MALO BOLE PA MALO MENJE POZNANI MILAN VINCETIČ STR. 3
NA TAU SAM SE NARAUDO STR. 5
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 10. februarja 2004   Leto XV, št. 3
SLOVENSKE KNJIGE ZA PORABSKE
VRTCE IN ŠOLE
Pravzaprav je prelepo naključje, da so slovenske knjige priromale v porabske vrtce in šole prav ob slovenskem kulturnem prazniku. Zavod Republike Slovenije za šolstvo, poleg koordinacije in strokovnega dela v zamejskem šolstvu, skrbi tudi za t. i. logistično podporo le-temu; to pomeni, da za potrebe pouka predvsem slovenskega jezika nabavlja učbenike, strokovno literaturo, revijalni tisk in druga didaktična gradiva. V preteklih letih so porabske šole sicer dobivale različne učbenike in druga didaktična gradiva, vendar v manjšem obsegu. Ob koncu leta 2004 pa nas je razveselila novica, da za potrebe porabskih šol in vrtcev lahko nabavimo knjige v vrednosti 5 milijonov slovenskih tolarjev. Največji del te vsote smo namenili za knjige za potrebe pouka slovenščine na monoštrski gimnaziji. Že lani smo namreč načrtovali oblikovanje učbeniškega sklada, kjer bi si dijaki lahko sposojali slovenske učbenike, ki jih uporabljajo pri pouku. Ta želja se je sedaj uresničila, izbor darovanih knjig je res ši-
rok. Gimnaziji, ki ima v knjižnici le skromno število slovenskih knjig, smo namenili vse temeljne jezikovne in splošno-izobraževalne priročnike, od Slovarja SKJ, Slovenskega pravopisa, Slovenske slovnice, Velikega slovarja tujk do Enciklopedije Slovenije, Velikega splošnega leksikona, srednješolskih in osnovnošolskih učbenikov za slovenski jezik, različnih CD-romov in še marsikaj; učbenike seveda v večjem številu izvodov, da si jih bodo dijaki lahko sposodili za vse šolsko
leto.
Osnovnošolskim učiteljem (in učencem) smo namenili predvsem učbenike slovenskega jezika, ki jih lahko uporabljajo kot pomožno gradivo ali kot zakladnico idej za kvalitetnejši jezikovni pouk. Ker pa je tudi pouk jezika v sodobnem času za učence bolj zanimiv ob računalniku, smo poskrbeli tudi za zanimive didaktične programe na CD-romih. Pa še kakšno glasbeno zgoščenko in video kaseto za popestritev pouka smo dodali. Najmlajši porabski učenci
slovenskega jezika, malčki v narodnostnih vrtcih, so se skupaj z vzgojiteljicami razveselili pisanih slikovnih slovarčkov in zbirk slovenskih izštevank. Radovedno so jih prelistavali, upajmo, da jim bo to, seveda ob pomoči in spodbudi vzgojiteljic, prišlo v vsakodnevno navado. Učenje jezika je uspešno le, če naučeno nenehno ponavljamo in utrjujemo.
Za potrebe porabskih šol in vrtcev je bilo nabavljenih 142 naslovov različnih knjig. Po najmanj en izvod skoraj vseh pa smo name-
nili tudi osrednji slovenski knjižnici v Slovenskem kulturno-informativnem centru v Monoštru. Še vedno namreč velja povabilo, da obiskujte to knjižnico, ki je zdaj že kar bogata, njena vrata pa so odprta vsem, ki imate radi slovensko besedo, vsem, ki svojo slovenščino želite bogatiti ali se jo še bolje naučiti. Kot sem (avtorica tega zapisa) že poudarila na izrednem občnem zboru Zveze Slovencev, bo slovenski knjižnici v bodoče potrebno dati, poleg izposoje knjig, še kakšno vsebino, na primer slovenske izobraževalne ure za učence ali dijake, pravljične ure za najmlajše in še kaj.
Porabske šole in vrtci se lepo zahvaljujejo Zavodu RS za šolstvo za to izjemno darilo, avtorica tega zapisa pa se najlepše zahvaljujem Klari, Biserki in Laciju za pomoč, da so vse knjige prišle na željene naslove. Upam in verjamem, da jih boste z veseljem odpirali, se ob njih učili in bogatih svojo slovensko materinščino.
VALERIJA PERGER
2
Slovenija dala soglasje evropski ustavi
Slovenija se je uvrstila na vrh držav, ki so dale soglasje k evropski ustavi, čeprav je bilo v javnosti nekaj pomislekov, zakaj so morali poslanci v državnem zboru hiteti z odločitvijo. Na izredni seji državnega zbora je kar 79 poslancev bilo za soglasje, štirje iz Jelinčičeve Slovenske nacionalne stranke pa so bili proti. Za soglasje so tako glasovale vladne in opozicijske stranke. Vodilnim slovenskim politikom je med prvimi čestital Erwan Fouere, vodja predstavništva Evropske unije v Ljublja-
ni.
Po oceni predsednika slovenske vlade Janeza Janše je ustavna pogodba velik korak k prostovoljni politični in gospodarski velesili. Slovenski premier ocenjuje, da je pogodba kompromis, ki je sprejemljiv za vse članice, tudi za Slovenijo. Prejšnja vlada je ocenila, da je bilo razprav o vsebini te pogodbe dovolj in daje njena vsebina za Slovenijo koristna, je še povedal Janez Janša in dodal, da ni samo težava v tem, da Slovenci slabo poznajo vsebino ustavne pogodbe, ampak zelo skromno poznajo cilje, ustroj in delovanje Evropske unije, zato bo dobrodošla nova strategija njene promocije, ki jo pripravljajo v Bruslju. Za to bo dobra priložnost tudi predsedovanje Slovenije, vendar je ključno, da je Unijo treba dojeti kot nekaj skupnega, vključno z odgovornostjo zanjo.
Bivši premier in zdaj poslanec Liberalne demokracije Slovenije Tone Rop je opozoril, da je treba zdaj uveljaviti svoje interese. Zato se je treba hitro, do junija letos, dogovoriti za regionalno členitev Slovenije, da bo vsaj večji, vzhodni in zahodni del Slovenije, še štirinajst let dobival pomoč evropskih skladov za hitrejši razvoj.
Za evropsko ustavo niso glasovali poslanci Slovenske nacionalne stranke. Njihov poslanec Bogdan Barovič je v razpravi poudaril, da bi bilo pametneje počakati dve leti, ko bo ustava začela veljati, če jo potrdijo vse članice. Ta čas pa bi izrabili za temeljito javno razpravo o njeni vsebini. Spraševal se je, kaj če v kateri od desetih držav članic, ki so se odločile za referendum, ta ne bo uspel? Po mnenju Slovenske nacionalne stranke je ključno to, da se Slovenci ne zavedajo, da velik del suverenosti in s tem tudi odločanja o pomembnih vprašanjih, Od zunanjih do varnostnih zadev ter gospodarstva do socialne politike, šolstva in zdravja, prenašajo v Bruselj. Po besedah predstavnikov drugih poslanskih klubov kritičnih tonov v razpravi ni bilo, ampak so se v glavnem omejili na splošno podporo in naštevanje svojih prispevkov k nastajanju ustave.
V oddaji Televizije Slovenija Pod žarometom je večina sogovornikov podprla hiter sprejem evropske Ustave, čeprav je voditeljica Barbara Zrimšek vztrajala pri oceni, da se je Slovenija prenaglila z odločitvijo. Skupno vsem sogovornikom, med njimi tudi zunanjemu ministru dr. Dimitriju Ruplu in evropskemu poslancu Lojzetu Peterletu, pa je bilo, da je napočil čas, ko morajo Slovenci dobiti temeljit vpogled v tako obsežen dokument, kot je evropska ustava, v slovenskem jeziku v celoti prvič objavljena šele sredi letošnjega januarja. Zelo verjetno se bodo odločili za natis in razdelitev ustave vsem gospodinjstvom in zainteresiranim v Sloveniji.
