
158 Nasilje vojnih in povojnih dni
izpuščeni. Druge so usmrtili in vrgli v kraška brezna (fojbe) ali druge jame, največ 
v prvi polovici maja 1945, ali so jih deportirali v Jugoslavijo. Številni so se vrnili, 
drugi so umrli ali so jih ubili na poti, v zaporih in taboriščih vojnih ujetnikov.1
Za ugotavljanje števila umrlih nam še vedno ostajajo le podatki iz italijanskih 
virov in virov anglo-ameriške Zavezniške vojaške uprave, ki je po 12. juniju 1945 
upravljala cono A Julijske krajine.2 V Sloveniji so ohranjeni le deli gradiva, med 
njimi tudi nekaj seznamov, med temi zlasti predlogi za aretacije.3 Celovitejše 
gradivo o tej problematiki je verjetno ohranjeno v arhivu vojaških sodišč JLA in 
v arhivu osrednje OZNE (UDV)4 v Beogradu. V tem gradivu bi vsaj za nekatere 
pogrešane verjetno našli podatke o času in kraju smrti, morebitne sodbe itd.
Po doslej ugotovljenih podatkih je pogrešanih (umrlih, ubitih) okrog 1500 
oseb, ki so imele stalno bivališče na območju nekdanje Goriške in današnje 
Tržaške pokrajine in so jih v času jugoslovanske zasedbe celotne Julijske krajine, 
torej med 1. majem in 12. junijem 1945, aretirale jugoslovanske oblasti.5 V tem 
številu niso upoštevani tisti, ki tam niso imeli stalnega bivališča. Ker pa so v 
seznamu tudi pripadniki oboroženih formacij (raznih vej policije in vojske), 
lahko sklepamo, da teh drugih ni bilo veliko. Obenem pa je verjetno, da je med 
umrlimi, zlasti tistimi, ki so bili rojeni v drugih italijanskih deželah, naveden kdo, 
ki se je vrnil neposredno v domači kraj, česar pa pristojni organi v Julijski krajini 
niso zabeležili in je tako še vedno na seznamu pogrešanih. Posebno vprašanje so 
slovenski domobranci na Tržaškem, ki so bili v veliki večini prišleki iz osrednje 
Slovenije, medtem ko je bilo na Goriškem med njimi več domačinov (in so 
zajeti v seznamih). Pogrešani z območij nekdanje Tržaške pokrajine, ki so danes 
v Republiki Sloveniji, pa so zajeti v zbirki Smrtne žrtve med prebivalstvom na 
območju Republike Slovenije med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, 
ki zajema umrle na območju Republike Slovenije. Teh je nekaj deset.6
1 O tej problematiki gl. Troha: Komu Trst, pogl. II/2 in II/3; Pirjevec, Troha, Dukovski, Bajc, Franzinetti,
Fojbe.
2 Zavezniška vojaška uprava je zbirala podatke o pogrešanih, ki jih je dobivala zlasti od raznih 
italijanskih organizacij in političnih strank, pa tudi od tržaške kurije. Na tej osnovi je nastalo 
več seznamov, za katere pa moramo upoštevati, da so bili večinoma izdelani v času, ko je bil del 
zapornikov in vojnih ujetnikov še vedno v Jugoslaviji. Eden od teh, ki obsega 2471 deportiranih, je v 
NA, WO 204/2297.
3 Največ v ARS, v AS 1584.
4 OZNA = Organizacija za zaščito naroda. Ustanovljena je bila 13. 5. 1944 kot varnostna obveščevalna 
služba jugoslovanskega osvobodilnega gibanja. Ta se je marca 1946 razdelila na civilno Upravo 
državne varnosti (UDV, bolj znano po srbohrvaški kratici UDB, Uprava državne bezbednosti) in 
vojaško Kontraobveščevalno službo (KOS).
5 Za današnjo Tržaško pokrajino so to podatki, objavljeni v publikacijah Caduti, dispersi; Cernigoi, 
Operazione foibe, z nekaterimi mojimi dopolnitvami. Pri citiranju sem uporabila pdf verzijo 
knjige. Za nekdanjo Goriško pokrajino so to podatki Nataše Nemec v elaboratu: Seznam umrlih 
za posledicami aretacij jugoslovanskih oblasti maja 1945 na območju nekdanje Goriške pokrajine. 
Elaborat hrani Goriški muzej Nova Gorica.
6 Smrtne žrtve, INZ. Del je že objavljen na portalu Zgodovina Slovenije - SIstory.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 159
Za aretacije, deportacije in usmrtitve, ki so jih izvajale jugoslovanske oblasti, 
seje uveljavil izraz »fojbe«.7 Travmo, ki jo je del italijanskega prebivalstva doživljal 
med 40-dnevno jugoslovansko zasedbo Julijske krajine in svojci deportiranih 
tudi v naslednjih letih, ko niso imeli podatkov o usodi svojih bližnjih, skupaj 
z vprašanjem izseljevanja istrskih Italijanov, vse do danes uspešno izrablja 
italijanska politika. Fojbe so postale mit, sinonim za slovansko (slovensko) in 
obenem komunistično barbarstvo, dokaz za genocidnost Slovanov (Slovencev, 
Hrvatov, slavo-komunistov), ko se obenem pozablja na leta fašističnega zatiranja 
in na medvojne zločine. Za te kroge so vsi umrli nedolžne žrtve, krive edino tega, 
da so bili Italijani. Usmrčenih naj bi bilo deset tisoč, tudi dvajset tisoč in več ljudi. 
Naj opozorim, da poleg nepreverjenih podatkov in številnih podvajanj, nekateri 
seznami navajajo umrle vse od septembra 1943, torej tudi t. i. istrske fojbe,8 
nekateri pa vse od aprila 1941, in celotno območje Julijske krajine, Furlanijo, pa 
tudi dele Jugoslavije, ki jih je zasedla italijanska vojska. V nekaterih so kot žrtve 
jugoslovanskih oblasti navedeni tudi v Jugoslaviji padli italijanski vojaki ipd.9
Na drugi strani je levica, tako italijanska kot slovenska in hrvaška 
(jugoslovanska), večkrat zatrjevala, da so bili vsi umrli le fašistični zločinci, ki 
so prejeli zasluženo kazen. Obenem pa je bila pogosto sposobna tudi kritičnega 
razmisleka in so njeni pogledi manj izključujoči. Do pred nekaj leti so po mojem 
mnenju upravičeno poudarjali, da je treba fojbe ocenjevati v času in prostoru - 
vrstni red je torej fašizem, vojna, fojbe. V zadnjih letih pa je med italijanskimi 
levičarskimi krogi zaznati tudi razmišljanja, ki so bližje tezam desnice.10
7 Izraz fojba prihaja iz latinskega fovea (jama) in v istrskem narečju pomeni brezno. Prvič je izraz 
uporabil puljski dnevnik Corriere istriano 19. 10. 1943 po usmrtitvah v Istri septembra 1943, ko je 
opisoval izkopavanja usmrčenih. — Pirjevec, Troha, Dukovski, Bajc, Franzinetti, Fojbe, str. 54-57.
8 Po kapitulaciji Italije je septembra 1943 v Istri prišlo do spontanega maščevanja lokalnega prebivalstva 
nad fašisti, med katerim je bilo ubitih tudi nekaj nedolžnih ljudi. Po nekaterih ocenah je bilo ubitih 
okrog 470 ljudi, od teh v slovenskem delu Istre 26. O vprašanju istrskih fojb gl. Spazzali, Foibe, str. 
141-152; Pirjevec, Troha, Dukovski, Bajc, Franzinetti, Fojbe, str. 242-252.
9 Tu navajam nekaj najbolj znanih del: Eno Pascoli: Acqua azzurra d’Isonzo e sangue rosso d’Italia. 
Franco Razzi: Lager e foibe in Slovenia (testimonianze di italiani prigionieri di Tito nel 1945). Flaminio 
Rocchi: Lesodo dei 350 mila giuliani, fiumani e dalmati. Gli scomparsi di Gorizia nel maggio 1945. 
Paolo De Francesci (Luigi Papo): Foibe, Gianni Bartoli: Le deportazioni nella Venezia Giulia, Fiume 
e Dalmazia-, v reviji Storia illustrata, serija objav o fojbah, leto 1983; Marco Pirina, Anna Maria 
d’Antonio, serija knjig v letih 1994-1998 v okviru društva Silentius locimur iz Pordenona. Leta 2005 
je RAI posnela tudi film Srce v breznu (Quore nel pozzo), ki je izkrivljeno in tendenciozno prikazal 
dogajanje glede t. i. fojb.
10 Npr. izvajanje predsednika italijanske poslanske zbornice in vidnega člana Demokratične stranke 
levice Luciana Violanteja na srečanju s prvakom Nacionalnega zavezništva Gianfrancom Finijem v 
Trstu 14. 3. 1998. V protestni izjavi, ki so jo objavili po srečanju, so ugledni italijanski zgodovinarji 
opozorili, da je v italijanski javnosti vse do danes malo znanega o ravnanju italijanskega okupatorja 
med drugo svetovno vojno. Podpisniki poudarjajo, da bi morala Italijanska republika nase prevzeti 
vsaj krivdo, da »v svoj kolektivni spomin ni vnesla vojnih zločinov, s katerimi se je v Jugoslaviji (pa 
tudi v Etiopiji in Grčiji) umazala monarhofašistična Italija in da ni nikoli postavila pred sodišče 
visokih oficirjev in hierarhov režima, ki so izdajali zločinske ukaze za zatiranje civilnega prebivalstva«,
160 Nasilje vojnih in povojnih dni
Torej, genocid ali kaznovanje za zločine? V raziskavi sem skušala odgovoriti 
na vprašanje, kdo so bili umrli, kaj je njihova (ker gradiva o sojenju, če je sploh 
bilo, nimamo) domnevna krivda za to, da so doživeli takšno usodo. Pri tem sem 
raziskavo omejila na območje današnje Tržaške pokrajine, za katero je v virih 
najti bolj izčrpne podatke.
Osnovno gradivo so seznami umrlih, ki jih je izdelal Furlanski inštitut za 
zgodovino odporništva, in seznam, ki gaje objavila Claudia Cernigoi.* 11 Te podatke 
sem primerjala s podatki v slovenskih arhivih. Gradivo o tej problematiki je zlasti 
v Arhivu Republike Slovenije, in sicer v fondih AS 1584, Zbirka gradiva organov 
in organizacij za boj proti fašizmu v coni A Julijske krajine, AS 1589, Centralni 
komite Zveze komunistov Slovenije, AS 1583, Mestni osvobodilni svet Trst, AS 
1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, AS 1582 in 1818, Pokrajinski 
narodnoosvobodilni odbor za Slovensko primorje in Trst. Na osnovi tega gradiva 
sem izdelala Seznam umrlih za posledicami jugoslovanskih aretacij maja 1945 
na območju današnje Tržaške pokrajine, iz katerega sem črpala tudi vse podatke 
za analizo. Ker pa so v gradivu navedene obtožbe za posameznike le domnevne, 
saj gradiva o sojenju, če je le-to sploh bilo, ni na razpolago, je seznam internega 
značaja in pri navajanju domnevnih kaznivih dejanj za tiste, ki so bili osumljeni 
zločinskih dejanj, ne navajam imen.
Med 601 umrlim z območja današnje Tržaške pokrajine je za 142 najti 
podatke, da so bili deportirani v Jugoslavijo. To pomeni, da jih je bilo najmanj 
toliko deportiranih, zagotovo pa bistveno več, ker so podatki o usodi mnogih zelo 
pomanjkljivi. Med temi 142 jih je 78 navedenih v knjigah zaporov Ozne vLjubljani, 
kjer je tudi v opombah zabeleženo, da so bili 23. decembra, 30. decembra 1945 
ali pa 6. januarja 1946 odpeljani iz zaporov, nakar so pogrešani.12 Kljub iskanju 
v raznih arhivskih fondih, ki jih hranijo slovenski arhivi in sodišča, mi o njihovi 
usodi ni uspelo dobiti podatkov. Drugi so večinoma umrli v taborišču vojnih 
ujetnikov v Borovnici pri Ljubljani in v zaporih. V Jugoslavijo je bila poslana, 
a na poti v noči med 24. in 25. majem 1945 usmrčena skupina 18 zapornikov 
in vržena v fojbo Jamen dol (Plutone) med Bazovico in Gropado. Med njimi je 
bilo največ agentov javne varnosti, a tudi sodelavec italijanskega osvobodilnega 
gibanja Mario Ponzo. Likvidatorji so bili pripadniki Narodne zaščite (člani t. i. 
bande Steffé). Jugoslovanske oblasti so jih aretirale. Trije so bili ubiti na begu.13
v: L’Unità, 19. 3. 1998. O vprašanju slovenskega zgodovinopisja o tem vprašanju gl. Troha, Slovenski 
zgodovinarji in vprašanje fojb. Italijanski parlament je z zakonom št. 92 z dne 30. 3. 2004 uzakonil, 
da je 10. 2. dan spomina na žrtve fojb in eksodusa Italijanov iz Istre in Dalmacije in drugih dogajanj 
ob italijanski vzhodni meji.
11 Caduti, dispersi-, Cernigoi, Operazione foibe, str. 63-118.
12 ARS, AS 1931. Knjiga zaporov Ozne v Ljubljani; registri.
13 Na begu sta bila sprva ubita člana skupine Giovanni Steffé in Carlo Mazzoni, ki sta v seznamu Caduti,
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 161
Med 601 umrlim je 582 moških, med njimi 9 mladoletnih (letniki 1927, 
1928), in 19 žensk, med njimi tudi dojenčica Miranda Deancovich, ki je bila z 
družino prepeljana v Split in je tam decembra 1945 umrla. Med ženskami je vsaj 
polovica Slovenk, torej, če primerjamo, veliko več kot med moškimi.
Pred letom 1880 so bili rojeni trije. Giovanna Drassich, gospodinja, rojena 
7. aprila 1876 v Buzetu, je bila ubita med proitalijanskimi demonstracijami, ki 
so izbruhnile v Trstu 5. maja 1945.14 Giovanni Rathofer, rojen 17. aprila 1879 v 
Ilirski Bistrici, lastnik trgovine na Reki, je bil odpeljan 29. maja in ubit na Reki, 
Alberto Pertot, rojen 8. aprila 1878 v Trstu, pa j e bil učitelj, ki so ga partizani maja 
1945 ubili v Križu pri Trstu.
Poleg že omenjene dojenčice je med pogrešanimi več tistih, ki so bili rojeni 
med letoma 1925 in 1928. Najmlajši na seznamu Caduti, dispersi je sicer Eugenio 
Delmestre, rojen 30. decembra 1928 v Trstu, ki j e bil pripadnik Milice za teritorialno 
obrambo (Milizia per la difesa territoriale, MDT). Umrije šele 2. novembra 1952, 
vzrok smrti pa naj bi bile posledice deportacije v Jugoslavijo. Ker je umrl več kot 
sedem let po aretaciji, ga v svojem seznamu ne navajam. Tudi naslednji, Duilio 
Brosolo, rojen 12. novembra 1928 v Trstu, je bil pripadnik MDT. Bil je med 
skupino bolnikov in ranjencev v vojaški bolnici v malem semenišču v Gorici, 
ki so jih odpeljali 18. maja 1945 in so pogrešani. Po podatkih iz jugoslovanskih 
virov je slovenskim partizanom posredoval informacije o premikih sovražnih 
enot v Pontablju. Pripadnik MDT je bil tudi Mauro Ingravalle, rojen 11. marca 
1928 v Saloni, ki je bil odpeljan iz vojašnice na Ulici Rosetti v Trstu in poslan 
proti Dekanom, nakar se za njim izgubi vsaka sled. Iz bolnice v malem semenišču 
v Gorici je bil 18. maja odpeljan tudi Fulvio Mirengo, rojen 4. junija 1928 v Trstu, 
ki se je priključil oddelkom vojske Italijanske socialne republike (RSI),15 da bi se 
tako izognil odhodu na prisilno delo v Nemčijo. Oddelkom RSI je pripadal tudi
dispersi navedena kot deportirana civilista. Pri ponovnem poskusu pobega je bil ubit še Ottorino 
Zoll. — Cernigoi, Operazione foibe, str. 133-136.
14 Nekateri proitalijanski viri poročajo o kar štirideset tisoč udeležencih demonstracije proitalijanskih 
krogov, ki je bila v Trstu 5. 5. 1945, kar pa je pretirano, saj je bilo v takratnih razmerah v Trstu 
nemogoče zbrati v tako kratkem času tolikšno število ljudi. Jugoslovanska vojska je na demonstrante 
streljala, pet ljudi ubila in nekaj deset ranila. CLNG je med drugim posredoval tudi v Rimu pri 
zavezniških oblasteh. — ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 149. Vojaško poročilo o vstaji 
domoljubov, ki se je začela v Trstu 30. aprila, 12. 5. 1945. Po drugi strani pa je Glavni štab Slovenije 
poročal, da je prišel v Trst nenadoma kamion bersaljerjev, oblečenih v angleške uniforme, ki so z 
manjšo skupino civilistov poskušali demonstrirati za italijanski Trst. Civilisti so hoteli razorožiti 
jugoslovansko vojsko, prišlo je do streljanja, en Italijan je bil ubit. Ubiti naj bi bil v nemški službi. - 
ARS, AS 1277, šk. 35/15. Depeša Glavnega štaba Slovenije, 5. 5. 1945.
15 Repubblica sociale italiana, RSI, po mestu, kjer je imela sedež vlada, poimenovana tudi Salojska 
republika (Repubblica di Salò). Ustanovljena je bila z nemško pomočjo 13. 9. 1943, vodil jo je Benito 
Mussolini. Julijska krajina pa je bila skupaj z delom Slovenije, ki je bil do kapitulacije Italije vključen 
vt. i. Ljubljansko pokrajino, kot Operacijska cona Jadransko primorje (Operations Zone Adriatisches 
Küstenland, OZAK) pod neposredno nemško okupacijo.
162 Nasilje vojnih in povojnih dni
Antonino Rubino, rojen 15. septembra 1928 v Trstu, ki je bil aretiran 10. maja 
1945 na Reki in je pogrešan. Tako kot oče pa je bil pomožni agent javne varnosti 
Antonio Aldo Antonio, rojen 19. januarja 1928 v Tunisu, ki je bil aretiran 2. maja 
na sedežu Posebnega inšpektorata javne varnosti na Ulici Galilei.16
Na seznamu umrlih je pet tistih, ki so bili rojeni leta 1927. Med njimi je 
bil Carlo Murra, rojen 9. aprila 1927, ubit med proitalijansko demonstracijo 5. 
maja 1945 v Trstu. Dva sta sodelovala v proitalijanski vstaji konec aprila v Trstu. 
Angelo Di Bello, rojen 30. maja 1927 v Trstu, je bil študent in prej pripadnik enote 
X MAS. Odpeljan je bil 1. maja. Giorgio Mercari, rojen 12. marca 1927 v Trstu, 
pa je bil pripadnik Mestne straže in nato med proitalijansko vstajo komandir čete 
brigade Venezia Giulia, ki je bila del italijanskega Korpusa prostovoljcev svobode 
(Corpo volontari della libertà, CVL). Tako kot več drugih pripadnikov te enote 
je bil aretiran 22. maja, odpeljan v ljubljanske zapore Ozne, kamor je prišel 30. 
maja. Od tam je bil odpeljan 30. decembra 1945 in je pogrešan.17 Mestni straži je 
pripadal tudi Silvio Monfelcon, rojen 24. maja 1927 v Trstu in odpeljan 2. maja. 
Paolo Marotta, rojen 6. maja 1927 v Priolu, pa je bil finančni stražnik, aretiran 1. 
maja 1945.
Kljub temu daje za italijanske desničarske kroge Trst najbolj italijansko mesto 
(Trieste, città italianissima), med umrlimi prevladujejo tisti, ki so bili rojeni v 
drugih italijanskih deželah. Teh je namreč 346 ah 58 % vseh. Če so bili ti po 
narodnosti Italijani, je teže ugotoviti narodnostno strukturo za 255 domačinov, 
tudi zato, ker so Slovenci in Hrvati največkrat navedeni s poitalijančenimi imeni 
in priimki. Nesporno je med pogrešanimi 26 Slovencev, en Hrvat, en Rus in en 
Nemec. Ob njih je 118 oseb, od katerih vsaj eden od staršev ni bil italijanskega 
porekla (86 jih ima slovensko, 27 hrvaško, 4 nemško in 1 madžarsko).
Po klasifikaciji v knjigi Caduti, dispersi je med umrlimi 181 civilistov. Med 
temi je kar 55 oseb, za katere je v jugoslovanskih virih navedeno, da so bili 
policijski konfidenti, pripadniki fašističnih skvader, črnih brigad, pazniki v 
zaporih ipd., ki jih sama ne opredeljujem kot civiliste. Po tej opredelitvi je torej 
med 601 pogrešanim 475 pripadnikov oboroženih formacij in 126 civilistov.
V nadaljevanju razčlenjujem usodo pogrešanih oseb.
16 ARS, AS 1584, ae 129,140, 141.
17 ARS, AS 1584, ae 129,140,141; AS 1931. Zaporne knjige, registri. Vpis v zaporni knjigi Ozne pod št. 
1722, v zaporni knjigi sodnih zaporov pod št. 2062 (v nadaljevanju Zaporne knjige, Ozna, št., zapori, 
št.).
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 163
PRIPADNIKI OBOROŽENIH FORMACIJ
Agenti javne varnosti18
Največ obtožb o tem, da so zagrešili zločine in druga kazniva dejanja, je proti 
agentom javne varnosti, t. i. kvesturinom. Velika večina je bila rojena v drugih 
italijanskih deželah, največ v južni Italiji. Še zlasti težke so obtožbe proti skupini 
agentov, ki so pripadali zloglasnemu Posebnemu inšpektoratu javne varnosti, 
torej instituciji, ki je bila med tistimi, ki so v Julijski krajini izvajale represijo, 
ena najbolj krutih in učinkovitih.19 Ustanovljen je bil aprila 1942, najprej kot 
Generalni sekretariat, in je bil neposredno podrejen notranjemu ministrstvu, 
tako da nad njimi nista imeli nadzora ne lokalna kvestura20 ne prefektura.21 
Imel je široke diskrecijske pristojnosti in je izvajal represijo nad porajajočim se 
slovenskim in hrvaškim osvobodilnim gibanjem, ki se je razvilo po italijanski 
okupaciji t. i. Ljubljanske pokrajine in nekaterih drugih jugoslovanskih ozemelj. 
Štel je približno 180 pripadnikov. S kratkim presledkom septembra in oktobra 
1943 ga je ves čas vodil Giuseppe Gueli, ki je bil februarja 1947 pred Posebnim 
porotnim sodiščem Zavezniške vojaške uprave v Trstu22 obsojen na vsega osem 
let zapora, zgolj zaradi kolaboracije. Redno porotno sodišče ga je po pritožbi 
aprila 1948 nato obsodilo na osem let in enajst mesecev zapora.23
Inšpektorat je imel najprej sedež v zgradbi na Ulici Bellosguardo 8 v Trstu, ki 
so jo ljudje kmalu poimenovali »Villa Triste« (Nesrečna vila), decembra 1944 pa 
seje preselil na Ulico Cologna 6-8. Njegovi pripadniki so sistematično uporabljali 
brutalne metode preiskovanja in zasliševanj. Mučili so tako tiste, ki so bili
18 Javna varnost (Pubblica sicurezza) je bila reorganizirana leta 1927 z ustanovitvijo Generalnih 
političnih inšpektoratov. Redna policija je imela nalogo dnevnega nadzora nad aktivnimi pripadniki 
opozicije in njihovo nevtralizacijo, tajna politična policija (Ovra) pa je imela nalogo zatreti 
antifašistične dejavnosti. Delovala je na osnovi Enotnega besedila zakonov javne varnosti (Testo 
unico delle leggi di pubblica sicurezza), ki je bilo uzakonjeno s kraljevim ukazom št. 776 z dne 18. 6. 
1931. Zakon je z nekaterimi spremembami in dopolnitvami veljaven še danes.
19 V Italiji sta bila ustanovljena samo dva posebna inšpektorata javne varnosti (Ispettorato speciale 
di pubblica sicurezza), poleg tega v Julijski krajini še na Siciliji za boj proti banditizmu. - Škerl, 
Primorska 1941-1943, 2. del, str. 314. Dokumenti, pričevanja in poročila o delovanju inšpektorata, 
njegovega vodje Giuseppeja Guelija in njegovih pripadnikov so v arhivu Deželnega inštituta za 
zgodovino osvobodilnega gibanja Furlanije - Julijske krajine v Trstu, XIII/896-917.
20 Kvestura (Questura) je eden od uradov italijanske Državne policije (Polizia di Stato), ki ima 
pristojnosti v posamezni pokrajini in sodi pod notranje ministrstvo. Njena osnovna naloga je 
zagotavljanje javnega reda in miru v pokrajini. Vodi jo kvestor, ki je na čelu uprave javne varnosti v 
pokrajini.
21 Prefektura (Prefettura) sodi pod pristojnost notranjega ministrstva. Vodijo prefekt, kije v pokrajinah 
predstavnik osrednje vlade.
22 Posebno porotno sodišče je ustanovila anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava cone A Julijske 
krajine. Med drugim je bila njegova naloga sojenje osumljenih fašističnih zločinov in kolaboracije. — 
Troha, Žrtve druge svetovne vojne na Slovenskem.
23 Nazionalismo e neofascismo, str. 171, 172.
164 Nasilje vojnih in povojnih dni
osumljeni, da sodelujejo v osvobodilnem gibanju, kot tudi njihove sorodnike in 
sokrajane, med njimi tudi veliko žensk. Represija se ni zmanjšala niti potem, ko je 
12. marca 1943 proti mučenju protestiral tržaško koprski škof Antonio Santin.24 
Inšpektorat je bil del sistema represije, ki je vključevala tudi množične internacije 
v italijanska koncentracijska taborišča,25 številne procese pred Posebnim 
sodiščem za zaščito države, represalije v vaseh na Krasu in v Istri, vaščani katerih 
so bili osumljeni, da sodelujejo s partizani. Po padcu fašizma 25. julija 1943 je 
inšpektorat nemoteno nadaljeval z delovanjem, in sicer pod poveljstvom XXIII. 
armadnega zbora z nalogo izvajati represijo proti t. i. prevratnikom.
Deloval je tudi po kapitulaciji Italije, formalno sicer v okviru policije 
Italijanske socialne republike, dejansko pa v okviru IV. urada Sicherheitsdiensta 
(SD), nacistične varnostne službe, in bil podrejen višjemu vodji SS ter policije in 
poveljniku Operativnega štaba za boj proti bandam v Operacijski coni Jadransko 
primorje (OZAK) Odilu Globočniku. V tem obdobju so pripadniki inšpektorata 
in pomožnih oddelkov, ki so mu bili priključeni - med njimi je bil zloglasni 
komisariat na Ulici San Michele26 - med protipartizanskim delovanjem ne le 
izvajali nasilje in zločine, ampak so se pogosto zatekali tudi k tatvinam, izsiljevanju, 
odvzemanju zasebne lastnine žrtev, torej k ravnanju, ki so ga občasno kaznovale 
celo nemške okupacijske oblasti. Med drugimi so aretirali in izročili nacistom 
tudi veliko vodilnih predstavnikov italijanskega Narodnoosvobodilnega odbora 
Julijske krajine v Trstu (Comitato di liberazione nazionale Giuliano, CLNG) in 
slovenskega osvobodilnega gibanja. Mnogi so bili poslani v taborišče Rižarna v 
Trstu in/ali v nacistična koncentracijska taborišča, nekaj jih je med mučenjem 
tudi umrlo.27 Inšpektorat je sodeloval tudi pri aretacijah Judov.
V obveščevalnem poročilu sodelavca Ozne iz januarja 1945 je med drugim 
navedeno: »V zaporih pri jezuitih v Trstu je zaprtih več deklet, ki so doma vse iz 
okolice Trsta. Morala teh je odlična. V zaprtih, mrtvaških vozovih jih vozijo na 
zasliševanja na Ispettorato v ulici Cologna. Zasliševalci uporabljajo vse mogoče
24 Škof Antonio Santin, kije tudi sam zbral dokumentacijo o mučenjih zapornikov, med katerimi so bile 
tudi mlade noseče ženske, je poslal protest notranjemu ministrstvu, ki je nato odredilo »inšpekcijo«, 
po kateri pa se ni nič zgodilo. Duhovniku, ki je Santina obvestil o zločinih, do katerih je prihajalo na 
inšpektoratu, je Gueli zagrozil, da ga bo izročil Posebnemu sodišču za zaščito države. - Nazionalismo 
e neofascismo, str. 257.
25 O tem več v Capogreco, Fašistična taborišča.
26 Komisariat, ki so ga sestavljali agenti politične policije, je bil po nalogu nemške SS ustanovljen leta 
1944 ter še isto leto razpuščen, člani pa so bili avtomatično vključeni v odrede črnih srajc. Njegova 
naloga je bila preganjati pripadnike osvobodilnega gibanja, pošiljati ljudi v koncentracijska taborišča 
in ubijati. »Znani« so bili po čiščenjih terena (rastrellamentih), ropih itd. — ARS, AS 1584, ae 418.
27 V Rižarni so bili med drugimi jeseni 1944 mučeni in ubiti vodja tržaške federacije KPI Luigi Frausin, 
član te federacije Antonio Vincenzo Gigante in eden od najvidnejših organizatorjev slovenskega 
osvobodilnega gibanja na Primorskem Anton Velušček.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 165
znane metode za priznanje. Električni stol, pretepanje s knuto in s pestmi so 
najobičajnejša mučila. Dekleta so trdna. Iz zaprtih mrtvaških voz pa odmeva 
pogosto vesela partizanska pesem, ki jo čujejo tudi ljudje po ulici.«28
Posebno porotno sodišče ZVU je v sodbi, ki jo je izdalo 25. februarja 1947 
proti Guseppeju Gueliju in drugim pripadnikom inšpektorata, med drugim 
zapisalo, da je inšpektorat služil nacistični SS kot sredstvo za uresničitev njenih 
političnih in policijskih ciljev. Pri tem sta bila še posebej izpostavljena Gaetano 
Collotti in njegova skvadra.29
Kot sem že omenila, so pripadniki inšpektorata izvajali tudi kazenske pohode 
v okolico Trsta. Vodja te enote in po izpovedih žrtev eden najhujših mučiteljev 
Gaetano Collotti je tik pred koncem vojne zbežal iz Trsta. Pri Trevisu so ga zajeli 
partizani in 27. aprila 1945 skupaj z nekaterimi drugimi pripadniki te enote ubili. 
Toda Italijanska republika ga je za zasluge v spopadu s partizani, ki je bil 10. aprila 
1943 na Tolminskem, januarja 1954 odlikovala z bronasto medaljo za vojaške 
zasluge. Kot piše v obrazložitvi, si je odlikovanje zaslužil, ker se je sam pogumno 
spopadel s skupino oborožencev, uspel enega ubiti, enega ujeti in enega, kije nato 
pobegnil, raniti.30 Medalja mu je bila podeljena na slovesnosti ob 102. obletnici 
ustanovitve Javne varnosti, ki je bila 1. novembra 1954 v Palermu.31
Med drugimi je Collotti s sodelavci februarja 1945 aretiral in mučil Ercola 
Mianija, ki je bil po 25. juliju 1943 eden od ustanoviteljev Stranke akcije v Trstu 
in član CLNG. Miani je bil nato po posredovanju nekaterih fašističnih krogov, 
ki so verjetno taktizirali zaradi bližajočega se konca vojne, izpuščen. Med 
proitalijansko vstajo v Trstu konec aprila 1945 je bil Miani vodja enot Giustizia 
e libertà (Pravičnost in svoboda). Iz protesta zaradi podelitve odlikovanja 
svojemu mučitelju Collottiju je odklonil zlato medaljo za vojaške zasluge, ki mu 
je bila nato podeljena posmrtno. Miani je po podelitvi odlikovanja Collottiju 
25. novembra 1954 v imenu Deželnega društva za zgodovino osvobodilnega 
gibanja in republikanske stranke pisal protestno pismo takratnemu italijanskemu 
predsedniku Luigiju Einaudiju. Sledila so protestna pisma italijanskih komunistov 
in socialistov. Na proteste protifašistov je ministrstvo po petnajstih mesecih 
odgovorilo, da se odlikovanje, ko je enkrat podeljeno, ne more odvzeti. Proti tej 
obrazložitvi je Miani 16. februarja 1956 protestiral tudi pri novem predsedniku 
Italijanske republike Giovanniju Gronchiju, a ponovno je bil protest zaman.32
28 ARS, AS 1491, dodatno gradivo Julijske krajine. Situacijsko poročilo za čas od 1. 1. do 28. 2. 1945; 
Nazionalismo e neofascismo, str. 174,175.
