« •
* • »
► %
•	»	%	• t
a
*• * " * «M * •
v ;
t * ** •

.•
n * '
•	»	m
** -V*'*. *
•	«%,	*
n « ■	•
*	. •	«
»	« •	*
*•♦.•**
				
*		• t		
* t» *■	«	•	«	
»	4		♦l	
	*		•	
	•			
	•			
	O		•	
	-»		•	
			«	
é	*			
; •* **.		•	•	
i	«**	“	•	t>	
SEMEMIŠivA
KJNJEŽNIC/V
V VI PAVI
Ko čez borove gaje zaveje hladnejši veter in se nad zoranimi polji zbirajo jate ptic, se lepota poznih pole. tnih dni prelevi v pestro jesen. Vsa narava zadiha z zadnjimi dihi leta. Gozdovi se obdajo z barvnim plaščem vseh mogočih odtenkov, sado, vnjaki in vinogradi obrani obilnih in sladkih sadežev,
še cvetlice se druga za dru go umikajo in tonejo k tlom. Vsi ti dogodki v naravi nas sili jo, da se ustavimo oli grobu, ob cvetu hvaležne krizanteme, ob sveči, ki nazorno kaže kaj je in kaj nam pomeni grob.
Misli nam hitijo k pokojnim staršem, bratom, sestram, znan cem in srce nam strpeče ob misli, da bo tu naša zadnja postaja.
Vse to nas strezni, da si resne je zastavimo vprašanje- Kaj sem že in kaj bom še naložil v kovček za potovanje, ki ga bom začel na peronu pokopališča, in kaj bo moja vstopna karta, ki mi bo dovoljevala vstop na svetel tir proti večnosti.
Urednik
KAKO ČUDOVIT POGLED
vrhovi gora.
Sam na planini, daleč od hrušča.
Kakšne barve, kakšen spekter! Tišina.
Kako čudovit pogled!
Le prijetno ptičje petje. Daleč od smradu, ah, kako čist zrak.
Kako čudovit pogled!
Planine,
krvavo rdeče zahajajoče sonce, tam v mraku, med vrhovi gora, kako čudovito!
Kako čudovit pogled!
Yankee
BERAČ
NA
ULICI
Stopam po ulici. Prijateljev ni, sam sem. Kam? Kar naenkrat zaslišim krohot. Hitro grem v tisti smeri in opazim na tleh ležečega umazanega človeka. Krog njega stojijo otroci, pa tudi starejši ljudje. Vsi se smejijo in nekdo izmed njih pravi s"Pijan je, zato se ne pobere." Zopet drug pripomni:"Ne, lačen je in se je od onemoglosti zgrudil." Mimo gre tudi eleganten moški in mu ne privošči niti pogleda. Tudi jaz sem šel mirno mimo in stopil v trafiko po časopis. Toda smeh, tisti ponižujoči smeh, ki se je razlegal sem,mi ni pustil, da bi bral. Zjutraj sem bil pri maši, pri kateri je duhovnik bral:"Karkoli boste storili enemu izmed mojih najmanjših, boste meni storili!"
"Pojdi in ga vzdigni, kaj vendar stojiš!" mi govori neki notranji glas. Toda, saj je vendar umazan.
"Ali te ni sram, ta človek vendar potrebuje tvojo pomoč," me zopet opominja glas vesti. Ga bo že kdo pobral, ali sem samo jaz? 0, bo že kdo prišel mimo! In da bi se mi ljudje smejali? Ne, ne, tega pa sploh ne! Ga bo že kdo pobral.
Mogoče bi me še kdo od sošolcev videl. Kaj takega? Saj to je skoraj ponižujoče. Toda umazan kot je, bi še mene umazal.
In za plačilo, da bi še jaz smrdel?"
"Toda pomisli,'' zopet slišim glas, "ta človek je potreben tvoje pomoči. Če mu ne pomagaš, si tak kot drugi, mevža."
Ne, tega ne, mevža nisem! 0, saj bi lahko vstal, samo len je. Kaj se pravzaprav toliko mučim s tem beračem? Pustim ga, pa amen.
"Karkoli boste stogili..." Ah, saj bo Bog že zamižal, saj ve, da danes ni moderno pomagati.
"Ni moderno, da komu pomagaš?" me zopet zbada glas. Kaj že zopet ta glas? Ne, ne bom ga pobral, v kino grem." Za ta denar mu lahko kupiš kruh.1' Kaj, kruha? Naj gre v tovarno, pa ga bo imel! Danes v kinu vrtijo Tom Mixa- odlično kavbojko.