Komentator Dela je Temo dneva na prvi strani zaključil: »Pričakovali bi, da bodo predstavniki ljudstva v svoje razprave in glasovanje vnesli vsaj nekaj dvoma, ki zagotovo obstaja ne le med navadnimi ljudmi, ampak tudi med ustavnimi strokovnjaki. Da bodo torej nekoliko upočasnili svoj neizbežni korak v Unijo in počakali, da stroka temeljito analizira ustavno besedilo in javnosti ponudi odgovore, kje in koliko bo nadustava v resnici krojila življenje tudi slovenskih državljanov. «	eR
Naše vrejdnosti
Etognauk sam malo v Varaša bila pa sam nut poglednilav nistarne baute, ka si kaj nutsküpüjem. Pate sam najšla med kíüjom mali pšenični bejklin, na sterom, je pisalo, ka je tau španjolski bejklin, gde je süji sad nut spečem. No, včasin mi je cajt nazaj skočo tak 50-60 lejt pa sam se spomnila, kakše fajnske raja réteša je mojamati tistoga ipa pelda, gde je süji sad tü nut pečeni bio.
Ge sam domau pofudnila s svojim retašom pa sam ga včasin načnila. Baug moj! Tej retaši so vse bili, samo nej fajn genjeni, istina, ka je sad rejsan nut spečem bio, ka je edina vrejdnost bila v taum španjolskom retaši. Če sam pa že - nej malo -pejnaz vödala za njega, te sam ga pa probala malo gesti. Pa na slednje sam se mogla Sama nad seov čüdivati, ka sam s toga retaša - kak deca - vözdumbala sad, testau pa žau, nej žmano bilau.
Eden drugi Spomin tü mam, tisti je pa ja pozitivni Spomin. Tista sedemdeseta, osemdeseta lejta sam uradno Večkrat ojdla po Rusijfe Nas so - tak vejte - samo ta püstiti, kama so oni steli, etak smo pá napona v najlepši hotelaj spati, geli. Eden den so gor nositi v ednom zažganom velkom piskriči, nikšo gesti. Pate so prajti, ka tau oni tak küjejo, ka se vsakša porcija posebe peče nut v peči. Če ste gdasvejta kaj dobroga geli, tau je tau bilau. Pa je nej vejga Baug ka vse nut bilau. Največ je bilau zelenjave, kapüste, krumpičke, malo mesa, pa samo oni vejo, ka vse dobroga. Depa tau gesti je zatok dobra bilau, ka je v piskrenoj posaudi bilau v peči pečeno.
Ranč tak kak je moja mati pelda tiste fajna reteša - raja, žeta - v peči. Starejši dobra vejmo, ka doma v peči, stera je s špajetom bila vküp zozidana, smo pekli takši
dober domanji krü, steroga žma eške gnes v lampaj mamo. Pá te nemo gučala od tistega mesa, ka so v peči pekli. Tisto je posebno dobra bilau.
Posauda je tü ovakša bila kak gnes. Dobro vejm, ka za kaj takšega, ka so na špajeti pekli (jajca, getra), je mati mejla edno kusto želejzno laboško. Tam je nej bilau takšega, ka gorzgori ati se ne speče prejk. Tisto železne laboško je nigdar nej prala, samo go je doj zbrisala. Pa te samo mislite na zaž-gane štüctine, talejre, laboške, ka sé je tam vse dobrota delalo. Zdaj probajte iz mlejka segnjano mlejko naprajti, če nejmate zažgano, glineno posaudo, pa za tau mlejko. Kak smo nagibali štüctine s kustim segnjanim mlejkom. Pa vrnjo mlejko, ka se je vrkaj v štüctini vküp naprajto. Fantastično je bilau. Zdaj pa mlejko küpiš pa škeš segnjano delati, pače je mlejko malo slabše kvalitete, te vejs ka dobiš? Nikšo špajsno vodau, stera eške tüj pa tam smrdi tü. Istina, ka segnjano mlejko si leko küpiš, depa gde je tisto od domanjoga, štero je v štüctini bilau.
Tak mistim, ka tistim, ki so nigdar nej meti priliko koštavali tiste dobrote, ka so sé v domanjoj peči pelde, ka so v piskrenoj posodi pekli ati küjati, ka so doma pripauvali, je dobra, ka se da küpiti. Stoj bi leko povedo, ka je tau norija naprej nositi.
Gnesden mamo špajete na plin (gáztűzhely), ka je praktično. Na tistom küjemo, pa pečemo. Stare špajete smo s pečjov vred tavö zlüčati, zatok ka edna moderna künja mora ovak vövideti. Posaudo? Sto je pa kaj takšega vido, ka bi v piskrenoj posaudi kaj küjati ati pekli. Gnes je že moda - najbola nauva moda - te svejkle piskre pa laboške küpiti, zatok ka vse
mora btiskečati. Pa sto gnes ma cajt krü mejsiti, se s tejm spravlati. Vse sé da küpiti, pa te mi navekša vse küpimo.
Ge sam pa zatok tüj pa tam itak Vesela. Po naši porabskij vasnicaj sé vsepovsedik najdejo lüdje, sploj pa vertinje, ki eške staro-nauvo künjo majo. Svoje künje so obnoviti, dapa peč so nut njati pa vse tak funkcionejra kak gnauksvejta. Po mojem so tau najlepše künje. Gnesden tü gestejo, geste-mo nistarni, ki sé vzememo za tau, da bi kaj indašnjoga pokazati, da bi mladina vidla, ka etak tü leko. Da bi pokazati sami sebe. Etakši smo, etakši smo biti Porabski Slovenci.
Kulturne organizacije sé sploj dosta trüdijo za tau, da bi na naši prireditvaj navzauče bile stare šege, nekdanje stvari. Poglednímo, če sé menkša prireditev organizera. Ka radi mamo kakšoga ipa na Sto djati? Fajn perece, v peči pečene. Domanji krü, ka ga eške nistarne mlade ženske tü znajo spečti.
Če pa kaj škemo po starom Okinčali, ka si naprej vzemamo? Papirnate püšle, rauže. Baugi vala tüj pa tam sé mladina tü vči delati od naši »stari« majstrov.
Nej ji je malo, ki sé za tau vzemejo. Samo smo leko radi njim, pa je poštüjemo. Vidli ste borovo gostüvanje 6. februara? Napamet ste vzeti, ka vse takšega ste vidli tam, ka gnes več neškejo ati ne vejo delati? Tak mistim, sami sebi moramo obečali, ka mo »vcujgnali« mlade, da bi sé te vrejdnosti nej zgübili
Kulturen človek ne pozabi svoji šeg, svoje korenjé, vrejdnosti. Eške je nika nej kesnau. Vsi, ki volau mamo za kaj takšega, gda nas zovejo, bojmo tam!
Irena Barber
Porabje, 10, februara 2005
3
Malo bole pa malo menje poznam Milan Vincetič
Za pajdaše pa poznance je Mitau Vincetič po domanje Vniči. Steri štete novine Porabje pa Slovenski kolendar, ga najbole poznate po njegovoj žmanoj rejči pa po trno zanimivi zgodbaj in pripovejdkaj. Včasi sé najde kakšna pesem tö. Vinci je napiso kouli petnajset knig, od toga zvejkšoga knige pesmi. Pa ranč za svojo slejdnjo knigo pesmi Lakmus je doubo za Slovenski kulturni svejtek nagrado Prešernavoga sklada. Zatoga volo je gratalo dolespisano tou kratko pogučavanje z njim
• Milan, dosta lidi iz goričkih vesnic sé je zavolo slüžbe odselilo od douma nin daleč vkraj ali bar v Soboto.
