SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE LETO XIX, 11 K sami človeški osebi spada, da se do prave in popolne človečnosti povzpne samo po kulturi, to je z gojitvijo in razvijanjem nabavnih dobrin in vrednot. Kjer koli gre torej za človeško življenje, povsod tam se narava in kultura kar najtesneje med se-| boj povezujeta. Z izrazom „kultura“ v splošnem pomenu označujemo vse tisto, s čimer se človek spopol-»juje (perpolit) in razvija mnogovrstne duševne in telesne sposobnosti; skuša s svojim spoznanjem in delom ves svet Podvreči svoji oblasti; napravlja socialno življenje tako v družini kakor tudi v celotni družbi z napredkom nravi in Ustanov bolj človeško (huma-niorem); končno spada h kultu-| bi tisto, s čimer človek v teku časov izraža, posreduje drugim ‘n ohranja v svojih delih velika duhovna izkustva in napore, da tako služijo napredku mnogih, da, v blagoslov vsega človeškega rodu. Iz tega sledi, da ima človeška kultura na sebi nujno zgodovin-ski in socialni vidik in da si iz-l'az „kultura“ pogosto privzema sociološki, pa tudi etnološki Pomen. V tem pomenu pogosto govorimo o mnoštvu (plurali-tus) kultur. Iz različnega načina uporabljanja reči, opravljanja dela in izražanja (sese exprimendi), izvrševanja verno-sti in oblikovanja nravi, določanja zakonov in pravnih ustanov. Pospeševanja znanosti in tehnike (artes) ter iz gojitve lepote nastanejo različne skupne živ-Jenjske razmere in različne ob-'ke razvrščanja življenjskih Vrednot. Tako se iz izročila Uredb in navad izoblikuje vsaki človeški skupnosti lastna dediščina. Tako tudi nastane določno zgodovinsko okolje, v ka-v^cpa je postavljen vsak člo- jedno večje je število mož in ■ena vseh slojev in narodov, ki : zavedajo, da so ustvarjalci ..^oblikovalci kulture svojega l | CSl va' Po vsem svetu bolj in in i!i-las!'e čut za samostojnost ko zn odgovornost. .. Ta- ].. Sluu Priče porajanja novega "‘»''znm, v katerem človeka fiov' iUlemo Predvsem po nje- tf ' .govornosti nasproti brani nasproti zgodovini. 2. vatikanum „veselje in upanje" EL VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA November 1972 bara remec razstavlja - nas ta veseli dan / A SKLEP devetnajste sezone svoje dejavnosti doživlja Slovenska kulturna akcija i v Buenos Airesu velik praznik: razstavo najnovejših stvaritev akad. slikarke BARE REMEC, redne članice likovnega odseka naše ustanove od njenih početnih dni. Prav zares je ta praznik veselja dan ne samo za rojake v Buenos Airesu, marveč za vse člane in prijatelje Slovenske kulturne akcije po vseh kontinentih, da, tudi za mnogotere ljubitelje slovenske likovne umetniške izraznosti v matični Sloveniji, ki so jim bile razstave Barinih podob pred drugo vojno v Ljubljani vselej v sproščeno doživetje slovenske umetniške tvornosti, pa ne manj za premnoge rojake, ki se v svojih prebivalnicah ponašajo z Barinimi olji in grafiko. BARA REMEC razstavlja v Kulturni akciji po daljšem razdobju. Še so nam v svežem spominu njene grafike na razstavi Slovenske zdomske grafike pred šestnajstimi leti; še nas bogati barviti'odmev na njena olja na poznejših skupinskih razstavah; pa še vse bolj tudi na samostojnih, ki jih je bila v teh letih večkrat pripravila lepote žejnim očem kozmopolitskega Buenos Airesa prav v osredju razstavišč argentinske prestolnice, ali pa odmaknjene na še docela indijanskem argentinskem severu. Naša umetnica je uveljavila svoje ime v svetu argentinskih likovnikov. Moderna galerija v New Yorku jo je sprejela med svoje člane in razstavlja njene podobe. Odkrivanje pristnega predkolumbovskega sveta avtentičnih Američanov - Indijanov argentinskega severa in juga je plod njene umetniške ihte za pristnost in zaživljanje v svet, ki jo okroža: evropski čopič je — to so zapisali argentinski kritiki že pred leti — v Barinih rokah znal globlje prodreti v dušo in srce pravšnega indijanskega Američana,, mnogo bolj, kot je pa to storil domovinsko uzakonjeni čopič argentinskega slikarja, po katerem se še vedno točijo vsaj drobne kaplje krvi davnih konkvistadorjev. Veliko priznanje, na katerega bi morali biti zdomski Slovenci iz srca ponosni; pa hkrati veseli in radostni, da tiho, neopazno sredi med nami živi — velika in resnična umetnica, ki slovenstvo v svetu predstavlja z najbolj neminljivo in z najbolj v duha stremečo tvornostjo: z umetnostjo. Tisto bore malo velikega, kar smo zdomci rešili čez ljubeljski ogenj ob kataklizmi petinštiridesetega leta, so predvsem in čez vse drugo - naši umetniki: ni jih veliko; dva, trije, morda še kdo - FRANCE GORŠE in BARA REMEC sta na prvem mestu. Dva umetnika, ki velikemu svetu pričata o kulturni zrelosti in umetniški pojavnosti številčno majhnega, a umetniško visoko zavestnega evropskega naroda. Vse drugo šteje malo ali nič. Kar šteje — je duh. Prav zanesljivo nismo zdomci po skoraj treh desetletjih tako poslavili slovenskega imena, kot smo ga s svojimi likovniki v velikem svetu: na severu Gorše, na jugu Bara Remec. Dvoje imen, ki ju svet danes pozna in prizna: po njunih imenih pa pozna, prizna,, ali, če drugo ne: vsaj statistično registrira — slovensko zdomstvo po drugi vojni. Po knjigah, pesmi, teatru, kaj še vsem duhovnem in umetniško ustvarjalnem smo se zdomci nekako zaprli v svoje prosvetne domove, na svoja domača dvorišča in igrišča sredi tujstva, s katerim se - ne nočemo! - marveč preprosto: ne moremo stopiti. Zdomci, ki smo se privlekli čez Ljubelj — ne. Razumljivo. Čez kri ne moreš. In kri ni voda. Kdo naj bere slovensko, če ne Slovenci? Pa gleda slovensko igro, če ne Slovenci ? Pa posluša slovenskega govorca, naj še tako učeno govori, če ne Slovenci ? GOVORICA dleta in čopiča pa je razumljiva vsem narodom, vsem kontinentom, vsem časom. S to govorico govorita o slovenskem zdomcu v velikem svetu Bara Remec in France Gorše; tudi France Ahčin; tudi Božidar Kramolc; tudi Milan Volovšek (govorim o zdomcih, ne o zamejcih, pa tudi ne o tistih vrednih in plodnih slovenskih likovnikih, ki jih je življenja pot v teh in drugih letih zanesla na tuje kot potnike, kot Kurente in Dionize...). Prav zato je razstava, ki nam jo je podarila Bara Remec za sklep letošnje slovenske kulturne sezone v Buenos Airesu, resničen