29 Nazionalismo e neofascismo, str. 258.
30 Gazzetta Ufficiale, št. 12, 16/1/54.
31 Nazionalismo e neofascismo, str. 256; Colotti, L'Ispettorato.
32 Nazionalismo e neofascismo, str. 260-265; Ercole Miani.
166 Nasilje vojnih in povojnih dni
Za več agentov javne varnosti j e v dokumentih navedeno, da so bili skvadristi,33 
agenti SS, zasliševalci, fanatični agenti v službi Nemcev, da so požigali vasi, 
mučili brez usmiljenja, sodelovali pri kazenskih pohodih na Krasu, pri čiščenju 
terena (rastrellamentih). Po podatkih v dokumentih jih je 14 pripadalo zloglasni 
Collottijevi skvadri.
Za 25-letnega Tržačana, agenta Posebnega inšpektorata,34 viri navajajo, 
da je bil »desna roka Collottija in morda še bolj krut kot on. Lovil je partizane 
tako v mestu kot v zaledju. Brez usmiljenja je požigal vasi. Ve, kje so pokopane 
njegove žrtve.«35 Pripadniki Narodne zaščite so ga 2. maja 1945 aretirali na 
sedežu komisariata na Ulici San Michele. Drugih podatkov o njegovi usodi ni. 
Verjetno je bil usmrčen v nekaj dneh po aretaciji.36 47-letnega pomožnega agenta 
Posebnega inšpektorata na Ulici Bellosguardo in nato komisariata na Ulici San 
Michele, rojenega v Neaplju, je Narodna zaščita aretirala na cesti. 21. maja je 
bil odpeljan v Ajdovščino. V dokumentih je navedeno, da je bil zagrizen fašist, 
kolaboracionist in vohun.37 Dve leti starejšega Neapeljčana so pripadniki Narodne 
zaščite aretirali na domu in ga odpeljali v zapore Coroneo v Trstu. V virih piše, 
da je bil skvadrist, udeleženec pohoda na Rim,38 nosilec liktorskega pasu in član 
vodstva fašija v Trstu. Bil je poseben agent inšpektorata na Ulici Bellosguardo in 
komisariata na Ulici San Michele in član Collottijeve enote, ki je imela »nalogo 
preganjati aktiviste OF, jih pošiljati v koncentracijska taborišča in ubijati. Znani 
so bili po rastrellamentih, ropih, ubojih, ki so jih izvajali po vaseh na Krasu.« Bil 
je tudi ovaduh in je pred prihodom v Trst ovadil trinajst ljudi v Chiurciu v bližini 
Astija. Po podatkih Černigojeve je bil ubit v bližini Bazovice, niso pa ga vrgli v 
rudniški jašek.39
Dne 5. maja 1945 je bil aretiran 32-letni agent Posebnega inšpektorata javne 
varnosti, rojen v Catanii. Zaslišali so ga 15. maja in 17. maja deportirali v zapore
33 Mussolini je 23. 3. 1919 v Milanu ustanovil prve bojne fašije (fasci di combattimento), v katere so se 
v kratkem času vključile akcijske skvadre (squadra dazione = akcijska četa), ki so po Italiji nastajale 
po 1. svetovni vojni, in to v glavnem iz nekdanjih vojakov, in ki so delovale proti socialistom, z 
namenom preprečiti v Italiji izvedbo revolucije. Vključevanje sprva ni bilo množično, razen v takrat 
še zasedeni Julijski krajini, ki je bila priključena k Italiji s podpisom pogodbe v Rapallu novembra 
1920, in kjer so jih podpirali tudi drugi nacionalistični krogi. V bojne fašije so se vključili tudi 
D’Annunzijevi reški legionarji. Po pohodu na Rim 28. 10. 1922 in fašističnem prevzemu oblasti so 
bojne fašije reorganizirani. 1. 2. 1923 je bila ustanovljena Prostovoljna milica za državno varnost 
(MVSN), ki je delovala vse do kapitulacije Italije septembra 1943 (o MVSN gl. op. 74).
34 V besedilu izpuščam imena tistih, ki jih podatki v virih bremenijo zločinskih dejanj, ni pa na 
razpolago virov o morebitnem sojenju in dokazani krivdi.
35 ARS, AS 1584, ae 466.
36 ARS, AS 1584, ae 140,141, 129.
37 ARS, AS 1584, ae 141,129,418,466.
38 Fašizem je s pohodom na Rim, ki ga je vodil Benito Mussolini, 28. 10. 1922 prevzel oblast.
39 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 418, 466; AS 1582, šk. 3. Seznam predlogov za aretacije; Cernigoi, 
Operazione foibe, str. 49.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 167
Ozne v Ljubljani, kjer je bil 20. junija premeščen v zapore v prisilnih delavnicah 
na Poljanskem nasipu. Od tam je bil 30. decembra 1945 odpeljan neznano kam. 
Bil naj bi eden od najhujših mučiteljev Collottijeve skvadre. Zanj v dokumentih 
napačno navajajo, da je bil ustreljen v Carboneri pri Trevisu, kjer je bil s skupino 
drugih ubit Collotti.40 V zapore v Ljubljano je bil 17. maja pripeljan tudi 23-letni 
agent, rojen v Viterbu, tudi on eden najhujših mučiteljev Posebnega inšpektorata. 
Zaslišan je bil že 7. maja 1945. Tudi on je bil 30. decembra 1945 iz zaporov 
prepeljan neznano kam.41 Tudi 42-letni agent Posebnega inšpektorata, doma iz 
Livorna, ki je sodeloval pri aretacijah sodelavcev osvobodilnega gibanja, je bil 
17. maja 1945 prepeljan v zapore v Ljubljano in od tam odpeljan 23. decembra 
1945.42 Pripadnik Collottijeve skvadre je bil tudi 39-letni agent, rojen v Barletti 
pri Bariju, kije bil aretiran 11. maja na Miljah, v ljubljanske zapore pa je prišel 23. 
junija. Od tam je bil odpeljan 6. januarja 1946. Med dejanji, ki so ga bremenila, 
je navedeno tudi, da je bil v eksekucijskem vodu, ki je leta 1930 izvedel ustrelitev 
na 1. tržaškem procesu obsojenih štirih protifašistov.43 Sorodniki so po vojni 
poizvedovali o njegovi usodi. Predstavništvo Italije v Beogradu je obvestilo svoje 
zunanje ministrstvo, da so 15. aprila 1949 prejeli verbalno noto št. 45216, v kateri 
jim jugoslovansko zunanje ministrstvo sporoča, da je bil ta italijanski državljan 
januarja 1946 pred vojaškim sodiščem v Ljubljani obsojen na smrt zaradi zločinov, 
ki jih je kot pripadnik fašističnih formacij zakrivil med vojno nad protifašisti v 
Julijski krajini.44 To je zanimiv podatek, saj dokumentov o tem, da so bili tisti, ki 
so bili konec decembra 1945 ali v začetku januarja 1946 odpeljani iz zaporov v 
Ljubljani, sojeni, doslej nisem našla.
Posebna je zgodba 24-letnega Tržačana, ki je bil po navedbah dokumentov 
aretiran 3. maja 1945, zaslišan 9. maja, v zapore v Ljubljano je prišel 15. maja, od 
tam pa je bil odpeljan 23. decembra 1945. Bil je podoficir Collottijeve skvadre 
in v virih opredeljen kot nevaren kriminalec. Javni tožilec za sojenje fašističnih 
zločinov v Trstu Adelmo Nedoch45 je 16. junija od poveljstva Narodne zaščite
40
41
42
43
44
45
ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 418, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1744.
ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 143, 418; Zaporne knjige, Ozna št. 1402.
ARS, AS 1584, ae 141, 140, 129, 131, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1761.
ARS, AS 1584, ae 141, 129; Zaporne knjige, Ozna št. 2406.
ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606. Dopis predstavništva Italije v Trstu italijanskemu 
zunanjemu ministrstvu, 20. 4. 1949. Ker je to edini in posredni dokument o sojenju, tudi to ime 
izpuščam.
Ljudsko sodišče za sojenje fašističnih zločinov proti obstoju in svobodi ljudstva in demokratičnim 
ustanovam je Konzulta mesta Trst ustanovila 21. 5. 1945. Krivda se je ugotavljala za vsa leta od 
začetka fašizma. Obenem so bila za takšna dejanja deloma še naprej pristojna tudi vojaška sodišča, 
zato so v praksi ravnali tako, da so vojaška sodišča odstopala civilnim v sojenje posamezne zadeve, ki 
niso bile izrazito vojaškega značaja. V Trstu je bilo po sporazumu med vojaškimi in civilnimi organi 
posebno ljudsko sodišče pristojno za civilne osebe, za vojne zločine pa še naprej vojaška sodišča. 
Predsednik sodišča je postal Umberto Sajovitz, Italijan in asistent na univerzi, posebni javni tožilec 
pa prav tako Italijan Adelmo Nedoch. Ta je potem, ko je bila 12. 6. 1945 v coni A vzpostavljena
168 Nasilje vojnih in povojnih dni
zahteval, da ga izpustijo. Enako zahtevo je 21. avgusta poslal poveljstvu zbirnega 
taborišča na Prestranku, z obrazložitvijo, da naj ne bi zakrivil fašističnih zločinov, 
hkrati pa bi lahko dal nekatere informacije o sodelavcih CLNG, ki so bili v 
času mirovnih pogajanj naklonjeni ohranitvi rapalske meje in tako politični 
nasprotniki tistih, ki so se zavzemali za priključitev Julijske krajine k Jugoslaviji. 
Enako zahtevo je dal tudi predsednik Posebnega ljudskega sodišča v Trstu 
Umberto Sajovitz.46 3. januarja 1946 pa je Nedoch ponovno posredoval prijavnem 
tožilcu PNOO Stanku Peterinu, naj ga vrnejo v Trst, saj naj bi bil interniran na 
osnovi ovadbe enega od vodij CLNG, ime katerega bo povedal v neposrednem 
pogovoru (mislil je Ercola Mianija, op. a.). Slednji naj bi se tako hotel izogniti 
temu, da bi se izvedelo za njegovo sodelovanje pri reševanju »elementov, ki so 
se kompromitirali zaradi sodelovanja z republikanskimi fašisti in nemškim 
okupatorjem«. Jugoslovanska stran naj bi tako dokazala Mianijevo sodelovanje 
z eksponenti fašizma. 5. januarja 1946 pa je Upravno politična komisija PNOO 
poslala dopis Javnemu tožilcu Slovenije Hugu Skali, v katerem ga prosi, da jim 
omogočijo zaslišanje tega zapornika v ljubljanskih prisilnih delavnicah, zapornik 
je sicer pripadal Collottijevi skvadri: »Omenjeni ve za nekatera dejstva, ki so 
hudo obremenilna za vrhove tukajšnje reakcije. Nam je mnogo do tega, da si prav 
v današnji situaciji pribavimo ta obremenilni material, ki bi se dal prav danes 
najbolje izkoristiti.«.47 Posredovanje je bilo takrat verjetno že brezpredmetno, 
saj je bil zahtevani iz zaporov odpeljan že 23. decembra 1945 in takrat verjetno 
že usmrčen. Glede na to, da je v zaporno knjigo Ozne v Ljubljani vpisan že 15. 
maja 1945, niso točne domneve Claudie Cernigoi, naj bi bil infiltriran v Narodno 
zaščito in pripadal zloglasni »Bandi Steffé«.48
V zaporih v Ljubljani je bil tudi natakar pri trgovski mornarici, 47-letni agent 
gospodarske policije iz Trsta. Aretiran je bil 6. maja, bil v zaporih v Coroneju, 
kjer je bil 18. maja zaslišan in nato odpeljan v Ljubljano, kjer je 30. avgusta 1945 
zaradi bolezni umrl. Bil je agent Posebnega inšpektorata javne varnosti na Ulici 
Bellosguardo, agent SS, »kolaboracionist, vohun«.49 Iz zaporov v Ljubljani pa je 
bil 23. decembra 1945 odpeljan 27-letni brigadir gospodarske policije, rojen v 
Pisi. Aretiran je bil 2. maja 1945 na Greti v Trstu, odpeljan v Coronejo in od tam
anglo-ameriška Zavezniška vojaška uprava, postal javni tožilec Mestnega osvobodilnega sveta Trst. - 
ARS, AS 1851, fase. 122. Dopis predsednika vojaškega sodišča mesta Trst Franca Venturinija višjemu 
vojaškemu sodišču v Ljubljani, 7. 6. 1945; Uradni list PNOO št. 1; II Nostro Avvenire, 23. 5. 1945; 
Primorski dnevnik, 23. 5.1945.
46 ARS, AS 1584, ae 141,129,35,466; Zaporne knjige, Ozna št. 1716.
47 ARS, AS 1818, f. 30. Pismo javnega tožilca Mestnega osvobodilnega sveta Trst A. Nedocha javnemu 
tožilcu PNOO S. Peterinu, 3. 1. 1946; Dopis Upravno politične komisije PNOO Javnemu tožilcu 
Slovenije, 5. 1. 1946.
48 Cernigoi, Operazione foibe, str. 50.
49 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,143; Zaporne knjige, Ozna št. 1737, zapori št. 1712.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 169
17. maja v ljubljanske zapore. Viri navajajo, daje bil agent Posebnega inšpektorata 
javne varnosti na Ulici Bellosguardo, v službi Sicherheitsdiensta, pripadnik 
Collottijeve skvadre. Projugoslovanski organi so ga ovadili tudi Posebnemu 
porotnemu sodišču ZVU.50 V zapore Ozne je 21. maja prišel tudi 43-letni 
policijski agent, rojen v Splitu, ki je bil aretiran 5. maja. V zaporni knjigi je vpisan 
sicer kot soboslikar in fašist, dejansko pa je bil agent Posebnega inšpektorata. 
Iz zaporov v Ljubljani je bil odpeljan 6. januarja 1946. Tudi njega so ovadili 
Posebnemu porotnemu sodišču ZVU.51 Temu sodišču so ovadili tudi 29-letnega 
agenta Posebnega inšpektorata iz Foggie, ki je bil aretiran 2. maja 1945 na domu 
in zaslišan 9. maja. V zapore v Ljubljano je prišel že 17. maja, od tam pa so ga 
odpeljali 30. decembra 1945.52
V ljubljanskih zaporih je bil tudi 52-letni glavni komisar tržaške kvesture 
Filippo Numis, ki je bil aretiran v Trstu 12. maja, zaslišan 14. maja, v Ljubljano 
pa je prišel 17. maja. V zaporniški knjigi je vpisan kot komisar političnega 
oddelka na kvesturi. Tudi on je bil odpeljan 30. decembra 1945.53 Med agenti 
javne varnosti, ki so bili v ljubljanskih zaporih, je bil tudi 45-letni Tržačan, agent 
Posebnega inšpektorata, in podporočnik v Collottijevi skvadri, ki je v zaporni 
knjigi sicer vpisan kot mehanik in šofer na policiji. Aretiran je bil 5. maja, zaslišan 
10., 17. maja je prišel v Ljubljano in iz tamkajšnjih zaporov odpeljan 23. decembra 
1945.54 Bolj nasprotujoči so podatki za 41-letnega Tržačana, ki je v knjigi Caduti, 
dispersi, opredeljen kot civilist in prevajalec pri nemških enotah. Aretiran je bil 5. 
maja 1945 na domu, zaslišan 11. maja, v Ljubljano je prišel 17. maja. V zapornih 
knjigah je vpisan kot zobotehnik in »tolmač policije«. Iz zaporov je bil odpeljan 
23. decembra, v zaporni knjigi je pripisano: »v logor Ozne«. Viri navajajo, daje bil 
skvadrist, agent SS, agent inšpektorata na Ulici Bellosguardo (skvadra Mazzucato) 
in udeležen pri rastrellamentih ter zasliševanjih. Tudi njega so projugoslovanski 
organi ovadili Posebnemu porotnemu sodišču ZVU.55
Iz Sv. Križa pri Ajdovščini je bil doma edini deportirani Slovenec med agenti 
javne varnosti, star 44 let. Imel je čin podoficirja (marešalo) policije. Iz zaporov na 
Ulici Nizza v Trstu je bil odpeljan 5. maja, nato je bil v taborišču na Prestranku in 
17. maja pripeljan v zapore v Ljubljani. Od tam je bil 23. decembra 1945 odpeljan 
domnevno v logor Ozne in je pogrešan. V dokumentih navajajo, da naj bi bil 
vse do 1. maja 1945 fanatičen agent v službi Nemcev.56 Pogrešan je tudi 41-letni
50
51
52
53
54
55
56
ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466; Zaporne knjige, Ozna št. 1785, zapori št. 1403, register št. 1019.
Zaporne knjige, Ozna št. 1803, zapori št. 1842.
Zaporne knjige, Ozna št. 1776, zapori št. 1416.
Zaporne knjige, Ozna št. 1708, zapori št. 1397.
Zaporne knjige, Ozna št. 1772, zapori št. 1400.
ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1775, zapori št. 1406, reg. št. 1028; 
Cernigoi, Operazione foibe, str. 17.
ARS, AS 1584, ae 140,141,143,466; Zaporne knjige, Ozna št. 1804.
170 Nasilje vojnih in povojnih dni
paznik v zaporih, ki je bil aretiran šele 23. maja, in to med delom v zaporih, nato 
so ga ubili in vrgli v fojbo Jamen dol (Plutone) pri Bazovici. Tudi on je pripadal 
Collottijevi skvadri. Po drugi podatkih pa je bil 20. maja aretiran v Gorici. V 
fojbo Jamen dol pri Bazovici so vrgli tudi 22-letnega poročnika Collottijeve 
skvadre, doma iz Salerna, ki je bil aretiran 2. maja.57 V Ospu pa je bil po nekaterih 
podatkih ustreljen 52-letni skvadrist in agent Posebnega inšpektorata, rojen v 
Anconi, ki je bil odpeljan 6. maja. Leta 1943 je sodeloval pri ropanju judovskih 
trgovin, ovadili so ga tudi Posebnemu porotnemu sodišču ZVU. Temu sodišču 
so ovadili tudi 50-letnega agenta Posebnega inšpektorata javne varnosti in 
pripadnika Collottijeve skvadre, ki je bil aretiran 2. maja v bližini komisariata 
na Ulici Cologna. Obtožb proti njemu sicer ne navajajo. Podobni so podatki za 
27-letnega agenta javne varnosti.
Po nekaterih podatkih pa so 23. maja 1945 ubili in vrgli v fojbo v Padričah 
39-letnega nekdanjega karabinjerja, sicer trgovca iz Trsta. Bil je zaupnik 
Posebnega inšpektorata na Ulici Bellosguardo, »vohun, fašist«, zagrešil naj bi 
tudi splošna kazniva dejanja. Prijavil ga je projugoslovanski aktivist Francesco 
Udovcich, ovadili so ga tudi Posebnemu porotnemu sodišču ZVU. Ubit je bil 
skupaj s solastnico njegove trgovine. Po podatkih Černigojeve sta bila ubita zato, 
ker se je nekdo hotel polastiti te trgovine.58 Posebnemu sodišču so ovadili tudi 
38-letnega natakarja iz Trsta Ezechiela Štolfo, za katerega viri navajajo, da je bil 
agent inšpektorata na Ulici Bellosguardo, da pa zanj še nimajo posebnih obtožb.59 
Pripadnik Posebnega inšpektorata javne varnosti je bil tudi 45-letni pobiralec 
stroškov za elektriko na Miljah Antonio Castagna, sicer doma iz Barija. Odpeljan 
je bil 31. maja 1945.
Marešal javne varnosti, rojen 1896 v Caserti Mario De Simone, ki je na 
poveljstvu divizije javne varnosti opravljal administrativna dela, je bil že 1. maja 
aretiran v vojašnici na Ulici Galilei, 6. maja naj bi bil v taborišču v Hrpeljah. V 
isti vojašnici je bil aretiran 25-letni podporočnik javne varnosti iz Trsta Giorgio 
Tomicich, ki je bil prav tako poslan v Hrpelje.60 Enaka usoda je doletela 24-letnega 
uslužbenca na Kvesturi Trst, rojenega v Tunisu, ki je bil član fašistične stranke 
in, kot navajajo viri, tudi po kapitulaciji Italije goreč fašist. 3. maja pa je bil na 
domu aretiran 38-letni pripadnik Collottijeve skvadre, rojen v mestu Lecce, ki 
pa je bil po nekaterih podatkih poveljnik zaščitne čete Poveljstva Wehrmacht št. 
1001 Trst. Posebnih obtožb pa ni proti 37-letnemu agentu javne varnosti na Ulici
57 ARS, AS 1584, ae 140,141,129, 418,466; AS 1582, šk. 3. Seznam za aretacije. Seznam občine Gorica; 
Cernigoi, Operazione foibe, str. 51, 52.
58 Cernigoi, Operazione foibe, str. 25, 49.
59 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466.
60 ARS, AS 1584, ae 140,141, 129, 466; AS 1583, m. 7a. Informacija Slovansko italijanske antifašistične 
unije, 2. rajona, MOS o njegovem delovanju.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 171
Galilei, doma iz Taormine Giuseppeju Runcu, ki je bil aretiran na domu 1. maja 
1945.61
Med pogrešanimi agenti pa so tudi takšni, ki so »plačali« zato, ker so bili del 
represivnega aparata. Med njimi je 22-letni agent javne varnosti Argante Boato, 
rojen v okolici Trevisa, ki je bil zaposlen kot vratar na osrednji kvesturi v Trstu. 
Aretiran je bil 4. maja 1945, ko je prišel predat orožje. Poslali so ga v zapore na 
Ulico Nizza, od tam odpeljali 11. maja in je pogrešan. Viri še navajajo, da o njem 
ni zaslediti ničesar obremenilnega.62 Pogrešan je tudi 29-letni agent, prav tako 
doma iz Trevisa, Ricardo Boato, ki je bil agent na Ulici Galilei in tudi on aretiran 4. 
maja. Tudi o njem ni nobenih posebnih obtožb.63 Oba imata isti priimek, nimam 
pa podatkov, če sta bila brata. Medtem ko je hotel oddati orožje, je bil 5. maja 
aretiran tudi 30-letni agent Gaetano Milano, kije bil na kvesturi Trst zaposlen kot 
arhivar. 21. maja je prišel v zapore v Ljubljano, od koder je bil odpeljan 6. januarja 
1946.64 Enaka usoda je doletela tudi 23-letnega Paola Pastoreja, doma iz Barija, ki 
je bil aretiran v vojašnici na Ulici del Bosco, ko je hotel predati orožje. Odpeljan 
je bil 4. maja in bil do 30. maja v taborišču na Prestranku.65 Ob tem, ko je hotel 
izročiti orožje, je bil aretiran tudi 50-letni dolgoletni uslužbenec kriminalistične 
policije Vincenzo Vescera.66
Pogrešan je tudi 47-letni agent na kvesturi v Trstu Angelo Garlisi, za katerega 
je 21 ljudi podalo izjavo, da je veliko pomagal pripadnikom osvobodilnega 
gibanja, jih opozarjal, da so se izognili aretacijam, nekatere pa je tudi osvobodil. 
Tako ni aretiral načelnika štaba divizije Garibaldi Friuli Bruna di Gavarda in 
osvobodil partizana Maria Cottunasa, ki so ga Nemci aretirali novembra 1943.67 
23-letni študent in pomožni policist iz Palerma Giovanni Rizzo ni sodeloval v 
akcijah, ampak je delal v pisarni na glavni kvesturi, kjer je bil že 1. maja 1945 
aretiran. Nikoli ni bil član fašistične stranke in v njegovo korist sta pričali dve 
priči.68 37-letni podbrigadir sodne policije Giuseppe Rufini, ki so ga aretirali 
4. maja in poslali v zapore v Coroneo, je bil 11. maja deportiran v Ljubljano, 
kjer je umrl 3. junija 1946. Ohranjeno je tudi pričevanje v njegovo korist.69 Po 
nekaterih podatkih podbrigadir finančne straže, po drugih pa agent Posebnega 
inšpektorata na Ulici Galilei in pripadnik posebne »skvadre za Jude«, 33-letni 
Vincenzo Munzone, rojen v Catanii, je bil aretiran 4. maja na komisariatu na
61 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129,466.
62 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
63 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
64 ARS, AS 1584,ae 140, 141, 129; Zaporne knjige, Ozna št. 1711
65 ARS, AS 1584, ae 140, 141.
66 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
67 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 465.
68 ARS, AS 1584, ae 140, 141,142, 129, 466.
69 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466.
172 Nasilje vojnih in povojnih dni
Ulici Cologna in zaprt v zaporih v Coroneju, od koder je bil odpeljan 19. maja 
1945. V njegovo korist je pričalo pet prič. Tudi v korist 51 -letnega marešala javne 
varnosti na Kvesturi v Trstu Vincenza Russa, ki je bil aretiran 2. maja 1945 na 
domu in odpeljan v zapore na Ulici Nizza, so bile pripravljene pričati tri priče. 
Decembra 1945 naj bi bil v zaporih v Ljubljani, a v zapornih knjigah ni vpisan. 
Hkrati je javni tožilec v Trstu 5. junija 1945 zahteval, da ga zaradi sojenja pred 
Posebnim ljudskim sodiščem iz zbirnega taborišča privedejo nazaj v Trst.70 Agent 
javne varnosti je bil po podatkih Claudie Cernigoi tudi 28-letni brivec, doma 
iz Barija Raimondo Selvaggi, ki so ga odpeljali maja 1945, ubili in vrgli v fojbo 
Jamen dol pri Bazovici.71
Večina agentov javne varnosti je bila verjetno ubita že v prvih dneh maja 
1945. Eden najvidnejših primorskih narodnjakov, duhovnik Virgil Šček v 
Lokavskih starinah opisuje pogreb 31 partizanov in ene partizanke, ki so padli 
pri Bazovici, in srečanje z ujetimi agenti: »Pogreb se je vršil dva dni kasneje (3. 
maja 1945, op. a.). Prvikrat je svirala jugoslovanska godba, slovenskih zastav je 
bilo na stotine. V spopadu je prva padla partizanka, ki je šla z nožem v boj. V 
Lokvi sem ji dal cigareto, v Bazovici sem jo poškropil z blagoslovljeno vodo. Ob 
sprevodu v Bazovici sem videl ženske v špalirju. Klečale so in jokale; kaj bi ne, ko 
so prvi Dalmatinci in ena Dalmatinka padli baš za osvoboditev Bazovice! Tisti 
dan so pripeljali v Bazovico tržaške kvesturine, ki so 25 let mučili našince po 
ječah. Gledati so morali naše zastave, zvečer so jih postrelili in pometali v jame.«72 
Dvajset agentov javne varnosti je bilo prepeljanih v zapore Ozne v Ljubljano, 
med njimi devet agentov Posebnega inšpektorata javne varnosti. Dva sta umrla 
v zaporu, ostali so bili konec decembra 1945 ali prve dni januarja 1946 odpeljani 
neznano kam in so pogrešani. Za enega med njimi, Giordana Fidanzo, je na 
zahtevo sorodnikov poizvedovalo predstavništvo Italije v Beogradu, kateremu so 
jugoslovanski organi 14. marca odgovorili, da o njem ni nobenih podatkov in da 
ga ni niti v seznamih nekdanjih italijanskih vojnih ujetnikov.73
70 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 35, 466.
71 Cernigoi, Operazione foibe, str. 52.
72 Šček, Lokavske starine, III. del, str. 196-197. Gradivo je avtorici odstopil Boris Bandelj.
73 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 70. Dopis italijanskega predstavništva v Beogradu 
italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 16. 3.1950.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 173
Prostovoljna milica za državno varnost (MVSN)74
Večjo skupino predstavljajo tudi pripadniki enot MVSN, ki vključuje tudi 
vse tiste, ki so v virih navedeni kot skvadristi, pripadniki črnih srajc ipd., a so 
v publikaciji Caduti, dispersi opredeljeni kot civilisti. Poleg tega, da so pripadali 
fašističnim skvadram, so opredeljeni kot policijski konfidenti, fašistični federali, 
udeleženci pohoda na Rim, tajni agenti, kolaboracionisti, ustanovitelji bojnih 
fašijev, fašistični hierarhi, udeleženci nasilnih akcij, rastrellamentov, izvajalci 
aretacij, ovaduhi, roparji judovskih trgovin, kriminalci, osumljeni ubojev 
protifašistov. Za to skupino je tudi značilno, da so v njej samo moški in zlasti 
starejši, saj je bila več kot polovica rojenih pred letom 1900, najstarejši je bil v 
času aretacije star 60, najmlajši pa 39 let.
Štirje so bili prepeljani v zapore Ozne v Ljubljani in so pogrešani v zimi 
1945/46, drugi pa so bili verjetno usmrčeni maja 1945. Med tistimi, ki so bili v 
zaporih v Ljubljanice odvetnik in industrialec iz Gorice, star 48 let, ki je bil aretiran 
na domu 7. maja 1945 ter odpeljan v Coroneo. V ljubljanske zapore je prišel 20. 
maja 1945, od tam pa je bil odpeljan 6. januarja 1946. Zanj jugoslovanski viri 
navajajo, da je bil skvadrist, udeleženec pohoda na Rim, imel je liktorski pas, bil 
oficir MVSN in namestnik federala v Gorici. V svojem podjetju je »na vse načine 
tiraniziral delavce in še posebej Slovence«, bil je »zaupnik politične policije in 
SS«. V ljubljanskih zaporih je bil skupaj z bratom inženirjem, ki je živel v Gorici. 
Njuna mati je 12. septembra 1945 od nekega grškega državljana, ki je prišel iz 
Jugoslavije, sicer pa je stanoval v Trstu in je bil zaprt v prisilnih delavnicah v 
Ljubljani, izvedela, da sta tam tudi njena sinova. Hkrati ji je gospa De Vecchi iz 
Trsta, ki je bila tudi v tamkajšnjih zaporih in se je vrnila junija 1947, sporočila, da 
sta bila oba brata januarja 1946 premeščena v zaporniško ambulanto. Odvetnik
74 Milizia volontaria per la sicurezza nazionale, MVSN. Njena naloga je bila nadzorovati teren in 
prebivalstvo, pa tudi širiti propagando. Bila je poseben rod civilne policije, ki je imel vojaški ustroj. 
Ker so nosili črne srajce, so bili znani tudi kot črnosrajčniki (Camicie nere). Ustanovljena je bila 
januarja 1923 s sklepom Velikega fašističnega sveta, s katerim so dotedanje akcijske skvadre (squadre 
d’azione) spremenili v pravo milico, ki jo je priznavala država. Uzakonjena je bila s kraljevim 
zakonom št. 31 z dne 14. 1. 1923. Sprva je bila mišljena kot izključno milica fašistične stranke in 
je bila odgovorna samo ministrskemu predsedniku Mussoliniju, ki so mu do avgusta 1924 njeni 
pripadniki tudi prisegli, nato pa so tako kot vojska prisegli kralju.'Kasneje se je v okviru posebnih 
enot vse bolj vključevala v Kraljevo vojsko (Regio Esercito), ostala ji je le še kakšna formalna naloga. 
Ob vključitvi v MVSN so se morali njeni pripadniki vključiti v fašistično stranko in sprejeti »rimski 
pozdrav«. Imeli so enake uniforme kot vojaki, razen črnih srajc, fesa, črnih plamenic na ovratniku 
in kot čine namesto zvezdic liktorske snope (fascio littorio). Po Mussolinijevem padcu 25. 7. 1943 
so imeli zvezdice. Po kapitulaciji Italije so milico tako kot Kraljevo vojsko razpustili. Oddelki, ki so 
bili na severu Italije, v Franciji in na Balkanu, so se v veliki večini priključili RSI in bili vključeni v 
Nacionalno republikansko stražo (Guardia Nazionale Repubblicana, GNR) ter v vojsko RSI. Sicer je 
bila uradno razpuščena s kraljevim ukazom št. 16 B, 6.12.1943.
Bataljoni (Battaglioni) M so bili ustanovljeni oktobra 1941 kot elitni oddelki iz jurišnih in gorskih 
oddelkov MVSN, ki so se posebno odlikovali v bojih.
174 Nasilje vojnih in povojnih dni
Tusolina iz Gorice pa ji je sporočil, da je bil eden od sinov januarja ali februarja 
1947 sojen pred sodiščem v Kočevju in nato zaprt v Črnomlju, ker je bil med 
letoma 1941 in 1943 tam komisar prefekture. Septembra 1947 naj bi kot inženir 
skupaj z drugimi italijanskimi deportiranci delal na cesti v Šentvidu pri Ljubljani. 