Ti tö že duga lejta delaš v Soboti, dapa tebi je tvoj doum vsigdar biu v Stanjevcaj, v Soboti si samo kakšo nouč spao. Doum ti dosta znamenüje?
»Kak vsakšomi.
Mogouče ešče več. Meni znamenüjejo Stan-jovci, če gli so mala gorička vesnica, štero žmetno najdeš na karti, kak eden velki Varaš. Istina, tü nega niti vilic, ar so lidgé takši, ka jih leko iščeš tüdi po Meriki. Vse znajo: nej samo delati z njivami, znajo tüdi modrüvati, pa gli tou se ges včim od njih. Znaš, pajdaš, Murska Sobota je itak ena mala vesnica: vsigdar kakšnoga domanjoga srečam tam v Varaši, pogučiva se v domanji rejči, zatou si pravim, ka se nemo silo v nekšo Soboto. V Ljubljani je slično: tou je prouti Pešti mali Varaš, zatou leko friško tam v Ljubljani najdeš kakšnoga sou-seda z drügoga brega. Gnesden je sveta istina: cejli svejt je velki kak domači dvour, zatou ti nikan nej trbej iti. «
• V mnougi pripovejsti, ka smo je leko taprešteli v Slovenskom kolendari, v novinaj Porabje pa v tvojij knigaj pripovejsti, tak pišeš kak če bi tou vse doživo, vido skouzi svoje od. Tak nagnouk se nam zača videti, kak če bi tou
istina bila, kak če bi od toga nika maloga čüli. Kelko se je v tvojih pripovejsti zgoudilo za istino in kelko se naroudilo v tvojoj glavej?
»Kak bi pravo: vsakšoga je na pou. Vse té pripovejsti, štere sam zapiso, sam čüjo na svoje vüje, ges sam si samo zmisío imena. Ar sam se bojo, ka de me što zabodno z noužicom, če mo zapiso, što mi je pravo, ka sé leko v Dajčlandi küpijo očala, s sterimi se leko vidijo goule ženske skouzi gvantanje. Pa tüdi tista pripovejst z malo Mari-
ko, štero ste mogouče šteli v knigi Srebrni brejg, štero sam vödao vküper s Ferijem Lainščkom pa Mikijom Rošom, je istinska. Ges si nikaj ne zmišlavam, samo nika, kate šteli v mojij pripovejsti, nej istina. «
• Tvoje pesmi so ranč takše kak tvoje pripovejsti. V sebi nosijo nekšo čaratijo, stera ti med štenjom pesmi v nous pripela sago po kliníom, domanjom dvouri, nosijo v čütenje kmice pa svektine, žalosti pa žalostnoga smeja, Zvün toga pa eške dosta vsega več, ka leko človek v sebi čüti. Ti tö tak šteš svoje pesmi? »Kak bi je ovak. Ges gli tak čütim sago po klintoni, po domanjom vini, šteri mi dostakrat razsvetli kmico. Pesmi so čara-lija, neka velkoga je v njih, a vsakši, šteri jih napiše, ne vej, Zakoj je tou tak. Gda se pesmi pišejo, se mi vidi, kak če bi gledo stare kejpe, kak če bi se spominao, ka sam že pozabo. A ti-
sto, ka sam pozabo, vsigdar pride vö, zatou sam trnok veseli, če leko tej male kejpece, štere Vidim, gda pišem, vidijo tisti tö, šteri moje pesmi štejo. «
•	Pisanje knig neje delo za vsakšoga. Tou je delo, v sterom moraš vcejla v njom biti, če škeš biti v tom deli pošteni, ka boš rejsan dobro knigo napravo. Zvün toga trbej meti znanje tö. Dapa geste pri tvojom pisanji kaj takšoga, ka se že dugo, dugo v tebi zori) pa samo čaka, ka sé dozori pa leko tapreštemo?
»Pisanje knig je edno velko delo. Ges mislim, ka je tou en velki dar, šteri zna neka lepou povedati. Meni je tou bilou dano, istina pa je tüdi, ka sam se mogo dosta kcoj navčiti. Pa nej samo v šoulaj, največ sam se navčo od vsakdanjoga živlenja. Tak kak vsakši inaš: neje dosta, če kcoj k deli gledaš, moraš tüdi probali. Ges sam tou probo že pred skorom trestimi lejti, napiso sam dosta knig, dosta jih ešče nosim v sebi, če do pa prišle vö z mené, pa je boža vola. Knigo nosim v sebi kak mati dejte. Nej, dostakrat ešče duže. In čim duže jo nosim v sebi, te bole de lejpo pa čedno dejte. Nika velkoga gli Zdaj ne nosim v sebi, ali pa nosim, samo sam ne vem. Vidli mo, vidli. «
•	Narejdki te vidimo v Porabji. Gda pa kaj kouli prideš? Kak zaprav ti vidiš tou krajino, stera je sestra tvojomi Goričkomi?
»Dostakrat pridem v Porabje, stero je rejsan sestra mojomi Goričkomi. Gda se stavim pri Cifri na Gorenjom Seniki ali v Monoštri, gda čüjem domanjo rejč, štera me spominja na moja decinska lejta v Stanjovcaj, me oblije angelska svetloča; Znam, ka sam doma. Nikaj zatou, če so nouve iže v Porabji, ar morajo biti, nikaj zatou, če več nejso s slamo pokrite, Znam pa, kavmarsišteri iži bije naše srcé, naša domanja rejč, štera ma tisto velko düšo, štero ne smejmo ta njati. Zdaj, ka so sé zrüšile granice, moramo ešče bole držati vküper, pa si pri-zadevati v sebi, ka nej bi zrasle nouve granice. Nej zvüna, v sebi. Tou bi bilou tak za Goričko kak za Porabje vekšo kak pekelsko pogüblenje. «
Miki Roš
Nagrajenec Prešernovega sklada Milan Vincetič
Ob »Njenih razpoutjih« Karoline Kolmanič
Zgodbe s toplim nemirom
Pisateljica Karolina Kolmanič je že vrsto let prisotna v slovenskem literarnem prostoru, tokrat pa se kot avtorica sedmih novel Njena razpoutja/Njena razpotja (Založba Franc-Franc, Murska Sobota, 2004), ki so izšle v »novoletnem knjižnem darilu«, predstavlja tudi Porabskimi Slovencem; in to dvojezično, v izvirniku ter v prekmursko-porabski »domanji rejči«.
Gre za sedem, lahko bi rekel tipično ženskih zgodb, ki se dotikajo vprašanj osamljenosti in razdvojenosti; tudi ženske, ki so osrednji liki v le-teh novelah, doživljajo svoje življenje predvsem skozi dilemo »kdaj otrpne tehtnica«. Torej takrat, ko se ženska raje odloči za sina kot za ljubezen? Ali takrat, ko utrujena od vsega, pobegne nekam na oddih, in se zaljubi v prav tako osamljenega moškega? Morda takrat, ko se po dolgem času iz tujine vrne njen mož, ki je tam spoznal drugo žensko? Kaj naj: naj prepriča bivšega moškega, pravzaprav še moža, da je njegova odločitev prenagljena? Kje je torej tisti breg, tista obala, na kateri bo varna in znova ženska? So to otroci, pri katerih se razda? So to potovanja v obljubljeno deželo po prve kavbojke? Je to razočaranje in hkrati (izpolnjena) pričakovanja, ki jih doživlja Helena? So to oči Martinega deteta, ki ga je dala v »rejo«?
