Bojan Macuh





	POČITNIŠKA PUSTOLOVŠČINA





	Založba BoMa

	Murska Sobota





	HITRO, NAPETO, POČITNIŠKO





	Bojan Macuh, učitelj, ravnatelj, predavatelj, pesnik, ribič …

	je spet napisal žanrsko zgodbo o mulcih (in dveh »mulah«) med počitnicami.

	Gotovo je z duhovito pripombo pod naslovom, da gre kar za kriminalni roman, hotel reči, da je materiala za »cel roman«, a sam je napisal kratko mladinsko zgodbo na štiridesetih straneh. (A ravno prav dolgo, da se bo brala.) Romani imajo namreč raje 400 strani kot 40. Šolarji navadno nimajo potrpljenja, da bi brali 400 strani, Macuh pa tudi ne, da bi jih spisal. Se mu preveč mudi.

	Vse je napisano hitro in napeto, skoraj hlastno. Kot v ameriških nadaljevankah.

	Se skoraj prehiteva teh 23 sekvenc, kakor se v filmu reče poglavju. V kriminalni zgodbi s črnimi beemweji in passati, s škatlami droge, trupli v noči, mafijci in mulci, ki nehote vse to vidijo in se potem grejo »policiste«. Pravzaprav prva vidijo dekleta. Vendar mulci delujejo le do neke točke, potem stvari prevzamejo »organi države«, kakor je prav.

	Ja, res, vse je tu: umor, droga, morilci, »propadli« policist, ki doživi spreobrnjenje, sodna obravnava, zapor … So glavni akterji in so stranske osebe.

	Vsi so skicirani, a z dušo in srcem pred nami … No, le tisti pravi mafijci so samo črno negativni. Saj drugače ne bilo kriminalke.

	Kljub temu pa to ni prazna in rutinska knjiga. Je hlastna kot otroštvo, ki hoče odrasti! Je čustvena kot mladostna ljubezen. Je napeta, saj gre za kriminalko. In je etična. In je happy end, čeravno je en fant zelo osamljen …

	Ne, ni osamljen, četudi nima mame in je oče v zaporu, ima namreč Sanjo.

	Kot se za pravo kriminalko spodobi, na koncu zmaga pravica. Ne, ni res, na koncu zmagata srce in ljubezen, ne le Sanjina, tudi očetova in tudi sinova …



	Preberite to knjigo »roman«. Ne bo trajalo dolgo, ne boste se mučili, a boste lepo poplačani!





	 Tone Partljič





UVOD



	Najlepši čas za otroke – počitnice. Razigranost in dobra volja, dolgo spanje in druženje. Nikoli ničesar ne zmanjka, vedno je vsega premalo. Vmes pa se toliko dogaja. Doma, v naravi, med prijatelji …



	Čas je potrebno koristno izrabiti. Kot pravijo, »prijetno s koristnim«. Največkrat je res tako. Potem pa se zgodi kaj nepričakovanega. Žalostnega. Zastrašujočega.



	Ne, napaka. To ni pet prijateljev ali kaj podobnega. To je čisto povprečna skupina mladih, iz različnih družin in različnih koncev Maribora. Šolarji, takšni, ki bodo jeseni še »gulili šolske klopi«, in takšni, ki jih bodo po devetih letih, končno ali žal, zapustili. Drži.

	Pa naj bodo te počitniške dogodivščine namenjene vsem mladim in njihovim staršem. Ju-hu-hu …





	 	poglavje





	POČITNICE





	… počitnice so tu. Nepopisno veselje. Torbe so končale v kotu kot že tolikokrat, mulci pa so že delali prve načrte, kako preživeti dneve, ki so pred njimi.

	»Delajmo, kmalu odidemo na morje!« se kremži Jure, saj se zaveda, kaj vse bo zamudil, ko ga ne bo doma.

	Samo je boljše volje: »Super, mi pa letos nikamor. Kriza v hiši. Tako in drugače.« Povesi pogled.

	Seveda ne manjka Rok s svojo pripombo: »Le kje hodi Tina? Je obljubila, da pride točno na prvi sestanek.«

	Od daleč zagledajo Tino, ki neutrudno poganja pedale, da ne bi preveč zamudila. Vsa zasopihana se izgovarja: »Babica je na vsak način hotela izvedeti, ali gre ravnatelj v pokoj. Sta bila sošolca (hodila sta v isto šolo – sošolci hodijo v isti razred), le da babi pozablja, da je bil on v 1., ona pa v 7. razredu.«

	»Blaža tudi še ni,« se nasmehne Tina, »morda pa prideta skupaj s Sanjo. To bo še vroče to poletje.« In res ju zagledajo. Prihajata izza vogala, z roko v roki.

	»Lubček in lubica,« se hihita Samo, medtem pa ga Tina s komolcem, da ja naj bo tiho in naj se obnaša svojim letom primerno.

	»No, pa smo tukaj,« pametuje Blaž, Sanja pa se samo sramežljivo nasmehne, čeprav ni nič novega, da sta par že nekaj časa.

	Sedejo pod staro jablano, ki ima že prve nastavke majhnih jabolčk. Čeprav še zeleni sadeži, že kažejo svojo sladkobo. »Gotovo ne bodo dolgo na drevesu, če se bomo mi zbirali pod njim,« pravi Rok.

	»Konec koncev pa: jabolka so zato, da se pojedo,« končno spregovori Tina in vsi se prešerno zakrohotajo.





	poglavje





	DRUŠČINA SE PREDSTAVI





	Tale naša pisana druščina potrebuje opis, drugače njihove zgode in nezgode sploh niso zanimive. Vse so namreč povezane z njimi samimi, skupaj povezane pa v zgodbo, ki vam jo želim povedati. Pa še pridemo do tega. Torej, mulci in mulčice. Učenci čisto običajne slovenske osnovne šole. Vaške. »Tamkaj se veliko dogaja,« pravijo.



	Rok je učenec 7. razreda. Karateist, zeleni pas. Priljubljen med sošolci. »Mozoljčke si pušča,« se radi pošalijo na njegov račun. Drugače pa pripravljen pomagati. Vedno. No, skoraj vedno.



	Jure je prav tako sedmošolec. Suhcen, brez prave moči, bi lahko rekel. A samo na videz. Drugače močan. Pri matematiki, fiziki. »Piflar, piflar,« se večkrat sliši za njim, saj običajno kar strelja kot iz topa. Odgovore, namreč.



	Sanja je zasanjano dekle iz 8. razreda. Kar pravo ime ima. Postaja ženska. »Ja, no. Nekaj malega se ji že vidi izpod majčke,« je nekega dne komentiral Rok njene hribčke, ki zgovorno govorijo o tem, da punca odrašča. Violina je njena ljubezen. Vsaj zaenkrat še vedno prva, razen Blaža. (Poleg Blaža zaenkrat še vedno prva.) Kaže pa jih več kot trinajst. In fantje radi pogledajo za njo. Takrat, ko ni Blaža zraven, seveda, drugače raje ne.



	Samo je tudi osmošolec. Tudi on, skupaj z Rokom, od začetka pri karate klubu Shokotan (Shotokan). »Daj, gibaj se malo,« mu non stop prigovarja njegova starejša sestra Jasna, saj kaže navzven več kilogramov, kot jih v resnici ima. »To ni debelost, trapa. To je nabitost,« se rad pohvali. Kaj je nabitost? Tako, mišice in podobno.



