbrž ni pretirana sodba, da je ustvarjalec, ki danes reagira na ta način, v bistvu od časa že povožen.
To počutje ustvarjalcev se najbolj nazorno in neposredno kaže v njihovem močnem nag-njenju k upodabljanju naravnih nesreč — po-tresov, poplav, nesreč v rudniku, bolezni pd. — nagnjenju, ki smo mu bili priča že lansko leto ob množici filmov o skopskem potresu in ki se je z bistveno nezmanjšano intenziteto nadalje-valo tudi v filmih, ki smo jih videli letcs.
nadaljevanje v prihodnji številki
Ingo Paš
tine kalan
fokus alfa
Moto: Pregnali smo se. Tudi zadnji molk je zgorel. Blodimo in iščemo ogenj, da zažgemo svoj spomin.
I.
Trudni po boju s samim sabo smo obležali pred vrati mrtvega doma. Kdo nas more dvigniti iz omrtvelosti, ko pa še klica smrti ne razumemo več.
Pozabili smo govor tretjega sveta — kako bi še mogli bivati v tem svetu. Molče, brez besed — kdo ve, ali tudi brez logosa padamo v črno. Ne čutimo sile padanja.
Smeh žalosti nas spremlja na težaški poti do vrat smrti.
II.
Žalostni in utmjeni prsti trgajo belino
papirja.
Temne  lise  razbitega   obraza  kažejo  razorano
čelo.
Kdo bo sejal v sveže brazde krvi umirajočega! Kdo ve, zakaj umira!
Sedaj se je utrudil od rahločutnosti. Melikost ga je utrudila. Smejali so se ji in jo zažgali.
Niso je darovali v ognju.
Odločnost raste iz mehke tišine dneva.
III.
Smejal se je, ko sem Mastno iskal težke
besede omogočanja. Ni čutil moje krvi, skrite na utrujenih listih knjige trpljenja
in žrtvovanja.
Nesmiselno je odkimal z glavo, ko sem s hlastno roko iskal pesem
največje samote.
IV.
To je kamen.
To je tudi kamen.
In tam je kamen.
In tam je sonce. In tam je sonce.
In tam so gore — tam so ptice.
Pa so :/;: rekli,
da ne poznam več sveta,
In to je taborišče,
kjer umira moja ljubezen.
Ne upam si klicati na pomoč, da ne bi spoznali v meni onemoglosti.
V.
Motto: Blodil sem poleti in pozimi.
Hildebrandslied.
Gorje tistemu, ki mu je ljubezen močna kot
ljubezen do
matere.
Zakaj podati se mora na pot domov.
železni so zakoni videza
in
kdor
pretrga
njihovo
mrežo,
se ne more več vrniti
v
njihovo
atomsko
zaščito.
Zaman so prošnje bratov. Zaman je skrb mater.
Odpirajoča
se
bit
ne
more
sprejeti
oklepov
videza.
Če je videz, potem je bit. Ce je bit, je možnost bivati.
Gorje mu, kdor ne najde te možnosc.'!
poezija
Naše šolstvo v preteklosti
Vladimir Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na slovenskein
Slovenska šolska in pedagoška znanstvena publi-cistika je z delom V. Schmidta dobila prvo tovrstno monografijo pri nas. Doslej sta izšli dve knjigi. Pro-blem, ki se ga je avtor lotil, je zelo zanimiv. Doslej smo imeli precej manjših sestavkov, ki so obravna-vali to problematiko v posameznih krajih slovenskega ozemlja. Zanimanje za to se je vselej povečalo zlasti v tistih obdobjih naše zgodovine, ko je šolstvo do-bilo pomembnejše mesto v kulturnem in političnem dogajanju. Vsi ti raztreseni prispevki so kar klicali po znanstveni sintezi, niso pa mogli biti zadostna osnova za obširno monografijo, saj bi se ta kaj lahko spremenila zgolj v reinterpretiranje že znanih dej-stev. Zato se je avtor moral osloniti še predvsem na arhivsko gradivo. Tako smo Slovenci v času globokih sprememb v šolstvu in njegovih funkcij dobili ob-širno delo, ki doslej obsega že čez 600 strani.
Snov je avtor prvotno nameraval obdelati v treh knjigah, in sicer na podlagi sistematike, ki bi teme-Ijila na glavnih razvojnih obdobjih osnovne šole pri nas: od naselitve Slovencev v novi domovini do za-četka 19. stoletja, od leta 1805 do 1869 in od leta 1870 do razpada avstro-ogrske monarhije. V dokonc-ni redakciji pa je prišlo do delnih spreviemb. Prva knjiga res obsega prvotno zastavljeno obdobje, druga pa je — verjetno zaradt obsežnosti problematike — zajela obdobje do leta 1848. To dejstvo bi nam mo-goče bilo popolnoma logično, saj je razvoj šolstva naj-tesneje povezan z družbeno problematiko in dogaja-njem. Zato po mojem mnenfu ni zgolj naključje, da je avtor drugo knjigo končal z marčnim prevratom, ki pomeni precejšnjo prelomnico v razvoju sloven-skega Ijudstva. To leto je po vsej verjetnosti imelo v daljši ali krajši perspektivi važnejše posledice v končni konsekvenci tudi za prosvetni napredek pri nas kakor pa leto 1869, ko je prenehalo cerkveno nad-zorstvo nad osnovno šolo.
Najprej je avtor obdelal čas od preseljevanja Slovanov na današnje slovensko ozemlje pa do leta 1550. To je obdobje nastanka prvih šol v naši zgodo-vini, katerih obravnava je nujno najtesneje povezana s krščansko vero in cerkvijo. Cerkev, ki je pomagala podjarmiti slovenska plemena, je hkrati ustanavljala prve šole na Slovenskem. To so bile stolne šole na sedežih škofij, samostanske šole v različnih samosta-nih, ki pa niso toliko pomembne, in župnijske šole, ki imajo pomen predvsem za preprostega človeka teda-njega časa. Namen vseh teh šol je bila vzgoja Ijudi, ki so bili bolj ali manj tesno povezani s cerkveno oziroma božjo sluzbo. Nastajanje meščanstva pa je povzročilo porajanje tudi mestnih šol, ki so pri nas začele nastajati nekako v 13. stoletju. To so bile prve šole s praktičnimi nalogami in so izhajale iz potreb vsakdanjega življenja meščanstva.
Pomembno obdobje v šolstvu pomeni reforma-cija. Jasno je namreč, da je izid prve slovenske tiska-ne knjige pomenil prelomnieo tiidi v šolstvu. šele ta /e omogočila množičnejše šolanje Ijudi, kar spet po-meni tehtno prelomnico v druzbenem razvoju. Prote-stantizem je postavil zahtevo po osnovni šoli in tudi dal slovenskemu Ijudstvu osnovno šolo in gimnazijo. V zvezi s tem je avtor nujno moral podati glavne ka-rakteristike osnovne šole in s tem ovrgel teorije, ki so srednjeveške šole štele za osnovno šolo. Bistvene značilnosti osnovne šole so po avtorju naslednje:
1.  za sprejem v to šolo ni potrebna nikakršna prejšnja izobrazba,
2.  namenjena mora biti vsakomur,  ne  glede  na spol, socialno poreklo in druge razlike,
3.  učenci se morajo učiti v njihovi materinščini. Propad reformacije je pomenil tudi odpravo osnov-
ne šole. Za Ijudstvo je ostala samo verska vzgoja, je-zuiti pa so imeli v rokah vzgojo (in nujno potrebno
določeno izobrazbo) duhovniškega naraščaja. Toda druzbeni razvoj sam je nujno spodjedel ta fevdalni šolski sistern in pedagogiko. Razvoj proizvajalnih sil je zahteval vsaj minimalno izobrazbo tudi za prepro-sto Ijudstvo.
Zato je prosvetljeni absolutizem prinesel pomemb-ne spremembe tudi na področju prosvete. Država je prevzela pobudo v šolstvu in osnovala tri vrste ele-mentarnih šol, in sicer trivialke, glavne šole in nor-malke. To kaže na kompromis s fevdalnim šolskim konceptom stanovskega šolstva. Prišlo je tudi do re-forme gimnazij in višjih študij. Vse to pa se je doga-jalo v stalnih kompromisih in spopadih s fevda-lizmom. Za našo zgodovino je vsekakor pomembno, da je B. Kumerdej leta 1772 sestavil načrt za ustano-vitev osnovne šole na Kranjskem.
Napoleonova okupacija naših dežel pomeni šolski napredek tudi v tem, da je slovensko Ijudstvo tedaj prvič dobilo univerzo. Po porazu Napoleona in pro-padu Ilirskih provinc se je pričela nasprotna ofenzi-va konservativnih sil tudi v šolstvu. Nadzorstvo nad prosveto je dobila spet cerkev. Kljub vsemu pa je šo-lanje Ijudstva počasi napredovalo. Tako je npr. pri-bližno leta 1810 na Slovenskem hodil v šolo vsak sedmi otrok od vseh šoloobveznih, leta 1847 pa pri-bližno že vsak tretji.
Druga knjiga v celoti obravnava prvo polovico 19. stoletja. To je čas, ko je bil v veljavi drugi avstrij-ski osnovnošolski zakon. To obdobje bi mogli ozna-
čiti z rekatolizacijo ali celo s klerikalizacijo prosvete. šole so v skladu s splošno krizo fevdalizma vse bolj postajale vzgojne ustanove in vse manj izobraževalne institucije.
