Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. 281 Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. Berilo prof. dr. Janka Pajka v »Slovenskem klubu« na Dunaji dne" 14. sušca 1891. adosti čustvo in zajedno časti me obhaja, da imam priliko govoriti o moži, katerega smemo po vsi pravici prištevati slavnim možem, kolikor jih je zibala mati slovenska. Ako se pa njega ime dandanes še ne imenuje pri nas, in ako še ni našel zasluženega priznanja pri rojakih svojih, temu krivo je največ to, ker ni pisal svojih del v materinem jeziku ter ni deloval med rojaki svojimi, ampak pisal nemški in deloval ponajveč v Nemcih, le nekoliko v Slovanih. Mož, čegar ime se menda nocoj prvič sliši v družbi slovenski, imenuje se dr. Jožef Peter Alkan-tarski Mislej. Znanost pa, v kateri je deloval od mladeniških let do konca dnij — nad šestdeset let! — bilo je modroslovje. Težko bi bilo umeti in oceniti pravi pomen tega moža, ako ne bi najprej povedali nekoliko uvodnih besed o modroslovskem znanji, katero je Mislej gojil toliko časa. Kaj je modroslovje, s čim se bavi? — vpraša me kdo. Odgovor je: modroslovje se bavi s poznavanjem človeškega duha kot onega bitja, s katerim mislimo, hočemo in delujemo. Da v človeku biva neka posebna moč, s katero si predstavlja zunanje in notranje predmete, s katero premišljuje, s katero snuje namene in po kateri se ravna pri delovanji svojem, tega nas uči živeje in bolje, nego vsaka beseda in vsaka knjiga — svoja izkušnja. Spoznati to moč, katero imenujemo »dušo«, ta nje svojstva, te nje moči, kakor tudi nje slabosti ter po duši razumeti svet in vse, kar je pristopno človeškemu znanju, in tudi prikazni sveta v njih bitji in v njih namenu zbirati in sestavljati v jedno celoto — to si je od nekdaj modroslovje postavilo za namen in konec. Resnično se človek ne zadovoljuje z zgolj pojavi ali z opazovanjem jedine zunanjosti, nego išče v vsem, kar se godi pred njega očmi in pred dušnim očesom njegovim, globljega pomena; človek išče zmisla, išče pomena in končno vrednosti vsake stvari — v vsem in povsod išče »duše«. Tako mu n. pr. v zgodovini ne zadošča, da pozna dejanja, same vojske, same prevrate, sama na-silstva in zgolj izpremembe, tudi ne, da pozna zgolj dejanja tega ali onega velikega moža ali naroda, ampak človek išče mislij, vzo- 282 Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. rov, išče duše in duha, ki se kot činitelj skriva za dejanji, ki pa je rodnik zgodovinskim pojavom. — V umetnih izdelkih človeškemu ukusu ne zadoščajo zgolj risi, same črte, jedino barve in podobe; človek išče temveč globljega zmisla, išče vzora, ki je pred-očen ali ki bi moral biti predočen v umetnih pojavih. Ta vzor pa je iz kratka duša umotvoru. —Takisto se v nravstvenih ali moralnih delih tega ali onega moža ne zadovoljujemo s slučajnostimi njegovega življenja in tudi ne z jedinimi njegovimi dejanji in deli, četudi so bila plodovita in blagotvorna za narod ali za človeštvo, temveč povsod vprašujemo po mislih, načelih, vzorih, ki so vodili moža pri njega delovanji. Nravstvenost ali morala uprav zahteva, da zvemo za duševne namene in nagibe, in samo po teh duševnih pojavih sodimo zasluge in pregrehe. — Končno, v verskih rečeh velja isto. Velikanski napredek se je pojavil v veronauku, ko je bila izgovorjena prevažna, svet prevračujoča beseda, katera je razsvetlila svet z lučjo spoznanja, beseda: »Duh je, ki oživlja; mes6 ne služi ničemu«. — »Kar se je porodilo iz mesa, to je mes6, toda kar se je porodilo iz duha, to je duh«. — »Veter veje, koder hoče, in glas njegov slišiš, nevede, odkod