praznik za vse, ki po slovensko mislimo in čutimo. Praznik našega človečanskega ponosa. Praznik našega slovenskega duha. Praznik, ne manjši, kot je bil praznik krstne predstave slovenskega tržaškega avtorja na začetku avgusta v Buenos Airesu. Tudi ne manjši, kot je praznik - ali bi vsaj moral biti - izid nove slovenske pesniške zbirke, novele, romana, sredi ameriške džungle in — zakaj ne! — sredi slovenskega ameriškega potrošništva, ki mu vse bolj nemi posluh za ubrano, vse bolj peša vid za lepo, vse bolj zastaja srce za resnico. ZA KULTURlNO AKCIJO pa je Barina razstava iskreno zadoščenje. Ji je v iskren ponos. Ji je v zatrdilo še zmerajšnje živosti. Ji je veselo in plodno upanje za naprej — ker verjamemo, ker živimo, ker ustvarjamo iz te vere: dokler bo ustvarjal slovenski — obrni — NAŠ TA VESELI DAN. . . umetnik - zdomec, bo živ slovenski duh po svetovnih kontinentih. Ko bo odložil čopič, dleto, pero, ko mu bosta onemela beseda in gib — bo slovenski duh v velikem svetu zašel: zdomstva agonija; zdomstva smrtna noč. NI odveč, če ob tej umetniški razstavi Kulturna akcija svoji dragi in ljubi umetnici BARI REMEC izpriča sredi slovenske skromnosti, ki je oblačilo in nakit slovenskega ustvarjalca v zdomstvu, svojo hvaležnost in ji da priznanje za vse njeno nesebično, s tolikero žrtvijo povezano in zavezano ustvarjalno delo in prizadevanje za živost naše ustanove, za njen razcvet, za njeno plodnost, za njeno profesionalno in umetniško rast. Bara je s Kulturno akcijo od njenega rojstnega dne: naši umetniški šoli — ne poznam nobene druge zdomske skupine (pa so številčno močnejše in gmotno mogočnejše od slovenske!), ki bi si bila v teh časih privoščila razkošje lastne umetniške šole — je bila Bara tistih nekaj let, ki so dala prvo slovensko mlajšo zdomsko likovno generacijo na ameriškem indijanskem jugu (Vombergar, Papež, Bukovec, Žirovnikova, Karbova, Ma-kek, Kržišnik, pa še kdo...) duša in srce: dala, ji je sebe vso — za nagrado je prejela zadoščenje, da ima slovensko zdomstvo v Argentini tudi nekaj mlajših likovnikov, ki bi jih brez Barine prizadevnosti in umetniške sile, pa brez požrtvovalnega sodela njenih pomočnikov (Marolt, Ahčin, Volovšek) ne bilo. MNOGO je bilo nerazumevanja, dostikrat tudi odkrit ali; prikrit posmešek v očeh slovenskega zdomskega potrošnika, včasih celo zapisan osebnjaški izpad negodnega umetniškega analfabeta, če si omenil Baro, kaj šele z očmi bežno! obstal na njeni podobi, grafiki, knjižnem listu.. . No, zdaj se godi, kar se pač vedno godi velikim duhovom in velikim! ustvarjalcem: čedalje več Barinih olj in grafik je v sloven-i skih družinskih prebivalnicah. Mnoštvo knjižnih oprem in slovenskih tiskov v zdomstvu, pa najbolj kvalitetne pubih kacije Slovenske kulturne akcije so v opremi in ilustraciji produkt Barinega umetniškega duha in njene zanesljiv® umetniške roke. Da, tudi Slovenska hiša v Buenos Airesu brž ob vhodu nosi pečat njene ustvarjalne moči. To so dejstva. Vsakršni drugačni pomenki in domenki s® vešče večernice, ki bolj sodijo h kozarcu cvička, kot pa med lepote in svežega ustvarjalnega duha žejne zdomce, j ki nas je, kljub potrošništvu, še zmeraj nekaj. BARI za njeno prisotnost med nami — hvala! Za njeno umetnost — naš ponos! | 'Za njeno pričevanje slovenske visoke kulture po svetovnih galerijah in razstaviščih pa — čast! Z BARINO RAZSTAVO živi te dni Slovenska kulturna akcija zares svoj: TA VESELI DAN! NIKOLAJ JELOČNl* editorial cien anos de m a r t i n fierro sto let martina fierrf VELfKf in ugledni buenosairešici dnevnik “LA NAGON” je v svoji reviaint nedeljski prilogi “Revis*0 La Nacion” v nedeljo 5. novembra 1972 objavil dve strani razpravljanja o prevodih slovite«}0 argentinskega gavčovskega poema pesnika JOSE HERNANDEZA ,,MARTIN FIERRO“; letos je ob stoletnici prvega natisa prvega dela tega poema uradno razglašeno v Argentini Hemandezo^0 leto. Za slovensko kulturno prisotnost v svetu, posebej v Argentini, je pomembno, da pisec člankO' ki ga je zadeto naslovil „BabeI in Martin Fierro*1, posebej omenja tudi slovenski prevod Martin0 Fierra v prepesnjenju dr. TINETA DEBELJAKA. Revija ob drugem objavlja tudi Debeljakovo fotografij0' pa dvakrat posnetek dveh različnih strani slovenske luksuzne izdaje. V naslednjem ponatiskujem0 glavtne odstavke omenjenega članka v slovenskem prevodu, pa tudi v španskem izvirniku kot obli' gatni mesečni uvodnik po argentinskem tiskovnem zakonu. Pravi pisec: SE HA DICHO y se sigue diciendo, que el poema de Hernandez ilu-mina de diversas maneras la realidad argentina del siglo pasado y que, a la vez, descubre algunas constantes del caracter de las argentinos. Este ano ha sido designado “Ano Hernandiano”, recordando la pu-blicacion, en 1 872, de la primera parte del poema “El Gaucho Martin Fierro”. Y este aho, un siglo despues de aquella primera edicion, el trabajo de Hernandez sigue descubriendonos no sčlo el alma de los argentinos sino tambien la de muchos otros hombres, de muchas otras nacionalidades mas o menos lejanas y extranas para npsotros. Nos hemos propuesto informar acerca de las traducciones que del Martin Fierro se han hecho en estos cien anos, o por lo menos acerca de algunas de ellas. Es curioso el destino que nos hace encontrarnos con nuestra nacio-nalidad al enfrentarnos con un griego o un armenio, con un esloveno o con un rumano. O no tan curioso, porque čno es acaso natural que muchas cosas sean vistas por los ojos nuevos, por los que se asombran ante lo que para nosotros ya es pura cotidianeidad? Y es asi, en este comercio de idiomas y pueblos, como el Martin Fierro realiza un destino nuevo: el de la universalidad, perfeccionan-do el que recorrio durante cien anos, el de la argentinidad. Porque en los hombres que lo han traducido trabaja aun Hernandez, char-lando con otras naciones y en otras lenguas para establecer nuevas amistades y nuevos entendimientos. Aparte de los idiomas mas corrientes, el poema de Hernandez ha sido traducido al hebreo, al japones, al griego, al rušo, al arabe, al armenio, al esloveno, al checo, al hungaro, al guarani, al litua-no, al catalan, al rumano y al esperanto. REKLO se je in se še govori, da Hernandezov poem