Toda mahoma se zavem in si pravim:"Si fant ali nisi? Ugleda se bojiš? Stopi tja in mu pomagaj!"
Brez upiranja grem za glasom vesti.
"Glej, tam je tvoja sošolka in učiteljica, videli te bosta,1' mi pravi neki oduren glas. Šel sem naprej. "Kam hitiš? Ali ne vidiš, da se ti bodo smejali?" Zopet oduren glas! Pred beračem se ustavim, ga primem za roko ter ga vzdignem. Mahoma nastane v družbi smejočih se tišina. "Ali boste mogli hoditi?" Nemo mi odkima z glavo. Tedaj se obrnem k ljudem, ki so naju obstopili, in rečem:"Ali bi mi kdo pomagal?" Nato amo ga odnesli v bližnji park. Za denar, ki sem ga imel, sem mu kupil kruha in sira. Počasi je možak prišel k sebi.
Ob slovesu mi je dejal:"Bog ti povrni za vse, kar si mi dobrega storil!"
Zuta
Vsako minuto
pade list z drevesa.
Vsako sekundo
izgine eno življenje. Kam?
Ali k Tebi
ali v temo?
Jmi
ni
Uue
Rodil sem se.
Kdaj? Zakaj?
Zato da bom živel,
okusil to življenje.
Zakaj življenje?
Saj ne znam živeti!
Me bo kdo naučil?
Mati, me boš naučila?
Vem! Prepozno sem se spomnil.
Odtrgal sem se od tebe, od očeta, bratov,
sestre, znancev.
Sam sem!
Množica ljudi je.
Naj mi kdo pomaga!
Nihče? Zakaj!
Sem vam kaj storil?
Oh, da. Zdaj vidim.
Človek sem, kot vsi.
Iščeš tudi ti nekoga?
Tu sem.
Tvoj sem in ti si moj.
Ti moja, jaz tvoja sem opora.
Prebila kratko bova življenje.
Prijatelj, tvoje je življenje moje! Saj živeti tako nikdar ne bova znala!
P jer
KOROŠKA- NAŠA SKRB IN BOLEČINA
Koroška predstavlja že dolgo časa, zlasti pa danes našo veliko skrb, pogojeno iz njenimi notranjih težav in bojev za obstoj-zlasti zaradi hudih nacionalnih trenj, ki vladajo med narodoma, ki se tu srečujeta, in ki vzbujajo veliko pozornost in kritiko tako matične kakor tudi ostalih držav.
Pred oči si postavimo šesto stoletje, ko je val južnih Slovanov vdaril preko Karpatov, se v mogočni pahljači razlil po Panoniji in segel v najbolj skrite kotičke te zemlje- v alpske doline. Tu se je ustavil, delno zaradi neprijaznega okolja delno zaradi neprijaznih ljudi, na katere je naletel in katerih sosedstvo ga je žrlo 1300 let.
Ni minilo niti dvesto let od naselitve, ko smo že občutili trdoto sosednje roke. Majhen narod $e trpel na račun velikega, ki je požrešno stezal svojo roko nad to deželo. Že 1. 720 je padla v vodo zunanja neodvisnost, kmalu nato, leta 84-0, pa še notranja samostojnost. Črna bavarska roka je s svojimi kremplji pokrila dolino Drave, Zilje in odvzela lesk lepotam, v katerih so živeli naši ljudje.
Nastala Karantanija je bila le milosten pristanek na delno samostojnost. Naši knezi, ki so jih tu volili, niso mogli dolgo obdržati svoje usmerjenosti. Vse večji vpliv je imel Nemec in Nemčur, ki mu je šlo za zemljo in to ne zaman.
Stoletja so hitela. Nemec se je vsebolj vgnezdoval na tem ozemlju in izrival naš živelj. To pa še ni bilo vse in tudi ne najhujše. Sovražna in tuja ljudstva so plenila po deželi in izvajala genocid, ^emec je, v svojem trdnem gradu seveda obstal, kmet, Slovenec, pa je ostal zunaj obzidja, prepuščen na milost in nemilost razjarjenemu divjanju. Prišli so Turki. Vasi so gorele, tekla je kri in veliko ljudi je odšlo v suženjstvo. Narod pa je stal- in to trdneje kot kdaj prej ali pozneje.