Vsa ta vprašanja se nanizajo ob branju zgodb Karoline Kolmanič, ki z realistično govorico ter s pravšnjim občutkom za sub-
tilnost ženske duše, pa naj bo samohranilka ali tista, ki se ji je v nekem trenutku zalomil zakon, predoči podobo sedanjega časa. Seveda pisateljica nikoli noče biti banalna, čeprav je njena pripoved ponavadi linearna, mestoma tudi pričakovana; ob branju teh zgodb se namreč lušči svet, ki povečini ostaja zakrit za zidovi bolj ali manj imenitnih hiš. In prav tu je glavna srž teh novel: da se za navidezno zunanjo urejenostjo in poli-kanostjo skrivajo trpke življenjske zgodbe, ki povečini nikoli ne pridejo na dan. Bralcu, še posebej moškemu, je ponavadi zastrt pogled v žensko notranjost-najbrž je tako tudi obratno - Karolina Kolmanič pa se je lotila prav tega občutljivega polja: prikazati svet skozi (»nesrečne«) ženske oči, pa vendar ne obsojajoče, temveč in predvsem z nadihom optimizma. Zgodbe Njena raz-poutja/ Njena razpotja, ki jih je ilustrirala Ditka Petkovič, se prebirajo na dušek, vendar bralcu ne ponujajo branja »na prvo žogo«: pisateljica je namreč pretanjena izpovedovalka razpoloženj in dilem, ki jih ilustrira tudi skozi barvito pejsažiranje pokrajin. Tako se v njenih zgodbah srečamo tako z mestnim miljejem kot s hribovsko »idilo«, največ pozornosti - kar je pričakovati - pa daje drobnim detajlom iz raznih interiejev, iz katerih je pravzaprav sestavljen mozaik teh pripovedi. In še zanimivost, ki bo morda pritegnila »porabskega bralca«: v zgodbah skorajda ni opaziti kmetstva, morda le v meglenih zarisih krajine, pisateljica torej raje preslikava današnji čas skozi optiko žensk, ki so predvsem razprte in zaprte v notranjem odnosu moški-ženska. Zgodbe torej, ki odkrivajo, kot je zapisal dr. Emil Cesar na zadnjem zavihku, »snov, ki je vzeta iz življenja in njegovega neizčrpnega mirnega dogajanja«. Zgodbe, ki bodo vnesle v bralca obilo toplega nemira.
Milan Vincetič
Porabje, 10. februarja 2005
4
OD
SLOVENIJE...
Državni zbor ratificiral evropsko ustavno pogodbo
Državni zbor je z 79 glasovi za in štirimi proti ratificiral oktobra lani v Rimu podpisano Pogodbo o ustavi za Evropo, s katero je Evropska unija temeljito reformirala okvir svojega delovanja. Za potrditev dokumenta je bila potrebna dvotretjinska večina glasov vseh poslancev in poslank. Slovenija je tako za Litvo in Madžarsko postala tretja članica unije, ki je ratificirala dokument. Evropska ustavna pogodba naj bi po končanem ratifikacijskem postopku v vseh članicah EU v veljavo stopila 1. novembra leta 2006.
Razmislek o možnosti napotitve
inštruktorjev v Irak
Premier Janez Janša je na sedežu NATO napovedal, da bo slovenska vlada po predlogu generalnega sekretarja Jaapa de Hoopa Schefferja o zagotavljanju stabilnosti v Iraku razmislila o možnosti svojega prispevka v misijo usposabljanja varnostnih sil v Iraku samem. "O tem bomo premislili in razpravljali. Po nedeljskih volitvah pričakujemo izboljšanje razmer v Iraku. Kot članica NATO bomo storili, kar bomo lahko, da bomo prispevali k prihodnji stabilnosti, " je dejal Janša ob svojem prvem obisku na sedežu zveze NATO v Bruslju po prevzemu položaja. Dan kasneje je v Ljubljani pojasnil, da ne gre za napotitev slovenske vojske oz. državljanov v vojaške operacije v Irak, ampak izključno za pomoč zvezi NATO pri stabilizaciji razmer z usposabljanjem iraških varnostnih sil.
Rupel na zvezo NATO o predsedovanju OVSE
Slovenski zunanji minister Dimitrij Rupel se je v Bruslju kot predsedujoči OVSE sestal s Severnoatlantskim svetom (NAC) na veleposlaniški ravni in mu predstavil prioritete države v času enoletnega vodenja te 55-članske organizacije. Rupel je pojasnil, da Slovenija v OVSE zagovarja politiko oživitve, reforme in uravnoteženja, kjer bi bilo moč najti tudi rešitev za Rusijo.
Plesali smo vse do jutra
18. okrožje Budimpešte spada med tiste predele glavnega mesta, kjer živi več manjšin, med njimi tudi Slovenci, ki smo ustanovili tudi slovensko manjšinsko samoupravo. Naš cilj je, da bi tudi v glavnem mestu ohranili jezik in kulturo naših prednikov ter jo posredovali mladim generacijam. Seveda bi radi seznanili s slovensko kulturo tudi člane večinskega naroda in pripadnike ostalih manjšin v našem okrožju.
Na podlagi pozitivnih izkušenj iz prejšnjih let smo tudi letos. priredili pustni ples, in sicer 28. januarja 2005. Zakaj
v petek? Ker je letošnji pustni čas prekratek, smo lahko dvorano v Kulturnem domu Rozsa dobili le za ta dan. Kljub temu se je dvorana lepo napolnila z gosti, med katerimi smo lahko pozdravili veleposlanika R Slovenije v Budimpešti Andreja Gerenčerja in njegovo soprogo, vojaškega atašeja Ljubomirja Dražnika in soprogo, predstavnike urada župana v 18. okrožju ter tudi predstavnike budimpeštanskega slovenskega
društva.
Za dobro razpoloženje je poskrbel ansambel Lacija Kor-
piča iz Monoštra, goste je zabavala in z lepim glasom očarala tudi Marina Hubert iz Slovenije, ki je nastopila dvakrat.
In če smo že priredili pustni ples, niso manjkale pustne šeme, porabski »Fašenek in Lenka« ob spremljavi »fudaša«. Majhno skupinico je pripravil Alojz Hanžek z Gornjega Senika.
Pripravili smo tudi srečolov, darila iz Porabja in tudi Slovenije smo izžrebali okrog polnoči.
Naši gostje - ob Slovencih seveda tudi naši madžarski pri-
jatelji in sorodniki ter pripadniki drugih manjšin - so se zabavali in lepo imeli vse do jutra, od zadnjega gosta smo se poslovili okrog četrte ure
zjutraj.
Našo prireditev je finančno podprl Javni sklad za narodne in etnične manjšine. Zahvaljujemo se njim, kakor tudi vsem organizacijam in posameznikom, ki so pripomogli k uspešnosti tretjega slovenskega pustnega plesa v Budimpešti.
Ferenc Kranjec
Veseli trenutki s »Fašenkom« in »Lenko«
Marina Hubert z veleposlanikom Andrejem Gerenčerjem in predsednikom slovenske samouprave
Peti ples
Slovenska samouprava in Slovensko društvo v Sombo-teli sta 22. januara organizirala fašenski ples. Na bali je igro ansambel ATLANTA iz Prekmurja. Med našimi gosti smo leko pozdravili predsednika Državne slovenske samouprave Martina Ropoša, tajnika Manjšinske komisije Skupščine Železne županije Arpa-da Zsambokija, referenta za manjšine pri mestni samoupravi Szombathelya Zsolta Solymosija, člane Hrvaškega društva v
Somboteli in andovsko slovensko samoupravo. Na plesi nas je bilau več kak 90, eške iz Bakonyszetlaszlona, Kocska, Sarvara in Hrvatskoga
Židana so to prišli naši Slovenci.
Predmete za tombolo so nam dali: Državna slovenska samouprava, Zveza Slovencev
na Madžarskem, Porabje d. o. o., Vlado Smodiš iz Otov-cev in člani Slovenskoga društva Avgust Pavel v Szombathelyu. Andovska slovenska samouprava nam je prinesla lesene grable in lapca(kabisile-žej dojzuvali čizme) pa kru in pereče. Cejkare sta nam splele strina Ilonka Braunštein in Micka Ropoš z Gorenjoga Sinika. Male košarice pa je spleu ranč tak na Gorenjom Siniki Palkin Toni. Vsejm se lepau za(h)valimo!