prihaja in kam gre; tako je tudi z vsakim človekom, kateri je porojen iz duha«. (Jan. ev. VI. 64; III. 6, 8.) Krščanska vera je tedaj popolnoma filozofska vera. Spoznavati torej čudovito stvar, katera je početek vsemu našemu mišljenju in delovanju, duh človeški ali dušo človeško, to je naloga in namen modro-slovju. To visoko nalogo si je tudi postavil mož našega rodu in naše krvi, naš rojak Jožef Mislej. Ko sem leta 1878. v graški vseučiliški knjižnici preiskaval razne knjige, tičoče se modroslovja, naletim med drugimi na naslov: Joseph Misley: »Grundriss einer Totalgrundmathesis«. Zapišem si naslov, vender do tega, da bi si bil knjigo izposodil in jo čital, nisem prišel. Motilo me je dvoje: prvič naslov »Totalgrundmathesis«, ki je kazal matematiško delo, ali teh ondaj nisem bil namenjen citati, drugič ime »Mislev«, katero se mi je zdelo na prvi pogled angleško, kakor se v imenovanem jeziku jako mnogo imen končuje na »ley«. V naglici nisem mislil nato, da bi imel pred sabo knjigo slovenskega moža. Tak6 nisem do nedavna več mislil na ono knjigo, kar zapazim leta 1889. v »Wiener Zeitung« podlistek profesorja Roberta Zimmermanna, naslovljen: »Die Anfange der mathematischen Psvchologie in Wien«. (Wien. Zeitg. 1889., listi 37., 38., 39. — 14., 15., 16. svečana.) V njem najdem na svoje nemalo začudenje navedeno delo našega Misleja in celo povest, kako se je našlo njega ime, in kako so se pozvedeli spisi nje- Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. 283 govi (št. 38.). Ta povest je res čudovita! Robert Zimmermann pripoveduje, da je na Mislejevo ime naletel v neki francoski knjigi, katero je spisal Ribot: »Psvchologie contemporaine, 1885.« Tukaj (na str. 35.) pravi Ribot, sklicuje se na nemškega učenjaka Rosen-kranza, da je dunajski zdravnik, po imeni »N\es\ey*, obračal matematiko na dušeslovne pojave, da je pa ostal »popolnoma pozabljen« (»qui est reste completement oublie«; štev. 38., Wien. Ztg.) Evo ga našega Misleja — »popolnoma pozabljenega« ! Kako bi tudi ne bil ? Zakaj to, kar se zdi iz početka neverjetno, vender je res: »veliki učenjak« Rosenkranz, bivši profesor v Kraljevci na Pruskem, imel je v rokah Mislejeve knjige in spise, kakor sam pravi, toda Mislejevo ime, katero je njim na čelu tako jasno zapisano trikrat ali celo štirikrat, prepisal je čisto krivo in ga popačil! Torej ni čuda, ako niso učenjaki pod krinko »TViVsleva« brž ugenili in pogodili Jožefa *Misleya.U Ta »Odiseja« Mislejevega imena meje močno vzdramila; prešinila me je želja, da bi si bliže ogledal tega moža in spise njegove. Mislej je živel v drugi polovici osemnajstega in v prvi polovici devetnajstega stoletja, torej v dobi najvažnejših dogodeb, katere so se kdaj vršile v človeštvu. V to dobo spadajo najsilovitejše državne izpremembe v Evropi: padla je turška moč; pojavil se je francoski prevrat, ki je rešil evropske narode fevdalizma; oživele so klasiške študije (F. A. Wolff) in starogrške umetnosti (Winkelmann); porodila se je nemška književnost (čas Goetheja, Schillerja); vzbudila se je iz nova Skakespearejeva muza, katera je brezkončno pospeševala ideje nove dobe; zajedno se je porodila novejša slovanska in posebe slovenska književnost; preporodila se je končno modroslovna znanost. Naš Mislej je bil vrstnik Dobrovskemu, Kopitarju, baronu Zoisu, Vodniku, Jarniku, Čopu in nekoliko tudi Prešernu. Tudi je bil vrstnik našemu Juriju Vegi in imenitnemu hrvaškemu učenjaku Josipu Boscovichu, katerega večkrat omenja v svojih spisih. Tako je tedaj naš Mislej stal sredi mogočnih in silovitih zgodovinskih in znanstvenih dogodkov in vplivov. Posebno močan je bil nanj vpliv Kantovih, Schellingovih, Herbartovih in Heglovih idej, in čuditi se nam ni, da je v Mislejevih spisih obilo sledov in vtiskov mogočnih mož njega dobe, četudi si je naš rojak na vso moč branil duševno samostalnost. Ali znana in utrjena je zgodovinska resnica, da je vsak še tak6 velik duh sin svojega časa. Iz Mislejevih spisov se prav lahko razvidi, kaj je v njih svojega, kaj zajetega od drugod. 