UDK 316.334.2:316.323.7
Miroslav Stanojevič
AKTERJI INDUSTRIJSKIH ODNOSOV IN
POKOMUNIZEM: KAKO SPRODUČIRATI TRG?
Poskusom utemeljevanja tržne ekonomije v pokomunizmu je imanenten neki temeljni
paradoks: tržnost, kije po definiciji mreža spontanih, organskih interakcij, naj bi zrasla
pod zavestno kontrolo (politično) sproduciranih, primarno netržnih organizacij . Če bo
skušal delodajalski segment teh organizacij - v občutljivem, dezintegriranem
pokomunističnem družbenem kontekstu - uveljavljati strategijo tržnega
fundamentalizma (brezkompromisnega zavračanja vseh omejitev profitabilne
produkcije), bo sprožil konflikte in krizo, ki se lahko končajo v novem totalitarizmu . Po
drugi strani pa lahko posnemanja nefundamentalističnih socialno-tržnih prijemov v
istem družbenem kontekstu zaradi izhodiščnega omejevanja še nesproduciranih tržnih
regulacij tudi usodno zgrešijo trg .
The attempts to establish market economy in post-communism are characterised by
the basic paradox : market, which is by definition the net of spontaneous, 'organic'
interactions, should grow under the consciousness control of the (politically) produced,
primarily non-market organisations. If the employer's side of these organisations tries
to implement the strategy of market fundamentalism (uncompromising rejection of all
restrictions of the profitable production) in the sensitive, disintegrated post-communist
social context, it would release the conflicts and the crisis, which could result in a new
totalitarianism . On the other hand, imitations of the non fundamentalistic, social-market
approach in the same context - because of starting limitations of non-existing market
regulations - could also fatally miss the market.
postkomunizem, trg, industrijski odnosi, delodajalci, sindikati, kolektivna
pogajanja
I.
Brez razlike med delom in kapitalom ni razvite tržne produkcije .
Gre za osrednjo razliko, tisto, ki je jedro trga; trg se ustvarja in regulira iz tega jedra .
Nazorno se ta osrednja razlika kaže v navzkrižnih in delno inkompatibilnih ciljih podjetja
na eni ter zaposlenih v podjetju na drugi strani : podjetje je oblika eksistence profitabilne
produkcije; zaposleni so nujni pogoj te produkcije, primarno pa so naravnani s posebnimi
(na reprodukcijo svojih individualnih življenj osredotočenimi) cilji . To je konfiguracija
'terena', na katerem se strukturirajo vsakdanje interakcije delodajalcev in delavcev v
'kapitalistični tržni ekonomiji' .
Osrednji predmet teh interakcij je 'cena dela' na ravni nakupa/prodaje delovne sile
oz. stopnja ekstrakcije dela ('delovnega napora') v procesu dela . To, kar se na trgu
'fiksira' v ceno in druge pogoje prodaje delovne sile, se v procesu dela spreobrača v
kontinuirano opredeljevanje 'najustreznejše' stopnje delovnih naporov - količin in
kvalitet dela, ki naj bi 'dejansko' ustrezale (dogovorjenim) denarnim 'nagradam' . 1
63
Interakcije socialnih akterjev razmerja delo/kapital so posredovane s
(permanentnimi) (re)interpretacijami tega razmerja, z (iz teh reinterpretacij izpeljanimi)
(pre)formulacijami strategij ter z njihovimi materializacijami v politike, ki naj bi
zagotovljale (profitabilnosti oz . 'dostojnemu življenju') ustrezno 'ceno dela' . In ker je
temeljno razmerje med delom in kapitalom 'prepredeno' s strategijami in izpostavljeno
intervencam njegovih lastnih akterjev, je . to razmerje tudi temu primerno nestabilno in -
nasploh - strateškemu načrtovanju skrajno 'nenaklonjeno' okolje. Dejanske strategije
akterjev razmerja med delom in kapitalom si komajda zaslužijo to ime : praviloma so
ohlapne, pogosto (poudarjeno) konfuzne in drobnjakarske; so pač strategije 'uglaševanja'
nasprotojočih si sil . In kljub vsej tovrstni konfuznosti logika v tem, kar iz materializacij
teh strategij izhaja, vseeno je . Aktivne strategije - politike akterjev razmerja delo/kapital
namreč praviloma reproducirajo konstelacije, znotraj katerih je (pre)moč kapitala
nedvomljiva 2 ; strukturirajo se po matrici delo/kapital, in to matrico generirajo ;
polarizirajo interese družbenih skupin v industriji .
Na (tako) izdiferencirani interesni konfiguraciji so se - v neki točki zgodovinskega
razvoja, ko je kompleksnost tržne strukture presegla kapaciteto (mehanizmov) njenih
spontanih artikulacij - izoblikovale organizacije delavcev in, kot reakcija na te
organizacije, tudi združenja delodajalcev . Te organizacije so potem začele delovati kot
novi (relativno samostojni) akterji tržne ekonomije : organizacije delodajalcev kot
'nosilci' načela tržnosti in sindikati kot artikulatorji načela (socialne) pravičnosti . V
zahodnoevropskih družbah so po drugi svetovni vojni prav ti akterji 'zafunkcionirali' kot
ključni dejavniki (soustvarjalci) 'socialnega tržnega gospodarstva' .