Stal je tudi ko je prišle vihra prve svetovne vojne. Naši fantje so šli v boj za svoje tlačitelje in zanje na lastni
zemlji tudi umirali. Ko se je bližal konec in se je njihova požrešnost unesla, so se spomnili, da je ta dežela pravzaprav njihova. Mejo so odšli določat v Francijo, nas pa so prej s plebiscitom krepko potegnili. Naša država pa je spala in z vso "velikodušnostjo" kazala pripravljenost za pomoč. Meja je padla po vrhovih Karavank in se globoko zarezala v naše narodno telo. Le kje smo bili tedaj!? Ali se je mora}, boriti le Maister, medtem ko so drugi počivali na lovorikah ali pa so mu v tej svoji samdzadovoljnosti celo nasprotovali?
Da sedaj ne omenjam še druge svetovne vojne, ko je Hitler naertno hotel iztrebiti s tega ozemlja slovenskega človeka. Ta blaznež je prav tu zelo trdo postopal, a živelj se mu je uprl. K sreči smo jim tedaj vsaj malo pomagali.
Danes,v svetu miru, blaginje, dobrih sosedkih odnosov pa stojimo pred krutim dejstvom šovinističnih izgredov in izživljanj, ki iščejo utehe v tem, da se maščujejo za poraz, ki ga je doživel njihov idejni vodja Hitler in njegov vsemogočni nadnarod. Mar ni govoričenje o vsem tem, zlasti o lepoti dobrega sosedstva, le prazno govoričenje diplomatene, ki marsikdaj gledajo bolj na uspešne dobičkarske odnose kakor na to, da bi zatirano in trpeče ljudstvo rešili. Ali se ne kaže to na vseh bojiščih v svetu: V Vietnamu, v Južni Ameriki, v Izraelu in nenazadnje tudi na Koroškem?
Stojimo pred dejstvom: Nemci izvajajo pritisk, da bi nas le prepričali, da je Koroška njihova. Avstrijska vlada in Kreisky mirita. Kaj pa če pod to krinko le soglašata ali celo podpirata to gonjo? Dvomim v poštenost tega početja, ker je znano, da ne nasprotujejo shodom nacionalistov in neofašistov. Avtomobili s šovinističnimi bandami pa še vedno drve po deželi in razbijajo ter odstranjujejo dvojezične napise, spravljajo ljudi, kot je Sturm, v Gradec, da pred sodiščem govori nemško. Ali je to pravica naroda? So to borbe za mir in neodvisnost? Hlapci ne bomo več, dovolj je tega jarma, dovolj ponižanj! Ne morem pomagati, toda moj duh je v Karantaniji, je pri koroških Slovencih, ki trpijo nasilje šovinistov. Za takšna kruta dejanja so moje besede
še premile, preblage. Hočem biti človek in ne hlapec nasilnežem v jeklenih škatljah z železnim srcem!
Obračam se sedaj na naše ljudi in tudi na mednarodno javnost. Kaj bomo naredili? Ali bomo sedeli ali v skrajnem primeru stali s prekrižanimi rokami, kot smo to naredili večkrat doslej in bojim se, da bomo še kdaj? Vemo, da se da marsikaj doseči, saj nam je že uspelo, da smo s pritiskom le malo pomagali Korošcem. Ne glejmo le na poslovne odnose, mislimo na naše ljudi!
Zavedati se moramo, da je dolžnost nas vseh, pomagati koroškim Slovencem v tej hudi stiski, da ohranijo to, kar jim je dala zibelka.
čt
KRVAVI
RAČUNALNIKI
Rjovenje
črnega krokodila v mlakuži,
da išče tebe, da te...
Življenje je pesem vrtečih se strojev z roboti,
ki se dajo kupiti za ca. 150 tisoč
in delujejo na principu ti meni jaz tebi!
Smeh
brezzobega milijonarja z zobno protezo!
Danteus
Pod vodstvom g. Sporna nas je okrog dvajset odpravilo v Ljubljano na letošnji sejem elektronike. Bili smo veseli.
To pa tudi zaradi tegas ker nas je naslednji dan čakal psihičen počitek- športni dan.
Do Postojne je bilo še vse v redu. Tam pa se je zataknilo. Prvi avtobus, ke je peljal proti Ljubljani, je bil že poln, zato je nekaj fantov ostalo na postaji. Vendar smo prišli v "belo mesto" skoraj hkrati. Veliko hitreje, kot hodimo ob sredah na kosilo, smo šli na Gospodarsko razstavišče.