284 Dr. Janko Pajk; Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec Življenje Mislejevo, kolikor mi je znano iz drugih životopisov in po svojem trudu, v ničem ni posebno zanimivo.1) Znani so samo maloštevilni slučaji tega življenja, ali ti razširjajo jako malo svetlobe po njega zasebnem življenji. Nekateri slučaji celo niso še razjasnjeni ; tako n. pr. ne poznamo ni dne, ni leta, ni kraja Mislejeve smrti. Porodil se je Jožef Mislej dne 19. vinotoka leta 1761. Krstni zapisek v matici šentvidske sedanje župnije, nekdanjega vikarijata, slove tako: »Die 19. 8bris 1761. Josephus filius legitimus et nata-lis Josephi Mislei et conjugis eius Mariae ex Podraga Babtizata (po-grešek nam. Babtizatus) est a me Josepho Brothos (Brathos ?) levan-tibus Patrinis Casparo Premaru et Anna Maszheuka«. Slovenski bi se to glasilo: »Dne 19. vinotoka leta 1761. je bil krščen Jožef, zakonski in rodni sin Jožefa Misleja in njegove žene Marije iz Podrage po meni Jožefu Bratoži; kumovala sta Gašpar Premaru in Ana Ma-ščevka«. Iz tega krstnega zapiska, katerega sem prejel po dobroti g. župnika podraškega, vidi se, da je porojen Jožef Mislej leta 176/. ne 176^., kakor trdijo nekateri pisatelji, (n. pr. R. Zimmermann na do-tičnem mestu); da je rojstveni kraj Mislejev znana vas Podraga, ki je od leta 1890. samosvoja župnija, prej pa je pripadala vikarstvu šent-vidskemu, da je tedaj naš Mislej Podražan; da se njega krstnik imenuje »Josephus Bra(o)thos«, pokvarjeno iz pravega slovenskega imena »Bratož*, katero še dandanes živi v Podragi; da se je kum imenoval »Premaru« t. j. Premrl, kumica pa »Anna Maszheuka«, t. j. AnaMa-šičevka ali Mašičeva, katero ime je tudi še dandanes v Podragi (prim. »Koledar družbe sv. Mohorja« za leto 1891. str. 102: »Ana Mašič«). Sploh pa živi ime »Mislej« dandanes še na več krajih vipavskih, tako v Šent Vidu nad Vipavo, v Gočah in Lozicah (prim. isti »Koledar« str. 102.—3.); v Podragi dandanes ne živi nobeden Mislejev, x) Mislejevo življenje so opisali: Daniel M atja šo v sky (»Matyassovszky«) : Historia Mislevanae inventionis Pambaseomatheseos. Viennae, 1826. s sliko.) Con sta nt voii Wurzbacli: Biographisches Lexikon des Kaiserthums Oester-reich. 18. Theil. Wien, 1868. (pod imenom »Misley«.) Ladislav Rieger: Slovnik naučn^. V. zv. Graffer u. Czikann: Oesterr. Nation.-Encyclopaedie. Wien, 1835. III. zv. in VI. zv. (Suppl.) Poggendorf: Biograph • litter. Handworterbuch zur Geschichte der exacten Wissenschaften. Leipzig, 1863. II. zv. (pod imenom »Mysley< — samd izvadek iz »Oest. Nat. Encycl.«) Robert Zimmermann: Die Anfange der mathematischen Psychologie in Wien. VViener Zeitg., 1889., štev. 37., 38., 39., (»Feuilleton«.) Razven teh del so mi rabila sama dela Mislejeva in razna poročila, pisma in po-zvedovanja. Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. 