Profesor V. Schmidt je šolstvo neprisiljeno pove-zal z vsakokratno stopnjo ekonomskega socialnega in kulturnega razvoja slovenskega Ijudstva. Posebno pa se je zadržal tudi pri drugih problemih, ki so nujno in nerazdružno povezani s stanjem šolstva v naši pre-teklosti, na primer položaj učiteljstva v družbi, me-sto slovenščine v šolah, materialno stanje šol itd. Po-sebna novost je to, da je zaobsegel tudi zgodovino pedagogike. V zvezi s tem se mimogrede postavi vpra-šanje potrebnosti študij, ki bi obsegle položaj drugih učnih predmetov v naši preteklosti, na primer obče zgodovine, telesne vzgoje itd. To še čaka naše znan-stvene delavce kot perspektivna naloga, čeprav ze znamo nekatere manjše študije o tem vprašanju. Kljub strokovnemu pristopu — oziroma prav zaradi te strokovnosti — pa je avtor vseskozi zelo preprost in razumljiv tudi najpreprostejšemu bralcu. Dobro bi bilo končno obdelati foidi šolstvo v stari Jugosla-viji, čeprav to ni avtorjev namen.             Pavle Celik
GLASBENI ZAPISKl
Bachova visoka maša v H-molu
Ljubljansko koncertno občinstvo je 8. aprila sli-šalo izvedbo Visoke maše v h-molu Johanna Seba-stiana Bacha. Sodelovali so solisti Aldeheid York, Laurence Dutoit (oba sopran), Marjana Radev (alt), Anton Dermota (tenor), Franz Crass (bas), zbor Slo-venske filharraonije in orkester Zagrebške filharmo-nije pod vodstvom Milana Horvata. Zbor je pripra-vil Janez Bole. Struktura izvajavcev je bila tako po-dobna izvedbi Handlovega Belsazarja konec februar-ja, ki jo je vodil Lcvro Matačic.
Bachova Visoka maša je nedvomno zelo za-htevno vokalno-instrumentalno delo, ki terja od izva-javcev mnogo prejšnjega študija. še posebno velja bo za dirigenta, ki zmore čvrsto voditi izvedbo le ta-krat, kadar se zaveda v partituri vseh detajlov in najtanjših odtenkov, vseh izrednih mest, pogoj za to pa je temeljna seznanitev z delom, s širšim okvirom dela, z razmerami, v katerih je raslo, s slogom, z av-tentičnimi načini izvedbe, za kar obstaja danes že obsežna literatura Seveda si tak študij privošči lahko le dirigent, ki so mu izvedbe take vrste osnovno pq-dročje. V nasprotnem primeru je v delu negotov, ni-hajoč med izvajavskimi načini običajnega repertoarja 19. stol. in neko medlo, v zraku lebdečo zamislijo, ki ki naj bi bila po njegovem prepričanju avtentični izraz sloga. Nekaj takšnega smo čutili pri sicer so-lidnem dirigentu Milanu Hrovatu, in to je bil tudi vzrok večini tehničnih in interpretacijskih spodrs-ljajev.
Največja zahteva maše sloni na zboru. žal mo-ramo ugotoviti, da zbor svoje naloge ni izpolnil v po-trebni meri. Morda je temu kriva očitna preutruje-nost pevcev (pred ljubljansko izvedbo so nastopili
v Zagrebu), ki je povzročevala nenehno negotovo in-tonacijo in znižavanje, predvsem višin in težjih har-monskih mest (Confiteor v Credu). Glavni delež pri tem pa ima vendarle zborska nehomogenost in slaba ansambelska pevska tehnika —najbolj očitna pri anti-cipacijah posameznih glasov (to velja v večji meri za moške glasove), medla artikulacija in težavni me-lizmi. Pri koncepciji zbora je bilo manj primerno nakopičenje velikega števila pevcev z vseh vetrov kot resnična izbira primernih in skladnih glasov.
Nekaj podobnega velja tudi za soliste, saj je nji-hova vrsta predstavljala kar paleto različnih značajev in dispozicij — od izrazito indisponiranih prve so pranistke in tenorista do na operni način površno izdelane altistke in koncertantno usmerjenega basa. Najlepše in gotovo z največ rutine je svojo pevsko vlogo podal gotovo tenorist Anton Dermota. Vendarle je pri njem prevladovala očitna indisponiranost, teh-nično negotove višine in intonacija. Tega ni bilo opa-ziti pri basu in je zato s svojim umirjenim in v slo govnem smislu korektnim podajanjem najbolj pre-vladoval. Korektnost pa smo najbolj pogrešali pri altiski, vrhu vsega je imela svoj pevski del slabo pripravljen. Druga sopranistka je bila sicer lepo pri-pravljena in izdelana, a manj izrazita, medtem ko je imela prva sopranistka pretežko postiran glas in se je zato vseskozi borila z intonacijo — čeprav smo pri njej čutili, da bi ob boljšem tehničnem prijemu lahko dosegla boljši rezultat.
Dirigentu se ni posrečilo, da bi vseskozi čvrsto vodil glasbeno dogajanje, iz tega so se rodili mnogo-krat medli in celo napačni vstopi instrumentalistov in predvsem zbora. Poprejšnja površna priprava orke-stra, katerega dobra kvaliteta je znana, in solističnih instrumentalistov se je najbolj kazala v počasnih arioznih in kontemplativnih stavkih. To je bil tudi vzrok za zelo medel in mlahav prikaz tudi najlepših stavkov, kot sta Christe in Laudamus te. Seveda ima pri tem precejšen delež kontirmo — ki ga splofi ni-smo slišali. (Ideja, da lahko klavir, opremljen z risal-nimi žebljički, nadomesti čembalo in s tem tudi orgle, se zdi že kar otročja.) S te strani so hitrejši in sijajnejši stavki čvrsteje izzveneli.
Janez Hofler
INDOKINAVCERAJIN
Minila bodo tri burna desetletja, to-da prebivalci Indokine še vedno ne živijo v miru, čeprav so povzročitelji tega sta-nja imeli vedno na jeziku to največjo človekovo vrednoto. V njenem imenu sta v bližnji preteklosti francoski in japonski imperializem delala zločine, ki jih narodi Indokine in človeška zgodovina ne bodo mogli nikdar pozabiti.
Danes so njuno vlogo na tem področju prevzele Združene države Amerike. Da, ZDA, ki so same nekoč okusile in se otresle kalonialnega jarma! ZDA, se niso skoraj nič naučile iz lastnega primera, kaj šele iz poraza francoske in japonske kolonialne politike v Indokini. Zaradi sli-kovitejše predstave si oglejmo samo ne-katere splošnejše značilnosti, zgodovinski pa tudi sedanji razvoj v Demokratični republiki Vietnam, Laosu, Kambodži in podrobneje v Južnem Vietnamu.
Splošne značilnosti
DR Vietnam ima 157.000 km2, na ka-terih prebiva več kot 16 milijonov prebi-valcev. Poglavitna gospodarska panoga je kmetijstvo, v katerem ima glavno vlogo riž. Poleg tega je razvita še proizvodnja sladkornega trsa, kikirikija in tobaka. De-vet desetin kmetijskih površin je združe-nih v zadrugah. Razvitejša je obrt in predelovalna industrija (sladkorna, tek-stilna, papirna). Prvi petletni plan (1961--65) predvideva hitrejši razvoj industrije. Za zunanjo trgovino je značilno, da je v glavnem orientirana le na socialistične države.
Južni Vietnam obsega površino 171.000 km in ima 14 milijonov prebival-cev. Gospodarstvo je zaradi velike zuna-nje pomoči na nekoliko razvitejši stop-nji (dobre prometne zveze, pristanišča, raznolika in znatna kmetijska proizvod-nju). Toda nestabilno politično življenje in notranji boji so že načeli samo gospo-darsko rast, ki beleži iz dneva v dan vse večje upadanje. Primer iz lanskega leta pove, da je bil izvoz trikrat manjši od uvoza.
Laos meri 231.000 km: in ima okoli 2,5 rnilijona prebivalcev. Zelo zaostala pretežno kmetijska dežela, saj se preko 90 odstotkov aktivnega prebivalstva bavi s kmetijstvom. Poleg tega je najboljša zemlja v lasti bogatih veleposestnikov in uradnikov. Zunanja trgovina je neznatna; Laos trguje le z Južnim Vietnamom in Tajlandom!                        '*
Kambodža s 5,5 milijoni prebivalcev in 181.000 km2 površine je prav tako kme-tijska država. Žal se od 40 odstotkov ugodnega zemljišča za poljedelstvo obde-luje le 10 odstotkov. Plan za leta od 1960 do 64 šele ustvarja pogoje za prvo indu-strijo: predilnico in tkalnico ter tovarno cementa in tobaka. ČSSR gradi v Kam-bodi,. dve tovarni za prcxiukcijo gume in sladkorja, Kitajska je dala pomoč za že-lezarno s kapaciteto 20.000 ton, Francija financira gradnjo rafinerije nafte. ZR Nem-čija pa je dala na razpolago 5 milijonov dolarjev. Omeniti je treba tudi ameriško pomoč, ki je v obdobju 1956 do 62 zna-šaia 230 milijonov dolarjev.
Novejši zgodovinski razvoj
Na 705.400 km2 obširnem področju, ki ga imenujejo Indokina, je bila Francija kot tretja kolonialna sila (za Holandijo in Britanijo) v tem delu sveta izredno rnočno zasidrana. Po drugi svetovni vojni so pod pritiskom narodnoosvobodilne bor-be, ki se je razvila v času japonske oku-pacije in je po vojni usmerila svojo borbo proti Francozom, ti »priznali« ne-odvisnost trem državam: Vietnamu, Lao-su in Kambodži. Ta »reformirana« kolo-nialna vladavina seveda ni mogla dolgo trajati. Leta 1954, po 8-letnih krvavih bo-jih narodnoosvobodilnih sil z 200 tisoč glavo francosko kolonialno vojsko in zna-nem porazu pri Dien Bien Fuju, je bila Francija prisiljena priznati nesmiselnost nadaljnjega vojskovanja.