	Blaž je edini devetošolec, ki pa se z »mlajšimi« druži zaradi posebne energije, ki preveva to njihovo druščino. Predvsem Sanjo. Drugače pa je čisto O. K. fant. »Ne na veter,« se rad pošali na njegov račun oče Martin, »da ti tega puha ne odnese izpod nosa« in se hudomušno smeje. »Pusti ga, saj vidiš, da mu je nerodno,« pravi babica, »odrašča, ne?« Njegova večna zagovornica. Edini je, ki vidi sebe nekoč v svetu biznisa. Spozna se na neke malenkosti, pa jih potem vedno in znova skuša deliti med svoje prijatelje. Problem v družini je njegov oče. Eni govorijo, da se je družil z »mariborskim podzemljem«. Hitro je ostal brez žene Darke, Blaževe mame. Mlada je umrla.



	Tina je bolj moški tip, pravijo prijatelji. Vsaj zaenkrat bo res držalo. S fanti je večkrat na nogometnem igrišču. »Naša Tinkara pa je tolk pridna,« se vedno in znova hvali njena mama, ko pride zjutraj v trgovino. »Res da je šele v osmem razredu, a kmalu bo šla v gimnazijo.« Tinkara ji pravi samo mama, ostalim se zdi to malce otročje. Tini je pač vseeno.





	poglavje





	LE KAJ BOMO POČELI?





	Naši mulci in dve mulčki so resnično nestrpno čakali počitnic. Vsi so bili uspešni v šoli. Samo Rok je imel nekaj težav z angleščino, pa še za to je bila kriva učiteljica. »I love you pa je ja dovolj za štirico,« ji je rekel, ona pa njemu, da se bo moral še potruditi, če jo bo želel imeti. V naslednjem šolskem letu, seveda. In mu je zaključila tri.

	»Zdaj, ko ni več zaključnega učenega uspeha, tudi to ni več tako pomembno,» je nekoč rekel (komentiral) njegov oče.

	Takole v krogu sedijo pod to staro jablano in modrujejo. Vsi bi radi vse povedali naenkrat, a jih Tina vseeno spomni: »Kam divjate? Cela dva meseca časa imamo, razen Roka (prej je rečeno, da gre Jure na morje),« in se zahihita.

	»Ja, mamin sinko mora pa z očijem in mamico na morje,« se ponorčuje Blaž, ga potegne po glavi in mu zmrši lase. Rok se umakne, malo nejevoljen, vendar doda: »Zato pa ne klobasajte neumnosti. Dogovorimo se raje, kaj in kako bomo delali, da bo čas počasi tekel in bo čim bolj zanimivo.«

	Kimajo in se strinjajo z njim. Sanja se praska po glavi in razmišlja. Ko se želi oglasiti, jo prehiti Tina: »Glasba, šport, ljubezen, da ne bo kdo jezen.« Smeh. Na ves glas.

	»Tole rimanje je značilno za pametnjakoviče in zaljubljence,« pravi Rok, Blaž pa se vmeša, ker ne more ostati nem. Že zaradi Sanje je potrebno kaj dodati. »Pametno, Tina, pametno,« zveni malo vzvišeno, ker je za pet mesecev, nekaj dni, ur in minut starejši od ostalih osmošolcev. »Kaj bomo delali? Dajmo, ima kdo kak pameten predlog? Na dan z besedo.«

	Pa se zopet začnejo praskati, gledati naokoli in izgledajo full pametno, saj razmišljajo o tem, o čemer sploh ni treba razmišljati.

	»Res ste bizgeci,« se oglasi Sanja, »kaj je tukaj potrebno razmišljati? Živeli bomo iz dneva v dan, uživali, če pa se bo vmes zgodilo še kaj norega, bo tolk bolj zanimivo.« In vsi kimajo in se strinjajo z njo in jo trepljajo. Rok jo celo želi poljubiti, pa se mu izmakne, rekoč: »Otrok, umiri živce. Skuliraj se. Da te ne bo kap.« Pa zopet smeh do neba. Blaž pa le nemo opazuje, malce jezno izpod obrvi.

	Sanja in Blaž sedita objeta, ostali tako, bolj vsak zase. Pa pravi Samo: »Sedimo kot tujci. Če smo neka druščina, je treba biti kot celota. Vsi za enega, eden za vse.«

	 Jure zaploska: »Bravo, tebe pa je karate veliko naučil. Ekipa. Ja, no, saj sploh ni tako neumno. Prijatelji smo. Kot Pet prijateljev, saj ste gledali.« Pa se mu le nasmehnejo.

	»Kaj si takšen otrok,« doda Blaž,« kakšnih pet prijateljev. Prvič nas je šest. Drugič pa, saj se pri nas sploh nič ne dogaja, kar bi lahko bilo podobno čemu iz filma ali knjige.«

	Kimajo. »Kaj pa naj se zgodi v naši Jezdarski?« Tako se imenuje ulica. »Nekaj huliganov imamo, drži. Tudi pijejo radi, pa kdaj kakšno travo pokadijo. To pa je tudi vse,« ugotavlja Tina.

	»Ni akcije, res ne. Puščoba v Mariboru. Treba bo narediti načrt, kaj bomo delali, da ne bomo ubijali časa v prazno. Škoda ga je. Počitnice bodo mimo, mi pa bomo brez prave akcije,« ugotavlja Jure. In vsi se strinjajo z njim.

	»Jutri se dobimo v Betnavskem gozdu, recite uro,« predlaga Blaž, »meni ustreza ob enajstih, prej ne morem. Moram se naspati, saj so se počitnice šele začele.«

	Sanja pokima, Tina prav tako. Samo pravi O. K., Jure skomigne, češ meni je vseeno, a doda: »Nikar ne pozabite. Če tri dni odhajamo na morje.« Smeh in krohot.

	»Ja, Jurček, se bomo potrudili, da boš vsaj malo zraven,« pravi Rok in nadaljuje: »Jaz sem za.«

	Dogovor je sklenjen. Pozdrav. Aja, sem pozabil povedat, da ima mularija svoj pozdrav ob prihodu in odhodu. Stopijo v krog, dajo roko na roko, vseh šest, in vzklik: »Akcija!«

	Odidejo domov.





4. poglavje





	BETNAVSKI GOZD





	No, Betnavskega gozda ne poznate vsi, vsaj tisti ne, ki ne prihajate iz »totega Maribora«. To je tam ob »Ljubljanski«, blizu dvorca, kjer stoji tudi velik križ, ker je pred leti ta kraj počastil s svojim obiskom sam papež. Zato se mularija rada pošali s tisto znano »papež ma vas rad«, ko debatira o čem neumnem. Tudi Blaž je svoji Sanji enkrat rekel: »Blaž ma te rad,« pa mu je zamerila, ker je vedela, da se norčuje.

	Ker druščina prihaja na srečanja s kolesi, kar je tudi najbolj primerno prevozno sredstvo v času počitnic, seveda na začetku, če ni prevroče, vedno preizkusijo kolesarsko stezo, ki se vije skozi gozd. Nekaj krogov, akrobacij, pa ja, tudi padcev, potem pa se umirijo in čas je za dogovore. Zdaj, ko so jim zgradili adrenalinski park, pa je gneča neznosna. No, to naših junakov ne zanima preveč. Bolj so za samostojne dogodivščine.