Socialno tržno gospodarstvo je zaželeni cilj družbenih sprememb v Vzhodni Evropi .
V nadaljevanju bom natančneje predstavil nekatere osnovne značilnosti osrednjih
akterjev tega zahodnega modela reguliranja družbene reprodukcije, ter - z zornega kota
njegovih akterjev - spremembe, ki jim je bil (ta model) izpostavljen v 80 . letih . To 'sliko'
bom primerjal z značilnostmi - zaželenimi in dejanskimi funkcijami - subtitutov tržnih
regulacij (oz . njihovih najverjetnejših strategij) v 'postsocializmu' . Ob tem se bom
osredotočil na 'postsamoupravno' varianto 'postsocializma', in - znotraj nje - tudi na
njeno slovensko različico .
Osrednja značilnost 'socialnega tržnega gospodarstva' je 'učinkovito korigiranje
disfunkcij kapitalistične tržne ekonomije' . To korigiranje je utemeljeno na razmerju dela
in kapitala, ki ga definirajo avtonomni sindikati in proceduralno-politične
organizacije delodajalcev .
Avtonomne sindikate praviloma opredeljuje :
- visoka stopnja neodvisnosti od države in managementa/delodajalcev, ter pretežno
opozicijska funkcija v družbi ;
- instrumentalni cilji njihovega delovanja (vprašanja mezd in delovnih razmer), ki
jih dosegajo s kolektivnimi pogajanji kot (za dosego teh ciljev) najustreznejšo
metodo;
- panožna in/ali poklicna organizacijska struktura ;
- visoka (več kot 50%) ali srednja (od 30 do 50%) stopnja razširjenosti med
zaposlenimi (Clegg, 1978 ; Poole, 1986; Jackson, 1991) .
Proceduralno-politične organizacije delodajalcev označujejo :
- pomembna vloga osrednjih organizacij, 'centrov' ali konfederacij pri artikuliranju
kolektivnih interesov delodajalcev;
64
- favoriziranje konstitucionalnih in konzultativnih managerskih stilov, ki so 'po
definiciji' usmerjeni h kolektivnim pogajanjem in sodelovanju s (avtonomnimi)
sindikati kot optimalni obliki regulacije industrijskih odnosov (Poole, 1986) .
Interakcija avtonomnih sindikatov in proceduralno-političnih organizacij
delodajalcev je institucionalizirana v sistem kolektivnih pogajanj . Ta uveljavljena
mreža pogajalskih razmerij je osredotočena na regulacijo celotnega gospodarstva
(Švedska, Danska, Avstrija in Nizozemska), ali pa je bolj panožno naravnana (večina
zahodnoevropskih družb). V prvem primeru je struktura kolektivnih pogajanj poudarjeno
centralizirana (omejena je na interakcijo majhnega števila (vodstev) osrednjih sindikatov
in ustreznih 'central' delodajalcev), v drugem pa je bolj razvejena (kompleksnejša) .
Z dejavnostjo avtonomnih sindikatov in proceduralno-političnih organizacij
delodajalcev določa strukturirano razmerje dela in kapitala sodoben tip državne kontrole
industrijskih odnosov, ki zajema :
- promoviranje legalnega okvira kolektivnih pogajanj oz. etabliranje bazičnih
pravil interakcij sindikatov in managementa ter posredovanje in arbitražo znotraj
teh interakcij ;
- temu ustrezata dva poglavitna mehanizma državnega intervencionizma : 1 .
neposreno določanje notranjih zakonodaj podjetij (zakonska obveznost
priznavanja sindikatov, sprejemanja kolektivnih pogajanj ter upoštevanja
pritožbenih procedur na ravni podjetij) ; 2. mehanizem neposrednih državnih
podpor, ki delovni sili zagotavlja reprodukcijo na neki minimalni ravni, neodvisno
od njene udeležbe v delovnem procesu (nadomestila brezposelnim) . 4
Mehanizma neposrednega državnega intervencionizma (optimalno v primeru
Švedske) generirata visoko stopnjo avtonomije delovne sile : zaradi učinkov
neposrednega državnega intervencionizma ni reprodukcija delovne sile nič več usodno
navezana na udeležbo v industrijskem procesu dela . Implikacija te modifikacije
strukturnega razmerja tržnega gospodarstva je prizadetost tržnega gospodarstva: ker to
razmerje 'poganja' tržno ekonomijo, ima njegova modifikacija svoje notranje meje .