Vstopili smo.
Ob vhodu sem zagledal stroje, katerim nisem znal dati niti imena, zato sva s sošolcem kar nadaljevala pot do naslednjih zanimivosti. Televizor! In na ekranu? Sem res, jaz? Da, šele sedaj zagledam snemalno kamero, ki se je, majhna kot kžtšen fotografski aparat,skrivala v kotu. Us-taviva se in ogledujeva na televiziji sebe in druge obiskovalce sejma, ki hodijo mimo. V zadregi se nasmihava drug drugemu, ker si ne upava spregovoriti.
•Ko se nagledava, nadaljujeva svojo pot. Gledava upore, ki so tako majhni, da jih komaj vidiva. Čudiva se!
"Glej!" mi pravi sošolec. Pogledam v smeri njegove roke. Pomakneva se bliže. Vidiva cel računalniški center. Spodaj pisalni stroj, ob njem in poleg njega armaturne plošče, na katerih stalno pomežikujejo barvne lučke. Skomiznem z rameni in odpraviva se dalje.
Tu je stroj za razmnoževanje slik. Poberem jih nekaj. Čudovite so!
Računski stroji! Nekateri majhni kot moja dlan, drugi veliki kot miza,
"Koliko pa stane?" vprašam zraven stoječega uslužbenca.
"Milijon in pol s t arih'5 , pravi. Počoham se po glavi...
"Verjetno bi rajši kupil avtomobil", nadaljuje.
"Seveda,: , odgovorim in se pomaknem nekoliko dalje.
Zopet računalniki. Na njih poskušam svoje znanje. Da hi pa še kaj ostalo za naslednje dni, nekdo izklopi elektriko, jaz pa jezen nadaljujem ogledovanje. Kmalu se pomirim, ko zagledam elektronske orgle. Čudovite so! Predstavljam si, da igram nanje, da so moje. Toda zaman. Resnica je le ta, da sem na razstavi elektronike.
Pa zopet vidim stovatni ojačevavec. Tranzistorji. Vidim samo tiskana vezja. Vezja so majhna 1x3 mm in na njih, pravi Japonec v angleščini, je 150 uporov. Kakšna tehnika! Če hi imel klohuk na glavi, hi se odkril. Kako malo spoštujemo radijske aparate. To so vrhunski dosežki znanosti, mi pa jih hrez vsakega spoštovanja vklšpljamo in izklapljamo.
Katodne cevi, od najmanjših do največjih, imajo dostojno mesto na razstavi.
Nato pridemo do posebnega stroja, ki omogoča pisanje na ekran. Preizkusiva. Nekaj časa piševa, nato pa se navdušiva nad harvno televizijo, ki stoji poleg. Ogledava si, kakšna sva na harvni televiziji.
Mnogo vprašanj imam na jeziku, pa si ne upam priti z njimi na dan, ker se zastopniki tovarn držijo preveč visoko. Njih ne zanima navadna raja, zanimajo se za kupce, s katerimi sklepajo dobre pogodbe.
Seveda so potrebna lepa dekleta, ki tem petičnim kupcem pomagajo pri nakupu, saj tako lažje pozabijo na zasoljene cene. Sicer pa bi o teh dekletih dvomil, da se kaj bolj spoznajo na elektronske stroje, ki jih propagirajo, kot jaz, ki sem laik. Sem tudi mnenja, da je sejem vsako leto slabši na mičnosti, vsaj za nas. Seveda pozabljam, da je tovarni bolj pomembno skleniti dobro pogodbo, kot pa prikazati dosežke na področju elektronike.
Meho
EGO
Vršijo viMhfj divjaj oAé'uri kali si vo&tK kliska ^ir^la grom brea
Vihra buta,
obstoji. 1 Čaka nove pomladi, čaka moči/
Elo s
VČERAJ IN DANES
Dan za dnem poslušam opazke in očitke starejših na račun nas mladih.
Starši ne vedo več, kaj nam bi dali, kaj nam bi nudili. Iščejo rešitve sami, se obračajo na psihologe, vse skupaj pa pomaga prav malo ali pa nič. Mi smo še naprej taki, kot smo bili prej. Profesorji v šoli nam pristrižejo peruti na ta ali oni način, ki nas trenutno prizadene, kmalu pa je to preteklost, in zopet je stara polka. Stare tete zmaje.jo z glavami in zaupno šušljajo med seboj. Vsak se sprašuje^
"Kaj bo s to mladino? Vsega je presita, vse zavrača. Hoče nekaj novega, samo da je moderno. Mi nismo bili taki.
