V svet. Spisal dr. Ahasverus. I. ragi mladi prijatelj moj! Pišeš mi, da nameravaš oditi v svet ter želiš nekoliko pozvedeti, kako naj bi se ravnal, da bi, kolikor možno, ognil se velikih nezgod. Ti meniš, da bi ti nasveti, ki so posnetek iz dejanskih izkušenj, mogli več koristiti, nego modra pravila, katera nahajaš v knjigah in katera so zvečine posnetki golega modrovanja. Rad, prav rad bi ustregel želji tvoji, vender bojim se, da ti vsi nasveti moji ničesar ne bodo koristili, ker vsakateri človek, ki gre v tuji svet, v novo življenje, v neznano mu razmerje, mora si več ali menj sam iskati svoje poti, po svojih izkušnjah — dasi bridkih — vzgajati se, učiti se in spametovati: to je usoda samosvestnega moža ¦— no, kdor pa ni samosvesten, ta nikdar ne zapuščaj svojega doma! Vender kakor dobri zemljevidi morejo kazati prave poti razumnemu potniku v daljnem tujem svetu, tako je tudi, kar se tiče duševnega potovanja. Nasveti izkušenega prijatelja nam niso nekoristno vodilo, in zato ti nameravam podati tukaj nekoliko opazek, katerih se moreš ob dotičnih prilikah spominjati in jih porabiti, kolikor bi se ti dozdevalo prikladno. — Ti, prijatelj moj, mlad mož si, čilega duha in telesa, kar ti je v lehko povsod prvo priporočilo. Šolskih naukov tudi nisi zanemarjal; čemur te je dosedaj šola mogla naučiti, temu si se vrlo naučil, to ti daje potrebno zadovoljnost in srčnost stopiti v najtežjo šolo, v svet. Ti si, kakor bi moral biti vsakateri veljaven mlad človek, odu-ševljen za vse, kar je lepega, dobrega in blagega, ter poln zaupanja, da dosežeš postavljene si nazore. Na podstavi tega čutenja in miš- Dr. Ahasverus: V svet. 579 Ijenja te vzveličujc troje božjih čednostij: vera v to, da je mnogo dobrega, lepega in blagega na svetu; upanje, da si priboriš mnogo tega, kar je dobrega, lepega in blagega; ljubezen, katera ti pomaga zmagati vse težave, ki so na poti k dobremu, lepemu in blagemu smotru. Bog hoti, da te teh troje vzveličavnih čednostij nikoli ne zapusti, da ti jih svet ne skali in ne zaduši! Najprej, prijatelj moj, moraš pa določno vedeti, kaj uprav hočeš. Razumnemu človeku ni važnejšega in potrebnejšega pravila v življenji, pa naj so njegovo razmerje in njega okoliščine kakeršnekoli, nego vedeti, kaj hoče; a veruj mi, da je le malo ljudij, ki resnično vedo, kaj hočejo. Ako pa mi ti brž odgovoriš: jaz vem, kaj hočem — hočem v svet! — povem ti naravnost, da se zelo motiš. — Dokler si človek ni odločil točnega smotra in konca svojemu stremljenju, dokler si ni priskrbel potrebnih pomočkov, dokler si ni razjasnil potij, po katerih resno hoče doseči svoj smoter — dotlej ne ve, kaj hoče. Torej, kaj je tvoj smoter v svetu? Ali si že stavil in dobro premišljeno si odgovoril to vprašanje ? Ali že tudi veš, kako moreš doseči zaželeno svrho svojo ? Ako se še v teh stvareh nisi pospravil, podoben si človeku, ki gre z ladjo svojo na veliko morje brez magnetne igle, brez smotra in konca, in se tam brez prave, določene poti izroči v oblast vetrovom in valovju na srečo in nesrečo. Zal, da je večina mladeničev podobna takšnim lehkomiselnira mornarjem! — Ne veš, kaj hočeš, ako mi praviš: »hočem v svet spoznavat svet«. Podoben si zopet prej omenjenemu mornarju, ki bi rekel: »hočem na morje spoznavat morje«. Namen spoznavati svet brez točnega smotra je nerazumen, meglen — nonsens —¦ ali k večjemu pojem za prazno metafizično razmotrivanje, nikakor pa ne na praktičen prid mlademu človeku, kateremu se je še uprav boriti za vredni obstanek svojemu življenju na tem »trdem svetu«. Prijatelj moj, nujno ti naglašam izrek starodavnega modrovanja: »Spoznavaj samega sebe!« To pravilo nikakor ni zračno, kakor je mnogo drugih še tako lepo zvenečih, temveč vselej je bilo in vselej bode eminentno praktično vodilo vsakateremu razumnemu življenju. Premišljuj najprej, kaj si in potem, kaj moreš in kaj hočeš kdaj biti, spoznavaj svoja svojstva, kreposti svoje in slabosti. —¦ Ti, mladenič, ki ravno nameravaš oditi v svet, seveda v njem še uprav nisi nič. Najprej ti je torej treba vedeti, kaj hočeš in kaj moreš v svetu postati, t. j. vestno preceniti zmožnosti svoje ter spoznati, katero mesto si kos doseči in častno zavzemati. Pojdi v svet z jasno določenim načrtom, posebno ti, ki se nisi porodil v bogastvu, 37* 5So Dr. Ahasverus: V svet. in ki moraš zatorej takorekoč še sebe iz samega sebe stvariti — pojdi v svet po odločno si izbrani .dosežni košček sveta, sicer se ti bo godilo, kakor detetu, ki po luni in zvezdah izteguje ročice svoje ter se toguje, da teh svetlih igrač ne more doseči. Mladi človek, v katerem cveto vse telesne in duševne moči, čuti se, rekel bi, vsega zmožnega. Cvetočemu, kakor je sam, dozdeva se v ljubkem cvetu ves svet in vse na svetu dosežno, kar poželjivo upa. Mladenič, ki je ravnokar izkušnje svoje srečno prebil, čuti se učenejšega nego vsi njegovi učitelji, in mladostni lajtenant važnejšega nego sivolasi maršal. To srečno, s samim seboj zadovoljno čustvo vsezmožnosti svoje je blago, neprecenljivo in neizmerno potrebno svojstvo mladosti; to čustvo budi v mladem človeku vzvišene idejale, ono ga vzpodbuja k tem uzorom ter mu daje srčnosti in moči boriti se z zaprekami, katere se mu stavijo na poti k zaželjenemu smotru. No, dasi je to blagodejno svojstvo mladosti neobhodno potrebno, vender ji brez pravega merila in razsodka more le malo koristiti; meri in pretehtaj mladenič vse svoje zmožnosti in spravi jih potem na pot, za katero jih najdeš najpripravnejše, da ne zajdeš na krivo cesto, na kateri bi onemogel ali iznenadejan obupal. Mnogo se namreč greševa v tem, da se mladi ljudje brez premisleka in brez pravega poznanja svojstev svojih lotijo stvarij, za katere nikakor niso sposobni, ali pa le v mali meri slabo pripravni, zato pa potem v svojem neuspehu obupajo in propadejo. Duša mladostni vsezmožnosti je vender volja, pravo, živo, krepko notranje hotenje. Ob prirodnih mejah in pogojih je vse možno, kar se resno hoče. Prava vztrajna volja je čudotvorna moč, ki poveličuje človeka v gospodarja stvarjenju in v stvarnika v stvarjenji. Kakeršne je človek volje, takšnega je značaja, takšnega življenja in delovanja — takšni so njegovi uspehi v materijalnem in moralnem oziru. Značaj in usoda pojedincev, kakor človeških skupin, celih narodov se izraža po dotični volji. Možje junaki in gospodarji »tega sveta« so možje jeklene vztrajne volje; ljudje slabotne, omajive volje so mehki značaji, omah-ljivci, veternjaki ter morajo biti pokorni služabniki samosvestnim in krepkovoljnim veljakom. —• Ker pa je volja svojstvo toliko odločilne, neizmerne važnosti, pač se mora vprašati in premišljevati: je li ta čudotvorna moč človeku samo prirojeno svojstvo, ali pa se mu more tudi prigojiti in privaditi. — Volja sama po sebi je brez dvojbe prirojeno svojstvo, pri- Dr. Ahasverus: V svet. 581 rodni nagon v večji ali manjši meri vsem živalim; no uprav zato se more in — »mora« — kakor vse druge duševne in telesne moči človeške tudi vzgajati, razvijati in krepiti. Menda ni plemenitejše — dasi tudi ne težje — naloge nego je vzgajati in krepiti voljo tako svojo kakor zaupanih komu gojencev in v obče vsega naroda. Naša usoda se ravna po svojstvih volje naše: te resnice ne pozabi nikdar, mladi prijatelj moj! Uvažuj jo ob vsakem koraku, ob vsakaterem podjetji. Mi Slovenci pa še imamo posebnih vzrokov jekleniti svojo voljo, da bode za dobre naše namene krepka in vztrajna, da