2S5 Ako se sme verjeti Matjašovskemu, došli so Misleji okolo leta 1403. iz Zemplinske in Abanjvarske županije na Ogerskem na Notranjsko.J) Rojstveni kraj našega učenjaka torej ni Vipava (Wippach), kar trdijo vsi životopisci, nego P odra g a, kakor sem sedaj prvi dokazal iz krstnega zapiska. Vsaj v denašnji dekaniji vipavski naš Jožef Mislej ni nikjer drugje zapisan pod gori navedenim letom in dnem, nego pri Sent Vidu. Besede Misleja samega, ki piše v tretjem zvezku svojih del, da je šel jeseni leta 1778. iz Ljubljane v »Vipavo« (Wip-pach), »svoj rojstveni kraj (mein Geburtsort), na velike počitke« (III. I. del, str. LXXIL), nikakor ne podirajo moje trditve, zakaj beseda »Wippach« tukaj rabi, kakor večkrat, za ves vipavski okraj, v katerem je ravno Podraga.2) Sicer pa je prav trdil, ker je takrat Podraga pripadala vipavski župniji. Da je naš učenjak Jožef Mislej prav tisti, kateri je zapisan v krstni knjigi pri Sent Vidu, vidi se iz več okolnostij: prvič, ker se sklada rojstveno leto tudi po drugih zapiskih Mislejevih, v katerih govori o dijaških svojih letih, z letom 1761. (prim. III. z v. I. del str. LXXIL), drugič, ker Matjašovskv izrecno navaja, da je tisti dan njega rojstveni dan (str, 1.), tretjič posebno iz predimka »Peter Alkan-tarski« (»Peter von Alkantara«), katerega si je pridel Mislej, kar se vidi na čelu drugega in tretjega zvezka njegovih del, dočim stoji na čelu prvega zvezka samo »Joseph Misley«. V krstni knjigi nič ne stoji o tem »Petru«; ali če primerimo god tega svetnika in 19. dan vinotoka, vidimo, da je ta dan meseca god sv. Petra Alkantarskega. Mislej si je tedaj, ne da bi bil nanj krščen, izbral za patrona svetnika roj-stvenega svojega dnč, sv. Petra Alkantarskega, po stari šegi slovenski. Zato niti misliti ni, da bi naš učenjak Mislej ne bil tisti Mislej, katerega navaja krstni zapisek šentvidski. (Dalje prihodnjič.) 1) Prim. Matjašovskega: str. I. Ime »Mislej« izvaja isti pisatelj od posestva »Mi s le« v Abanjvarski župaiiiji (ravno tam). Ali meni se zdi prazna povest, da bi se bili Misleji preselili z Ogerskega; takisto neupravičeno je takšno izvajanje imena »Mislej«. 2) Onim, ki tega okraja ne poznajo, bodi povedano, da je vas Podraga ob desni roki v strani velike ceste, ki vodi iz Vipave v Sent Vid nad Vipavo. Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. 395 Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. Berilo prof. dr. Janka Pajka v »Slovenskem klubu« na Dunaji dne 14 sušca 1891. (Konec.) uša človeška je samo jedna izmed pojavov obče ali svetovne duše, toda taka, ki je na višji stopinji razvitka nego druge, samo da je nižja od božje in angeljske (II., predg. 102.—105.). Svetovna duša — tedaj tudi človeška, nje del — pa ima to svojstvo, da se sčasoma čimdalje više razvija in pooblažuje. Pomoček temu je po Mislejevem nazoru »vzgoja« (Erziehung, II, predg. str. 125.), katera je dvojna: ali tuja ali samosvoja; prva se vrši brzo, druga jako počasi (L, str. 132. —144.)-Nekatere duše se sčasoma izboljšujejo, druge pohujšujejo, tretje bivajo nekaj časa v stanji poboljška, nekaj časa v stanji pohujška, ali naposled se vender vse pomičejo k boljšemu stanju, kar primerja Mislej pomnoževanju ali pa zmanjševanju močij (Concentration — Discen-tration derKrafte; II., predg. str. 145.). Ta pojav je Misleju znamenje dušnega zdravja ali dušne bolezni (II., predg. str. 110.— r 15.)-Vse to dušno dviganje in izpreminjanje se spoznava iz nravstvenega ali moralnega stanja duš, in Mislejev namen je, da bi v matematiških in geometriških tablicah in narisih razkazal ta pota, kako namreč hodijo dušna bitja zdaj v moralnem oziru kvišku, zdaj nizdolu, zdaj naravnost, zdaj postrani, zdaj zopet po ovinkih in v krivih črtah. Poglejmo si nekoliko, kako je Mislej napravil te račune! Mislejev narisek ali, kakor ga imenuje, »dušna mapa« (Mappe), predstavlja idealni nravstveni pot razvijajoče se svetovne duše v podobi navpične preme črte (L, str. 148. in večkrat). To črto si je mislil brezkončno, ker se mu je zdel moralni napredek duš brez konca in prestanka; in to neprestanost (Continuitat) ravno predstavlja prema črta brezkončnica (II., predg. 