Po tem datumu mati o usodi svojih sinov ni imela več novic.75
Iz zaporov Ozne v Ljubljani je bil 6. januarja 1946 odpeljan tudi 52-letni 
skvadrist in pripadnik črnih brigad, rojen v La Spezii, ki je bil sicer poštni uradnik 
in nato direktor radiotelegrafske postaje. Aretiran je bil 4. maja 1945 na domu.76 
Isti dan so odpeljali neznano kam tudi 53-letnega inšpektorja državnih železnic, 
rojenega v Civitavecchii, ki je bil aretiran 3. maja. Bil je član fašistične stranke 
vse od leta 1920, v dokumentih opredeljen kot »fašistični hierarh v Združenju 
fašistov železnice v Trstu in je to ostal tudi med nemško okupacijo«, in tudi kot 
»hujskaški skvadrist«.77 Ista usoda je doletela 44-letnega stražarja pri vodovodu v 
Nabrežini, po poklicu mesarja, doma iz Osorja na otoku Cresu, ki je bil aretiran 4. 
maja. Bil je pripadnik črnih brigad, prostovoljec v vojni v Etiopiji, sodelavec javne 
varnosti in udeleženec rastrellamentov.78 Pripadniki Narodne zaščite so 3. maja 
na domu aretirali 50-letnega pokrajinskega tajnika direkcije državnih železnic, 
ki je 21. maja prišel v zapore Ozne v Ljubljani, iz zaporov v prisilnih delavnicah 
pa so ga odpeljali 6. januarja 1946. Bil je član fašistične stranke od leta 1920, 
njen pokrajinski tajnik, »skvadrist, liktorski pas, reški legionar, pohod na Rim. 
/.../ Izvajal je nasilna dejanja proti protifašistom in Slovencem, pretepal je, imel 
fašistične govore, grozil in izvajal pritiske, dal je aretirati veliko tovarišev, ker so 
peli slovensko.« Deloval je v tržaški četrti Greta.79 46-letni pripadnik železničarske 
milice in MVSN, rojen v Brindisiju, ki je bil aretiran 4. maja, 17. maja prišel v 
ljubljanske zapore, od koder je bil »v logor Ozne« odpeljan 23. decembra 1945, je 
v virih označen kot »nasilen, togoten in zloben«.80
Iz Rovinja je bil doma 41-letni kapetan MVSN, član fašistične stranke od 
aprila 1926 in politični tajnik fašija v Rovinju. 3. maja je bil aretiran na domu 
v Trstu in odpeljan v zapore na Ulici Cologna. Po 8. septembru 1943 je bil 
vodja političnega urada sekcije milice v Trstu, sicer pa pripadnik bataljona M 
»za izkrcanje na albanski fronti«. Pogrešan je tudi 59-letni udeleženec pohoda 
na Rim, skvadrist in eden od ustanoviteljev fašija v Pulju, kjer je bil njegov 
podpredsednik, kolaboracionist, pripadnik komande »da sempre pronti« v 
Pulju, sicer rojen v Drnišu. Kasneje je bil direktor Pomorskega inštituta (Istituto
75 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 143; Zaporne knjige, Ozna št. 1762 (v zaporni knjigi je vpisan kot
»kmet« z imenom »Gino«), zapori št. 1789; ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 540
76 Zaporne knjige, Ozna št. 1704, zapori št. 1651.
77 Zaporne knjige, Ozna št. 1790, zapori št. 1795.
78 Zaporne knjige, Ozna št. 1700, zapori št. 1855.
79 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1773, zapori št. 1791.
80 Zaporne knjige, Ozna št. 1787, zapori št. 1405, reg. št. 876.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 175
Nautico) v Trstu. Aretiran je bil 8. maja 1945 v Izoli, kjer je bil na okrevanju 
zaradi pljučnice, poslali so ga v zapore v Koper in od tam je bil deportiran konec 
maja 1945. Skvadrist je bil po podatkih Claudie Cernigoi81 tudi 50-letni Tržačan, 
ki je bil zaposlen kot uslužbenec pri Bolniški blagajni Angelo Chebat. Odpeljan 
je bil 5. maja, in sicer v zapore pri jezuitih, kjer je ostal do 24. maja, ko so ga ubili 
in vrgli v fojbo Jamen dol pri Bazovici. Jugoslovanski dokumenti tega, da je bil 
skvadrist, ne navajajo, pač pa pišejo, da nimajo podatkov o njegovem delovanju.82 
V jugoslovanskih virih tudi ni podatkov za 53-letnega mehanika, doma iz Catanie, 
Francesca Cassianija, ki naj bi bil odpeljan 17. ali 27. maja. Černigojeva navaja, da 
je bil pripadnik pristaniške MDT in skvadrist.83
Uslužbenec v tržaški zavarovalnici Lloyd, ki je bil slovenskega porekla, rojen 
leta 1901 v Trstu, je bil aretiran 3. maja 1945 ter deportiran. V jugoslovanskih 
virih je zapisano, da je bil v službi MVSN, »ovaduh, fašist«, streljal je po Krasu 
in izvajal druge nasilne akcije. 21. septembra 1939 je naročil aretacijo protifašista 
Silvestra Ščuke, ga brutalno pretepel, tako da je »ubožec umrl v zaporu zaradi 
prestanega mučenja. Silil je ljudi, da se vpisujejo v PNF,84 kot prostovoljec se je 
udeležil vojne proti Jugoslaviji. Vedno je bil nasilen, zlasti proti Slovencem. Po 8. 
septembru se je vpisal v PFR85 in bil skvadrist.«86
Kot goreč fašist, »antemarcia«,87 pripadnik skvadre bratov Forti, nevarna 
oseba, kriminalec in »ropar židovskih trgovin leta 1943«, je v jugoslovanskih 
virih opredeljen 45-letni trgovec, rojen v Pulju, ki je bil aretiran že 1. maja in 
po nekaterih virih decembra 1945 v zaporih v Ljubljani. Zanj je 22. maja 1948 
pri italijanskem zunanjem ministrstvu poizvedovala sestra, ki je med drugim 
zapisala, da je bil kriv le tega, da je bil Italijan. Bil je edini skrbnik družine, ker je 
bila mati že dolgo nepokretna in je umrla leta 1946. Sama je bila ločena: »Imam 
vnetje oči, ker sem toliko prejokala zaradi deportacije svojega brata, zaradi katere 
sem skoraj slepa in ne morem delati. Bila sem v bolnici od septembra 1945 do 
decembra 1947, ko so zdravniki izgubili upanje in sem morala zapustiti bolnico, 
kjer sem imela vsaj streho in hrano. Šla sem v zbombardirano hišo in sem brez 
sredstev. Živim s pomočjo 20 lir na dan.« Na posredovanje italijanskih organov 
so jugoslovanske oblasti sporočile, da ni bil nikoli v jugoslovanskih zaporih in da 
o njem nimajo podatkov.88
81 Cernigoi, Operazione foibe, str. 51.
82 ARS, AS 1584, ae 140,141.
83 Cernigoi, Operazione foibe, str. 24.
84 Partito nazionale fascista, Fašistična narodna stranka.
85 Partito fascista repubblicano, Fašistična republikanska stranka.
86 ARS, AS 1584, ae 140, 141.
87 Član fašistične stranke pred pohodom fašistov na Rim 28. 10. 1922.
88 ASDMAE, AP 19501-956, Jugoslavia, b. 605. Dopis sestre italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 22. 5.
1948; Dopis italijanskega zunanjega ministrstva italijanskemu predstavništvu v Trstu (datum se ne vidi).
176 Nasilje vojnih in povojnih dni
Z otoka Ponze je bil doma 55-letni občinski vratar, ki je bil aretiran 3. maja. 
Bil je »skvadrist, /.../ pokvarjen element, nemoralen, alkoholik, goreč fašist. Bil 
je tat in prevarant, navadno se je ukvarjal z umazanimi posli. Sosedje ga imajo za 
pokvarjenega. O njegovih konkretnih dejanjih pa je malo podatkov.« Med letoma 
1921 in 1927 je bil kurir pri Lloydu in »četovodja PNF«.89
Odvetnik, star 48 let in rojen na Siciliji, je sicer živel v Zadru. Od tam se je 
tako kot veliko njegovih someščanov leta 1944 zaradi bombardiranja umaknil 
in nato živel v Trstu. Tam je bil 8. maja 1945 aretiran in ustreljen v Šibeniku. Bil 
je član PNF od leta 1921, eden od ustanoviteljev bojnih fašijev v t. i. neodrešeni 
Dalmaciji, »zelo aktiven skvadrist« in udeleženec pohoda na Rim. Leta 1922 je 
bil politični tajnik PNF v Zadru, leta 1925 član federalnega direktorija in oficir 
MVSN ter prefekt v Zadru. Iz Pirana sta bila 47-letni občinski uslužbenec in 
46-letni gasilec, ki sta sicer imela isti priimek, a nista bila brata. Oba sta bila 
pripadnika piranskih akcijskih skvader, »zelo nevarna« in »nasilna«. Prvi, ki je 
bil tudi reški legionar, je bil aretiran 11. maja, odpeljan najprej v Piran in nato 
v zapore v Kopru, drugi pa je bila aretiran 9. maja in odpeljan v Koper, kjer naj 
bi ostal do 27. maja. Slednji naj bi bil zaradi tatvin izključen celo iz fašistične 
stranke. Pripadnik MVSN je bil tudi 46-letni voznik tramvaja Giovanni Gioeni, 
ki je bil aretiran na domu 4. maja 1945.
V Kopru je bil rojen 42-letni urar, ki je bil 3. maja 1945 aretiran na domu v 
Trstu. Bil je član PNF od njene ustanovitve dalje, pripadnik akcijskih skvader, 
nemški ovaduh, »nasilen in je pogosto grozil z represalijami proti ljudstvu. 
Skupaj s še drugimi petimi pripadniki črnih brigad je 25. decembra 1944 
zvečer na trgu v Skednju pretepel aktivista OF Bruna Štoko, bil med udeleženci 
streljanja na Via Istria v Trstu 31. decembra 1944, med katerim je ranil aktivista 
OF Čotarja.« Od februarja do aprila 1945 je bil na Reki, kjer je sodeloval v bojih 
proti osvobodilnemu gibanju. Upokojenec iz Trsta, star 52 let, je bil aretiran 6. 
maja 1945. Viri navajajo, da je bil »zločinski skvadrist«, »kriv ubojev antifašistov 
v Trstu«, in da je sodeloval pri poboju v Ulici San Marco. »Goreč« pripadnik 
»pretepaških skvader in republikinski fašist«. Član PNF od Tl. januarja 1920, 
antemarcia in skvadrist je bil 41 -letni delavec ACEGAT90 iz Trsta, ki je bil aretiran
2. maja.91
Kot marešal MVSN in tajni agentje opredeljen uslužbenec državnih železnic, 
doma iz Barija, ki ga je jugoslovanska vojska aretirala 4. maja. Odpeljan naj 
bi bil v Ljubljano in tam pogrešan, a v zapornih knjigah in registru Ozne ni
89 ARS, AS 1584, ae 140.
90 Azienda Comunale Elettricità Gas Acqua Trasporti (Občinsko podjetja za oskrbo z elektriko, plinom, 
vodo in za prevoze).
91 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466, 465.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 177
vpisan. Starejšega desetnika MVSN in »prepričanega fašista«, starega 45 let, so 
jugoslovanski vojaki aretirali v noči na 4. maj in ga odpeljali v zapore v Coroneo. 
Od tam je bil 16. maja deportiran v Jugoslavijo. 5. junija je javni tožilec v Trstu 
zahteval, da ga zaradi sojenja pred Posebnim sodiščem za sojenje fašističnih 
zločinov iz zbirnega taborišča vrnejo v Trst. To se ni zgodilo, ker je v Trstu 12. 
junija 1945 oblast prevzela Zavezniška vojaška uprava. Z Milj pa je bil 44-letni 
skvadrist, »ustanoviteljski tajnik republikinskega fašija » in zaupnik kvesture, ki 
je bil odpeljan od tam 26. maja 1945.92
Partizani so 22. maja iz stanovanja v Sežani odpeljali 50-letnega železničarja 
in skvadrista. V Sežani je ostal do 27. maja, nato so ga odpeljali proti Postojni. 
Pogrešan je tudi 39-letni tipograf in skvadrist iz Trsta, ki je bil aretiran 3. maja, 
najprej so ga odpeljali v vojašnico pri Svetem Ivanu in nato v zapore v Coroneo. 
Pripadnik akcijskih skvader in agent SS je bil tudi 42-letni mehanik iz Trsta, ki 
je bil aretiran 12. maja in po nekaterih podatkih ubit ter vržen v fojbo Jamen dol 
pri Bazovici. Član fašistične stranke od leta 1922 in skvadrist je bil tudi 57-letni 
načelnik urada Poveljstva mornarice, doma iz Zrenja, ki je bil aretiran 2. maja, 
poslan v vojašnico pri Svetem Ivanu in deportiran. 6. maja so v koprske zapore 
odpeljali 46-letnega preddelavca v ladjedelnici Svetega Roka, doma iz Barija, 
ki je bil »skvadrist, višnji podnarednik črnih srajc, fašist republikin«. Tudi za 
57-letnega mehanika, rojenega v Momjanu, ki je bil 2. maja aretiran na domu, 
viri navajajo, da je bil član fašistične stranke vse od leta 1921, skvadrist, po 8. 
septembru 1943 republikin in kolaboracionist. Skvadrist v Piranu je bil tudi 
60-letni mizar, doma iz Barija, ki je bil aretiran na domu 4. maja 1945.
V projugoslovanskih virih je naveden le kot oportunist, po Claudiji Cernigoi 
pa tudi skvadrist, vohun, sodelavec Radia Franz, ki ga je Radio London ovadil 
kot kolaboracionista in je bil obsojen na smrt, 43-letni igralec v varieteju iz Trsta. 
Aretiran je bil 5. maja 1945 in do 23. maja v zaporih pri jezuitih v Trstu. Bil je 
ubit in vržen v fojbo Jamen dol pri Bazovici.93 Bolničar v Glavni bolnici v Trstu, 
star 40 let, rojen v Gorici, je bil odpeljan 24. maja 1945. Tudi njega so našli v fojbi 
Jamen dol pri Bazovici. Zanj v jugoslovanskih virih ni podatkov, Černigojeva pa 
piše, da je nacistom ovajal tiste, ki so imeli strelne rane, torej partizane, ki so jih 
drugi zdravniki in bolničarji skrivaj zdravili.94
92 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466, 465, 35.
93 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466, 465; Cernigoi, Operazione foibe, str. 34.
94 Cernigoi, Operazione foibe, str. 51
178 Nasilje vojnih in povojnih dni
Milica za teritorialno obrambo (MDT)95
Za 19 pripadnikov teritorialne milice od 71 v virih ni podatkov o njihovem 
delovanju. Za enega med njimi, komaj sedemnajstletnega Tržačana Dulia 
Brosoloja, v dokumentih navajajo, da se ji je priključil zato, da bi pridobival 
podatke za osvobodilno gibanje. Med drugim naj bi dajal informacije o premikih 
enot v Pontablju in jih nato vsak teden posredoval nekemu Cristianiju v Trstu, ta 
pa naprej obveščevalcu IX. korpusa »komisarju Milanu«. Med bombardiranjem 
je bil ranjen in poslan v vojaško bolnico v malem semenišču v Gorici. Tam so ga 
skupaj s skupino drugih ranjencev 18. maja 1945 aretirale jugoslovanske enote, 
nakar se je sled za njim izgubila.96
Za druge pripadnike teritorialne milice pa so podatki večinoma obremenjuj oči. 
Med njimi je bilo veliko pripadnikov njene predhodnice MVSN (skvadristi, črne 
brigade) ali zloglasne enote X MAS.97 Več jih je sodelovalo v rastrellamentih, bili
95 Milizia per la difesa territoriale (MDT). Po kapitulaciji Italije so razpuščeni oddelki MVSN na 
vzhodnih italijanskih območjih ponovno začeli delovati kot enote za vzpostavljanje javnega reda 
in za boj proti partizanom. Vanje se je vključilo tudi veliko pripadnikov MVSN, ki so se vračali z 
raznih območij vojskovanj, pa tudi mladi prostovoljci, ki so podpirali nov republikanski fašizem. 
Formirali so sedem legij s poveljstvom v Trstu, ki mu je od oktobra 1943 načeloval generalni konzul 
Italo Di Pasquale. Novembra 1943 je vlada RSI izdala smernico, da se iz združenih enot MVSN, 
karabinjerjev (ti so se samo v Videmski in Goriški pokrajini množično odzvali na poziv, medtem ko 
so bili drugje internirani v Nemčijo ali pa so se priključili partizanom), in Policije italijanske Afrike 
(Polizia dell’Africa Italiana), ki je štela 2000 mož, ustanovi Narodna republikanska straža (Guardia 
nazionale repubblicana, GNR,). Ustanovljena je bila 8.12.1943. Vanjo so se vključili tudi prostovoljci 
in vojaki kraljeve vojske, da bi se tako izognili deportaciji na delo v Nemčijo.
Na območju OZAK je gauleiter Friedrich Rainer marca 1944 GNR preimenoval v MDT oziroma 
Landschutz Miliz. Poveljstvo GNR je preimenovanje izvedlo šele 20. 5. 1944. Ustanovljeno je bilo 
Višje poveljstvo (Comando superiore) MDT Jadranskega primorja, ki mu je poveljeval general major 
Augusto Bastuanon. Pod njegovo poveljstvo so sodile vse legije in milice. MDT je bila razdeljena 
na pet polkov s sedeži v Trstu, Pulju, na Reki, v Gorici in Vidmu. Ti so bili razdeljeni v devet čet, ki 
so bile razporejene v tri bataljone, in v katerih je bilo med 1800 in 1900 mož. Pri vsakem polku je 
deloval tudi nemški oficir, ki je skrbel za povezavo z Redarstveno policijo (Ordnungspolizei) v Trstu, 
in vodil Preiskovalni politični urad (Ufficio politico investigativo), ki je zbiral podatke o akcijah, 
osebah in krajih, kjer so se gibale partizanske enote. - La Giardia di finanza, str. 213, 219; Milizia 
Difesa Territoriale.
96 ARS, AS 1584, ae 141, 129.
97 X“ Flottiglia MAS je bila posebna neodvisna enota, ki je bila uradno v sestavu Narodne republikanske 
mornarice (Marina Nazionale Repubblicana) RSI. Ustanovil jo je septembra 1943 Junio Valerio 
Borghese, ki je obdržal ime njene predhodnice, enote Kraljeve mornarice (Regia Marina), ki ji je 
poveljeval od maja 1943. Enota je delovala v koordinaciji z nemškimi enotami in se borila proti 
napredovanju zaveznikov ter sodelovala v protipartizanskih akcijah, med katerimi je zagrešila 
nasilne represalije in tudi vojne zločine.
X MAS je v imenu obrambe italijanske vzhodne meje delovala na območju Istre in Krasa, in to zlasti 
v letu 1944. Pri tem je tako kot enote MDT in obalne straže sodelovala z nemškimi silami v bojih 
proti jugoslovanskim partizanom, med drugimi tudi v Operaciji Orel (Adler Aktion), s katero so 
decembra 1944 hoteli uničiti enote slovenskega 9. korpusa. Njen bataljon Fulmine se je januarja 1945 
nastanil v Trnovem, kjer so ga 19. 1. 1945 napadle enote 9. korpusa. V bitki, ki je trajala do 21. 1., je 
bil skoraj uničen. Po tem se je večina pripadnikov X MAS umaknila iz Julijske krajine, nekaj sto pa 
jih je ostalo v Trstu, Istri in na Kvarnerskih otokih.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 179
so člani eksekucijskih vodov, med njimi tudi 40-letni Tržačan, pripadnik voda, ki 
je leta 1930 v Bazovici streljal obsojene na smrt na 1. tržaškem procesu.98
Med njimi so bili kolaboracionisti, člani nacifašistične policije, tudi sodelavec 
Posebnega inšpektorata javne varnosti. 49 letni pripadnik teritorialne milice, 
rojen v pokrajini Lecce, naj bi 1. maja z okna svojega stanovanja streljal na 
vstajnike in bil naslednji dan aretiran na domu. Bil je črnosrajčnik in je sodeloval 
v rastrellamentih. O tem je med drugimi pričala Maria Pratolongo. Ovadili so ga 
tudi Posebnemu porotnemu sodišču ZVU.99 Na seznamu pogrešanih pripadnikov 
MDT je 37-letni intendant menze v vojašnici na Montebellu, ki je bil pred tem 
fašistični federal v Senožečah.100 O 53-letnem kapetanu MDT iz Trsta viri navaj aj o, 
da je bil maja 1945 vržen v fojbo v Gropadi. Bil je skvadrist, ki je izvajal nasilje 
nad protifašisti na območju Barkovelj, poveljnik GIL101 na Katinari in sodelavec 
Posebnega inšpektorata javne varnosti. Tudi njega so ovadili Posebnemu 
porotnemu sodišču ZVU.102 55-letni kapetan železniške teritorialne milice, rojen 
v Firencah, je bil aretiran 4. maja 1945 na domu, zaprt v Trstu in deportiran 
v zapore Ozne v Ljubljani, kamor je prišel 21. maja. Od tam je bil odpeljan 6. 
januarja 1946. Bilje udeleženec pohoda na Rim, skvadrist, antemarcia, »skrajni 
fašist«, nosilec liktorskega pasu, ovaduh, in je izvajal je nasilje nad protifašisti 
(»fašistični kriminalec«). Italijanski generalni konzulat v Zagrebu je 6. marca 
1950 svojemu zunanjemu ministrstvu poslal dopis, v katerem ga obvešča o tem, 
da je predsedstvo slovenske vlade sporočilo, da ni bil nikoli aretiran na območju 
Slovenije, niti ni tam prestajal kazni.103 Nosilec liktorskega pasu, antemarcia in 
skvadrist je bil tudi 53-letni podpolkovnik MDT iz Messine, ki je imel stike s 
SS enotami. Po nekaterih podatkih naj ne bi bil pogrešan, saj naj bi pričal na 
procesu proti divizijskem generalu Giovanniju Espositu pred Posebnim porotnim 
sodiščem ZVU, ki je bil spomladi 1946.104
98 ARS, AS 1584, ae 141, 129.
99 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466.
100 ARS, AS 1584, ae 141,140,129.
101 Gioventù italiana del littorio, Italijanska liktorska mladina.
102 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466; Cernigoi, Operazione foibe, str. 5, 49.
103 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 143, 465, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1800, zapori št. 1793; 
ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 70. Dopis italijanskega zunanjega ministrstva notranjemu, 
24. 3. 1950
104 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,130,466. Giovanni Esposito je bil pred 8.9.1943 poveljnik Teritorialne 
obrambe (Difesa territoriale) v Trstu, nato pa kot poveljnik 204. deželnega vojaškega poveljstva 
vojske RSI nosilec najvišje vojaške funkcije na območju OZAK. Obtožen je bil aktivnega sodelovanja 
z nemškim okupatorjem, podrejanja tega območja politiki nacistov in ovajanja italijanskih vojakov, 
ki se mu niso podredili in so bili zato deportirani v koncentracijska taborišča v Nemčijo, kjer jih je 
več umrlo. Esposito je bil 11. 5. 1946 obsojen na 30 let zapora, kasacijsko sodišče mu je kazen 28. 
12. 1948 znižalo na 15 let. Bil je premeščen v zapore v Civitavecchia in na osnovi amnestije, ki je 
bila sprejeta 23. 8. 1946, izpuščen. Človek, ki je partizanske enote poimenoval »famigerate bande« 
(zloglasne tolpe), je bil tako le pet let v zaporu. Leta 1956 muje bil vrnjen čin divizijskega generala in 
bil nato zaradi starosti upokojen. — Nazionalismo e neofascismo, str. 173, 174.
180 Nasilje vojnih in povojnih dni
V zapore Ozne v Ljubljano je 20. maja prispel 46-letni podpolkovnik terito­
rialne milice Francesco Paolone, ki je bil aretiran ponoči 3. maja na domu. Bil 
je med drugim poslanec 28. sklica italijanskega parlamenta in je leta 1919 vodil 
napad na sedež socialistov v Trstu. Ustanovil in vodil je dnevnik Era Nuova ter 
sodeloval v fašističnem gibanju na Reki. Iz zaporov v Ljubljani je bil odpeljan 
23. decembra 1945.105 Na domu je bil 14. maja aretiran 19-letni Tržačan Renato 
Elsi, po poklicu mehanik. Zaslišan je bil 17. maja in 20. maja odpeljan v zapore 
Ozne v Ljubljano, 23. decembra pa »v logor Ozne«. Bil naj bi črnosrajčnik.106 
21. maja je v zapore Ozne v Ljubljano prišel še en 19-letni pripadnik črnih srajc 
(MDT), doma iz Umaga, ki je sodeloval v rastrellamentih v Istri. Očeta, ki je bil 
skvadrist, so ubili pripadniki GAP,107 sestra pa je pripadala pomožnim službam 
X MAS. Iz zaporov je bil odpeljan 6. januarja 1946.108 Na domu je bil 1. maja 
aretiran 42-letni pripadnik teritorialne milice iz Trsta Bruno Siili, ki je v zaporno 
knjigo Ozne v Ljubljani vpisan 21. maja, in to kot uslužbenec ladijske družbe. 
Tudi on je bil iz zapora odpeljan 6. januarja 1946.109 Namestnika poveljnika čete 
teritorialne milice, rojenega 1898 v Vodnjanu Giusta Polija, je Narodna zaščita
3. maja aretirala na domu in odpeljala v zapore v Coroneo. Bil je »znani fašist« 
in skvadrist. V zapore Ozne je prišel 21. maja in je v zaporno knjigo vpisan kot 
»trgovski pomočnik, narodna republikanska straža, fašist«. Tudi on je bil odpeljan 
6. januarja 1946.110
Jugoslovanske oblasti so aretirale tudi 34-letnega kapetana teritorialne milice 
in federala GIL iz Trsta. Bil je vodja moških oddelkov in pomočnik Glavne 
komande GIL, udeleževal pa se je tudi rastrellamentov. Aretiran je bil 22. maja na 
domu in zatem pogrešan. 2. maja je bil z doma v zapore na Ulici Nizza odpeljan 
46-letni pripadnik teritorialne milice Giuseppe Pallari, ki je bil iz zaporov 
odpeljan 11. maja in je pogrešan. V virih pa najdemo podatke, da je bil učitelj 
glasbe na medicinsko pedagoškem inštitutu psihiatrične bolnice pri Svetem 
Ivanu in »črnosrajčnik s funkcijami v gospodarski policiji«. Brigadir teritorialne 
milice, star 30 let in doma iz Neaplja, je bil aretiran 1. maja 1945 ter odpeljan v 
vojašnico na Ulici Istria. Viri navajajo, daje bil »fašistični kriminalec« in da je kot 
»pripadnik črnih srajc sodeloval v mnogih rastrellamentih. Domov se je vračal 
s kamionom, polnim ukradenega blaga iz oropanih hiš. Osumljen je bil ubojev. 
Aretiran je bil po 1. maju, ko sije predrzno nadel na svojo čepico rdečo zvezdo.« 
Po nekaterih podatkih je bil decembra 1945 v zaporih v prisilnih delavnicah v
105 ARS, AS 1584, ae 140, 141,143,466: Zaporne knjige, Ozna št. 1806, zapori št. 1718.
106 Zaporne knjige, Ozna št. 1713, zapori št. 1713, reg. št. 1121.
107 Gruppo dazione partigiana, Skupina partizanske akcije.
108 Zaporne knjige, Ozna št. 1702, zapori št. 1850.
109 Zaporne knjige, Ozna št. 1706, zapori št. 1852, reg. št. 11667.
110 Zaporne knjige, Ozna št. 1697, zapori št. 1854.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 181
Ljubljani 48-letni podpolkovnik železniške MDT, rojen v Pisi, ki je bil aretiran 5. 
maja, a v zaporne knjige ni vpisan. Bil je član fašistične stranke vse od 13. junija 
1921, skvadrist, udeleženec pohoda na Rim, nosilec liktorskega pasu. Do 16. 
maja je bil v zaporih v Coroneju tudi 24-letni član fašistične stranke in pripadnik 
MDT, ki je deloval v Istri v okolici Oprtalja, rojen pa je bil v Zrenju Ettore Puniš. 
Aretiran je bil 6. maja 1945. Iz Pirana pa je bil 44-letni podnarednik teritorialne 
milice Nicolò Vatta, ki je bil zajet na Ulici Donadoni v Trstu in poslan v Piran.111 
Po podatkih Černigojeve je bil pripadnik MDT tudi 42-letni Tržačan, ki je sicer 
naveden kot uslužbenec Giorgio Bonifacio, in je bil odpeljan 25. maja 1945.112
Podrobnejši podatki so ohranjeni za podporočnika teritorialne milice Luigija 
Marguttija, rojenega leta 1924 v Gradišču ob Soči, ki je bil aretiran v Sečovljah 
in nato odpeljan v Hrpelje. Mati Alma Marchetti, poročena Margutti, piše, da je 
pripadal 2. bataljonu MDT, in sicer 2. četi, ki je bila v Vodnjanu. Tam je bil do 28. 
aprila, nato je skupaj z drugimi šel proti Trstu in bil 1. maja zajet v Marezigah, 
kjer je ostal do 10. maja. Potem ko so bili zaslišani, so jih odpeljali na Reko in jim 
sodili pred ljudskim sodiščem. Njen sin naj bi bil obsojen na pet let prisilnega 
dela. Vesti za čas od 1. do 10. maja je dobila septembra 1945 od očividcev 
v Marezigah, tiste glede procesa pa v pismu, ki ji ga je po vrnitvi iz ujetništva 
poslal sinov podnarednik. Mati poroča tudi o pismu Riega Gerina z dne 30. julija 
1945, v katerem ji sporoča, da so bili skupaj z Luigijem Marguttijem odpeljani iz 
Marezig podporočniki Borri, Banderra, Zimolo in nekaj drugih, katerih imena 
se ni spomnil. Ni vedel, kam so jih odpeljali, ampak le to, da so bili kasneje v 
Bakarju in obsojeni. Neki deportiranec, ki je bil na Reki, pa mu je povedal, da je 
bil podporočnik Zimolo ustreljen, medtem ko so bili Banderra, Margutti in drugi 
obsojeni na več let prisilnega dela, Luigi menda na pet.113
111 ARS, AS 1594, ae 140, 141, 129.
112 Cernigoi, Operazione foibe, str. 23.
113 ARS, AS 1584, ae 140, 141; ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Pismo matere Alme 
Marchetti, por. Margutti, o podatkih glede sina.
182 Nasilje vojnih in povojnih dni
Pripadniki vojske Italijanske socialne republike (RSI, t. i. republikini)114
Za 33 pripadnikov enot vojske RSI so podatki dokaj skopi. Nekateri so bili 
»goreči in aktivni fašisti«, kot 42-letrii kapetan Vojnega okrožja Trst, doma s 
Cresa, ki je bil aretiran 30. aprila 1945 v Kopru in od tam odpeljan v Marezige. 
Podobni so podatki za 46-letnega kapetana, rojenega v Modeni, Maria Carlinija, 
ki naj bi pripadal enoti X MAS. Narodna zaščita ga je aretirala na domu v Trstu 
in odpeljala v zapore v Coronejo, kjer je bil do 11. maja. Drugih podatkov zanj ni. 
