Osnovni problemi reforme delniškega prava. 165 To paralelo med ustrojem delniške družibe in demokratično organizacijo države je nazorno prikazal zlasti Bondi, EHe Rechte der Aktionare, 1930; tudi Dona ti, L'invalidita della deliberazione di as-semblea delle societa anoiiime 1937, 3 sL; značilna je definicija dd. Gaillard-a, La societe anonvme de demain, 1932, 7: „La societe anonyme est une pure isociete de capitaux constitue sous la forme d'une republique parlementaire." 1" Š k e r 1 j , Nadležnost sikupštine kod privrednih zadruga, Pravosuđe, 1940, 88. 1' Gierike, Genossen.schaftstheorie und die deutsche Rechts-s.prechung, 1887, 678; L e h m a n n , Das Recht der Aiktienigesellschaften, 1904, II, 154; Staub-Pinner, Kommentar zum HGB, 1926, 325; Fi-scher, Die AG, iin Ehrenberg's Handbuch, 1916. III, s. I, 183; Mul-ler-Erzbach, Deutsches HaJidolsrecht, 1927, 268; J. v. Gierke, Handelsrecht, II, 1941, 5. izd. 238; Pisko, Lehrbuch des osterreichi-schen Ilandelsrechts, 1923, 393. Osnovni problemi reforme delniškega prava. Dr. Kobe Božidar, sodniški pripravnik. (Nadaljevanje.) IV. Deformacija organizacije delniške dnižbe. 11. V življenju je nastopila vsestranska deformacija organizacije delniške družbe v |iopolnem nasprotju z osnovnimi idejami delniškega prava. Po zakonodavčevi zamisli naj bi bil ustroj delniške družlbe demoikratičnega značaja. Lahko bi rekli, da je delniška družba zasnovana po vzgledu demokratične republik e." Najvišja normativna, poslovodstvena in nadzorna oblast naj bi bila osredotočena v skupščini,'" kjer naj izvršujejo delničarji svoje temeljne pravice, to je: odločajo o vseh temeljnih vprašanjih, ki se tičejo družibe ter dajejo osnovne smernice za bodoče poslovanje. Tako določa tudi zakon na splošno položaj skupščine z besedami: „Svoje pravice v družbenih stvareh, zlasti kar se tiče vodstva poslov, preskušnje letnih sklepnih računov in uporabe čistega dobička izvršujejo delničarji na skupščini delničarjev, kolikor zakon ne ureja drugače" (§ 251 ntz., čl. i2l24/l Tz). O skupščini se navadno govori kct o vrhovnem organu^' delniške družbe, toda po krivici, kajti to mjienje o najvišjem organu ni v skladu z dejanskim položajem, ki ga ima skupščina v družbi. Ona namreč predstavlja skupnost delničarjev kot pravih gospodarjev družbe in ima 166 Osnovni problemi reforme delniškega prava. is Wieland, Mandelsrecht, (931, ii, 93, 94-: Vielmehr iiben die Aktionare in der Generalversammiung eigene Rechte aus. Die Be-schliisse der zur Generalversaniniliing vereinigten Aktioniire gelten als Wille samtlicher Geselischafter. Sie bestimmen nicht nur die Rechte und Pflichten der Gesellschaft, d. h. der gesamthnnderisichen Vermogensge-meinschaft, sondern auch die Rechte und Pflichten der Aktionare gegen die Gesellschaft sowie die gegenseitigen Rechte und Pflichten zwischen den von ihr ernannten Verwaltungs (Aufsichts-) Organen edner —, der Gesellschaft und den Aktionaren andererseits. Zum LInterschied von den nur Gesellschaft und Gesellschaftsvermogen berechtigenden und ver-pflichtenden Vertretungsorganen ist die Generalversamimlung Organ so-wohl der Gesellschaft als der Geselischafter. '"Ferrara, Teoria delic persone giuridiche, 2. izd. 1925, 826: AU'assemblea spetta la pienezaa della ijDolesta eorporativa; tudi Persone giuridiclie, 1938, 211, n. 1; Goldschmidt, Grundfragen des neuen schweizerischen Aktienrechts, 1937, 29. zato pravico odločati o vseh temeljnih vprašanjih družbinega življenja.'* Zato skupščina ni organ v pravem pomenu besede, ampak je delni-šika družba v svoji celoti. Vsa'ka skupščina je takorekoč nadaljevanje ustanovne skupščine in če tvori v začetku skupnost ustanav-Ijajočih odločilno oblast, ki odloča o ustanovitvi družbe, potem ne moremo razumeti, zakaj naj bi postala skupščina organ. Kako more oblast organa iti celo do prestanka organizma, (katerega del je? Odločilno je namreč dejstvo, da skupščina ne kontrolira samo poslovanja uprave, potrjuje bilanco ter račun dobička in izgube, določa višino dividende, pOiStavlja in odslavlja druge družbine organe, ampak odloča o fuziji, zlasti pa o ev. prestanku družbe. Glavne razlike, ki ločijo skupščino od pravih družbinih organov so tele: a) skupščina imenuje druge družbine organe, toda ni imenovana od nikogar; je torej po zakonu originarnega značaja; b) organi odgovarjajo za s\-oja dejanja družili in delničarjem, skupščina ni odgovorna niti družbi niti družbinim organom (razen ev. vsaj posredne odgovornosti večine manjšini za zlorabo glasovalne pravice) ; c) skupščina spreminja v mejah zaikona pravila ter ureja in odreja v glavnih potezah dolžnosti in pravice družbinih organov; njej nihče — razen zakona in pravil, 'ki jih sklene sama, — ne omejuje pristojnosti; d) skupščina odloča zlasti o prestanku družbe; e) vsi organi so redno časovno postavljeni in vedno odstavljivi, toda skupščina nastane in prestane s prestankom družbe, s katero se v vsalkem trenutku istoveti; z eno besedo, skupščini gre m a x i m u m oblasti v družbi oz. k o r p o r a c i j i.