Starše smo ubogali in kar je oče rekel, je bilo sveto. Bili smo lačni, raztrgani smo hodili okoli, pa smo bili vseeno zadovoljni s tem, kar smo imeli, s tem kar so nam starši nudili. Kruh smo videli ob praznikih, danes pa ga ležijo kilogrami po tleh, po smetnjakih. Če komu ponudiš kruh, ga ne pogleda, samo zmrdne se zaničljivo, češ, kaj mi pa sploh to ponujaš.
Kdaj smo se mi vozili? Noge so bile naš avto. Sedaj pa ima že vsak smrkavec svojega železnega konja. Divja po cesti, kot da je vse le njegovo. Se šolo ne konča, pa se že "vozi pod ramo." Flirta na debelo, popiva, kadi kot Turek. Ja, saj to je pravi moderni kaos!"
Taka ali podobna mnenja prevladujejo med starejšimi.
Premalo pa je takih, ki se zavedajo, da je bila njihova mladost pred štiridesetimi leti. Standard je zrastel, življenje De postalo lagodnejše. To, kar je bilo včeraj vazno, danes ni več. Prišlo je novo, boljše. Razmere se neprestano spreminjajo. Lahko je biti pameten in ponižen, če te razmere prisilijo v to. Kaj pa če bi živeli starejši v naših razmerah? Taki bi bili kot mi ali pa morda celo slabši. Lahko so se prisilili, da so pred petdesetimi leti jedli kolerabo, danes je gotovo ne bi več.
Vzgoja je iz dneva v dan slabša. Zato ne zvračajte vsega bremena na nas, morali bi nas boljše vzgojiti; vi, ki se štejete za solidne ljudi. Kar se Janezek nauči, to Janez zna. Boste rekli, da se ni dalo, da kljub vsemu nismo mogli.
Seveda, starši hitite v službo, da lovite denar kot hudič duše, otroci pa k stari mami ali v vrtec. Naj išče otrok materino ljubezen v vrtcu, pri stari materi? Kje je tisto toplo ognjišče domačnosti?
Potem je nujno, da postanemo to, kar smo. Mnogi ne poznajo Boga, ker ga jim starši niso posredovali, družba jim ga tudi ni dala. Iščejo smisel, iščejo cilj, pa se vrtijo v vrtincu
seksualnih zablod in mamil, ker hočejo najti ravnotežje svoji hrepeneči duši.
Kljub takim in podobnim dejanjem nas mladih, ne izgubite poguma, ampak glejte na nas z optimizmom in nam pomagajte, da bomo jutri ljudje, ne pa breme družbi.
Vladimir
SMRT
% mrtvaškimi kostmi,
"x
skrivnost
AVjON, sive z eml j e ,
'm(?o \ ki skriva v sebi ^^n0'\ l j udi
Danteus
\yseh vrst in poklicev! '■ Obrtnike,
A mi vidimo le-
'HP/^vpo Ine
(§> \ Namazani je
\..^in prahu.
^^--^"'Toda-te kosti odo nekega dne
miratale in
■ Kam?
Na izbiri bosta-dve poti!
SUBMERSIO
Zavijanje lačnega psa ob človeškem truplu! Razbita lobanja,-odtrgana levica in kri,
polno krvi na mokrem asfaltu.
Dirjajoče pošasti, ubijajoča tehnika s pomočniki, ki pritiskajo na plin!
Hitro!
Zakaj hitiš?
Denar, denar, denar Time is money,
polno denarja!	i j	^
Življenje je enkratno,'y zato za užitki denarjem.
Človek hiti!
Kam?
V pogubo!
ANSAMBEL JE DOBIL IME
Skupaj smo že celo leto, vendar imena še nismo imeli. Premlevali in študirali smo vsa mogoča imena, toda pravega nismo našli. Nenadoma pa stopi na prizorišče "krstni boter" novega imena- profesor Spora Pavel. Pred nekaj dnevi smo mu poverili težavno nalogo in mu dali na razpolago sedem dni. Gospod se je odrezal in nas poklical na kratek kolokvij že po treh dneh. Bili smo zelo presenečeni in smo v nestrpnem pričakovanju slednjič le stopili v njegovo sobo. Tedaj smo prvič zaslišali naše ime:
SEMAFORJI,
kar je izzvalo v nas burno reakcijo. S ploskanjem smo izrazili svoje zadovoljstvo. Seveda je gospod profesor tudi utemeljiv to sijajno ime.