Na ženevski konferenci 14 dežel so Francozi in prizadete sile podpisali pre-mirje in potrdili neodvisnost Sevememu Vietnamu, Laosu in Kambodži. Vietnam so razdelili na dva dela — po 17. para-leli. Medtem ko se je v Severnem Viet-namu formirala demokratična republika, pa je Južni Vietnam ostal še nadalje pod nadzorstvom kolonialnih trup. Južni Viet-nam še vse do danes ni priznal tisti člen ženevskega sporazuma, ki govori o zača-sni delitvi Vietnama. Posledica: v obeb. Vietnamih ni prišlo do splošnih volitev, na katerih bi prebivalstvo samo odločilo o nadaljnji usodi in statusu svoje dežele.
Poglejmo podrobneje rezultate dela že-nevske konference o Indokini:
1.  poraz in odhod francoskih kolonial-nih trup iz Jugovzhodne Azije,
2.  velike sile so se odrekle vojaškemu angažiranju v tem delu sveta,
3.  deželam Indokine je zagotovljen nev> tralen status,
4.   kot posledica  tega  sporazuma:  po-puščanje   napetosti   v   mednarodnih   od-nosih.
2enevski sorazum je sicer reševalpro
bleme kolonialne vojne, ni pa izkoieni-nil vseh vzrokov, ki pogojujejo takšne posledice. Prisotnost različnih interesov velikih sil je onemogočila dejan.sko ne-odvisnost. Ker gre črta, ki oddvaja DR Vietnam in LR Kitajsko od ostalih delov Jugovzhodne Azije preko Laosa, so so v ZDA hitro pojavile teorije o nujnosti, da Zahod izpopolni vakum. V nasprotnsm primeru bi po teh teorijah Laos postal plen Vzhoda. ZDA so začele »investirati« v tiste sile v Laosu, ki bi zagotovile pri-sotnost Zahoda. Vložile so več kot 500 mi-lijonov dolarjev z namenom, da zgradijo zid proti »komunistični nevamosti« v tem delu sveta. Zgodilo se je nasprotno ame-riškim -pričakovanjem. Sile Patet Laa, ki so trn v peti ameriški irnperialistični po-litiki, so si v Laosu pridobile še moč-nejši ugled v ljudstvu. Razen Patet Laa obstajajo v laoškem političnem življenju še nevtralistična in desničarska struja. Vsaka od njih kontrolira svoj del teri-torija.
Leta 1961 so se v ženevi zopet zbrale podpisnice ženevskega sporazuma iz leta 1954, da bi obravnavale problem Laosa. Eno leto za tem so podpisale protokol o zajamčeni nevtralnosti Laosa. Tako kot ženevska je tudi konferenca o Laosu per-manentni mednarodni mehanizem, ki ji načelujeta britanski in sovjetski predstav-nik. Poleg tega obstaja še komisija za kontrolo premirja, ki je sestavljena iz poljskega, indijskega in kanadskega de-legata. čeprav je problem Laosa v med-narodnem življenju močno prisoten, so oči svetovne javnosti uprte v Južni Viet-nam. Položaj v Laosu smo opisali le v tolikšni meri, v kolikor je to potrebno za razumevanje celotnega kompleksa po-litične situacije.
Kambodža sodi prav tako v tisto vrsto dežel, ki so si zaradi dosledne zunanje politične orientacije — miroljubne koek-sistence in politike nerazvrščanja, prido-bile številne prijatelje v državah Afrike, Azije in pri ostalih naprednih silah v svetu. Taka politika pa ne ustreza ame-riški politični in vojaški strategiji v Aziji, ki bi hotela Kambodžo vključiti v enega izmed stebrov proti komunizmu. Ni čud-no, da zaradi takšne politike tajlandske in južno vietnamske vojaške sile scnlno pritiskajo na to mlado in neodvisno državo.
Namesto priprav za združitev sta se oba Vietnama (po ženevski konferenci) gledala kot pes in mačka. V Južnem Viet-namu se je močno okrepilo osvobodilno gibanje kot rezultat antagonističnih no-tranjih nasprotij. Po odhodu francoskih vojakov iz Južnega Vietnama je oriolo do zamenjave vlog: odigrano, izrabljeno vlo-go so prevzeli Američani; najprej v obli-ki vojne in ekonomske pomoči, nato v Ijudeh. Od 1954. leta dalje so dale ZDA Južnemu Vietnamu preko 2 milijarde do-larjev v vojaški in ekonomski pomoči. že pred štirimi leti je bilo prisotnih 12.000 ameriških vojaških »svetovalcev«, danes pa številka presega 20.000. Spomnimo se samo, da je bila že francoska vojska, ki je štela 200.000 vojakov, brez moči. Na bojišču je pustilo življenja več kot 100.000 vojakov...
Navkljub ameriški politiki »čvrste ro-ke« je osvobodilnemu gibanju (Vietkon-gu) uspelo pridobiti velik del ozemlja Južnega Vietnama, ki se razteza od po-krajine Taj Ngijen pa vse do delte reke Mekong. To pa je dovolj veliko področje, ki omogoča Vietkongu učinkovito gveril-sko bojevanje (z utrjenim zaledjem).
Nekaj časa je celo kazalo, da je Fron-ta nacionalnoosvobodilnega gibanja, ki združuje različna politična stremljenja na široki politični platformi, pripravljena stopiti v koalicijo z režimom v Sajgonu pod pogojem, da stopijo v vlado tudi ostale buržoazne politične stranke, kate-rih  voditelje  je  diktator  Ngo  Din  Diem
dal zapreti v koncentracijska taborišča. Od te pripravljenosti danes ni ostalo ni-česar več; to predvsem zaradi čvrste od-ločnosti ZDA, ki niso za nikakršne poli-tične koalicije v Južnem Vietnamu. Zma-ge ZDA v Vietnamu še niso izbojevale, čeprav so pred časom »izračunali«, da bo »komunistična gverila« zatrta najkasneje do 1965. leta. V enem izmed zadnjih po-datkov, ki jih navaja Vietkong, je mogo-če prebrati, da so osvobodilne sile od 8.000 utrjenih strateških vasi uničile 6000 vasi (obrambni sistem teh vasi sestoji iz bodljikave žice, z minami, okopi in moč-nimi vojaškimi posadkami). Prav tako so po istih podatkih zaplenile 35.000 topov in pctopile 620 plovnih objektov.
Prizadevanja za rešitev vietnamskega problema
Vidni so pozitivni napori šefa kambo-ške države Sihanuka, da se Južni Viet-nam demilitarizira in doseže politično nevtralnost. Pod dezangažiranjem pa Si-hanuk razume predvsem obstoječo akut-no prisotnost ameriških vojnih čet, ki bi morale oditi. Po njegovem mnenju bi mo-rala biti vlada koalicijskega značaja: v vladi bi morali biti predvsem predstav-niki Fronte nacionalne osvoboditve. Po-gledi Norodoma Sihanuka so skoraj iden-tični z gledišči francoskega predsednika De Gaullea. Razlika v stališčih je le v tem, da se De Gaulle zavzema za nevtra-lizacijo obeh Vietnamov, Sihanuk pa le za nevtralizacijo Južnega Vietnama.
Po novicah, ki prihajajo iz Washing-tona, je malo verjetno, da bi ZDA poslu-šale nasvete kamboškega in francoskega predsednika. Uradni ameriški krogi se še vedno nagibajo k vojaški, ne pa diplo-matski rešitvi problema. Danes je po-vsem jasno, da vodi takšna politika le v eno smer: v svetovno vojno!
Sovjetska zveza, ki je v preteklih le-tih igrala v tem delu sveta vlogo »annor-tizerja« med ekstremnimi kitajskimi in ameriškimi koncepcijami o problemu Ju-govzhodne Azije, ima danes precej težko in kočljivo politično vlogo. Nadaljevanje agresivne ameriške politike lahko povzro-či le to, da bi se Sovjetska zveza tnočneje angažirala v tem delu sveta — s tem pa bi prišlo do odkritega konflikta, ki bi me-jil na svetovni spopad.
V zvezi s temi dogajanji je izredno simptomatična izjava kitajskega zunan.ie-ga ministra Cen Jija, ki je pred nedav-nim izjavil nekemu francoskemu listu ne-kako takole: »Situacija v Jugovzhodni Aziji je nekoliko motna, zato bi bilo do-bro, da bi mi Kitajci začeli zaostrovati situacijo, kar nam sicer Zahod in sovjet-ski voditelji vselej mečejo pod noge. Tako bi prišlo do hujših borb v tem predelu, ki ne bi bile nujnd svetovnega značaja, temveč lokalnega. S tem bi se situacija povsem razbistrila.«
Vedno znova ugotavljamo, da so si ekstremna stališča močno podobna. Tudi v tem primeru je stališe nekega iutajske-ga predstavnika skoraj povsem identično s tistimi stališči, ki prihajajo iz Saigona ali Washingtona. To pa ni niti prvi in niti zadnji primer iz kitajskih političnih koncepcij.
Žarišča vojne krize v Vietnamu, Laosu in obmejnih predelih Kambodže je mo-goče pogasiti le s političnimi sredstvi. Vprašanje je samo, kdaj bodo trc-zne politične sile prevzele iniciativo vojaškim strategom. Ali zadnja Johnsonova izjava govori temu v prid? Sicer je žalostna ugo-tovitev, da so se ZDA z barbarskimi na-padi na Severni Vietnam in še močnej-šim vojaškim angažiranjem ter uporabo vojnega plina uvrstile med podobne sgo-dovinske dogodke, ki se nam vsilijo v spomin: napad samurajev na Kitajsko, pohod črnih srajc na Etiopijo in mno-žično uničevanje v koncentracijskih tabo-riščih za časa Hitlerja!