	»Madona, danes pa je soparno,« stoka Blaž, medtem ko se zlekne na travo ob gozdu.

	Sanja prisloni kolo k Blaževemu, odvrže jopico in se v ležečem položaju z glavo nasloni na Blažev trebuh: »Kako prija.« Tina se nasloni na Sanjine pokrčene noge. In uživa.

	Jure že zliva vase vodo in stoka: »Nam je tega treba? Zakaj se gonimo kot nori po tej šumi?«

	Sanji teče pot ne samo po čelu in vratu, na majici se ji pozna, kako je mokra. In jezna: »Ne grem se več. Vedno me prisilite, da se močim z vami. Pa dobro veste, da mi ni do divjanja!«

	Samo in Rok se zlekneta v travo. Samo si utrga bilko, jo vtakne v usta, Rok pa v ležečem položaju in dvignjenih nog strmi v zrak in globoko diha: »To je življenje. Komaj sem čakal, da …« Samo ga prekine: »Ne fantaziraj, stari. Škoduje ti.«

	Pa se zopet smejejo, čeprav zadihani in utrujeni, veseli, da so skupaj. Ura je pol dvanajstih. So se kar držali dogovora. Za srečanje, na katera običajno vedno kdo zamudi, potem pa izgovori: »Mama je rekla, ata me ni pustil, brat je tečnaril …«

	»No, mularija, kaj ste pripravili za danes? Na dan z besedo. Najboljši predlog za lumparijo dneva bomo nagradili z možnostjo, da tisti, katerega predlog bo sprejet, vodi današnje druženje!« Vidi se, da je Blaž res najstarejši. Drugače razmišlja, po drugi strani pa se spozna na te stvari, saj ja gre v srednjo šolo.

	»Predsednik šolskega parlamenta, se sliši. Nekaj pa si se vseeno naučil,« se norčuje Tina in mu mrši lase. Blaž ni zadovoljen: »Pa vi predlagajte kaj pametnejšega.«

	»Ne. Mislim, da predlog ni slab. Sprejmemo?« sprašuje druščino Rok. Pokimajo. »Pa začnimo,« nadaljuje, »prvi daje predlog Jure. Najmlajši, najprej nas zapuščaš in naj bo po tvoje za začetek.«

	Jure, malo zmeden, pa še nerodno mu je, jecljaje: »Mene ste našli? Saj veste, da nimam nič pripravljenega. Mislil sem samo, da bi morda, ko se malo stemni, šli nad breskve k Mlakarjevim. Sem si jih ogledal. Lepe in gotovo sočne. No, saj meni je vseeno, samo predlagal sem, da ne boste rekli, da nimam idej.«

	»Predlog sploh ni slab,« pravi Rok, »le, ko sem se peljal včeraj mimo, je nekaj migalo pod drevesi. In ne boste verjeli. Videl sem kužka. Čisto pravega kraškega ovčarja.«

	Ostali pa v smeh, kajti ve se, da je Jure spregledal to »malenkost«, ki jim bi prav gotovo preprečila pogled na breskve, kaj šele sladkanje z njimi.

	»Jaz pa sem mislila …« se oglasi Sanja.

	»Sem mislil, da si sanjala,« se pošali Samo.

	Sanja razočarana povesi glavo, Blaž pa kritično: »Res si tele, Samo. Zakaj pa ravno Sanja ne bi mogla imeti kakšnega pametnega predloga za popoldansko uživanje, če ga že ti nikoli nimaš!«

	Samo zardi in skomigne: »Kaj pa morem, če mi nič pametnega ne pade v glavo.«

	Blaž namigne Sanji in ta jim ponosno, ker se je Blaž potegnil zanjo, zaupa:

	»Povem vam, da sem v nedeljo pri Novakovih nekaj slišala in še več, videla, kar verjetno ne bi smela.« In vsi so nastavili ušesa.

	Tina pa ne reče nič.





	poglavje





	SANJINA ZGODBA





	»Proti večeru je bilo. Naenkrat se pred hišo ustavita dva črna avtomobila. BMW in passat,« razlaga Sanja.

	»Kakšna poznavalka avtomobilov,« se pošali Jure.

	»Daj, no. Misliš, da samo ti poznaš avte? Tudi moj oče vozi passata. Službeno. Pol bom pa ja vedela. Važno je to, da so iz avtomobilov stopili štirje moški. Vem, da Novakov Frenk ni ravno nedolžen, saj tudi on vozi BMW-ja. Ga poznate, ne?«

	Nekateri odkimajo, drugi prikimajo. Ker niso vsi iz iste ulice, je normalno, da tudi vsi ne poznajo sosedov, s katerimi živijo drugi.

	»In?« vpraša Blaž.

	»Frenk jih je sprejel v hišo. Zgleda, da ta starih ni bilo doma. Kar nekaj časa jih ni bilo ven. Potem pa pridejo skozi garažna vrata. Trije, ki so prišli, in Frenk nesejo vsak po eno leseno škatlo, četrti pa je odprl prtljažnike avtomobilov,« pripoveduje Sanja.

	»Malo preveč gledaš televizijo,« se norčuje Tina. Samo pa ji pokaže, naj bo tiho, Blaž pa nakaže, naj nadaljuje.

	 Postaja namreč zanimivo. Kaj zanimivo, napeto. Po očeh se jim vidi. Na veliko buljijo v Sanjo. Škatle! Le kaj je v njih? In to pri Frenku, ki je znan po tem, da imajo doma vsega v izobilju. On pa stalen gost preiskovalnih zaporov. Pa mu nič ne najdejo. Ker je Novakov? Oče poslovnež, mama zaposlena na davčni. No, naši nadebudneži še niso tako razumni, da bi vse to vedeli, a nekaj se jim vseeno »sveti«.

	»Pa so škatle naložili v prtljažnik. Frenku je eden od onih štirih v roke dal neko pismo. Nisem točno videla, kaj je bilo,« spet pove Sanja.

	»Ljubezensko že ni bilo,« se zasmeje Samo, »ali pa so v škatlah nesli ženske,« se hihita. Ostali pa ostanejo resni. In hitro se zresni tudi sam.

	»Tole postaja zanimivo. A kaj bomo mi pri vsem tem?« se sprašuje Blaž, »to se nas ne tiče. Mi nimamo nič s tem. Sanja pa ima tako in tako velikokrat privide. Jaz tega ne bom več poslušal.« Sanja ga hudo pogleda. »Pa ravno on meni,« si reče sama zase.

	Naj spomnim, zakaj Blažu zgodba najverjetneje ni bila všeč. Doma pozna podobne polomije. Njegov oče, no, pa saj to smo že.

	Rok se vključi: »Daj no, Blaž. Zakaj pa ne, saj je tole prav zanimivo. Sanja je videla, povedala. Res je, mi se lahko le pogovarjamo. Sploh pa, kdo pa pravi, da je tudi kaj narobe s tem, kar je videla.«

	»Prav imaš,« pravi Jure, »kaj nas to briga. Najdimo si kaj bolj razburljivega.«

	»Če pa tole ni dovolj razburljivo, kar je povedala Sanja, pa ne vem, kaj bi lahko bilo,« se strinja Tina, čeprav jo Blaž malo postrani gleda.

	»Mene pa vleče, da bi vedela, kaj so nosili v tistih škatlah. Tak filmsko je bilo vse skupaj slišat,« doda Tina.