bodemo kdaj samosvoji gospodarji; saj le predolgo nam je bila mehka in omajiva — in zato smo stokali — in še stokamo pod težko tujčevo peto. Bodi. vztrajen v vsakaterem podjetji, ne boj se nobenih zaprek, katere ti zvršenje ali reženje podvzete naloge zavirajo; gotovo dosežeš zaželeno svrho, ako se ne bojiš potrebnega truda, brez katerega se itak ničesar znamenitega ne more doseči — ter če ne cepiš in razpršuješ tako svojih močij, da se zajedno lotiš nekaterih podjetij, katerih zahteva vsako celega moža. Ravnaj se, kakor razumen vojskovodja: drži se zajedno jednega podjetja ter premaguj z združenimi močmi posebej jedno zapreko za drugo. Fizijološki kakor psihološki vzroki so, da mladina v kipečem svojem razvijanji po vsem, kar se ji pokaže zanimivega, zahrepeni ter takoj brž želi predmet objeti. Kdo bi tega vsehotenja še ne bil izkušal sam ali ga ne bil opazoval na mladini ? Kdor pa si premnogo vpesti, malokaj obdrži; — tako mladič, ki se je n. pr. lotil učiti se petim, šestim, sedmim — desetim jezikom, dasi nadarjen, obnemore in obupa in se naposled nobenemu prav ne nauči. Takšni mladiči pa smo v mnogoterih ozirih še tudi mi stari Slovenci; le prepogosto ne dosežemo nobenega pravega smotra, ker smo si jih zajedno desetero postavili. Rešuj in iznebi se, mladi prijatelj moj, tega, rekel bi, našega podedovanega greha. Razmotrujva še dalje, kako ti je treba pripravljati in pripraviti se za svet. Ti še v svetu, v katerem hočeš nekaj postati, nisi nič; iti pa hočeš v svet, da se v njem ukoristiš. Dobro! Pa vedi, da se v svetu veljava le za veljavo, korist le za korist prodaja in dobiva : treba ti je torej sebe samega, t. j. duševne in telesne moči svoje pre-stvarjati v takšno veljavo, v takšne koristi, kakeršnih svet potrebuje in rad kupuje. Kolikor več veljaš, toliko več zanje, zase skupiš in stržiš. Mnogo in bridko se toži na staro resnico, da človek le toliko velja, kolikor plača; — no jaz pravim brez togovanja, da človek le toliko velja, kolikor koristi — in to pravilo, mislim, da je pravično ter da niti idejalnim nazorom kakor nobeni zdravi morali ne nasprotuje. 582 Dr. Ahasverus: V svet. Kadar v sebi čutiš in poznaš veljavo, kakeršne svet potrebuje in se je rad ukorišča, tedaj pa moraš tudi vedeti, kako ti je po-vse razumno in pošteno stržiti in spečati to veljavo. Da, pravo za pravo vsakateri človek je trgovec samega sebe, veljave svoje; čim boljše in potrebnejše je to njegovo blago,, čim sposobnejši in razumnejši je kdo sam svoj trgovec, tem več zase skupi. Ker pa je tako — in tako je, akoprem bi se ta resnica marsikomu dozdevala hudo materijalistično trjenje — prigotavljaj se tedaj ne jedino za sam6-po-sebi-veljavnega človeka, temveč tudi za prav razumnega trgovca: opazuj, kako ravna spreten trgovec, h kateremu ljudje najrajši zahajajo, kateri svoje blago najlože in in najbolje stržuje; ali da ti celo po domače povem: treba ti je vedeti in proučiti, s čim in kako se moreš v zadanem razmerji svetu najbolj prikupiti. — Taktno in prikupno vedenje je vsakateremu človeku, najbolj pa mlademu, kateri v svetu želi šele kaj postati, neizmerne važnosti; po-gostoma je vsa sreča ali nesreča odvisna jedino le od te umetnosti. Koliko po sebi sicer izvrstnih ljudij mine tako, da jih nikdo ne opazi, ali se nikdo zanje ne briga, ker se ne vedo pokazati svetu v pravi podobi, v tem ko se puhli bebci, kateri se znajo svetu prikupiti, mogočno šopirijo. Da torej, prijatelj mladi, ne bodeš podoben zlati rudi, katera surova ali v blatu skrita leži, temveč kovanemu cvenku, po katerem vsakdo hrepeni, pridobi si zato potrebni kov na duhu in telesi, t. j. ono omiko in oliko, po kateri bode veljava tvoja svetla krožila po svetu, želena in čislana, priljubljena in hvaljena. Človek, ki je samo v kateri stroki veclež, a nima dostojnega, čednega in prikupnega druž-binskega vedenja ter se zanje ne briga, gotovo je strokovnjak, vender zato še nikakor ne omikan in olikan človek; svet ga ima ali za sitnega jednostranca, čudaka, ali še za neotesanega su-roveža in se ga ogiblje. Svet navadno sodi le po zunanjosti; da je tako, vredno je sicer obžalovanja, ali tako je in midva ne moreva, kakor nikdo drug ne, tega dejanskega razmerja predrugačiti. Na pameti mora ti vselej biti, da se svet nikakor ne bode ravnal po tebi, temveč ti se moraš ravnati po njem, če želiš v njem krožiti; čimbolj si ogiadil vse robatosti, neokretnosti in okornosti, tem lože bodeš krožil. Tvoje vedenje pa mora vselej biti primerno krogu, v katerem se sučeš; vsakatera človeška družba ima svoje navade in zakone, katerih si ne da rušiti ali prezirati, bodisi da dojdeš med pohlevne preproste kmete, ali ohole, gizdavo nadute aristokrate, med burne vojake, ali mirne duhovnike. Vsak stan, vsako društvo, vsak spol, vsaka starost ali doba človeška čuti, misli in dela po svoje, in kdor se ji hoče všečen ali Janko Leban: Ob slovesi. 583 priljubljen družiti, mora poznati in v poštev jemati dotično čustvo, mišljenje in delovanje ter se z razumom in taktom ravnati po formah in navadah, katere so na mestu, ako so tudi sicer smešne in neumne. Opetujem ti: pridobivaj si zajedno k notranji veljavi prikupno zunanjost, t. j. olikano vedenje, ki vsakomu ugaja, pa nikogar ne žali; ki ljudem, v tem ko jim ugaja, tudi imponuje. Nikakor ne misli, da resnemu in veljavnemu človeku ni kar dostojno uvaževati, kako naj bi se nosil v tej ali oni družbi; kak6 naj bi tu govoril in tam molčal, tu stal in tam sedel, kako jel in pil, kako naj bi se strigel in za to ali ono priliko oblačil; — vse to so res malenkosti, pa od malenkostij je sestavljen, in malenkosten je svet, in zato jih neizmerno uvažuje. Kdorkoli si je že pokusil kaj sveta, pričal bode, da mu je taktno in olikano vedenje pogostoma več koristilo nego vsa njegova učenost. Samoposebi pa se razumlje, da zunanja olika mora biti vselej združena s pravo duševno omiko; brez te je ta zunanji kov ponarejen zlatnik od kupra ali medi, katerega ničevost tudi površen, malozveden svet spozna in z zaničevanjem zavrže. Brez dušne plemenitosti in kreposti ni zunanje čednosti in ljubkosti. (Dalje prihodnjič.) 01) slovesi. 0 j, ččmu ti oko rosi, Čeprav je prišel čas slovdsa? Obriši solzo iz očesa, In duša naj se ti zvedri! Oh, jaz v nesrečo sem zaklet, Sedanjost meni je nemila, In da cvetlic ne bo rodila Prihodnost mi, to sam vem spet. Poljubec jedeu, dva, še to Privošči meni, deva zala, Karkoli sva do zdaj sanjala, Pozabljeno odslej naj bo! A preveč ljubim te, dekle, V nesrečo nečem te zvoditi; Če meni srečnemu ni biti, Vsaj tebi sreča naj cvete! Čemu bi upala, čemu, Da srečno bova kdaj živela? Povej: pri meni li imela Presrečnih dnij bi in miru ? Zatorej ne žaluj nikar, Ti dekle moje črnooko, V slovo podaj mi nežno roko In srečna bodi vsikedar! — Janko Leban. Dr Ahasverus: V svet. 603 V svet. Spisal dr. Ahasverus. topivši v svet ne pozabi, da je svet neskončen labirint, kjer na-silnik Minotaver požira neopreznike, katerim ni ljubica Arijadna bistra opreznost. Da se v svetu ne izgubiš in ne pogubiš, bodi povsodi in vselej oprezen. Premisli vsakateri korak, ki ga storiš, oglej si vsakatero stopinjo, kam stopiš, da ne izpodrkneš, ali se nad podvrženo ti paklico ne spotakneš in ne padeš. Za to opreznost pa je spet potrebno, da opazuješ in proučuješ kar najnatančneje značaj, mišljenje in delovanje, kreposti in slabosti ljudij, s katerimi ti je kaj opravka, ker le po