74.). Nravstveni potje drugih duš pa, ki izhajajo iz obče svetovne duše, dosezajo sicer isti brezkončni zmoter moralne popolnosti, toda ne morejo dohajati svetovne, idealne duše, dasi izkušajo hoditi ž njo vzporedno. Zato jim je Mislej narisal po dvoje »asimptot«, t. j. takih krivih črt, katere se sicer približujejo točki ali črti, bodisi krivi, bodisi premi, toda je nikoli ne dosežejo, da bi se prekrižale ž njo (II., str. 6.—7.); zato bi jim slovenski smeli 396 Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec reči »črte približanke« ali »razsohe«, ker so podobne drevesnim in vejnatim razsoham. Sredi svoje mape je narisal Mislej pravokotno ploskev, v katere sredini je sedež svetovni duši, iz katere sredine izhajajo dušni razvoji najprej v premih, pozneje v približnih črtah, in sicer ob levi in desni strani navpične črte, katera jim vsem rabi za »glavno os« (Hauptaxe), tedaj ob straneh svetovne duše. Približanke, kadar so obrnjene navzgori, kažejo rastoče stopinje »popolnosti ali kreposti« (Tugend-Asvmptoten), kadar pa so obrnjene nizdolu, kažejo stopinje »pregreh« (Laster-Asvmptoten) (II., predg. 102.). Tako n. pr. je približanka »angelja« nad vodoravno srednjo črto, ona »prahu« pa prav toliko pod to srednjo črto (II, predg. 102.). Kar gre tedaj navpik nad srednjo vodoravno črto (absciso), potegnjeno skozi središče pravokotne ploskve, to je Misleju »pozitivni« razvoj, tedaj moralni napredek; kar gre pod to črto, to je »negativni« razvoj, tedaj nazadek (II., str. 10.); kar leži na desni strani navpične črte ali osi (ordinate), to mu pomeni »aktivnost« ali »sa modela vnost« duše, kar leži na levi strani osi, to mu je »trpno« ali »pasivno« stanje duše (II., str. 19.). Po Misleji je torej vsak napredek nekaj v moralnem oziru dobrega, vsak nazadek pa znamenje moralne slabosti. Vsaka duša ima namreč tri svojstva: da je »sam o delavna« (selbstthatig, aktiv), da je »trpeča« (fremdthatig, passiv), t. j. da je podvržena tujemu vplivu (II., predg. 87. in večkrat), in da je »posredujoča« (mediativ-thatig; II., predg. 44.) t. j., da se ravna po moralnih vzorih, da je tedaj na pol samodelujoča, na pol trpna. Pri tretjem svojstvu misli naš modroslovec na človeško »vest« (Gewissen), katera posreduje med Bogom in stvarjo, katera vodi h kreposti in k moralni popolnosti, k vzorom (L, str. 167.). Sploh je vredno opomniti, da se Mislejevo modroslovje skrbno ozira na krščansko verstvo, tako da je prištevati Misleja najboljšim zastopnikom krščanskega modro slo v j a, kar je razvidno iz neštevilnih mest njegovih spisov. Ali jedro Mislejevega nauka ne tiči v teh nariskih, črtah, krogih i. t. d., ampak v združevanji matematiških in modroslovskih nagledov in pojmov. Po Mislejevem nazoru ne dohajajo matematiške predstave človeškemu duhu od zunaj, ampak prirojene so mu, ali dane »a priori«, tedaj so prvotne resnice, katere imajo ne-ovržno objektivno veljavo. Mislej pravi: »Matematiški nag ledi« so »prvotni«, torej »zakonodaj alni« in »resnični« (II, str. 25.). Po Mislejevem mnenji je vse in vsako mišljenje podvrženo matema-tiškim pravilom, in kar velja v matematiki, to velja tudi za vsako Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski modroslovec. 