	Blaž skomigne in pravi: »Kaj neki naj bi bilo? Že imajo kakšen biznis. Odrasli se vsi s tem ukvarjajo.«

	Jure in Samo se spogledata, tudi Rok, Sanja in Tina. Poznajo namreč zgodbo Blaževega očeta.

	»Povem vam, da takšnih zgodbic ne bom poslušal. Vi pa, kakor želite. Ko se boste spomnili česa bolj zanimivega, me pokličite!« užaljeno, kaj užaljeno, razjarjeno pribije Blaž.

	Jezno plane do kolesa, skoči nanj in oddivja.

	»Kaj mu pa je?« zanima Sanjo, »niti lubčka v slovo. Haaalo!«

	»Tip je res pravi frajer, ni kaj,« se prime za glavo Tina, saj ne more verjeti, kar je videla in slišala.

	»Prijatelji, vsi dobro vemo, da ga je Sanjina pripoved razburila zaradi njegovega očeta. Morda ne bi smela,« pravi Rok.

	»Res nisem hotela, a saj ste rekli, naj vsakdo pove, kaj mu pade na pamet. Pa sem. Zdaj pa tak halo okrog tega,« je žalostna Sanja.

	Jure je tiho, Samo pa pravi: »Čuj, Sanja. Malo še pokukaj skozi okno, če bo kaj takega. Pa nam povej. Meni se zdi …« Samo pa ga prekine:

	»Kaj se ti zdi? Da so švercarji? Nehaj s tem. Mi ne moremo nič. Pustimo vse skupaj, kot da se ni nič zgodilo. Me ne zanima.«

	»Jaz pa bi vseeno še malo počakal. Mogoče pa je kaj vznemirljivega. Kdo bi vedel. In bral sem, da policija ...« ne dokonča Rok.

	»Nehaj, ti pa policija,« ga prekine Sanja, »samo videla sem in to je to. Saj sploh ni bilo nič takega. Me je pa vseeno malo strah. So naši sosedje. Pa ti črni avti, pa tipi, pa …«

	»O. K., mislim, da bo danes dovolj zame. Domov moram,« pravi Jure.

	»Jaz tudi, pa jaz in jaz …« dodajo ostali.

	»Se slišimo in vidimo jutri. Dijo!« pozdravijo, zajahajo svoje jeklene konjičke in oddrvijo vsak na svoj konec.



	Ja, Sanja jih je res vznemirila. Pripoved je sedla na pravo mesto. Le kaj se skriva za vsem tem? Bo naša druščina raziskovala ali se bo odločila poletje preživeti bolj sproščeno in lagodno?





	poglavje





	BLAŽ ZAPUSTI KLAPO





	»Sem razmišljal o Frenku,« pravi Blaž, ko se naslednjega dne ponovno zberejo ob igrišču pri šoli, »ta tip je lahko nevaren. Pa še s takimi se druži, da je bolje, da na vse skupaj pozabimo.«

	Sanja preudarno: »Sem samo povedala, kaj sem videla. Nič drugega. Kdo pa pravi, da moramo kaj raziskovati. To nas ne briga. Počitnice imamo, ne?«

	»Raziskovati res ni treba,« pravi Jure, »lahko pa spremljamo dogajanje.« Tinin porogljiv smeh pove, da se najmlajši od njih pač enostavno najbolj pametno oglaša.

	»Lahko pa je kaj,« modruje Sanja, a jo Blaž prekine: »Dosti o teh neumnostih. Jaz se ne grem, pa pika!«

	Samo pa ne more biti tiho: »Kaj te muči, Blaž? Tole je tebi znano, kaj?« Blaž plane proti njemu, zavalita se po tleh, ostali pa ju že skušajo spraviti narazen.

	»Prasec!« je jezen Blaž, »sem vedel, da boste takoj vse skupaj začeli povezovati. Sem rekel, da se ne grem tega. Greva, Sanja!« A ona kot vkopana. Ne premakne se.

	»Pa nič, če nočeš. A potem pozabi na naju. Saj se mi je zdelo, da ti vse skupaj postaja tečno. Pa ostani z njimi, otroci, če ti je tak boljše!« pljune v znak in se skobaca na kolo.

	»Blaž, počakaj, saj ti nihče nič noče. Samo je samo mislil …«

	»Nima kaj misliti. Moj stari je tak, kakršen je, a je moj stari. Nihče ne bo govoril čezenj. Pa čeprav bom zaradi tega ob tebe (pogleda Sanjo) (tule bi dala ležeče zato, ker ni del govora, ampak je komentar avtorja) in nismo več frendi!« Pokadi se izpod kolesa, saj je z jezo obrnil na mestu, da se je leš dvignil okoli njega, in oddivjal v neznano.

	»Tega ti je bilo treba?« skoraj jokajoče reče Sanja Samu, »si moral o njegovem fotru. Kaj nas to briga!« In potiho zaihti.

	»Saj se bo vrnil,« reče Tina, »če te ima rad, če pa ne, boljše da ga ni.«

	Jure je tiho, Rok pa kot da ga ni. Gleda v tla. Nekaj trenutkov ne najdejo besed, nato pa se Sanja vseeno pomiri: »Kaj pa, če je vse res? In so kriminalci. V naši ulici. Morali bi komu povedati, zaupati, saj se nikoli ne ve.«

	»Kaj pa naj?« sprašuje Jure.

	»Ne vem, malo jih popazimo. Pa potem povem Blažu, mogoče bo razumel, da ni bilo nič namerno. Le splet okoliščin. Tale Frenk pa je pravi mafijozo, tak da veste. Naša dva se doma veliko pogovarjata in slišim. Baje je bil zaprt!«

	»Moja mama pa je rekla,« se oglasi Jure, »da je celo narkoman.«

	Spogledajo se. »To bi pa res znalo biti nevarno,« reče Samo, »ker je tudi Blažev oče bil zaprt zaradi prekupčevanja z drogo.«

	»Zato pa je Blaž popenil,« se oglasi Tina, »morda pa kaj ve.«

	»Ah, daj no, Tina, fantaziraš,» je jezna Sanja, »Blaž nima nič s tem. Dober je. Pa še rada ga imam.« In ponovno potiho zaihti.

	»Veste kaj,« sprašuje Jure, »kaj ko bi se dobili jutri pri Sanji? Kot sošolci, malo karte, pa to.«

	»Otrok,« reče Samo.

	»Pusti ga, da pove do konca,« je jezna Tina, »povej, Jure.«

	»Pa bi malo špegali preko ograje. Lahko se bo pa kaj zgodilo, če že dogaja.« In vsi so za. Prepričani, da se Blaž vrne mednje, vsekakor pa jih čaka divje, kaj divje, nevarno, avanturistično poletje.

	Samo v hrbet se jih še vidi do križišča z Besednjakovo, pa jih ni več.





	poglavje





	OPAZOVANJE SKRIVNOSTNEŽEV





	»Daj, ne prerivaj se,« je jezna Sanja, ko Samo rine preko nje na dvorišču, ki meji na sosedovo. Ja, prav ste ugotovili. Na Frenkovo hišo. No, saj ni njegova. Tamkaj samo živi s starši. Čeprav jih ima že krepko čez trideset, je še vedno doma.