v različju od' tenkov osvetljuje stvarnost prejšnjega stoletja, hkrati pa razkriv0 nekatere svojske poteze argentinskega značaja. Letos so razglasili Hernandezovo leto, v spomin na izid 1 872. prvega dela poema „Gavčo Martin Fierro11. In prav letos, sto ^ po tisti prvi izdaji, nam Hernandezovo stvaritev še vedno razkril0 ne le duševnost Argentincev, marveč tudi duševnost mnogih drug^' udov mnogih 'drugih daljnih, za nas tako tujih narodov. S tem pisanjem želimo seznaniti bralca s prevodi, ki jih je Mart'11 Fierro v teh sto letih doživel, vsaj z nekaterimi od njih. . . Zares čudno, kadar se razkrivanja naše narodnoskosti loti kak ali Armenec, Slovenec ali Romun. Pa vendar ne preveč čudno: ni docela naravno, da mnoge nove oči, včasih do osuplosti zastrmlj6' ne odkrijejo na nas mnogokaj, kar je nam docelna vsakdanjost? Tako se je pač namerilo na tem tržišču narodov in jezikov, da \e Martinu Fierru odmerjena nova usoda: usoda univerzalnosti, nekakšn0 požlahtnjenje te, ki jo je bil prehodil zadnjih sto let — argentinstv«3' Kajti v možeh, ki so se lotili prevajanja, Hernandez še vedno p°ie' kramlja zdaj po njih z drugimi ljudstvi in v drugih govoricah, ustv0r jajoč nova prijateljstva in nova razumetja. Hernandezov poem je danes preveden, da ne omenjamo najvažnejši svetovnih jezikov — v hebrejščino, japonščino, grščino, ruščin0' arabščino, armenščino, slovenščino, češčino, v madžarščino, v 9°° rani, v litvanščino, katalonščino, v romunščino in v esperanto. Recorriendo a continuacion la trayectoria y el trabajo leterario de čada uno de los principales traductores de “Martin Fierro”, el articulista pone como broche final de su interesente y elogiosa cronica las siguien-tes frases sobre el traduetor esloveno y su traduccion: UN HOMENAJE, esta vez colectivo, es la magnifica edicion de Martin Fierro en esloveno. Diagramada por un esloveno, con gra-bados de una escultora esloveno, vihetas a pluma, encuadernacion Ko navaja nekatere glavne prevajalce Martina F'e‘r in njihovo literarno dejavnost, postavi pisec za skl svojega članka kot svojski prikras razmišljanje o venskem prepesnjenju in njegovem prevajalcu: PRAVA POČASTITEV, tokrat vsenarodna, pa je presijajna f,Martina Fierra1* v slovenščini. Izdajo je zamislil Slovenec, P°^a njena pa je s posnetki keramičnih likov, delo slovenske k\p°T ^ de tipo japones (con hojas doble:) y financiada por miembros de ^ la colecfividad eslovena en la Argentina. El traductor es el profesor doctar TINE DEBELJAK, historiador de las lenguas eslavas, miembro de academias y grupos literarios europeos, periodista y profesor UniVersifario. El doctor Debeljak, nacido en Škofja Loka, ciudad de Eslovenia en 1973 cumple el milenario de su fundacion, ha traducido a su idioma natal las mas importantes obras universales 11 V trabaja actualmente en la Divina Comedia, de la que ya edito ' la traduccion del Paraiso. Traductor de Dario y de Galvez, a quien I1 conocio y admira, e! doctor Debeljak estima que el Martin Fiei^ro e es la obra fiundamental para conocer el caracter argentino. Para Ll ®l su trabajo es el aporte al homenaje colectivo de los eslovenos re$identss en nuestro pais. 0 &e modo laborioso estos hombres, y muchos otros que no nombra-^ ^os, han contemplado el poema de Hernandez, lo han continuado. l-a han hecho medio de comprension entre naciones, de expresion agradecimientos colectivos, de nacionalizacion y universalidad a un tiempo. Y por ultimo, iluminan para nosotros los argentinos ^Igunos caracteres de nuestra comunidad que quizas no hemos va-j '°rado suficientemente y que es preciso conservar. S.: Hay en el articulo, en cuanto a la traduccion eslovena de Mar-* 1‘n Fierro algunas inexactitudes. Por ejemplo: los grabados de terra- c°ta no son obra de una escultora eslovena sino de un esculior esloveno (France Ahčin); la edicion eslovena no ha sido financiada ( Por miembros de la colectividad eslovena en la Argentina, sino por Un solo miembro de la colectividad. En cuanto a la traduccion de La ^■vina Comedia, el Dr. Debeljak no ha hecho publicar El Paraiso, s'no El Infierno. (Nota de redaccion) oboga.ena z vinjetami in vezana po japonski navadi (z dvojnimi listi); njen natisk in izid pa so omogočili udje slovenske skupnosti v Argentini. Prevajalec je doktor Tine Debeljak, zgodovinar slovanskih jezikov, član evropskih akademij in literarnih združenj, časnikar in univerzitetni profe:or. Doktor Debeljak se je rodil v slovenskem mestu Škofja Loka, ki bo 1973 praznovalo tisoč let ustanovitve; v svoj materni jezik je prevedel najvažnejša dela svetovne književnosti; trenutno se ukvarja s prevajanjem Božanske komedije, katere Paradiž je v prevodu že izdal. Prevajalec Daria in Gdlveza, katerega je osebno poznal in ga visoko ceni, meni dr. Debeljak, da je ,,Martin Fierro“ osnovna knjižna stvaritev za spoznanje argentinskega značaja. Zanj je ta prevod počastitev slovenske skupnosti naše Argentine. S prizadevno vnemo so ti možje, pa še mnogi drugi, ki jih nismo omenili, dopolnili Hernandezovo pesnitev, več: nadaljujejo jo. Spremenili so jo v govorico sporazumja med narodi, v izraz skupinskih zahvalnosti, v ponarodnotenje in posvetovljenje svojega časa. Slednjič pa: osvetlili so nam Argentincem prenekatere značajne poteze našega življa, ki jih dozdaj nismo kdovekako cenili, pa jih velja očuvati. P. S.: Člankar je, prav gotovo v dobri veri, zagrešil nekatere netočnosti, ki jih popravljamo: keramika likov iz Martina Fierra, ki so fotografirani v slovenski izdaji, je delo slovenskega kiparja (France Ahčin); slovenske izdaje denarno niso omogočoli udje slovenske skupnosti v Argentini, ampak en sam rojak - mecen; dr. Debeljak ni v prevodu izdal Dantejevega Paradiža, marveč prvi del njegove Božanske komedije: Pekel. kulturni večeri ki bodo r e m e c olja: i u 9 lokad. slikarka bara 1 razistavlja najnovejša 'Argentinski sever in *13. kulturni večer, v soboto, 2. decembra 1972) ^KLEPNl 13. kulturni večer letošnje sezone kulturni veprov naše ustanove v Buenos Airesu je pravzaprav krona ''sega našega letošnjega kulturnega prizadevanja in dejavnosti. Hkrati pa predstavlja enega največjih in najkvalitetnejših kulturnih in umetniških