ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 349 sameznih področjih v vsebinah trgovskih družb v tem obdobju, v historiografiji priti do enotnih pogledov o vlogi in pomenu teh družb. Knjigo zaključuje zelo skrbno napisan zaključek (str. 281—297), v katerem je avtor strnil poglavitne rezultate svojih raziskav in razvojne tendence zadrskega gospodarstva in družbe v 15. stoletju. T.Raukarju gre za izredno uspelo monogra­ fijo iskreno čestitati. Želeti bi bilo, da bi za večino primorskih mest že imeli po­ dobna dela; brez njih namreč ne bo mogoče priti do popolnejšega, resnici bliže le­ žečega prikaza zgodovinskega dogajanja v jadranskem prostoru v tem in drugih obdobjih, kakor pa ga poznamo danes. Ferdo Gestrin Veselin Kostić, Kulturne veze između jugoslovenskih zemalja i Engle­ ske do 1700 godine. Srpska akademija nauka i umetnosti, odelenje jezika i knji­ ževnosti, knjiga 22, Beograd 1972, 565 strani. Obširna knjiga Veselina Koštica, profesorja angleške književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu, želi podati celovito sliko kulturnih stikov med Anglijo in ju­ goslovanskimi pokrajinami od najstarejših dob pa do konca XVII. stoletja. Avtor pri tem razume kulturne stike v najširšem možnem smislu besede: to niso le pro­ blemi, ki pridejo do izraza v bolj ali manj pomembnih literarnih delih kot so gle­ dališke igre, potopisi ter sodobna zgodovinska in geografska dela. Sem spadajo tudi biografije dubrovniških trgovcev, ki so živeli v Londonu, dejavnost posamezni­ kov, ki so se zaradi simpatiziranja z reformacijo zatekli v Anglijo, kulturne do­ brine kot so knjige, umetniški predmeti in celo kovanci, ki so najbolj pogosto na nerazjašnjen način prišli iz ene dežele v drugo. In končno zelo zanimivi prvi angle­ ški poskusi, da se seznanijo s srbo-hrvaščino, in prvi Jugoslovani, za katere je iz­ pričano, da so znali angleški. Ta zelo pestra in v marsičem heterogena slika je polna zanimivih podrobnosti. Zaradi tega je nemogoče zajeti v recenziji vse v knjigi zbrano gradivo. Pač pa mo­ remo izluščiti tiste temeljne smernice, ki so primarno vodile avtorja pri njegovem znanstvenem raziskovanju. Osrednje obdobje, obdelano v Kostičevi knjigi, je pravzaprav nekako od srede XVI. stoletja pa do 1700. Srednjemu veku posveča avtor znatno manj pozornosti. Srednjeveški stiki so prikazani prvenstveno v razmeroma kratkem poglavju, ne­ kateri zanimivi problemi iz tega obdobja (povratek Riharda Levjesrčnega iz Pa­ lestine preko naših krajev, legenda o ustanovitvi prvotne katedrale v Dubrovniku) pa se javljajo šele v kasnejših delih knjige. Problemska področja, pri katerih je avtor vložil veliko napora, da zbere novo gradivo, pa so zlasti tri. Predvsem so tu Dubrovničani in Dalmatinci, ki so v XVI in XVII. stoletju živeli v Angliji. Med njimi je bilo več uspešnih trgovcev, ob koncu XVI. stoletja pa se je v Angliji mudil tudi matematik Dubrovničan Marin Getaldič. Kulturno­ zgodovinsko pa sta nedvomno najpomembnejša dva verska emigranta, ki sta se zatekla v Anglijo zaradi svojega simpatiziranja z reformacijo, Ivan Franjo Bjun- dovič ter Markantun de Dominis. O obeh je bilo že doslej pisanega, tako v Angliji kot pri nas. Profesor Kostić dopolnjuje njuno biografijo z novimi podatki, novo gradivo, predvsem korepondenco Bjundoviča in Dominisa, pa objavlja kot dodatek k svoji knjigi. Bjundovič, po rodu s Hvara, je delal najprej v beneški diplomatski službi. Po­ vezal se je s Paolom Sarpijem in njegovim krogom kot tudi z angleškim ambasa­ dorjem v Benetkah, kateremu je dajal zaupna poročila. Leta 1609 se je umaknil v Anglijo, kjer mu je Jakob I. ponovno zaupal pomembne diplomatske naloge. Na­ pisal je tri romane v italijanščini (Eromena, La donzella desterrada, Il Coralbo), sodobniki pa so visoko cenili njegovo zgodovinsko delo L'Istoria delle guerre civili D'Inghilterra. Markantun de Dominis je bil leta 1596 škof v Senju (Šenoa ga omenja v svo­ jem romanu Čuvaj se senjske ruke) in leta 1602 nadškof v Splitu. Prišel je v spor z Rimom, zato se je zatekel v Anglijo, kjer je bil sprejet z najvišjimi častmi. Tu je objavil knjigo De republica ecclesiastica, ki je vzbudila veliko pozornosti po celi Evropi. Ko pa se je spri tudi z Angleži, se je dal zvabiti v Rim, kjer je umrl v ječi. Dominisove spletke v Angliji je uporabil znani angleški dramatik Thomas Middle- ton kot osnovo za svojo igro A Game at Chess (1624). Drugo osrednje področje v Kostičevi knjigi so boji Srbov s Turki, še posebej pa bitka na Kosovem polju. O turških vojnah na Balkanu so pisali številni angle­ ški zgodovinarji XVII. stoletja, vesti o