Zdi se, da so bile ob koncu 70. let kapacitete prav teh modifikacij (notranjih mej)
Onega gospodarstva (na Zahodu) bolj ali manj izčrpane : v 80-tih letih je vsa
socialno-tržna gospodarstva prizadela recesija, ekonomska in socialna kriza. Stopnja
brezposelnosti se je sredi 80 . let v teh družbah gibala med 10 in 20%, delež mezd in plač
v nacionalnem dohodku pa je bil (v vsaki od teh družb) v letu 1985 praviloma nižji kot
v letu 1979 (Baglioni, 1990: 21) .
V tem obdobju so v zahodnih družbah prevladovale konservativne vlade. Politike teh
vlad so bile osredotočene na zaviranje rasti stroškov dela, na kontrolo mezd,
proračunskega deficita in inflacije; bile so politike radikalnega 'reafirmiranja načel
tržnosti', ki so (seveda) inducirale nadaljnjo rast brezposelnosti .
Razvoj zahodnih družb so po drugi svetovni vojni zaznamovale dolgoročne
strukturne spremembe, ki so se kazale v manjšanju števila (zaposlenih) industrijskih
delavcev in posebej 'plavih ovratnikov' na eni ter v ekspanziji zaposlenih v storitvenih
dejavnostih na drugi strani. Oba trenda sta neugodno vplivala na sindikalno gibanje :
zaradi prvega se je ožila vitalna podlaga tradicionalnega sindikalizma, rast zaposlenih v
servisnih dejavnostih pa je kontinuirano generirala močne navzkrižne interese med
zaposlenimi . In ker rast brezposelnosti 'po definiciji' zaostruje konkurenco med delavci,
se je potencirana brezposelnost iz 80 . let 'ujela' z omenjenimi dolgoročnimi neugodnimi
65
trendi. Pod pritiskom teh tendenc sta bili stagnacija ali pad sindikalnega članstva in
slabitev sindikatov nasploh neizogibni .
Poglavitna implikacija teh sprememb je bil premik v razmerju moči znotraj
industrijskih odnosov v zahodnoevropskih družbah . Nosilci 'načela tržnosti' so (v teh
spremenjenih okoliščinah) začeli odločno zagovarjati prenovo podjetniškega duha, svoj
prenovljeni politični vpliv pa so praviloma usmerjali k deregulaciji 'starih rigidnih'
pravil (iz 60-tih in 70-tih let), ki so iz zornega kota prenovljenega podjetništva (iz 80-tih
let) prav nedopustno omejevala (predvsem) 'fleksibilno' uporabo dela (poudarek je ob
tem bil na dopuščanju/legalizaciji nestandardnih pogodb o delu, posebej t .i . 'part-time
job'). Val reafirmiranja 'svobodnega podjetništva' se je ujemal z opaznimi tendencami
decentraliziranja pogajalskih struktur oz . omejevanja vloge nacionalnih pogodb ter
favoriziranja lokalnih pogajanj med delodajalci in sindikati . V kontekstu slabitve moči
sindikatov je management vse bolj poudarjal delavsko participacijo kot alternativo
kolektivnim pogajanjem . Decentraliziranje pogajalske strukture industrijskih odnosov (z
njenimi 'sprotnimi' implikacijami : netransparentnostjo gibanja mezd, večjimi razponi
plač ter njihovim diskrecijskim določanjem), kombinirano s participacijo, ki so jo
inicirali delodajalci, je resno ogrožalo tako legitimnost kot učinkovitost celotnega
mehanizma kolektivnih pogajanj in (delovanja) sindikatov (Baglioni, ibid : 29) .
Kljub temu da je veliki 'globalni' premik v razmerju moči delodajalcem odprl
možnosti za uveljavljanje 'trdnejših' tržnih prijemov - in ti so iz tega premika v razmerju
moči nedvomno skušali potegniti čimveč - nikjer v Zahodni Evropi ni bil registriran
kakršenkoli odprt, 'fundamentalen' napad na sindikalno gibanje . 5 Načelo tržnosti pa je
bilo znotraj socialnih tržnih gospodarstev, kljub temu, temeljito prenovljeno .
Omejevanje omejevalca 'načela tržnosti' oz. val prenove razmerja delo/kapital na
Zahodu se je časovno ujelo z zlomom 'realnega socializma' na Vzhodu . Vzhod je iskal
formulo svoje prenove in kriza socialnega tržnega gospodarstva mu jo je ponujala:
brezkompromisno uveljavljanje 'tržnih zakonitosti' naj bi zagotovilo uspešnost velikega
preboja v modernost.
V nadaljevanju bom skušal pokazati, da imajo materializacije neokonservativističnih
ideologij v kontekstu zlomljenega 'realnega socializma' lahko zelo presenetljive učinke ;
da je lahko tudi preprosto posnemanje izkušenj socialnega tržnega gospodarstva v tem
kontekstu kontraproduktivno. Ideologije tržnosti in omejevanja tržnosti bom torej
poskušal 'brati' v kontekstu zlomljenega 'realnega socializma' . In da bi ta kontekst sploh
bil korektno rekonstruiran, se je treba na kratko spomniti strukture, ki se je ob koncu 80 .
na Vzhodu podrla.