- mk -
Porabje, 10. februarja 2005
5
Na tau sam se naraudo
Vsigdar sam malo nevoščeni, gda tašoga človeka srečam, kak so v Števanovci Röfcin Jenak. Steri so vsigdar mirni, če kaj delajo, te je nej tisto najbola važno, kak najbole brž naprajti, liki tak naprajti, naj tisto dobra baude. Gnesden je že malo taši lidi, steri si tak zmišlavajo. Zdaj je tau važno, naj kreda bau delo pa nej tau, naj tisto dobra baude ali lejpo baude. Dostakrat sam je že Sto od tauga spitavati, samo sam nej emo prilike. Nej davnik sam zvedo, ka so tisti velki gater, ka vanej v sejnci stoji, tö oni redli. V glavej so si vözmislili, po tistim so ga pa pomalek vküpsklali.
•	Kelšoga leta je tau bilau, gda ste vcujstanili k taumi velkomi deli?
»Tau je nikak kaulak 80. leta moglo biti, gda sam začno gater redti. Dapa od tauga sam dja že več lejt zmišlavo, prvin kak bi vcujstano. Dja sam tau v glavau vzejo pa sam sé odlaučo, ka ga napravim, kakoli baude. V več za-drugaj sam odo pa sam gledo gatere, zato ka dja tašo nauro glavau mam, ka če kaj delam, tisto sploj fanj mora biti naredjeno. Tak sam prišo na Rábahidvég, gde je eden Nemec emo žago. Prvin kak bi me notrapüsto, me je tau pito, ka za človeka sam dja. Dapa dja sam ma pravo, ka sé od mene nej trbej bojati, zato ka dja v cirkev Odim igrat. Gda je tau čüjo, te je zemenicina vrata aupro pa sam te zagledno edno maudro žago. Tak je bila napravlena, ka je nagnauk štiri deske leko rezo na njej. «
•	Zaka skrivate vi tau za-go? sam ga pito.
»Zato, ka doma samo taši gater leko nüca, steri edno žago ma. «
•	Zaka?
»Zato, ka država ne pisti, samo v zadrugi leko nüca na
več žag gater. Zato rejžam dja tö tak poskrivoma. Zato sam pa te dja tö na edno žago gater redo. «
• Kak ste začnili? »Najprvin sam želejzge vküpbrau. V cejli Želejzni županiji sam odo pa sam isko taše narete, ka je meni trbelo. Čüdivam se, ka so se mi roke nej vövtegnile, kelko železa sam dja domau
zvlačo. Tak krepko sam dja tau vküpnapravo, ka vejn en milijaun ton bi tau nej raztrgaío.
Z Verice Sabatin Vendi je tö žago emo. Gnauk je k meni prišo pa tak pravo: Nega drüge napake, samo tau, ka si ti tau tak krepko napravo, ka tau svejt ne raztrga. Pa tau je istino. Tau so meni naši doma tö prajli, ka tak krepko nej trbej. Zdaj na stare dneve sam dja že tö prvido. Dobro sam naredo, ka je tau krepko, dapa tašo gra-ubo bi zato nej trbelo. Gde bi taši šrajf mogo biti kak prst, dja sam ta tašoga kustoga djau, kak rauka. «
• Tauje te velko delo bilau, nej?
»Vej pa vejš! Te lüknje smo vse z rokami vrtali. Te so me ešče mlajši baugali pa so oni tö pomagali. Gda je eden trüden grato, te je drügi Vrto tadala. Tau je tak šlau, dočas smo nej zgutauvili. Dvej leta
je vödržalo tau grubijansko delo. Dosta smo se mantrale dapa haska smo s tauga skur nika nej meli. «
• Zaka?
»Zato ka dočas smo mi zgutauvili, so že naprej Prišli tej nauvi, velki gaterdje, s sterimi naglo leko rejže. Naš je pa z edno žagov pomalek rezo. Zato smo pa te potejm edno cirkulo vöpostavili
tak naglo. Za tesati je ta dosta baukša kak te grubijanski gater, steroga smo že več lejt nej nücali. «
•	Ka baude te z gaterom?
»Zdaj si tak mislim, ka ga zato nazaj postavim. Malo ga vöpopravim pa mo znauva žago z njim. Samo zato bi vrejdno bilau, ka več kak mejter kusti hrast ali kakšni koli drügi lejs gora leko z njim zrejže. Tak velkoga gatera tü v krajini nega. «
•	Pa tak krepkoga tö nej?
»Tau je tak krepko napravlano, ka ga ešče svejt ne raztrga, Zvün tistoga če de gr-melo, kak šegau majo prajti, « sé smejejo Jenak. »Strašno dosta smo trpeti, dočas smo ga vöpostavili. Neškem se hvaliti, dapa na tau sam se naraudo, ka Panciuša pa Pilatuša vse napravim. Če je tau žalezo, Cügeu, tišlarsko delo ali cimermansko, dja sé na tau vse razmejm. Nej Zaman, gda je ed-
na ciganjica karta metala mojoj ženi, je tak prajla: »Tvoj mauž nede vönavčeni, dapa ka je na svejti, vse de delo, na vse de se razmo. « Pa je tau istina, dja sam se na tau naraudo, tau vsakši vidi. «
•	Pa Zdaj ka delate?
»Dja sam edno tašo velko bajo emo pa go mam tö, ka sé dja sam smejem nad njauv. Vse začnem pa te vse ne ladam zgutauvi ti. Zdaj ešče ograjo redim kaulek ogradca, ka že več lejt delam. Zato ka te deské, ka so gora zošrajfane, sam vse z rokauv vözrezo. Če bi tau drügoma trbelo delati, bi že k vragaum odleto. Dostakrat si sam brodim, kak tau meni više ne pride. Dapa tau je dobra, ka sam dja sploj mirni človek. Pokojni Pišti, ka so pop bili, so me vsakšo leto pred bučov pitali, če na bučo kreda baude ograja. Vidiš, pokojni so mrli, ograja pa ešče itak nej kreda. «
•	Kaje s kapejle, ka go na Verici popravlate?
»Če Baug dopisti, te de letos gotovo«
•	Čüjo sam, ka ste peč tö zozidati?