Bolj obremenilni so podatki za 52-letnega pripadnika oddelkov RSI, rojenega v 
Vercelliju. Bilje »črnosrajčnik, bahač in sodeloval je v rastrellamentih«. Na domu 
so ga 3. maja aretirali »tržaški komunisti«. Po nekaterih podatkih je bil ustreljen 
in vržen v fojbo Jamen dol pri Bazovici.115 Leto dni starejši je bil kapetan pehote, 
sekcija Vojna cenzura Reka, rojen v Neaplju. Bil je pripadnik akcijskih skvader in 
fašistični sindikalist. Aretirali so ga v Trstu, od tam najprej odpeljali v Izolo in 29. 
maja v Pazin.116 Med pogrešanimi je tudi 36-letni kapetan oddelkov RSI, rojen 
v Foggi, Emilio Di Pumpo, ki je bil 24. maja 1945 aretiran v okolici Sežane. Po 
nekaterih podatkih je bil takoj po aretaciji usmrčen, po drugih pa naj bi bil od 24. 
do 31. maja v sežanskih zaporih.117 Kot podnarednik milice RSI in skvadrist je v 
virih opredeljen 47-letni delavec v ladjedelnici Svetega Roka Emidio Fraboni, ki 
je bil odpeljan 25. maja 1945.118
Deset jih je pripadalo X MAS, med njimi 17-letnik iz Trsta Fulvio Mirengo, 
ki se je priključil tej enoti, zato da bi se izognil vpoklicu na delovno dolžnost, in 
ni »izvedel fašističnih zločinov«. Bil je v vojaški bolnici v malem semenišču v 
Gorici, od koder je bil skupaj z drugimi ranjenci odpeljan 18. maja. Tudi 24-letni 
podporočnik oddelkov X MAS, ki je bil odpeljan iz te bolnice, je bil Tržačan 
Elio Orel, ki je bil vsaj po materi slovenskega porekla. Vsi, ki so bili odpeljani iz 
bolnice v malem semenišču v Gorici, so pogrešani.119
114 V Julijski krajini so delovali nekateri oddelki vojske Italijanske socialne republike (RSI), med njimi 
bataljon prostovoljcev bersaljerjev (Battaglione Bersaglieri Volontari) Benito Mussolini. Ustanovljen 
je bil sredi septembra 1943 v Veroni in oktobra isto leto premeščen v Operacijsko cono Jadransko 
primorje. Tako kot druge enote vojske RSI na območju cone je moral prekiniti vsako povezavo z 
oddelki vojske na območju Salojske republike in bil neposredno podrejen Nemcem. Nameščen je 
bil na Mostu na Soči. Za zaščito železniške proge Gorica - Bohinj pa je bil v Podbrdu nameščen 
alpinski polk (Reggimento Alpini) Tagliamento. Vanj so bili sprva vključeni pripadniki razpuščenih 
črnih srajc (te so bile ponovno formirane poleti 1944) in prostovoljci. Ko je konec aprila 1945 prešel 
v Beneško Slovenijo, je imel dva bataljona. Nekateri njegovi oddelki so sodelovali z enotami Ossopa 
pri osvoboditvi Čedada. V zadnjem obdobju vojne so tam delovali tudi oddelki mornariške pehote X 
MAS. — Barrai, Borovnica, str. 253-256.
115 Cernigoi, Operazione foibe, str. 39,52.
116 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129,466; Cernigoi, Operazione foibe, str. 40.
117 ARS, AS 1584, ae 140.
118 ARS, AS 1584, ae 129.
119 ARS, AS 1584, ae 140,141,129.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 183
Mati devetnajstletnega pripadnika 14. obalne baterije 1. bataljona oddelkov 
RSI Giordana Bruna Correnteja, ki je bila Slovenka, je z živežem pomagala 
partizanom in sina nato brez uspeha iskala po taboriščih v Jugoslaviji, oče pa je 
bil »dober komunist«. Correnteja so aretirali prve dni maja 1945 na Krasu in po 
nekaterih podatkih usmrtili pri Sveti gori nad Gorico.120
Šest pripadnikov vojske RSI je bilo deportiranih v zapore Ozne v Ljubljani in 
so bili verjetno usmrčeni pozimi 1945/46. Med njimi je bil 47-letni podnarednik 
iz Ternija Guglielmo Marini, ki je pripadal enoti X MAS. Aretiran je bil 3. maja, 
21. maja pa je prišel v zapore Ozne v Ljubljani, odkoder je bil odpeljan 6. januarja 
1946.121 Enoti X MAS je pripadal tudi 28-letni podporočnik iz Vidma Stelio 
Montanari, ki se je nato vključil v Mestno stražo v Trstu. Projugoslovanski organi 
so ga ovadili Posebnemu porotnemu sodišču ZVU. Aretiran je bil 3. maja, v 
Ljubljano je prišel 21. maja. Tudi on je bil iz zaporov odpeljan 6. januarja 1946.122 
Prav tako je enoti X MAS pripadal 28-letni mornariški poročnik, ki je bil nato 
upravitelj pri Poveljstvu mornarice Trst. Aretiran je bil 3. maja 1945, v zapore v 
Ljubljani pa je prišel 21. maja 1945. Bil je fašist in javni tožilec je 5. junija 1945, 
torej pred podpisom beograjskega sporazuma in ukinitvijo sodišča, zahteval, 
da ga zaradi sojenja pred Posebnim ljudskim sodiščem za sojenje fašističnih 
zločinov pripeljejo nazaj v Trst. Zaradi bolezni je 30. julija 1945 umrl v zaporu.123 
Podpolkovnik, star 42 let, doma iz Cagliarija Giuseppe Porcu, je bil 5. maja 
aretiran na domu, nato v zaporih v Coroneo in od tam 20. maja odpeljan v zapore 
v Ljubljani, kjer je označen kot »uslužbenec fašistične milice«. Odpeljan je bil 23. 
decembra 1945.124 Iz zaporov v Ljubljani je bil 23. decembra 1945 odpeljan tudi 
19-letni Tržačan Luciano Bruno Schiavon, ki naj bi bil pripadnik republikanskih 
črnih brigad. Aretiran je bil 14. maja na domu, zaprt v Coroneo, kjer je bil 18. 
maja zaslišan, v zapore Ozne v Ljubljani pa je prišel 20. maja.125 V zaporih v 
Ljubljani je bil od 20. maja 1945 tudi 41-letni podoficir kraljeve vojske, ki je v 
virih opredeljen tudi kot marešal alpincev RSI Remo Lombroni. Aretiran je bil 
15. maja in 3. novembra je 1945 umrl v zaporu.126
Kapetan militarizirane trgovske mornarice iz Messine, star 50 let Salvatore 
Longo, je bil prav tako aretiran 6. maja 1945 v Trstu in odpeljan v zapore Ozne 
v Ljubljano, od koder je bil odpeljan 6. januarja 1946. Po nekaterih podatkih je 
bil kolaboracionist, ovaden Posebnemu porotnemu sodišču ZVU, pripadal naj bi 
tudi X MAS. Za njegovo izpustitev je 2. novembra v pismu predsedniku slovenske
120 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
121 Zaporne knjige, Ozna št. 1795, zapori št. 1762
122 Zaporne knjige, Ozna št. 1808, zapori št. 1754.
123 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,143, 35,466; Zaporne knjige, Ozna št. 1794.
124 Zaporne knjige, Ozna št. 1724, zapori št. 1736.
125 Zaporne knjige, Ozna št. 1723, zapori št. 1714, reg. št. 1880.
126 Zaporne knjige, Ozna št. 1755, zapori št. 1698.
184 Nasilje vojnih in povojnih dni
vlade Borisu Kidriču posredoval predsednik PNOO France Bevk, ki navaja, da ga 
je aretiral »zloglasni Steffé, ki mu je pobral tudi dragocenosti in denar«.127
Šest jih je umrlo v ujetništvu, pet med njimi v taborišču vojnih ujetnikov v 
Borovnici, eden pa 21. marca 1947 v Sarajevu. V zaporu v Ljubljani je novembra 
1946 umrla 37-letna Tržačanka, pomožna moč v oddelkih RSI Lea Giuseppina 
Romano, ki je bila aretirana 5. maja 1945.128 Trije so bili odpeljani 18. maja 1945 
s skupino ranjencev iz vojaške bolnice v malem semenišču v Gorici. Iz bolnice 
je bil odpeljan 31-letni Tržačan Umberto Kovacich, ki je bil vsaj po materi 
slovenskega porekla in je pripadal enoti bersaljerjev Benito Mussolini. Enota je 
bila nastanjena na Mostu na Soči. Prav tako je bil po materi Elizabeti Kosovel 
slovenskega porekla 19-letni pripadnik polka Tagliamento, bataljona Vipacco 
(Vipava) Cesare Ubaldini. Med odpeljanimi je bil tudi 23-letni podnarednik iz 
Rovinja Luciano Moscarda. Po njem so poizvedovali sorodniki in italijansko 
predstavništvo v Beogradu. Tega je jugoslovansko zunanje ministrstvo z verbalno 
noto št. 44.136 14. marca 1950 obvestilo, da pristojni jugoslovanski organi niso 
našli ničesar o njegovi usodi. V prilogi dopisa italijanskega zunanjega ministrstva 
italijanskemu predstavništvu v Trstu piše, da je bil 18. maja odpeljan iz bolnice v 
malem semenišču v Gorici, kjer je bil zaradi kile. Eden od tistih, ki so se vrnili iz 
Jugoslavije, naj bi ga leta 1945 videl v zaporih v Ajdovščini, od koder so ga neke 
noči odpeljali neznano kam. Isto leto naj bi ga v ujetniškem taborišču v Mariboru 
videl Giuseppe Fraschetti iz Trevisa in tudi nekateri drugi, ki so napovedovali 
njegovo skorajšnjo vrnitev. Leta 1946 naj bi ga skupaj z drugimi ujetniki videli na 
železniški postaji v Beogradu, kjer je nalagal zaboje s strelivom, namenjenim v 
bližnjo tovarno. Ohranjena je tudi izjava zdravnika Marinija iz bolnice v malem 
semenišču v Gorici, da je od nekega ujetnika, ki mu je uspelo pobegniti, izvedel, 
da so bili najprej premeščeni v bolnico na Opčinah, od tam pa dva na Reko, drugi 
v Postojno.129
127 ARS, AS 1584, ae 140,141,143,466; AS 1589, šk. 52. Pismo F. Bevka B. Kidriču, 2.11.1945; Zaporne 
knjige, Ozna št. 1801, zapori št. 1841.
128 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
129 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606. Dopis italijanskega 
zunanjega ministrstva italijanskemu predstavništvu v Trstu, 9. 5. 1950.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 185
Finančni stražniki130
Narodnoosvobodilni odbor za Julijsko krajino (CLNG) je jeseni 1944, potem 
ko so iz njega izstopili predstavniki Komunistične partije Italije in se povezali z 
OF, ostal brez povezave s partizanskimi enotami. Ni razpolagal niti z oboroženimi 
silami v Trstu samem, zato se je oprl na italijanske policijske enote, ki so delovale 
v času nemške okupacije v Trstu, zlasti na finančne stražnike in Mestno stražo. 
Komandant finančnih stražnikov legij e Trst polkovnik Persirio Marini in komandant 
Gospodarske policije podpolkovnik Corradino Giummo sta tako imela prve 
mesece leta 1945 vrsto srečanj s političnimi predstavniki CLNG, tudi z odgovornim 
za njegovo vojaško organizacijo, polkovnikom Antonijem Fondo Savijem, ki je bil 
povezan z glavnim poveljstvom Korpusa prostovoljcev svobode (CVL).131 Na teh 
srečanjih so se dogovorili za vojaško sodelovanje finančnih stražnikov v vstaji proti 
nemškemu okupatorju. V skladu z dogovorom naj bi enote finančnih stražnikov 
nadzirale dva od petih sektorjev, na katere je bilo razdeljeno mesto Trst, zasedle 
osrednje javne zgradbe (prefektura, sedež radia, telefonska centrala, železniška 
postaja), poseben oddelek pa naj bi preprečil razstrelitev pristanišča.
Finančna straža je bila takrat najmočnejša enota, na katero se je lahko v 
mestu Trst naslonil CLNG, saj je štela kakšnih 600 pripadnikov, razdeljenih na tri 
čete. Imela je dobro oborožitev, s katero je oskrbela tudi prostovoljce. Finančni 
stražniki so tako predstavljali približno četrtino moštva, s katerim je ob vstaji 
konec aprila 1945 razpolagal CLNG, bili pa so tudi dobro izurjeni, disciplinirani 
in vojaško organizirani.132
130 Finančna straža (Guardia di finanza) je bila tako kot karabinjerji vojaško organizirana policija. V 
obmejnih pokrajinah je poleg MVSN, karabinjerjev in redne policije izvajala javni red in nadzor. 
Med vojno so bili finančni stražniki v Julijski krajini zadolženi zlasti za nadzor obale in vojnega 
gospodarstva. SS Grupenfuhrer Odilo Globočnik je 10. 12. 1943 ustanovil Gospodarsko policijo 
(Wirtshaftpolizei, WiPo), kije imela sedež v Trstu in jo je vodil polkovnik finančne straže Corradino 
Giummo. Vanjo so vključili »enote za nadzor nad cenami« (squadre vigilanza prezzi), ki so delovale 
že pred kapitulacijo Italije, karabinjerje in nekaj finančnih stražnikov. Gospodarska policija je marca 
1944 imela 163 mož v Trstu, 54 v Gorici, 118 v Pulju in 162 na Reki. 20. 5. 1944 je bila ustanovljena 
Mejna gospodarska policija s sedežem v Vidmu, ki naj bi nadzirala zahodno mejo Operacijske cone 
Jadransko primorje. Tja je bilo poslanih okrog 600 finančnih stražnikov iz Trsta. V Julijski krajini 
so morali sodelovati tudi v protipartizanskih akcijah. Posebna četa je nadzirala cesto Reka - Trst 
in je bila zato premeščena v Novigrad, oddelke je imela v Materiji, Gradišču in Obrovem. Povojna 
preiskava je ugotovila sedem primerov sodelovanja v protipartizanskih akcijah, in to v sodelovanju z 
enotami MDT ter nemškimi enotami. - Guardia di Finanza, str. 221, 222, 224, 225.
131 Korpus prostovoljcev svobode (Corpo volontari della libertà, CVL) je 9. 6. 1944 ustanovil 
Narodnoosvobodilni odbor za severno Italijo (Comitato di liberazione nazionale per l’Alta Italia, 
CLNAI) z nalogo koordinacije partizanskih enot in poenotenja politično-vojaške usmeritve. 
Septembra isto leto so italijanske partizanske enote v sporazumu, ki so ga sklenili s CLNAI, priznali 
Zavezniki, in to pod pogojem, da bo ob osvoboditvi na teh območjih vzpostavljena zavezniška vojaška 
uprava in da bodo te enote njej predale orožje. Poveljnik CVL je bil general italijanske kraljeve vojske 
Raffaele Cadorna, namestnika pa Ferruccio Parri (Stranka akcije) in Luigi Longo (KPI).
132 Guardia di finanza, str. 238-242.
186 Nasilje vojnih in povojnih dni
V Trstu sta bili zadnje dni aprila 1945 dve vzporedni vstaji, prvo je v skladu z 
navodili vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja vodila Komanda mesta Trst, 
drugo CLNG. V tej so poleg finančnih stražnikov in prostovoljcev sodelovali 
tudi nekateri pripadniki Mestne straže, enot javne varnosti in karabinjerjev. 
Prav sodelovanje teh dotlej kolaboracionističnih enot je bilo za jugoslovansko 
stran eden od dokazov za »fašistično naravo« CLNG. Obveščeni so bili tudi o 
pogajanjih o predaji, ki so potekala med njim in nemško komando, pojavile so se 
tudi govorice, ki pa niso bile resnične, da so sklenili sporazum.133 Med udeleženci 
ene in druge vstaje je prišlo do posameznih spopadov, zato je CLNG, da bi se 
izognili poslabšanju položaja, ukazal konec akcij.134 Ko je Komanda mesta Trst 
udeležence vstaje CLNG razorožila, so to slednji sprejeli kot žalitev, ker naj bi 
bili, kot lahko razberemo v vojaškem poročilu italijanski vladi, razoroženi le 
zato, ker so bili Italijani.135 Dejansko pa je jugoslovanska vojska ukrepala v skladu 
z usmeritvijo, sprejeto na seji Centralnega komiteja KPS 23. aprila 1945, da je 
jugoslovanska vojska osvoboditeljica, zato je bilo mogoče opredeljevanje le zanjo 
ali proti njej, vmesne poti ni bilo.136
V vojašnici finančnih stražnikov na Ulici Udine je bil med vstajo štab 
partizanske brigade Giustizia e libertà, v katero so vključili tudi finančne stražnike. 
Finančni stražniki so zasedli tudi vojašnico v Rojanu, 2. četa pod poveljstvom 
kapetana Giovannija Batiste Acanfore pa je zasedla vojašnico enot RSI, vojašnico 
pristaniške milice in sedež nemškega poveljstva v Villi Micher.137 Prvi stiki s 
projugoslovanskimi vstajniki in pripadniki Jugoslovanske armade so bili prijateljski. 
Popoldan 1. maja je poveljnik Komande mesta Trst Martin Greif prišel v vojašnico 
na Ulici Udine in v prisotnosti častnikov ter poveljnika brigade Giustizia e libertà 
kapetana Leonarda Rovellija pohvalil finančne stražnike za njihov prispevek k 
osvoboditvi mesta ter zagotovil, da se v njegovem delovanju ne bo nič spremenilo. 
Naslednje jutro, medtem ko so bili številni finančni stražniki zaposleni pri nadzoru 
še vedno upirajočih se nemških enot, so jugoslovanske enote nenadoma obkolile 
vojašnico finančnih stražnikov na Campo Marzio. Vsi, ki so bili v njej, so bili 
postrojeni v kolono in odpeljani. Hkrati so jugoslovanske enote razoroževale 
finančne stražnike, pripadnike drugih enot CLNG in Mestne straže ter jih zapirale
133 ARS, AS 1487, ae 90. Depeša Okrožnega komiteja KPS Trst CK KPS, 27. 4. 1945; podatki o vstaji 
CLNG so tudi v depeši Vide Tomšič CK KPS, 30. 4. 1945; isto, povzetek depeše poslane Mestnemu 
komiteju KP Trst v depešah Borisa Kraigherja CK KPS, 28. in 29.4.1945; AS 1584, ae 89. Poročilo 3. 
sektorja Ozna Trst, 11. 5. 1945.
134 ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 145. Trst, o poteku vstaje CLNG; Maserati, ^occupazione 
jugoslava, str. 31; AS 1491, šk. priključeno gradivo KPJK, A. Fonda Savio: Vstaja v Trstu aprila 1945.
135 ASDMAE, AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 149. Vojaško poročilo o vstaji domoljubov 30. aprila 1945 v 
Trstu, 12. 5. 1945.
136 ARS, AS 1487, ae 1. Zapis seje CK KPS, 23. 4. 1945.
137 Guardia di finanza, str. 243.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 187
v vojašnico v Rojanu ter v zapore v Coroneo. Polkovnik Persirio Marini je takoj 
stopil v stik z jugoslovanskim poveljstvom, kjer so mu zagotovili, da gre za pomoto 
in da bodo njegovi ljudje takoj izpuščeni. Zgodaj popoldan je bila obkoljena tudi 
vojašnica na Ulici Udine, kjer je bilo zajetih 11 častnikov in 250 podčastnikov ter 
finančnih stražnikov. Jugoslovanske enote so te ujetnike iz Ulice Udine razorožile, 
odvedle v Rojan, nato na Prestranek in čez nekaj dni v taborišče za vojne ujetnike 
v Borovnici.138
Italijanski viri konec junija 1945 poročajo, da se je dotlej vrnilo dvajset 
finančnih stražnikov, ostalih 150 naj bi bilo zaprtih v Borovnici. V poročilu 8. 
julija 1945 pa je navedeno, dajih je v ujetništvu 300.139 Naslednja skupina tržaških 
finančnih stražnikov se je iz Borovnice vrnila 14. julija 1945.140 Jugoslovanski 
obveščevalec je sredi julija 1945 poročal: »Iz taborišč v Jugoslaviji so se vrnili 
skoraj vsi (fašistični) finančni stražniki 'Guardia Repubblicana' iz Trsta, ki so bili 
aretirani v vojašnicah Via Udine 40 in 81 v Trstu 2. maja, ker so bili zasačeni z 
orožjem. Zadržani pa so bili tisti, ki so bili aretirani v vojašnici Campo Marzio. 
Govorijo o nečloveškem mučenju s strani Slovencev in partizanov.«141 Da so bili 
do konca julija 1945 izpuščeni skoraj vsi finančni stražniki, ki so bili med vojnimi 
ujetniki, posredno izvemo tudi iz dopisa Mestnega osvobodilnega sveta Trst 
Komandi vojnih taborišč v Ljubljani, z dne 29. julija 1945: »Glede na to, da vse 
finančne straže so bile izpuščene na svobodo iz vojnih taborišč, prosimo, da se 
pregleda zadevo gospoda Alojza Burla (Luigi Burgio, op. a.), ki ni bil izpuščen, 
ker se je nahajal v bolnici in, ako ne obstajajo posebne ovire, da se ga izpusti na 
svobodo.«142 Luigi Burgio naj bi po nekaterih podatkih umrl 3. avgusta 1945 v 
bolnici za vojne ujetnike na gradu v Škofi i Loki. Ostaja pa vprašanje, zakaj je na 
seznamu tistih, ki so bili aretirani v vojašnici na Campo Marzio.143
Izpustitve finančnih stražnikov marsikdo, ki je podpiral Jugoslavijo, ni sprejel 
z naklonjenostjo, saj je več finančnih stražnikov, a ne teh, ki so bili aretirani v 
Trstu, sodelovalo pri požigih vasi na Krasu. Poleg tega so po izpustitvi iz 
jugoslovanskega ujetništva širili govorice o nečloveškem mučenju, ki so ga morali
138 Prav tam, str. 243-245.
139 ASDMAE, AS 1946-1950, Jugoslavia, b. 12. Pismo Komande legije kraljevih finančnih stražnikov 
Trst Glavni komandi kraljevih finančnih stražnikov: Položaj kraljevih finančnih stražnikov v 
Julijski krajini, 30. 6. 1945; Pismo Misije za zvezo kraljevih finančnih stražnikov za severno Italijo 
z Zavezniki Glavni komandi kraljevih finančnih stražnikov, 8. 7. 1945; b. 35. Dopis italijanskega 
finančnega ministrstva zavezniški komisiji, 13. 6. 1945; AP 1930-1945, Jugoslavia, b. 146. Podatki o 
aretacijah CLN (finančni stražniki).
140 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 146. Predmet: Trst, podatki, pridobljeni z zaslišanj 
pripadnikov kraljeve finančne straže, ki so se vrnili iz Borovnice, 14. 7. 1945.
141 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 18. 7. 1945.
142 ARS, AS 1583, m. 7a. Dopis Tajništva Mestnega osvobodilnega sveta Trst Komandi vojnih taborišč v 
Ljubljani, 29. 7. 1945.
143 ARS, AS 1584, ae 135.
188 Nasilje vojnih in povojnih dni
prestati. Ljudje, ki so podpirali priključitev k Jugoslaviji, so bili nezadovoljni 
tudi s številnimi drugimi izpustitvami iz taborišč in zaporov. Jugoslovanski 
obveščevalec je poročal: »Ljudstvo v Trstu se sedaj sprašuje, zakaj so se ti elementi 
izpustili, zakaj so oni toliko žrtvovali, če so vendar na svobodi fašisti, skvadristi, 
kolaboracionisti, republikini, špijoni in mučitelji. Iz taborišč prihajajo celo taki, 
ki so sodelovali v akcijah proti partizanom na Krasu in v Istri. Lahko se zgodi, da 
bomo spet videli bataljon M. Tako govori in komentira ljudstvo povratek raznih 
elementov iz taborišč.«144
V dokumentih so podatki za osem finančnih stražnikov, ki so imeli stalno 
bivališče v Trstu in so umrli v Borovnici. Augusto Bacchi je umrl 26. junija 1945 
zaradi bolezni in je pokopan na pokopališču v Borovnici, marešal Carlo Foglio 14. 
julija, isti mesec je umrl Cesare Merlani, niso pa znani datumi smrti namestnika 
brigadirja Luigija Fornasirja, finančnega stražnika Giacoma Vacce in desetnika 
Giuseppa Zampolinija. Finančni stražnik Donato Tornassi je umrl ob eksploziji 
mine v Ljubljani 10. junija 1945, brigadir Milano Succi pa je bil zaradi suma, da 
je fašist, ubit v Borovnici 24. julija 1945.145
Oboleli iz taborišča v Borovnici so se zdravili v bolnici za vojne ujetnike na 
gradu v Škofji Loki. Tudi tam jih je več umrlo, največ zaradi tifusa.146 Ohranjeni 
so podatki, da so med tržaškimi finančnimi stražniki tam umrli 13. julija Gerardo 
Campana, 20. julija Antonio Perini, že omenjeni Luigi Burgio 3. avgusta 1945, 
Alberto Libanti 21. avgusta, neznanega dne pa Alfio Marinelli in Rosario Presti. 
Za Luigija Tiloco, ki je umrl avgusta 1945, je v virih navedeno, da je bil pred 
koncem vojne v Postojni, kjer je pomagal partizanom, o katerih je veliko vedel, 
a ni ničesar izdal.147 32-letni finančni stražnik pa je bil osumljen, da je agent 
kvesture. 21. maja 1945 je bil pripeljan v zapore Ozne v Ljubljano, od tam so ga 
odpeljali 6. januarja 1946 ter je pogrešan.148
144 ARS, AS 1584, ae 421. Situacijsko poročilo, 18. 7.1945.
145 ASDMAE, AP 1931-1945, b. 145,146; ARS, AS 1584, ae 140,141,130
146 Na poizvedovanje Republiškega sekretariata za notranje zadeve Socialistične republike Slovenije o 
grobovih italijanskih vojnih ujetnikov je odsek za notranje zadeve Občinske skupščine Škofja Loka 
24. 6. 1963 odgovoril, da je njim o Italijanih, ki so bili v letih 1945 in 1946 kot vojni ujetniki na 
loškem gradu, znano le to, da jih je večje število umrlo zaradi tifusa in so bili verjetno pokopani za 
pokopališkim zidom v Škofji Loki, kjer so pokopani tudi nemški vojaki, nekateri pa tudi na grajskem 
vrtu. — ARS, AS 1931, fase, pokopališča, vojaška pokopališča, grobovi. Dopis Občinske skupščine 
Škofja Loka Republiškemu sekretariatu za notranje zadeve SRS o grobovih italijanskih vojakov, 24.6. 
1963.
147 ASDMAE, b. 145, 146; AIS, ae 140, 141, 130
148 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129. Zaporne knjige, Ozna.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 189
USODA FINANČNIH STRAŽNIKOV IZ VOJAŠNICE NA ČAMPU 
MARZIJU
Kot sem že navedla, so jugoslovanske enote 2. maja 1945 v vojašnici na
Čampu Marzio v Trstu zajele 93 podčastnikov in stražnikov ter tri častnike. Med 
98 pripadniki finančne straže, ki so bili takrat v vojašnici, sta se le Vincenzo 
Laricchio in Pierino Minari uspela izogniti aretaciji. Drugi so prenočili v bližini 
salezijanskega samostana v Trstu in bili naslednji dan odpeljani. Zadnji podatki o 
njih so, da so jih videli v Hrpeljah. Med temi 96 finančniki jih je 78 na seznamu 
pogrešanih oseb iz Tržaške pokrajine. Na seznamu, ki so ga italijanske oblasti 
januarja 1953 posredovale svojemu konzulatu v Zagrebu, je poleg njih še 16 oseb, 
ki so bile verjetno tudi odpeljane v Hrpelje in ubite po 5. maju 45.149 O teh nimam 
drugih podatkov.
Italijansko ministrstvo za finance, v katerega pristojnost sodi finančna straža, 
in sorodniki so naslednja leta poizvedovali za pogrešanimi. Včasih so dobivali 
podatke o tem, da so pogrešane videli v taboriščih v Jugoslaviji. Materi Gualtiera 
Poggiolija je tako neki britanski vojak, ki naj bi bil z njim skupaj v ujetništvu, 
sporočil, da je bil njen sin ujetnik v Banja Luki in je zaradi rane na glavi izgubil 
spomin. Finančni stražnik Antonio Sorrentino pa naj bi zaradi nedohranjenosti 
julija 1945 umrl v taborišču v Borovnici.150
Po njih so poizvedovale tudi nekatere slovenske oblasti, ki so tudi posredovale, 
da jih izpustijo. Tako je 5. oktobra 1945 Mestni osvobodilni svet Trst poslal 
komandi taborišča v Škofji Loki dopis, v katerem navaja: »Ob osvoboditvi 
Trsta so bili v vojašnici na Campo Marzio zajeti številni finančni stražniki. 
Del imenika istih vam prilagamo, a za imena drugih 38 finančnih stražnikov 
ne vemo. Prosimo vas, da slučaje teh ujetnikov vzamete čim prej v pretres ter 
jih, v kolikor ni proti njim konkretnih obtožb, izpustite.« Dopisu je priložen 
seznam 62 finančnih stražnikov.15111. oktobra 1945 je predsednik Pokrajinskega 
narodnoosvobodilnega odbora za Slovensko primorje in Trst France Bevk poslal 
dopis Javnemu tožilcu Slovenije, v katerem ga obvešča, da so ugotovili, kje so še 
vedno zaprti finančni stražniki iz vojašnice na Campo Marzio, ki bi »morali biti 
- kot njihovi tovariši - že zdavnaj izpuščeni«. Bili naj bi v taborišču v Kočevju 
in nekaterih drugih taboriščih. Med njimi naj bi bil tudi kapetan Giovanni
149 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavija, b. 606. Dopis Ministrstva za finance italijanskemu zunanjemu 
ministrstvu, 9. 3. 1950: Finančni stražniki, deportirani v Jugoslavijo; Seznam finančnih stražnikov, 
priložen dopisu Generalnega konzulata Italije v Zagrebu, 13. 1. 1953 - Campo Marzio; Dopis 
Generalnega konzulata Italije v Zagrebu italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 19. 1. 1953.
150 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606. Dopis Ministrstva za finance italijanskemu zunanjemu 
ministrstvu, 9. 3. 1950: Finančni stražniki, deportirani v Jugoslavijo.
151 ARS, AS 1583, m. 7 a. Dopis Mestnega osvobodilnega sveta Trst Komandi koncentracijskega 
taborišča Škofja Loka, 5. 10. 1945.
190 Nasilje vojnih in povojnih dni
Acanfora, »ki je bil v zvezi s partizani in je naredil mnogo uslug našemu gibanju. 
Mislim, da je treba storiti vse, da so ti ljudje izpuščeni, kakor je bilo v principu 
že zdavnaj sklenjeno in po večjem delu tudi izvršeno. Pisal sem v tem pogledu 
že Centralnemu komiteju in se bom za stvar stalno osebno zanimal.« Bevk je 
posredoval še za nekatere druge, ki naj bi bilo v zaporih v Sloveniji in na koncu 
pisma zapisal: »Zelo dobro je vplivalo na javno mnenje, da se je o nekaterih 
izvedelo, da so še živi in kje se nahajajo. S tem je bila močno spodrezana sovražna 
propaganda. Politično bi nam v danem trenutku koristilo, ako bi dosegli izpustitev 
onih oseb, ki se jim ne more očitati kakšne krivde.«152
Bevk je za njihovo izpustitev ponovno posredoval 2. novembra 1945, in to v 
pismu predsedniku Narodne vlade Slovenije Borisu Kidriču: »Dalje 98 finančnih 
stražnikov (med njimi kapetan Giovanni Acanfora, ki je bil pred osvobojenjem 
v zvezi s partizani), ki so bili aretirani v vojašnici Campo Marzio v Trstu. Delen 
seznam teh sem bil že 9. oktobra t. 1. poslal Centralnemu komitetu. Baje se vsi 
ti nahajajo v Kočevju, deloma v Novem mestu ali v bližini, kjer opravljajo razna 
dela. Ker so bili na podlagi svoje časnega sklepa, ki je veljal za vse, izpuščeni le 
oni finančni stražniki, ki so bili aretirani v vojašnici via Udine, bi bilo potrebno, 
da se končno spusti tudi te, v kolikor ne visi nad katerim od njih kakšna resnejša 
obtožba.« Bevk je posredoval še za nekaj drugih pogrešanih in zaključil: »Če 
štejem finančne stražnike kot skupino, seznam ni obširen in sem upošteval le 
tiste primere, ki jih imam za upoštevanja vredne, posebno ker je med njimi 
nekaj priletnih mož. Ne trdim, da ni morda med njimi kdo, ki ni vreden našega 
zanimanja, a naj se to preišče. Njihovi svojci trdijo, da so nedolžni in doprinašajo 
dokaze ter neumorno intervenirajo, kakor smo tudi mi že napravili v tem pogledu 
precej neuspešnih korakov. Njihova zadeva je postala že naša osebna zadeva in 
- v kolikor so nekateri res nedolžni - tudi zadeva našega ugleda kot oblast. Bili 
bi zelo razbremenjeni in tudi naš ugled bi zrasel, ako bi se do konca razčistilo 
in po možnosti ugodno rešilo te primere. Pričakujem, da se boš v korist naše 
stvari zavzel za čimprejšnjo in ugodno rešitev primerov, ki sem jih navedel.«153 
Prepis pisma in seznama finančnih stražnikov je Bevk poslal tudi Lidiji Šentjurc 
na Centralni komite KPS in jo prosil, da posredovanje podpre: »Poudarjam, da 
ne izključujem, da je med temi kdo, ki bi ga ne bilo možno izpustiti, a to naj se 
ugotovi, ker ni moj namen, da bi interveniral za fašiste.«154
Teh 78 finančnih stražnikov, ki so bili aretirani v vojašnici na Čampu Marzio 
in so sodili v Tržaško pokrajino, se pojavlja na več seznamih, ki so ohranjeni
152 ARS, AS 1582, m. 3. Dopis predsednika PNOO Franceta Bevka Javnemu tožilcu Slovenije, 11. 10. 
1945.