II,
V terminih družbenega 'okolja' je bil 'realni socializem' utemeljen na t .i . 'veliki
koaliciji' tradicionalnega delavskega razreda in politične birokracije . 6 Ogrodje te
koalicije je bila 'družbena pogodba', po kateri je politična birokracija delavcem jamčila
varnost zaposlitve ter redna izplačila (nizkih) osebnih dohodkov, 7 tako zavarovano
delavstvo pa je s svoje strani politični eliti zagotavljalo legitimnost in svobodo, da
upravlja družbo po svoji volji (Županov, 1989 : 106). Ideološki okvir interesne
artikulacije te koalicije je zagotavljala kombinacija filozofije uravnilovke, ki je
sistematizirala konglomerat spontanih, na radikalni egalitarizem osredotočenih
societalnih vrednot fizičnega delavstva, s prvinami uradne ideologije: koncepti
66
razrednega boja, diktature proletariata ter avantgarde (enopartijskega sistema in
demokratičnega centralizma) .
Ekonomsko podlago 'velike koalicije' je ustvarjala velika industrija, organizirana v
mrežo ekonomsko nesamostojnih gospodarskih subjektov. Monopartijski politični
sistem je bil nujna politična eksplikacija te strukture : mreža z (v osnovi) naturalno
menjavo povezanih industrij je inducirala osrednjo koordinacijo, ki se je lahko
organizirala le kot monopartijska država . 'Velika koalicija' je bila socialni substrat tega
procesa: zagotavljala je podrejenost industrije monopartijskemu političnemu sistemu ;
delovala je kot mehanizem kopičenja moči v političnem podsistemu družbe ; kot agens
kristaliziranja oligarhične makromoči .
V primeru Jugoslavije so podedovane strukture in zgodovinske okoliščine 'veliko
koalicijo' pomembno zmodificirale . V Jugoslaviji je proces industrializacije (kot
koncentrirano, revolucionarno proizvajanje socializmu ustrezne socialne strukture), ob
generiranju (industrijskemu delavstvu imanentnega) egalitarnega sindroma, predvsem
('pragmatično') povzemal predmoderne obrazce reguliranja vsakdanjega življenja .
Avtoritarizem predmoderne (vaške) skupnosti, integriranost elementov te skupnosti v
nove (urbane) kolektivitete, ki so (v revolucionarni preobrazbi) 'zafunkcionirali' kot
substituti tradicionalne skupnosti, iz teh identifikacij in avtoritarizmov izpeljana
netolerantnost . . . so se skombinirali z duhom egalitarizma v 'mešanico', ki se je lahko
avtentično izražala in artikulirala le v oblikah neformalne, tradicionalne avtoritete . To je
bila (socialno-psihološka) podlaga karizme, skozi katero se je primarno legitimiral
komunizem v Jugoslaviji .
Prav to je bila tudi osrednja podlaga fundamentalizma, ki se je (ob nasprotovanju tuji
nadvladi) pozitivno artikuliral kot samoupravljanje : specifično jugoslovanska
ideologija in praksa totalizirajoče neposredne demokracije . Kot
(neposredno-demokratski) obrazec organiziranja celotne družbe je bilo samoupravljanje
oblika eksistence 'velike koalicije' v Jugoslaviji ; ker je ta koalicija temeljila na
povzemanju predmodernih obrazcev reguliranja družbenega življenja, je bilo
samoupravljanje nekakšna eksplikacija prav teh posebnosti jugoslovanskega socializma .
In ko je ob zlomu 'realnega socializma' razpadla 'velika koalicija' v Jugoslaviji, je z njo
razpadel tudi mehanizem 'povzemanja' teh posebnosti : samoupravno 'pridelane'
posebnosti so se po zlomu samoupravljanja sprostile .
Pred tem pa je samoupravljanje oddajalo vtis uspešne 'družbene ureditve' . Predvsem
je svojim akterjem ustvarjalo iluzijo superiornosti in razvitosti v primerjavi z Vzhodom :
empirično je vsebovalo (v primerjavi z drugimi 'realsocialističnimi' sistemi) največ
Onih regulacij ; po (tem) kriteriju fenomenologije množične porabe se je zdelo, daje tudi
med vsemi 'realnimi socializmi' najbližje moderni družbi . Decentralizacije državnega
aparata in njim ustrezne 'deregulacije' so bile v Jugoslaviji najradikalnejše,
zapolnjevanje teh 'deregulacij' z kvazitrgi pa je bilo tudi uradno sprejemano kot
učinkovit 'razvojni obrazec' družbe . Te spremembe so bile razpoznavne v - za 'realni
socializem' dokaj atipičnem - poudarjenem osamosvajanju gospodarskih subjektov .
Osamosvajanju gospodarskih subjektov je ustrezalo pomembno 'prestrukturiranje'
znotraj 'velike koalicije' : implementacija kvazi trgov je sproducirala 'agente' teh trgov
- novo 'managersko', bolj svetovljansko naravnano frakcijo znotraj politične elite.
