S ČRNOGORSKO-TURŠKEGA BOJIŠČA: IZ SKADRSKE OKOLICE.
BALKANSKA VOJSKA.
Vekovečni razpor med Vzhodom in Zapadom je napolnil najštevilnejše strani svetovne povestnice s krvavimi listi. Nikjer ni bila borba tako ljuta in neizprosna, kakor tedaj, ko sta tadva svetova udarila drug ob drugega. Rim in Bizanc sta se že borila za svetovno prvenstvo, latinska ia grška kultura sta si stopili nasproti okoli teh dveh središč. Verski razkol pred tisoč leti je odtrgal Vzhod od katoliške Cerkve
in s tem krščanstvo uso-depolno razdvojil. Vzrok razkolu ni bil v dogmatič-nih diferencah, ampak v ošabnosti in politični ambiciji, ki si je v dogmatič-nih formulah iskala verskega izraza. Fotijev razkol je položil v Vzhod kal nadaljnjih razkolov.
Prihrumela je turška povodenj in je preplavila razkolni Balkan. Padle so slovanske države in so obležale na tleh pod neusmiljenim turškim trinogom. V ognju in v krvi se je zadušila svoboda NIKITA,                       Južnih   Slovanov,   ki so
KRALJ ČRNOGORSKI.           pol tisočletja ječali v ne-
popisni muki in sramoti. Na Balkanu je Turek ustanovil svojo svetovno velesilo, in odtod je razprostiral svojo moč čez Hrvaško in Ogrsko tja do Dunaja in do Alp na eni strani ter daleč noter v Afriko in Azijo na drugi. Iz Carigrada je vladal polumesec na vse strani z dvojnim sijajem kalifata in sultanata, združujoč v sebi divji fanatizem Mohamedove vere s krvoločno gospostvaželjnostjo ljutega azijatstva. V mo-slimstvu se druži skrajna verska nestrpnost z najsi-rovejšim nacionalizmom. Socialne razmere, v katere je potisnil moslim krščansko rajo na Balkanu, so bile neznosne in uničujoče. Turek brezobzirni gospodar, ki smatra zatiranje in izkoriščanje nemoslimov za svojo versko dolžnost in držav-nopravno predpravico — kristjan pa brezpraven suženj, ki mora delati in robotati za druge ter se ne sme niti pritožiti, ako mu brezsrčni turški gospodar uropa pridelke,                       MIRKO, odpelje   ženo   in   otroke        KRALJEVIČ ČRNOGORSKI.
—   422   —