153 ARS, AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2. 11.1945.
154 ARS, AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Lidiji Šentjurc, 7.11. 1945.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 191
v slovenskih in italijanskih arhivih.155 Za kar 60 med njimi ni drugih podatkov 
kot navedba v seznamih in posredovanja za izpustitev. Za nekaj drugih pa so v 
kasnejših letih poizvedovali sorodniki, ki so preko Predstavništva Italije v Beo­
gradu od jugoslovanskih oblasti dobivali odgovore, da o njih nimajo nobenih 
podatkov.156 Med drugimi je npr. za podbrigadirja Giovannija Peralto italijansko 
zunanje ministrstvo prosilo svoje predstavništvo v Beogradu, naj se pozanimajo za 
njegovo usodo. Imeli so podatke, daje ob osvoboditvi Trsta sodeloval pri zasedbi 
vojašnice pristaniške milice, in to na ukaz svojega poveljnika ter lokalnega CLN. 
30. aprila so ga aretirali jugoslovanski partizani in je bil do 5. maja zaprt v zaporu 
v Villi Nechi in vojašnici pri Svetem Ivanu, nakar naj bi bil odpeljan v Beograd.157 
Mati ob aretaciji 19-letnega Gualtiera Poggolija pa je v pismu italijanskemu 
zunanjemu ministrstvu 23. junija 1950 zagotavljala, da se ni ukvarjal s politiko in 
da je prav zaradi tega leta 1944 vstopil v finančno stražo in se »ni vključil v druge 
formacije, ki so bile politično opredeljene«.158
Trije od tistih, ki so bili aretirani v vojašnici na Čampu Marzio, so označeni 
kot fašisti. Za 43-letnega finančnega stražnika, rojenega v Catanii, v dokumentih 
navajajo, da je bil »nasilen tip, ovaduh«, da je sodeloval v rastrellamentih v 
Istri in s SS enotami. Tudi on je na seznamu finančnih stražnikov, za katere je 
2. novembra posredoval France Bevk. Obremenilno gradivo najdemo tudi za 
23-letnega finančnega stražnika, rojenega v Padovi, ki je bil prav tako aretiran 
2. maja v vojašnici na Čampu Marzio in je zanj posredoval France Bevk, ki je bil 
politični sekretar fašistične stranke na Opčinah inje prijavil protifašiste, ki so bili 
nato zaprti.159
Po drugi strani pa so v ohranjenih jugoslovanskih dokumentih za Antonia 
Marina podatki, da »ni bil fašist, ni bil škodljiv, služboval v vojašnici Campo 
Marzio kot brigadir«.160 Antonio Bonaduce je bil po enih virih pripadnik naci- 
fašistične policije in fašist, a hkrati navajajo razbremenilne priče.161 Kot »odličen 
element in naklonjen protifašistom« je v jugoslovanskih dokumentih opredeljen 
tudi podbrigadir finančne straže Ciro Chianura, rojen leta 1900 v okolici Taranta,
155 ARS, AS 1584, ae 134. Seznam finančnih stražnikov, aretiranih v Čampu Marzio; AS 1589, šk. 52. 
Seznam, priložen pismu Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2. 11. 1945; ASDMAE, AP 1950-1956, 
Jugoslavija, b. 606. Seznam finančnih stražnikov, priložen dopisu Generalnega konzulata Italije v 
Zagrebu, 13. 1. 1953.
156 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 695.
157 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Dopis italijanskega zunanjega ministrstva italijanskemu 
predstavništvu v Beogradu, 20. 12.1949.
158 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606. Dopis matere Gualtiera Poggolija italijanskemu 
zunanjemu ministrstvu, 23. 6.1950.
159 ARS, AS 1564, ae 140,141,134,129; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2.11.1945.
160 ARS, AS 1584, ae 134, 141; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču; ASDMAE, 
1950-1956, Jugoslavia, b. 606, 695.
161 ARS, AS 1584, ae 141,129,466; ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606, 695.
192 Nasilje vojnih in povojnih dni
ki je bil finančni stražnik več kot 25 let.162 Njegovo ime je tudi na seznamu, ki 
so ga italijanske oblasti januarja 1953 poslale svojemu generalnemu konzulatu v 
Zagrebu.163
Kot navajajo tudi dokumenti jugoslovanskih organov, je bil aktiven sodelavec 
osvobodilnega gibanja že omenjeni kapetan finančnih stražnikov Giovanni 
Batista Acanfora, rojen leta 1911 v Neaplju.164 Kot navaja njegova žena Camilla, je 
bil pred aretacijo finančni stražnik 18 let in pol, udeležil se je tudi vojne v Afriki in 
Grčiji.165 Marca 1949 so njegovi starši pisali takratnemu italijanskemu zunanjemu 
ministru Carlu Sforzi. V pismu navajajo, da kljub številnim poizvedbam pri 
poveljstvih, podjetjih in privatnikih o njem, potem ko je bil aretiran, niso 
dobili drugih novic kot med seboj nasprotujoče si, ki so bile včasih uradne, 
včasih neuradne. Tako so dobili obvestilo, da je živ in zdrav zaprt v taborišču v 
Jugoslaviji ter da čaka, da bo sojen kot vojni zločinec. Obvestilo je temeljilo tudi 
na novici italijanskega radia o dokončni izmenjavi ujetnikov, do katere naj bi 
prišlo v Gorici,166 saj naj bi po tem v Jugoslaviji ostali samo tisti, ki so bili obsojeni 
kot vojni zločinci. Italijanski generalni konzulat v Zagrebu je nato 27. septembra 
1951 svoje zunanje ministrstvo obvestil o sporočilu pristojnih jugoslovanskih 
organov, da ne vedo, kje je Acanfora.167
Sorodniki so nato najeli italijanskega odvetnika, ime katerega ni znano, 
in odvetnika Branka Mikuletiča iz Zagreba. Na njuno zahtevo je Acanforina 
žena Camilla, ki je s takrat dvanajstletnim sinom živela v težkih razmerah, 26. 
septembra 1952 posredovala naslednje podatke: aretiran je bil 2. maja 1945 in 
4. maja skupaj z 98 finančnimi stražniki poslan neznano kam. Po nekaterih 
podatkih naj bi bil 6. maja v Hrpeljah. Sobojevniki iz vojašnice na Ulici Udine so 
bili deportirani v taborišče v Borovnico in po 40 dneh spuščeni, dva častnika, ki 
sta tudi bila ujeta na Ulici Udine, sta bila izpuščena leta 1947. Izpuščeni ujetniki 
so izjavili, da je bil med pozivom v Borovnici Acanfora poklican prvi, a ga ni bilo 
med navzočimi. Žena poudarja tudi, da se njen mož ni nikoli zanimal za politiko, 
bil je le častnik, ki je izpolnjeval svojo dolžnost. Ostal je v vojašnici, ker je imel
162 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2. 11. 1945.
163 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavija, b. 606. Seznam finančnih stražnikov, priložen dopisu
Generalnega konzulata Italije v Zagrebu, 13.1.1953 - Campo Marzio; Dopis Generalnega konzulata
Italije v Zagrebu MAE, 19.1.1953.
164 ARS, AS 1584, ae 140,141,134,466; AS 1589, šk. 52; AS 1583, m. 7a. Posredovanje komisiji taborišča 
v Kočevju za izpustitev, 3. 12. 1945.
165 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 695. Sorodniki deportiranih in infoibiranih maja 1945.
166 Sporazum med Republiko Italijo in FLRJ iz aprila 1948 o pomilostitvi italijanskih zapornikov 
v Jugoslaviji in jugoslovanskih v Italiji, je veljal tudi za zapornike, ki so bili pristojni na leta 1947 
Jugoslaviji priključena območja, a so vložili zahtevek za opcijo za italijansko državljanstvo. Ni pa 
veljal za tiste, ki so imeli stalno bivališče na Svobodnem tržaškem ozemlju. - Uradni list FLRJ, št. 
28/1948, 6.4.1948.
167 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606. Dopis staršev zunanjemu ministru Carlu Sforzi, 21. 3. 
1949; Dopis generalnega konzulata Italije v Zagrebu italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 27.9.1951.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 193
čisto vest in je lahko tudi dokazal, da je sodeloval s partizani. Tako je že 5. maja 
dobila dokument za njegovo osvoboditev, ki sta ga podpisala neki jugoslovanski 
general in politični komisar Komande mesta Trst Franc Štoka, a je bil žal dan 
prej že deportiran. Junija in septembra 1945 je bila v Ilirski Bistrici, Borovnici in 
Ljubljani. Ob tem ji je več različnih jugoslovanskih vojaških poveljstev zagotovilo, 
da ga bodo v nekaj dneh izpustili. Kljub temu nikoli ni dobila neposrednih novic, 
le posredne, da so ga videli na različnih mestih. Ujetnik, ki se je vrnil v Italijo leta 
1946, in imena katerega se ni spomnila, ji je zagotovil, da je bil z njenim možem 
v taborišču v Kočevju. Drugi so ji zagotavljali, da so ga leta 1949 in 1950 videli v 
Rajhenburgu in da je bil od tam premeščen v Srbijo, niso pa vedeli, ali kot vojni 
ujetnik ali politični interniranec.168
Italijanske oblasti so januarja 1953 svojemu generalnemu konzulatu v 
Zagrebu poslale seznam pogrešanih finančnih stražnikov, na osnovi katerega 
je konzulat naredil nove poizvedbe pri hrvaških in slovenskih oblasteh, pa tudi 
preko veleposlaništva pri zveznih.169 Po tem datumu ni več podatkov.
Prav finančni stražniki so tako najbolj izrazita kategorija tistih, ki so zaradi 
enačenja uniforme s storilci »plačali« za dejanja, ki so jih storili njihovi stanovski 
kolegi. So pa tudi dokaz, da je bila velikokrat usoda zajetih odvisna od volje 
neposrednega poveljujočega in ne le od ukazov vodstva.
Karabinjerji170
Od devetih karabinjerjev jih je osem pripadalo Legiji Trst. Za večino so 
ohranjeni le skopi podatki. Za 42-letnega brigadirja karabinjerjev, rojenega v 
Neaplju, ki je bil aretiran na cesti že 1. maja 1945, je navedeno, da je bil agent 
Sicherheitsdiensta. Drugi brigadir, ki je bil prav tako doma iz Neaplja, star 49
168 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 606. Pismo Camille Acanfora odvetniku, 26. 9.1952.
169 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavija, b. 606. Seznam finančnih stražnikov, priložen dopisu 
Generalnega konzulata Italije v Zagrebu, 13.1.1953 - Campo Marzio; Dopis Generalnega konzulata 
Italije v Zagrebu italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 19. 1. 1953.
170 Kraljevi karabinjerji (Carabinieri reali) so bili državna žandarmerija Kraljevine Italije, ki je imela 
policijska pooblastila tako nad civilnimi kot vojaškimi osebami. V času fašističnega režima so zatirali 
protirežimsko delovanje in opravljali okupacijske naloge v novo zasedenih področjih. Med 2. svetovno 
vojno so bili kot del oboroženih sil (pri čemer so opravljali dolžnost vojaške policije) vpleteni vbojevanje 
proti Zaveznikom. Po kapitulaciji Italije 8. 9.1943 so se razdelili, tako kot se je razdelila tudi Italija. Na 
severu je bila ustanovljena RSI, ki jih je vključila v črne brigade (ki so delovale proti partizanom), 
medtem ko so na jugu, na območju Kraljevine Italije, ustanovili Karabinjersko poveljstvo za osvobojeno 
Italijo. Zaradi njihove vloge pri padcu Mussolinija, in ker sta bili edini dve enoti, ki sta se borili proti 
nemški okupaciji Rima, Pehotna divizija Granatieri di Sardegna in 2. karabinjerski kadetski bataljon, 
so nemški okupatorji 7. 10. 1943 razpustili vse karabinjerske enote. Pozneje so jih tudi aretirali in 
poslali na prisilno delo v Nemčijo, zaradi česar seje večje število karabinjerjev priključilo italijanskemu 
odporniškemu gibanju. Od okoli 14.000 jih je med vojno padlo najmanj 2.735 in bilo ranjenih 6.500 
partizanskih karabinjerjev. V Jugoslaviji so karabinjerji ustanovili bataljon italijanske partizanske 
Divizije Garibaldi, ki je v boju izgubil več kot 80 % pripadnikov.
194 Nasilje vojnih in povojnih dni
let, pa je bil pripadnik črnih srajc in je sodeloval v rastrellamentih na območju 
Lupoglava. Aretiran je bil 3. maja 1945 in 13. septembra 1945 ustreljen v Pazinu. 
Desetnik karabinjerjev, rojen 1905 v Bariju Giuseppe Anzelmo, ki je bil 2. maja 
aretiran v zgradbi univerze v Trstu na Ulici Fabio Severo, je bil od tam »na čelu 
dolge kolone zapornikov odpeljan proti Bazovici«. 39-letni marešal karabinjerjev 
iz Gele Salvattore Fasulo, po podatkih Černigojeve pa pripadnik javne varnosti 
na Ulici Cologna, je bil aretiran 1. maja (po drugih podatkih že 30. aprila) in 
odpeljan na Sušak. Brigadir karabinjerjev Nicola Torchio in karabinjer Carmelo 
Bonnano, oba doma iz južne Italije, sta bila aretirana sredi maja v bolnici v Trstu, 
od tam poslana verjetno v Lipico in nato pogrešana.171 42-letni višji marešal 
iz Neaplja Gustavo Paracuollo je bil aretiran 1. maja 1945 v vojašnici na Ulici 
Galilei, zato so sklepali, da naj bi bil pripadnik javne varnosti. Dejansko je bil 
pripadnik karabinjerjev, ki so imeli sedež na Ulici Istria. Njegovo ženo Albino 
najdemo na seznamu sorodnikov deportiranih in »infoibiranih« maja 1945, ki so 
ga izdelale italijanske oblasti.172
Poročnik karabinjerjev iz Messine Giovanni Geraci, ki je služboval v Sežani, 
je bil aretiran 2. maja, v zaporu v Trstu zaslišan 15. maja, 20. maja pa je prišel v 
zapore Ozne v Ljubljani. Od tam je bil odpeljan 23. decembra 1945. Po podatkih 
Černigojeve je bil agent Posebnega inšpektorata javne varnosti.173 V zapore 
v Ljubljani je 21. maja 1945 prišel 39-letni karabinjerski desetnik Giovanni 
Guglielmo Burzachechi, ki je bil zajet 2. maja. Po nekaterih podatkih je bil 
pripadnik SS, »a se ne ve, ali nemške ali italijanske«. Iz zaporov je bil odpeljan 
6. januarja 1946. Černigojeva navaja, da je bil prej karabinjer, nato pa agent 
Posebnega inšpektorata javne varnosti.174 Za karabinjerja Bruna Finotta, rojenega 
leta 1926 v Milanu, pa so podatki, da je bil partizan CVL, brigada Venezia Giulia, 
aretiran 2. maja na cesti, odpeljan v Hruševje in nato pogrešan.175
Vojaki Italijanske kraljeve vojske
Za vojake Italijanske kraljeve vojske (Regio Esercito Italiano) so podatki zelo 
različni. Med njimi najdemo simpatizerja osvobodilnega gibanja Giuseppeja 
Benedetta, za katerega je Mestni osvobodilni svet Trst 14. julija 1945 posredoval 
pri komandi taborišča vojnih ujetnikov v Borovnici, naj ga izpustijo. Benedetto 
je umrl v Borovnici, nimam pa podatka, kdaj. Za druge najdemo navedbe kot: 
goreč fašist in republikin, republikanski marešal, fašist in pripadnik X MAS, 
fašist, pripadnik akcijskih skvader, kolaboracionist in informator Posebnega
171 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
172 ARS, AS 1584, ae 140,141,129; ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 695.
173 Zaporne knjige, Ozna št. 1791, zapori št. 1735, reg. št. 1171.
174 Zaporne knjige, Ozna št. 1789, zapori št. 1847.
175 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 195
inšpektorata javne varnosti, pripadnik SS, fašist in pripadnik X MAS, pripadnik 
akcijskih skvader. 44-letni kapetan topništva iz Pierisa pri Gorici je označen 
kot vohun in vojni zločinec (na listi pod št. 438), skvadrist v Pierisu ter federal 
v Ljubljani. Aretiran je bil 21. maja v Tržiču in 23. maja poslan neznano kam. 
Hkrati pa je zanj ohranjeno posredovanje Mestnega osvobodilnega sveta Trst 
javnemu tožilcu v Ljubljano z dne 13. novembra 1945, da je bil naklonjen OF.17S 
35-letni trgovec z Milj, sicer vojak 52. pehotnega polka kraljeve vojske, je bil 
odpeljan 24. maja 1945. Zanj v dokumentih navajajo, da je bil kolaboracionist in 
»informator skvadre Collotti ter SS« ter pripadnik MDT. Za 24-letnega mornarja 
vojne mornarice, kapitanija Luka Trst Silvestra Restuccia, ki je bil aretiran 10. 
maja v Sesljanu, navajajo le, daje bil fašist.176 177
Marcello Forti, rojen leta 1906 v Trstu, je bil zdravnik in poročnik 73. 
pehotnega polka. Aretiran je bil 2. maja 1945 na cesti, poslan v zapore v Coroneu 
in od tam odpeljan med 11. in 20. majem. V virih najdemo podatke, da je bil 
skvadrist, član fašistične stranke in brat »znanih bratov Forti«. Javni tožilec je 5. 
junija zahteval, da ga zaradi sojenja vrnejo iz zbirnega taborišča v Trst. Hkrati 
pa so v virih navedene razbremenilne priče, in sicer Giuseppe Scarpa, Luigi 
Faeli, Gino Bastiani, Ivo Mioc, Renato Divo, Eugenio Endrigo in Marino Rossi. 
Kaže, da je bil Marcello Forti aretiran in usmrčen zaradi dejanj, ki so jih zagrešili 
njegovi bratje. Po podatkih Černigojeve, ki tudi zatrjuje, da je bil skvadrist, je bil 
ubit skupaj s skvadristom in pripadnikom Posebnega inšpektorata javne varnosti 
v bližini Bazovice.178
Za sedem vojakov so podatki, da so bili deportirani v taborišča za vojne 
ujetnike v Borovnici. Trije so bili zajeti, ko so z legalno prepustnico potovali preko 
Trsta. Dva sta umrla v bolnici v Škofji Loki, eden julija, drugi 17. avgusta 1945. 
Za Giuseppeja Benedetta, rojenega leta 1911 v Reggiu Calabria, ki je bil odpeljan 
maja 1945 in je umrl v Borovnici, je ohranjen dopis, ki ga je Mestni osvobodilni 
svet Trst 14. julija 1945 poslal Komandi ujetniškega taborišča v Borovnici, z 
zahtevo, naj ga izpustijo, ker je njihov simpatizer.179
Drugih osem oficirjev in vojakov je pogrešanih. Ferruccio De Marco je bil 
15. maja odpeljan iz vojaške bolnice v Trstu. Za majorja Ferdinanda Gittardija, 
rojenega leta 1896, je ohranjen le podatek, da je bil 15. maja ustreljen v Villa 
Vicentina pri Vidmu.180
176 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466; AS 1583, m. 7 a. Dopis Mestnega osvobodilnega sveta Trsta 
javnemu tožilcu v Ljubljani, 13. 11. 1945.
177 ARS, AS 1584, ae 140,141,129.
178 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 35.
179 ARS, AS 1583, m. 7a. Dopisi Mestnega osvobodilnega sveta Trst Komandi ujetniškega taborišča v 
Borovnici, 14. 7.1945.
180 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
196 Nasilje vojnih in povojnih dni
Mestna straža181
Med 24 člani Mestne straže je bilo 19 pripadnikov Korpusa prostovoljcev 
svobode, ki jih obravnavam posebej. Med tistimi, ki niso sodelovali v vstaji v 
Trstu, je že omenjeni poročnik X MAS, ki je nato pripadal Mestni straži, Stelio 
Montanari, ki je bil v zaporih v Ljubljani. V zaporih v Ljubljani je bil od 21. maja 
1945 do 6. januarja 1946, ko je bil odpeljan neznano kam, tudi 25-letni pripadnik 
Mestne straže, rojen v Molfetti Corrado Binetti, ki je bil sicer zaposlen kot šofer 
v ladjedelnici v Tržiču in je bil aretiran 3. maja na cesti. Černigojeva navaja, da je 
pripadal Posebnemu inšpektoratu javne varnosti.182
Pripadnik Mestne straže na Miljah, star 30 let, aretiran 7. maja 1945, je bil 
po podatkih iz dokumentov goreč fašist in republikin ter zaupnik Collottijeve 
skvadre, ki jo je vodil »med aretacijami, ki so jih izvajali na Miljah 7. maja 
1944«. 22-letni Koprčan Ammirabile De Ponte je bil aretiran 5. maja, odpeljan v 
Koper, od tam pa 21. maja neznano kam. Pogrešan je tudi 18-letni Tržačan Silvio 
Monfalcon, ki je bil 2. maja 1945 aretiran na Trgu Oberdan.183 Mestni straži je 
pripadal tudi 35-letni nekdanji brigadir karabinjerjev v Hruševju pri Postojni, 
rojen v Dekanih Giuseppe Rondi. Tudi on je bil aretiran 10. maja 1945 na Trgu 
Oberdan v Trstu. Po nekaterih podatkih je Mestni straži pripadal tudi 52-letni 
uslužbenec Carlo Polli, rojen v Splitu, ki je v knjigi Caduti, dispersi opredeljen 
kot civilist. Narodna zaščita ga je aretirala 2. maja 1945 in odpeljala v zapore pri 
jezuitih. Bil je ubit in vržen v fojbo Jamen dol v Bazovici.184
V ljubljanskih zaporih je 28. avgusta 1945 umrl 62-letni Tržačan, trgovec in 
solastnik podjetja, ki je bil takoj po njeni ustanovitvi poveljnik Mestne straže. 
Aretiran je bil 3. maja na domu, odpeljan v zapore na Ulici Nizza, zaslišan 15. 
maja in 20. maja odpeljan v Ljubljano. Po podatkih iz virov je bil fašist in je 
ovajal pripadnike Mestne straže, ki so bili protifašisti in so jih zato internirali v 
Nemčijo.185 V ljubljanskih zaporih je bil tudi 20-letni pripadnik Mestne straže, 
rojen v Trstu. V zapornih knjigah je navedeno, da je pripadal CLN, brigada 
Venezia Giulia. Aretiran je bil 22. maja, v Ljubljano je prišel 30. maja in iz zaporov 
odpeljan 30. decembra 1945. Po nekaterih podatkih naj bi sodeloval v bojih proti 
partizanom v Vipavski dolini, potem ko se je priključil Mestni straži, pa naj bi 
županu Pagniniju priskrbel podatke o partizanskem gibanju.186
181 Mestno stražo (Guardia civica, GC) je 15. 1. 1944 ustanovil tržaški župan v času nemške okupacije
Cesare Pagnini. Financirala jo je sicer tržaška občina, a je bila pod nadzorom nemškega okupatorja.
Pagnini je načrtoval, da bi ob nemškem umiku zagotavljala obrambo pred partizanskim prodorom.
Podobni enoti sta bili že dva meseca prej z istimi cilji ustanovljeni v Kopru in Gorici.
182 Zaporne knjige, Ozna št. 1753, zapori št. 1845.
183 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466.
184 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; Cernigoi, Operazione foibe, str. 51. V virih naj bi bil naveden kot 
uslužbenec in »agent«.
185 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 285, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1726, zapori št. 1738.
186 ARS, AS 1584, ae 140,141,129; Zaporne knjige, Ozna št. 1717, zapori št. 2069.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 197
Pripadniki nemških enot
Oddelkom SS je pripadal 51-letni nekdanji pripadnik MVSN, doma iz Sv. 
Križa pri Ajdovščini. Aretiran je bil 8. maja na domu in odpeljan v Coroneo, od 
tam pa na Prestranek. Bil je »vnet fašist, ki se je prostovoljno vključil v nemško SS 
in grozil ljudem«. Iz zapora v Kopru je bil 15. maja poslan neznano kam 23-letni 
pripadnik Varnostne policije (Schutzpolizei),187 rojen v Trstu. Aretiran je bil 5. maja 
na Škofijah. Pripadnik iste veje policije je bil tudi devetnajstletni Tržačan, Giovanni 
Matteo Puissa, ki je bil 18. maja 1945 odpeljan iz bolnice v malem semenišču v 
Gorici. Pogrešan je tudi 24-letni vojak 78. pehotnega polka italijanske kraljeve 
vojske, rojen v Trstu, ki je bil po kapitulaciji Italije agent Bataljona policije Trst 
(Polizei Battalion Triest) Bruno Pergolis. Pogrešan je 25-letni podporočnik SS z 
Milj Aldo Ellero, ki je bil odpeljan 17. maja 1945. Prevajalca na nemškem poveljstvu 
v Tržiču in fašista, rojenega v Trstu leta 1925, in po materi slovenskega porekla 
Sergia Piccolija je Narodna zaščita aretirala 9. maja 1945. Do konca maja naj bi bil 
v Vipavski dolini.188 Zelo nasprotujoči so podatki za 30-letnega delavca TODT iz 
Trsta Maria Pecchiarija, ki je bil do konca leta 1944 zaposlen na pošti. Po nekaterih 
podatkih je bil aretiran v okolici Skednja v Trstu 30. aprila oziroma 11. maja, po 
drugih pa 15. aprila v Petrinjah. Po vpoklicu se je pridružil SS in bil v garnizonu v 
taborišču Rižarna v Trstu.189
Domobranci
Zaradi pomanjkanja arhivskih virov ne vemo, koliko domobrancev je bilo 
aretiranih v Trstu, saj tam za razliko od Goriške domobranci večinoma niso 
bili domačini in so se v veliki večini že pred prihodom Jugoslovanske armade 
umaknili na območje, ki so ga zasedli zavezniki. V vojašnici pri Sv. Ivanu v Trstu 
naj bi bilo po ustnem pričevanju aretiranih sto petdeset slovenskih domobrancev, 
doma iz notranjosti Slovenije. Njihova nadaljnja usoda ni znana. Na seznamu 
pogrešanih za Tržaško pokrajino je 35-letni slovenski domobranec Mario Baus, 
ki je bil rojen v Trstu in je imel čin poročnika. Odpeljan je bil maja 1945. Zanj 
ni podatkov v slovenskih virih, le navedba v knjigi Caduti, dispersi. Prav tako 
ni v slovenskih virih podatkov za 30-letnega domobranca Marija Čeha (Cecchi) 
iz Bazovice, ki je bil aretiran 1. maja 1945 v Sežani.190 V virih je kot pripadnik 
MVAC (bele garde) opredeljen 50-letni uslužbenec na Radio Litorale Adriatico,
187 Schutzpolizei je bila v času nacistične Nemčije veja Ordnungspolizei (Redarstvena policija), ki je bila 
pod poveljstvom Heinricha Himmlerja.
188 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
189 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
190 Troha, Seznami umrlih; Caduti, dispersi.
198 Nasilje vojnih in povojnih dni
rojen v Istri (Sv. Petar u šumi)191 Antonio Jurman oz. Iurman, kjer je bil med 
nemško okupacijo napovedovalec v slovenščini in hrvaščini. Bil je aretiran na 
domu in poslan v vojašnico na Ulici Donadoni, od tam pa 26. maja deportiran 
na Reko. Izvajal je »nemško propagando«, bil kolaboracionist in v »službi SS«.192
Druge enote
Med pogrešanimi sta tudi dva pripadnika militariziranega Rdečega križa. 
52-letni podnarednik Luigi Aurino, doma iz Neaplja, je bil aretiran 2. maja 1945. 
Bil naj bi agent javne varnosti. Drugi, Tržačan Rodolfo Mosetti, star 38 let, pa je bil 
aretiran 3. maja in poslan proti Reki. 8. maja je bil na domu aretiran 45-letni agent 
Gospodarske policije Giovanni Bordon, rojen v Pulju. Odpeljan je bil v vojašnico 
pri Sv. Ivanu in pogrešan.193 Med pogrešanimi je tudi pripadnica pomožnih služb 
Irena Rosandra Kralj (Carli), rojena leta 1923 v Nabrežini. Odpeljali so jo 7. maja 
v Slivno, ubili v Komnu in jo vrgli v fojbo v Temenici med Lipo in Kostanjevico.194 
Aretirana in ubita je bila skupaj s sestro Vido Kralj, šiviljo, rojeno leta 1919.195
Sodelavci italijanskega odporniškega gibanja
Med 27 sodelavci italijanskega odporniškega gibanja je 17 nekdanjih članov 
Mestne straže. Med umrlimi partizani je največ, in sicer 14, pripadnikov brigade 
CVL Venezia Giulia (med njimi deset članov Mestne straže), ki so sodelovali 
v vstaji v Trstu zadnje dni aprila 1945. Tej brigadi je pripadal 20-letni študent 
Armidio Bastianini (rojen v Fossombronu), ki je bil aretiran 22. maja na Ulici 
Segatini. V zapore v Ljubljani je prišel 30. maja in bil odpeljan »v logor Ozne« 
23. decembra 1945.196 V njegovo korist so pričali prebivalci hiše na Ulici III. 
armata 12, kjer je stanoval. Njegov soborec, prav tako študent Cesare Buscemi, 
rojen v Trstu, je bil aretiran 23. maja, v Ljubljano je prišel 30. maja in bil od tam 
po podatkih zaporne knjige odpeljan 6. januarja 1946.197 Daniele Sinigoi, ki je 
bil leta 1947 iz zaporov v Ljubljani izpuščen in se je vrnil v Trst, je v svojem 
pričevanju navedel, da je Buscemi zaradi bolezni 16. marca 1946 umrl v zaporih 
v Ljubljani. Tudi študent iz Trsta, pripadnik Mestne straže in brigade Venezia 
Giulia Mario Cumo, je prišel v Ljubljano 30. maja, iz zaporov pa je bil odpeljan 30.
191 Tržaški sedež radia je bil odprt leta 1931. Med nemško okupacijo je deloval Radio Litorale Adriatico, 
ki je oddajal v nemškem, italijanskem, slovenskem in hrvaškem jeziku.
192 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466.
193 ARS, AS 1584, ae 129, 140, 141.
194 Cernigoi, Operazione foibe, str. 49.
195 Naveden je samo v knjigi Caduti, dispersi.
196 Zaporne knjige, Ozna št. 1721, reg. št. 891.
197 Zaporne knjige, Ozna št. 1707, zapori št. 2070, reg. št. 993
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 199
decembra 1945.198 Istega dne je bil iz zaporov odpeljan Antonio De Franceschi, 
ki je bil prav tako študent in aretiran 22. maja. V njegovo korist je pričalo 12 
oseb.199 Isti enoti je pripadal trgovski pomočnik Stellio Fiabetti (Flabetič), rojen 
leta 1925 v Trstu. Zanj je v nekaterih virih najti podatke, da naj bi se udeležil 
rastrellamentov.200 Med najmlajšimi, ki so jih aretirale jugoslovanske oblasti 
maja 1945, je uslužbenec Giorgio Mercian, rojen 12. marca 1927. Tudi on je bil 
iz ljubljanskih zaporov odpeljan 30. decembra 1945.201 Le štiri mesece starejši je 
bil študent Bruno Raineri (Ranieri), ki je bil prav tako aretiran 22. maja 1945. Po 
nekaterih podatkih naj bi od Mestne straže prešel k Schutzpolizei. Ohranjena je 
zahteva javnega tožilca Mestnega osvobodilnega sveta Trst z dne 16. junija 1945, 
naj ga izpustijo. V zapore Ozne v Ljubljano je prišel 30. maja, od tam pa je bil v 
»logor Ozne« odpeljan 23. decembra 1945.202
Nekoliko nasprotujoči so podatki za 20-letnega študenta prava iz Trsta 
Giuseppeja Stancampiana, ki je bil aretiran na domu 24. maja. Pripadal naj bi tudi 
enoti X MAS, a o njem ni bilo »nič obremenilnega«, zato je 2. sektor Narodne 
zaščite 22. junija od poveljnikov postaj zahteval, naj zberejo obremenilno gradivo. 