397 drugo znanost, torej tudi za psihološko, moralno in versko, tako da so ti pojmi jednaki »o bče vel j a vn i m pojmom človeškega razuma« (II, str. 33.). Mislej je torej matematiške nazore tolmačil kot modroslovne, in sicer tako-le: Kakor so si pozitivne in negativne veljave nasprotne v matematiki, tako so si protivne v psihološkem oziru; vsaka duša je po Mislejevem nazoru sama s seboj v moralnem oziru razdvojena in sama na sebi nasprotna (I, str. 167.). Duše, katere so pod vodoravno črto njegove mape, te so »ni če ve« duše (Nichtigkeitsseelen; ravno tam). Razvitek duš je izražen z ulomki (Briiche); števci (Zahler) pomenijo idealno moralno pravilo (Vor-schrift), kateremu naj posamniki zadoščajo, imenovalci (Nenner) pa pomenijo dogotovljeno izpolnitev teh pravil (II., str. 47.). Zakon matematiške nepretrganosti ali stanovitosti (Continuitat), da namreč vsaka številka ali vsaka podoba in nje deli rasejo v brezkončnost ali pa pojemajo, terja, da se tudi duševne moči zmatrajo za brezkončno rastoče ali pojemajoče stopinje nravstvenosti (II., str. 58.). Iz tega vzroka je človeška duša zmožna brezkončne popolnosti (II., str. 74.) in zakon moralnega izboljšanja je resničen (II., str. 104.—6.). »Asimptote« ali »približne črte« izražajo razmerje med razvitki vzorne duše in njo posnemajočih duš (II, str. 51. in 68.). Tako je Mislej našel 51 stopinj moralnega razvoja (II., str. 52. in L, str. 171.). Črte mu pomenijo »čase življenja« (L, str. 147.), »kotje« razmerje med delavnostjo in trpnostjo (II., str. 78.—9.); ves časovni in prostorni svet pa mu predstavlja brezkončno velika krogla ali globus (L, str. 157. do 158.); polmeri (Radius) te krogle— »velikost moralnega razvitka« (I, str. 99.). Iz obče veljave matematiških pravil sklepa Mislej tudi, da njega matematiška psihologija velja za vesoljni svet ali »za vse svetove« (II., str. 106.), tako tudi za vse čase in veke (II, str. 108.). In tako je naš rojak Mislej osnovatelj novejše matematiške psihologije, znanosti, kateri je celo danes podstrta le slaba in šibka podlaga. Poskusili so že Grki nekaj podobnega: Pitagora in Platon, za Misleja dnij tudi Herbart, ali tako natanko in obširno ni nihče obračal matematike na psihološke in moralne pojme, niti Herbart, niti Fechner niti Muller. Naš Mislej je torej v tem oziru vrezal novo brazdo na polji modroslovja. Sploh pa je bil Mislej natanko vešč znanosti svoji. Poznal je vse modroslovje od najstarejšega grškega in indskega do najnovejšega nemškega, žal, da ni poznal tudi angleškega in francoskega. Vse nauke je izbiral s kritiškim pogledom in ni bil slep posnemovalec tujih mislij in trditev. Nemškim modroslovcem je veroval jako malo; malone vse 398 Dr. Janko Pajk: Dr. Jožef Mislej, slovenski rnodroslovec. je ostro šibal kot prazne in puhle govornike. Zveden je bil v vseh strokah te znanosti, posebno pav dušeslovji. Rad se je imenoval »dušnega zdravnika« (psychischer Arzt; II., str. 31.). Sploh je du-šeslovje razmotraval s fizi j ološkega ozira (L, str. 7.) in je bil tako prednik denašnje Fechnerjeve »antropološke psihologije« (prim. III., 1. del, str. Lil.). Globoke so njega opazke o morali in vzgoji, tudi o estetiki. Mislej je učil nauk o razvoji (Evolutions-, Ent-wicklungs-Theorie); vzpodbudil je osnovanje nove znanosti: biologije, veleč, »naj se učenjaki združijo, da preiščejo vse življenje, kar ga je v prirodi« (II, str. 56.). Bil pa je tudi dobro zveden v mate-matiških in prirodoslovnih znanostih (v kemiji). Stal je sploh na vrhunci svojega časa. Kar pa je poglavitno: Mislej je v modroslovji izviren; nastopal je čisto nova pota mišljenja in je bil duševni oče mnogih modroslovnih teorij, katera veljajo dandanes. — Predaleč bi me zavedlo, ako bi hotel razjasnjevati, ocenjevati in pretresati vse, kar je Mislej trdil in dokazoval, zato naj h koncu izpregovorim še nekoliko o značaji našega učenjaka, torej o njega duši. Poleg njega poštenosti in značajnosti naglašam velikansko vztrajnost, katero je sijajno dokazal pri svojih delih in študijah. Mnogokrat toži, da ga je »kopa pozivnih opravil premnogokrat motila v študijah« (II, predg. 