dogodkov letošnje zdomske Sezone v Argentini: umetniška razstava najnovejših olj a*{ad. slikarke BARE REMEC, redne članice likovnega odseka, Slovenske kulturne akcije, pred leti profesorice na tnetniški šoli naše ustanove. Svečani začetek pomembne •azstave bo v soboto, 2. decembra 1972 ob osmih zvečer v °°rnji dvorani Slovenske hiše. Slikarka nam bo pokazala 25 najnovejših svojih olj iz zadnjih let, ki jih je naslikala med 'gentinskimi Indijanci na severu v Tilcari in na jugu v ariločah. Razstavo je slikarka nazvala Argentinski sever vn iuS- Slike so plod obiskov, ki jih je umetnica napravila omenjenih krajih. Zraven pokrajinskih motivov so tudi ompozicije iz življenja Indijancev. ;Z juga je večina njenih ajnovejših motivov: krajina, portreti, zatišja, ljudje, or-^atnenti. Pestrost in bogatija dolin, ravnic in hribov v ^azstavo bo odprl predsednik dr. Tine Debeljak. Uvodno nek?] ° in njeni umetnosti pa bo govoril njen ' .anji gojenec na slikarski akademiji Kulturne akcije veg*11^ esej's^> Pa tudi slikar France Papež. Posebnost Se'jeF.a Pa bo razgovor, ki ga bo s slikarko imel podpred-Uen 1 , u^urne akcije arh. Marjan Eiletz z vprašanji o nje-delu, spoznavah, o njenem gledanju na slovensko zdom- sko likovno dejavnost, posebej o njenem doživljanju indijanske folklornosti, pa o problematiki likovne umetnosti sploh. Rlazstava bo odprta ves teden do nedelje 10. decembra, vsak večer od 20. do 22., ko bo umetnica tudi sama prisotna za razgovor z občinstvom in morebitnimi kupci.. Sklep pa bo v nedeljo 10. decembra opoldne. kulturni večeri ki so bili su •5D1^1 ELEKTRARNI V ATUCHI pri Buenos Aire-večej.V ?? 21. oktobra 1972 na letošnjem 10. kulturnem Mart;U ,, turne akcije v Buenos Airesu predaval inženir genti . . ?v§e, eden od slovenskih tehnikov mlajše, v Arje sik? .1ZiS0'ane in diplomirane generacije. Naš mladi rojak centr-iiClallS^ ^ Podjetju Siemens za gradnje električnih trarnn na.Jedruo kurivo (Siemens gradi prvo jedrno elek-‘h- Tine D Predavatelja je predstavil predsednik Inženir Povše je v svojih izvajanjih pokazal najprej zunanjščino elektrarne v gradnji, ki gre h koncu, nato pa podal teoretično razlago pridobivanja električne pogonske sile iz urana. V kratkem povzetku je razpravljal o temle: Naš čas je človeštvu prinesel relativno najvišjo tvamo blaginjo in visoko življenjsko raven, kar je posledica silovitega razvoja tehnike. A vsa ta zemska blaginja se opira predvsem na en vir: kurivo. Ker je moderni svet v nevarnosti, (konec na 5. strani spodaj) podobe heinrich boli letošnji nobelov nagrajenec za književnost T) RED kakimi štirimi leti je v založbi Kiepenheuer und -L Witsch (Berlin-Koln) izšla knjiga prispevkov, zbranih za petdesetletnico enega najbolj uglednih nemških povojnih pisateljev, HEINRICHA BoLLA. Zbirko In Sachen Boli je uredil kritik Marcel Reich-Ranicki, uvod ji je napisal Adorno, med sodelavci pa so se na 350 straneh poklonili pisatelju znani predstavniki nemškega in evropsko kulturno literarnega sveta in morda je med vsemi izrazil najbolj naklonjeno mnenje o Bbllu prav pokojni Georg Lukacs, oče marksistične kritike: zanj je bil Bbllov roman „Biljard ob poldesetih“ simboličen strel proti staremu in novemu nacizmu, delo, ki ima vrednost odločnega in neustrašenega političnega eksorcizma. HEINRICH BoLL, ki ga včasih primerjajo Ernstu Heming-wayu in celo Franzu Kafki in čigar mojstrstvo je najprej vidno v krajših črticah, je bil izbran za Nobelovega nagra-jennea za literaturo za leto 1972. V svojih večjih delih „Niti besede ni rekel", „Hiša brez gospodarja" (1954), ,,Biljard ob poldesetih" (1961), „Dogodivščine in zgodbe" (1964), „Mnenja nekega Pavlihe" (1965), „Skupinska slika z damo" (1971) opisuje Boli materialno, socialno in duhovno stanje povojne Nemčije. Bistvena oznaka tega stanja je nered. V romanu „Hiša brez gospodarja" zajema npr. eno najbolj perečih vprašanj, ki so trla Nemčijo in Evropo: dom, kjer so ostale same vdove in otroci — dom brez družinskega poglavarja, ki bi ustvaril red, mir in varnost. Kot napreden katoličan zajema Boli v svojih delih okoliščine in osebe na način, ki razgaljuje in osvetljuje predvsem duhovno problematiko povojnega človeka, trdo biča tisto vero, ki je prešla v navado, religijo, ki je otrdela v egoizmu in brezosebnem, ter družbo, ki išče življenjski smisel samo v potrošništvu. Boli je kompromitiran pisatelj, človeško in eksistenčno zavzet — ideja, ki prevladuje v njegovih stvaritvah, je ta: nič ni večjega in vrednejšega kot življenje posameznega, konkretnega človeka. Tudi ve, da je danes na pohodu mlada generacija, ki je usmerjena proti preživelim avtoritetam in ki zahteva brezkompromisno, svobodno iskanje resnice. V vrsti sodobnih nemških pisateljev (Herbert Heckmannn, Herbert Eisenreich, Use Aich, Giinter Grass, H. G. Adler) je Heinrich Boli zanimiv kot antipod Petra Weissa, tako glede stila, kot glede ideološke usmerjenosti. Katoličan Boli je izrazit nasprotnik nacizma in drugih totalitarizmov; razvil je ostro kritiko potrošniške družbene strukture, znal si je pridobiti široko publiko tako na zahodu kot na vzhodu. Weiss, pripovednik in dramatik Brechtove smeri, se je postavil predvsem na stran družbenega protesta z izrazito marksistično in surrealistično tendenco. Zadnje važne delo Petra Weissa je „Diskurz o Vietnamu"; kot Boli, ki je aktiven pristaš Williyja Brandta, se tudi Weiss vedno bolj približuje konkretnemu političnemu angažiranju, vendar pa je Boli radikalen nasprotnik vseh totalitarizmov, kakor tudi tiste lažne demokratske družbe, ki živi samo za svoje dobičkarske interese. Takole piše: „Pred sto in nekaj leti so v Združenih državah osvobodili črncej, jih spustili na svobodo - kako svobodni, kako osvobojeni so po sto in nekaj letih, ni treba, da bi vam pojasnjeval. Črnci so bili izpuščeni v dobičkarsko družbo, na katero niso bili pripravljeni, ki jih ni sprejela in jim ni dovoljevala, da bi tudi oni imeli dobiček. Po postavi so svobodni, vendar kakšna je zakonitost te svobode, je lahko ugotoviti ob današnjem položaju črncev." Če bi šli v okolici Kolna proti Miingensdorfu, se prepeljali preko majhnega, a gostega gozdiča, našli cesto Belvedere in se po prijaznih