BRFZ POGOJEV
— ZDA so se pripravljene pogajati brez slehernih pogojev. Seveda se ne bomo pogajali x južnovietnamsko fronto nacionalne osvoboditve.
Karakter in cilji neokolonializma
Ko je francoski kolanializem preživ-ljai žalostni konec na indokitajskih tleh, pojem kolonializma še ni bil teoretično definiran. Simbol hlapčevanja tujim inte-resom v Južnem Vietnamu sta bila Bao Dij in Ngo Din Diem. Stari kolonializem je nadomestil novi — s prihodom ameri-ških vojaških let. Glede na podobne ne-varnosti, s katerimi se srečavajo mnoge dežele, ki so se osvobodile kolonialrrja jarma, je usoda Južnega Vietnama šolski prirner metod in ciljev neokolonializma v današnjih pogojih.
Nevarnost preraščanja vojne
Notranji spori bi brez mešanja tu-jih faktorjev bili že davno razrešeni: zma-ga bi dokončno pripadla tistim družbe-nim silam, ki se dejansko bore za de-jansko neodvisnost in napredni notranji razvoj. Angažiranje ZDA n« strani nepri-ljubljenih režimov, ki so nestabilni in se menjajo iz dneva v dan, je za nekaj časa zavrlo sicer nujen zgodovinski razvoj. Problem ene dežele je postal svetovni. Nadaljnji napadi na Severni Vietnam bi imeli katastrofalne posledice; svetovni konflikt, ki ga človeštvo ne bi moglo preživeti.
O nujnosti politične rešitve
Jasno je, da ni mogla niti diktatura Ngo Din Diema, ki so jo ZDA »hranile« z milijoni dolarjev vojaške in druge po-moči, niti ne more današnji marionetni režim predstavljati zakonite predstavnike južnovietnamskega ljudstva. Američani sa-mi priznavajo, da podpirata Vietkong vsaj dve tretjini prebivalstva! Tako kot svoj čas v Alžiru, tako tudi v Južnem Viet-namu ni druge rešitve, kot politično raz-reševanje obstoječih družbenih protislovij. Vsa politična konstelacija sil v Jugo-vzhodni Aziji diktira opredelitev za eno izmed variant nevtralizacije in dezangaži-ranja, ki bi deželam Indokine omogočila neodvisnost in napredek v materialni in duhovni izgradnji. Ženevska konferenca je sankcionirala odhod francoskega kolo-nializma. Danes bi morala neka nova kon-ferenca v Sihanukovi, De Gaullovi ali va-rianti, ki so jo predložile nerazvrščene dežele, pripeljati do dokončne odstranitve nosilcev neokolonializma in stabilizacije celotnega področja tega dela sveta.
čeprav je zdaj, ko to pišemo, še težko označiti in razumeti vsebino Johnsonove-ga govora oziroma poslanice, ki je na-slovljena na nerazvrščene dežele, je mo-goče reči, da tem predlogom ZDA še ved-no manjka dobršen del političnega rea-lizma. Pod političnim realizmom pa ra-zumem takšno oceno tamkajšnjega polo-žaja, ki bi sprevidela, da je Vietkong realna politična sila, ki niora biti prisot-na na vseh razgovorih o problemih Južnega Vietnama. čeprav Johnson trdi, da je za pogajanja brez pogojev, je en pogoj le prisoten: ZDA se ne želijo po-govarjati in pogajati z Vietkongom!
O Johnsonovi poslanici, ki jo admini-stracija imenuje »miroljubno«, še to, da je ni mogoče izolirati od najnovejših okre-pitev ameriških vojaškth sil in nadaljnih bombnih napadov (agresije) na Južni Vi-etnam. Ko ocenjujemo Johnsonovo posla-nico v sklopu vseh teh nadaljnjih dogod-kov, se zaman sprašujemo, kolikšno tre-nutno korist ima od nje prav prizadeti vietnamski narod. Sicer pa se dogodki tako naglo vrstijo, da bi bila vsaka na-daljnja ocena morda že jutri demantirana.
Ameriška administracija je brez dvo-ma pod hudim pritiskom svetovne jav-nosti, pa tudi pod pritiskom naprednih sil v samih ZDA. Ta moment mora John-son upoštevati, čeprav se mu bodo gene-rali v Pentagonu in ljudje Goldwaterje-vega kova še tako upirali.
Moramo reči, da je bila vloga neanga-žiranih dežel v tem času še posebej aktiv-na. Tu ni mogoče zanikati vidne vloge, ki jo je imela Jugoslavija in njen pred-sednik Tito. Prva akcija nerazvrščenih de-žel je bila prav akcija, oziroma oposla-nica predsednika Tita ameriškemu pred-sedniku Johnsonu. Prvega aprila pa SO šefi 17 nevezanih držav poslali zaradi za-ostritve položaja vsem zainterec/ianim stra-nem (tudi Vietkongu) skupni poziv, naj se začno pogajati o politični rešitvi. Pozfv izhaja iz realistične ocene položaja v Vietnamu, ko v predzadnjem odstavku predlaga: »Trdno smo odločeni ne glede na morebitne razlike v oceni raznih ele-mentov sedanjega položaja v Vietnamu, da je edina pot, po kateri je mogoče na-praviti konec spopadov ta, da se najde miroljubna rešitev na pogajanjih. S tem namenom pošiljamo nujen poziv vsem neposredno zainteresiranim stranem, naj se čimprej brez kakršnih poprejšnjih po-gojev začno pogajati, da bi dosegli poli-tično ureditev vietnamskega problema. v skladu z upravičenimi težnjami viet-namskega ljudstva, kakor tudi v duhu ženevskih sporazumov o Vietnamu in de-klaracije kairske konference nevezanih dežel.«
Rudi Rizman
ŠPORT
Prav gotovo nihče od bralcev, ki so pričeli v zad-njem času zasledovati rugby tekme novoustanovlje-nega rugby kluba Ljubljane, ne ve, od kod izvira ime rugby in kakšen je njegov začetek. Ta športna igra je tesno povezana z imenom branilca nogometnega moštva Rugbya in mesta Rugbya v južni Angliji, Wil-liama Webba Ellisa. Ta je na neki nogometni tekmi proti koncu leta 1823 nenadoma prijel žogo z roko ter pričel teči proti nasprotnikovem golu. Presenečeni naprotnikovi igralci so začeli teči za njim ter se mu metali pod noge. Ta dogodek je vzbudil splošno vese-Ije na stadionu, hkrati pa je predstavljal rojstvo nove športne igre, rugbya.
Igra rugby izvira torej iz Anglije in ne iz Ame-rike, kot vsi mislijo. Vendar poznamo pri tej igri tri sistema oziroma načine igranja. V ZDA se igra tako imenovani sistem XI., to je obe moštvi igrata z po enajstimi igralci. Poznamo pa še dva sistema: prvi je rugby XIII. in se igra s trinajstimi igralci, vendar ga igrajo le profesionalci v Franciji in Angliji. Tudi pri nas se je ta sistem nekaj časa igral, vendar so kasneje prešli na igranje tretjega sistema, na rugby XV., to je s 15 igralci. Ta sistem se je uveljavil po vsem svetu in ga igrajo predvsem amaterji.
Amaterski rugby se razen po sistemih razlikuje od profesionalnega tudi po hitrosti, surovosti, ostro-sti ter opremi. Najbolj dinamičen in oster rugby se igra v ZDA, kjer igralci nastopajo s čeladami na glavah.
Začetki rugbyja pri nas segajo v leto 1954, ko so se ustanovili prvi klubi v Zagrebu in Beogradu. Naj-večje zasluge za pričetek te dinamične igre pri nas imajo Francozi, saj sta v letu 1954 v Beogradu gostova-la dva francoska treneraja. Dosedaj je naša reprezen-tanca odigrala eno mednarodno srečanje in sicer je naše A rnoštvo izgubilo srečanje proti ameterski B reprezentanci Francije. Kasneje je bila ustanovljena še rugby zveza Jugoslavije, vključeni smo bili v med-narodno rugby zvezo, ustanovila pa se je prva zvezna liga. Trenutno imamo pri nas 11 rugby klubov, od kate-rih se jih 6 bori v prvi zvezni ligi.
Od šestih zveznih ligašev, kolikor jih ima naša prva liga, je eden izmed njenih članov tudi rugby klub Ljubljana. Ustanovitev kluba, ustanovni občni zbor je bil oktobra 1963. leta, je tesno povezana z imenom trenerja, sodnika in igralca Siniše Tartaglie. Ta se je pred petimi leti vpisal na metalurško fakulteto v Ljubljani. Ker je bil aktivni igralec rugby kluba Nade iz Splita, tudi v Ljubljani ni prenehal z aktivnostjo ter je še naprej nastopal za matični klub, ki mu je dal na razpolago dres, kopačke in žogo. Vendar se je kma-lu naveličal trenirati sam ter je pričel razmišljati o ustanovitvi rugby kluba v Ljubljani. V težnjah ga je podprl nekdanji državni in slovenski reprezentant na 400 m, prav tako študent, Janez Polgram. Kmalu sta za novo igro pridobila precej privržencev, le da med njim prevladujejo Dalmatinci. Zanimivo je tudi to, da je Ijubljanski klub sestavljen tako rekoč 99-odstotno iz študentov, saj je od 45 igralcev, kolikor jih ima klub, na razpolago 42 študentov.
Novi klub je že ob sami ustanovitvi naletel na mnoge režave, saj ga na začetku ni hotela sprejeti v svoje vrste nobeno športno društvo v Ljubljani. Svoje sodelovanje so namreč ponudili Olimpiji, Slovanu in Litostroju. Na letošnjem rednem letnem občnem zboru pa jih je v svoje vrste sprejelo športno društvo Ljubljana. S tem sprejemom je bilo rešenih več pro-blemov mladega kluba kot na primer:
ker je ŠD Ljubljana predvsem železničarsko dru-štvo, imajo igralci rugbyja v enem letu na voljo 5 prostih voženj, dobili so prostor za trening, igrišče za prvenstvene tekme ter vse sanitarije, ki so potreb-ne za normalno športno udejstvovanje. Finančno vprašanje je kolikor toliko uspešno rešeno, pomoč bodo namreč dobili od matičnega društva, od občine in od Mestnega sveta za kvaliteten šport.