takšnem spoznavanji in spoznanji moreš občevati ž njimi varno ter ne v škodo svojo. Človeku, katerega ne poznaš dobro, nikoli mnogo ne zaupaj, in bodisi kdorkoli, naj te v tem ne moti ni stan, ni sijajno ime, nI družbinsko stališče, ni vabljiva prijava nepoznanih ljudij. V svetu vse hiti in teka za svojo koristjo; večina pa je brezvestno sebična; ne uvažuje, kako bi se pošteno okoristila, temveč poslužuje se v svrho svojo vsakaterih pomočkov. Ako vidi, da ji moreš biti na korist, bode ti hlinila spoštovanje, prijateljstvo, ljubezen; toda bridko se bodeš kesal, če nisi spoznal sebičnih namenov in neoprezno, zvestosrčno zaupal lepemu videzu. Mlademu, neizkušenemu človeku, ki prvič stopi v svet, nevarne so posebno družbe »letečih« prijateljev in takoimenovanih »sijajnih« krogov; v prvih, ako ni oprezen, populi se mu do dobra perje, v drugih pa, če ni previden, naštuli se kakor Ezopova sraka. Perje tedaj pušča tu in tam — za škodo povrhu pa dobi še zasmehovalno pomilovanje. Vender, ko te opozarjam na nevarnost takšnih družeb, nikakor ti ne svetujem, da bi ne hodil v nje; nasprotno — jaz menim, da mlad človek, ki je že goden za svet, zahajaj v vsakatere družbe, toda vselej s potrebno opreznostjo ter z odločno krepko voljo, povsodi iskat poštene koristi, t. j. tam bistro in razumno opazovat ljudi in dogodke ter proučevat in spoznavat dejanjsko in navidezno razmerje, resnico in laž, čednost in grešnost, krepost in spačenost, poštenost in licemerstvo, veljavo in puhlost, modrost in bedaštvo — da si po takšnem opazovanji popolnuje omiko in oliko in se oduševlja za vse, kar je dobrega in resničnega, čednostnega in veljavnega, a nasproti da se varuje surovosti in laži, spačenosti in nepoštenosti, puhlosti in brezpametnosti. 664 Dr. Ahasverus: V svet. Z namenom, da se tako okoristiš, zahajaj v družbe kolikor le moreš; ako pa imaš kdaj družeb na izbero, izbiraj si vselej najboljšo, katera ti more biti v največji prid; toda kadar v družbi ne nahajaš nobene koristi, ne hodi v njo — tedaj bodi sam sebi najkoristnejši družnik! Pri tem pa, ko ti najgorkeje na srce polagam opreznost pri vsakem koraku v življenji, premišljenost pri vsakem početji, rotim te ravno tako, da se vselej varuješ pogubnih slabostij: bojazljivosti in neodločnosti. Pravi mož se mora vedeti za potrebno početje kar naj-brže pametno odločiti in potem moško, srčno zvršiti početje svoje. Kdor namene svoje neodločno premecava in, kar je bojaznivo za-počel, nezaupno opravlja, nikoli ne doseže prave svrhe in nikdar ne bode zadovoljen z delom in trudom svojim. Vse. življenje je neprestan, trd, neusmiljen boj. Za zmago v boji pa ne zadoščujejo gole moči, v tem je treba voditelja razumnega poguma. — Brez poguma, brez prave srčnosti in pravega zaupanja v svoje moči ni zmage; brez zmage pa ni nobenega uspeha, nobenega dobitka: to je večni zakon, pisan v knjigi vse prirode. — Da, prijatelj mladi, kakor sem ti že pravil, da je za izdatne uspehe v svetu brezuvetno potrebna trda, jeklena, vztrajna volja, tako ti le z drugimi besedami ponavljam, da mnogo poguma, ki je izraz krepke volje, in mnogo poštene brezozirnosti potrebujemo — mi Slovenci. Mi Slovenci, mehkega srca, mehke volje, nežnega poguma — vzgojeni v skromnosti, v pohlevnosti in ponižnosti, prave krotke ovce za strižo vsakaterim pastirjem — mi, vajeni one pobožnosti, ki je pripravljena sovražniku, kateri nas udari na levo lice, ponuditi še desno — mi Slovenci potrebujemo še mnogo mnogo poguma, prej negoli bodemo pravi možje ter uspešni v odlokih svojih in naporih. Kdor hoče živeti častno, živeti mora pogumno; vse drugo življenje je nevredno životarjenje. Bodri in krepi si torej, preljuba mladina slovenska, pravi pogum za življenje! Kvišku srce in glavo, odu-ševljaj, osrčuj se na boj — na resni, trdi, neusmiljeni boj — pusti vse neslano jadikovanje o križih in nadlogah sveta —• ne kuj, ne uvažuj nesrečnih »jočnic«, pesmij in pesemc, katere obupno jočejo na nemilo usodo, na neizmerno zemeljsko gorje! Takšna bolestna poezija, ki z resnično ali namišljeno bolestjo ljubkuje kakor histerična ženska s svojo boleznijo, takova te ne mami, zasmehuj jo 1 — Ali kakšen prid prinašajo takšni bolestni, sentimentalni pesniški proizvodi, ki že mehko voljo mladini še bolj mehčajo, brez njih že slabo zaupanje v samega sebe še bolj slabe, namesto rezkega poguma poveličujejo puhli obup, ki k radostnemu Dr. Aliasverus: V svet. 665 boju ne vzpodbujajo, temveč namesto zmage in veselja oznanjujejo propast in žalost! — Zatorej pa vi pravi pesniki, katerim je Bog dal srčnega petja dar, oduševljajte mladino na resno, nadepolno delo, bodrite ji pogum v neizogibnem, težavnem boji, kazite ji gotovo in srečno zmago, plačilo za pošteni trud in težave — bodite blagi prerod blažje, lepše, srečnejše bodočnosti — bodite ji razumni, pogumni voditelji v obljubljeno deželo! III. Opozoril sem te, prijatelj mladi, naj te, kar se tiče opreznosti, nikoli ne moti ni stan, ni dostojanstvo, ni sijajno ime, družbinsko ali gmotno stališče, ni zaupna pozunanjost kateregakoli človeka; sicer pa je uprav v teh odnošajih sila mnogo krivih, škodljivih, že zastarelo globoko ukoreninjenih napačnih nazorov, kateri neizkušeno mladino zavajajo radi na krive poti. Vsakateri stan ima posebne svoje kreposti in slabosti; ni ga stanu v katerem bi se ne nahajali blagi, pošteni, kakor zlato čisti značaji — zajedno pa tudi hudobe, lopovi in hinavske, licemerske spake. Išči torej človeka vselej le v samem človeku, v osebni njegovi veljavi, nikoli ne v razmerji, v katerem živi, bodisi po sreči ali nesreči brez svojih zaslug ali krivd. V preprostih, skromnih, takozvanih neomikanih plebejskih slojih in krogih nahajaš, veruj mi, pogostoma več resnično plemenitih duš, negoli med staro diplomovanimi plemenitaži — in tako mnogokrat med ljudmi, ki nič ne poznajo rimsko-katoliške dogmatike ter se štejejo za slabo-verce, več pravih krščanskih čednostij, nego med dotičnimi doktorji, ako so tudi z mitrami posvečeni. — Kar se tiče družbovanja v obče, imej pravilo: ne sili, ne nudi se nikoli nobeni družbi; hodi v takšne, kamor te radi vabijo in te štejejo za ravnopravnega družnika. Pravi mož, ki si je v svesti veljave svoje, nikoli in nikjer ne moleduje ali ne berači za kakšno milost; povsodi, kjer mu treba, zahteva le pravico svojo, odklanja pa vse, kar bi se mu »milostivo« ponujalo ali »milo stivo« pokloniti hotelo. Vselej so pomilovanja in —¦ zaničevanja vredni oni slaboumni plebejci, ki ne, da bi se družili z odličnjaki svoje vrste, temveč tišče v aristokratske družbe misleči, da se jim veljava ali uglednost povišuje po naslovih in stopinjah, na katerih stoje dotični aristokratje, kateri jih blagoizvole »milostivo« vzprejemati v svoje družbe. Ker so se v novejši dobi nekateri aristokratje začeli tudi z nami plebejci Slovenci pečati in »premilostivo« se »zanimati« za nas in ker, 666 Dr. Ahasverus: V svet. torej tudi ti, prijatelj mladi, prideš ž njimi posredno ali neposredno v dotiko, hočem ti nekoliko' omeniti, kakšno mnenje sem jaz po mnogoletnem občevanji z aristokrati dobil o aristokratih. Predno začenjam, moram omeniti, da naših v novi dobi ustvarjenih plemenitažev še nikakor ne prištevam aristokratski kasti, govoril bodem le o staropergamentnih modrokrvcih. V modernih državah, kjer bi imeli biti jednakopravni vsi pošteni državljani, kjer so vitezi brez viteštva, baroni brez baronij, grofje brez