»Najbaukše, če ovadim. Peč tö mam na trifrtale kreda, leko go pokažem, tisto sam tö tam njau pa bi že samo raur trbelo gorzozidati. Tau je baja, ka vsigdar nika drügo vcuj pride. Jaj, v živlenji sam dosta vse že delo pa dosta sam se mantrau tö. Nej bi dau valati, dapa gda smo ram zidali, zvöjn štiri stene, ka so zvüna, sam vse dja napravo. Klince, stere sam te nüco, gda sam strejo goraklau, sam tö sam redo. Vanej na sonžeti, gda sam krave pašo, sam odjen naložo pa sam železo segrejvo pa vöospičo. Edne knidje bi nej dojšíe, če bi vse tapravo, ka vse sam dja delo v svojom živlenji. Pa če Baug da, ešče dosta vse škem delati Potejm tö. «
K. Holec
Röfcin jenak pa njegvi gater
... DO MADŽARSKE
Festival madžarskih filmov
Od 3. do 8. februarja je potekal v Budimpešti 36. festival madžarskih filmov, na katerem so predstavili skoraj sto filmov domačih ustvarjalcev. V kategoriji igrani filmi so si gledalci lahko ogledali 21 filmov, od tega je bilo 11 premier. Najbogatejša je bila ponudba v kategoriji dokumentarnih filmov, kjer so vrteli 42 dokumentarcev. V kategoriji kratki in eks-perimentarni filmi so predstavili 36 filmov. Zadnji dan so vrteli Judi film, ki je bil posnet po romanu lanskega literarnega nobelovega nagrajenca Imreja Kertesza. Ta film so vrteli izven tekmovalnega programa, sta pa dva od ustvarjalcev (avtor filmske glasbe in snemalec) nominirana za Oskarja. Madžarski filmi so vse bolj popularni med domačimi gledalci, saj si jih je lani ogledalo milijon in pol ljudi. Težek finančni položaj mesta Mesto Monošter čaka letos težko finančno leto. Proračunski pomanjkljaj mesta znaša skoraj 320 milijonov forintov, mesto pa bo moralo v državni proračuii vrniti 130 milijonov forintov. O tem so mesto obvestili pred kratkim, kajti zaradi napačnih obdelav podatkov so narobe izračunali t. i. davčno sposobnost mesta. Programi, prireditve
•	5. februarja so v organizaciji gostilne Cifer na Gornjem Seniku priredili tekmovanje mesarskih in kuharskih ekip, ki so se pomerile v pripravi tradicionalnih kolin. Ob domači ekipi sta se tekmovanja udeležili tudi ekipi iz Nuskove in Gornjih Slaveč. 5
•	26. februarja prireja Slovenska samouprava na Dolnjem Seniku predstavitev filma in knjige. Obiskovalci si bodo lahko ogledali film Porabje nekoč in danes, ki so ga naredili v uredništvu Slovenskih utrinkov ter se srečali z avtorjem knjige Gat Ferencem Čukom, ki: je bil rojen na Dolnjem Seniku. Program bosta popestrila pevski zbor in ansambel iz Černelavec.
Porabje, 10, februarja 2005
6
Klüč, šteri odpera svejt
Če človek obvlada jezike, te rejsan ma v rokaj takši klüč, šteri njemi odpre svejt, če razpolaga tüdi s takšimi, k potüvanji potrejbnimi dugovanji, kak so želejnje videti svejt, volou za potüvanje. Ne ško-udi pa tou tö nej, če ma malo »drouvnoga pejnaza«. Če ma že tou vse kredi, te se k tem imenüvanim potrejbščinam pridrüži obvladanjé jezika tö, če človek ne vzeme s sebov ednoga dobro vönavčenoga tolmača ali tolmačico.
V sredini prvejšoga stouletja, tou je v petdeseti ino šestdeseti lejtaj, nej bilou karakteristično za vogrske turiste, ka bi lüšne tolmačice-sekretarke s sebov jemali na svoja tihinska potüvanja na račun svojega lejtno 50 dolarskoga kontingenta. Ednočasno z vloženjem prošnje za poutni list so si küpili dvojezično žepno knigo za turiste, štera bi njim mogla biti na pomouč pri rešüvati situacij v tihinskom jeziki. Takše knige je človek doubo v knigarnaj na vsefele jezikaj. V tej knigaj so nej bili vküpdržeči testi, liki samo prousti stavki (mondatok), zbrani na podlagi edne ali drüge govome situacije. Do tistoga mao, ka je potencialni turist doubo v roke poutni list, je že nakelko znao edno, drügo rejč povedati na tihinskom jeziki.
Zdaj, ka je že okouli petdeset lejt minilo od tistoga, ka so te knige bile napisane, sam vzela v roke okouli 10-12 takših knig pa sam študejrala, ka so sé dönok inda včili. Skoron vu vsakšoj sam najšla ete stavek: »Ges sam kotriga Vogrske söcialistične delavske partije. Kakše politične ino drüžbene organizacije ste pa fi kotriga? « Ali Zdaj že püsti-mo te lejpe stare cajte, naj vu meri počivajo. Če bar je tou bila trnok hvaležna tema pouleg toga, kakše vrejme je bilou pa kakše bode, ar je nej trbelo dosta premišlavati, pa sé je človek dönok pri ednoj kupici palinke znao najmenje edno vöro zgučavati. Najdemo pa tüdi indiskretna pitanje kak so na primer »Kelko vi zaslüžite? « pa če smo nej doubili včasi odgovora na nenavadno pitanje, smo ga leko tak na ednouk ovak postavili: »Pa kakšo plačo mate? « Tou je
tipična vogrska mentaliteta. Trufimo v čarno, v tisto, ka se nas najmenje tiče. V polački (lengyel) knižici sam stejla ete stavek: »Polački jezik je trnok lejpi. « No Boug moj, si mislim, kama je te človek dönok vüja djao. Vejpa istina je, ka je vsakšoj materi njeno dejte najlepše na svejti, pa ges tüdi nemata prouti tomi pravzaprav nika, samo kak filologi, mi na pamet pride, ka je normalno tisti jezik lejpi, šteri ma dosta samoglas-nikov. Polački pa ma dosta soglasnikov, telko, ka se človeki jezik tere, če šče kakšo rejč vöpovedati. Mogouče se pa njemi ranč zato tak trnok vidi te jezik, ka sliši med ne-prijatele, šteri uživajo od toga, ka se nikakomi drügomi jezik tere. No, pa probajte sami vöpovedati te reči: »Wszystko zrozumialem. « Tou telko znamenüje, ka vse razmim. Gelte, ka je trnok lejpo!? Poračam vu vašo pasko predvsem prvo rejč. Poglednite, kelko lüšnih soglasnikov ma. Samo marelo držte pred sebov, če jo ščete v drüžbi vöpovedati. Grozno. Ali ne šimfajmo, zato, ka je tou pitanje gustuša, o gustuši se pa ne more štükati. Ges mislim, ka je tou edini slavski jezik, pri šterom pojma nemata, gde se eden stavek konča, nej ka bi znala, gde se drügi zača.
Tüdi švedska jezikovna kniga za zgovarjanje nam hrani nikelko lüšnih dugovanj! Z njegovo pomočjouv je Vogrski turist na Švedskom znau »švedski pejnez« zamejnjati na »vogrskoga«. Zvün dišputa stoji, ka je tou moglo biti često želejnje vogrskih turistov, šteri so eti na Vogrskom küpili švédske krone v vrejdnosti petdeseti dolarov, samo zato, ka bi je tam na Švedskom nazaj zamenjali na vogrske forinte. Razmi se, ka smo ščeli podperati siroute švedske banke. Pa mi smo furt dobri lidge bili! Znali smo, koga moramo podperati! S tej knig so se turisti leko tüdi navčili, kak se mora v ednoj švedskoj oštariji prositi picekova župa ála Ujházi, pa cuj tokajsko vino, za deset* pa kisilakove, ščipkove rejzance. Pa so naši srmaki turisti že komaj čakali, naj do-
mou na Vogrsko pridejo, pa eti lejko naroučijo nadejvanoga sevemoga jelena (töltött rénszarvas).
Iz bolgarskoga učbenika se leko navčimo, kak se mora v patiki prositi ricinušovo olje prouti zaprli. Če poslüšam na srce, te dovolite, ka vam tanačivam, ka se iz ete knige prvle sploj tekouče navčile, kak trbej pitati, gde je sronjek, naj de ete stavek včasi pri rouki, gda te ga nücali.
Iz češke knige za konverzacijo sé to preci dosta čednih, praktično dugovanj leko navčimo, vse od. toga, »Kakši je lejtni pouv vune na edno birko? « pa vse do »Kelko litrov mlejka dava edna krava mejsečno? « Ali moram priznati, ka me je naslejdnje pitanje dönok trnok Presenetilo: »Gde je pipa (csap) za toplo vodou? « Moje previdejnje o tome je naslejdnje: Tisti, šteri je nej najšo pipo za toplo vodou v ednoj kopalnici šestdeseti lejt, štera je slišila k kakšoj češkoj hotelskoj sobi, si je rejsan zaslüžo, naj se mujvle v mrzloj voudi. Predlagala bi njemi, naj ne ide od douma, ar zagvüšno zabloudi, pa ne najde velke stolne cerkve.