^" Otmejitev pristojnosti skupščine v družbinih pravilih, n. pr. glede imenovanja upravnih organov, nikakor še ne pomeni, da izgubi skupnost delničarjev, ki je predstavljena v skupščini, svoj položaj dejanskega gospodarja v ie Rechtsstellung der einzelnen Organe ist derart verschieden, dasis sich allgemeine, fiir samtliche Organe als solche geltende Grundsiitze nicht ableiten lassen." T h a 11 e r - P e r C e r o u , Traite elementaire de droit comm'er-cial, 8. izd. 1951, I, 458 n. 681; Bourcart, De rorganisation et des pouvoirs des assemblees generales dans les societes par actions, 1905, 44. Osnovni problemi reforme delniške-ga prava. 169 de la compagnie" in Brodmann'" z besedami: „Die Generalversammiung ist die Verkorperung der Gesellschaft selbst in ihrer Totalitat'', je danes le prazna formalnost,^' kjer igra večina delničarjev brezpomembno vlogo. Skupščina namreč zaseda le eno ali dve uri letno. (Prišel sem n. pr. kot delničar prepozno na skupščino za četrt ure. Na moje veliko presenečenje je skupščina že končala svoj glavni posel. V pičlih 15 minutah so odobrili račun dobička in izgube, bilanco, sprejeli sklepe glede razdelitve dividend, dali članom uprave in nadzorstvenega sveta atbsolutorij.) Število delničarjev je lahko veliko, toda to kaj malo pomeni, zato, ker se pov-Tjrečni delničar slabo spozna na trgovske, industrijske ter bančne posle družbinega podjetja in nima dovolj strokovnega znanja, da bi skrbno proučil posle družbe in si s tem zagotovil aktivno sodelovanje v poslovodstveni in nadzorni funkciji skupščine. Tudi poročilo uprave in nadzorstvenega sveta mu položaja ne more razjasniti. Za talke delničarje je značilna brezbrižnost, izvirajoča iz spoznanja popolnih nemoči nasproti družbinim organom oz. za njimi stoječim velikim delničarjem, finančnim skupinam in bankam. Zato se mali delničarji le redko prikažejo na skupščinah delniških družb, bodisi iz omenjenega vzroka, bodisi tudi zato, ker bivajo daleč ter se jim ne splača žrtvovati občutnih stroškov za potovanje na skupščino, na kateri igrajo itak l^rezpomembno vlogo. Njihov interes, udeležiti se skupščine, odpade spričo dejstva, da njih ev. intervencija ne bi služila ničemur; par redkih glasov v podporo njih predloga ne pomeni prav ničesar nasproti prevladujoči večini velikih delničarjev. Tako sta nastali dve glavni skupini delničarjev (poleg tretje, ki jo tvorijo delničarji — kapitalisti, ki so vložili svoj kapital v podjetje delniške družbe zgolj zaradi dohodkov — dividend in sigurne naložbe). Mnogokrat je namreč delnica le sredstvo špekulacije. Delničar smatra delnico bolj za kupčijsko blago, da skoro za loterijsiko srečko, kakor pa za legitimacijo družbenika. Čim mu delnica ne obeta visoke dividende, se je skuiša znebiti 6 prodajo na borzi. Ti priložnostni delničarji (Gelegenheitsaktionare) se približujejo imetnikom navadno Brodmann, Aktienrecht, 1928, k § 250 HGB, n. 1. Škerlj, Pravila, 140: „To nesoglasje med zakonitim položajem skupščine in njeno dejansko brezmočjo je najslabša stran ustroja delniške družbe: tem opasnejša, ker je prirojena napaka, ki se je radikalno ne,.da ozdraviti," Gaillard, H: „En theorie, l'assemblee est tout pour le bien de la societe, en fait rien, sinon parfois un danger." 170 Osnovni problemi reforme delniškega prava. nili obveznic; često se zatrjuje, da zato niso potrebni posebne zaščite. Drugo skupino delničarjev tvorijo družbeniki z večjo in stalnejšo udeležbo kapitala. Ti so neposredno interesirani na družl>inem podjetju, bodisi od vsega početka kot soustanovitelji, bodisi kot kasnejši pridobitelji delnic, ker so ves svoj kapital ali vsaj znaten del vložili v podjetje družbe. To so tkzv. podjetniški delničarji (Un-ternehmensaktionare). Pri njih je affectio societatis razvita v takem obsegu, da jim ni vseeno, kdo in kako vodi druž-bino podjetje ter kaj se sklepa na družbinih skupščinah. Zato opažamo na skupščinah kot redne udeležence največkrat le te podjetniške delničarje, ki skušajo aktivno posegati v tok družbinega poslovanja. Često celo sami prevzamejo aktivno vodstvo kot člani uprave, zlasti v velikih delniških družbah. V kapitalski družbi, kot je delniška družba, le veliki delničarji gospodarijo v družbi in imenujejo upravne in nadzorne organe ter se podrobno spoznavajo s stanjem delniškega podjetja. Na skupščini prav dobro vedo, v kakem stanju je delniška družba oz. njeno podjetje in tudi to, kaj je treba skleniti, da bodo imeli čim več koristi. Tudi upravni organi gredo na skupščino le kot izvršitelji volje velikih delničarjev, od katerih so odvisni, saj jih lahko vedno prisilijo, da pod pretnjo odslovitve („ad nutum") poslujejo in poročajo le v smislu njihovih interesov. Brezpomembnost malega delničarja v gospodarskem, finančnem in strokovnem pogledu (poleg omenjenega špe-kulativnega značaja) povzroča, da se tak delničar ne zanima za posle, ki jih oljravnava skupščina, saj slednjič ne more niti presoditi, ali je konkreten posel koristen za družl>o oz. posredno za njega ali ne. To povzroči, da odsotnost delničarjev