Po nekaterih podatkih je bil poslan v Borovnico. Iz zapornih knjig pa je razvidno, 
da je 30. maja prišel v zapore Ozne v Ljubljani, 23. decembra pa bil odpeljan 
»v logor Ozne«.203 23. maja je bil aretiran in poslan v zapore v Coroneo študent 
Luigi Gino Tricarico, rojen 6. oktobra 1926 v Trstu. V Ljubljano je prišel 30. maja, 
odpeljan pa je bil 30. decembra 1945.204 Istega dne je bil odpeljan tudi učitelj Ezio 
Vecchiet, rojen leta 1923 v Trstu. Aretiran je bil že 3. maja na domu, v zapore v 
Ljubljano pa je tako kot drugi prišel 30. maja 1945.205
Če je bila skupina pripadnikov brigade Venezia Giulia aretirana 22. in 23. maja 
1945,206 poslana v zapore Ozne v Ljubljano in decembra oz. januarja 1945/46 od 
tam odpeljana neznano kam, pa tja niso deportirali pripadnikov Mestne straže, 
ki so tudi sodeloval v vstaji v Trstu, a so bili vključeni v druge enote. Pogrešani so 
trije pripadniki CVL, divizije Giustizia in libertà, brigade Foschiatti. Luigi Berti, 
rojen leta 1924 v Portoguaru, je bil aretiran že 2. maja in odpeljan v vojašnico v 
Rojanu. Po navedbah dokumentov, ki so datirani z 21. junijem 1946, so ga ubili 
v Sežani in vrgli v fojbo, po drugih pa je bil od 26. septembra 1945 v zaporih v
198 Zaporne knjige, Ozna št. 1694, zapori št. 2061.
199 Zaporne knjige, Ozna št. 1713, zapori št. 2066.
200 Zaporne knjige, Ozna št. 1718, zapori št. 2067; ARS, AS 1584, ae 129.
201 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; Zaporne knjige, Ozna št. 1722, zapori št. 2062.
202 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,130,466; Zaporne knjige, Ozna št. 1720, zapori št. 2071, reg. št. 1827.
203 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 130; Zaporne knjige, Ozna št. 1719, zapori št. 2063, reg. št. 1939.
204 Zaporne knjige, Ozna št. 1712, zapori št. 2065.
205 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; Zaporne knjige, Ozna št. 1693, zapori št. 2068.
206 Vzroka teh aretacij mi ni uspelo odkriti. Zanje je nenavadno, da so se zgodile relativno pozno, saj je 
velika večina aretacij bila izvršena v prvih dneh maja.
200 Nasilje vojnih in povojnih dni
Ljubljani, kjer je umrl.207 Tudi Federico Buzzai (Bučaj), rojen leta 1916 v Trstu, 
je bil aretiran 2. maja in poslan v vojašnico v Rojan, od tam deportiran in pri 
Vipavi ubit med poskusom bega.208 Isti dan je bil aretiran devetnajstletni Tržačan 
Giuseppe Bruno Mineo, ki naj bi bil ubit v okolici Sežane in skupaj z Luigijem 
Bertijem vržen v fojbo. Po nekaterih podatkih je pripadal organizaciji TODT, po 
drugih Mestni straži, ki naj bi ga tudi aretirala. Sodeloval je pri vstaji na občini 
in bil poslan v Rojan. Naveden pa je tudi na seznamu finančnih stražnikov, ki 
so bili aretirani v vojašnici na Campo Marzio, in je tudi zanj 2. novembra pri 
predsedniku slovenske vlade Kidriču posredoval France Bevk. Poleg tega je 
ohranjena zahteva 2. sektorja Narodne zaščite vsem načelnikom postaj, izdana 
22. junija, naj zberejo morebitno obremenilno gradivo. Bil naj bi v zaporu, na 
seznamu je vpisan pod številko 453.209
Poročnik Mestne straže, ki je pripadal diviziji Giustizia in Libertà, brigadi 
Garibaldi, Steno Pirnetti, rojen leta 1915 v Trstu, je bil aretiran 2. maja 1945 na 
občini in odpeljan v Coroneo. Tam je bil 11. maja zaslišan. Zapisnik njegovega 
zaslišanja je eden od dveh tovrstnih dokumentov, ki sta se po naključju ohranila. 
Zanj je namreč, tako kot za nekatere druge člane CLNG, ki so bili zaprti, pri 
namestniku načelnika Ozne 9. korpusa Jožetu Slugi - Lenartu 11. maja posredoval 
Boris Kraigher, takrat ključni slovenski politični funkcionar v Trstu. Kraigher v 
dopisu tudi navaja: »Po podatkih, ki smo jih dobili, so vsi zgoraj navedeni v Trstu 
vedno veljali za antifašiste. Zato je nujno, da se njihove zadeve takoj razišče in 
se jih, kolikor niso ničesar krivi, izpusti.«210 13. maja mu je odgovoril načelnik 
oddelka Ozne za Trst Stanislav Runko - Mišo, in sicer, da bodo tisti, ki so v njihovih 
zaporih, isti dan izpuščeni, da pa je bil Stevo (Steno) Pirnetti »pred nedavnim 
likvidiran«, in priložil zapisnik zaslišanja.211 V zapisniku je med drugim navedeno, 
da je bil kot pomočnik majorja tankovske enote leta 1941 v okupirani Dalmaciji
207 ARS, AS 140,141,285; AS 1818, m. 225 a; Cernigoi, Operazione foibe, str. 49.
208 ARS, AS 1584, ae 140, 285; Cernigoi, Operazione foibe, str. 49.
209 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,130,134,285; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 
2.11. 1945.
210 ARS, AS 1584, ae 126. Pismo Borisa Kraigherja Jožetu Slugi, 11. 5. 1945. Kraigherje posredoval za 
naslednje, kot sam navaja, antifašiste: »Economo, baron, star 75 let; Schiffrer, univerzitetni profesor, 
star 70 let; Schiffrer mlajši, umetnik, bolan; Baroncini, sin direktorja Assucurazioni Generali, ki je 
bil član Guardie civice, ker ga je oče na ta način rešil fronte; Valieri, nadzornik vodovoda, je bil 
aretiran zaradi neke radiostanice, ki so jo našli nekje v njegovi bližini; Zito Carmine, blagajnik pri 
Credito Italiano; Verceto Ernesto, Castello di Trieste, lastnik hotela; Francesco Isoni, star 60 let, 
izginil brez sledu; Pirnetti Stevo, je bil član Guardie Civice; Sutora, kapetan trgovske mornarice; dr. 
Velat, prokurist pri Riunione Adriatica, bil je osumljen sodelovanja z Nemci, ker se je družil z neko 
tipkarico z nemškega konzulata.«
211 ARS, AS 1584, ae 126. Pismo načelnika oddelka Ozne Trst Stanislava Runka - Miše Borisu 
Kraigherju, 13. 5. 1945. V njem je Runko zapisal: »1. Osebe: Economo, Schiffrer star. In mlaj ter 
Baroncini bodo izpuščeni tekom današnjega dne. Prav tako tudi Verceto Ernesto, lastnik hotela. /.../ 
3. Valieri, Francesco Isoni, Sutora in dr. Valant se ne nahajajo v naših zaporih, toda dal sem direktivo 
podrejenim centrom, da pregledajo, če se imenovani nahajajo v kakih drugih zaporih.«
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 201
in na Hrvaškem, in sicer v Karlovcu, Šibeniku in Splitu. Po kapitulaciji Italije je 
bil uradnik na železnici, nato pa je po njeni ustanovitvi vstopil v Mestno stražo, 
da se je tako izognil mobilizaciji v TODT. Zasliševalca sta ga takole označila: 
»nervozen, zakrknjen, tipičen avantgardist, zagrizenec. Želi in upa, da bo Trst 
skoro iztrgan iz naših rok in prišel v okvir Italije.«212 V dokumentih je ohranjena 
tudi izjava Maria Bucconija, komandanta bataljona E. Candon, in pripadnika 
GAP z dne 25. aprila 1945 (verjetno maja, op. a.), da je sodeloval s partizani. 
Navedeni sta še dve razbremenilni priči, in sicer Silvio Tomat ter Emilio Žigon. O 
tem, kolikšna zmeda je vladala v tistem času med vojno in mirom, pa nam priča 
podatek, da je hkrati javni tožilec v Trstu 5. junija 1945 zahteval, da ga privedejo 
nazaj v Trst, da bi bil sojen pred Posebnim ljudskim sodiščem.213
Brigadi Garibaldi je pripadal tudi Giovanni Nalon, rojen leta 1915 pri Padovi, 
ki je bil aretiran 2. maja na Opčinah in je junija 1945 umrl v taborišču v Borovnici. 
Pogrešani so še trije pripadniki Mestne straže, ki so sodelovali v vstaji v Trstu in 
bili aretirani 2. maja. Dario Pitacco, rojen decembra 1926 v Trstu, naj bi bil po 
nekaterih podatkih v taborišču vojnih ujetnikov v Zemunu. Tudi v njegovo korist 
sta pričala Giuseppe Bon in neki Camanli. Pogrešan je tudi Giorgio Ranieri, 
rojen marca 1924 v Trstu, aretiran 2. maja in po nekaterih podatkih deportiran v 
Borovnico. Zanj je zapisano, da seje priključil Mestni straži, zato da bi se izognil 
obvezni službi v Nemčiji, da ni bil nikoli fašist in da se je med vstajo »boril na 
občini proti Nemcem. Brat Tino se je boril v Bosni z 2. dalmatinsko brigado.« 
Ohranjena je tudi izjava matere z dne 17. januarja 1946, da je bil njegov brat 
partizan v Bosni in v nemškem ujetništvu. 2. maja 1945 je bil na občini aretiran 
Edoardo Luigi Rebulla, rojen leta 1926 v Trstu, ki je bil partizan CVL. Do 18. 
julija naj bi bil v Škofji Loki in nato do 26. septembra 1945 v zaporih v Ljubljani. 
V vstaji proitalijanskih sil v Trstu je sodeloval tudi 43-letni nekdanji desetar 
finančne straže, ki je po kapitulaciji Italije delal pri gospodarski policiji (davčna 
straža) Virgilio Saulle. Aretiran je bil 2. maja 1945. Po nekaterih podatkih naj bi 
ga pred koncem vojne ranili partizani v Furlaniji.214
Drugi pripadniki CVL
Polkovnik Italijanske kraljeve vojske Pasquale Armando Biotta, rojen leta 
1895 v Cattanzaru, je do kapitulacije Italije delal na Vojaškem sodišču v Trstu, 
po drugih podatkih pa naj bi bil poveljnik vojaškega Skladišča za obleke. Po 8. 
septembru 1943 je izstopil iz vojaške službe. Kot pripadnik brigade CVL Timavo 
(v zaporni knjigi Ozne je vpisan kot »CLN, brigada Venezia Giulia«) je sodeloval
212 ARS, AS 1584, ae 126. Zapisnik zaslišanja, 12. 5. 1945.
213 ARS, AS 1584, ae 35,140, 141, 285, 287,466.
214 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,142, 285.
202 Nasilje vojnih in povojnih dni
v vstaji v Trstu, bil 2. maja aretiran, izpuščen in 26. maja ponovno aretiran 
ter odveden v zapore v Coroneo. 30. maja je prišel v zapore Ozne v Ljubljano. 
O njegovi protifašistični dejavnosti je 29. maja pričalo več ljudi, med njimi 
tudi glavni urednik tržaškega projugoslovanskega časopisa II Nostro Avvenire 
Mario Pacor. Javni tožilec PNOO Stanko Peterin je 11. oktobra 1945 za Blotto 
posredoval pri javnem tožilcu Slovenije. Po njegovih podatkih (ki so, kot kažejo 
dokumenti, točni, op. a.), je bil v zaporu v prisilnih delavnicah v Ljubljani. Peterin 
nadaljuje: »Biotta, rojen 1895, ki po 8. septembru 1943 ni bil več v službi, je baje 
neoporečen človek. Njegovi pravijo, da je bil oproščen in da leži zdaj v bolnici 
v Škofji Loki. Če je res, da je oproščen, bi morda ne bilo zapreke, da ga svojci 
prepeljejo na domačo nego v Trst.« Upoštevali naj bi tudi njegovo starost.215 Zanj 
je v pismu Kidriču 2. novembra 1945 posredoval tudi France Bevk. Kljub temu da 
je v uvodu pisma Bevk zapisal: »Na tvojo obljubo v zasebnem razgovoru, da boš 
dal preiskati nekatere primere priprtih tržaških Italijanov, da se jih po možnosti 
izpusti, ti pošiljam seznam oseb, ki bi po mojem mnenju prišle v poštev«, in nato 
med drugimi navede tudi Blotto, je bil ta 6. januarja 1946 odveden iz zaporov v 
Ljubljani in je pogrešan. Je pa javni tožilec v Trstu 5. junija 1945 zahteval, da ga iz 
zbirnega taborišča zaradi sojenja pred Ljudskim sodiščem vrnejo v Trst.216
Poročnik 93. pehotnega polka italijanske kraljeve vojske Romano Meneghello, 
rojen leta 1912 v Trstu, je bil poveljnik brigade Venezia Giulia. Po kapitulaciji 
Italije je bil sicer blagajnik na Banco d'Italia v Trstu. Aretiran je bil 2. maja, kot je v 
svojem že večkrat citiranem pismu navedel Bevk, »na podlagi seznama, najdenega 
na kvesturi, po katerem so imeli pravico nositi orožje«. 30. maja je bil priveden v 
zapore Ozne v Ljubljani, odpeljan 30. decembra 1945.217 Po nekaterih podatkih 
so 1. maja partizani 20. hrvaške divizije zajeli in 3. maja 1945 odpeljali v Bazovico 
(kjer je bil verjetno ustreljen) Carla Dell'Antonia, rojenega leta 1913 v Trstu. Bil 
je kapetan vojnega letalstva, med vstajo v Trstu pa pripadnik brigade Venezia 
Giulia. Pogrešan je tudi nekdanji pripadnik X MAS in nato partizan Angelo Di 
Bello, študent, rojen maja 1927 v Trstu.218 Podnarednik 37. topniškega polka 
Tulio Astro Tinta, rojen leta 1918 v Trstu, je bil po kapitulaciji Italije pripadnik 
Italijanskega osvobodilnega korpusa, Bojne skupine Legnano.219 Aretiran je bil 5.
215 ARS, AS 1582, m. 3. Dopis javnega tožilca PNOO Stanka Peterina Javnemu tožilcu Slovenije, 11.10.1945.
216 ARS, AS 1584, ae 140,141,142,35,466; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2.11. 
1945; Zaporne knjige, Ozna št. 1714, zapori št. 2072.
217 Zaporne knjige, Ozna št. 1692, zapori št. 2060.
218 ARS, AS 1584, ae 140.
219 Italijanske enote, ki so po kapitulaciji Italije sodelovale z Zavezniki v bojih v južni Italiji, so bile 
združene v Italijansko sobojevniško vojsko (Esercito cobelligerante Italiano). 17. 4. 1944 so štele 
približno 22.000 mož in prevzele ime Corpo Italiano di Liberazione (Italijanski osvobodilni korpus, 
CIL). Njihovo število se je s stalnimi prihodi prostovoljcev še povečalo. 24. 9. 1944 je bil korpus 
razpuščen, namesto njega pa je bilo ustanovljenih šest divizij, poimenovanih Bojne skupine (Gruppi
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 203
maja v Št. Petru na Krasu (Pivka). Po nekaterih podatkih naj bi pripadal finančni 
straži.220
Dario Bonara, rojen leta 1911 v Brescii, je bil blagajnik na Banca d'Italia in 
je v knjigi Caduti, dispersi naveden kot civilist. Kot razberemo iz posredovanja 
Franceta Bevka, je bil aretiran prav zato, ker je bilo s seznama, ki so ga našli 
na kvesturi, razvidno, da je smel nositi orožje, kar so odgovorni neupravičeno 
razlagali kot sodelovanje z okupatorjem. Šest pripadnikov Narodne zaščite ga je 
4. maja 1945 aretiralo na domu. V zapore Ozne v Ljubljano je prišel 21. maja, v 
zaporno knjigo je vpisan kot uslužbenec in politično sumljiv, 6. januarja 1946 
pa je bil odveden in je pogrešan. Po podatkih Daniela Sinigoia, ki je bil z njim v 
zaporu, se je kot oficir CVL, brigade Venezia Giulia udeležil vstaje v Trstu in bil 
v ljubljanskih zaporih skupaj z desetimi študenti, ki so tudi pripadali tej brigadi. 
Tudi zanj je 5. junija 1945 javni tožilec v Trstu zahteval, da ga zaradi sojenja pred 
Posebnim ljudskim sodiščem pripeljejo nazaj v Trst221
Mario Ponzo, rojen leta 1885, je bil do kapitulacije Italije podpolkovnik na 
bojni ladji Riserva in član fašistične stranke, kjer pa ni imel nobenih funkcij. Po 
8. septembru 1943 je odklonil, da bi se priključil vojski RSI in je zato ostal brez 
pokojnine. Postal je sodelavec CLN Alta Italia in bil skupaj z Luigijem Podestajem 
in Arturom Bergero poslan v Trst, da bi delal v »vohunski službi Združenih 
narodov«. 4. maja 1945 je bil aretiran. 1. januarja 1946 naj bi bil »skupaj z Bergera 
Arturom in Podesta Luigijem v taborišču v Ljubljani in na razpolago posebnemu 
vojnemu sodišču«. Arturo Bergera in Luigi Podesta sta bila kasneje izpuščena. 
Za Ponza je 2. novembra posredoval tudi Bevk z obrazložitvijo, da ga je aretiral 
»zloglasni Steffé«.222 Podatkov o kraji in datumu njegove smrti ni.
Žena Maria Ponze Albina je 6. junija 1945 obiskala javnega tožilca PNOO 
Stanka Peterina, ki je še isti dan posredoval pri načelstvih Narodne zaščite in 
Ozne za mesto Trst. Povedala je, da se je 3. maja v njeni hiši oglasilo pet moških 
v civilnih oblekah in s kapami z rdečo zvezdo, in dve ženski brez pokrival. Vsi so 
bili oboroženi. Ker moža niso našli doma, so naročili, naj se naslednji dan zglasi 
na sektorju St. Luigi. Ponzo se je naslednji dan tudi javil in se ni več vrnil domov. 
26. maja je v njeno stanovanje po telefonu poklical nekdo, ki se je predstavil kot 
Mirko. Povedal je, da je njen mož v Ajdovščini, kjer dela pri Mirkovem bratu, in 
zahteval, da možu pošlje potrebščine in nekaj denarja. Čakal naj bi jo ob 11. uri v 
kavarni Milano na Ulici Giulia. Peterin je nadaljevanje njene izjave takole povzel:
di combattimento). Ena od njih je bila Bojna skupina Legnano, v okviru katere so bili 68. pehotni 
polk, 3. alpinski polk in 4. bersaljerski polk. Sodila je v okvir 2. korpusa vojske ZDA, od 23. 4. 1945 
pa v okvir 5. armade ZDA
220 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
221 ARS, AS 1584, ae 140,143, 35; AS 1589, šk. 52; Zaporne knjige, Ozna št. 1734, zapori št. 1758.
222 ARS, AS 1584, ae 140,141,139,35,466; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2.11.1945.
204 Nasilje vojnih in povojnih dni
»Pripravili smo res zavitek brez denarja in ga nesli na dogovorjeno mesto. Šele ob 
13.30 se je javil mlad, okoli dvajset let star fant, ki jeclja inje prišel z avtomobilom, 
evid. št. TS 10911. Isti dan zvečer se je zopet oglasil po telefonu Mirko ter se 
opravičeval, da se je šele zdaj vrnil v Trst. Ponovno je rekel, naj pošljejo Mariu 
Ponzi zavitek, ter naštel predmete, ki naj bi jih oddali, med drugim tudi cinkovo 
mazilo, kakršno je potreboval ing. Ponzo za mazanje nekega izpuščaja. Zahtevane 
predmete so poslali in zraven še 500 lir. Ta paket so oddali 27. maja. Dogovorili so 
se tudi za sestanek z Mirkom za 28. maj v hiši Trg Tommaseo 2/II, kjer pa kljub 
spraševanju niso ničesar vedeli o nekem Mirku. Dne 2. junija pa je prinesel neki 
deček pismo na dom na Ulici Crispi 73, kjer je bila doma samo hčerka Maria 
Clara. Hkrati pa se je oglasil tudi nekdo po telefonu in zahteval, da plačajo 60.000 
lir, dalje, če so že prejeli pismo, in naj zadevo dobro premislijo, ker sicer Mario 
Ponzo ne bo več dolgo živel. Zasledovali so dečka, ki je prinesel pismo, obenem 
pa so zadevo prijavili Narodni zaščiti v Ulici Nizza 19, kateri se je posrečilo ujeti 
enega izmed izsiljevalcev.« Peterin je v dopisu načelstvoma Narodne zaščite in 
Ozne za mesto Trst v nadaljevanju zapisal: »Ker po zgoraj navedenem izgleda zelo 
verjetno, da ing. polkovnik Mario Ponzo ni bil aretiran od naših oblasti, ampak 
da ga je aretirala in ga ima priprtega kaka izsiljevalska banda, je potrebno, da se 
čim prej ugotovi, ali ste vi izvršili aretacijo in po možnosti tudi kje se sedaj Mario 
Ponzo nahaja. Po informacijah, ki jih imamo na razpolago, Mario Ponzo sploh 
ni bil vpisan v fašistični stranki in je bil po zlomu Italije najprej brez službe, ker 
ni hotel vstopiti niti v nemško niti v italijansko republikansko službo. Njegov sin 
pa je bil pri italijanskih partizanih. Ker je zadeva nujna, prosimo za čimprejšnji 
odgovor.« Temu dopisu je priloženo tudi pismo Albine Ponze z datumom 3. junij 
1945.223 Ponza se kljub tem posredovanjem iz zaporov ni vrnil.
Študent Enrico Giannini, rojen 13. novembra 1924 v Trstu, je bil sin odvet­
nika in znanega protifašista ter partizana Luigija Gianninija. Ta je iz Trsta v 
Campobasso odpotoval 15. septembra 1943, in sicer takoj za ženo, sinom in 
hčerko, ki so jih iskali Nemci in skvadristi. Žena je bila namreč Judinja Iffet, 
z dekliškim priimkom Sadoch. Enrico je sodeloval v bojih proti Nemcem in 
fašistom na območju Monte Cassina.224 Po osvoboditvi Rima 4. junija 1944 je 
bil vojak Italijanskega osvobodilnega korpusa, od njene ustanovitve konec 
septembra 1944 Bojne skupine Legnano. Očeta so med tem ponovno vpoklicali 
in je bil s činom podpolkovnika inšpektor italijanskih čet, ki so bile vključene v 5. 
ameriško armado, po osvoboditvi pa je postal prefekt Pokrajine Ferrara.
223 ARS, AS 1582, m. 3. Dopis javnega tožilca za Slovensko primorje Načelstvu Narodne zaščite za mesto 
Trst in Načelstvu Ozne za mesto Trst, 6. 6. 1945. Pismo Albine Ponzo, 3.6. 1945.
224 Bitka za Monte Cassino (imenovana tudi Bitka za Rim) je v več fazah potekala od 17. 1. do 18. 5. 
1944.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 205
Ob koncu vojne je Enrico dobil dovolilnico za pot v Trst, kamor je prišel 10. 
maja. Zvečer 14. maja, ko se je sprehajal s svojo nekdanjo sošolko, ga je ustavila 
jugoslovanska patrulja. Ker je bil v civilni obleki in brez dokumentov, so ga 
aretirali in odpeljali v zapore v liceju Dante. Naslednji dan je profesor Luciano 
Sorti, pri katerem je bil začasno nastanjen, jugoslovanskemu častniku izročil 
dovoljenje, s katerim je dokazoval identiteto aretiranega, in to, da je legalno 
v Trstu. Častnik mu je zagotovil, da bodo Gianninija izpustili, do česar pa ni 
prišlo. Več prič je izpovedalo, da je bil kljub vztrajanju in protestu, da pripada 8. 
britanski armadi, zaslišan šele 22. maja. Čez nekaj časa je bil premeščen v drugo 
sobo, v kateri so bili tudi Antonio D'Este, zaporniški agent Ermegildo Michieli, 
dva šoferja policijskega inšpektorata, dva agenta kvesture in pristaniški vojak. 
Nekateri med njimi so imeli na telesu sledove pretepanja. Medtem ko so bili tisti, 
ki so bili zaprti v prvi sobi, 23. maja vsi izpuščeni, so bili tisti v drugi ponoči 
odpeljani. Od takrat o njem ni bilo več novic.
Iskati ga je začel tudi oče, ki se je zato vrnil v Trst. Skupaj z odvetnikom 
Ginom Marovičem je govoril s komisarjem Ložarjem in komandantom v liceju 
Dante, poročnikom Prinčičem, ki sta izjavila, da je bil njegov sin »poslan naprej«. 
Ko je zahteval več pojasnil, se je komisar za dvajset minut oddaljil in se vrnil z 
informacijo, daje bil Giannini aretiran 13. maja in 24. maja izpuščen. Po pripombi, 
da je datum aretacije napačen, in da bi se zagotovo takoj po izpustitvi javil pri 
Sortiju in nato britanskemu poveljstvu, je komisar odgovoril, daje bil izpuščen in 
da on ne more odgovarjati za to, kar se mu je zgodilo potem. Poročnik Prinčič pa 
je zagotovil, da je videl dovoljenje in da je predlagal izpustitev.
Očetu so sinovi sojetniki izjavili, da se je med zaporom obnašal dostojanstveno, 
disciplinirano in korektno, tako da proti njemu niso mogli izvajati disciplinskih 
ukrepov. Stražarji pa naj bi ga naslavljali z »badogliano, porco d'inglese«. 
Podpolkovnik Siili v dopisu svetuje, naj od odgovornih jugoslovanskih častnikov 
zahtevajo pojasnilo, zakaj so ga preselili v drugo sobo in zakaj od takrat o njem 
ni ničesar znanega. Na koncu je zapisal: »Zelo verjetno je, da je Giannini delil 
žalostno usodo tistih, ki so jih odpeljali ponoči z 22. na 23. maj neznano kam. 
Treba bi bilo raziskati usodo tistih, ki so bili z njim zaprti, da bi ugotovili njihovo 
usodo.«225
Tudi podatki v jugoslovanskih dokumentih potrjujejo, da je bil Enrico 
Giannini aretiran 14. maja in odpeljan v licej Dante, kjer je ostal do 22. maja. 
Potrjujejo tudi, daje sodeloval v bojih proti Nemcem na območju Monte Cassina, 
da je bil pripadnik redne zavezniške vojske in na dopustu v Trstu. Potrjujejo tudi, 
da je bil po izjavah sojetnikov zaslišan šele 22. maja, prestavljen v drugo sobo in
225 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 604. Dopis načelnika urada podpolkovnika O. Sillija, ni 
datuma; Dopis italijanskega vojnega ministrstva zunanjemu, 11. 9. 1945.
206 Nasilje vojnih in povojnih dni
odpeljan skupaj z drugimi, ki so jih obtoževali fašizma, medtem ko so bili prvi 
izpuščeni. Ohranjenih je tudi več izjav prič o tem, da je bil protifašist.226
Javni tožilec za Slovensko primorje Stanko Peterin je 11. junija 1945 tajništvu 
PNOO poslal poročilo o preiskavi glede pogrešanega Enrica Gianninija. V 
njem je zapisal, da je javni tožilec prvo vlogo glede Gianninija dobil 24. maja. 
Iz nje je bilo razvidno, da so ga aretirale vojaške oblasti, zato je ugotovil, da 
javno tožilstvo ni pristojno za preiskavo in so zato vlogo še isti dan poslali »na 
pristojno mesto s priporočilom, da se zadeva reši«. Podobno vlogo so poslali še 
28. maja. Komandant mesta Trst generalmajor Dušan Kveder je 4. junija zahteval, 
da se vprašanje Gianninijeve usode temeljito razišče, in preiskavo poveril javnemu 
tožilstvu. 5. junija 1945 je preiskavo osebno prevzel javni tožilec za Trst Alfonz 
Dolhar. Do 11. junija so v preiskavi ugotovili, da je vojaška patrulja 13. maja zvečer 
na Trgu Ponterosso aretirala Enrica Gianninija, ker je bil brez vojaških dokumentov 
in v civilni obleki. Nekaj dni po aretaciji gaje zaslišal komisar te enote: »Po njegovih 
poizvedbah je Giannini izjavil, da pripada neki italijanski diviziji ter da je v Trstu 
na dopustu, ni pa navedel, da je pripadnik 8. britanske armade. Iz dokumentov, 
ki jih je prinesel profesor Luciano Sorti, pri katerem je stanoval, je mogel komisar 
ugotoviti, da gre za italijansko divizijo Legnano. 21. maja je isti komisar ponovno 
zaslišal Gianninija, spominja se, da je dal nalog, da ga zaradi nediscipline 
premestijo v drugo celico. Po končani preiskavi je bil dan nalog, da se Gianninija 
izpusti, kar se je zgodilo 24. maja zvečer pred policijsko uro. Glede navedenega 
naloga soglašajo izpovedbe prič, kakor je isto razvidno iz seznama aretirancev, ki 
ga je vodila vojaška enota, ki je Gianninija aretirala. Ker se dopušča možnost, da 
je bil po izpustitvi ponovno aretiran od kakšne druge vojaške patrole, je bil na to 
opozorjen podpolkovnik pomočnik komandanta mesta Trst Ivan Lokovšek Jan, ki 
je na zaslišanju 6. junija izjavil, da so enote 4. armade ob osvoboditvi zajele večje 
število bivših pripadnikov sovražnih sil ter da je osnovana posebna komisija za 
pregled taborišč vojnih ujetnikov, ki posluje pod njegovim predsedstvom. V okviru 
te komisije je trenutno zaposlenih več kot 100 oseb. Njen namen je, da omogoči 
čimprejšnjo izpustitev vseh tistih, ki niso zakrivili zločinov proti civilnemu 
prebivalstvu. Člani komisije so že pregledali taborišča na Primorskem, on sam pa 
je še posebej iskal pogrešanega Gianninija inje našel več oseb s tem priimkom, a ne 
pogrešanega. Zdaj so na vrsti taborišča v Jugoslaviji in bo šel v kratkem tja. Javno 
tožilstvo je imenovalo tudi posebno komisijo.«227
Podobne so tudi navedbe v dopisu političnega komisarja v štabu 4. armade, 
ki je bil 4. julija 1945 poslan Centralnemu komiteju KPS. Tudi v njem govorijo
226 ARS, AS 1584, ae 140,141,146.
ITI ARS, AS, 1582, m. 3. Dopis javnega tožilca za Primorje Stanka Peterina Tajništvu PNOO, 11.6.1945. 
Poročilo o preiskavi v zadevi Enrico Giannini.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 207
o Kvedrovem sporočilu, da je »v ujetniških taboriščih več ljudi iz Trsta, ki niso 
vojni zločinci, še več, med njimi so tudi takšni, ki so se borili na naši strani in bili 
razoroženi v prvem naletu naše vojske«. Zaradi tega je prišlo do ostrih političnih 
problemov, zato so hitro ustanovili komisijo, »v kateri so podpolkovnik Jan 
Lokovšek, komandant divizije Garibaldi in predstavnik Ozne, ki je imela nalogo, 
da pregleda vsa ujetniška taborišča in naredi spisek ljudi, ki jih je treba izpustiti. O 
tem vprašanju smo iskali navodila tudi na generalštabu. Dobili smo direktivo, da 
spustimo iz ujetniških taborišč tiste Italijane, ki so po rodu iz Slovenskega primorja 
in ki niso vojni zločinci. Obvestili smo tudi 2. armado, da so med ujetniki tudi 
naši ljudje. Čez nekaj dni smo dobili spisek 208 ljudi, ki bi jih morali izpustiti, in 
najavljeni so bili novi seznami. Z dopisom 9. 6. smo odobrili izpustitve in ga poslali 
Komandi mesta Trst, ki je sprejem dopisa potrdila. A po tem ni nihče več od nas 
zahteval dovoljenja za izpustitev, niti nas ni obvestil, ali so ljudje, za katere smo dali 
dovoljenje, res izpuščeni. Mi smo mislili, da bo to izvršeno takoj, ker nas je Kveder 
obvestil, da bo drugače izbruhnil upor. Sprejeli bomo ukrepe, da ugotovimo, 
kje so spiski, ki jih je sestavila komisija na čelu z Lokovškom in če jih najdemo, 
bomo odobrili izpustitev. V primeru, da ne bomo mogli uporabiti izsledkov stare 
komisije, bomo morali ustanoviti novo. V vsakem slučaju bo delo zdaj oteženo, ker 
je glavnina ujetnikov premeščena na območje 2. armade, zato bomo morali iskati 
tudi njeno pomoč. Prosimo vas, da nam z vaše strani pomagate pri tem delu in to 
preko Ozne, ki je ujetniška taborišča varovala.«228
Luigi Giannini je 3. avgusta 1945 pisal komandantu mesta Ljubljana, 
polkovniku Janu. V pismu ga ponovno sprašuje za sinovo usodo in zahteva, da 
poročnik Prinčič in komisar Ložar zadevo pojasnita. V imenu človečnosti in 
pravice se sklicuje na polkovnikovo solidarnost z žalujočim očetom in apelira, 
da preiščejo taborišča vojaških in civilnih ujetnikov. Naslednji dan pa je tajništvo 
PNOO Narodni vladi Slovenije poslalo njegovo pismo maršalu Titu. Franc Štoka 
je v spremnem dopisu, ki ga je naslovil na šefa kabineta ministra za notranje 
zadeve, zapisal: »Obračamo se na vas s prošnjo, da ustrezite, v kolikor je v vaši 
moči, želji gospe Iffet Giannini, ženi znanega antifašista in našega simpatizanta, 
kateri je imel nesrečo, da je njegov sin bil odpeljan po četah IV. armije. Štiri 
mesečno iskanje je zaman. Ni mogoče ga izslediti. Prosili bi vas, da se pobrigate 
za zadevo, katera je za nas precejšnjega političnega pomena, ker je pač nujno, da 
se družini pove nekaj konkretnega. Eventualno tudi najhujša nesreča je boljša 
kot ta negotovost.« Nato navaja podatke o pogrešanem in nadaljuje: »Ponovno 
priporočamo, da se gospe Giannini da eno zadoščenje in se ji odkrije ono 
negotovost, katere žrtev sta ona in njen mož. Želja gospe Giannini bi bila dobiti 
udijenco pri Maršalu Titu, to pa ni v naši kompetenci. V kolikor je to v vaši, vas
228 ARS, AS 1589, šk. 52. Dopis politkomisarja v štabu 4. armade CK KPS, 4. 7. 1945.
208 Nasilje vojnih in povojnih dni
naprošamo, da tozadevno intervenirate z malim priporočilom.« 229 Podatkov o 
tem, ali je družina dobila kakšen odgovor, nimam, ostaja pa dejstvo, da se Enrico 
Giannini ni vrnil.