Novoustanovljeni klub je svojo prvo tekmo odi-gral novembra 1963 leta v Zagrebu proti Mladosti in izgubil z 11:34. Ta rezultat predstavlja uspeh, saj je bila Mladost že državni prvak. Mnogi se sprašujejo, kako je Ljubljana sploh prišla v I. ligo. V informa-cijo naj navedem, da so bile aprila leta 1964 v Za-grebu kvalifikacijske tekme med Ljubljano in štirimi hrvaškimi klubi, zasedli so 3. mesto, pred njimi sta se uvrstila le državna prvaka Mladost iz Zagreba in Nada iz Splita. Tako je Ljubljana prispela v prvo ligo. V letu 1964 so zasedli 5. mesto ter tako ostali v ligi še eno leto. Kot sem že prej omenil, sestav-Ijajo rugby klub Ljubljana večinoma študentje, od katerih jih največ študira na FNT, strojni in tekstilni fakulteti. Najboljši igralci moštva so po besedah tre-nerja Tartaglie: Pilgram, Borčič, Kudrič ter brata Milan in Saša Dekleva. Najboljši strelec v pretekli se-zoni pa je bil trener sam, saj je bil s 15 zadetki na četrtem mestu liste strelcev I. lige.
Vsekakor predstavlja nova igra, ki jo demonstrira Ijubljanski klub, prijetno novost v športnem življenju našega mesta, istočasno pa je edini klub, ki črpa igralce izključno iz študentskih vrst.
S. Zatler
ŠTUDENTJE
RESNICM AMATERJI
Te dni lahko zasledimo v dnevnera časopisju rezul-tate s smučarskih terenov Italije, Avstrije, Francije itd., kjer tekmujejo študentje za prvenstva raznih univerz. Med imeni tujih študentov lahko zasledimo tudi imena naših študentov — tekmovalcev. če dobro preberemo rezultate tekmovanja opazimo, da so zma-govalci večinoma iz alpskih centrov, kjer je smuča-nje na najvišjem nivoju. če pa si dobro ogledamo ime-na zmagovalcev, vidimo, da so to večinoma neznani tekmovalci iz zadnjih kvalitetnih razredov, saj med njimi zelo težko zasledimo kakšno znano ime belih aren. Lahko pa najdemo imena najboljših Jugoslova-nov; tako so se na nedavnem smučarskem tekmova-nju za prvenstvo Ijubljanske univerze v Kranjski gori na startu pojavila eminentna imena našega alpskega smučanja: Ankeletova, Lakota, Vogrinc itd. Prav te dni lahko zasledimo, da je Krista Fanedl zmagala v veleslalomu na mednarodnem smučarskem tekmova-nju v Macugnani, Drago Jemc pa je bil v isti disci-plini tretji. Jemc je prav tako eden boljših jugoslo-vanskih smučarjev.
Nehote se nam vsili vprašanje: ali so naši štu-dentje smučarji res tako dobri in so drugi slabi ozi-roma, ali so naši vrhunski tekmovalci lahko resna konkurenca samo na raznih študentskih prvenstvih oziroma tekmovanjih?
Mislim, da je problemov več. Da strokovno delo naših smučarskih delavcev ni preveč na višini, to ve-lja za celotno smučanje, je že dolgo znano. Kljub te-mu pa le-teh ne smemo kriviti za vse neuspehe smučarjev na tujem. Eden od glavnih problemov je pomanjkanje denarja za smučarski šport. Izrek »De-nar je sveta vladar« pride zelo do izraza prav v smu-čarskem športu. Ni denarja za kvalitetna tekmova-nja pri nas, ni ga za nakup opreme, smuči itd.
Poleg tega so po vsem svetu smučarji v pravem pomenu besede profesionalci in se s smučanjem ukvar-jajo malodane poklicno, čeprav vsi vztrajno zanikajo to splošno znano resnico. Nekateri gredo celo tako daleč, da izjavljajo: »Kot amater zaslužim več, kot bi, če bi bil profesionalec«
Poglejmo si primer znanih svetovnih smučarskih znamk: Francozinji Cristine in Mariel Goitchel. Obe sta zaradi smučanja opustili srednjo šolo ter nepre-stano samo smučata oziroma se pripravljata na razna mednarodna tekmovanja. Podobnih primerov bi lah-ko našteli še več. Ali je torej čudno, če naši smučar-ji ne morejo uspeti. Saj v primeri z najboljšim na sve-tu pravzaprav sploh ne trenirajo in je njihov trening igračkanje. Da je temu tako, je prav gotovo vzrok, da se naši smučarji ukvarjajo s to športno panogo Ie iz amaterizma oziroma veselja do smučanja. Pri tem praktično nimajo nobenih koristi, razen zadovoljstva, da lahko potujejo po svetu. Znano je, da je pri nas mnogo talentov, ki dosegajo kot mladinci zelo lepe uspehe, vendar kot člani nimajo mnogo uspehov v mednarodni konkurenci. V tem se vidi pomanjkanje najosnovnejših pogojev za razvoj. Takšen smučar ne napreduje in se slej kot prej razočaran umakne.
Zaključimo lahko, da so naši vrhunski tekmovalci res pravi amaterji in brez neamaterizma, kot se v na šem nogometu ta izraz rad uporablja namesto profe sionalizma, ne bomo dosegli vidnejših uspehov. Tako je povsod po svetu in mora biti tudi pri nas, če ho-čemo uspeti v mednarodnem merilu.
S. Z.
TRIBUNA STRAN
REKREACIJA
Prav gotovo je skrajni čas, da pričnemo govoriti o telesni kulturi kot nujni potrebi vsega prebivalstva in vseh slovejev Njen razvoj je treba čimprej uskla-diti z našimi realnimi možnostmi in družbeno-eko-nomskim razvojem. Res je, da so bile doslej šole osnovni nosilci telesne vzgoje mladine — tako naj tudi ostane, vendar pa moramo težiti k temu, da podobno vlogo prevzamejo tudi delovne organizacije v kolektivih, Obenem pa ne smemo pozabiti tudi na tisto mladino, ki je izven šol in izven delovnih ko lektivov, tudi njej moramo nuditi telesno vzgojo.
Telesno kulturo in šport združuje vrsta športnih organizacij, katerih naloga je vzgoja mladine in vseh, ki se žele ukvarjati s športom, vendar lahko re-čemo, da ni niti ena organizacija izpolnila svojega poslanstva. Vse organizacije so se v glavnem ukvar-jale le z vzgojo kvalitetnih športnikov, niso pa dale možnosti vsem, ki so želeli, da uporabljajo njihova igrišča, rekvizite itd. Skratka: sploh jih niso včlanje-vale, če pred njimi ni bilo jasne perspektive kvali-tetnega športnika.
Sedaj, ko proučujemo možnosti novega sistema financiranja telesno vzgojnih organizacij, ne smemo pozabiti na to zelo važno pomanjkljivost. Dajmo de-nar tistim organizacijam, ki imajo realne in dobre programe dela in tistim, ki lahko zagotove tudi mno-žičnost, splošno telesno vzgojo in ne samo kvaliteto in to celo »umetno kvaliteto« (primer NK Maribor, Olimpija). V lanskem letu je bilo vloženo v razvoj telesne vzgoje 25 railijard dinarjev, vendar v glav-nem za vzgojo tako imenovanih kvalitetnih ekip med-tem ko so zapostavili delo na množičnosti, gradnji športnih igrišč itd.
Denarna sredstva, namenjena telesni vzgoji, bodo tudi letos znatna, čeprav verjetno ne bodo zadostova-la. Da pa bodo ta sredstva tudi najkoristneje izrab-ljena, je potrebno, da bo v bodoče trošenje klubov, športnih organizacij, jasno in da bo v bodoče o de-litvi teh sredstev razpravljalo čimveč športnikov in športnih delavcev.
Vsi ti splošni problemi telesne vzgoje imajo od-mev tudi v stanju telesne vzgoje na ljubljanski uni-verzi. Analize namreč pokažejo, da je približno tisoč študentov-športnikov na naši univerzi, sredstva, na-menjena športu so mnogo premajhna, športna društva po fakultetah še vedno niso uspela z idejo množič-nosti, saj je še vedno opaziti, da je velika večina čla-nov kvalitetnih športnikov, na tekmovanjih je še ve dno edini cilj čim boljša uvrstitev, vse to pa je velik zaviratelj glavnega cilja: omogočiti telesno vzgojo in šport čim širšemu krogu študentov.
Rešitev je prav gotovo v razširitvi osnovnih pogo jev za športno udejstvovanje: treba je namreč štu-dentom omogočiti športno udejstvovanje tam, kjer ži-vijo, to je na fakultetah in študentskih domovih. Iz-gradnja študentskega športnega centra je spet pod vprašanjem. Projekt je stal milijone, denar je bil tako, kot kaže, »vržen v stran«. Vse fakultete, ki jih bodo v bodoče gradili, ne smejo ostati brez telovadnic.
če govorimo o športu, s katerim naj se bavijo tudi naši študentje, ne smemo mimo tega, da so osnovni in najkoristnejši športi: plavanje, smučanje in pa osnovna telesna vzgoja — telovadba. Moramo stremeti za tem, da omogočimo telovadbo čim šir-šemu krogu študentov in da jih zanjo navdušimo. Za mladega človeka se načrtna telesna vzgoja konča s srednjo šolo, vendar se njegovo mlado telo v tem času še ni dokončno oblikovalo — skratka — še vedno je v funkcionalni rasti. Ravno zato pa je te mlade ljudi treba najti, jih pritegniti in z njimi delati.
