DIVJI  VRANCI  V OREHOVIH SEDLIH Andrej   Medved
1
Modro obleko nosiš ko govoriš o pticah in soncu Modro obleko in tople
prsi
ki so kakor odprte školjke v ogledalu
razlitega
meseca
2
Ob nedeljah sem gledal skozi okno in se čudil
s snegom
prekritim
travnikom
In rumeno rdečemu soncu
POHITITE pohitite kajti drugače pojdem na jug
Na jug pojdem
Na jug pojdem ko se bodo razrasle rože na oknih
Na jug pojdem
Na jug pojdem
V deželo
kjer sem pozabil misliti
NA JUG POJDEM V DEŽELO
BREZ SPOMINA
988
3
Kakor že tolikokrat bom kričal nad pticami ki letijo prenizko
Kakor že tolikokrat
4
Predaleč bodo da bi me mogli doseči
s svojimi hladnimi rokami z algami poraslimi prsmi
In nabreklimi očmi podobnimi modrikastim meduzam Predaleč bodo
da bi se mogli spomniti
na figovo drevo v sadovnjaku In topole v vetru
POHITITE
POHITITE
kajti ko sem čakal na divje vrance v orehovih sedlih
In gledal cvetoče kostanje
v vrtu
se mi je prikazoval beli konj In nikjer ni bilo
nikogar
989
In se je moški veter poganjal za njenimi polnimi prsi vlažnimi in trdimi
od jutranje rose
In so se skozi šepetanje studencev
oglašali gozdni drozgi
Ne morem jih pozabiti NE MOREM
NE morem pozabiti
njihovih topih oči
ki so hotele
izpovedati
resnico tisočkrat izpovedano
a vendar
neponovljivo
Njihove potopljene roke so bile kakor predrto drevje onkraj sadovnjakov
Beli konj še vedno stoji na strmem grebenu Dolgolase vrbe
še vedno
stegujejo svoje utrujene roke
nad globino studencev kjer mrzli tokovi odnašajo
na jug zelene mrtvece z odprtimi očmi
In dolgimi mehkimi telesi
Tujci se nam približujejo
In nas ne vidijo
Zbežal sem In se pozabil vrniti kajti
990
DEŽELA BREZ SPOMINA ne pozna vrnitve
Ostale so mi le njene oči
ki so v meni
kakor medica dišeča po travah
6
Na jug pojdem
NA JUG POJDEM KO SE BODO RAZRASLE ROŽE NA OKNIH
Toda jaz nočem na jug jaz nočem nikoli
nikoli nikoli nikoli
NIKOLI
7 žrtvovan sem
991