	»Pa dobro, kaj si tečna! Tudi mene zanima, če se kaj dogaja,« se šopiri Samo.

	Tina doda: »Naj pogleda eden in če bo kaj zanimivega, se bomo vsi malo zvrstili. Prav?«

	»O. K., jaz bom naslednji,« reče Jure, a ga Rok porine, rekoč: »Daj, skuliraj se, stari. Po vrsti. Končno pa, saj se nič ne dogaja. Kam se pa drenjate?«

	In prav je imel. Vse tiho pri Frenku. Kaj pa naj bi se dogajalo? Mogoče je vse samo v njihovih glavah. Mogoče. Kdo bi vedel.

	»Kaj pa če je vse res?« s strahom vpraša Tina.

	»Kaj naj bi bilo res, avša (Tina mu pokaže jezik)? Saj sploh ničesar ne vemo. Nič se ni zgodilo. Razen tisto prenašanje škatel, kar je videla Sanja. To pa je tudi vse!« je pameten Rok.

	Na srečo Blaža ni bilo, saj bi gotovo on dodal še kakšno bolj pikantno. Saj res, le kje je Blaž?

	»Škatle gor ali dol. Nekaj ni v redu. Črni BMW pa sodi zraven. Grem stavit, da je kaj nevarnega vmes. Recimo, kakšno orožje …«

	»Ali pa so mrtveca nesli v njej,« se pošali Jure.

	»Ma, si zopet brihten. Kaj misliš, da me je strah, ko takole govoriš?« je glasna Tina, »kar mrtvece bodo prenašali, ja, seveda. Sredi belega dneva.« In se udari po čelu, Juretu kazoč, češ, ti pa si malo …

	»Pst. Slišite?« potiho reče Sanja, »avto se je ustavil pri hiši.« In že hiti proti ograji.

	»Počasi, da ne padeš. Pa še slišalo se bo,« opozarja Rok.

	Samo namigne Tini, rekoč: »Kaj le vidi.« »No, povej,« reče Tina, »je kaj na vidiku?«

	In Sanja poroča: »Črni passat, aha, in še tisti BMW. Štirje tipi. Frenk je zunaj. Vabi jih v hišo. Ne grejo. Eden kaže (pokaže, kot da zahtevajo denar), Frenk pa skomiga z rameni. Drugi mu žuga. Madona, to bo še nevarno.«

	Pristopi Rok in nadaljuje: »Fack, eden grabi Frenka. Joj, saj mu bo roko zlomil, tako mu jo zvija.«

	»Daj, da vidim,« pravi Samo in že poroča: »V avto ga rivajo.«

	»Koga?« zanima Tino.

	»Ja, koga neki. Frenka. Z glavo je udaril ob rob. Eden gleda okoli, če jih ni kdo slučajno videl. Ma, ne. Sem je pogledal. Upam, da me ni videl?« vpraša Sanja sebe in druge.

	In vsi stečejo proti vrtni lopo na dvorišču. Še sami ne vedo, kako so se znašli v njej. Tipi se odpeljejo, čeprav je eden postal ob ograji in preveril, ali ja morda kdo ni kaj videl, slišal.

	»Skoraj sem se v hlače,« reče Jure, ko pridejo malo k sebi.

	»Uf, tole pa je šlo na tesno. Sem vam rekel, da je mafija,« modruje Samo.

	»Dajte, umirite se. Kakšna mafija neki. Frenk je pač bil nekaj dolžan, pa so ga malo peljali na izlet. Kot v filmu. Da jim bo povedal, kako bo prišel do denarja in kdaj,« je zelo pameten Rok.

	»Ti pa tvoji filmi. Čisto ponorel si. Saj to je vendar Maribor, ne Milano,« je jezna Sanja, ker vsi po vrsti pretiravajo.

	»Kaj, ko bi imeli za danes dovolj,« predlaga Tina, »pa se jutri zopet zberemo. Se rufnemo po mobiju in se zmenimo. Jaz imam dovolj strahu za zdaj.«

	In vsi se strinjajo. Tole, kar pa so danes doživeli, bo kar naporno za sanje. So se ustrašili? Zaradi česa? Koga? Ja, ne kaže najbolje.



	Le kaj bo s Frenkom? Kaj pa njegovi starši; jih nič ne zanima, kaj dela sin?

	Vprašanja in zopet vprašanja, na katera pa si naši mladi junaki ne znajo odgovoriti.





	poglavje





	STRAŠNA NOVICA





	»Saj to ne more biti res,« se čudi Samo, ko se srečajo naslednjega dne popoldan. Tokrat pod Pohorjem. V senci. Peklenska vročina je to poletje. Treba je nekam na hladno. In kje je najbolj v naravi, če ne pod Pohorjem.

	»Ljudje, sem vam rekel, da bo še nekaj narobe,« modruje Jure.

	»In to moj sosed Frenk,« doda Sanja.

	Tina ima pred seboj dnevno izdajo Večera in iz rubrike »Črna kronika« prebira na glas:

	»Na parkirišču pri Dobravskem pokopališču so policisti sinoči okoli 22.15. ure opazili negibnega moškega, naslanjajočega se na deblo širokega, starega hrasta. Po poskusu oživljanja, identiteta neznanca je ugotovljena po preverjanju njegovih osebnih podatkov, so moškega odpeljali na UKC Maribor, a so že na poti ugotovili, da F. N. žal ni več pomoči. Rezultati obdukcije bodo pokazali vzrok smrti. Policisti zaradi preiskav do nadaljnjega ne dajejo izjav.«

	»To je Frenk. Piše F. N. In da boste vedeli, tisti so mu to storili, ki so ga včeraj na silo odpeljali,« s strahom reče Rok.

	»Upamo lahko samo, da temu ni tako. Če pa je, si lahko samo želim, da nas včeraj, ko smo kukali skozi ograjo, niso opazili. Kajti če so, potem …« polemizira Samo.

	»Daj, skuliraj se, kaj sanjariš. Nihče nas ni videl. Sploh pa, kdo pravi, da je kdo komu kaj naredil? Da so bili to tisti tipi? Lahko, da je Frenk umrl čist normalne, naravne smrti,» razmišlja Sanja.

	»Seveda, odločil se je, da odide k Dobravi. Tam se nasloni na hrast. In mirno umre,« je sarkastičen Samo, »saj bo imel zelo blizu do pokopališča.« Nihče se ne smeje.

	Tina ga hudo pogleda, pa prekine vse skupaj: »Povem vam, če je kaj na tem, kar smo videli, moramo biti previdni. Malo še počakajmo. Da se vse skupaj pomiri. Potem pa bi mogoče morali na policijo. Saj smo videli, kaj se je zgodilo. Čeprav nismo videli kaj dosti.«

	»Mogoče res,« reče Sanja, »in morda je najbolje, da smo tiho. Saj ne vemo nič, O. K.? Le, da je moj sosed. Žal mi je zanj.«

	»Prav,« se strinja Tina, »samo, da ne boš kaj Blažu rekla, ko ga vidiš, ja?«

	»Saj nisem neumna, da bi mu,« reče Sanja.

	»Prisezimo,« reče Samo, »da o tem, kar smo videli, ne povemo nikomur in je to naša največja skrivnost. O. K.?«

	Dajo roko na roko, se pogledajo v oči in vsi v en glas: »Kar vemo mi, ne vedo vsi!« To je njihova parola, namreč.