Na žalost moramo tudi v študentskem športu ugotoviti, da ima šport skoraj izključno tekmovalni značaj. Tekmovanja se odvijajo po liga ali cup siste-mu posledice tega so seveda obveznosti v pogledu časa in kontinuiranosti tekmovanj, kar pa študentu prej Škoduje kot koristi, če vse skupaj ni realno or-ganizirano. študent-športnik se spremeni v tekmoval-ca namesto v mlaega človeka, ki čuti potrebo, da se rekreira. Seveda nočemo s tem trditi, da so tekmo-vanja škodljiva, vendar hočemo le opozoriti na to, da morajo biti realno planirana, da ne smejo zapo-stavljati tudi manj kvalitetnih športnikov in da mo-rajo biti organizirana od najmanjših pa do največ-jih tako, da bo našel vsak svoje mesto v tem tekmo-valnem sistemu.
Menimo torej, da o prepotrebnosti telesne vzgo-je med študenti sploh ni več potrebno govoriti. Smo in moramo biti le v fazi, ko moramo zagoto-viti in ne samo govoriti o uvajanju obvezne telesne vzgoje na fakultete in to ne samo v prve, ampak v vse letnike. To je in mora biti naš cilj. če so že univerzitetni učitelji ene izmed univerz videli potrebnost telesne vzgoje in se z njo ukvarja-jo dvakrat tedensko, potem je jasno, da sta šport in rekreacija še potrebnejša študentu in še posebej študentki.
Srečko Rutar
Pomiadna pisma
Dragi velespoštovani oče Satir!
Svojo rubriko sem zaradi vnebovpijo-čega, krivično naperjenega delovanja za-časno in v skladu z danimi okoliščinami preimenoval v Pomladno pismo. Ker vem, da nisi formalist, te to ne bo motilo, saj je brez dvoma tudi pomlad druzbeno angažirana. Besedo drušba in družbeni angažma uporabljam poslednjič v najinih pismih, kajti prav lahko bi se v nasprot-nem primeru pripetilo, da bi moral na-zadnje rubriko preimenovati v Nikakršna pisma. To je kot čarobno morje z deveti-mi zmaji — če na njegovi obali mezinec pomočiš v vodo, se vzburi in razpeni in te pogoltne, prepričano, da ga HOČEŠ POPITI. Zato se bova, dragi oče Satir, od-slej raje satno sprehajala po obali tega čarobnega morja, ki je tako vznemirljivo in živčno, da ne prenese niti najmanjšega dotika. TOLIKO!
Na očiščenih ulicah zgodovinsko upra-vičene eksistenčne Ljubljane, mojega pre-
bivališčnega mesteca, je izbruhnila po-mlad. Našla me je sedečega na drobni klopci, strmečega v svojo grešno notra-njost in iščočega svetlo okence v tej temni hiški mojega izprijenega srca. Kar na le-pem se je pojavila, nežna kot slovenska kultura, z nežno in svetlo kožo, kot so naša mesta, z belim vratom, tako belim, kot so beli prtički v naših oštarijah, z ve-likimi prsmi, tako polnimi mleka, kot so ga polne naše mlekarne, čisto gola, kot je gola država brez deviz — pojavila se je, čarobna vila in je sedla k meni in nje-ni lasje, pšenično rumeni (kot jabolka za izvoz) so me pobožali kot polemični sesta-vek mojega nasprotnika. In rekla je, da mi bo pripovedovala pravljice, najčudovi-tejše pravljice vseh časov, ki še niso zapi-sane in nikoli ne bodo, ker so prelepe, ENKRATNE.
Prva pravljica: živel je kralj, ki je imel veliko kraljestvo in je bil dober cesar svo-jim podložnikom. Ta kralj je imel sina, ki se je imenoval Politika — bil je naj~
NELOJALNA KONKURENCA
 Trkovjkl,  Sada pr acllnu. Na Moatv B Je avtobus m* U&l os Uesno. P koto Je mfozUc prebUo ograjo mostu, t fablfc dalran« *
—  Slišal sem,   da zato ni denarja za  revijo Mlada pota,   ker mora   »EMKA« izdajati Popotnika ...
—  Tu se nimaš kaj razburjati — to gre po načelih množične kulture: za literaturo se zanima vsak   trideseti,  primerna popotniška barvna rekreacija pa je potrebna slehernemu delovnemu človeku.
Nogometna struktura osehnega dohodka
Ker se javnost menda že dalj časa ogorčeno razburja zaradi bajnih zaslužkov, ki jih prejemamo v našem nogometnem klubu, se kot neposredno prizadet, oglašam. Moje ime je Pepi, sicer pa me vsi poznate z nogometnih poljan, kjer s svojimi vragolijami in športno igro vsako nedeljo razveseljujem tisoče gledalcev. Popolnoma neosnovane in za nas žaljive so govorice o plačah, ki jih menda prejemamo v našem klubu. Menda poleg vsega tudi niso v skladu z materialno stimulacijo v ostalih poklicih v naši socialistični družbi.
V nadaljnjem1 kratkem izvajanju vam podajam notranjo strukturo mojega osebnega dohodka za prejšnji mesec.
1  x 70.000 kot osnova                                                                                                     70.000 4 x 15.000 kot premija za nastop na prvenstvenih tekmah                                           60.000
2  x 10.000 za gola, dosežena na prvenstveni tekmi                                                        20.000 4 x   5.000 kot dodatek za izredno dobro igro                                                                 20.000
20 x   2.000 za obisk treningov                                                                                         40.000
1 x 10.000 specialni dodatek za zlom noge nasprotnemu vratarju                                 10.000
Izdatki oziroma stroški:
5 x 200 kazen za nedisciplino                                                                                            1.000
1 x 1000 kazen za obračunavanje z nasprotnikom                                                            1.000
1 x 2000 kazen ,ker sem nekemu novinarju namignil, kakšno plačo imajo naši
odbomiki                                                                                                             2.000
Cisti dohodek torej                                                                                                  216.000
Mislim, da sem s tem zaprl usta tistim zlobnim jezikom, ki venomer nergajo, da je
svinjarija, kar se danes dogaja po naših nogometnih klubih. Mislim, da sem s tem člankom
opravil svojo državljansko dolžnost, ljubitelje viteškega športa pa iz srca vabim, naj še
vnaprej obiskujejo tekme našega moštva na stadionu ob tej in tej cesti, da nam s svojim
športnim bodrenjem pomagajo doseči naš veliki cilj — uvrstitev v to in to ligo.         Pepi
večji lepotec vseh časov, nemiren, impul-ziven, razgrajaški, pravi tip zapeljivca. Nekoč je kralj na enem svojih popotovanj našel v puščavi angelsko lepo deklico, ki je vsa obnemogla kotela žalostno smrt storiti. Kralju se je prebudilo materinsko srce ob pogledu na njene obline, vzel jo je s seboj in jo je posvojil. Imenovala se je Kultura.
In deklica je rasla, postajala je vse lepša in kralju je igrala na liro, čudovito je pela, zlagala je pesmice, pripovedovala rau je najčudovitejše zgodbe in naslikala mu je božanske podobe. Tedaj pa se je zgodilo nekaj nezaslišanega: ko se je de-klica sprehajala po vrtu, jo je skozi špranjo zapazilo drzno oko mladega kra-Ijeviča Politike. In kraljevič se je zaklel, da mora biti lepa deklica njegova, pa če-prav poruši zato grad, ubije očeta in po-zabi na svoje poreklo. Tako je poblaznel, da je grozila revolucija, ki pa jo je pre-prečil kraljevi ključar, ki je pravočasno izgubil ključe od orožarne in se tako ni mogel dati podkupiti od kraljeviča, ki je rinil v orožarno. Kraljevič Politika je iz-povedal deklici Kulturi svojo nezaslišano Ijubezen in svojo vročo željo po njenem telesu, deklica pa je rekla, da noče biti njegova, ker daleč tam Ijubi preprostega mladeniča, ki se imenuje Svoboda. Kra-Ijevič Politika je zagorel v silnem Ijubo-sumju, zaklenil je deklico v klet, svojemu očetu kralju pa je zavezal oči, tako da ni videl, kako je deklica zaradi njegovega na-silja trpela.
In deklica je postajala utrujena, izgub-Ijala je svojo lepoto, začela je gristi z zob-mi in je hotela napraviti samomor...
Tu je čarobna vila nehala pripovedo-vati pravljico. »In druga pravljica?« sem zaprosil. »Druga se še ni zgodila«, je rekla vila.
žalosten sem odšel v mesto, da bi doživljal pomlad, ki je prav tako zelo žalostna: Gostilne so ob večerih zaskrblju-joče prazne. Včasih si mogel po eni nogi priti do šanka in si naročiti osvešilno pi-jačo, ki ti je dala še toliko moči, da si po eni nogi znova prišel do vrat in, če si irael srečo, odnesel celo kožo. Zdaj pa, razumeš, sedi tu in tam kakšen individu-alist in spokojno žveči kravji golaž po 700 dinarjev. In tu in tam sedi kakšen gospod, ki se je pravkar vrnil iz Kanade in čaka, da najde koga, ki bi mu bil pri-pravljen pojasniti, kakšna je zdaj situacija pri nas. Tako se tl družbeno neangažira-ni Ijudje zatekajo v samoto in tam pre-mlevajo svoje družbeno nevarne misli. Vsi, ki jim nekaj pomeni razvoj, ki jim je zlasti izpopolnitev v naše obrambne moči velikega pomena, odidejo v takih toplih večernih trenutkih v sprehajališče, imenovano že od Simona Aškerca Tivoli, in v tem sprehajališču si na na različne konstruktivne načine pridobivajo ustrezne kvalifikacije na tako imenovanem področ-ju razvoja drvžbenih posameznikov.