V knjigi Caduti, dispersi je med pogrešanimi tudi Slovenec Mario Spacal, 
rojen 25. junija 1921 v Trstu, ki je bil po njihovih podatkih bersaljer vojske RSI, 
bataljona Volontari Benito Mussolini, in s skupino drugih ranjencev 18. maja 
1945 odpeljan iz bolnice v malem semenišču v Gorici ter pogrešan. V slovenskih 
dokumentih najdemo podatke, da je odšel v partizane zadnje dni julija 1944 in bil 
v Gradnikovi brigadi. Bersaljerji omenjenega bataljona so ga januarja 1945 ujeli v 
okolici Tolmina. Ker je bil ranjen, je bil najprej mesec dni v bolnici v Tolminu in 
nato v bolnici v malem semenišču v Gorici. Tam gaje 17. maja 1945 obiskal oče,
19. maja pa ga ni več našel. Njegov brat Andrea, rojen leta 1923 v Trstu, je kot 
partizan brigade Gramsci v sestavu divizije Garibaldi Natisone 23. marca 1945 
padel v boju z Nemci na Blegošu. V virih so tudi podatki, da je družina »vedno 
delala za OF«.230
Taborišče Borovnica
V taborišču v Borovnici so vojni ujetniki sprva živeli v na pol podrtih 
barakah, brez osnovne higiene, zadostne vode in hrane, bili so slabo oblečeni 
in izpostavljeni nasilju stražarjev. Hitro so se širile bolezni. Do konca julija naj 
bi umrlo že 50 ujetnikov, več ujetnikov je bilo tudi usmrčenih. Po pričevanju 
izpuščenih so stražarji julija 1945 usmrtili dve skupini, v katerih je bilo 30 in 20 
ujetnikov. Terorja nad ujetniki niso izvajali le jugoslovanski stražarji, ampak tudi 
izbrani ujetniki sami. Hkrati pa je bilo do konca julija 1945 okrog 1200 ujetnikov 
že izpuščenih, mnogi med njimi bolni in shujšani.231
22. avgusta 1945 je prišlo v Videm 498 ujetnikov iz Borovnice, ki so bili 
aretirani v prvih dneh maja 1945 na območju Julijske krajine. V izjavah opisujejo, 
da niso smeli pošiljati sporočil, da je primanjkovalo pitne vode, da so dobivali na 
dan liter in pol juhe, da so morali delati pri obnovi mostu, pri čemer so jih stražarji 
mučili, da je bil vsake toliko kdo, ki je skušal zbežati, ustreljen, pa tudi tisti, ki
229 ARS, AS 1583, m. 7a. Pismo Luigija Gianninija polkovniku Janu, Komandantu mesta Ljubljana, 3.8. 
1945; Dopis tajnika PNOO Franca Štoke šefu kabineta ministrstva za notranje zadeve, 13. 9. 1945.
230 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 142, 466; Andrea Spacal, v: Caduti, dispersi, str. 570.
231 ASDMAE, AP 1946-1950, Jugoslavia, b. 23. Splošno poročilo o ustanovitvi ujetniških taborišč za 
Italijane v Jugoslaviji in o pogojih v njih, februar 1947; b. 8. Poročilo Elene Marsan: Ne pustimo 
umreti naših bratov, 1. 7. 1945; b. 34. Izjave nekdanjih ujetnikov iz taborišča v Borovnici; b. 13. 
Dopis: Novice iz Jugoslavije, 13.12.1945. Navajajo imena 4 ujetnikov, ki so bili ustreljeni, in tudi, da 
so 24. 6. iz taborišča odpeljali v Šentvid pri Ljubljani vse oficirje, skupaj 47. Ti so bili nato prepeljani 
v Petrovaradin pri Novem Sadu; b. 12. Poročilo Carla Chellerija: Slovanska zbirna taborišča, 28. 7. 
1945; NA, FO 371/48953 R181361/15263/92. Poročilo Preiskovalnega odbora za Julijsko krajino, 1. 
del, 27. 9. 1945.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 209
je skušal le pobirati sadeže. Spali so na tleh. Položaj naj bi se začel izboljševati, 
potem ko so v Italiji začeli izhajati članki o taborišču.232
Slovenske oblasti so tudi zaradi govoric o Borovnici, ki so se širile po Julijski 
krajini in Italiji, ukrepale. Vodilni slovenski funkcionar v Julijski krajini Boris 
Kraigher je 21. junija 1945 v pismu predsedniku slovenske vlade Borisu Kidriču 
izpostavil: »Kako je z Borovnico? Stvar nam tu veliko škodi. Govori se o njej 
kot včasih o Dachauu.« Kidrič mu je še isti dan poslal odgovor, v katerem je 
zatrdil, da so glede Borovnice ukrenili vse potrebno.233 Razmere so se postopoma 
izboljševale, obenem pa so taborišče počasi izpraznjevali. Do jeseni 1945 so 
večino ujetnikov že izpustili ali pa so jih premestili v druga taborišča za vojne 
ujetnike. V Borovnici, ki je bila podrejena odseku za vojne ujetnike 4. armade, je 
bilo tako 21. oktobra 1945 le še 352 ujetnikov, hrana je bila takrat sicer zadostna, 
a enolična, oprema pa nezadostna, saj so ujetniki še vedno ležali na deskah in je 
manjkalo odej. Bile pa so peči v barakah. Higiena je bila na nizki ravni, vendar se 
je izboljševala.234 Avgusta 1946 so taborišče razpustili.235
Civilisti
Med 126 civilisti j e nekaj več kot polovica (68) takih, za katere v jugoslovanskih 
virih najdemo podatke o fašističnem delovanju ali kolaboraciji z Nemci. Med 
temi so vodilni funkcionarji fašistične stranke, osebe, ki so označene kot 
pripadniki nacifašistične policije, uslužbenci podjetij, opredeljeni kot fašisti ali 
kolaboracionisti, skvadristi, antemarcia, svetovalci na kvesturi, župan Semiča 
med italijansko okupacijo, vohuni in gestapovski agentje ter drugi.
Šest pogrešanih civilistov, za katere so navedbe v virih obremenjujoče, je bilo
20. in 21. maja deportiranih v zapore Ozne v Ljubljani. Med njimi je 45-letni 
uslužbenec iz Trsta, ki je 12. decembra 1945 v zaporu umrl. Aretiran je bil v noči 
na 14. maj in še isto noč zaslišan. Slovenski dokumenti navajajo, da je bil fašist 
in antemarcia, Černigojeva pa, da je bil pripadnik MDT in uslužbenec fašija v 
Ljubljani.236 V zapornih knjigah je kot trgovski poslovodja v Delavskih zadrugah 
(Cooperative operaie, COOP) in fašist opredeljen 39-letni Pirančan, ki je bil iz 
zaporov v Ljubljani odpeljan 6. januarja 1946. Aretiran je bil 6. maja na domu. Od
232 ASDMAE, AP 1931-1945, Jugoslavia, b. 146. Razne izjave izpuščenih vojnih ujetnikov, 12. 9. 1945; b. 
146. Poročilo Vrhovnega štaba Italijanske kraljeve vojske, september 1945. Poročilu je priložen tudi 
seznam s 50 imeni tistih, ki naj bi umrli v Borovnici.
233 ARS, AS 1529, šk. 1. Pismo Borisa Kraigherja Borisu Kidriču, 21.6. 1945; isto, pismo Borisa Kidriča 
Borisu Kraigherju, 21. 6. 1945.
234 ARS, AS 1487, ae 5149. Poročilo Ozne, štaba za repatriacijo, o stanju italijanskega taborišča v 
Borovnici, 21.10.1945.
235 La Voce libera, 19. 8. 1946, Taborišče v Borovnici so razpustili.
236 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 143, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1745, zapori št. 1704; Cernigoi, 
Operazione foibe, str. 59.
210 Nasilje vojnih in povojnih dni
leta 1934 je bil član fašistične stranke, na seznamu »pripadnikov nacifašistične 
policije«, upravitelj in »ovaduh«. Hkrati pa je epuracijski odbor v Delavskih 
zadrugah zbral izjave trinajstih oseb, ki so pričale v njegovo korist.237 42-letnega 
osnovnošolskega učitelja so pripadniki Narodne zaščite aretirali na domu. Bil je 
na seznamu »pripadnikov nacifašistične policije«, član PFR in ovaden Posebnemu 
porotnemu sodišču ZVU. Iz zaporov je bil odpeljan 30. decembra 1945.238
Med seboj se nekoliko razlikujejo podatki za 33-letnega gradbenega inženirja 
iz Šibenika Daria Rossija, ki je bil aretiran 14. maja v Trstu, odpeljan v zapore v 
Coroneju in nato na Prestranek. Po podatkih v zaporni knjigi so ga 15. septembra 
1945 poslali v Zagreb oziroma Beograd, po podatkih projugoslovanskih 
organizacij v Trstu pa je bil zaradi svojega fašističnega delovanja pred ljudskim 
sodiščem v Šibeniku obsojen na dvajset let prisilnega dela.239 Bolj določne 
so obtožbe proti 47-letnemu časnikarju na radiu Litorale Adriatico in potem 
na Radio Franz,240 doma iz La Spezie, ki je bil aretiran 6. maja, iz zaporov pa 
odpeljan 6. januarja 1946. Bil je kolaboracionist, fašist, vohun Ovre in SS, izvajal 
je fašistično propagando in že leta 1932 »ovadil Greattija, Maovaza, Mianija, 
Gentilija, Micolija, Fellugo, Fogarja, Alberghetta, Duchija, Zurcha, Angeluccija, 
Lovisata, Lughija«. Černigojeva piše, da je ob prihodu Nemcev vrhovnemu 
komisarju Operacijske cone Jadransko primorje napisal pismo in mu kot izkušen 
novinar ponudil sodelovanje.241 Pri tržaškem časniku II Piccolo je bil zaposlen 
linotipist, rojen 1893 v Livornu, ki je bil aretiran 4. maja 1945 in 17. maja zaslišan. 
Bilje kolaboracionist. Iz zaporov je bil odpeljan 30. decembra 1945.242
Dne 14. maja je bil na Ulici Donadoni aretiran 53-letni industrialec iz Trsta 
Ermanno Callegaris, ki je bil zaslišan še isti dan. 20. maja je prišel v zapore v 
Ljubljani, kjer je umrl 15. januarja 1946. Med italijansko okupacijo Ljubljanske 
pokrajine je bil politični tajnik fašistične stranke v Vinici, po vrnitvi v Trst pa imel 
stike z Gestapom, a je rešil »življenje tovarišu Ermanu Solieriju in obvestil večkrat 
tovariša Franchija Rica o ukrepih policije proti njemu, da seje lahko izognil aretaciji. 
Ni podatkov o tem, da bi izvedel kriminalna dejanja.«243 V zaporih v Ljubljani pa je 
12. aprila (po drugih podatkih 30. marca) 1947 umrl 45-letni kurir, rojen v Tomaju, 
Francesco Oberti, ki je po navedbi virov delal proti partizanom.244
237 ARS, AS 1584, ae 140, 141,466; Zaporne knjige, Ozna št. 1798, zapori št. 1849.
238 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 143, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1733, zapori št. 1699.
239 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; Zaporne knjige, Ozna št. 2441.
240 Cernigoi, Operazione foibe, str. 17.
241 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 466; Zaporne knjige, Ozna št. 1742, zapori št. 1716; Cernigoi, 
Operazione foibe, str. 17.
242 ARS, AS 1584, ae 140, 129, 143; Zaporne knjige, Ozna št. 1747, zapori št. 1734.
243 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 131 (Dokument 3 c o aretaciji 14. 5. 1945 ponoči), 466; Zaporne 
knjige, Ozna št. 1749, zapori št. 1705.
244 ARS, AS 1584, ae 141, 129; Zaporne knjige, reg. št. 1559.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 211
Direktor menze pri Jadranski zavarovalniški družbi (Riunione Adriatica di 
Sicurtà) iz Trsta Pietro Laghi, star 42 let, je bil aretiran 2. maja v občinski palači 
in naslednji dan zjutraj odpeljan v Sv. Ivan. Vodstvo 2. sektorja Narodne zaščite 
je od komandantov postaj 22. junija zahtevalo, da zberejo morebitni obremenilni 
material, in pripisalo, da je v zaporu, v seznamu je naveden pod številko 376. 
Od leta 1932 je bil član fašistične stranke. V njegovo korist so pričale tri osebe. 
Isti dan je bil na domu aretiran in odpeljan v zapore v Coroneju, kjer naj bi ostal 
do 15. maja, tudi 31-letni carinski inšpektor, rojen v Neaplju Renato Notari, za 
katerega v jugoslovanskih virih zapišejo: »Bil je član PNF od 1937, drugo ga 
ne bremeni. Med ljudmi, ki so ga aretirali, je bil tudi sosed /.../, ki se je 14 dni 
pred osvoboditvijo vrnil z dela v Nemčiji. Izjavil naj bi, da je bil /.../ član SS. 
Obtožbe na njegov račun so neutemeljene«. Černigojeva piše, da je bila oseba, ki 
ga je prijavila jugoslovanskim oblastem kot pripadnika SS, nato v postopku pred 
sodiščem. Iz dokumentov sojenja je razvidno, da se je Notari hvalil, da je pripadal 
SS, dejansko pa naj bi bil le bahač in je tako laže nadaljeval s poneverbami in 
grožnjami.245 Pogrešan je tudi 52-letni poveljnik mestnih gasilcev v Izoli, ki je 
imel stalno bivališče v Trstu Giusto Matani. Iz Izole so ga 4. maja 1945 deportirali 
v Piran in nato v Koper, kjer je ostal do 24. maja. Posebni javni tožilec je 5. junija 
zahteval, naj ga iz zbirnega taborišča vrnejo v Trst, da bi mu tam sodili.246
V dokumentih je nekaj pogrešanih civilistov označenih le kot »fašist«, tudi 
35-letni uslužbenec iz Trsta Rudolfo Blasina, za katerega Černigojeva navaja, daje 
bil vržen v fojbo na Taboru pri Opčinah. Med njimi je 43-letna učiteljica klavirja 
Licia De Furlani, ki je bila aretirana 2. maja na domu, 47-letni prodajalec sadja, 
rojen v Bariju Emanuele De Sario, ki je bil aretiran 23. maja v svoji trgovini in po 
nekaterih podatkih odpeljan v bolnico na Reki, 63-letni delavec - livar Guglielmo 
Enste, ki je bil 4. maja aretiran v tovarni San Andrea in odpeljan v zapore na Ulici 
Tigor, 53-letni uslužbenec ACEGAT iz Trsta Guglielmo Guido Lazzari, ki je bil 
4. maja aretiran na Ulici Imbriani in poslan v vojašnico pri Sv. Ivanu, ter lastnik 
trgovine na Reki Giovanni Rathofer, ki je bil aretiran 28. maja, poslan na Reko in 
tam ubit.247
Ker je bil v času italijanske okupacije svetovalec kvesture v Ljubljani, je bil 
v Bazovici aretiran 40-letni trgovski zastopnik in odpeljan na Prestranek. Po 
kapitulaciji Italije je živel v Trstu, bil je kolaboracionist, na njegovem domu »so 
ga obiskovali Nemci«. 15. maja sta bila aretirana tudi 21-letni mehanik Aldo 
Giorno, rojen v Portoguaru, in 23-letni šofer na Kvesturi Trst Eridanio Marsilli.248 
41-letni Koprčan je bil aretiran 12. maja in odpeljan v Licej Dante, od tam pa
245 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 142, 130, 466; Cernigoi, Operazione foibe, str. 17, 18.
246 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466.
247 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466.
248 ARS, AS 1584, ae 140,141,129.
212 Nasilje vojnih in povojnih dni
v noči na 23. maj 1945. Bil je uslužbenec, federal249 v Gorici in »sekretar GUF 
Trst, član vodstva PNF Trst /.../ nazadnjak, ostati mora v zaporu, seznam 
pripadnikov nacifašistične policije«. Učitelj, doma iz Catanie, star 44 let, je bil 
med ustanovitelji republikinskih fašijev in podsekretar PNF. Odpeljan je bil 25. 
maja 1945, deportiran v Koper in pogrešan. Zagrizen fašist, »vohun nacistične 
policije, povzročil je aretacije več tovarišev«, je bil upokojenec iz Reggia Calabrie, 
ki je bil 3. maja 1945 odpeljan v Beliano di Pieris (Gorica) in je pogrešan. Tudi 
35-letni strežnik v psihiatrični bolnici v Trstu, rojen v Benetkah, ki je bil aretiran 
2. maja na cesti, odpeljan v Coroneo in od tam 14. maja neznano kam, je bil 
»ovaduh politične policije in SS, pri katerih je bil v službi. Ovadil je tovariša Carli 
Alessandra in Cattaruzza Giovannija.« Zaupni agent SS in Ovre je bil 22-letni 
vodovodni inštalater z Milj, ki je delal v ladjedelnici Sv. Roka in aretiran 6. maja 
1945. Pogrešan je tudi 55-letni učitelj, ki je bil odpeljan 4. maja 1945 in je bil v 
taborišču v Marezigah, po drugih virih pa odpeljan na Kozino. Bil je podesta v 
Dekanih in skvadrist. Dne 2. maja 1945 je bil v Ilirski Bistrici aretiran in poslan 
v Lokev, od tam v Postojno in verjetno nato v Ljubljano 47-letni sekretar Gozdne 
uprave Snežnik, doma v Trstu, Eugenio Nauta. Pred tem je bil komisar Kvesture 
v Ilirski Bistrici. Pogrešan je tudi 48-letni funkcionar na trošarinskem uradu v 
Zavijah, rojen vEboliju, ki je bil odpeljan 4. maja. Zanj zatrjujejo, daje »tiraniziral 
ljudi, posebno Slovane«.250
Zato, ker je kot uslužbenec kvesture na Reki leta 1942 »prijavil političnemu 
komisarju Biancorossiju rodoljuba Boštjančič Franja, da je partizan, ki je bil nato 
aretiran«, je bil obsojen Mario Sposta, rojen 1889 v Trstu, kije bil ob aretaciji maja 
1945 uslužbenec Kvesture Trst. Obsodilo gaje 11. junija 1945 Vojaško sodišče za 
Hrvaško primorje in Reko (Sud 25/45), kar je 27. junija potrdilo Vrhovno sodišče 
IV. armade IL (Sud 51/45), in sicer na deset let strogega zapora. Umrl je v zaporu 
v Mariboru 28. maja 1947. Ti podatki se deloma podvajajo s podatki za Maria 
Luigija Stirbocka, ki je bil rojen leta 1880 v Trstu. V knjigi Caduti, dispersi je 
podatek, daje bil delavec v ILVA, odpeljan 19. maja 1945 na Miljah in deportiran. 
Po nekaterih podatkih ga je Narodna zaščita aretirala 25. maja. Tudi zanj v 
mapi Tuji državljani, ki je v arhivu Ministrstva za pravosodje, navajajo, da je bil 
policijski uslužbenec in 11. junija obsojen pred Vojaškim sodiščem Jugoslovanske 
armade za Hrvaško primorje in Reko (Sud 25/45), kar je 27. junija potrdilo VS IV. 
armade (II - Sud 51/45), na 10 let strogega zapora, »ker je kot uslužbenec kvesture
249 Federalni tajnik (segretario federale, navadno poimenovan kot federal). Federacije bojnih fašijev
(Federazioni dei fasci di combattimento) so bile organizacijske oblike PNF, ki so se na pokrajinski 
ravni združevale bojne fašije. Ti so bili osnovna organizacijska struktura stranke. Po statutu PNF je 
bil federal v hierarhiji stranke na četrtem mestu. Imenoval gaje na predlog sekretarja PNF Mussolini. 
Bil je član Nacionalnega strankinega sveta (Consiglio nazionale del partito) in od 1939 tudi Zbornice 
fašijev in korporacij (Camera dei fasci e delle Corporazioni).
250 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,466.
Troha: Pogrešani: kdo so bili Ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 213
na Reki leta 1942 prijavil političnemu komisarju Biancorossiju rodoljuba Franja 
Boštjančiča kot partizana, kateri je bil nato aretiran«. Z odlokom Vojne uprave za 
Hrvaško primorje in Reko št. 459/45 je bil 20. novembra 1945 pomiloščen na 8 
let. 13. februarja 1947 je umrl v Kazenskem popravnem domu Maribor.251
V Trstu je bil maja 1945 aretiran 44-letni civilist iz Pazina. O njem je Narodna 
zaščita iz Pazina 30. junija obvestila Narodno zaščito v Trstu, da je »navidezno 
sodeloval s partizani, a je delal za okupatorja in bil gestapovski agent«. Zaradi 
njega naj bi bilo v Pazinu obešenih okrog dvajset ljudi. Zahtevajo, da ga predajo, 
ker je po njihovih podatkih bil v zaporih v Coroneju.252 Kot kolaboracionist je 
v dokumentih opredeljen tudi 45-letni uslužbenec na železnici iz Trsta, ki so ga
21. maja na domu aretirali ljudje iz »2. sektorja Villa Segré« in je bil po nekaterih 
podatkih v zaporu na Reki. Kolaboracionist naj bi bil tudi 49-letni civilist, 
rojen v Nemčiji, Giacomo Fischer. Da je dejansko sodeloval z Nemci, je malo 
verjetno, saj je po nekaterih podatkih bil Jud. Kolaboracionist je bil po podatkih 
Černigojeve tudi 61-letni Tržačan Alberto Cerqueni, ki so ga 6. maja aretirali na 
njegovem domu. Po drugih podatkih pa so ga partizani aretirali že decembra 
1944 ali januarja 1945.253
Edina ženska v tej skupini, 21-letna Tržačanka, je bila aretirana 6. maja 1945, 
ubita in vržena v fojbo pri Gropadi.254 Bila naj bi kolaboracionistka in vohunka iz 
Lonjerja. Kot piše Černigojeva, je bila ubita skupaj s tremi pripadniki Posebnega 
inšpektorata javne varnosti. Za te usmrtitve je bil osumljen njen zaročenec D. P., 
ki naj bi jo ubil iz ljubosumja, saj naj bi imela raje enega med tremi ubitimi. Ker pa 
so jo videli hoditi okrog z nekaterimi pripadniki Posebnega inšpektorata, je bila 
osumljena, da je Collottijevi skvadri izdala bunker v Lonjerju, skrivališče, ki so ga 
partizani uporabljali za počitek. Pri napadu na bunker so bili ubiti trije partizani, 
med njimi tudi oče D. P.255 Z Nemci je kolaboriral tudi nekdanji polkovnik v ruski 
carski vojski Sergio Dubenko, rojen leta 1887 v Armoviru (ZSSR), ki je živel na 
Miljah in bil deportiran 26. maja 1945.
Med umrlimi je tudi nekaj oseb, ki so bile zaposlene na raznih okupatorjevih 
institucijah, največ kot prevajalci v represivnem aparatu. Tako je bil aprila 1945 na 
Malem Lošinju aretiran in od septembra 1948 v ujetništvu v Beogradu pogrešan 
33-letni prevajalec na nemškem poveljstvu v Trstu Mario Giorgi. Iz Vodnjana je 
bil doma 47-letni prevajalec pri nemški vojski (Wehrmachtu) Domenico Toffetti,
251 Arhiv Ministrstva za pravosodje RS, m. Tuji državljani.
252 ARS, AS 1584, ae 130.
253 Cernigoi, Operazione foibe, str. 24.
254 V fojbo v Gropadi in tisto v Padričah je bilo vrženih, potem ko so bile ustreljene, v različnih obdobjih 
enajst oseb. Proti krivcem teh dejanj je bil skupen proces, ki se je zaključil 20. 6. 1947 in na katerem 
so bili obtoženi obsojeni v odsotnosti. Italijanski predsednik Sandro Pertini jih je kasneje amnestirah
255 ARS, AS 1584, ae 129, 141, 140; Cernigoi, Operazione foibe, str. 49.
214 Nasilje vojnih in povojnih dni
ki je bil odpeljan maja 1945 in ubit ter vržen v fojbo Jamen dol pri Bazovici.256 
30. aprila je bil v Sesljanu aretiran 54-letni prevajalec pri oddelkih nemške vojske 
v Sežani, doma iz Kotorja Eugenio Valcini - Valčič, za katerega pišejo, da je bil 
»pronemško usmerjen«.257
Dva prevajalca pri nemškem poveljstvu, oba rojena v Trstu, stara 60 in 50 
let, eden od njiju je bil tudi pripadnik črnih brigad (Antonio Micolini - Nicolini, 
Aldo Ullrich), sta bila 20. maja odvedena v zapore Ozne v Ljubljani. Eden je bil od 
tam odpeljan 6. januarja 1946, drugi pa 23. decembra 1945.258 V službi Nemcev je 
bil tudi 31 -letni mehanik, rojen v Varaždinu Mario Costanzo, ki je bil odpeljan 4. 
maja 1945 in po nekaterih podatkih deportiran v Borovnico.259
Med pogrešanimi je tudi nekaj paznikov ali nadzornikov v podjetjih, ki 
so jih verjetno ovadili delavci. Paznika v tovarni strojev San Andrea Iva Silvia 
Casuccija, rojenega leta 1907, so odpeljali 3. maja, zaprt je bil v zaporu Coroneo, 
od koder je bil odpeljan 16. maja. Bil naj bi fašist. Pripadnik MVSN je bil po 
nekaterih podatkih tudi 47-letni paznik pri ILVA Angelo Gaetani, rojen v Rimu, 
ki je bil aretiran že 2. maja. V virih je med drugim tudi navedeno, da je »poznan 
kot dober človek«. Po nekaterih podatkih ni bil član PNF 63-letni paznik 
pri Gaslini Giuseppe Civardi, ki je bil aretiran 11. maja na Miljah in 27. maja 
odpeljan neznano kam.260 Vodja paznikov v jeklarni ILVA Luigi Tassan Gurle, 
rojen leta 1892, je bil 4. maja 1945 aretiran na domu in poslan v vojašnico pri 
Svetem Ivanu. Delavci so podali izjave, da se je vedel »dobro in o njem ni nič 
obremenilnega«. Sekretar IV. rajona Andrea Vitri je 21. januarja 1946 pri tajniku 
PNOO Francu Štoki posredoval, naj ga izpustijo. V dopisu je tudi podatek, da je 
pod kontrolo Ozne v Ljubljani: »Bil je vodja čuvajev v ILVA, a njegovo obnašanje 
je bilo pošteno, o čemer pričajo vsi delavci v ILVI«. Na dopisu je pripomba, da so 
že sporočili v Beograd.261
V skupini pogrešanih izstopa skupina šestih bančnih uslužbencev, ki so bili 
aretirani na osnovi seznama, najdenega na tržaški kvesturi, po katerem so imeli 
pravico nositi orožje. Dva, Daria Bonara in Romana Meneghella, ki sta se kot 
pripadnika brigade Venezia Giulia udeležila proitalijanske vstaje v Trstu, a sta 
bila sicer uslužbenca banke, sem že navedla med pripadniki oboroženih enot. 
Oba sta bila v zaporih Ozne v Ljubljani in od tam odpeljana 6. januarja 1946 
oziroma 30. decembra 1945.
256 Cernigoi, Operazione foibe, str. 20, 51.
257 ARS, AS 1584, ae 140, 141,129.
258 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129, 143; Zaporne knjige, Ozna št. 1727, zapori št. 1752; Ozna št. 1809, 
zapori št. 1715.
259 ARS, AS 1584, ae 141, 140.
260 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
261 ARS, AS 1584, ae 140,141,129; AS 1583, m. 7 a. Posredovanje sekretarja IV. rajona Andrea Vitrija pri 
Francu Štoki, 21.1. 1946; Cernigoi, Operazione foibe, str. 38, ima podatek, da je pripadel CVL.
Troha: Pogrešani: kdo so biti ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 215
Umberto Fegitz, rojen leta 1900 v Trstu, je bil blagajnik pri zavarovalnici 
Assicurazioni Generali. Aretiran je bil 4. maja in odpeljan v zapore na Ulici 
Nizza, kjer je ostal do 29. maja. Arturo Mion, rojen leta 1891 v Benetkah, je bil 
blagajnik na Banca d'Italia. Tudi on je bil aretiran 4. maja in odpeljan v vojašnico 
pri Sv. Ivanu. Zanj v dokumentih navajajo: »Blagajnik v Banca d'Italia in kot tak 
imel orožje. Nikoli ni bil član kakšne stranke. Zdi se, da je bil aretiran, ker je bilo 
njegovo ime na seznamu SS, daje lahko dobil dovoljenje za nošnjo orožja. /.../ Ni 
nobenih obtožb. /.../ Bančni uslužbenec, dober.«262
Blagajnik na Banca di Sicilia Riccardo Pangoni, kije bil rojen leta 1908 v Trstu 
in aretiran 4. maja 1945, po podatkih iz dokumentov ni bil politično aktiven. 
Najprej je bil v vojašnici Duca d'Aosta in nato na Ulici Nizza, od koder je bil 
odpeljan v noči z 11. na 12. maj. Po nekaterih podatkih je bil decembra 1945 v 
Ljubljani. Mestni osvobodilni svet Trstje 23. julija 1945 posredoval pri poveljstvu 
4. armade, naj ga izpustijo: »Osvobodilni svet za Trst jamči, da so podatki, 
navedeni v dopisu Banco di Sicilia, točni in da se imenovani ni bavil s politiko in 
ni bil ne fašist ne kolaboracionist.« Vodstvo jugoslovanske Ozne v Beogradu je 
odgovorilo 29. septembra, da niso mogli ugotoviti, da gaje kakšna njihova enota 
aretirala. Mestni osvobodilni svet je 8. oktobra 1945 posredoval tudi pri Rdečem 
križu Slovenije v Trstu in jih prosil, naj javijo vodstvu banke, da so bile poizvedbe 
pri Ozni neuspešne.263
Tudi blagajnik pri Credito italiano Carmine Zito, rojen leta 1895 v Bariju, je 
bil odpeljan 4. maja 1945 z doma na Ulici Crispi. V zaporno knjigo je vpisan pod 
številko 914. Boris Kraigher je v dopisu, ki ga je 11. maja 1945 poslal kapetanu 
Jožetu Slugi Lenartu, posredoval zanj in za še nekaj drugih, za katere navaja, da 
so »po podatkih, ki smo jih dobili, vsi zgoraj navedeni v Trstu vedno veljali za 
antifašiste. Zato je nujno, da se njihovo zadevo takoj razišče in se jih, v kolikor res 
niso ničesar zakrivili, izpusti«. Načelnik Oddelka Ozne za Trst major Stanislav 
Runko Mišo, ki je Kraigherjev dopis prejel 12. maja pozno zvečer, mu je 13. maja 
odgovoril, da je bil Zito (tako kot Steno Pirnetti, gl. str. 200, 201) pred kratkim 
likvidiran »ter ti v prilogi pošiljam bistvene stvari iz zaslišanja«.264 V izvlečku 
zaslišanja lahko preberemo, daje bil Zito od leta 1932 član fašistične stranke, v 
katero se je včlanil zaradi službe. »Na vprašanje, če je bil oborožen, je odgovoril: 
Imel sem pravico nositi pištolo in jo imam še vedno doma v omari z municijo 
vred. Na predlog, naj navede fašiste, ki so bili z njim v uradu in katere je poznal
262 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129.