navedbah okoliških domačinov ustavili pred srednjeveliko, nekoliko zloveščo stavbo, potolkli po težkih durih, bi morda prišel odpirat visok, svetlolas človek, blizu petinpetdesetih, čigar obraz bi nas spominjal na Charlesa Laughtona. To je HEINRICH BOLL - tu živi in dela ta progresistični katoliški pisatelj, vojak iz druge svetovne vojne, trikrat ranjen, nekdanji prodajalec knjig in zdajšnji predsednik nemškega Penkluba. Boli ljubi sproščenost in neformalnosti; rad govori o temah Amerike, občuduje predkolumbske kulture. (Zanimiva je tema, ki jo razvije o vlogi in mestu pisatelja v današnjem svetu: „Pisatelj bi danes ne smel sprejemati prednosti^ ki se mu ponujajo kjerkoli - v socialističnih ureditvah ali v buržoaznih, kapitalističnih deželah. Ne bi se smel počutiti kot izstopajoča osebnost, ampak bi se moral solidarizirati z vsemi nepriviligiranimi tega sveta." V MISLIH sem v pisateljem stanovanju, ki je skrbno urejeno, kjer prevladuje tiista nemška domačnost, ki mi je v tem trenutku bližja od ameriške domačnosti. Boli je mojster kratkih črtic — v popoldanskem' miru, medtem ko je zunaj pozna, deževna jesen, poslušam, kako pripoveduje tole zgodbo o sebi in svojih: NISEM sovražnik živali — nasprotno, ugajajo mi in zvečer segam rad z roko v kocinast kožuh psa, medtem ko se mačka namesti v mojem naročju. Rad gledam otroke, kadar dajejo jesti želvi v kotu sobe in vzljubil sem celo majhnega povodnega konja, ki prebiva v naši kopalnici; zajčki se gibljejo prosto po vsej hiši in me že lep čas ne spravljajo več v ne-voljo. Navajen sem tudi nepričakovanih obiskov, ko se vrnem zvečer domov: piščanček s svojim žalostnim pivkanjem ali pes brez gospodarja, ki ga je žena sprejela pod streho. Relči moram, da je moja žena zelo dobrosrčna in nezmožna odbiti od hiše človeka in žival. Tako daleč je prišlo, da najini otroci pristavljajo v večerni molitvi: „0če, pošlji nam bera-cev m živali. Resnejše pri moji ženi je njena popolna nemoč upirati se potnikom in potujočim prodajalcem. Pri nas se kopičijo nepotrebni predmeti: vseh vrst mila, britev-ca, krtačke, sukanec in kajvemšekaj. V predalih naj' dem vznemirljive papirje: kupne pogodbe, dokumente zavarovalnih družb in podobno. Moji sinovi so zavarovani za uspeh v šoli in za vse vrste nezgod. Žal pa jih ni mogoče hraniti z motvozom, z milom in s papirji, odveč je reči, da so brivska rezilca užitna samo v gotovih primerih in redkim strokovnjakom. Razumljivo je torej, da se sem in tja razburim, čeprav sem na splošno miren človek. Večkrat odkrijem, kako me zavistno opazujejo, zajčki, ko glojejo svoje korenje udobno pod mizo, a neumni pogled povodnega konja, ki kopiči blato v kopalnici, me izzove, da mu pokažem jezik. Želva stoično žveči svojo solato in nima pojma, kakšne skrbi me tarejo. Toži se mi po skodelici dišeče kave, po tobaku, kruhu in jajcu in po tako prijetnem občutku, ki ga daje alkoholna pijača nam, preobte-ženim od dnevnih skrbi. V takih trenutkih je moja edina tolažba pes Ballo — lačen zeha prav tako kot jaz. Reči moram, da če k vsemu temu prištejem še nepričakovane obiske bradatih in neobritih popotnikov, ki jih je vedno dovolj, in mater z dojenčki, ki jih moja žena hrani s toplim mlekom, se samo z velikim trudom obvladam in zadržim - mir ]e pravzaprav edino moje, kar imam. So dnevi, ko se mi pocedi slina že ob pogledu na krompir v oblicah. Zardel priznam, da že lep čas naša kuhinja ne zasluži ve!č tega imena. Obdani od obiskov, živali in tujcev, si le sem in tja privoščimo kak improviziran prigrizek. Na srečo in za lep čas ne more moja žena kupovati nepotrebnih stvari in to iz preprostega razloga, ker nimamo več denarja. Moja plača je zarubljena za nedoločen čas, tako da sem primoran iti zvečer v oddaljena predmestja in prodajati pozno v noč milo in gumbe po nizki ceni. Čeprav imamo doma nekaj kil dišečega mila, tisoče rezilc za britje in vse vrste gumbov, je naš položaj resen. Okoli polnoči pridem truden domov in zberem denar po žepih. Sprejmejo me otroci in žena in moje živali. Navadno jim prinesem kruha, jabolk, slanine, kave in krompirja, ki ga zelo cenijo otroci in živali. Tako se v poznih urah zberemo k mizi — živali zadovoljne, otroci nasmejani in žena srečna. Pri takih priložnostih mi žena včasih zaupa, da ima v shrambi še kakega gosta. Predstavijo mi ga potem, ko si z dobro večerjo umirim živce. Navadno pri' dejo boječi, neobriti tujci, prisedejo k mizi in si v trenutnem zadovoljstvu manejo rokek; ali ženske, ki se namestijo na klop, stiskajoč se z mojimi otroki. Žena pogreje mleko za dojenčke, ki vekajo. Tako nekako je prišel v hišo tudi majhen dromedar. „Ali ni božanski?“ me je vprašala žena. Obvezno sem odgovoril, da je, medtem pa sem vznemirjen opazoval neutrudno prežvekovanje te sivorjave živali, ki nas je gledala s svojimi temnimi očmi. Na srečo je ostal dromedar pri nas samo en teden in moji opravki so šli tisti teden dobro. Kvalitetnost mojih predmetov je postala znana in tudi nizke cene, tako da mi je včasih uspelo prodati vezalke za čevlje in zobne ščetke - predmete, po katerih ni več povpraševanja, A živeli smo v nekakšnem namišljenem gospodarskem uspehu; moja žena, povsem nevedna v finančnih zadevah, je neutrudno ponavljala, da se naše stanje znatno zboljšuje, jaz pa sem nasprotno videl, da se zaloge mila in brivskih rezilc manjšajo, skladišče sukanca in krtačk pa je bilo že skoraj prazno. Prav v tistem času, ko bi tako potreboval moralno podporo, se je zgodilo nekaj nenavadnega. Neko noč, ko smo bili vsi mirno zbrani, smo nenadoma začutili, kako se je hiša stresla kot v potresu. Slike so zaplesale, miza se je zibala in pečene klobase so se iz mb-jega krožnika strkljale na tla. Ko sem prestrašen hotel poiskati vzrok temu, sem opazil zadržan smeh na obrazih otrok. „Kaj vraga se tu dogaja?" sem zakričal in prvikrat v življenju, polnem razburjenj, sem se zavedel, da se nisem mogel zadržati mirno. S tresočim glasom mi je odgovorila žena: „Ampak Walter, to je le Wollo!“ In je planila v jok. Njene solze so me razorožile — saj mi je dala sedem otrok. „Kdo je Wollo?