onesposobi vsako pravo, učinkovito kontrolno funkcijo skupščine ter pusti popolno svobodo upravi, ki si preko aljsolutnega vpliva pridobi tudi popolno neodgovornost za posle, ki jih sklene v pretežno korist posameznih velikih delničarjev, od katerih je odvisna, ter proti interesom družbe oz. njenega podjetja. Kajti tudi veliki delničarji neredko nočejo razpravljati o poslih, ki so v njihovo pretežno korist, pred javnostjo na skupščini, ko jim je to mnogo ugodnejše na sejah upravnih svetov. Seveda ne smemo vpliva velikih delničarjev vedno ob-obsojati kot škodljivega nasproti delničarjem - špekulantom na borzi in nasproti delničarjem, ki jim gre le za stalne in visoke dividende. Veliki delničarji kot skoro edini udele- Osnovni problemi reforme delniškega prava. 171 ženci skupščine skušajo že zaradi udeleženega kapitala čim aktivneje posegati v tok družbinega poslovanja ter zlasti v kontrolno funkcijo skupščine. Toda večinsko načelo, ki je samo na sebi utemeljeno za vse kolektivistično organizirane zajednice, se je v dejanskem življenju delniške družbe izprevrglo v pravo nasprotje demokracije v škodo družbine manjšine, v škodo podjetja ter preko tega često v škodo narodnega gospodarstva. Tako so postali delničarji „suvereni" le v določenem, omejenem smislu. 12. Najnaravnejši način, ki izhaja iz osnovnega demokratičnega načela, namreč da si skupina delničarjev, ki imajo v rokah večino družbinega kapitala pridobi odločilen vpliv v družbi, povzroči le zahtevo po zaščiti družbine manjšine oziroma posameznega delničarja, v čije ev. škodo zlorablja skupščinska večina večinsko načelo in organi svoj položaj. (Seveda ne smemo izvzeti primera, ko se z druge strani manjšinske pravice skušajo zlorabljati v šikodo delničarjev in družbinega podjetja. Tudi tu so potrebne nasprotne zaščitne mere). Toda nevarnejši so primeri, ko ne vlada večina, ampak manjšina, mala skupina delničarjev, ki si na pretkane načine pridobi oligarhičen položaj v določeni delniški družbi. Splošno znani načini dominacije, namreč s privilegiranimi delnicami, s pluralno pravico glasovanja so v italijanski, francoski in nemški trgovinsko-pravni literaturi povzročili energično reakcijo ter zahtevo po prepovedi, kakršna je uveljavljena v našem pozitivnem pravu že od delniškega regulativa (§ 43/5). Za nas je torej važnejši problem vpliva bank, ki si pridobe glasovalno pravico na osnovi pri njih deponiranih ali v fi-duciarno lastnino prepuščenih delnic njihovih ki i en t o v. Nič manjša ni nevarnost dominacije z omejitvijo glasovalne pravice na določeno privilegirano vrsto delnic, ki je nastala zaradi zahteve po očuvanju stabilnosti uprave ter upoštevanju omenjenih dveh skupin delničarjev: dalje s sindikati delničarjev oziroma z voiing-trusti (po vzgledu amerikanskega prava),z oligarhično klavzulo (posebna prezentacijska pravica za imenovanje družbenih organov), z omejitvijo prenosljivosti delnic itd. Višek dominacije je seveda zazreti v koncentraciji delniških družb od trustov, koncernov, kartelov do holding-družb in investimenttrustov, kjer je cela vrsta delniških 172 Osnovni problemi reforme delniškega prava. družb v popolni odvisnosti od peščice kapitalistov ter finančnih skupin. Proces, ki se je najuspešnejše začel s pluralno pravico glasovanja, se je tako v koncentraciji družb končal s popolno dominacijo nad vsem narodnim, da celo mednarodnim gospodarstvom. I. Privit e. g ij pluralne pravice glasovanja (Stimm-rechtsaktien, Vorzugsattien mit mehrfachem Stimmrecht, azioni a voto plurimo, les actions speciales a droit de vote privilegie, a droit de vote plural),^* obstoji v tem, da ima določena vrsta delnic večje število glasov kakor druga, ali pa, da imajo delnice z različno nominalno vred-aiostjo isto glasovalno pravico. Postal je v Nemčiji in Franciji med in kmalu po svetovni vojni, v Italiji pa ipo letu 1924,^^ eden izmed najučinkovitejših sredstev za trajno ohranitev oblasti v delniški družbi, S tem se je na uspešen način zagotovila manjšini privilegiraniJi delničarjev trajna večina in tako oblast v družbi. Oblast se osredotoči v kategorijo priveligiranih delnic pogosto na ta način, da se dovoli delnicam le omejena prenosnost: tako si nekateri delničarji ne glede na njih dejansko kapitalsko udeležbo pridobe neomejeno polje udejstvo-vanja v družbi, naravno v svojo iziključno korist in v škodo interesov večine delničarjev, da tudi družbinega podjetja. a) Neposreden povod za pojavo takih delnic je bila bojazen pred tkzv. zunanjo in notranjo odtujitvijo podjetja (aussere, innere Uber-fremdung), ;kar je bil često le prikrit razlog za dejansko namero, zasi-gurati manjšini (banki, konzorciju) gospodstvo v družbi. Iz borbe proti penetraciji tujega kapitala v domačo industrijo in njenemu zasužnjenju ter borbe proti domači konkurenci je nastal dejansko le boj proti vsaiki opoziciji'" v družbi ter sredstvo za čim lažjo trajno „vlado". Ta razvoj je bil razumljiv, ker je nara^-no, da čutijo organizatorji pod-jetij-ustanovitelji delniških družb podrejenost svojega položaja proti /kapricam amorfne večine, sestavljene iz mase delničarjev, ki se nenehoma spreminja. Njih cilj je torej, dati prednost elementu aktivnosti nasproti elementu kapitala, zmanjšujoč vedno 1m>1j element kapitala. To se je skušalo doseči najprej z organizacijo sindikatov delničarjev ali z dogovori z bankami, ki so se udeleževale skupščin s pomočjo pri njih deponiranih delnic. Toda delnice s pluralno pravico glasovanja so postale v nadaljnjem uspešnejše sredstvo za osvoboditev uprave od volje skupščine, ki ji ostane le formalno podrejena.