'Specialnost' tega managementa je bilo, kljub njegovemu svetovljanskemu videzu,
predvsem samoupravljanje . Od samoupravljanja je bil ta management namreč
življenjsko odvisen : ne le, da je v sistemu 'institucionalnega samoupravljanja' skozi
67
'dobesedno' upoštevanje neposredno demokratičnih ritualov generiral svojo legitimnost
(brez delavskih svetov se preprosto ni mogel reproducirati), temveč je bil, če ni
izpolnjeval 'pogodbenih obveznosti' do samoupravljalcev, izpostavljan neusmiljenemu
procesu 'sesuvanja' legitimitete 'od spodaj' in, končno, zamenjavi z bolj zanesljivimi
(samoupravljalskimi) kadri . 8
Pod takšnimi pritiski se je management preprosto moral 'samoupravno orientirati',
kar je predvsem $omenilo, da je moral v ospredje svojih politik postavljati socialne
funkcije podjetja. Ekonomska učinkovitost podjetja je bila za samoupravne managerje
sicer zaželen cilj, ne pa tudi nujni pogoj za njihovo preživetje : 'profitabilnost' je bilo
'drugorazredno' merilo vrednotenja uspešnosti tega managementa .
Samoupravljanje je torej delovalo kot učinkovit mehanizem posrednega podrejanja
managementa politični birokraciji . Takšna kontrola latentnih 'revizionistov in liberalov'
'od spodaj' je - seveda - utrjevala solidarnost znotraj 'velike koalicije', managementu
pa je zarisovala jasne meje njegovega delovanja.
Paradoks tega izjemno sofisticiranega tržno modificiranega ne-tržnega sistema je
bil, da je bil v resnici prav to, kar je (med vrsticami) zatrjeval, da je : najrazvitejša oblika
'realnega socializma' ; izjemno po(ne)srečena kombinacija tradicionalne družbe in
modernosti ; egsemplarično nasprotje 'malih tigrov' (če sprejmemo tezo, da so ti
posrečena različica kombiniranja (določene) tradicije in modernosti) .
Zaradi izjemnosti samoupravljanja je moralo biti sesutje 'realnega socializma' v
Jugoslaviji izjemno. Ker je bila 'izgradnja socializma' v tem primeru zelo uspešna, je
morala biti tudi njegova 'razgradnja' zelo boleča . Katastrofa je bila torej skorajda
neizogibna.
Ko je, po smrti karizmatičnega voditelja, tradicionalistični mehanizem
reproduciranja 'velike koalicije' razpadel, se je jugoslovanski socializem soočil s svojo
izvirno politično krizo. Ta se je ujela z valom neokonservativizma na Zahodu in z
zlomom 'realnega socializma' na Vzhodu . Velike koalicije so povsod razpadale . Tudi v
Jugoslaviji politična birokracija ni mogla več izpolnjevati svojih obveznosti iz 'družbene
pogodbe' . To, kar je koalicijo 'držalo skupaj' - varnost zaposlitve in plače za vse
(zaposlene) - ni bilo več dosegljivo . Nekdanji aktivni, samoupravno lojalni koalicijski
partner politične birokracije - industrijsko delavstvo - je bil 'čez noč' zapuščen ter
izpostavljen nenadnim in močnim pritiskom . t o Občutek izgube je bil v tem primeru večji
kot v drugih, manj razvitih 'realnih socializmih' . Menim, da velikost te izgube pojasnjuje
izjemno intenziteto poznejših revolucionarnih izbruhov : zapuščeno delavstvo se je prek
teh izbruhov preprosto ukvarjalo s socialno konstrukcijo svojih novih, 'zaupanja vrednih
partnerjev' .
Rezultat razpadlega 'najbolj tržnega socializma' je bila družba, ki je bila od trga
odmaknjena bolj kot kdajkoli . Konstituirali so jo 'praelementi' nekdanje velike -
samoupravno organizirane - koalicije.
Ti 'praelementi' so bili: tradicionalno delavstvo, ki je ostalo brez koalicijskega
partnerja in, je nezaupljivo zrlo v bližnjo (tržno) prihodnost, politična elita, ki je bila
izpostavljena procesu ideološkega in političnega fragmentiranja, ter 'samoupravljalske'-
z 'veliko koalicijo' nič več uokvirjene - managerske (pol)elite.
68
III .
'Praelementi' samoupravljanja so se po zlomu 'velike koalicije' znašli v pozicijah
objektov in subjektov konstrukcije nove, tokrat primarno tržno naravnane družbene
realnosti .
Povzetek te nove družbene realnosti, to, kar bi udeleženci stare realnosti tokrat
morali sproducirati, je jasna razlika med podjetjem kot tržno institucijo in zaposlenimi
kot družbeno skupino, ki ima svoje nepodjetniške, prozaične, na reprodukcijo
individualnih življenj osredotočene interese .