	»Gremo. Spremljajmo dogajanje in se obveščajmo. Če kdo kaj izve, kliče. Največ bo imela verjetno povedati Sanja, saj je to dogodek leta v njihovi ulici,« pravi Rok.

	»O. K., če kaj izvem, vam sporočim preko sms-a, še bolje preko maila. Ne smemo glasno govoriti o tem. Vsaj zaenkrat ne.«

	»Dijo, klapa, se beremo,« doda Tina in vsak jo mahne na svoj konec.

	»Tokrat pa nam počitnice niso naklonjene. Želeli smo akcije. Sedaj pa jo imamo. Upam, da se vse srečno izteče,« godrnja sam zase Jure, ko divja proti domu.





	poglavje





	SAMOMOR ALI UMOR, TO JE SEDAJ VPRAŠANJE





	»Ni bil slab fant,« pravi ženska drugi, »sosedje smo bili. Nikoli ni nobenemu nič slabega storil.«

	Druga reče prvi: »Ni pil, vsaj ne da bi vedela. Baje pa je, kak se že reče, drogiral se je. To je pa strup.«

	»Mogoče pa je zaradi tega umrl,« zopet reče prva.

	»Kaj pa vem. Se od tega tudi umre?« vpraša druga.

	»Pravijo, da je tudi to strup. Tak ko alkohol in cigareti,« modruje prva.

	»Pol pa bo že kaj na tem, kot je rekel sosed Tone, da so ga mamila pokopala. Jaz pa nisem vedela, da te to tudi pokoplje,« zmajuje z glavo druga.



	Pred hišo pri Frenkovih policija. In polno drugih avtomobilov. Policisti, tudi drugače oblečeni moški (tudi drugi moški). Pa še kakšna ženska vmes. Hodijo noter in ven. Vedno nekaj nesejo v hišo, po drugi strani pa ven prinašajo druge stvari.



	»Raziskujejo. Preiskujejo. Frenkova mama in oče v solzah. Normalno. Hudo je. Ko kaj več izvem, javim,« piše na mail svojim prijateljem Sanja. Dogovorili so se namreč, da srečanje danes ne bi bilo najbolj na mestu. Pri Sanji sploh ne bi mogli biti, saj je njen oče vzel celo dopust.

	»Da ne boš kaj zamudil, ne?« ga je izzivala Sanjina mama, »nimaš kaj delati v službi. Boš doma zijala prodajal kot kaka stara baba. Ja, ko tisti dve, ki sta na oknih že od jutranjih ur. In vse vesta. In še več od tega.«

	Oče pa nič. Le v službo ni šel. »Po kaj sploh naj hodim? Plače že dva meseca nismo dobili. Naj si sami delajo, barabe kradljive!« je bil velikokrat njegov odgovor. Pa bo šel k zdravniku. Pa na bolniško. In še vse bo vedel, kaj in kako se je zgodilo, da je Frenk umrl. Ga bodo sodelavci spraševali. On pa, kot prvi sosed, ne bo nič vedel. To pa ne gre.

	»Sigurno bo policija prišla tudi k nam kaj vprašat. In nekdo mora biti doma, da pove kaj iz prve roke, kot se temu reče,« je pameten oče.

	»Ti pa ravno kaj veš, da boš lahko govoril,« se jezi mama, »pa da ne boš kakšne neumnosti kvasil. Dobro veš, s kakšnimi ljudmi se je Frenk družil.«

	In je samo pokimal, Sanja pa na računalnik in spet piše:

	»Kot smo rekli. K meni ne morete. Foter ima dopust. Ga tako zanima, kaj je bilo, da ne bi mogel delat, je rekel. Pa tak nima kaj delat, ko je podjetje že tako skoraj propadlo. Se spet oglasim, ko bo kaj novega.« In razpošlje mail za: Tina, Rok, Samo, Jure.

	»Blaž? On pa ne. Niti pod razno. Če bo kaj izvedel, mogoče kdaj kasneje. Sedaj ni pravi čas,« si reče Sanja.



	»Pravijo, da se ni sam,« poroča sosed Tone Sanjinemu očetu, ki ga je povabil na pivo.

	»Aja, nisem vedel. Kaj pa bi lahko bilo, če ne samomor? Jemal je mamila. Sem bral o zlatem šusu. Ta te baje podere,« je pameten oče.

	»Kakšen samomor neki. Baje so ga spravili,« potiho reče Tone.

	»Kdo ga je spravil? Kaj klobasaš? Kaj pa je on imel s kom?«

	Sosed pa kar modruje: »Sem slišal, da so zadnje čase videvali pred hišo neke čudne tipe v dobrih avtih. Tudi v hišo so šli. Uboga stara dva, kaj vse sta morala pretrpeti. Pa tako dobra soseda sta.«

	 »No, ti pa naenkrat vse veš. Še zadnjič, ko si tudi bil na piru pri meni, nisi nič govoril o tem. Sedaj pa kot stara baba. Jaz, ki sem jim najbližji, pa nisem nikoli nič videl,« pravi oče.

	»Ti pa res ne moreš, saj nisi cel dan doma. Jaz pa sem. In marsikaj vidim. Bi bil presenečen, če bi vedel,« pravi Tone.

	»No, me prav zanima. Ne, me ne zanima. Tak da veš. Samomor ali ne, bodo že razrešili tako, da bo prav,« se jezi oče.

	»Ja, kot vedno. Mečkajo in na koncu ne ugotovijo nič. Taka policija. Pravim ti, spravili so ga, da veš,« je glasen Tone, čeprav še prvega piva ni spil do konca.

	»Dobro, bova videla, kako bo. Nekaj je gotovo bilo. Kaj, pa bodo pokazali izvidi obdukcije,« nadaljuje oče.

	»Kakšen strokovnjak si naenkrat. Rezultati obdukcije. Si bral članek, zato si tak pameten, ne?« se norčuje Tone.

	»Veš kaj, nisem te povabil na pijačo, da se boš pametnega delal, temveč da se malo pomeniva o tem, kaj se je pač zgodilo v naši ulici,« je jezen oče.

	»Dobro, stari. Ne zameri. Je, kar je. In se bo izkazalo, kaj je bilo. Zato počakajmo, da raziščejo,« pravi Tone.

	»Ja, saj sem ti že večkrat rekel, da Frenk ni čist. Opla (na 11. Strani v 6. Vrstici pa je rečeno, da BMW-ja …) je vozil, pa nikjer ni delal. Le od kod mu denar? Če ne …« Tone ga prekine:

	»Od mamil, ti rečem. Lahko pa je begunce švercal. Danes je to moderno. Baje zasluži v eni rundi toliko, kot ti z mojo penzijo vred v pol leta,« reče Tone.

	»Misliš?« se čudi oče.

	Tone sprazni steklenico in še doda: »Ti rečem, da bo tak. Počakat bo treba, da se izkaže. Za stara dva pa mi je vseeno žal. Nista slaba človeka,« doda, ko odhaja.

	Sanjin oče dvigne roko v pozdrav in Tone že izgine za živo mejo. Pri Frenkovih so še vedno policijski avtomobili in različni ljudje. Ki raziskujejo, preiskujejo.

