Grofov jagar. Povest iz domačih hribov. — 2 Zdaj sta nekaj časa korakala molče. Ko sta prišla mimo Gorenč, je Gašpar zopet zapel: »Včeraj je lilo, danes še bolj, jutri bo spet koj, pojutri še bolj. Pa en rajniš al' dva . vsak za streho rad da, • vsak za streho rad da, , ko je Gašparjeva.« Čeprav je tako vabljivo pel, tudi tu ni nič prodal, še celo kregali so se Ijudje: »Ti presneti coprnik; dež nam delaš, da bi več skupil!« »Coprnik« pa se je od srca smejal. Blizu Rut sta Gašpar in Anza srečala moškega in žensko, ki sta bila prav sumljiva na pogled. Oblečena sta bila nemarno; plaho sta se ozirala in hitela, kakor da se jima zelo mudi. Gašparja in Anzana sta se na daleč izognila ,moški si je pokril obraz s kapuco, ženska pa z ruto. »Dobro jutro!« je pozdravil Gašpar. »Kam pa, kam tako hitro?« »Tja, odkoder terci pridejo,« je zabrundal potepuh in začel še bolj na dolgo korakati, tako da ga je ženska komaj dohajala. »Mojster Gašpar,« je rekel grofov jagar, »dejal bi, da bi bilo vredno pogledati, kaj nosita ta dva na hrbtu.« »Res, tema pa ne bi zaupal,« je odgovoril možib* »moški je tak, da ga ne bi hotel na samem kje srečati.« »Ali naj stopim za njima, da ju malo pretipljem?« »Za božjo voljo: nikar! Take vrste ljudje so ti vsega kos. Menda te ne miče, da bi te z nožem med rebra; mene že ne.« »Paaa, takih krot se ne bojim.« »Kar pusti jih! Kjer te ne srbi, se ne kremplji! Po krivem ju pa tudi ne smeva soditi.« Videti je bilo, da bi se bil Anza najrajši obrnil in udaril čez ona dva; vendar pa je poslušal Gašparja. Ko sta prišla v Rute, sta se ustavila v gostilni. Poprašala sta za onima potepuhoma, če so ju kaj videli, pa nihče ni kaj vedel. Izza Rut je zavila pot v gozd in vodila eno uro po lesu. Ker je dež prenehal, je Gašpar zaprl svojo košato streho; moral pa jo je kmalu spet odpreti, ker je z dreves močno kapljalo. Anza je menda šele zdaj opazil, kako težko možic nosi. »Mojster Gašpar,« je rekel, »daj, bom jaz nesel: si boš malo počil!« V tem je že prijel za jermen in za obilni sveženj dežnikov. »Nak, za nič ne!« se je možek branil. »še svoj živi dan si nisem najel koga, da bi mi nosil. Slab kramar je, M svoje robe sam ne nosi. Ti še strehe nimaš; dežniki bi se mi vsi zmočili.« »Hahaha, zakaj bo pa, če vode ne prenesejo! Daj! Jih bom že tako držal, da se ne bodo stajali.« Moral pa je nekaj časa otemati, da jih je mogel pograbiti. Oprtal si jih je in veselo poskočil z njimi, kakor da nese volno. Nekaj dolgih korakov je napravil, iznenada pa obstal in zaklical za Gašparjem: »Mojster Gašpar, viš, nekaj si izgubil! Nekaj zlatega, če prav vidim.« »Zlatega kaj še nikoli nisem izgubil, ker kaj *akega nimam ne, haha,« se je možak zasmejal. V tem pa je že zagledal nekaj svetlega na tleh. Sklonil se je in pobral košček žide, ki je bila s erebrno nitko obrobljena, na sredi pa je bil všit zlatnik. »Glej ga, lažnivčka!« se je grofov jagar Anza pošalil. »Imaš pa le zlato s seboj.« »Moja t-. reč ni,« je trdil Gašpar. »Moja tudl ne.« »To je moral kdo izgubiti.« »Menda že. Kar tako ti je ne bo kdo na cesti pustil.« >Anza, ali se ti kaj jasni?