Težava je seveda v tem, daje v avtentičnem tržnem kontekstu ta razlika zgodovinsko
sproducirano, samoumevno izhodišče, ki omogoča lastne artikulatorje
(management/delodajalce na eni, ter sindikate na drugi strani), v 'postsocializmu' pa
nekakšni provizorični substituti teh artikulatorjev le simulirajo to razliko; iz te
simulacije naj bi se sčasoma 'skonstruiralo' avtentično nasprotje dela in kapitala, samo
jedro tržnega gospodarstva .
Tovrstnim poskusom utemeljevanja tržnega gospodarstva je imanenten nek temeljni
paradoks : tržnost, ki je po definiciji mreža spontanih, organskih interakcij, naj bi zrasla
pod zavestno kontrolo (politično) sproduciranih, 'neorganskih' in (po genezi) primarno
ne-tržnih organizacij . V kontekstu razpadlega samoupravljanja je ta paradoks še bolj
potenciran. Industrijsko, večinoma NKV/PKV delavstvo, socialni akter nekdanje 'velike
koalicije' ter subjekt samoupravljanja in samoupravnega podjetništva, tudi implicitni
titular družbene lastnine, se premešča v sindikat, samoupravni management, dovčerajšnji
regulator samoupravnih konfliktov in organizator socialnega miru pa prevzema vlogo
nosilca 'načela tržnosti' . Tovrstna porazdelitev novih vlog starim 'igralcem' vsebuje
veliko 'vmesnih' konfliktov in je 'nabita' s kontingenčnostjo .
V 'postsocialističnem' kontekstu se akterji utemeljevanja tržnega gospodarstva učijo
na izkušnjah razvitega tržnega okolja . In ker je najnovejša izkušnja tega okolja povzeta
v 'formuli' radikalne reafirmacije podjetništva, je zelo verjetno, da bodo ti akterji prav
ob pomoči te 'formule' začeli konstruirati trg v 'postsocializmu' . Poskušal bom na kratko
predstaviti težavne implikacije te preproste, zelo vabljive različice proizvajanja strukture
(trga) v 'postsocializmu' .
Predstavljajmo si začasno organizacijo, ki simulira delodajalce, in ki - inspirirana s
pravkar omenjenimi neokonservativnimi, najnovejšimi ter nedvoumno izvirno
evropskimi 'napotki' - brezkompromisno zastopa 'načelo tržnosti'. Iz zornega kota
tovrstnega fundamentalizma je podjetje izključno težna inštitucija in vse, kar ga omejuje,
je preprosto podjetju sovražno okolje. In ker je (previsoka) cena delovne sile (še najbolj
v obliki odvečne delovne sile) najočitnejša omejitev produkcije profita, je s stališča tega
podjetniškega fundamentalizma osrednji sovražnik uspešnega podjetništva in
družbenega razvoja nasploh 'podpihovalec' "nedopustno visokih mezd", namreč
sindikat.
Materializacija podjetniškega fundamentalizma v spodnesenem 'realnem
socializmu' je - zaradi krize socialnega tržnega gospodarstva, vala neokonservativizma
ter vloge, ki jo je imela ideologija 'nevidne roke' v spodnašanju 'realnega socializma' -
dokaj naravna in še kar verjetna . Zelo verjetna pa postane tedaj, ko pridobi politično
podporo, in neizogibna, če ta pridobljena podpora zasede politično oblast. Konsekventna
rezultanta takšnih konstelacij je trda, sovražna politika do sindikatov ter eksplikacija te
politike v nepriznavanju, kaznovanju in podkupovanju sindikalnih vodstev .
69
Soočen s pritiskom tovrstne brezkompromisne politike ima (post-samoupravni)
sindikat le dve možnosti : da na fundamentalizem tržnosti reagira s fundamentalističnim
socialnim programom, ali pa, da se 'brez ostanka' podredi 'načelu tržnosti' .
Fundamentalizaciji sindikatov ustreza velika verjetnost organiziranja generalnih
sindikalnih akcij in - seveda - politizacija sindikalnega gibanja . Sklepna točka tega
procesa je prelevitev sindikata v (neko novo) politično stranko, ali pa njegovo
povezovanje s katero od obstoječih političnih strank ; torej vdor politično artikuliranega
sindikalnega fundamentalizma (z vsemi samoupravnimi izkušnjami vred) v politiko .
te pa se sindikat upogne pod težo 'argumentov' tržnega fundamentalizma, bo
izgubljal lastno legitimiteto . Delavci ga bodo zapuščali . Velikih akcij (zaradi tega) ne bo
mogel več organizirati : nevarnost njegove politizacije bo odpravljena . Paradoks te
pragmatične 'umiritve' pa je v tem, da je implikacija tega kratkoročno 'srečnega'
razpleta, srednjeročno lahko naravnost katastrofalna . Delavci namreč lahko v politično
pluralizirani družbi na globalne procese vplivajo kot člani sindikatov in kot državljani .