grofij, knezi brez kneževin, ondukaj so vsi takšni naslovi — prav smešna anomalija. Človeku je ipak prirojena neka častiželjnost, tako da se večina ljudi j želi od drugih na kakeršenkoli način odlikovati; vsakdo po svojem čutenji in mišljenji, prav po svojem nagonu. Res blago, plemenito in odlično nadarjene osebe se žele odlikovati po odličnem, izdatnem delovanji v blaginjo in slavo naroda svojega, domovine, države ali vsega človeštva; —¦ vsakateri poštenjak se trudi, da posle svoje opravlja vestno na občo zadovoljnost in pohvalo; — kdor pa nima zmožnosti ali volje iskati si odlike v resnični veljavi, šopiri se ali z lepo obleko in lišpom, ali z bogato — kakor tudi ubožno — sijajnostjo — ali nabira in lovi vsakaterih častnih naslovov in redov —¦ ali se košati s podedovanim starim svojim plemstvom, kakor bogatinov sin z imetjem, katero mu je nakopičil oče. Po razsodu zdravega razuma je podedovano plemstvo brez svojih plemenitih svojstev in zaslug pač neprirodna odlika; historični razvoj državnega življenja in posebno človeško častiljubje ali odlikovanje-ljubje mu ipak daje velik, dasi nikakor ne upravičen pomen. V monarhijskih državah je aristokracija potrebna dekoracija prestolu; — rekel bi nekako tako kakor gledališču kulise, ali vzvišenim kipom dekorativni, alegorijski podstavki. Monarh je glava državi, vzvišen nad vse podanike, izv©r vsi sijajnosti. Njegova vzvišenost, blesk prestola njegovega se toliko bolj poveličuje, kolikor vzvi-šenejši so razni podstavki v raznih slojih. Čim bliže pa so ti podstavki prestolu, za tem častnejše se štejejo —- in v državah, kjer niso vsi državljani jednakopravni, ima vsakateri več ali menj povzvišeni sloj podrejene mu sloje za prosto podstavo vzvišenosti svoje, kar provzročuje nizdolu večje in večje tlačenje. Sicer pa — ali so v kateri državi državljani jednakopravni? Nikakor ne! Bistvo, obstanek in vidni izraz svoboščin je aristokracija. Dragi mladi prijatelj moj, ravnopravnost je prekrasen ideal, za kateri se plebejci oduševljamo, toda nikjer utelešenega ne nahajamo. — Ako Dr. Ahasverus: V svet. 667 bi aristokracija res sama-po-sebi bila kakšna vrsta boljših ljudij bodi-si v duševnem ali telesnem oziru, gotovo bi ji nikdo ne smel oporekati ali oponašati za večjo veljavo večjih pravic, ker to je umevno samo ob sebi, da kar več velja, ima vselej v razmerji k menj veljavnim stvarem prednost, tako n. pr. zlato pred srebrom, srebro pred svincem, svinec pred ilom; — vender vprašanje je drugo: je li res moderna aristokracija boljša vrsta ljudij, ima li ona res sama-po-sebi večjo veljavo nego plebejska ruda — in sicer še po stepenih, kakor se vzvišuje nad prosti narod, ali je njena veljavnost le gola historična moda, sijajna navideznost in nadutost -- sama ob sebi le puhlost in ničevost? Aristokracija se čuti izvoljeno izmed človeštva in povzvišeno nad druge ljudi, ki niso aristokratske krvi ter nimajo plemenitaških grbov in naslovov. Na kastno svojo odličnost je aristokracija brezkrajno ponosna; ta ponos jo sicer vzdržuje—pa tudi pogublja; iz njega izvira tako njena krepost kakor njena puhlost, tu njena veljava, tam njena ničevost — uprav kakor nanaša razmerje. Kadar imaš z aristokratom opraviti, bodisi vselej v s vesti, da te smatra za inferijorno mu bitje. Aristokrat pa je prepričan, da ti izkazuje milost, če občuje s teboj, da te obseva lesk njegove kastne odličnosti — kar seveda si moraš šteti v čast. To kastno oholost znajo sicer nekateri aristokratje — posebno ubožnejši — po potrebah in razmerji bolj ali menj prikrivati, svojstvo pa je ipak vsem, do dobra zakriti je ne more nobeden. — Največje zlo, prava narodna kuga pa je mnogobrojna k o z m o-politična aristokracija — ta nima za narod, med katerim in od katerega živi, nobenega srca, nobenega čustva in nikakeršnega pojma za njegove svetinje in težnje. Narodnost, narodova zavest, narodni jezik, narodna omika, narodni interesi — to so kozmopolitični aristokraciji povse nezmiselnl pojmi, katerim se le pomilovalno posmehuje. — Iz navedenih razlogov svetujem ti za praktično življenje: kadar ti je občiti z aristokrati, bodi oprezen! Bodi, kar je možno uljuden, toda nikoli se ne ponižuj! Bodi, kadar treba, celo brezoziren, odločen in rezak, če hočeš, da te spoštujejo. Ako si pohleven, skromen, bojazljiv, neokreten, nesamosvesten — zaničevali te bo Jo in teptali. (Konec prihodnjič ) Dr. Ahasverus: V svet. 715 in osrečuj mu življenje! On je vreden največje sreče na svetu. Srečna živita oba!« Oklene se me ženka moja in se mi razjoka na prsih. »Kaj se jočeš, Ivanka?« vprašam jo rahlo. »Oh, tako te ljubim Makso! Ali si ti srečen z menoj? Ali bi ne bil morda srečnejši z Minko?« in ihti mi na prsih, da ne more delj govoriti. »Ivanka, kaj misliš ? Jaz sem le s teboj srečen in ako si ti srečna z menoj. Tvoja sreča je moja sreča«. Utolažim jo s poljubi in srečna se mi smehlja. Zdaj se zajoče najino dete. Hitro poskoči in hiti k zibeli. . Tudi jaz stopim za materjo. Utešila je je že in veselo se je nasmihalo srečni materi v obraz, kakor že mnogo dnij ne. Sklonim se tudi jaz na posteljico in poljubim dete. »Ivanka, kaj hočeva Še več sreče na sveti? Ali nisva srečna? Jaz vsaj si ne želim ničesar večl« »Tudi jaz ne!« reče mi ona in objameva se, skloniva čez sinka in poljubuje ga se igrava ž njim. — V svet. Spisal dr. Ahasverus. III. (Konec,) red več nego poludrugim stoletjem je pisal slavni Jonathan Swift opazuvaje vzgojo tedanje mladine, da je vzgoja vselej slabejša v razmerji k imetju in vzvišenejšemu stanu roditeljev. Ako bi se ta mož vrnil dandanes na zemljo, prepričal bi se, kako popolnoma prav je sodil. Min6 stoletja, tisočletja, pa človeške slabosti in norosti ostajajo s človeštvom. v Človek je navadno takšen, kakor se je vzgojil; vzgaja se pa po roditeljih, po roditeljevih namestnikih, a največkrat in najbolj po svojih izkušnjah in okolnostih življenja. Visokorodni roditelji se ne pečajo sami z vzgojo svojih otrok, prepuščajo to skrb — kakor vse neu- 4i6 Dr. Ahasverus: V svet. godne sitnosti z otroki — najetim odgojiteljem in odgojiteljicam. Pa, da bi ta gospoda res prepuščala vzgojo — ne samo sitnosti — veščim in vestnim ljudem, potem bi bilo še vse dobro, ali kadar se otroci vzgajajo in šolajo doma, tedaj so uprav takšni roditelji, zlasti matere, pogostoma največja zapreka razumni vzgoji. Otroke hočejo imeti pri sebi za igračo, s katero se igrajo, kadar nimajo druge zabave in bi se dolgočasili. No, kaj se hoče. Roditelji, ki sami niso imeli nobene razumne vzgoje, katerih okolnosti življenja niso mogle izpametovati, brigajo se le za ono sijajno površnost in glumačno navideznost, katera je v modi, kateri so privajeni sami. Ob takšnem razmerji najumnejši in najvestnejši odgojitelj ne more doseči zaželenega smotra svojega; to, kar on uči, kar on uvažuje in poveličuje, to ni v dotični modi, to se ne ceni — to se od druge strani še pomiluje zasmehuje. Da je odgojitelj nižjega stanu, že to zadoščuje, da beseda njegova ni te važnosti v nazorih častnega, odličnega življenja, nego katerega koli visokoroje-nega salonskega brbljavca in namodnega gizdalina. — Sicer pa, če bi se navzlic vsem zaviram odgojitelju res posrečilo mladega človeka, recimo do osemnajstega leta, obvarovati vseh popačenostij — a kaj potem, ko se odgojitelj in gojenec ločita, ko je ta doslej nepokvarjeni mladenič kar mahoma popolnoma sam svoj gospod ter stopi brez voditelja v kolobar popačenega in zapeljivega sveta ali kar je še mnogo huje, ako za voditelje v svet dobi lakajske prilizune, kateri se »mlademu gospodu« le dobrikajo in na to gledajo, kako bi najbolje ugajali njegovim vzbujajočim in z mladostno silo razvijajočim se strastem ?! — Dosti je, da sem se aristokratske vzgoje teknil samo v obče, o nji natančno razpravljati bi bilo tukaj nemogoče, a končati hočem z odločno izjavo, da se med tituliranimi plemenitaši nahajajo tudi resnično plemeniti ljudje, ki se po čutenji, mišljenji in delovanji v vsaka-terem oziru pokazujejo res plemenito vzvišene nad prosti svet, katerim slavno ime ni na bahanje, temveč na vzpodbujanje kazati se vredne potomce proslavljenih prednikov, odlikuje se dejanski v čednostih in krepostih, kakor so se oni za blaginjo človečanstva odlikovali. Vsa čast in ljubezen narodova takšnim aristokratom! — Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. 