^! S tem si skupina delničarjev pribori vodstvo družjje ter si ga zasigura kot nagrado za aktivnost in sposobnost, ki jo daje na razpolago družbi, tako da jih nihče ne more oddaljiti z njihovih položajev. Vsi drugi delničarji so nestalni, njih udeležba je le spekulativno- 2* Literatura je ogromna: Planit z: Stimmrechtsaktien, 1922; Jun g, Mafinahmen der Ag gegen Oberfremdung, 1921; Huecik, Voir-zugsaktien mit mehrfachem Stimmrecht, 1922; F r a mk - F a h 1 e , Die Stimmrechtsaktien, 1925; D e r n i s , Le droit de vote dans les societes anonymes en droit allemand, 1929; M a 1 e c o t, Du vote plural dans les societes par actions, 1922: Mazeaud, Le vote privilegie dans les societes de caipitaux, 1929; Vivante, Sul voto plurimo nelle societa anonime, RDC, 1925, I. 429; F^re, Azioni a voto plurimo, RE>C, 1926, I, 490. 2» F r e , L C, 490. Huecik, Vorzugsaktien, 9. " Frank-I ahle, 1. c. 10, ii; Mazeaud, 1. c, 16. Osnovni problemi reforme delniškega prava. 173 kapitalska, zato dobe v dividendi zadostno nagrado, ali pa jim sploh gre zgolj za dohodke — visoke dividende; včasih se celo v njih korist podjetniški delničarji odrečejo nekaterim imovinskim privilegijem za prepustitev vodstva družbe. Skupščina se tako sprememi dejansko v skupščino imetnikov delnic s pluralno pravico glasovanja, ki — združeni v sindikate in med seboj edini — skrčijo funkcijo skupščine na čisto formalnost, kolikor je potrebno, da se izpolnijo dpločbe zakona. S tem ji odvzamejo pomen, kajti vsaka diskusija in preskus poslovodstva uprave sta že v naprej obsojena na neuspeli. Toda posameznim 'kapitalistom ni zadosti gospodstvo v eni delniški družbi. Z delnicami s pluralno pravico glasovanja jim je isto omogočeno v številnih delniških družbah. Za njih je postal le problem, koliko kapitala je potreibno investirati v posameznih družbah, da se doseže goscpodstvo v čim številnejših podjetjih. Razvil se je končno tudi institut tkzv. voteaglissiere (glei-tendes, automati s ches Stimmrecht) s posebno klavzulo, s kaitero se je v statutu določilo, da imajo delnice z več glasovi v vsakem primeru povišanja kapitala število glasov vedno sorazmerno enako veliko z navadnimi delnicami. b) O pravni dopustnosti delnic s pluralno pravico glasovanja v nemšikem delniškem pravu pred no\im delniškim zaikonom po splošnem mnenju^' ni bilo nikakega dvoma, in sicer na osnovi §i§ 252/1, 4, 282/1 HGB. Dopustno jih je bilo odrediti že ob ustanovitvi delniške družbe, pa tudi med njenim obstojem, zlasti ob povišanju kapitala / novo izdajo delnic. Potreben je bil obstoj več kategorij delnic,^' ki so mlorale biti zvezane tudi z imovinskimi prednostmi.'" Pluralna pravica tudi ni veljala v primerili, v katerih je potrebna večja ikvalificirar a večina (k), kajti v teh primerih je treba upoštevati efektivno kapitalsiko udeležbo delničarjev; njih vpliv mora biti v sfkupščini strogo sorazmeren udeleženemu kapitalu.'" To velja zlasti za spremembo pravil, kjer je še prav posebno važna obramba navadnih delničarjev. Pluralna pravicu se ni dovoljevala niti v pogledu manjšinskih pravic in na skupščini posameznih skupin delničarjev. Toda to pomeni, da je bila pluralna pravica dovoljena zlasti pri volitvah članov uprave in nadzorstvenega sveta, kar predstavlja itak glavni cilj finančnih skupin, ki si preskrbe delnice s taiko dragocenim privilegijem.'' Cesto se je v statutih določalo, da imajo take delnice sicer le en glas. za sklepanje o imenovanju članov uprave in nadzorstvenega sveta pa se njih glas poveča.'* Tudi klavzule o omejitvi ali prepovedi odsvojitve teh delnic so bile veljavne."> '^ Te klavzule so se splošno dovoljevale: Planitz, 1. c. 4'1: Hueck. Vorzugsaktien, 4'5:Horrwitz, Das Recht der Generalversammlungcn der Ag, 1915, 72, 24.7, 390; proti Frank-Fahle, 1. c. 65. " Proti Brodmann, Aktienrecht. 