njih pa so se širile v Angliji tudi s pomoč- 350 ZGODOVINSKI ČASOPIS XXXII 1978 jo tiskanih lističev (broadsides, fliegende Blätter), predhodnikov današnjih časo­ pisov. Thomas Goffe (Gough) je za svojo tragedijo The Courageous Turke, ki je bila prvič igrana v Oxfordu leta 1619, vzel snov iz kosovske bitke. Tretje centralno področje v Kostičevi knjigi so angleški potopisi. Večina ob­ ravnavanih del poroča o potovanjih ob dalmatinski obali ali pa skozi osrednjo Bosno in Srbijo v Carigrad. Profesor Kostič skuša na temelju teh prikazov rekon­ struirati materialno in socialno stanje srbskega prebivalstva pod Turki, kot so ga videli Angleži, ki so se seznanili s temi kraji. Glavna zasluga Kostićeve knjige je, da je avtor zbral zelo obširno literaturo, ki je že bila doslej objavljena o najstarejših kulturnih stikih med našimi pokra­ jinami in Anglijo. K temu je dodal mnogo novega materiala, ki ga je odkril v raz­ nih arhivih in knjižnicah v Jugoslaviji, Italiji in Angliji. Pri spornih problemih, kot na primer pri mestu v Shakespearovi Iliriji (The Twelfth Night), ki so ga znanstveniki že doslej skušali razrešiti na razne načine, tako da so predlagali, da je tu mišljen bodisi Zadar ali Split ali Dubrovnik, poda Kostič dober pregled dose­ danjih študij in interpretacij, vendar se pri tem ne opredeljuje za kater O' izmed navedenih razlag, pač pa domneva, da je Shakespeare črpal vesti o Iliriji poleg li­ terarnih virov eventuelno le še od naših ljudi, ki so takrat živeli v Londonu. Pri tem zbere avtor mnogo dragocenega gradiva o rabi imena Ilirija v takratni angle­ ški literaturi, kar bi lahko služilo kot izhodišče za nadaljne študije rabe tega ime­ na v starejši literaturi. ' Največja hiba Kostićeve knjige pa je ta, da se kljub naslovu, ki napoveduje študijo o stikih vseh jugoslovanskih ozemelj z Anglijo, omeji le na stike Dalmacije in Srbije ter deloma še Bosne z Anglijo. Ostali deli Jugoslavije so zelo slabo za­ stopani ali pa sploh ne. To velja tudi za obravnavo slovensko-angleških kulturnih stikov v navedenem obdobju. Obširneje govori le o obisku Walterja Popa v Idriji leta 1664. Omenja tudi potovanje Edwarda Browna po Sloveniji. Pri problemih kot so Hermannus de Carinthia — avtor dosledno uporablja naziv Hermannus Dalmata — ter potovanje Riharda Levjesrčnega preko našega ozemlja, ima slovenska pro­ blematika v Kostičevi knjigi zelo podrejeno vlogo. V resnici pa so slovensko-angleški kulturni stiki v starejši dobi tako mnogo­ vrstni in številni, da je resnična škoda za knjigo, da jim avtor ni posvečal pozor­ nosti. Ti stiki segajo v najstarejšo zgodovino Slovencev (Alkuin). Slovensko ozem­ lje je ponovno prisotno v delih srednjeveških angleških enciklopedistov in kro- nikov (Bartholomaeus Anglicus), pa tudi v delih poznejših angleških potopiscev. V XVII. stoletju so nedvomno zelo pomembni stiki Valvasorja z angleško Royal Society. Profesor Kostič navaja med prvimi primerki angleških knjig, ki so prišle k nam, Bedov komentar k Lukovenu evengeliju, ki je izpričan v Dubrovniku v XVI. stoletju. V Sloveniji je Beda kontinuirano prisoten od srednjega veka dalje, naj­ prej v številnih rokopisih, ki so jih hranile srednjeveške knjižnice v Sloveniji, nato v inkunabulah. Valvasor je imel v svoji knjižnici znamenito Bedovo knjigo Historia ecclesiastica gentis Anglorum. že v srednjem veku so bili v Sloveniji znani tudi drugi angleški avtorji (Anselm of Canterbury). Ob ustanovitvi Žičkega samostana pri Konjicah je prišel v Slovenijo latinski rokopis (prevod psalmov), ki je nastal v Angliji v XII. stoletju na področju Yorka. Rokopis sedaj hrani du­ najska Nacionalka. Pa tudi slovenske knjige so že zgodaj prišle v Anglijo, kot to pričajo nekateri protestantski tiski, shranjeni v angleških knjižnicah. Res je, da je v Sloveniji razmeroma malo znanstvene literature, ki bi obrav­ navala poedine probleme iz zgodovine angleško-slovenskih kulturnih stikov. Kljub temu pa nekaj takšne literature vendarle obstoji. Kostičeva knjiga nam lahko služi za opozorilo, da bi tudi mi morali več storiti pri proučevanju tega pomemb­ nega problemskega področja. Janez Stanonik Jan Šolta, Abriss der sorbischen Geschichte. Bautzen 1976, 270 strani + slik. priloge. Knjiga J. Softe sodi med tista dela, ki skušajo na strokoven ter istočasno po­ pularen način približati preteklost svojega naroda širšemu krogu čitalcev. To je vzrok, da avtor v knjigi opušča nadrobno navajanje kritičnega aparata ter zahtev­ nejšega bralca usmerja na obsežno kolektivno delo Geschichte der Sorben (o zvez­ ku 3 te zbirke je poročal Zgodovinski časopis 1977, zv. 1/2).