7*7 Iz domače zgodovine. Piše Ivan Vrhovec. V. Zgodovina pošte na Kranjskem. (Konec.) z vseh ukazov Marije Terezije čutiš hrepenenje njeno, napotiti se na nov, do tedaj še nepoznat pot. Vse, kar je bilo starega — in to v vseh rečeh —¦ vse razmerje minulih časov je prišlo pri ljudeh dobe Marije Terezije v kaj slab glas. Kar so ukrenila in uravnala minula stoletja, zdelo se je tedanjemu svetu, da ni nič prida, ali če že to ne, da vsaj tako uravnane stvari, kakor so bile uravnane, ne veljajo dosti, ampak da jih je treba prestvariti. Posebno jasno pa se razvida to prepričanje iz vsega hlastnega in krčevitega delovanja cesarja Jožefa II. In res je bilo takrat mnogo mnogo gnilega v javnem in zasebnem življenji. Imenovana vladarja sta res odpravila marsikaj nepristojnega, marsikaj, kar je kakor mora tlačilo avstrijanske podložnike. Nič čuda, da sta obrnila vso pozornost svojo tudi na tako imenitno stvar, kakor je bila pošta, ki je dobila čisto novo lice. Cestiti bralci so se o priliki tega ali onega omenjenega ukaza preverili že sami, da je z Marijo Terezijo napočil tudi pošti nov čas in da je slavna cesarica nekaterikrat s prav veliko metlo pometla obilato kopo nedostatnostij v kot. Najimenitnejši pa je bil odlok, v katerem je znižala dotedanjo poštarino. Ta je bila pred to cesarico jako visoka, dasiravno ne vem povedati, kolika. Cesarica je bila uverjena, da je vsekako previsoka. Za noben drug ukaz, tičoč se pošte, ni bilo treba toliko poguma in toliko gospodarstvenih pomislekov, kakor za znižanje poštarine, posebno zato, ker se vlada ni mogla i znebiti misli, da mora pošta državi nositi tudi dobiček. Tu je bilo treba srčnosti. Poštarino zmanjšati in vender nasititi vedno potrebno državno blagajnico ! In Marija Terezija je bila toliko pogumna; storila je ta drzni korak. Za njo ni imel noben avstrijanski vladar več toliko srca. Pač, njen neustrašni sin Jožef II. znižal je res nekaterikrat pristojbino pri vozni pošti za ljudi, pa vselej je takšen ukaz svoj kmalu zopet umeknil. Minilo je vse 18. stoletje, minilo je še skoraj Štirideset let našega drznega stoletja, predno se je upal zopet kdo lotiti te kočljive stvari: 7i8 Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. znižanja poštarine. Neki Anglež je bil to, ki je v posebni knjigi predlagal, naj se določi za navadna pisma jeden »penny« (jeden groš) poštarine, toda s tem je spravil ves angleški narod na noge. V neštevilnih ljudskih shodih se je prerešetaval ta nasvet, ni ga bilo morebiti društva, (naj si je stavilo že katerikoli smoter), da ne bi bilo pretresalo te stvari, v polna ploha peticij je obsipavala angleški parlament. Se leta 1840. bila je torej ta stvar tako kočljiva, da je razgrela živce celo tako hladnokrvnemu narodu, kakor je angleški. Marija Terezija pa je bila tako drzna že sto let prej. a) Pisemska posta (Briefpost). Leta 1751. izšel je dotični patent. Da mora tisti, ki se pelje deset milj daleč, plačati več, nego oni, ki ga ima pošta oddati le jedno miljo daleč — to je tako jasno, kakor beli dan; ne smemo se čuditi, da se je postavila na to stališče tudi Marija Terezija, ko je določevala pismom poštarino. Razvrstila jih je po tem merilu v pet razredov; v prva dva je dela pisma, ki so šla na tuje, iz Avstrije. V tretji razred so bila uvrščena domača pisma (»inlandische Briefe«), ki so šla od jedne velike pošte do druge ali pa še dalje. Veliko pošto je imela Kranjska samo jedno, namreč v Ljubljani; nji sosedne velike pošte so bile na Primorskem — Trst in Gorica; na Štajerskem — Maribor, na Koroškem Beljak in Celovec, na Hrvaškem — Varaždin, Zagreb, Karlovec in Reka. Pošte med Karlovcem in Ljubljano niso bile velike pošte; mala pošta je bila torej tudi novomeška.*) Poštarina za te vrste pisma je bila 8 krajcarjev, če pismo ni bilo čez pol lota težko; vsak daljni lot je plačal do 5 lotov po 16 krajcarjev, do 10 po 12, do 20 lotov po 4 in do jednega funta po *) Dasi na nepravem mestu, hočemo vender že tu reči, da so novomeško pošto Ustanovili 1. 1769. Prvi novomeški poštar je bil nekov Ivan Pober, za njim Josip in Fran Hartel in Anton Krenn. Urad je bil kupljena in zato tudi dedna pravica. L. 1798. kupil jo je od Krenna Josip pl. Fichtenau za 2800 gld. Dandanes pošta ni več podedo-valna, vender je še sedaj v tej rodovini. S to trditvijo oporekamo sicer Valvasorju, ki pravi, da je imelo Novo Mesto že za njega dnij pošto. Valvasor nam je ohranil celd poštarjevo ime, toda, ker sta obe poročili popolnoma verjetni, zato moramo reči, da so posled Valvasorja pošto v Novem Mestu ali popolnoma opustili, ali pa se je zdela prestvaritev Marije Terezije tako temeljita, da je novomeški poštar po vsi pravici v neki prošnji do visoke vlade mogel pisati. »Die im Jahre 1769 errichtete Post in Rudolfswert — — habe ich am 29. November 1798 von Anton Krenn um 2800 fl. gekauft«. Med Ljubljano in Novim Mestom je bila 1. 1769. samd jedna pošta: Hudo (Bosendorf) pri Višnji Gori; v Šmariji in Trebnjem je bila ustanovljena šele 1. 1786., ravno tako tudi v Novem Gradu med Novim Mestom in Karlovcem; metliška pošta pa je tako stara kakor novomeška. Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. 719 3 kr. Jeden funt težko pismo z velike na veliko pošto poslano je torej n. pr. iz Karlovca v Ljubljano stalo 4 gld. 52 kr. To je ogromna poštarina, kolika je bila šele prej! Najlažje pisemce, x/a l°ta težko in »malo pismo« zvano, stalo je 8 krajcarjev; in sicer je plačal 4 krajcarje tisti, ki je je dal na pošto, 4 pa oni, ki je je prejel, sicer je pa smel tudi odpošiljatelj, če je hotel, plačati vseh 8 kr.; ker denašnji denar tako malo plača, zato se nam ta vsota ne zdi bogsiga-vedi kako velika, a teh 8 krajcarjev moramo ceniti po tedanji veljavi. Leta 1751. dobilo se je v Novem Mestu za 8 kr. dva funta najboljšega govejega mesa. Kdor je tedaj jedenkrat pisal, izgubil je dva funta mesa. Ce pismo ni šlo tako daleč, ampak le s kake male pošte na veliko, ali pa narobe, pa vender ne čeznjo, plačala se je zanje manjša poštarina, ali bolje rečeno, od malega x/2 lotnega pisma tudi še 8 krajcarjev, naslednji loti so bili pa cenejši: jeden funt težka po- v šiljatev tega razreda je stala le i gld. 52 kr. Se cenejša so bila pisma, ki so še pošiljala z male pošte na malo pošto, torej n. pr. iz Metlike v Trebnje ali Smarije; prvega pol lota je stalo le 6 krajcarjev, jeden funt pa 1 gld. 14 kr. Tako visoka je bila poštarina še sedaj, ko je bila že znižana! Pisma in sploh pošiljatve do petih funtov so prenašali jezdeci in — to še v našem stoletji, težje pošiljatve so vozili na poštnih vozeh. Tarif zanje nam ni znan. Oddajanje pisem na pošto bi bilo gotovo zelo zamudno, če bi bil tičal tedanjim ljudem takšen pisavski vrag v prstih, kakor šegače nas, zamudno bi bilo zato, ker se je moralo vsako pismo in poštarina zanje oddati poštarju v roke, kajti poštne ali pisemske marke so izumili šele leta 1819. na Sardinskem, in primeroma prav počasi je šla ta novost med svet. Vsako pismo je moral poštar vpisati v svojo knjigo ter zaznamenovati vanjo, koliko se je od njega plačalo. Ali k sreči je bilo videti naših prednikov le redkokdaj na pošti. Pred menoj leži računska knjiga novomeškega poštarja Josipa pl. Fichtenaua. Vanjo so vpisana vsa pisma, ki jih je odposlal ta mož od tistega dne, ko je pošto prevzel (dne 1. januvarija 1. 