1928, k § 185 op. 4; k § 252 oip. 2c. " Staub-Pinner. Kommentar k §, 252; Lehmann-Ring, k § 252. '5 S t a ub - P i n n e r . k § 252 op. 11. '•Frank-Fahle, 1. c. 51; H u e c ik , 1. c. 57. " F r a n k - F a h 1 e , 1. C. 48, 49; H u e C k , 68. '8 Hueck, 1. C. 69; Planitz, 1. c. 57; Frank-Fahle, 1. c. 51; proti Fischer, Ag, 187; Cosack, Lehrbuch des Ilandelsrechts, 227; slednja dva menita, da velja pluralna pravica ali za vse primere ali pa sploh ne. '»Frank-Fahle, 1. c. so. 174 Osnovni problemi reforme delniškega prava. c)V francoskem pravu je praksa take actions a vote plural splošno pripuščala na osnovi čl. 34./3 code de comrnerce (nov. z zak. z dne 16. novembra 1903) in čl. 27 zak. z dne 24. julija 1867 (sur les societes),'"' vendar le za redne skupščine, nikakor ne za spremembo statutov na izrednih skupščinah. Francoska doktrina in judikatura priznavata poleg privilegiranega imovinskega položaja delničarjev tudi privilegij v oblikovanju družbine volje. V soglasju z nemško doktrino je možnost izvrševanja privilegija na rednih sikupščinah docela zadostna, da se doseže ci j delnic s pluralno pravico glasovanja. V rednih skupščinah se dejansko postavljajo in odstavljajo družbini organi ter se „vlada". Kar se tiče spremembe statutov, je vendar pravično, da so tudi vsi interesirani poklicani izraziti svoje mnenje in ga braniti preko glasovalne pravice. Ne glede na to večinsko mnenje so Tendar statuti tudi za izredne skupščine često dovoljevali pluralno pravico iglasovanja, kar pa je zakonodavec z zakonom od 1. maja 1950 (nov. čl. 31/2 zak. 1867) izirečno zabranil. Pluralna pravica glasovanja je bila dalje nedopustna v ustanovnih skupščinah in v d. d. z delavsko udeležbo (a participation ouvriere — zak. 26. aprila 1917). Ker je uporaba delnic s pluralnim glasom privedla do občutnih zlorab, jih je francoski zakonodavec prepovedal za bodoče z zakonom 26. aprila 1950 ter končno z zakonom 15. novembra 1953 ukinil tudi doslej obstoječe priviiegije pluralne pravice. Ne glede nato se v francoki literaturi neredko zasledi mnenje o obranitvi teh delnic kot učinkovitem sredstvu za očuvanje stabilnosti uprave v zvezi s poudarjanjem „i n-tuitusa p e rs on a e" kot glavnega načela osebnih družb tudi v kapitalskih družbah.'1 d) Tudi v Italiji je dopustnost teh delnic po prevladujočem mnenju*- nedvomna. Največkrat se glase na ime ter je njih prenos omejen v družbenih pravilih na pristanek upravnega sveta. Na osnovi čl. 164 („Le azioni devono essere di uguale valore, e oonferiscono ai loTO possessori egnali diritti, se non e stabilito diversamente nell'atto costitutivo, salvo pero ad ogni azionista il diritto di voto nelle assembloe generali) in čl. 87/10, 157 co. pa vendar ne moremo še zaključiti, da so te delnice tudi pravno dopustne, ;kajti pravica sodelovati pri oblikovanju kolektivne volje v sorazmerju s kapitalsko udeležbo je ena od onih n e -ščinah delniških družb neposredno na osnovi pri njih deponiranih ali v fiduciarno lastnino prepuščenih delnic, še češče pa na osnovi generalnih klavzul, vsebovanih v splošnih pogojih poslovanja, ki jih pooblaščajo za izvrševanje pravic iz deponiranih delnic, ali tudi posredno na ta način, da poverijo z zastopstvom druge (n. pr. člane uprave) na osnovi tkzv. cesije legitimacije (Legitimations-iibertragung, Legitimationsabtretung). Na ta način se banke pojavljajo na skupščinah ter sodelujejo pri odločanju in glasovanju delničarjev. Ta vpliv izvršujejo največkrat preko članov uprave kot svojih zaupnikov, in sicer brez rizika na osnovi delnic, ki jim stvarno sploh ne pripadajo ter izkoriščajo tako prisvojeno oblast za svoje interese, lahko tudi v opreiki z interesi delničarjev samih. Upravo družbe tvorijo neredko celo direktorji denarnih zavodov kot fiduciarnih lastnikov delnic ali detentorjev; na ta način si z lahkoto zasigurajo potrebno večino.*' a) V pogledu vpliva bank v delniških družbah sta doktrina in judikatura posameznih držav zavzemali različno stališče. V Nemčiji do novega delniškega zakona niso dvomili** o tem, da v tkzv. Bank- oz. De-potstimmrecht ni ničesar, kar bi bilo proti javnopravnim predpisom in morali. Zlasti so splošni pogoji poslovanja velikih nemških bank vsebovali generalno klavzulo*" o izvrševanju pravic iz deponirainih vrednostnih papirjev (delnic pač v prvi vjsti). Vpliv bank je dosegel tako stopnjo, da je bila eden najvažnejših problemov reforme delniškega 176 Osnovni problemi reforme delniškega prava. Nussbaum, Aktionar und Verwaltung, 1928, 21. Čl. 13 zakona od 1867: — „Sont punis----: Ceux qui, en se pre- sentant comme proprietaires d'actions ou de coupons d'actions qui ne leur appartiennent pas, ont cree frauduleusement une majorite factice dans une assemblee generale, sans prejudice de tous dommages interets. s'il-y-a lieu, envers la societe ou envers les tier«; ceux qui ont remis les actions pour en faire l'usage frauduleux." "2 La suppression des actions a vote plural et ses conisequences, Journal des societes, 1930, 481. " T h a 11 e r - P e r C e r o u, 1. c. 445. " Wieland, H, 226; J. v. Gierke, 11, 1941, 246. " T h a 11 e r - P e r C e r o u , 1. a 432. Schmey, Voting trusts. ZHR, 97, 249, 273. prava zlasti omejitev neomejenega pripiiščanja bank na skupščine delniških družb.