“ sem vprašal ves utrujen. Prav tedaj se je hiša znova stresla. „Wollo je slon, ki ga imamo v kleti," mi je pojasnila najmlajša hčerka. Moja zmeda je naraščala. Dozdaj je bil dromedar največja žival, ki smo jo sprejeli pod streho — slon se mi je zdel že preveč. Žena in otroci, ki niso kazali niti najmanjše zmedenosti, so mi pojasnili nekaj o lastniku živali, o gospodarju cirkusa, ki je prišel na boben. Zaradi tega, se pravi, iz varnostnih razlogov naj bi slon ostal v naši kleti. Spustili so ga tja brez težave po drsalnici za otroke, ki smo jo uporabljali tudi za spuščanje vreč s premogom v klet. „Zelo inteligentna žival je -zvije se kot žoga," je prekinil najstarejši sin. Vdal sem se v prisotnost WoIla in vsi so me ob velikem veselju peljali v klet. Wollo ni bil posebno velik, počasi je pahljal z ogromini ušesi in videlo se je, da se dobro počuti med nami, posebno še ob velikem svežnju sena pred seboj. „Ali ni ljubek?" je vzkliknila žena. Nisem odgovoril — izraz ljubek se mi ni zdel prav zadet. Moja skromna navdušenost je družino razočarala in ko smo šli iz kleti, je pripomnila žena: „Kako si krut. Ali hočeš, da gre na dražbo?" „Kaj mi mar dražba in krutost — ali veš, da ni dovoljeno skrivati dele aktiva, ki pride na dražbo?" „To me nič ne briga; vem samo, da se živali ne sme ničesar zgoditi." Opolnoči nas je zbudil lastnik cirkusa — boječ človek črnih las, vprašujoč, če ne bi imeli prostora še za eno žival. „To je zadnje, kar mi je ostalo. Samo za eno noč. Kako je slonu?" „Dobro,“ je odgovorila žena, „skrbi me nekoliko njegova prebava." „Bo že minilo," je dejal lastnik; „to je sprememba... te živali so tako občutljive. Torej... ali morete vzeti za to noč še mačko?" Medtem ko me je vprašujoče gledal, sem začutil sunek s komolcem. „Ne bodi krut," je dejala žena. ,,Krut?“ sem odvrnil. ,,Ne, krut nisem; zaradi mene pripeljite mačko v kuhinjo." Vse sem prepustil ženi in odšel nazaj v posteljo. Ko je prišla tudi ona, se mi je zdela bleda in nekoliko drgetajoča. „Ali te zebe?" sem jo vprašal. (/Utrujenost je," je odvrnila in me čudno pogledala. Spali smo mirno, čeprav se je meni kar naprej prikazoval ženin čudni pogled. Tisto jutro sem se zbudil zgodaj. Sklenil sem se obriti, ko sem nenadoma opazil v kuhinji pod mizo leva. Mirno je spal in počasi premikal rep sem in (ja, ko da bi se kdo poigraval z lahko žogo. Namilil sem si obraz in pazil, da ne bi s čim zaropotal, vendar ko sem okrenil glavo proti desni, da bi se obril po levem licu, sem videl, kako me je lev gledal z odprtimi očmi. „Res so. kakor mačke," sem si dejal potihoma. Ne vem, kaj si je mislil v tistem trenutku lev; pozorno me je gledal, medtem ko sem se jaz bril, ne da bi se pri vsem tem urezal. Priznati moram, da ni kar tako briti se v prisotnosti leva. Nimam dosti skušenj z divjimi živalmi, zato sem tudi jaz leva samo gledal, nato si obrisal obraz in se umaknil v spalnico. Žena je bila že zbujena in mi je hotela nekaj reči, pa sem jo prekinil: „Kaj bi govorila!" Ko pa je začela jokati, sem jo pobožal in dejal: „Ne boš rekla, da to ni nenavadno." „Ali mi lahko poveš, kaj ni nenavadno?" Nisem ji vedel kaj odgovoriti. Medtem so se zbudili zajčki, otroci so zaropotali v kopalnici in povodni konj se je tudi že oglašal. Bello se je pretegoval in samo želva je še spala — pravzaprav jo vidim malokdaj budno. Zbral sem zajčke in jih nakrmil v njihovih zabojih. Povohali so leva in on je povohal njih. Otroci, navajeni živeti med žival-hi, so bili tudi že v kuhinji. Rekel bi, da se je lev smejal. Eden mojih sinov je predlagal, da bi ga imenovali Bombilus. Nekaj dni zatem so odpeljali slona in leva. Priznam, da nisem čutil ničesar, ko je odhajal slon, zdel se mi je celo smešna žival; nasprotno pa me je prevzela veličastnost leva. Zelo mi je bilo žal, ko sem videl odhajati Bombilusa - navadi! sem se nanj. V resnici je bil edina žival, ki mi je vzbujala simpatijo. Njegova potrpežljivost z otroki je bila neverjetna in postal je neločljiv prijatelj zajčkov. Jedel je klobase, ki so pravzaprav le navidezen mesni produkt. Če sem odsotnost Bombilusa občutil, mi je bila odsotnost Molla v olajšanje. To sem omenil ženi, ko sva opazovala prevoz živali. „Res, krut si," je vzkliknila. „Se ti zdi?" „Včasih gotovo." Ne vem, a zdi se mi, da ni imela prav. zapis o heinrichu bollu in slovenski prevod njegove črtice je oskrbel FRANCE PAPEŽ Kulturni večeri, ki so bili... da mu bo konvencionalno kurivo (premog, plin, petrolej) skoraj pošlo, ker vedno bolj sahne, se je tehnika lotila skanja novega kuriva za pogonsko silo, ki je za človekova °tfflVda življenjska nujnost. Pridobivanje kuriva iz radio-ktivnih prvin kot so uran, torij, plutonij v zadostni meri o teženje izpolnjuje. Velikanski učinek, ki ga povzroči de-^Tev jedrnih prvin v posameznih omenjenih osnovnih prvi-an, je neznansko večji, kot pa učinek pri uporabi konvencionalnih kuriv. Da iz kinetične energije, ki se rodi z utronskim bombardiranjem enega radioaktivnega elemen-gf’ .dobimo mehanično energijo, ki nam je potrebna kot gorivo in kurivo, so nam potrebne izredne varnostne sm^+aVe’ kajti produkcija jedrne sile je nujno podvržena itonosnemu sevanju. Zato se v elektrarnah za jedrno eigijo potencialna energija spreminja najprej v toplotno, L eaktor), ta v kinetično (para), ta pa spet v mehanično (turbina),,ki slednjič sproži električno pogonsko silo (generator). Svoja teoretična izvajanja je inženir Povše bogato ilustriral z diapozitivi z načrti nove argentinske elektrarne na jedrni pogon, s prikazom posameznih poslopij in strojev tega velikanskega kompleksa, ki bo prva elektrarna te vrste v Argentini. Predavatelj je pokazal žares veliko teoretično znanje v svoji stroki in praktično sožitje z gradnjo. Težavno snov je podajal v slovenščini, iščoč pri tem španskemu izrazu odgovarjajočo slovensko inačičo, kar ni lahko delo za tehnika, ki ima pri svojem poslu opraviti izključno le s španščino, nemščino in angleščino. Še dvakrat težko pa, ker je bilo tudi njegovo šolanje v Argentini izključno špansko. Toliko bolj smo pozdravili prizadevnost tega slovensko -argentinskega inženirja, ki naj je, tudi kar slovenski jezik zadene, zgled mladi ameriški slovenski generaciji. PODPORNA ČLANARINA ZA LETO 1972 JE 100 N. PESOV V ARGENTINI, 20 DOLARJEV DRUGJE. iz