Angleška jezikovna vadnica je bila napisana v tistom cajti, gda smo ešče dva človeka nücali za tou, ka bi električne žarnico (grüško) vözamánili. Eden je stoupo na stolec, pa je držo v rokaj žarnico, drügi pa je obračo stolec pod njim. No, pa dönok so znali žarnico vöminili. Ali nej so sé furt prilično znajšli, gda so potüvali na zvönešnjo zemlou, povejmo v Anglijo. Tou svedoči ete stavek vu toj knigi: »Nega za-dosta vode vu kadi. « Ka naj na eto pitanje povem? Mogouče tou, ka me spominja na ete stavek: »Nega zadosta pameti vu glavi. «
Dosta zanimivih stavkov človek sreča v etih malih knigaj. Večinoma se nad njimi gnesden malo smegé. Ali moram priznati, ka sam se z najbole originalno informacije srečala v španjolskoj knižici: »Španci večinoma trikrat gejo dnevno: vgojdno zajtrkivajo, poudne obödivajo, večer pa večerjajo. « Ka naj k tomi povem? Trnok me je Presenetilo!
Suzana Guoth
Sakalovska folklora v Vučji Gomili
Srejdi januara se je sakalovska folklorna skupina udeležila prireditve v Vučji Gomili na Goričkom v Prekmurji. Od tam je doma njuv muzikant Boris, šteri spremla omenjeno folklore že od lanskoga leta. Sakalovska folklora je trnok srečna, ka ga ma, vej je dugo bila brezi muzikanta. Hitro so se z njim plesala spajdašivali, leko pravimo, ka ga majo radi. Kak tüdi nej?! Vej je
mladi človek velkoga, dobroga srca, vsigdar nasmejani pa dobre vole. Prijatelstvo je tak velko, ka je cejlo skupino povabo k sebi domou, ka je svoje nauve pajdaše predstavo svojim starišom, šteri so nasprijaii odprtogasrca. Tak smo meli priliko videti, ka dobri stariške vzgojijo dobro deco, pošteno, delavno pa lejpoga obnašanja, kak je naš Boris.
Duga miza, puna raznih dobrout, je svedočili ka je v njuvi iži vsakši gost dobrodošel, celou če so tou Borisovi pajdaške. Prijaznost pa lejpa beseda je v toj iži doma.
Plesala so sé na tou odpravili z Borisom v kulturni dom, gde je Boris s člani drüštva sprejemo tüdi ostale nastopajouče iz Tešanovec, Martinja pa iz Fokovec. Tudi ostali smo se odpravili ta, gde smo preživeli rejsan en lejpi popoudnek. Dvorana je bila nabito puna lüdi, šteri so uživali v lejpoj, na nauvo urejenoj dvorani pa lejpom programi. Sakalovska folklora je lepou zaplesala, zato so se zadovolni odpravili prouti doumi čez mejo. Vaščani pa vsi drugi, šterim se je nej midilo priti prejk meje, pa so se ešče dala zabavali pa plesali.
Z lejpimi spomini pa s spoštovanjem do Borisa pa njegovih domačih do z njim ešče rajši sodelovali.
M. R.
Sakalovska folklora na odri z Borisom Velnerjem
Družina Velner nas je lepou sprejelo.
Porabje, 10. februarja 2005
7
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi Eške gnesdenje tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
P e k e u
Bilou je trno vrauče leto. Bilou je takšno leto, ka se je zrak nej geno, samo je naraji trpeto v velkoj vročini. Mlajši so leko ležali v potoki cejli den pa so se nika nej doj zladili, eške senca je bila vrouča. Že deset dni je bilou tak in nika je nej vövidlo, ka de kaj ovak.
-	Naš vüjecje pravo, ka je tou božja kaštiga, - si je zdenila mala Rožika. - Vej gapapoznate. Un je takšen vören človek pa vseposedi vidi ali kaštigo ali od koga dobra delo.
-Njoj njaj vejje tou ranč nej norija, - sije od vročine eške bole na globki zdeno Feri. - Vaš vüjec leko ka isíino ma. Vej je pa vrouče kak v pekli. Vsi mi pa vejmo, ka je pekeu kaštiga za lagve lidi.
Tak sta Zdaj tou vročino v Maloj vesi pri Malom potoki s svojim zgučavanjom eške bole gore vužgala mala Rožika pa Feri. Tak nagnouk so vsi poprejk začali gučati, če je pekeu na Zemli mogouči ali pa nej, če sploj pekeu geste ali pa ga nega pa vse tak tadale. Najbole glasen je grato mali Tom.
-Pekeuje leko na Zemli tö, - je vcejlak pozabo na vrouči den.
-	Gda moj ata gleda teve pa vidi vse te nevole pa bojne, vsigdar guči, ka mipekeu mamo že za žitka na Zemlej. Pa po tistom eškepravi...
Nej je zgotouvo, ka eške povej njegvi ata. Brž njemi je v rejč stoupo Djoužek.
-Nika ne guči! Moj dejdek vej povedati, ka je davni spozno ednoga mozakara, kaje vujšo vö izpekla.
-	Izpekla niške ne more vujti! - ga je dole stavila Vera. -Moj dejdek jepravo, ka leko! -je nej popüsto Djoužek.
-	Če mamo pekeu na Zemli, dun leko vujdeš iz pekla, - je nej popüščavo mali Tom.
-	Dapa kak pekeu sploj vövidiš Tak kak guči naš plebanoš ali pa tvoj dejdek, tvoj ata alipa kak toupovej vaš vüjec, -se je zdaj zglaso eške Lujzek.
Zdaj ji je niške več nej mogo dole staviti. Telko peklov, kelko so je poznali mlajši pri Malom potoki, vejn nin nega. Pa vsikši je gučo, ka je njegvi najbole istinski. Najpva so eden drugomi na glas tumačili. Tam nin po deseti minutaj so že kričali eden na drugoga. Na, vse vküper je nej minoulo petnajset minut, gda so se že tak korili kak kakšni lagvi sousedi zavolo meje. Sto bi si brodo, ka leko v takšno) vročini pride pri Malom potoki do čistak zaistinskoga maloga pekla.
In kak če bi nebou vpamet vzelo njivo lagvo volo zavolo pekla, se je za Velkim brgom oblisnilo, malo po tistom pa že zgrmelo tö. Potegno je vöter, nad Malo ves so prišli kmični oblaki. Vejn bi med mlajšimi eške bitje vövdarilo, če bi nej začo dež iti. Ka bi pa dež šou, sipo se je, kak če bi ga stoj z vedre lejvo. Olado je Malo ves, olado je Mali potok pa dole je pogaso mali pekeu med mlajšimi iz Male vesi tam pri Malom potoki.
Dež se je brž vözlejvo iz sivi oblakov, mlajši pa so sé že zgučavali vcejlak nika drugoga. Od pekla je več nej niške brodo.
Miki Roš
Deca
Deca je v vsakšom cajti gnaka, samo okoliščine nej. Tau mi je zatok napamet prišlo, kaje trdazima. Ka naša deca dela, gda je malo slobaudna, gda se njim nej trbej včiti? Pred televizijov sedi ali računalnik mantra ali se zapre v svojo sobo pa tak naglas poslüša muziko, ka je tau nej za normalnoga človeka. Tau nej vsigdar etak bilau. Tistoga ipa so nej takše sla-
be, blage zime bile kak gnes. Te je nikša čüda nej bila, če je snejg pau ali pa eden mejtar kusti bio. Te nej autobus prišo po nas, gda smo v šaulo šli. Ali so nam starišje ali starejši bratje tir delali do šaule ali pa sami smo po velkom snejgi probali do šaule pridti. Nejsmo meli dobre črejvle, čizme, dober topel gvant. Pa itak. Ta smo se primlatili do šaule.