1799.) pa do v leta 1810. Pošiljal jih je v Ljubljano, Smarije, Hudo, Trebnje, Metliko, Novi Grad, Karlovec, Dobravco (Guttenhof), Brežice, Zaprešič in Zagreb. Posezimo po številkah bodisi katerega teh 10 ali 11 let, koli n. pr. leta 1804. Največ pisem so mu prinesli ljudje meseca novembra; plačali so od njih 184 gld. 47 kr. poštarine. V tem številu pa so vštete tudi pristojbine za prejeta pisma (Abgabsbriefe), kajti še jedenkrat poudarjamo to, da se je poštarina plačevala pri oddaji in pri prejemu. Te 720 Ivan Vrhovec: Iz domaČe zgodovine. številke so jako zanimive, ker zvedamo iz njih, da je imelo Novo Mesto to leto največ pisanja z Ljubljano. Med onimi 184 gld. 47 kr. pa jih je 141 gld. 27 kr. samo za pisma v Ljubljano, na druge pošte je šlo kaj malo pisem, v Smarije n. pr. samo za 16 kr., v Hudo za 32 kr., v Trebnje za ravno toliko, v Metliko za 34 kr., v Novi Grad nobeno, v Karlovec za 48 kr., v Dobravo za 8 kr., v Brežice za 16 kr., v Zaprešič nobeno, v Zagreb pisem za 1 gld. 52 kr. Naši predniki so torej jako malo pisali. Povedano bodi še, da je bil ta mesec za pošto najboljši vsega leta; celo malo pa je prinesel najslabši, to je bil mesec september. Priteklo je poštarine za navadna pisma v poštno blagajnico samo za 94 gld. 52 kr.; tudi ta mesec jih je oddal Fichtenau največ v Ljubljano: za 55 gld. 18 kr.; od pisem pa, ki so jih dobili iz Ljubljane na novomeško pošto, plačali so Novomeščanje pri prejemu 29 gld. 8 kr.; samo ljubljanska pisma so vrgla pošti torej 84 gld. 26 kr., korespondenca vseh drugih, gori omenjenih pošt pa samo 10 gld. 26 kr. Poštni dohodki vsega leta 1804. in sicer za pisma vseh 11 pošt semintja niso bili večji nego 1424 gld. 13 kr. v Čudno je vplivala na pošto vojska leta 1809. Najboljši je bil mesec marcij; pripravljali so se Avstrijanci za boj s Francozi. Novomeška pošta je stržila za vsa pisma 189 gld. 36 kr., pa tudi to pot največ za ljubljanska pisma in sicer: 97 gld. 18 kr., za pisma, ki so šla v Ljubljano, 71 gld. 24 kr. pa za ona, ki so prišla od tam. Najslabša sta bila meseca junij in julij. Kaj pa se je godilo takrat na Kranjskem? Dne 20. majnika so Francozi zajeli Ljubljano; avstrijanske čete, ki niso hotele takoj pometati orožja iz rok, umeknile so se na Dolenjsko in meseca junija in več nego polovico julija je bila vsa Kranjska na nogah. Pošta med Ljubljano in Novim Mestom je bila popolnoma pretrgana. Oba meseca ni odšlo na to stran niti jedno pismo. Najbolj so si Novomeščanje dopisovali s Karlovčani in Zagrebčani, a tudi to dopisovanje je bilo jako skromno. Precej pa, ko je bilo meseca julija sklenjeno premirje s Francozi, vsipati so se jela pisma v Ljubljano in iz Ljubljane v Novo Mesto, a tudi korespondenca z Zagrebom je bila še jako živahna, pa vender ne tolika, kakor z Ljubljano. Navedene številke pričajo pač dovolj, da predniki naši niso čutili tolike potrebe za dopisovanje, kakor jo čutimo mi, še bolj pa se moramo čuditi njih zaupnosti v poštni urad. Zanašali so se popolnoma, da bode njih pošti oddano pismo tudi istinito dospelo tjakaj? kamor so želeli. V nekoliko je bilo to zaupanje tudi upravičeno; kajti Ivan Vrhovec : Iz domače zgodovine. 721 vsacemu poštarju je bilo mnogo do tega, da je pismo res našlo svojega adresata, saj je bila polovica teh dohodkov vender poštarjevo plačilo. Dohodki novomeškega poštarja so bili 1. 1799- polovica pošta-rine za pisma in 150 gld. državnega priboljška. Ko je vlada pozneje oprostila vsa oficijalna pisma poštarine in s tem oškodovala novomeškega poštarja v njegovih dohodkih, primeknila mu je 303 gld. na leto, pozneje 1. 1803. pa še 60 gld. za pisarski posel. Leta 1818. pak ga je zopet prikrajšala in mu dovolila le polovico pisemske poštarine in 60 gld. za pisarski posel. Skrbeli so torej poštarji, da se pisma niso pogubljala. Zato je redkokateri človek kako pismo priporočil (rekomandoval). Priporočena pisma so hodila po avstrijanskih poštah menda že od prvega začetka; vsaj patenta, s katerim se je uvela rekomandacija, zaslediti nisem mogel nikjer. Razven poštarine so plačevali ljudje le še po 6 krajcarjev priporočilne pristojbine od pisma in to, naj si je bilo lehko a!i težko. Spočetka ni dobil pošiljatelj nikacega potrdila o svojem priporočilu v roke, 1. 1789. pa je cesar Jožef II. določil, da je smeti ljudem dajati tudi recepise, za katere so pa morali plačevati še posebej po 3 krajcarje, ki jih je poštni urad prisodil slabo plačanim uradnikom v priboljšek. Privoščimo jim ga, saj je dosti majhen, kajti redkokdaj je komu prišlo na misel, pismo priporočiti. Tekom desetih let 1799.—-1809. prejela je novomeška pošta samo v jednem meseci, meseca januvarija 1809. 1. 2 gld. 16 kr. priporočilne pristojbine, vse druge mesece pa menj, nekoč, meseca majnika 1799. 1. celo samo 12 kr., in drugič meseca avgusta 1807. L, niti novčiča. Poštarinski tarif Marije Terezije je ohranil veljavo svojo dolgo, do 1. 1789. Jožef II. uredil ga je preprosteje s tem, da se ni več oziral na daljo, ki so jo pisma premerjala; od jednako težkih pisem se je plačevala tista pristojbina, naj jih je poslal človek še tako daleč, da so le ostala v Avstriji. Za pisma, namenjena na tuje, bila je določena seveda višja poštarina. Poleg navadnih pisem pa so pošiljali ljudje že odkar je hodila pošta tudi vrednostna pisma. Plačevali so pri oddaji po 10 kr. od vsakega stotaka njih vrednosti, pri prejemu pa postavno poštarino. Od gotovega denarja je zahtevala pošta po 2 kr. od goldinarja. Za poslani denar je bila pošta odgovorna, toda le takrat, če je prinesel odpošiljatelj denar v odprtem pismu na pošto ter ga izročil poštarju, ki ga je preštel in vpričo njega zapečatil. Ta odgovornost pa je nehala, če so pisma prestregli sovražniki ali lopovi, če so zgorela, ali če jih je vzela povodenj. 46 722 Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. b) Vozna posta za potnike. Zadnjič smo dejali,'da je bilo potovanje na pošti neprijetno dovolj, ali bilo je tudi drago. Vozarino je pošta zaračunjala po tem, koliko konj je komu upregla in koliko pošt daleč ga je odvedla. Za 17. stoletje mi ta vozna poštarina (Fahrtaxe) ni znana; znano pa mi je, daje 1. 