Na prvi pogled se zdi, da v primeru propada sindikatov, na te procese še zmeraj lahko
vplivajo kot državljani . Problem pa je v majhni verjetnosti regularne 'metamorfoze'
volilnega telesa ob delavcih, ki bi po izkušnji zloma 'velike koalicije' ostali brez
sindikatov. Bolj verjetna je manj ugodna varianta : neposredna politizacija
razsindikaliziranega delavstva . Potencial tovrstne politizacije bi bil - če bi se sindikati
dokončno kompromitirali - izjemen : upoštevajoč 'pra-elemente' samoupravljanja, bi bila
njena neizogibna posledica populistično gibanje. S takšno politizacijo množic pa bi se
(za daljši čas) podrle možnosti kakršnegakoli družbenega razvoja . Ob pomisleku, da je
ta 'negativna utopija' za Slovenijo nekakšna zelo oddaljena, abstraktna možnost, se je
treba spomniti, da je bila tudi Slovenija v Jugoslaviji . To, da je bila njen prepričljivo
najrazvitejši del, lahko pomeni tudi to, da je bila najrazvitejši del najbolj razvitega
'realnega socializma' . In kaj je vsebina (zlomljenega) najbolj razvitega 'realnega
socializma' v njegovem najrazvitejšem delu? 11 V manj razvitih območjih nekdanje
federacije so bili industrijski delavci pest protibirokratske revolucije: delavci
titograjskega 'Radoja Dakiča' (industrijski sistem, podoben 'Končarju' v Zagrebu, ali
'Litostroju' v Ljubljani) so zelo učinkovito udejanili neposredno demokracijo v sferah,
ki so bile (celo) v času samoupravljanja 'rezervirane' za posredovanje družbenih
interesov; podobni akterji so 'udejanili' jogurtno revolucijo' v Novem Sadu, beograjska
delavska Rakovica pa je - res je: s tesnim izidom - povzdignila fašiste v srbski parlament .
Alternativa fundamentalistični tržni strategiji (in njenim učinkom v
postsamoupravnem kontekstu) je program evolucionističnega in kontroliranega
vpeljevanja tržnih regulacij v netržni, postsamoupravni kontekst . Težava tega programa
je, da še (nikjer) ni sproduciran : znan je le v različici 'pragmatičnega' prevzemanja
vzorcev (regulacij) iz razvitega okolja . Posnemanje vzorcev (regulacij) razvitega okolja
pa se (v nerazvitem, pokomunističnem kontekstu) lahko spreobrne v nepričakovani vir
netržnih regulacij : ker je regulacija trga' po definiciji' omejevanje načela tržnosti, lahko
v primarno ne-tržnem kontekstu ta regulacija 'zafunkcionira' kot omejevanje (možnosti)
materializacije načela tržnosti. Ob tovrstnem prijemu proces, ki naj bi sprožil tržne
regulacije, dejansko zavira nastanek le teh . Tržni fundamentalizem torej lahko izzove
nekakšno pervertirano, z novimi ideologijami oskrbljeno obliko neposredne demokracije
(kot načela organiziranja celotne družbe), nefundamentalistični - na posnemanje
tržnosocialnih prijemov razvitega okolja osredotočen - program vpeljevanja tržnih
regulacij pa lahko v postsamoupravnem kontekstu (tudi usodno) zgreši trg .
70
Težavno proizvajanje razmerja dela in kapitala v 'postsocializmu' ima, ob omejitvah
lastne (razpadle) strukture, tudi širše, eksogene vzroke : potekalo bo v kontekstu, znotraj
katerega je 'normalna', zaželena konstrukcija tega razmerja v 'postsocializmu' skorajda
nedosegljiva. Nedosegljivost te 'normalnosti' je določena z naddeterminanto, po kateri
so družbe 'postsocializma' na tistem polu globalne delitve dela, na katerem 'normalnost'
ni predvidena. Normalnost : socialno-tržno gospodarstvo, ki je cilj tranzicije, je namreč
privilegij nasprotnega pola, same nedosegljive Evrope . Gre za veliko razdelitev med
družbami Zahodne in Vzhodne Evrope, ki je obstajala pred zlomom 'realnega
socializma' in ki bo obstajala tudi po zlomu le tega . In če so bile na Vzhodu (do
nedavnega) notranji organizacijski ekvivalenti tega globalnega razmerja 'velike
koalicije', potem tudi rezultati aktualnih restrukturacij ne morejo biti preveč odaljeni od
vzorca 'velikih koalicij' .
Opombe
1 Ob tovrstnem definiranju najprimemejših razmerij med opravljenim delom in nagrado je glavni problem,
da ne obseg in ne kakovost dela (delovne sile) nista objektivni kategoriji : ni ju možno natančno meriti .
Znotraj konkretnih delovnih situacij obstajajo praviloma le nekakšni dokaj široko opredeljeni standardi, ki
skušajo določiti približen obseg in kakovost delovne sile, ki naj bi konstituirala normo . Ti standardi pa so
utemeljeni na konfliktualni naravi produkcijskega procesa : vsakdanja pogajanja okrog (stopnje) delovnega
napora vsebujejo kombinacije najrazličnejših praks in razumevanj tako načina, na katerega naj bi delo bilo
opravljeno, kot obsega opravljenega dela .