« »Ali meniš onadva potepuha, ki sta naju tam za Gorenčami «rečala?« »Uganil sl. Bog ve, če nista tega tam v Kapll kje ukradla.c »Ako kdo kaj takega izgubi, ta mora v malhi še kaj boljega skrivati. Čuj, Gašpar, za njima jo uberem! Vse žepe jima bom obrnil.« »Pamet si posodi! Gotovo sta se že davno kje potuhnila. Drugega ne moreva: v Kapli pojdeva na sodnijo, naj sodnik pošlje svoje biriče za njima.« Anza se je res vdal; zato sta pospešila korake, da bi bila čim prej v Kapli. Ko sta ob enajstih dopoldne prišla tja, je bil ves trg pokonci. Na vseh krajih so stale gruče ljudi, ki so mahali z rokami in bili od govorjenja skoraj že hripavi. »Kaj pa je danes to?« je vprašal Gašpar, ko je stopil eni teh gruč bliže. »Ali koga na vislice vlačijo?« »Desetkrat bi jih obesili, roparje take — ko bi jih le dobili!« se je zadrl krojač Rojnik. »Katere roparje?« >Ali nič ne vesta? Seveda, kako bosta vedela, ko pa sta šele prišla... Premislita, Našo ljubo Gospo šmarsko so nam okradli!« »Okradli!« se je zavzel grofov jagar Anza. »Nocoj, ko je bilo tako vreme, so vdrli v cerkev,« je hitela z besedo neka ženska, »in so Mariji vse pokradli — zlato krono in cekine in tisto vcrižico, ki jo je darovala gospa grofinja. — — Strašno! Enega od roparjev pa so že prijeli. Kaj mislite, kdo ie? Melharjev Lavrinc, sodnikov sin! Samega sod- nika sin! Falot! Babjek! Bodo že druge tudi š dobili. Je že vse na sodniji. « Gašpar in Anza sta se spogledala. »Kaj praviš, Gašpar, hm?« je vprašal Anza. »Kaj pravim? Takoj morava na sodnijo, d; gospodom poveva, kar veva.« Na nizkem griču nad Kaplo je bilo starinskt poslopje, podobno gradu, s sivim stolpom in z za mreženimi okni. To je bila sodnija. Tu se je danef ob nenavadni uri vršila razprava zaradi sinočnje kraje. Sodnik Melhar je mogočno sedel na svojem velikem stolu, in se naslanjal na okorno, težko hrastovo mizo. Na sebi je imel dolgo, črno sodniško haljo. Na njegovi levi je sedel pisar in je pridno pomakal pero v črnilnik. Na klopi pred mizo so čepeli po vrsti: gospod Frančišek Smolej, župnik šmarski, častitljiv starček z belimi lasmi; mežnar Aleš, mož s košato brado; triindvajsetletna Logarjeva Veronika, ki ji je bil mežnar ujec; hlapec Šimon in kmet Jurček. V kotu pa je stal mladi Lavrinc z zvezanimi rokami in potuhnjeno pobešal pogled. Sodnik je razpravljal hladno in pusto, kakor da ni beseda o božjem ropu, ampak o kaki vsakdanji kurji tatvini. »Kako se je fa reč zgodila?« je vprašal suho, ne da bi koga pogledal. Ker so vsi molčali, je vprašal drugače: »Kdo je zločin odkril?« Zdaj se je oglasil mežnar in je jel s svojim glookim glasom pripovedovati: »Nekaj pred polnočjo, ko je najbolj bliskalo in ;rmelo, sem šel gor v cerkev zvonit. Sosed Jurček n Mrkačev hlapec Šiman sta bila z menoj, da bi ml ^omagala. Nekaj minut nato so prlšli gospod fajnošter. V naglici od nas nobeden ni posrledal na oltar. Kmalu za gospodom je prišla naša Veronika. Medtem ko so se gospod oblačili, sem šel sveče pri"^agat; tedaj je Veronika zavpila: Za božjo voljo! — Marija! Skočila je pred oltar in pokazala na Marijo. V tem so prišli tudi gospod in vi^eli smo vso ptr^hoto: Marija je bila okradena. Tudi nabiralnik je bil razbit in stranske duri odpahnjene. Roparji so se morali že zvečer na koru kje skriti.