1773. določila Marija Terezija: če se pelje potnik z jednim konjem in le je dno pošto daleč, plača 45 krajcarjev starega denarja in ravno t@liko za vsakega konja in vsako pošto več. Iz Ljubljane v Podpeč je bila n. pr. poludruga pošta, iz Podpeči v Sv. Ožbalt jedna, in od Sv. Ožbalta do Vranskega dalje zopet jedna. Z dvema konjema vozeči se potnik je plačal na tej poti, iz Ljubljane do Vranskega 5 gld. 15 kr.; v Novo Mesto pa, kamor se je vozil pet pošt daleč, 7 gld. in pol, vrhu tega je bila za postiljona izgovorjena pristojbina 15 kr. (Trinkgeld) in še 12 kr. za mazilo; vsa vožnja ga je stala torej skoraj 9 gld. (8 gld. 57 kr.), ali po denašnji veljavi denarja blizu 45 gld. To je gotovo draga vožnja, in pri tem se je potnik še slabo vozil, kajti sedel je na nepokritem vozu (noben poštar ni bil zavezan imeti pokrit voz), vozil se po grozno slabih cestah in v vednem prepiru s postiljoni, ki niso bili zadovoljni s postavno jim priznano pristojbino; s surovostjo, hudomušnostjo in celo pretepanjem so potnike tako dolgo mučili, dokler niso dali tolikega »Trinkgelda«, kolikeršnega so zahtevali. Te vozne cene je cesar Jožef II. nekaterikrat znižal, potem pa zopet povišal. Franc II. postavil je novo ceno: 1 gld. od konja in pošte; potnik, ki se je peljal n. pr. z dvema konjema tri pošte daleč, plačal je 6 gld. Ta tarif je ostal do francoske okupacije. Ker takrat ni bilo še železnic, mislil bi človek, da ti je bil grozen dirindaj okoli poštnih voz, toda temu ni bilo tako. Poglejmo le v zapisnik novomeškega poštarja. V njem so vpisani vsi potniki — tako je velela stroga postava — z imenom ali celo še po svojem stanu; kdor se ni izkazal kdo je, ni ga smela pošta odvesti dalje. Zabeleženo je takisto, koliko pošt daleč in s koliko konji se je kdo vozil, koliko je plačal in kateri postiljon ga je kočijažil. Tudi pri potnikih je imel poštar zaslužek od njih števila. Prvo leto poštarjenja svojega (1799. 1.) imel je Fichtenau kaj slabo. Meseca januvarija je odvedel samo jednajst potnikov, namreč v Trebnje devet, jednega v Kostanjevico in jednega v Št. Jošt. Prvi se je oglasil dne 3. januvarija, zatem ni bilo skoraj ves teden nikogar na izpregled, šele dne 8. prišel je zopet jeden, za tem dne 9. in 10. po jeden. Potem pa je zastonj pogledoval po potnikih do dne 22. januvarija, a ta dan sta se oglasila dva: baron Taufferer in Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. 723 nekov Novomeščan Novak, dne 23. gospod Langer, dne 25. dva Hrvata in ravno tako tudi dne 28. januvarija. Seveda je bil ta mesec za potnike kaj malo ugoden. Toda še neugodnejši je bil februvarij; poštar je odpravil samo štiri ljudi, in sicer dne 15., 17., 21. in 28. februvarija. Najboljši mesec tega (1799. 1.) bil je avgust, v katerem se je s pošto vozilo 32 potnikov. Ves zaslužek tega leta je znašal 693 gld. 9 kr., vseh potnikov je bilo 233. Najboljši dan v letu je bil dan 23. avgusta; poštar je zapregel ta dan štirikrat: 1) nekemu Benaziju v Metliko; 2) znanemu ljubljanskemu suknarju in fabrikantu Desselbrunnerju; 3) Novomeščanu Novaku in 4) dvema Judoma, vsem tem v Trebnje. Vojskini časi so dobro vplivali na vozno pošto za potnike. Leta 1800. prepeljala je novomeška pošta 250 potnikov, ki so ji dali 732 gld. zaslužka. Leta 1801. pa 307 potnikov za 875 gld. 14 kr.; naslednja tri leta se je za vožnjo oglasilo prvo leto: 235, drugo 215, tretje 215 ljudij, ki so dali pošti 1. 1802. največ zaslužka 758 gld. 30 kr.; a vojskino leto 1805. vrglo ji je 1002 gld. 18 kr. Dostikrat je dal poštar nalašč zapreči, to se pravi v kraje, kjer ni bilo poštne postaje, n. pr. v St. Jošt, Poganice, kamor je zaračunal pol pošte, na Rako, v Draskovič, na Strugo, na Volavče, v Rakovnik, v Toplice, na Otočec, v Gracarjev Turn, Klevevž, na Gorjance, v Ru-preč Vrh itd. Potniki so bili po svojem stanu največ plemenitaži, ki so se radi vozili z več konji, negoli drugi ljudje. Poleg kneza in več grofov Turjačanov srečujemo na poštni cesti mnogo kranjskih grofov in baronov; po številu konj, ki so si jih dajali uprezati v poštne vozove, posnemamo lehko ali njih veljavo, ali njih veliko imetje, ali pa tudi njih domišljavost in gizdavost. Ta in oni med temi gosti bi se bil smel pač zadovoljevati z manjšim številom konj; vsaj protokoli deželne gosposke, v katerih so zabeležena moledovanja za to ali ono denarno pomoč iz deželnega zaklada, kažejo marsikaterega pomoči prav potrebnega kavalirja, ki je pa na pošto sedel kolikor mogoče široko; a da ne bo nepotrebne zamere, zamolčimo rajši njih imena. Jako veliko se je vozilo vojaških dostojanstvenikov, mnogo generalov, med njimi nahajamo tudi generala Latzija in d' Espagnja. A tudi trgovci in obrtniki raznih narodnostij so se oglašali pri novomeškem poštarji. Temu sestavku smo dali naslov »Zgodovina kranjske pošte« in očitalo se nam bode morebiti, da smo segli predaleč, ko se vender sučemo po največ ali skoro zgolj okoli novomeškega poštarja. Ali naše prepričanje na to stran je, da velja to, kar pripovedujemo o novo- 46* 724 Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. meški pošti, tudi za vse druge na Kranjskem. Trgovci so bili po največ Kranjci, Ljubljančanje in Hrvatje, a tudi Dunajčanje, Gračanje, Madjari, celo neka »Schassburgerin« iz daljnega Erdeljskega je vpisana v poštno knjigo. Kaj sta bila ona dva Francoza, ki sta potovala leta 1799., ali trgovca, ali morebiti potnika, ki sta se vozila za zabavo svojo, ne vemo povedati. A tudi preprostih kmetov in rokodelcev je prihajalo časih komu na misel, da je — pač v sili — najel poštni voz. Poštarina je bila sicer na tanko in seveda za vse jednaka določena, vender je marsikdo plačal za tisto pot veliko menj ali več, kakor kdo drugi, kaj pa je bilo temu povod, ne vemo povedati; morebiti samo poštarjeva milost ali nemilost? Leta 1799., ko je bil tarif od vsacega konja za vsako pošto po 1 goldinar, plačal je neki prekupec volov, ki se je peljal v Kostanjevico poludrugo pošto daleč s tremi konji, 4 gld. in pol, kmalu zatem pa so plačevali trgovci, vozeči se z ravno toliko konji v Kostanjevico, le 3 gld. Metliški mestni pisar bi po tarifu moral do Brežic plačati 5 gld., a plačal je 6 gld. 15 kr. Celo ljudje, ki so se vozili tisti dan in na ravno tisto poštno postajo, plačevali so nekateri več, drugi menj, dosledno pa je poštar duhovnikom, posvetnim in redovnikom zaračunjal več, kakor drugim ljudem, toda nikoli ni s ceno poskakoval pri plemenitnikih čez ojnice, ali, kakor smo že rekli, povoda temu nepravilnemu računanju ne moremo najti. Sicer pa smo čestite bralce svoje že tako pitali s podrobnostimi, da bode skoro blizu vsem dovolj, njim in nam. Pomeknimo se torej v zgodovini kranjske pošte nekoliko dalje, v francoske čase. Francozje so v obče pustili pošto v početku vladanja svojega tako, kakeršna je bila v avstrijanski dobi; prestvarili so največ tu pa tam kako malenkost. Imeli so drugih opravkov čez glavo. Leta 1809.; torej prvo leto, ukazal je intendant v poštnih stvareh le, kakšno opravo naj imajo pismonoše in postiljoni, da morajo imeti našive v francoskih barvah, na rokavih pa našite ploščice s slovenskim napisom: »Pisna pošta za ilirske pokrajine«. To je bil jedini francoski ukrep v poštnih stvareh z leta 1809. Leta 1810. so znova objavili oni patent Jožefa II. z 1. 1789., ali bolje rečeno, storili so avstrijanski poštni patent veljaven tudi za vse dežele ilirskega kraljevstva; le Dalmacijo so izvzeli ter jo šteli z ozirom na poštne stvari med ino-stranske dežele, dasi je bila politično v najtesnejši zvezi z Ilirijo. Šele ko so Francozje uredili slovenske pokrajine po svoje, lotili so se tudi prestvarjenja pošte. Generalni guverner Bertrand je izdal dne 11. septembra 1. 1811. pouk, kako želf, da je biti uravnanim po- Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. 