20., 21., 24., 40. in večkrat). Zat6 hvalijo kritiki to marnost, pišoč: »Vsakdo vidi, kolik je moral biti trud in kolika vztrajnost, katero je toliko let obračal na svoje delo« (III., 1. del, str. IX.). x) Saj je, kakor pravi na raznih mestih, več nego 40, da, več nego 50 dolgih let izdeloval svojo sistemo (III., 1. d., str. XXV. in XVI.). Dobička od svojega truda ni imel nobenega; njega trud je imel pred sabo čisto vzoren zmoter, vesel je bil, če so mu bili le troški povrnjeni (III., i. d., str. XIX.). Navzlic temu nikakor ni zanemarjal zdravniškega svojega poziva, ampak je bil, kakor piše kritik, »zelo čislan zdravnik jako obširnega poslovanja« (III, 1. del, str. XXV). Vrhu tega je Mislej tudi proučeval vse druge fakultetne študije, da bi bolje spisal svoje delo (III., I. del, str. 17.). Tako delavnega ga je presenetila smrt. Zdi se mi, da ga vidim, 79letnega starčka, v samotni urici, bržkone popolnoma zapuščenega, zamaknjenega v svojo »mapo«, kar se mu približa prijazna smrt rešiteljica in mu lahno potrka na rame, rekoč: »Pojdiva poskusit, ali prav kaže mapa!« —Ta marnost Mislejeva pa je, kakor se vidi meni, najboljši del slovenskega zna- v čaja. Čeravno iz spisov ne gleda nič slovenskega, bil je Mislej vender pravi Slovenec, pristen Slovan po duhu. Kako uprav železno vztraj- t) Matjašovskv pravi: »Mislejeva marnost je znamenit pojav v človeški zgodovini.« Bistran: Zrna. 399 nost kaže naše slovensko in vsako slovansko ljudstvo pri vsem težkem svojem delu ! Jednako marni so tudi naši slovenski učenjaki, katerih imena je povestnica zapisala v zlato knjigo svojo. Saj so bili iz večine, recimo malone vsi, samouki, kar jih je povila mati slovenska: Vodnik, Jarnik, Kopitar, Miklošič, Caf, Trstenjak in koliko drugih menj znanih! Da! Tudi modrovanje je pravo slovensko svojstvo. Saj dobro vemo, kako radi naši ljudje »tuhtajo«! Koliko več modroslovcev v kmetskem jopiči bi bilo znanih, da imamo več tako bistroumnih opazovalcev ljudstva, kakeršna sta n. pr. Stritar in Jurčič, ki sta opisala dokaj takih narodnih »modrecev«! — Tako tedaj končujem opis učenega našega modrijana in zajedno trdim: Slovenci imamo izvrstne pesnike in noveliste, izborne jezikoslovce, vestne zgodovinarje in matematike; odslej tudi ni smeti več reči, da je prazen — modroslovni predel! Saj imamo tudi izvirnega svojega modrijana Jožefa Misleja Podražana! Z rna. Kot solnce zagrne temni oblak In žarke uebeške prestreže, Tako pred resnico jasno mrak Predsodkov na oči nam le"že. Pomen bese"d ni vselej prazen, Čeprav jih trosi človek blazen. Težko skrivnost se dolgo v srci nosi, Ko glas o nji se neresničen trosi. Tudi stena bela Črno senco dela. 6. Nikdar očeta ni ljubila Izjema — hči pravila. 7- Naj solnce žge, naj hruje zima, Sred nikddr strahii ne goji! Več nego meni, človek ima Snovi železne v krvi svoji. »Saj vse mini, trpi voljno!« Tako tolaži svet trpine. Bolest — kdo pač bi dvojil A vpraša se: kdaj in kako" ? mine, Kaj je modrost, ljudje vedo, A malo ve" jih, kje cvete, Še menj kdo hrepeni za njd, Res moder skoraj ni — nihče! Bistran.