V prvi vrsti smo mi predvsem semeniščniki in kot taki moramo biti res SEMAFORJI, da že s svojim življenjem svetimo in preprečujdmo morebitna trčenja v človeškem življenju.
Ko še nismo imeli imena, smo že večkrat uspešno nastopali, npr-, v Hrenovicah, v Studenem, na Planini in tudi v semenišču smo že imeli beat mašo.
Poleg teh nastopov pa imamo v načrtu še mnogo drugih, seveda če bomo pri vodstvu semenišča našli nekoliko več razumevanja kot doslej.
Vendar pa ostane še vedno odprto vprašanje prevoza, kajti nenehno nadlegovanje gospoda prefekta in spirituala nam gre že precej na živce /najbrž tudi njima/.
Obenem pa se zahvaljujemo gospodu prefektu in spiritualu, ki sta nas potrpežljivo prevažala, prav tako pa tudi gospodu rektorju, ki nam je z razumevanjem priskrbel prostor za vaje.
Naj se predstavimo s
Lojze Simončič- bas kitara,
Miran Mozetič- solo kitara,
Ivan Jagodic- ritem kitara,
pevci so s Marjan Jezernik/vodja ansambla/, Jože Tori, Tone Berčan, Bojan Burger in Franc Drnovšek. Imamo tudi stalnega spikerja Zvoneta Ulceja.	Pa brez zamere.
Semaforji
M
O
D
E
RNIZACIJA
J utro :
Robot- zajtrk!
Kakor želite...
Računalnik- novice!
Prijatelj vas vabi na ples.
" Ne ljubi se mi, naj gre robot!
Ples robotov.
Plesišče polno premikajočega se železa nadomestek človeka» izvajanje atomskih simfonij supermodernega časa; avtomatizirani akordi pestijo glasbo grozote: opijanjeni od napitka atomske energije pridobivanja novih moči. ,->VeČer:
Čakanje nezadovoljnega
iznakaženega gospodarja,
v bistvu le
kos mrtve materije
pod jarmom samega sebe.
Računalnik- nisem srečen!
Ustvari mi srečo!
Računalnik molče poda mu list na njem - Nun realis.
SKMENIŠKA	Jezo
KJviJJŽNICTK V VIPAVI
KRIŽANKA
VODORAVNO :
1	prebivavec divjega zahoda 9 nazaj
10	veznik
11	eden
12	Vrečar Oto
13	Steni in...
14	nabiravec cot
17	Sever Janez
18	seznam imen
21	moštvo, ekipa
22	mati
23	nekdanji namiznoteniški svetovni prvak 25 osje gnezdo
27	kazalni zaimek
28	naš otok
31	Odisejeva domovina
29	osa -/.acc./
34	Kraiger Silvo
35	slovenski reporter /Sandi/
NAVPIČNO:
1	evropski prebivavec otoka
2	pevec Robič
3	Dušan Kocjančič
4	Ivan Vevar
5	jug. pevec zabavne glasbe
6	orjem /lat./
7	Nace Celar
8	konec
13 ime pisatelja Hudoleska
15	Josip Broz
16	Tomosov avtomobil
19	krščanski obred
20	moško ime
22 mašna knjiga 24 grafična dejavnost 26 rešeto 30 središče
32	avtom, oznaka Knina
33	različna samoglasnika
Marjan
I S K R E: glasilo semeniščnikov v Vipavi LETO V.
ŠTEVILKA 2	13. novembra 1972
NASLOV UREDNIŠTVA;
Vipava 149? 65271 Vipava UREJUJEJO; Stane Gradišek? Ludvik Žagar?
Miran Mozetič, Erano Lisjak ODGOVORNI UREDNIK; Janez Zupet VINJETE; Tone Tomc M A T R I C E; Stane? Ludvik RAZMNOŽENO; v 110 izvodih T IŠKA; Albert & com.
SKRE
Inv.št.
19093
Šolsko glasilo
knjižnica Leto V,
bOOOOOM 90930
c
£
CX
CO
Semenišče Vipava
-1 9093
Škofi