263 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2. 11. 1945;
AS 1583, m. 7a. Posredovanje Komandi IV. armade 23. 7. 1945 za izpustitev; Dopis osrednje OZNE 
v Beogradu Mestnemu osvobodilnemu svetu Trst, 29. 9. 1945; Dopis Mestnega osvobodilnega sveta 
Trst Rdečemu križu Slovenije v Trstu, 8.10.1945.
264 ARS, AS 1584, ae 126. Pismo Borisa Kraigherja Jožetu Slugi, 11. 5. 1945. Pismo Stanislava Runka
Borisu Kraigherju, 13. 5. 1945.
216 Nasilje vojnih in povojnih dni
iz življenja, je odgovoril: od mene ne boste ničesar izvedeli, nobenih izjav ne bom 
dajal in ne poznam niti enega fašista. Zasliševalca Zupančič Leo in Otavnik Stane 
sta dala naslednjo pripombo: 'Potuhnjen, zakrknjen tip1.«265 Glede na to, da je bil 
Zito usmrčen 12. maja, je velika verjetnost, da so točni podatki tudi za Riccarda 
Pangonija, ki je pogrešan isti dan.
Javni tožilec PNOO Stanko Peterin je 11. oktobra v pismu javnemu tožilcu
Slovenije med drugim navedel: »V zaporu prisilne delavnice v Ljubljani se menda 
nahajajo tudi oni blagajniki tržaških bank, ki so imeli dovoljenje za nošenje orožja 
v službenih prostorih. /.../ Najprej bi bilo treba ugotoviti, ako je to res, da jim 
svojci kaj pošljejo. V drugi vrsti pa je treba pogledati njihovo zadevo in jih - če 
proti njim ni drugih obtožb kot upravičena posest orožja - čim prej izpustiti.«266 
Zanje je v pismu Kidriču posredoval tudi France Bevk, ki poimensko našteje 
vseh šest, ki so bili uslužbenci pri »raznih tržaških denarnih zavodih, štirje kot 
blagajniki, dva kot uradnika. Baje so bili aretirani na podlagi seznama, najdenega 
na kvesturi, po katerem so imeli pravico za posest orožja v službenih prostorih.«267
Za pogrešane bančne uslužbence je posredoval tudi oče Umberta Fegitza
Alfredo. Njegovo pismo, ki ga je 9. oktobra 1946 poslal predsedniku italijanske 
vlade Alcidu De Gasperiju, je predsednikovo posebno tajništvo novembra 1946 
poslalo italijanskemu zunanjemu ministrstvu, skupaj z dopisom, v katerem 
jih obveščajo, da Alfredo Fegitz zahteva takojšnjo izpustitev sina in drugih 
funkcionarjev finančnih institucij v Trstu. To so bili poleg Umberta Fegitza še 
Arturo Mion, Carmine Zito, Dario Bonara, Romano Meneghello in Riccardo 
Pangoni. Bili so aretirani, ker so kot bančni uslužbenci imeli pravico nositi orožje. 
Poudarja, da nihče ni bil skvadrist ali član fašistične stranke. Vse dotedanje 
poizvedbe sorodnikov so ostale brez rezultata. Upajo, da bodo dosegli njihovo 
izpustitev, »saj niso zagrešili drugega, kot da so bili Tržačani in Italijani«.268
Alfredo Fegitz je 27. junija 1947 pisal novemu zunanjemu ministru Carlu
Sforzi. Poudarja, da posreduje v času, ko se bliža ratifikacija mirovne pogodbe, 
»da se ne bi pozabili številni meščani Trsta in drugih predelov Julijske krajine, 
ki so vse od prvih dni okupacije s strani Titovih čet deportirani in o katerih 
že več kot dve leti ni nobenih novic. Nekateri med njimi, tudi moj sin, so bili 
aretirani le zato, ker so jim zaradi njihove službe blagajnikov v finančnih 
institucijah pristojne oblasti izdale dovoljenje za nošenje orožja. Vsi poskusi 
sorodnikov pri italijanskih, zavezniških in jugoslovanskih oblasteh so bili vedno
265 ARS, AS 1584, ae 140,141,129,130,126.
266 ARS, AS 1582, m. 3. Dopis javnega tožilca PNOO Stanka Peterina Javnemu tožilcu Slovenije, 11. 10. 
1945.
267 ARS, AS 1589, šk. 52. Pismo Franceta Bevka Borisu Kidriču, 2. 11. 1945.
268 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Dopis posebnega tajništva predsednika vlade 
italijanskemu zunanjemu ministrstvu, november 1946; Pismo Alfreda Fegitza Alcidu De Gasperiju 
in italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 9. 10. 1946
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 217
neuspešni. Iz nejasnih in nepreverljivih zbranih informacij je videti, daje bilo več 
teh nesrečnikov v zbirnih taboriščih, drugi na prisilnem delu. Prehrana je bila 
nezadostna in si tako lahko zamišljamo njihovo trpljenje, lahko pa si zamišljamo 
tudi trpljenje mnogih družin v teh dveh letih. V prilogi vam pošiljam imena 
blagajnikov in vas prosim za energično posredovanje v korist teh nesrečnikov, ki 
so krivi le tega, da so Italijani. Nihče med njimi ni bil skvadrist ali član PFR.«269
Italijansko zunanje ministrstvo je za posredovanje glede šestih deportiranih 
bančnih uslužbencev 2. avgusta 1948 zadolžilo Predstavništvo Italije v Beogradu. 
Šele leta 1950 pa je ministrstvo obvestilo Predstavništvo Italije v Trstu, da so 
pristojne jugoslovanske oblasti sporočile, da nimajo nobenih podatkov o Umbertu 
Fegitzu in Carminu Žitu.270 O pogrešanih sta na razpolago še dva dokumenta.
14. novembra 1948 je italijansko zunanje ministrstvo konzula v Vidmu Diega 
Simonettija prosilo, naj vključijo v seznam pogrešanih deportiranega Romana 
Meneghella, blagajnika na Banca d'Italia, ki ga ni bilo na seznamu civilnih 
deportirancev. Z 20. aprilom 1950 pa je datiran telegram Predstavništva Italije 
v Trstu italijanskemu zunanjemu ministrstvu, da so 19. aprila poslali podatke o 
deportiranih v Jugoslavijo.271 Tega zadnjega dokumenta nisem našla.
Sodelavec tržaškega CLN Paolo Veronese, rojen v Trstu leta 1904, je bil 
uslužbenec na občini, 2. maja tam tudi aretiran in poslan v zapore v Coronejo. 
2. sektor Narodne zaščite je 22. junija od načelnikov postaj zahteval, da zberejo 
morebitni obremenilni material: »Pripis: je v zaporu, številka v seznamu 766.« 
Veronese je 21. maja prišel v zapore Ozne v Ljubljani, kjer je v zaporno knjigo 
vpisan kot »občinski uslužbenec, politično osumljen«. Iz zaporov je bil odpeljan 
6. januarja 1946 in je pogrešan.272 Sodelavka (blagajničarka) CLN je bila tudi 
profesorica na liceju Petrarca Elena Pezzoli, rojena leta 1902 v Splitu. Aretirana je 
bila 20. maja in zaprta v zloglasni Villa Segré, za katero nekateri napačno navajajo, 
da je bil tam sedež t. i. bande Steffé.273
Med seboj nasprotujoči so podatki za Guglielma Crovatina (Hrvatina), 
rojenega leta 1924 v Trstu. Bil je študent in učitelj ter mobiliziran v TODT. Po 
enih podatkih so ga 5. maja zajeli partizani, odpeljali v Ilirsko Bistrico in depor­
tirali v Jugoslavijo, po drugih pa so ga, »ker ni prišel na obvezno delo«, aprila
269 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Pismo Alfreda Fegitza zunanjemu ministru Carlu
Sforzi, 27. 6. 1947.
270 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Dopis italijanskega zunanjega ministrstva
Predstavništvu Italije v Beogradu, 2. 8.1947: Deportirani v Jugoslavijo; Dopis italijanskega zunanjega 
ministrstva Predstavništvu Italije v Trstu, 1950
271 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Dopis italijanskega zunanjega ministrstva konzulu 
v Vidmu Diegu Simonettiju, 14. 11. 1948; Telegram Predstavništva Italije v Trstu italijanskemu 
zunanjemu ministrstvu, 20. 4. 1950.
272 ARS, AS 1584, ae 140, 131, 143, 130; Zaporne knjige, Ozna št. 1792, zapori št. 1893. Po podatkih 
Claudie Cernigoi naj bi bil član PNF, Cernigoi, Operazione foibe, str. 40.
273 Cernigoi, Operazione foibe, str. 50.
218 Nasilje vojnih in povojnih dni
1945 odpeljali italijanski policisti v službi Nemcev. Njegova družina v prošnji za 
izpustitev navaja, da je bil učitelj in študent ter delal pri TODT na telefonskih 
linijah. Prošnji je priložena izjava Maksimilijana Mernika, da ni bil nikoli 
sovražen.274
Med pogrešanimi je tudi direktor rudnika v Raši v Istri Olindo Puglia, rojen 
leta 1895. Podjetje Italijanski premogovniki (Azienda Carboni Italiani) je 24. julija 
1945 italijansko zunanje ministrstvo obvestilo, daje bil aretiran 29. maja 1945, ko 
je z jugoslovanskim delegatom pri rudniku dr. Gonanom odšel v Trst. Po desetih 
dnevih je v Trst prišel samo Gonan, ki je povedal, da so jugoslovanske oblasti 
Puglio aretirale z obtožbo, da jugoslovanskim oblastem ni prijavil materiala, ki je 
bil v lasti rudnika v Raši in je neprodano obležalo pri rudniku. Gonan je dodal, 
da je verjetno še vedno v zaporih v Labinu. Podjetje je ministrstvo prosilo, naj 
posreduje pri ZVU v Trstu, pri poveljstvu 8. britanske armade, poveljstvu policije 
Julijske krajine, pri jugoslovanski vladi in pri vseh, za katere menijo, da bi se bilo 
dobro nanje obrniti, da bi Puglio, »ki ni zagrešil nobenih političnih in moralno 
sprevrženih dejanj«, čim prej izpustili. »Izpustiti bi ga morali na osnovi ukaza 
maršala Alexandra, s katerim zavezuje jugoslovanske oblasti, da vrnejo ljudi in 
blago, ki so ga prilastili v škodo italijanske države in podjetij. Puglio so vsi poznali 
in cenili.« Neuspešno so poizvedovali še 17. avgusta isto leto.275
V zaporu v Mariboru je 14. septembra 1946 umrl Antonio Ressig (Reschitz), 
rojen leta 1882. Bil je trgovec z lesom in je živel v Ljubljani. Aretiran je bil na 
domu 28. julija 1945. Generalni konzulat Italije na Dunaju je svoje ministrstvo 
16. julija 1946 obvestilo, da imajo podatke, da je bil »za božič 1945 v zaporu v 
Jugoslaviji«.276 Med pogrešanimi je tudi zakonski par Laura (1909) in Vincenzo 
(1906) Contesso. Z Reke sta se januarja 1945 preselila v Trst, kjer se je mož 
zaposlil kot uslužbenec v tovarni torpedov, ona pa je bila gospodinja. Aretirana 
sta bila 16. maja in odpeljana najprej v Villo Segré in nato 2. junija na Reko. Mož 
je umrl v zaporu 29. aprila 1947, za ženo pa datum smrti ni znan.277 Uslužbenca 
Maria Ermanija, rojenega leta 1880 v Gorici, so štirje partizani aretirali 3. maja 
1945 in odpeljali v vojašnico pri Svetem Ivanu. Po nekaterih podatkih naj bi bil 
fašist, a proti njemu posebnih obtožb niso imeli. 16. junija 1945 je javni tožilec od 
Narodne zaščite zahteval, naj ga izpustijo.278
Za nekatere pogrešane civiliste so podatki zelo pomanjkljivi. V zaporih 
v Ljubljani je 22. septembra 1945 umrl direktor »industrije«, rojen leta 1906
274 ARS, AS 1584, ae 140,141, 129, 142.
275 ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Dopis Podjetja italijanskih premogovnikov (Azienda
Carboni Italiani) italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 24. 7. 1945; isto, 17. 8. 1945.
276 ARS, AS 1584, ae 140; ASDMAE, AP 1950-1956, Jugoslavia, b. 605. Telegram generalnega konzulata
Italije na Dunaju italijanskemu zunanjemu ministrstvu, 16. 7.1946.
277 ARS, AS 1584, ae 140, 141.
278 ARS, AS 1584, ae 140, 129, 141, 130.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 219
v Trstu Giuseppe Minas, fašist, ki je bil aretiran 4. maja in odpeljan v zapore 
Ozne v Ljubljano 21. maja.279 Med tistimi, o katerih so podatki pomanjkljivi, 
a so zabeleženi tudi v projugoslovanskih dokumentih, so trije nekdanji vojaki. 
Pripadnik inženirskih enot, nato pa uslužbenec državnih železnic Marino Pilot, 
rojen leta 1916 v Trstu, je bil odpeljan 3. maja 1945 v Coronejo, kjer je ostal do
11. maja. Vse kaže, daje bil usmrčen 12. maja 1945 v skupini, v kateri sta bila tudi 
Carmine Zito in Steno Pirnetti. Že 1. maja pa je bil aretiran 52-letni Enrico Bruni, 
rojen v Vercelliju, nekdanji višji vodnik pri 154. pehotnem polku.280 Poročnik 
89. pehotnega polka in po septembru 1943 civilist Egidio Klausberger, rojen leta 
1920 v Pulju in aretiran 1. maja v Kopru, pa je samo v videmskem seznamu.
Med pogrešanimi je tudi Amedeo Windischgratz, rojen leta 1899 v Postojni, 
posestnik v Predjami, ki je bil odpeljan 13. maja 1945 in naj bi bil v zaporih v 
Ljubljani.281 V začetku maja je bil na cesti aretiran lastnik kinematografa in fašist 
Francesco Ladiana, rojen leta 1890 v Tarantu. Ker je imel domicil v Trstu, je na 
seznamu pogrešanih za tržaško pokrajino tudi veterinar Nicolò Morin, ki je bil 
leta 1889 rojen v Malem Lošinju, kjer je tudi živel, bil tam 22. aprila 1945 aretiran 
in 18. maja odpeljan v Pulj. Pogrešan je tudi tehnik pri ACEGAT-u Bruno 
Toscano, rojen leta 1909 v Trstu, aretiran 5. maja in poslan v Postojno. Na cesti 
je bil 4. maja aretiran davčni agent Vito Vaccaro, rojen 1894 v Bariju. Pogrešan 
je tudi komercialist Giorgio Finizio, rojen 1909 v Trstu. Po nekaterih podatkih 
je bil aretiran že 3. maja, po navedbah jugoslovanskih virov pa 11. maja ponoči 
v bližini doma in odpeljan v vojašnico Duca D'Aosta. Med pogrešanimi je tudi 
47-letna učiteljica, doma iz Barija, ki je bila aretirana 13. maja na domu. O njej 
je Lucijan Malalan izjavil, da je v začetku tridesetih let učila v otroškem vrtcu 
na Trebčah nad Trstom. Ko je nekega dne s svojim prijateljem spregovoril nekaj 
besed v slovenščini, ga je zagrabila za uho in ga s silo vlekla po celotni učilnici, 
da bi ga tako kaznovala, ker je spregovoril »v tistem umazanem jeziku«. Obstaja 
tudi pričevanje duhovnika s Trebč, da je, ko ga je slišala, da se je na vernike 
obrnil v slovenščini, otroke prisilila, da so zapustili cerkev, da ne bi slišali tega 
»prepovedanega« jezika.282 Upokojeni učitelj Fortunato Zanutti, rojen leta 1891 v 
Trstu, pa je bil aretiran 1. maja in pogrešan v Vipavi.
Med pogrešanimi je tudi 61-letni kmet iz Grožnjana Matteo Orasti (Krastić), 
ki je bil po enih podatkih aretiran 22. aprila v Grožnjanu, po drugih pa 29. maja 
v Trstu, ko je bil na obisku pri sestri. Dninar je bil Carmine (Cannello) Satta, 
rojen leta 1897 v Catanji, ki je bil aretiran 5. maja v Gorici. 4. maja je bil na cesti
279 Zaporne knjige, Ozna št. 1796, zapori št. 1792; Cernigoi, Operazione foibe, str. 32, navaja, daje bil 
fašist.
280 ARS, AS 1584, ae 140, 141, 129; Cernigoi, Operazione foibe, str. 35, 23.
281 ARS, AS 1584, ae 140.
282 Cernigoi, Operazione foibe, str. 17.
220 Nasilje vojnih in povojnih dni
aretiran in odpeljan v vojašnico pri Svetem Ivanu 46-letni brivec, rojen v Trstu, 
Angelo DArgenzio, in po nekaterih podatkih poslan na Prestranek. Na Miljah 
je bil 17. maja aretiran mornar Giacomo De Sario, rojen leta 1891 v Bariju, ki je 
bil po podatkih Černigojeve skvadrist.283 Po nekaterih podatkih šele 30. maja, 
po jugoslovanskih pa 3. maja, je Narodna zaščita aretirala delavca ACEGAT 
43-letnega Emilia Giombija iz Škocjana in ga odpeljala v zapore na Ulici Nizza.
V fojbo v Gropadi sta bila vržena sorodnika. Prvi, 49-letni šofer pri Industria 
Triestina Frantumazione Pietra v Lonj erju Angelo Morandini, roj en v Vidmu, j e bil 
aretiran 3. maja. Po podatkih Claudie Cernigoi je pripadal pomožnim oddelkom 
javne varnosti. Drugi, 36-letni delavec, rojen v Trstu Antonio Morandini, je bil 
po podatkih Černigojeve predstavnik fašija v Katinari.284 V fojbo Jamen dol pri 
Bazovici je bil vržen oglar, rojen leta 1903 v Dekanih, ki je bil ubit 24. maja 1945. 
Po podatkih Černigojeve je bil mučitelj partizanov v Istri.285
Na Opčinah je bil 4. maja aretiran pristaniški delavec v vojašnici na Ulici Corsica 
Giovanni Vidich, rojen leta 1921 v Gorici, in odpeljan v vojašnico pri Svetem Ivanu. 
Po nekaterih podatkih je pripadal organizaciji TODT. Na seznamu Caduti, dispersi je 
tudi 33-letni kmet iz Gabrovice Luigi Zerial, ki je bil odpeljan maja 1945 in najden v 
fojbi v Gropadi. Kot piše Claudia Cernigoi, se ne ve, zakaj je bil ubit.286
Med ženskami, ki so pogrešane, je 24-letna delavka iz Trsta Fausta Candusio, 
ki je bila 19. maja odpeljana v Gorico in je pogrešana.287 V jugoslovanskih 
dokumentih pa ni podatkov za več žensk, ki so pogrešane. Med njimi je 39-letna 
gospodinja iz Trsta, ki je bila aretirana 10. maja, deportirana v Ljubljani in 
pogrešana junija 1945. Po Černigojevi je bila to »Rosetta SS«, o kateri v izjavi, 
ohranjeni v IRSML, piše izpuščeni Bergera, in je bila še leta 1949 živa.288 Na 
seznamu je tudi že omenjena dojenčica Miranda Deancovich, rojena 2. maja 
1945, Trst, odpeljana maja 1945 z družino v Split, kjer je 7. decembra 1945 
umrla. Pogrešane so še štiri ženske, o katerih ni podrobnejših podatkov, in sicer 
Stanislava Križmančič, rojena leta 1921 v Bazovici, Renata Lembo, rojena leta 
1913 v Bariju, Maria Pausich, rojena leta 1911 v Trstu, in Anna Radovcich, rojena 
leta 1896 v Osorju.
Za več civilistov, ki so navedeni v knjigi Caduti, dispersi, enako zanje pa 
navaja tudi Claudia Cernigoi, v jugoslovanskih dokumentih ni podatkov. Med 
njimi je tudi kuhar na Kvesturi Trst Salvatore Barezza (1908, Messina), šofer iz 
Roča Gastone Cecchi (1907), delavec iz Izole Nicolò Civran (1910), mehanik iz 
Buj Mario Millo - Miloš (1907), ki je bil aretiran 29. aprila 1945 v Kopru, mesar
283 ARS, AS 1584, ae 140; Cernigoi, Operazione foibe, str. 27.
284 Cernigoi, Operazione foibe, str. 49.
285 Prav tam, str. 35, 52.
286 Prav tam, str. 49.
287 ARS, AS 1584, ae 140, 141.
288 Cernigoi, Operazione foibe, str. 35,46.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 221
iz Trsta Mario Franceschinel (1894), železničar Pietro Fiamengo (1908), kije bil 
odpeljan šele 27. maja, voznik tramvaja iz Rovinja Giuseppe Rigatti (1908), mizar 
z Milj Ernesto Rizzi (1908), odpeljan šele 31. maja 1945. Černigojeva navaja, daje 
bil po nekaterih virih partizan, ki je 31. maja 1945 umrl v severni Italiji. Med temi 
so tudi kurjač, doma iz Taranta, Andrea Semeraro (1883), delavec iz Trsta Renato 
Štolfa (1890), izterjevalec iz Kopra Bruno Salvi (1903), ki je bil odpeljan 10. maja 
1945 in deportiran v Ajdovščino, učitelj iz Pulja Mario Gerini (1907), odpeljan
15. maja, uslužbenec iz Trsta Galliano Penzo (1900), ki je bil aretiran 5. maja v 
Izoli. Na Reki je umrl uslužbenec iz Trsta Stanislao Salvi (1908). Deportiran je 
bil tudi lekarnar, rojen v Šibeniku, Camillo De Mistura (1892), ki je bil aretiran 
21. maja. Na obeh seznamih so tudi Zaccaria Depetris, rojen leta 1902 na Cresu, 
ki je bil odpeljan 5. maja, Alfredo Iannarone (1907, Ariano Irpino), aretiran 10. 
maja 1945, in Splitčan Antonio Blasovich (1920), aretiran 7. maja. V Borovnici je 
umrl Carlo Nannucci (1915, Firence), odpeljan 1. maja 1945. Pietro Verani (1904, 
Oprtalj) je bil po nekaterih podatkih aretiran 1. maja, po Černigojevi pa partizan 
in pogrešan v severni Italiji 15. julija 1944.
V seznamu, objavljenem v knjigi Claudie Cernigoi, pa ni učitelja Alberta 
Pertota, ki je bil rojen leta 1878 v Trstu, ki so ga maja 1945 ubili partizani v Svetem 
Križu, gostilničarja Daniela Mackiewycza (1920), ki je bil odpeljan 5. maja 1945, 
trgovca Domenica Sartorija (1892, Vicenza), ki je bil aretiran 10. maja v Poreču. 
Dne 16. junija je bil v Marezigah ubit Luigi Opassich, rojen leta 1900 v Izoli, ki so 
ga agenti Ozne aretirali 5. maja. Na seznamu ni tudi pogrešanih civilistov Alda 
Dardonija (1922, Milano) in Ferrante Ferraccia Predomzanija (1898, Trst), kije 
bil aretiran 3. maja 1945 v Piranu.
Na seznamu Caduti, dispersi, pa tudi v knjigi Claudie Cernigoi, je tudi Anton 
(Zorko) Ščuka, rojen leta 1912 v Trstu, po poklicu agronom. Aretiran je bil 18. 
maja 1945 v Barkovljah. Bil je voditelj odpora slovenske tržaške mladine med 
letoma 1932 in 1940 ter aktiven sodelavec britanske Special Operations Executive 
(SOE), za kar ga je Posebno sodišče za zaščito države decembra 1941 v Trstu 
obsodilo na smrt in nato pomilostilo na dosmrtno ječo. V preiskovalnem zaporu 
je Ščuka v obsežni, 235 strani dolgi spomenici razkril slovensko protifašistično 
in protidržavno gibanje, zato da ne bi odgovarjal, kakor je povedal sodišču, za 
atentate na smodnišnice v notranjosti Italije.289
Ko se je januarja leta 1944 vrnil iz zapora na Elbi domov v Barkovlje, je 
svojcem potrdil svojo zgovornost pred preiskovalci, a jo tudi upravičil z molčeč­
289 ARS, AS 1931, Organizacija »TIGR« Primorska - Trst, škatla 949 (fase. II). Materiali za posameznike, 
Ščuka; Bajc, Britanske obveščevalne službe v Julijski krajini na predvečer napada na Jugoslavijo. 
Ščukovo spomenico je prevzela Narodna in študijska knjižnica v Trstu leta 1997 skupaj z ostalo 
dokumentacijo iz zapuščine Vladimirja Turine. Iz pripomb k besedilu je razvidno, da je bila predmet 
večkratnega branja in analize.
222 Nasilje vojnih in povojnih dni
nostjo, v katero je ovil ozadje in avtorstvo atentatov v severnoitalijanskih mestih. 
Po vrnitvi v Trst se je javil krajevnemu odboru OF, kjer so mu svetovali, tudi 
potem, ko se je odločil, da se pridruži partizanom, »naj še malo počaka«. Da 
Ščuka ni bil sprejet v OF, je bilo po vsej verjetnosti odločilno mnenje Lava 
Čermelja, ki je bil takrat na Bazi 20 v Kočevskem Rogu.290 Novembra 1944 je 
Ščuka skrivoma odpotoval v Švico. Žena Anica je bila prepričana, da je odšel v 
partizane. Vzroki njegovega odhoda so še vedno nepojasnjeni. Vrnil se je v Trst 
in nato osvoboditeljem ponudil sodelovanje, a podpolkovnik Boris pri 9. korpusu 
»me je opozoril, da je to nevarna igra in da naj ne mislim igrati dvojno vlogo«, 
kakor je izjavil na zaslišanju v Ljubljani.291
Boris Kraigher v pismu, ki ga je 11. maja 1945 poslal namestniku načelnika 
Ozne 9. korpusa Jožetu Slugi, med drugim piše: »V naših edinicah pa se nahajata 
neki Božič, ki je baje zaposlen pri Novogradu, in neki Ščuka, kije zadnje dni hodil 
po Trstu. Ta dva sta v nekem procesu izdala celo vrsto naših ljudi. Tudi to zadevo 
je treba raziskati.«292 Pripadniki Ozne so ga aretirali 18. maja 1945 in poslali v 
zapore v Ljubljani. Na zaslišanju 25. maja 1945 je med drugim izjavil: »Izdal sem 
precej, kakor tudi vsi ostali. Meni so pokazali izjave drugih zaslišancev, kjer sem 
videl, da so vsi izdali in priznali, zato sem tudi jaz tako storil.«293 Potem ko je bil 
11. avgusta 1945 »odpuščen« v Ljubljani, za njim izgine vsaka sled. Na enem od 
dokumentov je s svinčnikom dodano: » /.../ bilje likvidiran«.294
Na seznamu pogrešanih je tudi elektrikar pri Navalarmi Trst Giovanni Steffè, 
rojen leta 1918 na Reki. Kot piše Claudia Cernigoi, je vodil t. i. bando Steffè, ki 
se je sama poimenovala »leteči oddelek« (squadra volante), in je bila vpletena v 
dogajanje v fojbi Jamen dol pri Bazovici. V njej so bili poleg Steffeta, ki naj bi bil 
pred tem pripadnik X MAS, še Carlo Mazzoni, Ottorino Zoll, Teodoro Cumar, 
Giacomo Stuie, Giuseppe Cavallaro, ki naj bi tudi pripadal X MAS, in Edoardo 
Musina. Na osnovi neke pisne izjave295 je bil med njimi tudi Tržačan, ki pa je bil 
po navedbah jugoslovanskih virov aretiran že 3. maja in kasneje poslan v zapore 
Ozne v Ljubljano.296 Nadzirali so zapore pri jezuitih in izvajali aretacije na tem 
območju. Dva dneva zatem, ko so pripadniki te enote v noči s 24. na 25. maj, 
namesto da bi jih odpeljali v Ljubljano, ubili 18 ujetnikov in jih vrgli v j amo Jamen 
dol, so jih aretirali pripadniki Narodne zaščite in jih odpeljali proti Ljubljani.
290 Čermelj, Ob tržaškem procesu 1941, str. 88; Kacin Wohinz, Verginella, Primorski upor proti fašizmu, 
str. 312.
291 ARS, AS 1931, Organizacija »TIGR« Primorska - Trst, škatla 949 (fase. II). Materiali za posameznike, 
Ščuka.
292 ARS, AS 1584, ae 126. Pismo Borisa Kraigherja Jožetu Slugi, 11.5. 1945.
293 ARS, AS 1931. Ščuka, A079381. Ponovno zaslišanje, 25. 5.1945.
294 ARS, AS 1931/2150-2, Ščuka.
295 Arhiv IRSML, dok. 2227.
296 Glej str. 167.
Troha: Pogrešani: kdo so bili ljudje, ki so jih maja 1945 v Tržaški pokrajini aretirale jugoslovanske oblasti 223
Steffé je bil 28. maja ubit pri poskusu pobega. Prav tako je bil naslednji dan pri 
poskusu pobega v bližini Sežane ubit Carlo Mazzoni, rojen leta 1924 v Trstu. 
Nekaterim drugim je uspelo pobegniti, medtem ko so bili preostali v Ljubljani 
obsojeni na dve do tri leta zapora.297
Partizani so 28. aprila 1945 v Dolini pri Trstu ubili šest ljudi, in sicer poštarki 
Giuseppino Rodica, rojeno leta 1894, ter Andreano Pettirosso (Petaros), rojeno 
leta 1920, Tereso Pettirosso (Petaros), rojeno leta 1906, Giorgia Zeriala, rojenega 
leta 1886, Valentina Oto, rojenega leta 1917, in Massimiliana Pregarca, letnica 
rojstva ni znana. Vsi razen zadnjega so bili rojeni v Dolini. Najdemo pa te ubite na 
seznamu, ki nosi naziv Čast padlim Italijanske socialne republike, s pripisom, da 
se s tem seznamom hočejo spomniti vseh mučenikov RSI in pozivajo »kamerade«, 
da ga dopolnijo.298
ZAKLJUČEK
Iz navedenega lahko razberemo množico usod, ki so si enake v tem, da jih 
je po vojni, osvoboditvi in zasedbi Trsta in okolice, potem ko so jih aretirale 
jugoslovanske oblasti, doletela smrt. Bili so usmrčeni, umrli v zaporih in tabo­
riščih, za mnoge podatka o času, mestu in načinu smrti ni. Zajel jih je val nasilja, 
ki se je na tem območju začel kmalu po končani 1. svetovni vojni, v začetku 
dvajsetih let (naj spomnim na požig Narodnega doma v Trstu julija 1920), se 
nadaljeval s fašističnim terorjem, kulminiral med vojno in se izpel v povojnih 
obračunih. Njihove življenjske usode in delovanje v času fašizma in vojne pa so, 
kot je razvidno iz besedila, raznoliki in prepleteni.
Pri obravnavanju ravnanja jugoslovanskih oblasti moramo upoštevati čas - 
po dvajsetletnem fašističnem zatiranju in vojni, in prostor - narodnostno mešano 
območje, ki sta ga zahtevali tako Italija kot Jugoslavija. Iz navedenega lahko 
povzamemo, da je bila večina umrlih vpletena v vojna dogajanja - ali so sami 
zakrivili zločine ali pa so kot pripadniki vojaških, paravojaških in policijskih enot 
simbolno odgovarjali zanje, sami pa usmrtitve niso zaslužili, tudi po takratnih 
ostrih merilih ne. Vendar pa so med umrlimi tudi drugi, med njimi tudi sodelavci 
osvobodilnega gibanja. »Fojbe« tako niso bile le kaznovanje za zločine, ampak 
tudi poskus oslabiti potencialno opozicijo in zlasti nasprotnike priključitvi k 
Jugoslaviji. Če lahko razumemo (ne opravičimo) ravnanje maja 1945, v času med 
vojno in mirom, pa je izginotje zaprtih, zlasti sodelavcev CLN pozimi 1945/46, 
teror politične policije, ki je postala država v državi.
297 Cernigoi, Operazione foibe, str. 49, 50.
298 Seznam je na spletnem naslovu http://liberapresenza.forumattivo.eu/tl-onore-ai-caduti-della- 
repubblica-sociale-italiana (7. 11. 2013).