slovenske kulturne akcije koliko publiciramo in kako plačujemo? LETO gre h koncu. V naslednji, decembrski številki Glasa bomo morali že najaviti, kaj bo z novim letnikom naših publikacij. A prej poglejmo, kaj je s tem, ki gre h kraju! GLAS izhaja vsak mesec, kot je bilo oznanjeno. MEDDOBJE se je predstavilo s svojim 3. zvezkom. Za tisk je pripravljen še zadnji — 4. zvezek 12. letnika. Še pred koncem leta bo po možnosti izšla v zadnjem Glasu najavljena knjiga spominov ravnatelja Ivana Dolenca MOJA RAST, ki je v tisku. Kot smo bili ob naznanilu za letošnji letnik najavili, je naročnina za publikacije, ki smo jo razpisali, vsebovala le 12 številk GLASA in 4 zvezke MED-DOBJA. Knjiga, ki je v tisku, bo v prodaji posebej, čeprav jo štejemo med redne izdaje naših publikacij. Ob teh zaznavah ne presojamo kvalitete naših publikacij v letu 1972; ugotavljamo le pozitivno dejstvo, da publikacije izhajajo v napovedanem obsegu in obliki. Pri publiciranju listov, revij in knjig je prav gotovo čez vse nujno, da je urednikom v Slovenski kulturni akciji na voljo primemo publicistično gradivo. Vse kaže, da je bilo v tem pogledu v letu, ki gre h kraju, primernega gradiva za objavo zadosti. To je razveseljivo. DRfUGA plat izdajanja naših publikacij pa je vprašanje gmotnih zmogljivosti: tudi ta plat je važna, četudi ne najvažnejša. Recimo, da bi bilo denarja na pretek, pa bi vendar ne mogli ničesar publicirati, če bi ne imeli primernega gradiva. Dočim do zdaj glede literarnega gradiva vsa leta življenja Slovenske kulturne akcije zlepa nismo bili v zadregi, je bilo pa gmotno vprašanje našega publiciranja vedno bolj ali manj pereče. Visoko stremeče kulturne ustanove se še v matični Sloveniji ne morejo vzdrževati le z naročnino ali udnino, saj visoka kulturna dejavnost ne more računati na množični odziv; še posebno ne pri številčno majhnih narodih, ki morajo, kot Slovenci, svoje visoke kulturne ustanove, tudi založbe, vzdrževati! iz skupnih virov naj državne ali pa zasebne denarne podpore. Slovenska kulturna akcija si ne dela utvar, da bi se njena GLAS in MEDDOBJE vzdrževala zgolj z naročnino! Ko je povabila k naročnini za pričujoči knjižni letnik, je računala, da se bo med vsemi rojaki po svetu na GLAS naročilo in ga plačalo kakšnih 400 naročnikov, na MEDDOBJE pa 300; ta naročnina bi dala vsoto nekako tri milijone in pol v argentinski valuti. S tem denarjem bi lahko plačali tiskarske stroške in poštnino; vzdrževanje upravne pisarne z lokalom in plačano upravniško močjo bi nas stalo poldrugi milijon, kar naj bi bili krili s podporno članarino, z darovi uvidevnih rojakov in s pribitkom prodaje iz naše knjižne zaloge. Našim književnikom in drugim ustvarjalcem, kot tudi urednikom nismo ne namenili ne dali niti najmanjšega honorarja, ne za njihove stvaritve, ne za njihovo uredniško delo. Ob njihovi velikodušnosti bi z naročnino in z gmotno podporo prijateljev Kulturna akcija denarno lahko vzdržala kljub malenkostnemu številu naročnikov, ki pa morajo v vsakem primeru biti stalni in solidni temelj kritja naših izdatkov. VPRAŠUJEMO SE: koliko rojakov je zares naročilo GLAS in MEDDOBJE; in pa: s koliko naročniki smemo računati, upoštevajoči tudi vse one, ki do zdaj naročnine niso odpovedali. Za MEDDOBJE in GLAS štejemo v Argentini skupno okrog 140 plačujočih naročnikov, v vsem ostalem zdomstvu in zamejstvu pa okrog 150. Skupno tedaj okrog 290 naročnikov. Samo GLAS je pa naročilo okrog 50 rojakov. Naši upi ob razpisu letnika 1972, ko smo računali na 300 plačujočih naročnikov MEDDOBJA in GLASA skupaj, zraven tega pa še posebej na 100 naročnikov GLASA — so bili dokaj optimistični, posebno pri GLASU. Tudi vprašanje plačevanja naročnine ni rožnato. Doslej niti polovica naročnikov ni poravnala svojih obveznosti, kar prav zanesljivo predstavlja občutno poslabšanje gmotnega stanja naše ustanove: kajti ob neplačevanju sprotnih obveznosti se nam večajo dolgovi, pa tudi obresti. Vsako odlašanje plačevanja naročnine je v škodo Slovenski kulturni akciji. PRI PRORAČUNU pred začetkom letnika smo upoštevali tudi podporno članarino onih, ki s stalno letno denarno podporo žele kot podporni člani sodelovati pri gmotnem vzdrževanju ustanove. Če bi merili zavzetost slovenskega zdomstva za krščansko usmerjenost kulture po številu naših podpornih članov, bi bila vsota tega merjenja dokaj neprijetna; letni prispevek podpornih članov je bil za 1972 določen na 100 novih (10.000 starih) argentinskih pesov ali 20 dolarjev. Če pa priznamo, da smo do novembra letos za podporno članarino prejeli manj kot 1000 novih (100.000 starih) pesov, pač vsak lahko uvidi, da se s podporno članarino ni doslej odzvalo niti deset posameznikov. Res je, da se mnogi rojaki od časa do časa oglasijo z neob-Ijubljenimi darovi. Takšnih je bilo letos v Argentini okrog 20, iz inozemstva pa čez 40; če že ne žele ali ne morejo biti podporni člani, so pa takšni darovalci vsekakor podporniki Slovenske kulturne akcije. Če je naročnikov MEDDOBJA samo 300, GLASA pa samo 400, je vprašanje: ali res tiskamo samo takšno omejeno naklado obeh publikacij - ko hkrati upoštevamo, da pri vsaki nakladi naslednji izvodi lista ali revije ali knjige komaj za 10 odstotkov presežejo stroške osnovne naklade? MEDDOBJA dejansko tiskamo 500 izvodov; GLASA pa 900 izvodov. Zakaj tako večamo našo naklado in čemu naj služijo ti neplačani izvodi? MEDDOBJE pošiljamo prvič vsem naročnikom; pošiljamo pa ga tudi vsem številnim slovenskim revijam, periodikom in listom ter knjižnicam in založbam, tudi nekaterim drugo-jezičnim, v zdomstvu, v zamejstvu in tudi - v matično Slovenijo! Tudi piscem-sodelavcem gre, ker jim že ne moremo plačati honorarja, vsaj po en izvod revije, kjer je bil njihov prispevek tiskan, naj so njeni naročniki ali ne. Prav gotovo pa je nujno, da določeno naklado revije hranimo za bodoče čase in bodoče možnosti, saj spada in bo prav gotovo prej ali slej prišla v sleherno slovensko javno knjižnico, tudi v domovini. Zaloga vseh letnikov Meddobja je posebna dragocenost našega kulturnega skladišča. GLAS prav tako pošiljamo različnim listom in knjižnicam, pa tudi vsem, ki, čeprav niso naročniki, kdaj kaj darujejo za Slovensko kulturno