^" Tudi v Italiji je judikatura neomejeno dovoljevala tak prenos pooblastila bankam (na osnovi čl. 160 co.). Ker je v francoskem pravu taka cesija legitimacije nemogoča,'''' so si banke pač na drug način skušale priboriti pristop na skupščine delniških družb ter vpliT lua upravne organe. Ker so v smislu čl. 27/1 zak. 1867. izrecno pripuščeni na skupščine le pravi mandatarji, se je razvil institut tkzv. blanko mandata. Banka pošlje svojim klientom-depozitarjem delnic v podpis pouvoirs en blanc v prid upravnega sveta. Ta pooblastila so stalna, toda vedno odpovedijiva. Na ta način so banke pridobile sredstvo, da vplivajo na družbe preko svojih zaupnikov-upravnih svetnikov. Zanimivo je, kako so si banke, ko ni bilo mogoče izvrševati v lastneni imenu glasovalne pravice na osnovi tujih delnic, pridobile na povsem drug način kot v nemškem pravu prav tako mogočen vpliv. D e c u g i s je upravičeno izrekel o upravi delniških dražb: „ils sont a la merci des banques".'^ Razvili so se celo ,,mandats permanents":^^ prepoved pluralne pravice glasovanja na izrednih skupščinah in pozneje tudi na rednih je še jMJvečalo vpliv bank, saj si je brez mandatnih glasov težko pridobiti potrebno večino. Cesijo legitimacije sta dosledno odklonili švicarska in nizozemska judikatura. 2. V našem pozitivnem pravu je pod vplivom nemškega prava brez nadaljnjega dopustna cesija legitimacije: vendar je v praksi prav redek pojav (prim. vendar § 44 deln. reg.). Splošni pogoji poslovanja naših bank običajno vsebujejo tudi tovrstne klavzule (prim. Splošni poslovni jogoji za promet med Ljubljansko kreditno banko in njenimi strankami, čl. 20: ako ne prejmemo pravočasno nasprotnega naloga, se smatramo pooblaščenim, da priglasimo za občne zbore vse vrste delnic naših komitentov, ki se nahajajo v shrambi pri nas ter da vršimo po našem najboljšem prepričanju glasovalno pravico za naše komitente brez vsakega jamstva za posledice). Kljub temu si banke na splošno preskrbe posebna pooblastila. IV. Tudi tkzv. sindikati delničarjev oz. do.govori, s katerimi se delničarji zavežejo, da bodo glaswali v določenem smislu, ali da sploh ne bodo glasovali (Stimmrechtsbindungsvertrage)^* so pravno dopustni. Toda sindikati prav tako neredko vrše pravo tiranijo bodisi proti družbenikom, ki so v sindikatu združeni, bodisi celo proti nevčlanjenim družbenikom. Le francoska judikatura je zavzela proti tkzv. synđicats de defense, syndikats de bloquage de titres^^ (ki jih teorija ne zavrača) odločno odklonilno stališče. Nasprotno imajo voting-trusti po amerikan-skem pravu celo tak pomen, da nadomeščajo naš nadzorstveni svet.''" Osnovni prolilemi reforme delniškega prava. 177 12 Pod krinko očuvanja stabilnosti uprave so brez učinkovitih protiukrepov zelo nevarna tudi druga sredstva za dosego privilegiranega položaja v družbi, in sicer zlasti tkzv. oligarhična klavzula (clause oli-garchicjne), ki se je najprvo pojavila v nizozemskem delniškem pravu. Obstoji v preizentacijski pravici privilegirane skupine delničarjev v pogledu imenovanja članov uprave in nadzorstvenega sveta. Toda tudi omejitev prenosnosti delnic ni nič manj nevarna. 13. Vpliv velikih delničarjev (finančnih .skupin in bank) je v večini primerov odločilen na skupščini, toda mnogokrat ne neposredno, ampak zgolj posredno preko upravnih organov, ki si na ta način pribore izjemen položaj v družbi. Dejansko je neredko skupščina docela odvisna od svojih lastnih upravnih (in nadzornih) organov. Ta;ka skupščina ne predstavlja delničarjev, ampak upravo. Člani uprave izvolijo sami sebe, izvolijo tudi lastne nadzorne organe, si predlože račune ter jih odobre, naravno si ne odreko razrešnice ter tudi nikdar ne odgovarjajo za ev. nepravilnosti v škodo delničarjev in družbinega podjetja. Bilanca je v skladu z njihovimi željami in nihče, razen njih samih ne pozna prave slike o družbinih poslih: skratka vedno gospodarji nad imovino družbe, ki jim je „zaupana", vodijo družbino podjetje v smislu svojih interesov. Njihovo delovanje je diktatorsko brez učinkovite kontrole ter odgovornosti. Družba jim je le sredstvo za hitro in lahko obogatitev. Glede upravnih organov se je amerikanski sodnik izrazil: „The >oard of directors and not the stockholders is the original and supreme authority",°* s tem je pač dobro označil njih pravi položaj proti delničarjem. N a d z o 1" n i organi, ki bi jim bila dolžnost, vestno čuvati nad poslovanjem upravnih organov, kaj so oni, v čem obstoji njihova funkcija v praktičnem življenju? Odvisni od uprave, saj jih je izvolila ista skupščinska večina na njen predlog (ali pa so oni postavili sebi udano upravo, kar je v našem pozitivnem pravu za nadzorstveni svet prav tako mogoče — § 37/2 akt. reg.), se omejuje na formalen podpis poročila uprave, ki ga često sestavijo le družbini nameščenci. Seveda je tudi mnogokrat v interesu uprave, da se izvolijo ljudje, ki nimajo potrebnih kvalifikacij za učinkovito kontrolo upravnega poslovanja. K temu je prišteti še praktično neodgovornost, kajti večkrat nadzorni organi niso imoviti ljudje, od katerih bi bilo mogoče pričakovati po- ^' G a r g a s, Die Reform des niederlandischen Aktienrechts, ZHR, 94, 89, 179; J, v. Gierke, H, 235. Po Kuncz, Les Problemes juridiques de la structure consti-tutionelle des societes anonvmes, Ann., 1938, 17. 