725 štam, ki bodo prevažale potnike (Pferdepostdienst). Po tem patentu so se morali vsi, ki so hoteli biti poštarji, oglasiti za to službo pri generalnemu guvernerji. Službo so morali odpovedati najmenj šest mesecev prej; kdor jo je prej popustil, najeli so mu namestnika na njegove troške. Odgovorni so bili poštarji za vse, kar so njih posti-ljoni zakrivili ali po nerodnosti ali iz hudobnosti. V poštnem hlevu je morala vso noč goreti luč in vsaj po jeden postiljon bedeti, da se kurirji — to so bili potje, ki so prenašali vladna pisma — niso po nepotrebnem mudili. Kurirje je moral poštar pred vsemi drugimi najprej odpravljati in prevzemati od njih pisma v tistem redu, v katerem so prihajali na postajo. Postiljone, ki so morali biti najmenj po 16 let stari, izbirali so si poštarji sami. Omišljati so morali zanje posebno obleko: suknjo od temno-zelenega sukna z rdečim ovratnikom; podšita je bila z ravno takim rdečim suknom, kakor ovratnik, ali če že ne vsa, vsaj t61iko, kolikor se je je videlo na oglih, kjer je bila nazaj privihnena; ti ogli so bili pritrjeni z zapono (Agraffe). Na suknjo so bili prišiti medeninasti gombi. Na kozlu je moral sedeti postiljon vedno v škornjih z visokimi zvihi in na rokavu imeti prišito ploščico z imenom poštne svoje postaje, da se je vedelo, odkod je prišel in kam se zopet vrne. V to ploščico je bil vdelan tudi grb francoskega cesarstva. S potniki se postiljonu ni bilo smeti nikdar pričkati; zažugano mu je bilo, da ga zapode, če to stori, ali ga celo še kaznujejo, kadar bi bilo treba. Zagroženo pa mu je bilo še bolj zahtevati od potnikov več, nego mu je šlo. To je bilo natančno določeno, in ravno tako natančno je bil določen tudi poštarjev zaslužek. Ce je upregel poštar svoje konje v pošto za pisma, dobil je od konja in od pošte po 1 frank in 30 cen-timov, postiljon njegov pa 37 centimov. Ce je peljal na takem vozu več negoli jednega potnika, dobil je še za vsacega po 1 frank pri-boljška. Toda večkrat nego v pošto s pismi je bilo treba one čase zaprezati v pošto za potnike. Tu je dobil poštar od konja in pošte poldrugi frank, postiljon njegov pa 75 centimov. Za vozove je moral poštar skrbeti sam; sam jih je moral dati narediti in sam jih popravljati. Kar so potniki plačevali za vožnjo na pošti, spravljala je seveda vlada v svojo blagajnico ter odtod plačevala poštarje in postiljone. Kolikor več je poštar odpravil potnikov na svojih vozeh, toliko več je priteklo v državno blagajnico, a temveč so trpeli tudi konji in vozje. Za to mu je država plačevala malo odškodnino: za odkrit voz po 75 centimov, za pokrit poldrugi f''ank. Upreči pa je smel toliko konj in jih torej za vsako vožnjo državi takisto toliko zaračunjati, ko- 726 Ivan Vrhovec: Iz domače zgodovine. likor potnikov mu je sedlo v voz. Sicer pak so se potniki tudi lehko s poštarjem za plačo pogodili, če so imeli veliko in težke prtljage ali če so bili sami tako težki, da jih poštar ni hotel šteti vsakega samo za jednega človeka. Vlada se za to ni brigala, plačala je le tolikrat po 1 frank 50 centimov, kolikor se je v pošti vozilo potnikov. Poštni erar je plačeval odškodnino celo tačas, če je komu poginil poštni konj za kužno boleznijo, in sicer po 100 frankov za konja, to pa najbrž zato, ker se konji, ki so v jednomer na cesti, lože okužijo od onih, ki ližo le domače jasli. Precej doberšen postranski zaslužek poštarjev je bilo tudi tistih 25 centimov, ki jih je moral plačevati navaden voznik, kadar je vozil potnika ali pa tudi samo prtljago njegovo na vsaki postaji, mimo katere se je vozil, plačati je moral poštarju 25 centimov. Štafet poštarjem ni bilo smeti vzprejemati, to pa najbrž iz vojaških in političnih ozirov ne. Ce se je kdo oglasil pri njih s tako željo, odpraviti so ga morali na poštno voditeljstvo, ali če ga v njih okraji ni bilo, na ono postajo, kjer je bilo. Razvade, kakeršnih je bilo videti na poštnih cestah v avstrijan-skih časih, seveda takisto sedaj niso izginile kar mahoma. Tudi francoski vladi se je zdelo umestno, prepovedati potnikom in zlasti ku-rirjem, poštne konje pretepati in jih preveč gnati. Ce se je pohabil ali celo poginil pri tem kakšen konj, plačati ga je moral tisti, kdor je to zakrivil. Ceste so bile tudi takrat še kaj slabe, posebno vkreber se poštni vozje niso radi prehitevali. Po hribskih cestah so priprezali v pošto vole, toda le, če so potniki to zahtevali; priprego pa so morali plačevati oni brez ozira na to, da so odšteli že poštno pristojbino. Skoda, da generalni guverner v tem svojem dekretu ni povedal, kaj naj se zgodi takrat, ko bi se potniki branili plačati volovsko priprego. Ali so po-stiljoni konje tako dolgo pretepali, da so naposled vender vzpeljali v klanec, ali so pa morebiti potniki sami pritisnili in se uprli v voz? Tudi cestarine in mostarine so morali potniki plačevati sami. Ce si je naročil kdo poštnih konj, ali se ni odpeljal o določenem času, plačati je moral kazen jedno pošto in dati tudi postiljonu darilo ; kdor se je pa le predolgo mudil in se o napovedanem času ne odpeljal, plačal je še pol pošte ter moral postiljona odškodovati. *) Takih manjših in večjih postranskih troškov se je nabirala na dolgi poti cela kopa, potovanje torej tudi v tej dobi ni bilo nikakor ceneno, J) »Kais. Decret vom xi. Sept. 1811« v novomeškem arhivu. Anton Svetek: Spomini na okupacijo Bosne. 727 Tako je stala n. pr. pošta iz Ljubljane v Trst za osebo 20 frankov 68 centimov, na Vransko 10 fr. 34 c., v Kostajnico 36 fr. 55 c.; v tem pa pristojbine za postiljone seveda niso še vštete. Zopet moramo tu opomniti, da je imel denar takrat veliko večjo veljavo, kakor danes, in da tisti prave cene ne ugane, kdor šteje tedanji frank po denašnjem borznem kurzu; sicer pa bi bile te cene tudi tako sojene visoke dovolj. Tako so uredili Francozje pošto na Slovenskem 1. 1811. Leta 1812. lotili pašo se tudi uredbe tekunske pošte (Postenlauf, Couriers); to je bil nekak korak nazaj, kajti po velikih državnih cestah na Kranjskem so pisma že za Valvasorja če ne že vozili, pa vsaj na konjih prenašali; le po postranskih ali menj važnih poštnih cestah so se pomikali potje in tekuni. Tekunsko pošto so Francozje uravnali tako, da je iz Trsta prihajala vsak dan, iz Dalmacije in Gorenjega Koroškega pa le po dvakrat v tednu, iz Novega Mesta, Karlovca, Kostajnice, Reke, s Francoskega, iz Italije in Goriškega po trikrat, nemška pošta pa preko Vranskega po štirikrat v tednu. x) Ko so prepodili Francoze s Kranjskega, ostale so njih naredbe še dolgo veljavne, nekatere celo do najnovejšega časa, v katerem pa se je pošta popolnoma prelevila ter dosegla tudi v Avstriji svoj vrhunec. Spomini na okupacijo Bosne. Ob nje desetletnici spisal Anton Svetek. (Dalje in konec.) solnčnim zahodom se gostje poslove in mi se vrnemo v vojašnico. Drugega dne za rana doide nepričakovano povelje. Ukaže se nam, da se požurimo z menažo in se pripravimo proti poludnevi na odhod, kam ? povedali nam niso. Prvi bataljon 17. pehotnega polka, deseti strelski bataljon in jedna gorska baterija se zberemo pred vojašnico in točno ob 12. uri odrinemo proti »Koblji glavi«, precej visokemu vrhu, pod katerim izvira studenec v Bosni mnogočislane slatine. Med potjo pozvemo namen pohoda svojega. Čudno se nam je zdelo že prej, da nam tako resno delo prikrivajo, a sedaj smo majali z glavami, češ, da nas vedo v klavnico, iz katere niti jednega lasu ne prinesemo nazaj! !) Dimitz L c. IV. 340.