Nigdar ne pozabim, gda sam v prvi klas ojdla. Mala dekličina sam bila, vekši podje so pred menov pa pred mojo sošolko tir delali, gda je friški, velki snejg spadno. Šli smo, šli. Vöter je tüj pa tam snejg vküp zanoso tak, ka smo nej vedli po pravom, gde paut ta pela. Ge sam nika zaplejtala ta pa nazaj pa hup, nut sam spadnila v edno globko paut. Če bi samo nut spadnila, bi nej takša nevola bila. Samo ka me je v tistoj minuti snejg cejlak zasipo. Moji padaši so samo po par mejteraj napamet vzeli, ka mene nin nejga. Ge sam se pa Zaman stejla drejti, nika je nej z mene prišlo. Ovi so leteli nazaj pa so me nin
nej vidli. Velka sreča, ka so moja pala tabla pa griflin pa mala goba vrkaj ostali na snejgi, etak so oni tam začnili kopati. Gda sam že skurok na slednjom bila, te so me najšli pa so me vözdignili. Njim leko svojo živlenje zahvalim.
Tau sam te nej zastaupila, v kakšoj velkoj nevarnosti sam bila. Kak te ranč tak nej, gda smo pozimi maštrüvali,
delali takše, ka bi nej slobaudno bilau. Pri nas doma so moj Oča dejdak maštrijo delali. Kovač so bili, depa kolarsko delo so tü delali. Kolar bečke redi, tistoga ipa so oni pavrom nauve kaule tü redli, nej samo kovačko delo, liki leseno delo tü. Etak je pri nas bogata »po-nüdba« bila za vse kaj takšega, na štero smo mi tak prajli: tau je za nas. Bake, s pomočjov šterij so konje potkavali, smo mi naaupek obernauli. Za bakine dvej tace smo se držali, z nogami smo ga ravnali, pa smo sej-dli na njem. Nevola je samo te vövdarila, gda smo cejle bake odnesli na kakši brejg, tam smo se ordali pa so te konje prignali potkavat. Leko si mislite, ka smo te dobili. Zakoj smo bake nücali za »sankanje«? Nej je žmetno vönajdti. Sam smo nej meli. Dapa druge prilike smo tü najšli.
Eden pavar so popravlat pripelali edne velke konjske sam. Tak deset mlajšov se nas je vküp pobralo pa te smo eške nej popravlene sani tiskali tavö na brejg, tam
smo si ko-mautnonanji | sedli, pa hajde, ■ doj po brejgi oblisnili. Eden čas je tau sploj! fajn bilau. Depa te se je začnila nevola. Sam so na nikši velki led priletele pa te so nas tak ta pa nazaj cukale, kak bi tau nekak ravno. Med tejm smo pa nistarni mali čundraške tak doj kapali z njij kak kakše grüške. Leko si mislite, kak je bilau doj zaküriti na led pa se po riti čujskati. Tvoja Zadnja je pa Večkrat naprej bila kak ozajek, pa Si se z ledom tak gor zrezo, ka je tau nej za povedati. Vsi, ki so na sanaj ostali, so se s sanami vred nesli kak fligar. Sam pa? Jezuš, Marija! Vsakši falajček je posebe skako doj po brgej. Drugasvetovna bojna je nej tak vövidla, gda so na fronti strejlali, kak sam pa naši podje. No, pa te se je gnauk itak stavilo. Tihoča, velka tihoča je gratala. Mi, splazejrani smo se pa tak vö iz Snega vlejkli kak kakše ka-če. Etak vküpzmlačeni, splazejrani smo gor prišli, ka falate sam trbej vküp brati pa sam vküp postaviti. Samo ka se je tau nam nikak nej stelo pršikati. Vsigdar je nika falilo. Pa te etak vküp zmlačeni smo mogli razka-pati med snegom, med ledom. Nikak smo zatok vküp napelali te sam. Že sama ne vejm, kak smo je leko domau vkradnili, kelkokrat so nam raznok zletele.
Nej ka bi stoj mislo, ka smo mi tau brez štrajfa preživeli. Moja dva brata sta doma fasivala, gda je oča naprej vlejko te sam, ka de je popravlo.
Ge kak mala dekličina sam nin nej falila. Mati mi je kumaj zaplačala gvant, ka sam ga med »špilanjom« nanikoj djala. Depa prej sam vsigdar tak nedužno vejdla gledati, etak me je pa samo rejdko naklali
Irena Barber
Porabje, 10, februarja 2005
Nika za smej
Nika za smej
Nika za smej
Nika za smej
Tau je že zatok dosta
Karči se je etognauk s svojimi padaši karta špilo. Tau je za pejnaze šlau. Karči je napona samo zgübo, tak ka na konci je že 50 gezero forintov tazašpilo. Gda so kartanje dokončali, Karčini so skonze tekle pa se je etak molo padašom: »Dragi moji padaši, molim se, prosim nazaj mi dajte te pejnaze, ka če tau moj a žena zvej, ka sam telko zakarto, te strašna nevola pa rabuka nastano. Lepau vas prosim, smilujte se nad menov. «
Padaši so si nika vküp zgučali pa so Karčini nazaj dali 50 gezero forintov.
Karči je pa etak pravo: »Vedo sam, vsigdar sam vedo, ka na vas, dragi moji padaši, vsigdar leko računam. Vejte
ka? Dajte mi eške 25 gezero forintov, naj moja žena tak vej, ka sam telko prišpilo s kartami. «
Več nega mesta
V ednoj vesi geste eden človek, steroga za norca držijo. Zgodilo sé je, ka je tomi nor-lavomi nakak šenko eden biciklin. Zdaj se pa naš človek cejli den na taum biciklini vozo. Etognauk, kak etak lejče ta pa nazaj, eden mali pojbič se gor zové k njemi na biciklin. No, on ga gor vzeme, ga na štango posadi pa etak lejčeta zdaj že dva. Tau vidi eden drugi mali pojbič pa se tü gor prosi. Naš človek sploj rad ma mlajše, etak pa toga ozajek gor posadi. Že trgé lejčejo, gda srečajo policaja. Policaj kaže nauromi, naj stane.
Norc pa mesto toga, ka bi stano, etak kriči: »Pa ne vidiš, ka več nejmamo mesta? «
Srmaška fara
V ednoj vesi je fara sploj srmaška, etak so si pa pop eden den tak zbrodili, ka po tejm toga, če stoj ške zvünredno v cirkev titi pa tam Boga moliti, mora 20 forintov plačati. Zvonara sprosijo, naj pred mešov pred vrate stane pa naj od lüstva pejnaze kasira. Meša že trpi, ranč predgajo gospaud, gda eden mali pojbič prileti pa očo išče v cirkvi. Zvonar ga pita, ka je. On pa pravi, ka je on samo po očo prišo, ka so mama mrli, naj de domau. Zvonar vidi, ka mali pejnaz nejma s seov pa ma etak
pravi: »Na, idi, idi! Depa nej ka bi tam Boga molo! «
Tau je nej bilau lepau
Šparaven Hugo se je etognauk v Budimpešto pelo s cugom. Gda je kalauz v njegvi kabin staupo, je vsakšoga proso karto. Hugo je pa ni-kakšo karto nej emo, Sto se je šenki pelati. Kalauz se je fejst gor potegno zatok, ka Hugo nej Sto na cugi tü nej karto küpiti. V čemeraj je kaj nej vedo, pa je zgrabo Hugona velki pak pa ga tavö lüčo na okno. Hugo se je tü razpezno pa je etak kričo: »Tau je nej dojšlo, ka moram karto küpiti pa ma eške poštrajfati tü šké, liki mojga sina mi je tavö na okno lüčo. «
I. Barber
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tel.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOLIDARNOST D. D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.