akcijo in za njene publikacije; pošiljamo ga tudi vsem slovenskim središčem v svetu — po nekaj izvodov; poverjenikom SKA; slednjič pa tudi vsem tiistim, o katerih upamo, da so naši prijatelji in da bodo ob prvi priložnosti naše publikacije naročili ali jih tudi drugače gmotno podprli. ZAKAJ nadlegujemo bralce s tem pregledom našega naročniškega kadra in naših gmotnih problemov? Najprej zato, da svoje prijatelje informiramo. Mnogi ste Srčno zavzeti za delo in poslanstvo Slovenske kulturne akcije in čutite z njo, pa ste v skrbeh, kako shajamo in kako upamo shajati. Drugim spet gre to poročilo kot izraz priznanja za njihovo sodelovanje: bodisi literarnim sodelavcem, bodisi naročnikom, ki ste pohiteli s plačilom naročnine, bodisi tudi dobrotnikom, ki ste z darovi priskočili na pomoč. Posebej pa je to poročilo namenjeno tudi vsem vam, ki še nameravate naročnino poravnati, ali pa se kot podporni člani, dobrotniki, morda celo kot meceni z gmotnim prispevkom oglasiti: naj vam je to v vzpodbudo in povabilo, da to čimprej storite! VSAKO vplačilo je predragoceno! Privoščite ga nam in slovenski skupnosti, zaradi katere obstajamo in se borimo! jZ združenimi močmi ohranjajmo slovenske kulturne vrednote na čim višji ravni! blagajni^ Prve letošnje slovenske jesenske dni je v Ljubljani umri, zadet od možganske kapi, pesnik CENJE VIPOTNIK. Bil je, kot je zapisal zamejski tednik Novi lisf^ „ena naj-kvaJiteJnejsih in najbolj reprezentativnih osebnosti sodobne slovenske poezije**. Prijatelj iz Trsta nam je v prepisu poslal eno zadnjih Vipotnikovih pesmi, ki jo je objavilo ljubljansko Delo, in pripisal zraven: ,,Samo eno je potrebno. Da umetnosti zmore kaj takega, sem doživel danes, ko sem v ljubljanskem Delu prebral ronet pesnika Ceneta Vipotnika, ki so ga pokopali te dni. Eliten intelektuaSec in žlahten človek, ki sem ga osebno bolj mcJo poznal, a vendar dovolj, da sem občudoval v njem enega največjih pesnikov, kar jih dane:: zmore slovenski genij. V njegov spomin Vam pretipkam ta sonet, ki je v bistvu pretresljiva molitev, tem pomenljivejša, ker jo je napi.al brat bivšega političnega komisarja in danes predsednika SZDL Slovenije.“ V pesnikovo opombo sonet ponaltiskujemo. cene vipotnik, hotel si, mojster v spomin Hotel si. Mojster, zmerom plodoviti, naj se zasveti moja medla glina: odprla se je v srcu plaha lina in jel sem, kar greni, kar godi, piti. Če hrepenenje bi kot jagned gnalo, bi v vejah večne zvezde šelestele, a sile zemlje so mi sanje vzele, telo je ranam bridki prostor dalo. Odkar sem tu, me trda beda biča> le duh, neranjen, sega za lepoto, (sledjo to milo tvojega odseva); oprhki njeni mi žare v samoto, krote tešljivo veletoke gneva, ko devlješ mojstrsko me v nič iz niča. dogajanja letošnji repe n tabor ^lovenska, tržaška revija MLADIKA je v letošnjii dvojni n-' številki glosirala eno najvažnejšh kulturno-prosvetnih dogajanj v slovenskem primorskem zamejstvu: vsakoletni kulturno-prosvetni shod na Repentabru nad Trstom. Pod naslovom ,,S Tabora na Študijske dni“ piše uvodničar: TABOR na Repentabru ostaja s svojo zgodovino in znača-]ein še vedno množična ljudska prireditev Slovenske prosvete od njenega začetka do danes. V štiriindvajsetih letih je Budem prirastel k srcu in Repentabor je postal vsako poletje nepogrešljivo srečanje. Veličastna je zgodovina repenta-orskih prireditev, posebno iz zgodnje povojne dobe, ko je Pomenil tabor simbol svobode in hrepenenja neštetih. V zvestobi slovenskemu izročilu je v spreminjajočih se razmerah vjborska misel vedno osvajala in pritegovala k sebi mno- Mirno lahko zapišemo, da je slovenski tabor na Repentabru na, izmed redkih čisto slovenskih prosvetnih manifestacij a Tržaškem, ki išče vsako leto prikladnejši in odgovarja-Joci iZi-az narodnega kulturnega življenja naših ljudi. Tabor Pa zeli tudi vsako leto potrditi vero v moč narodnega življe-?a zamejskih Slovencev, v moč, ki je ne bo mogel nihče leti, če bodo le oni sami z vso voljo in močjo hoteli živeti. BARA REMEC, Ilustracija v Kosovi pesniški zbirki Ljubezen in smrt Letošnji tabor je bil tak dokaz: Kanalska dolina, o kateri so mnogi mislili, da ne živi več, je pela tako lepo in tako prisrčno, da je občudovala melodijo in voljo starejših in mlajših pevcev množica, ki za to melodijo izpod Višarij ni vedela. (Kroničar misli izredno uspeli koncert pevskega zbora iz Kanalske doline „Višarski zvon“. - Op. ur.) Trideseterica igravcev Slovenskega odra pa je odigrala in prepela pesem v igri kot popotni satir o sreči in veselju, žalosti in bolesti, pa o veri in upanju slovenskih ljudi. (Tu gre za odlično uprizoritev Slovenskega satira, ki ga je napisal gledališčnik prof. Mirko Mahnič, režiral in upodobil pa na prostem naš redni član prof. Jože Peterim. — Op. ur.) Tudi letošnji tabor je bil tako nova pesem in nova povezava nas vseh, ki živimo najbolj na zapadu. Ne dvomimo, da so izraz naše sreče in bolečine čuli vsi Slovenci. Medtem ko beležimo uspeh letošnjega tabora na Repentabru, mislimo že na študijske dneve v Dragi, ki jih pripravlja Društvo slovenskih izobražencev iz Trsta. Po dosedanjih uspelih srečanjih ne dvomimo, da bo tudi letošnja „Draga“ pritegnila lepo število slovenskih izobražencev od blizu in daleč ter jih povezala med seboj. P.S.: O tem pomembnem srečanju slovenskih izobražencev na pragu domovine, bomo obširno poročali v decembrskem Glasu. - Urednik. • LADIKA, tržaška slovenska revija, katere glavni uredni e naš redni član prof. Jože Peterlin, je v dvojni 6-7 h osnji. številki v celoti ponatisnila razmišljanje Nikolaj J" ®cn>ka ob krstni predstavi Alojza Klebule drame Pilati tnc.26?? v Buen°s Airesu, ki ga je bil v julijski številki h objavil GLAS SKA. o nas pišejo Tržaško-goriški tednik NOVI LIST je pa, 24. avgusta letos obširno poročal o uprizoritvi omenjene drame v okviru Kulturne akcije. O isti predstavi je prinesel poročilo v letošnji 8. številki tudi list NAŠA LUČ, „mesečnik za Slovence na tujem", ki izhaja v Celovcu. ne sme kar naprej govoriti o sovraštvu, ^ življenja ne moreš graditi na sovraštvu. npir1161*^0 'z v 'e*° Zgoreva v sovraštvu, ne more v - e^a iePega dne reči: Dovolj! Od danes ne sovražim • ■ 8 S - ; j *. P. 1. »53701 '