108
NASMEH IZ  GLOBINE Jože  Udovič
V grmu se zgane zelena roka in rosa mi pade na oči. Zadnji odmevi zarje donijo v večernem gozdu.
Zemlja me kliče z imenom, vsem drugim neznanim, njeni vzdihi, cvetoči ob robu poletne poti, se nalahno dotikajo mojih rok.
—  Vidim — vzklikne v meni glas,
—  vidim skrivno svetlobo v stvareh, čutim, kaj se pretaka v njih. — Vse, kar je, se strne
v nekaj kratkih besed, med njimi švigajo drobni, modri bliski.
Pod sklonjeno vrbo stoji krastača
s krono rumenega cveta na glavi.
Brani mi pot do tolmuna,
kjer se bodo vsak čas odprli
gosti cvetovi zvezd.
Z bilko grenke trave
jo spremenim
v trdosrčni kamen.
Potem položim roko
na dolge, dišeče lase
obrežne ruše
in iz globine se vzdigne
neznan obraz
in se nasmehne
skozi belo cvetje zvezd.
Gledam vanj in šepečem: zmeraj bom živel v prečudni deželi strmečih, čakajočih, začudenih, kjer sta čas in prostor kakor iz davnega spomina in kjer tiha svetloba vodi misli k skrivnostim na dnu tolmunov.
109