178 Osnovni problemi reforme delniškega prava. vračila prizadete škode — odškodnine. Ni torej brez vsake osnove trditev, da so nadzorni organi poetali povsem nepotrebni družbini organi, ker so večji del nesposobni, da bi opravili učinkovito kontrolo — vsaj po današnjem stanju zakonodaje. Seveda teh navedenih pojavov ni vzeti na splošno, kajti italk je vse odvisno od večje ali manjše poštenosti ljudi, v našem primeru družbinih organov, in še tako rigorozne določbe zakona je prav lahko obiti. Zato je tudi za problem zaščite delničarjev in družbinega podjetja docela na mestu znani angleški izrek „Poštenost je najboljša politika" (Ho-nest ist the best policv). 14. V življenju delniške družbe .se je stvorila nova oblast, oblast oseb, ki jih zakon le malokdaj omenja, ki pa so sčasoma pridobile najvažnejšo vlogo. To so ravnatelji z generalnim ravnateljem na čelu.'*" Uprava se omejuje le na to, da daje direktive in kontrolira njihov^o delo. Ti so strokovnjaki in zaradi svoje trajne zaposlitve v družbi nem podjetju res temeljito poznajo vse njeno delo in celoten njen položaj. Zato si tudi z lahkoto pridobe celo iieomejen vpliv v družbi. Mnogokrat stoje za njimi veliki delničarji ali jih ban'ke kot detentorji delnic pooblaste za glasovanje na skupščini ter izvolijo oni sami člane uprave in nadzorstvenega sveta. Njih vpliv je tako narastel, da često prav tako kot upravni organi vrše sami zakonodajno, izvršilno in nadzorno oblast, (po Montesquieuju)," če primerjamo delniško družbo z državo. Nastopila je diktatura brez odgovornosti in učinkovite kontrole niti rizika, ki jo je razvilo življenje na kljub demokratični organizaciji, kakor si jo je zakonodavec zamislil. Struktura delniške družbe se je od prvih zakonov o delniški družbi v neprimernem poveča ji ju oblasti upravnih organov ter vodilnih nameščencev popolnoma spremenila ter povzročila naravno nezaupanje pri vlagateljih, malih kapitalistih. Ta diktatura je protivna končno tudi načelom s 1 xi ž b e n e pogodbe, na osnovi katere je poverjena i upravnim organom i ravnateljem funkcija v družbi oziroma njenem podjetju.""" 5» Škerl j, 71: Gaillard, op. c. 12. a) P r a v n a narava upravnih organov. 1. Dočim so v francoskem pravu upravni organi (administrateurs; čl. 22 zak. 1867: Les societes anonymes sont administrees par un ou plusieurs manda-taires a temps, revocables, salaries ou gratuits, pri,s parmis les a.ssocies; T h a 1 1 e r - P e r c e r o u , op. cit. 415; Pic, op. cit. 555) prav tako tudi Osnovni problemi reforme delniškega prava. 179 ]-2* V. Nujnost reforme delniškega prava. 15. Upravičeno lahlko delničarji prigovarjajo takemu nemogočemu položaju. Ali ni pravična njih zahteva, da dobijo nek pozitiven vpogled v poslovodstvo družbinega pod'-jetja oziroma na uporabo prihranjenega kapitala ter da se izključi prednost velikih delničarjev v njih škodo oziroma v škodo družbinega podjetja in postavijo upravi družbe v italijanskem (amiministratori; čl. 121 co: La societa anonima e ammi^ nistrata da uno o piu mandatari temporanei, rivocabili, soci o non soci) v mandatnem razmerju nasproti družbi, je pravna narava članoT v nemškem delniškopravnem sistemu zelo sporna. Vendar prevladuje mnenje, da gre za službeno pogodibo (Wieland, IT, 123; Mol i tor, Die Bestellung zum Vorstandsmitglied einer Ag. Sonderdr. ans Fest-echrift F. V. Ehrenberg, 1927, 20, 2i). Ta rešitev je najpravilnejša in v novejšem času močno z uspehom branjena. Za nemško pravo velja to pač le za primer, da je razmerje odplatno, drugače veljajo določbe o čistem pooblastilnem razmerju (L e h m a n n , Das Recht der Ag. II, 242; Fischer, op. cit. 218; J. v. Gierike, Handelsrecht, 1941,228; Staub-Pinner, Kommentar k g 231, n. 21). 2. Ker v našem pravu odplatnost ni bistveni znak službenega razmerja in je razlika med pooblastilno (§ 1002 odz.) in službeno po'-godlx) (§ 1152 odz.) le v naravi prevzetih poslov, člani uprave pa ne izvršujejo le upravnih poslov, gre za tipično kombinacijo službene in, pooblastilne pogodbe s prevladujočim značajem prve (§ 1151/11. odz.; Krek, Obligacijsko pravo-, 1957, 582 op. 5; P is ko, Lehrbuch, 399). Res je zastopstvo eden bistvenih elementov, toda celoten pravni položaj se bolj približuje službeni pogodbi, s katero se fizična oseba zaveže vršiti drugi fizični ali pravni osebi pretežno časovno ali generično določeno delo (Bajič, Delovno pravo, 1956, 135). Ta rešitev je gotovo bolj utemeljena ne glede na dvoumno besedilo čl. 241/1 Tz, ki govori o pooblastilu. Iz tega službenega razmerja slede za obe stranki pogodbene obveznosti delovnega prava, vendar za člane uprave nikakor ne veljajo določbe obrt. zakona, ampak le določbe odz., kajti spričo pomanjkanja izrecne določbe oz. posebne zakonske ureditve jih ne moremo smatrati za nameščence (upravni organi tudi niso vodilni nameščenci v smislu Uredbe o znižanju režijskih stroškov denarnih zavodov pod zaščito ter o znižanju režijskih stroškov gospodarskih podjetij z dne 25. novembra 1954 —i SI. N. 272/LXXI: SI. 1. 