časopisi so začeli pisati o pomladi. Nekateri so to dosledno delali že prej in tako je bil človek prepričan, da je zmeraj pomlad. Kajti ni dobro prezgodaj pisati o pomladi, lahko se ti posuši jezik od družbenih urokov. In tako se začenjajo časniki počasi tafati in objavljati, če dru-gega ne, trikolonske slike naših Ijubih otročičev in malih bodočih državljanov, ki da so prvi pritekli na sonce in našli prostor na soncu (bi lahko rekli). Jaz jim to seveda privoščim, a zame ta čas še ni napočil, ker moram v temni sobi študira-ti ali bi stopil v to nesmrtno pomlad sko-zi okno ali skozi vrata. Ne vem namreč, pri katerem izhodu se bom bolj spotak-nil. Ko to odkrijem, ti bom spet pisal. Pozdrave ti pošilja tvoj pomadno spotak-njeni sin.
Satir
PREDAVANJE
0 SVETOVNEM
NAZORU
Tovarišice in tovariši!
Vsak zaveden državljan danes nima samo opremljenega stanovanja, avtomobi-la, hranilne knjižice, žiro računa, vikend hišice ob morju, pralnega stroja, centri-fuge in frižiderja; obvezno mora imeti tudi svetovni nazor. Ceprav obstaja za vse vrste blaga naš znani JUS standard, moramo na žalost ugotoviti, da ta pred-pis še ni prodrl na področje svetovne-ga nazora. Dober zakonsko trgovinski predpis bi na tem področju odpravil mi-selno zmedo in prispeval k enotnosti gle-dišč.
Kot vam je najbrž znano, imamo več vrst svetovnega nazora. Motite se, če mi-slite, da je vsaka vrsta svetovnega nazora dobra in priporočljiva. Priporočam vam, da si izberete vrsto, ki je trenutno v mo-di. Morda mi boste ugovarjali. Rekli bo-ste, da se takih stvari ne da priporočati, še manj pa predpisovati. Strinjam se. Toda zagotavljam vam, da vas bodo živ-ljenjske razmere v najkrajšem času pri-silele k izbiri primernega svetovnega na-zora. V začetku se boste morda nepri-jetno počutili, ker boste imeli občutek, kakor da ste izdali svojega najboljšega prijatelja, to je — sebe. Toda kmalu se boste privadili novemu svetovnemu na-zoru, kakor se privadite novi obleki. Pomnite: svetovni nazor, prav tako kot obleka, dela človeka. Odslej ne bo niko-gar več zanimalo,k kaj ste, ampak v kaj verujete. Vaš svetovni nazor bo vaša osebna izkaznica. -Ker bo veljavna in od uradnih oseb potrjena, ne boste imeli no-benih težav
Vem, da mi bodo bolj rahločutni po-slušalci, kljub vsem zgoraj navedenim dokazom, še zdaj trmasto ugovarjali in prisegali na človekovo dostojanstvo, nje-govo bistvo, svobodo misli in na podob-ne neumnosti. Takim moram reči, da so, oprostite izrazu, zelo naivni. Spomniti jih moram, da znanost kljub velikemu napredku na srečo še ni izumila stroja, ki bi bral človeške misli in krivuljo nji-hovega odklona od linije. Prepričan sem, da bi v primeru takega izuma v enem tednu ostala od človeške vrste samo še trupla. Predragi naivni del poslušalcev: kaj se res ne zavedate, da gre pri vsaki stvari le za videz in za obliko? Bodite mirni: nobena ustanova zaenkrat še ne more poslati v vaše možgane člane revi-zijske komisije s plačanimi dnevnicami. Najpomembnejše so torej vaše izjave; va-ša dejanja so manj pomembna, čeprav tudi z njimi ustvarjate videz pripadnosti modernemu svetovnemu nazoru. Zelo ne-umno je pobegniti preko meja svoje dr-žave, ker se pač ne strinjate s tem ali onim svetovnim nazorom te ali one dr-žave. če ste torej nezadovoljni, emigri-rajte v svojo glavo. Ali še niste odkrili, da je vaša glava najidealnejša država na svetu? Tu lahko mirno prezrete rdeče sa-maforje, delate revolucije, dvigate gospo-darstvo, pišete nekonstruktivne članke. Če vam je všeč, je vaša glava lahko tudi monarhija. Možnosti je veliko. Lahko se vam zgodi nesreča, da vam bo ob kakš-ni revoluciji razneslo glavo!
Peter Baloh
Kaj se pa tale gre?
V dinarske kovance je izvrtal luknje in jih kot gumbe prodaja za deset dinarjev.
BOMO ŠE PLESALI V IMASELJU?
Nepresthao ponavljajoči se nerefii in izpadi na sobotnih plesih v nasclju in pa vsako-dnevno kvartanje v kavami (kljub > ismeni prepovedi), so dali povod, da so se 31.3 .19«3 sestali Odbor ZšJ v Naselju, preslstavniki disciplinske komisije in sekretariata ZK, in med dnigim obravnavali vprašanje »kako zagotoviti disciplino v kavarni in na sobotnih plesih.« Želimo si predvsem kulturncga plesa in dobrega počutja za vse tiste, ki so se prišli resnično zabavat, so menili udeleženci sestanka.
Da bi edini študentski ples v Ljubljani potekal na dosto.jni ravni, so navzoči sprejeli naslednje ukrepc:
1.  Prcpovcdujemo vsako kvartanje v kavarni in bomo kršilce tega pravila kaznovali z izključitvijo iz Naselja.
2.  Ples bo v bodoče samo za študente, vstop na plesišče pa je mogoč samo z indeksom ali izkaznico ZŠJ.
3.  Vsako   razgrajanje,   razbijanje,   povzročanje  materialne  škode  in  ncreda  bomo kaznovali, in sicer:    študente iz Naselja z izključitvijo iz Naselja, za ostale pa bomo sporočili   na  ustrezno  ustanovo.  Povrniti  bodo  morali  tnaterialno  škodo  in  se   javno poroca o povzročiteljih nereda.
4.  Prodaja vstopnic bo v predprodaji, in sicer: vsak petek pri kosilu in večerji pred jedilnico, vsako soboto pa pri kosilu pred jedilnico, zvečer pa od 8. ure v V. bloku.
5.  Izdali  bomo samo določeno število  vstopnic, prodajalo pa se ne bo pri vhodu.
6.  Ob vsakem plesu bomo ugotavljali prekrške in primerno ukrepali. Da bi vzdrževali v naselju izpadnike, bi bilo to krivično do tistih, ki težko čakajo, kdaj bi se lahko vselili v naseljc.
Če bomo preprečili povzročitelje škode v dvorani in inventarju, bomo tudi lahko zahtevali sredstva za boljšo ureditev prostorov, hkrati pa se edino ob tem pogoju izplača investirati v tovrstni objekt. Obenem pa bomo dokazaii, da se znamo obnašati, kot je vredno intelektualca, obnašajmo se torej tako. kot se obnašajo študentje drugje, ki se tudi veselijo, vendar ne pustijo za seboj erepinj, razbitih šip, polomljenih vrat in ne vem kaj še vsega.
Da bi dosegli skupni namen, apeliramo na vse udeležence, da s svojim obnašanjem in vplivom na okolico prispevajo k uspehu.
M. Cikič
SODOBNOST TROBI PAHORJU
- S kom si pa, uboga Ema, zanosila? — Z enim od kritikov Sodobnosti!
je že mizno tbil je od 5. do 10. aprila), vendar pa je prav, da mu posvetimo ne-kaj besed.
Vsa stvar se je začela z »Gaudeamu-som«,ki ga je zapel pevski zbor »Tone-ta Tomšiča« na uvodni proslavi. Le-ta je bila sestavljena iz recitacijsko-glasbene-ga konglomerata točk, od katerih je vsa-ka zase vsebovala določeno kvaliteto. Kot celota pa je bila proslava bolj pele-me-lovsko razdrobljena in ni dala zaokrože-ne celote. Drugače pa lahko damo vse priznanje nastopajočim posameznikom in konec koncev tudi organizatorju — fakul-tetnemu odboru ZŠ pravne fakultete.
V nadaljevanju tega tedna so se štu-dentje zagrebške in ljubljanske pravne fakultete pomerili med seboj na šport-nem področju. V šahu so Zagrebčani gladko odpravili ljubljanske študente s 4:0. V rokometu je bilo obratno: Ljubljana: Zagreb 31:17; v namiznem tenisu so zma-gali spet gostje s 5:3. Srečanje pod koši pa se je obrnilo v korist ljubljanskih štu-dentov.
Za zaključek tedna pravnika so se štu-dentje prava odpravili na tradicionalni pohod na Rašico. Kljub temu da je ne-bo kazalo grozeče-mračno lice, se je po-hoda udeležilo veliko število študentov, prav tako pa tudi dekan in prodekan fa-kultete. Po običaju so trije predstavniki položili venec na spomenik prvi, od oku-
patorjeve roke, požgani slovenski vasi. Predsednik FO ZŠJ Janez Brank pa je ob tej svečanosti povedal nekaj besed.
Nato pa se je vse skupaj zaključilo v veselem razpoloženju.
Mitja M.
NOVINARJH
Na Visoki šoli za politične vede v Ljubljani so pred kratkim ustanovili Klub mladih novinarjev, ki vključuje že pišoče študente te šole in tiste, ki se na-meravajo posvetiti novinarstvu. Sklenili so, da se bo klub povezal s srednjimi šo-lami v Sloveniji zaradi seznanjanja dija-kov z novinarskim poklicem. Sprejeli so tudi okvirni delovni načrt za to šolsko leto.