	Sosede pa vseeno zanima, kaj se je zgodilo. Samomor ali umor.





	poglavje





	OPAZUJEJO JIH





	Tokrat je bilo dogovorjeno, da se prijatelji dobijo v Stražunskem gozdu. V prijetnem hladu visokih dreves sedijo po tleh, nekaj starejših pa po klopeh. Tu in tam kakšen mimoidoči, ki postane in se nadiha svežega zraka sredi Maribora. Mamica z dojenčkom v vozičku. Nekaj mu brbra in se tako pogovarja z njim.



	Rok ima v ustih travno bilko in jo žveči. Sanja in Tina se hladita z vodo iz plastenke. Jure pa, kot bi rekel Blaž – mamin sinček – liže sladoled.

	Samo se oglasi: »Kaj pravite, kaj bo iz tega? Meni se vse bolj zdi, da so ga tisti tipi, ki smo jih takrat videli pri Sanji.«

	»Ne vem, mogoče pa so bili čisto neki tretji,« pravi Tina.

	»Lahko, da sploh ni bilo tako, kot govorijo po ulici. Lahko, da je res umrl naravne smrti,« doda Samo.

	»Povem vam. Tisti tipi imajo nekaj s tem. Danes sem videla enega od njih, ko se je peljal mimo. BMW mislim. In trije tipi v njem. Tako so gledali okoli. Kaj pa, če so nas takrat videli?« je prestrašena Sanja.

	Tina se ji pridruži: »Mene je tudi strah. Če so nas videli, vedo, kdo smo. In …«

	Rok jo prekine: »Ne fantazirat. Nihče nas ni videl. In mi nič ne vemo. To smo se zakleli. In pri tem ostajamo.«

	»Tega vam še tudi nisem rekla,« je vedno bolj prestrašena Sanja.

	»Česa nisi povedala, daj, reci že,« sili Tina vanjo.

	»Da so se z avtom ustavili ob naši živi meji. Mogoče res naključno. A kaj če nas opazujejo?« je skoraj v joku dodala Sanja.

	»Si opazila kaj nenavadnega na poti semkaj?« vpraša Jure.

	Sanja odkima, a ni ravno prepričana: »Takšnih avtov je veliko. A je čisto mogoče, da se je takšen peljal za menoj. Prehitel me je. Ker imajo zatemnjena stekla, nisem videla, če so bili tipi isti, a šofer bi lahko bil. Tako me je strah!« Stisne se k Tini.

	»Nerodno, vam rečem, nerodno,« doda Samo, »biti moramo pazljivi. Lahko, da nas pa res opazujejo. Morda so res zadnjič kaj zaslutili. Moramo biti pozorni na črne beemveje in si po možnosti zapisati vsaj tip avtomobila, če že ne registrske. Kaj pravite?«

	Pokimajo.

	»Odslej bomo previdni,« pravi Jure.

	 Tina svetuje: »Boljše bi bilo, ko bi se od zdaj naprej dobivali dopoldan.«

	»Prej pa se obvezno slišimo, beremo, če je kaj novega,« reče Samo.

	»Postaja namreč nevarno, da bi sami plazili okoli,« je prestrašena Sanja.

	»Če bo treba, bomo morali komu zaupati. Drugače ne bo šlo,« reče Tina.

	In vsak na svoj konec. Prestrašeni, sami. Le komu naj zaupajo, da ne bo še hujših posledic? No, jutri je nov dan.





	poglavje





	TELEFONSKI KLIC





	Zazvoni Sanjin mobitel. Hitro ga vzame v roko, čeprav ni prava melodija. Tako dolgo ga že ni slišala. Blaža, koga pa drugega.



	»Halo, prosim.« (to bi dala ven, ker se tako nihče ne javlja, da se predstavi, ko nekdo kliče njega)

	Molk na drugi strani.

	»Daj, Blaž, ne zafrkavaj se. Najprej te ni kar lep čas, sedaj pa še neumnosti uganjaš,« je malce užaljena Sanja, saj je bil klic pod skrito številko in ni vedela, kdo kliče.

	Molk, tišina.

	»Prav, bom odložila. Pa nikar ne kliči, ker ne bom dvignila, veš. Pogrešam te, Blaž,« nežno zaključi.

	Najprej tišina, nato pa: »Poslušaj, mala. Če bi rada še kdaj videla Blaža, potem se morava dogovoriti. Me poslušaš?«

	Sanji skoraj pade mobi iz rok: »Ja, kdo pa ste? Kje je Blaž? Kaj je z njim? Kaj bi sploh radi?«

	»Ti že dobro veš, za kaj gre. Blaž je najverjetneje tvoj fant. In sedaj je še čisto O. K.. Če boš pridna, seveda. Drugače bo štala!« je glasen moški na drugi strani.

	»Kaj pa je narobe, če smem vprašati?« se opogumi, ker razbere, da tip na drugi strani sploh ne ve, kdo je Blaž, »bom očetu povedala, da me nadlegujete.«

	»Glej, mala. Doslej vse O. K., prav? Odslej tudi, O. K.? Vem, kdo si. Vem, kje si. Tudi za tega tvojega Blaža vem. Če ne, bom pa preko njegovega fotra kaj več izvedel. Tolk, da ti je jasn,« razlaga tip z ljubljanskim naglasom.

	»Dobro, saj sem razumela. A moj foter bo sigurno znorel, če mu povem, da …«

	Tip jo prekine.

	»Če tvoj foter zve, da sem te klicu, bo štala, mala. Sem ti rekel. Ne meši ga zraven. Vse se lahko lepo izteče. O. K.?«

	»Od kod vam moja številka mobitela, če smem vedeti. Le malo jih ve zanjo. No?« je zvedava Sanja.

	»Zdej pa te imam dost, mrha mala. Kaj misliš, od kod mi tvoja številka? Z Marsa? Od tvojga Blaža!« se zakrohota na drugi strani.

	»Potem ga poznate? On vam jo je dal? Kaj je z njim? Se mu je kaj zgodilo?« zaihti Sanja.

	»Ni se mu nč zgodil, mala. Pa se mu tud ne bo, če boš pametna. Pa tvoja mularija okrog tebe. Nč niste vidl, nč ne veste. Pa vse O. K.. Ja? Sm reku, drgač bo …« konča.

	»Ja, ste rekli, da bo štala. Razumela. Nič ne vemo. Nič nismo videli. Saj tudi res nič ne vemo. Sploh nič ne vemo,« jeclja Sanja.

	»Pridna, mala. Tko, kot sem reku. Tvoj tipček je fejst fant. Vse je O. K.. Z njegovim starim sta zdej na prisilnem dopustu. Tko, da novš skrbela. Pa da ne bom rabu kaj spet klicat. O. K.?«

	»Kot da se nisva slišala. O. K. …« Prestrašeno se Sanja prime za glavo. Klic se prekine. Telefon spusti na posteljo zraven sebe in plane v jok. »Tega sem se bala,« si reče sama zase.

	»Kaj bo pa zdaj? Nikogar ne smem poklicat. Nikomur povedat. Še svojim prijateljem ne. Kaj naj naredim?« zaihti v blazino.





12. poglavje





	LE KJE HODI?





	Zbrani na enem izmed starih zbirnih mest čakajo Sanjo.

	»Le kje hodi? Rekla je ob treh. Zdaj pa je že pol štirih, pa je še ni,« je tečen Rok.

	»Že ima kakšno delo, da je ni,« doda Tina. »Kaj pa vi veste, tipčki, ko vam vse mamice naredijo,« se zasmeje.