743, 745 —; pač pa omenja prva uredba — čl. 1/5, čl. 2/1 —¦ člane „upravnoga in nadzornega odbora denarnega zavoda" poleg vodilnih nameščencev), ne glede na to, da upravni organi zavzemajo v delniški družbi bolj položaj pri n cipala nasproti običnim in tudi vodilnim nameščencem družbinega podjetja. Kolikor torej zakon in družbina pravila ne urejajo njihovega pravnega razmerja, veljajo določbe državljansikega zakonika, kar je tudi splošno stališče doktrine in judikature. (Pisko 399; vse navedeno velja tudi za nadzorne organe — člane nadžorsivenega sveta in revizorje. O vseh najrazličnejših teorijah o naravi razmerja med člani uprave in nadzorstvenega sveta ter delniško družbo gl. Mirko-vić. Priroda odnosa koji vezuju organe za zajednicu kojoj pripadaju. Arhiv za pravne i društvene nauke, 1956 kuj. 49, 341, 434; knj. 50, 31). b) Pravna narava ravnateljev. Ravnatelji z generalnim ravnateljem spadajo med vodilne nameščence, ki jih poznata omenjeni 180 Osnovni problemi reforme delniškega prava. določene meje zvezane z učinkovito kontrolo in odgovornostjo? Ali ni pravična njih zahteva, da se novi fevdalizem v obliki denarnih fidejkomisov, ki se je v koncentriranih delniških družbah (koncernih, sindikatih) še občutno stopnjeval s posledico, da je tip neodvisnih, konkurenčnih delniških družb v korist celotnega narodnega gospodarstva, vedno redkejši, ukine ter povrne delničarjem njih enakost v smislu prave zamisli d. d.? In končno, ali ni v interesu zdravega narodnega gospodarslva, da se delniška družba povrne svojemu pravemu namenu, ter preprečijo zlorabe, ki izpodkopavajo zaupanje delničarjev in pri bankah tudi vlagateljev v vodstvo podjetij? Ob nedvoumni ugotovitvi, da si moderne države ne moremo predstavljati brez gosipodarsikih podjetij, organiziranih v obliki delniških družb, nastane torej za zakonodavca dve uredbi. Čl. 6 prve uredbe se sklicuje na čl. 61 uredbe o zaščiti denarnih zavodov in njihovih upnikov z dne 23. novembra 1954', ki določa, da so vodilni nameščenci tisti, ki jim je, ne glede na službeni naziv (n. pr. direktor, disiponent) poverjeno vodstvo vseh družl>»,»nih poslov ali posameznih vrst ali podružnic denarnega zavoda. Prav tako določa čl. 15 druge uredbe, da je vodilni nameščenec tisti, ki mu je poverjeno vodstvo vseh poslov ali poedinih vrst ali podružnic podjetja. Nasproti ostalim nameščencem in delavcem so tudi vodilni nameščenci dejansko v položaju principala, ker opravljajo njegove funkcije. Ravnatelja postavlja sama skupščina ali še večkrat sama uprava. Za njih službeno razmerje veljajo posebej doloabe §§ 324- si. o.br. z., zlasti tudi § 333 o odpravnini, kajti zaupano jim je opravljanje višjih trgovskih ali višjih tehniških poslov — poleg že omenjenih uredb. (Glede vodilnih nameščencev gl. B a j i č — Delovno pravo, 79, 82 in Delovnopravni zbornik, VII, 256; VIII, 265, 268). "1 Dejansko vodstvo podjetja delniške družbe je v vseh državah v rokah ravnateljev, zlasti generalnega ravnatelja, ki je često obenem predsednik ali kak drug član upravnega sveta. V Italiji se imenuje amministratore delegato ali direttore generale: prim. Vivante, op. cit. II, n. 550, 552—555; S op rano, Trattato, II, 661. V Franciji admi-nistrateur deleguć, če je obenem član upravnega sveta ali directeur, directeur general, seoretaire general, agent general, če to ni — čl. 22 zak. 1867. Oba sta nasproti družbi v mandatnem razmerju, dočim je directeur technique, ki se približuje običnemu nameščencu ter je imenovan od uprave, v službenem razmerju: — Pic, IT, 589, 598, tudi 572 —. Ce je tudi administrateur deleguć potem je i v mandatnem i v službenem razmerju — iPic, Supplement, 1950, 32: Thaller-Per-cerou. I, 418: II o u p i n - Bos v i e u x , Traite general des societes civiles et oommerciales, 1928, II, n. 855, 857; Gontier, Le directeur et l'administrateur delegue dans la societe anonyme. 1911. V angleškem pravu imajo funkcijo ravnateljev tkzv. managing directors, če so obenem člani upravnega sveta (board of directors) ali managers, če to niso. Smith, A summarv of the law of oompanies, 1929, 155: Curti. Die eni?lische Ag. nach iieuem Recht, 1929, 51; Ardigo, I^ societa per azioni nel diritto infflese. 1959, 260. Slično je stanje v švicarskem pravu — Goldschmidt, Grundfragen des neuen schweiz. Aktienrechts, 1937. 105 si. Osnovni |)roblemi reforme delniškega prava. 181 „11 faul par une efficace i>esee siur les faits et par une opportuiie correction des theories legales mettre fin au divorce entre le fait et le droit" — Gaillard, op. cit, 15. neizogibna dolžnost, poseči v tok življenja ter s-praviti v harmonijo pravne norme ter potrebe živi jenja.""^ Jasno je, da mora slediti od blizu dogajanjem gospodarskega življenja ter smatrati spremembe kot nujne. Ne sme zatajiti dejstva, da obstoji nasprotje med zakonom in dejanskim stanjem, ampak mora vedeti in voditi račun o naravnem značaju gospodarskega razvoja, ki v namenu, da se zasigura stabilnost uprave in poslov podjetja, skuša odstraniti mase delničarjev, ki plačajo samo svoj podpisani znesek denarja, ne kažejo pa prav nikakega zanimanja za družbino dejavnost. Ne zadostuje torej le upoštevanje padca prestiža akcije, ampak zlasti tudi potrebe podjetja po stabilnosti uprave, kajti dobrobit delničarjev in druž