Načrt med drugim predvideva organi-zacijo raznih predavanj, razpravo o no-vinarskem kodeksu in sodelovanju z re-dakcijami listov, radia in televizije, pose-bej pa še s Tribuno.
Potem, ko je na ustanovnem sestan-ku kluba Franc šetinc, predsednik Dru-štva novinarjev Slovenije načelno obraz-ložil novinarski kodeks in predlagal ne-kaj izvirnih oblik dela kluba, je obljubil, da bo upravni odbor Društva novinarjev Slovenije razpravljal o tem, da bi klub postal kolektivni član tega društva.
T. štefanec
Kltib štLiueatuv rrekmurja in raz-širjena icieološka komisija dajeta glede objavijenih tez o dvojezičnem šolstvu v Tribuni z dne 7. 4. 1965 naslednje pojasnilo
Razširjena ideološka komisija in klub študentov Prekmurja sta na vseh razpravah o dvojezičnem šol-stvu poudarjala pravilno stališče do sistema dvojezičnega šolstva, na osnovi razpoložljivega materiala pa sta ugotovila obstoj nekaterih pro-blemov. Namen razprave je bil torej osvetliti in nakazati njihovo rešitev. Komisija je na svojih razpravah do-ločila okvir problematike, ki naj bi bila zajeta v tezah. Posamezniki, ki so bili zadolženi za sestavo tez, se okvira niso držali in so izdelane teze objavili v Tribuni. Ker je ideo-loška komisija na naslednjem se-stanku ugotovila, da teze v nekaterih točkah ne odgovarjajo njenim sta-liščem, je za razgovor o dvojezičnem šolstvu pripravila uvodni referat.
V eni od naslednjih številk Tri-bune bo klub študentov Prekmurja objavil zaklučke razgovora.
Klub študentov Prekmurja in ideološka  komisija
TkVASM KROKIJI
Trst. Mesto starinskih hiš, ozkih ulic, skoraj mitične zgodovine in mnošiče Ijudi različnih narodnosti.
Vsa pota vodijo (za spremembo) v Trst (vsaj za Jugoslovane). Trst je Meka, ki je postal že kar potreba, kot vsakdanji kos kruha za radovedne turiste.
Različne Ijudi ženejo v Trst različni na-meni in potrebe: eni gredo iz turistične radovednosti, drugi gredo posredovati tr-šaškim Slovencem samo delček domače besede ali pesmi (tsh je bolj malo, Icljub temu da ss prav njih tržaški Slovenci ršbf-bolj razveselijo!) in tretji — ti so pravza-prav najstevilnejši —, gredo v Trst, da barantajo na tržnici in v trgovinah in da (po prcstanem stradanju, da jim ostane čimveč lir za »odlično« blago) primsejo domov čimveč predmetov z oznako Made in Italy. Te vandrovčke z jerbasi na gla-vah in težkimi kovčki (polnivii srbskega kajmaka, domače slivovke, cigaret itd.) v rokah največkrat zapeljejo kričeče barve, veliko (in že kar vsiljiva) reklama, preme-tenost prodajalcev (ki znajo tako prefi-njeno »pod ceno« prodati predmete!) in (ne nazadnje) tudi nepoznavanje kvali tete blaga. Gledajo samo na barvo, ki jim oslepi vid, da slišijo samo mamljive bese-de prodajalca, ki fše za večji »blef«) zbije maloe ceno in ti tako natrosi v oči mivke, da se počutiš kot namaziljen, v resnici pa si fvsaj v večini primerov) potegnil krajši konec te nenavadne igre, ki (predvsem na-še) Ifudi zavaja v zmoto, iz katere se iz-kopljejo šele po   povratku   v   domovino.
kjer (večinomaj isti predmet zagledajo v teložbi naše trgovme.
Sicer se pa v Trstu sploh nismo poču-tili kot da smo v tujini. Obiskovali smo predvsem slovenske kulturne ustanove, vo-dili so nas slovenski Ijudje, tudi prodaja-lec cigaret in znamk nas je nagovoril v res že malce »naglodani«) slovenščini ali kar v »iugoslovanščini«, nekje v notranjo-sti pa nam je nekaj pravilo, da je vse to, kjer hodimo in kar nam je bilo na silo odvzeto, pravzaprav (nekoč)  tako riaše.
Vendar pustimo sentVmčniatne posege v preteklost, ki nam zarežejo samo še večjo rajio v našo zavest, pustimo to, kar jet ker (sprijaznimo se tudi s tem) tako pač mora biti in konec. Na Via Petro-nio je prekrasen kulturni dom Sloven-cev, ki je tako razkošen in bogat, da ima le malo enakovrednih tekmecev daleč na-okrog. Koplje se v marmorju, zavesah, stene pokrivajo likovni izdelki najpromi-nentnejših likovnih ustvarjalcev (Cesar, Palčič itd.J, izpod stropa v vstopni dvora-ni pa te pozdravlja lestenec (c obliki groz-da in v vsakem podolgovatem steklu je žarnica), lci so ga tržaškim Slovencem po-darili Slovenci iz Amerike. Strop v glavni dvorani se lahko premika v različne po-ložaje, glede na to kakšno akustiko potre-bujejo različne prireditve.
Slovenska študijska knjižnica ima 36.000 izvodov različnih knjig in publi-kacij, vendar še niso uspeli zbrati vsega materiala. Mnogo literature so zažgali med vojno, mnoge zanimive stvari pa še
sedaj ležijo po raznih podstrešjih in za bojih. Uprava študijske knjižnive si priza-deva, da bi vse te dokumente zbrala in jih uredila. Delovni prostori so tesni in jim otežkočajo sistematično in hitro ureje-vanje knjig. Nad knjižnico so prostori slovenskega kluba »Simon Gregorčič«, kjer se zbirajo tržaški Slovenci. V manjši dvo-rani, ki je opremljena z zanimivimi poli-tičnimi karikaturami Klavdija Palčiča in fotografijami, ki prikazujejo NOB, so ime-li študentje slavistike literarni večer, na katerem so brali svoja dela. Dvorana je bila polna in tržaški Slovenci so lepo sprejeli rojake.
Da bi bil ambient domačnosti popoln, je v bližini dijaškega doma še gostilna z imenom »Ljubljana«, kjer ti birt, star in droban možic, zapoje »Moja Ijubica pa ima štrihaste hlače«, ti natoči merlota ali pa prinese (prisinega) laškega piva, kakrš-nega ne moreš dobiti v vsej Ljubljard.
Burja se je še naprej igrala. Tokrat so bile njene prijateljice (v igri) dežne kap-Ije, ki so se narahlo mešale med nakodra-no gladino morja, oplazile hiše in se do-taknile prvih pomladnih cvetov.
ŠTUDENTSKI AKADEMSKI KLUB JADRAN
Dvesto slovenskih študentov je redno vpisanih na tržaški univerzi. (Okoli) 1948 so ustanovili svoj akademski klub Jadran, ki je do danes deloval že pod zastavami različnih strank. Do (nekako) 1961 so klub vodili desničarji (katoličani), po~ tem so krmilo prevzeli v svoje roke levi-čarjl (Desničarji so se popolnoma umak-nili). Februarja (1965 leta) pa so se ures-ničile dolgoletne želje tržaških slovenskih študentov, da bi   se   združili   v  enotnem
klubu. Prizadevanja so rodila uspehe in tako so postali člani (in to popolnoma enakopravni, saj so tudi v odboru zasto-pani predsiavniki vseh strankarskih sme-ri) kluba vsi slovenski študentje. Njihov delovni program temelji na kulturno-za-bavnih prireditvah. Tako so v mesecu marcu priredili predavanje pisatelja Aloj-za Rebule o današnjem človeku v odno-su do sveta, predavanje Klavdija Palčiča »Moderna umetnosi« in izlet v Ljubljano. Aprila so že imeli predvajanje dr. Pater-nuja »Povojna slovenska lirika« in (isto-časnoj gostovanje študentov slavistov iz Ljubljane. Na programu pa imajo še go-stovanje prof. Kocbeka, kjer bodo govo rili o njegovem delu (spremljano bo z re-citacijami) in izlet v Istro skupaj z za-mejskimi Slovenci, ki študirajo v Ljublia-ni in so člani SAK Jadran. Poleg kulturnih programov pa so skoraj redno tudi za-bavne prireditve. Njihov program tudi predvideva, da bi člani SAK Jadran pre-davali v Ljubljani po srednjih šolah m fakultetah o zamejskih Slovencih v Itali-ji, o Študentih in njihovih pgojih študija itd. Ta korak bi bilo treba vsekakor po-zdraviti in podpreti, saj se je pokazalo, da (vsaj v nekaterih primerih) matični Slo-venci o svojih rojakih v zamejstvu prav malo vedo.
Političnih predvanj ne prirejajo. V slu-čaju, da je kateri izmed političnih dogod-kov tudi za njih zelo aktualen, pa posega-jo v njegovo obravnavo in reševanje zelo impercialno, tako da vabijo na razgovor predstavnike vseh obstoječih strank. Za-to se študentje v Trstu na univerzi pred-stavljajo na dveh volilnih listah.
(Nadaljevanje prihodnjič) Tone Vrabl
rfrlbuna
Tribuna — list slovenskih študentov ~ Izdaja univerzitetnl odbor ZŠJ — Ureja uredniški odbor — Glavni uredniik Ivo Vajgl — Odgovorni urednik Milan Pintar — Uredništvo in uprava Tribune: Poljanska 6 II — Telefon št. 310123 — Tekoči račun 600-14-608-72 — Letna naročnina 500 dinarjev — posamezen izvod 20 dinarjev — Rokopisov In fotografij ne vračamo  —  Tiska Casopisno podjetje »Delo«  Ljubljana, Tomšičeva 1, telefan 23-522 — Poštnina plačana v gotovini.