2 Res je, da delavci - zaradi svojega ekskluzivnega mesta v proizvodnji (utemeljenega na njihovih posebnih
znanjih o proizvodnji) lahko v precejšnji stopnji modificirajo izhodiščne managerske politike, tudi sam
način izvajanja (managerske) avtoritete ; ob vsej tej ekskluživnosti pa same avtoritete (procesa proizvajanja
profita), vsaj v 'normalnih okoliščinah', nikakor ne morejo spodnesti .
3 Hitra krepitev sindikalnega gibanja oz . širjenje sindikalnega članstva (na nekvalificirane delavce) v
poznem 19. in žgodnjem 20. stoletju je poglaviten vzrok za nagel razvoj združenj delodajalcev . Med
splošne vzroke nastajanja teh združenj je vsekakor treba všteti tudi potrebo po regulaciji trgov ; ta je bila
še posebej velika v industrijah, ki so bile zelo ižpostavljene tržni konkurenci . Nekatera med ždruženji
delodajalcev postavljajo v ospredje svoje dejavnosti prav tovrstne (trgovske in komercialne) funkcije, v
manjši meri pa se ukvarjajo z odnosi zaposlovanja (Bean, 1985 : 55).
4 Na švedskem sta oba mehanizma države intervencije zelo ražvita, v ZDA je podpora brezposelnim
rudimentarna, zakonska regulacija tovarniških režimov pa je dokaj natančna; v Angliji, nasprotno, deluje
sistem državne intervencije, ki je osredotočen na mehanizem socialne podpore, tovarniških režimov pa
neposredno ne regulira (Burawoy, 1985 ; P. Edwards, 1986).
5 te namreč 'fundamentalni napad' definiramo kot akcijo, ki naj bi bila usmerjena k odpravi 'načela
kolektivne pogodbe', potem ga v resnici nikjer ni možno evidentirati - celo v zibelki neokonservativizma,
v Veliki Britaniji, ne.
6 Koncept 'velike koalicije' povzemam po Županove (1989 : 106).
7 V 'pozni fazi' realnega socializma jim je bila zagotovljena tudi nedotakljivost sfere njihovih zasebnih
življenj ; to je vključevalo svobodo 'podjetništva' v sivi ekonomiji oz . možnost dodatnih zaslužkov v
popoldanskem času.
8 Če se je z osebnimi dohodki 'kje zatikalo', so zbori delavcev postajali neskončni : industrijska demokracija
se je spreobračala v sistem spiralnih konfliktov, medsebojnih blokad in neodločanja. V takšnih primerih je
zunanja zavarovanost NKV/PKV delavcev, ob ustrezni podpori žunanjega političnega dejavnika,
zagotavljala vrnitev - skozi začasno 'izredno stanje' - v normalnost samoupravnega vsakdanjika.
9 Njegova osrednja naloga se je omejevala na vzdrževanje socialnega miru (oz . na razreševanje vprašanj
preživetja organizacije v terminih zagotavljanja osebnih dohodkov za vse zaposlene) . Pogoj ža učinkovito
ižpolnjevanje te naloge je bila specializacija (tehnik obvladovanja) bojev znotraj samoupravljalsko
strukturiranega okolja . In ker so bili subjekti konfliktov (tega okolja) normativno in organizacijsko
nediferencirani, interesi njihovih akterejev pa (zaradi tega) netransparentni, je bil uspešni samoupravljalski
71
manager predvsem mojster specifične 'mikropolitike' : prepričevalec samoupravljalcev ož . iskalec
kompromisov med - egalitaristično naravnanimi - skupinami v podjetju.
10 Ob vsem tem so 'reformatorji' neizpolnjevanje določil nekdanje 'pogodbe' preformulirali v bistveni pogoj
tržnih reform . Na ta način so ustvarjali med delavci tendenčno nasprotovanje tržnim reformam .
11 Sprejemljiva je ocena, da je ta najbolj razviti del manj obremenjen s tradicionalnimi obrazci reguliranja
družbenega življenja. Ta razlika vprašanja ne izniči : zadeva le formo za zdaj še netransparentne vsebine .
Literatura
Baglioni, G . and Crouch, C. (ed .) (1990) : European Industrial Relations, Sage Publications, London
Bean, R., (1985) : Comparative Industrial Relations, Routledge, London
Burawoy, M. (1985): The Politics of Production, Verso, London
Clegg, H. A. (1976) : Trade Unionism Under Collective Bargaining, Blackwell, Oxford
Edwadwards, P . (1986) : Conflict at Work, Basil Blackwell, Oxford
Jackson, P. M . (1991) : An Introduction to Industrial Relations, Routledge, London
Poole, M . (1986) : Industrial Relations : Origins and Patterns of National Diversity, Routledge and Kegan Paul,
London
Županov, J . (1989) : Samoupravljanje - konec neke utopije, Študijski dnevi : Socializem in demokracija, FSPN,
Ljubljana
72