« »Nikar kaj česa ne prikrivajte, mežnar! Gotovo ste zvečer pozabili vse zakleniti.« mu je segel sodnik v besedo. »Ne! Stranske duri so zmeraj zapahnjene In zvečer, ko zvonim večno luč, še pogledam, da je vse zaprto.« »Kaj je ukradeno? Vse povejte!c Nato je odgovoril župnik: >Roparji so vzeli zlato kronico, zlato ogrlico, zlato verižico z dva.isetimi cekini in tenčico, ki je bila s erebrom in zlatom pretkana. Na robeh je bilo na vsaki strani po pet zlatnikov.« »Koliko 8O te reči vredne?« »Tega ne vem. Vprašati bi bilo treba gospo grofinjo, ki je vse te dragocenosti lansko leto darovala. Tako'e bi jih cenil, da so bile kakih osem sto goldinarjev vredne. Sicer pa boste, gospod sodnik sami tudi vedeli. »Jaz ne vem nič. Nikoli nisem bil v šmarski cerkvi.« »Gospoda sodnika v nobeni cerkvi ni videti,« se je predrznila Veronika. Sodnik ji ni odgovoril ne z besedico, niti zmenil se ni, ampak je suho nadaljeval: »In v nabiralniku? Koliko je bilo tam denarja?« »Tudi tega ni mogoče natanko . povedati,« je odvrnil župnik. »Zadnje čase je prišlo v Smarje kakih tisoč romarjev. Ne bo preveč, če rečemo, da so darovali pet sto krajcarjev in pet sto grošev.« »Kaj se je zgodilo, ko ste tatvino odr ili?« >To ni tatvina, to je božji rop,« se je razvnel mežnar, »ko smo ga odkrili, smo prenehali z zvo- njenjem proti nevihti in smo začeli plat zvona biti. K*r koj Ł>- je zbralo kakih trideset raoških, ki so mislili, da nje gori. Ko so izvedeli, kaj se je zgodilo, bo preletali pol planin« da bi razbojnike prijeli, pa nlao nobenega sledu »aojrn n^jli Edino Veronika je erečala enega od njih, o» ž« poprej, ko je šla v cerkev.< >N&j sama povel Toda na kratko!« »Mnogo kaj nimam povedati,« je dejalo dekle odločno, »hotela sem v cerkev, da bi bila pri molitvi, in sera stopila na pokopališče. Tedaj je priletel zadaj okoli cerkve moški, ki je nesel nekaj belega pod oazduhom. Ko se je zabliskalo, sem ga spoznala; bil je Melharjev Lavrinc, gospoda sodnika sin. Zagledal me je in zaklel, potem pa jo udrl navzdol. Že sinoči se je potikal okoli šmarja in je zgoraj pri studencu sitnaril okoli mene.« »To ni res,« se je zadrl obtoženi v kotu; »ne verjemite ji, oče!« »Tu nisem oče, ampak sodnik,« je rekel stari Melhar hladno in mirno. »Ta ženska se je odnekod pritepla in nihče ne ve kaj prida o njej. Jaz še govoriti nočem z njo,« se je kregal sodnikov sin. »Kaj si upa ta človek!« je zagrmel mežnar. »Naša Veronika ni nobena ženska in pritepla se od nikoder ni. Njen oče je bil častit mož v Celovcu in njena mati je moja sestra — Bog jima daj dobro, oba sta že rajna! Pred tremi leti sta ji oba umrla, in ker drugih sorodnikov nima, sem jo jaz vzel k sebi, ker sem ji ujec« »V vsem žmarji in v vsej Kapli ni bolj pridnega dekleta kakor je Veronika,« se je oglasil Jurček. »Vsi jo častijo, ker otroke tako lepo uči,« je dodal še gospod župnik. »Pozna se jl, da je pri uršulinkah v šolo hodila.« (Dalje aledl.)