	»Nehaj, trola. Kaj pa, če je kaj narobe?« je zaskrbljen Samo.

	Blaž se ji že res nekaj dni ni oglasil, zato Jure pravi: »Kaj pa Blaž? Kje le hodi, da ga ni na spregled?«

	Tina samo postrani pogleda. Kot da bi nekaj vedela, pa ne želi povedati. Le nekaj zamomlja, tako da jo Jure opomni: »Te kaj muči, Tina? Bi rada kaj povedala?«

	Tina samo skomigne, češ, kaj pa naj bo.

	»Končno!« vzklikne Samo, ko zagleda Sanjo, kako divja proti njim. Komaj se ustavi, že vrže kolo po tleh. Vsa zadihana se zlekne na travo. In v jok. Vsi ostali pa začudeni in okoli nje.

	»Poklical me je,« sope, »pa mi je rekel,« zajoka, »da nismo nič videli, ker če smo, potem ne bom več videla Blaža,« in joče in joče, da je ni moč ustaviti.

	»Kaj je klical, kdo je klical?!« zanima Sama. »Sploh te ne razumem. Povej bolj razločno!« sili vanjo. A ona ves čas v solzah. Ne more povedati, kar želi, zato se oglasi Tina: »Kaj je z Blažem? Kdo te je klical? Povej!« in jo strese za ramena, da bi jo »zbudila«.

	»Ne vem, kdo je,« nadaljuje, ko se malo pomiri in si briše solzne oči.

	»Rekel je, da moram biti tiho in nisem nič videla. Verjetno je mislil na tisto pri Frenku. Blaž pa se nič ne oglasi, zato sem v skrbeh, da se mu ni kaj zgodilo. Prosim, da vse skupaj pozabimo. Vse skupaj. Frenk je mrtev! Nič ne moremo!« in zopet zaihti.

	Ostali so v dilemi. Bali so se tega. Takrat so ga res polomili, ko so se spravili opazovat, kar se jih ne tiče.

	»Kako pa naj bi vedeli, da se bo vse skupaj tako zapletlo,« reče Jure.

	»Pojma nisem imel, da je lahko pri nas v Mariboru tako nevarno,« doda Rok.

	Tina je tiho, a ji vseeno nekaj prišepne na uho.

	»Ne, čemu skrivnosti med vama dvema? Če je kaj, je za vse. No, kaj imata?« je jezen Samo.

	»Nič, najine stvari. Ženske,« je brihtna Tina.

	»Povem vam. Nekaj je hudo narobe. Blaž bi nam zdaj prav prišel. Vedno si je kaj pametnega izmislil,« glasno razmišlja Jure, »pa ga ni; kot da se je v zemljo udrl.«



	Pihati začne. Nebo se naenkrat stemni. Vrtinci prahu ob cesti se dvigujejo v višave. Kar sapo ti jemlje. Veje visokih dreves se gibljejo zdaj v eno, zdaj v drugo stran. Sliši se pokanje suhih vej. Tu in tam z drevesa pade kakšen košček.



	»Nevihta bo, ljudje. Gremo!« reče Samo. »Se beremo. Upajmo, da bo vse O. K., drugače bo …«

	»Štaaaaaala!« vsi naenkrat in oddrvijo proti vetru. V smer, od koder se pripravlja neurje.



	»Upam, da ne bo toča. Že zadnjič mi je vse uničilo na vrtu,« reče prva soseda pri Frenku.

	Druga pa: »Ja, pa obljubljajo neko obrambo pred točo, pa samo gofljajo. Kot vedno.«

	»Sem ti rekla, da ne voli tega vola,« se smeje prva.

	»Ja, si rekla, a nisem vedela, da je res tak nesposobn za župana,« zamahne z roko druga.

	»Saj vseeno. Vsi so isti lopovi. Drugo leto bodo volitve. Pa bom drugega volila,« reče prva.

	»Ja, ja. Boš, boš. Samo da ne bo toče,« reče druga, »zdaj pa grem, da me ne dobi,« in se odziba proti domu.





	poglavje





	»SANJA, BLAŽ IMA DRUGO!«





	zaupa Tina Sanji, ko jo pokliče od doma takoj, ko so se umaknili nevihti. Zunaj grmi, treska, da se kar trese. Sanja pa v jok.

	»Saj sem vedela, ker se nič ne oglasi. Jaz pa sem mislila, da je kaj narobe z njim. Da so ga ugrabili. Veš, da se to dogaja,« in joče naprej.

	Tina malo premolkne. Ne želi vsega zaupati naenkrat, a Sanja v ihtenju vseeno prosi: »Daj, povej. Vse mi povej. Tam kriminalci, tukaj Blaž. Zmešalo se mi bo od groze.«

	»Kako naj ti povem. Tudi mene je presenetilo,« reče Tina.

	»Mama mi je naročila, da naj gre …« Sanja jo prekine: »Prosim, izpusti nepomembno, tak veš, kaj me zanima.«

	»Poznaš Danielo iz Pesnice? Prvi letnik končuje. Lani smo še skupaj igrali košarko v ŠKL. Tista suhica z dolgimi lasmi?« sprašuje Tina.

	»Ja, mislim, da se spomnim. In kakšno vezo ima to z Blažem?« zanima Sanjo.

	»Z njo sem ga srečala. V Europarku sta se držala za rokce. V pizzeriji. Šla sem mimo. Enkrat. Sem mislila, da me je opazil,« pravi Tina.

	»In te je?« zanima Sanjo, ki je spet na robu joka.

	»Kje pa. Kako naj bi me. Sedela sta drug drugemu nasproti. In kako jo je gledal. In ona njega. Ti rečem, zatrapal se je vanjo. Priznam, saj je res lepa,« reče Tina in pogleda v tla sama pri sebi.

	»Potem boš rekla, da jaz nisem lepa? Da nisi ti lepa? Kaj je le takega na njej, kar ni na meni?« joka Sanja.

	»Ne mene obsojat. Samo povedala sem ti, čeprav sem vedela, da ne bi smela. In sem šla še enkrat mimo. Zate, tako da boš vedela. In misliš, da me je? Nekaj ji je čisto blizu šepetal na uho,« doda Tina.

	»Hvala ti, Tina. Vem, da si moja najboljša prijateljica,« si nasloni mobi na rame, »a sedaj sem res v 'dreku'. Tip me je prestrašil, Blaž se me je ustrašil. Kaj naj naredim?« sprašuje Sanja.

	»Mene imaš, trapica. Rada te imam. Nikoli te ne bom pustila v tem 'dreku'. S tipom bomo skupaj rešili. Blaž pa ni edini,« jo hrabri, ko ji bistroumno razlaga svoje razmišljanje.

	Sanja je za trenutek tiho. Kot bi razmišljala, nakar reče: »Prav imaš, Tina. Ni edini, ta glupi kriminalec pa mi tudi ne bo grozil. Se že česa domislimo. Še vedno smo se,« reče Sanja, čeprav še vedno v solzah.

	»Prav imaš, Sanja, ne damo se; jutri se dobimo in naredimo načrt, kako se bomo vsega lotili. Drugače bo res …,« a jo Sanja prekine.

	»Ja, jutri je nov dan. Dan za to, da se kaj razišče in hkrati kaj tudi uredi. Rada te imam,« reče Sanja.

	»Tudi jaz tebe, Sanči; dijo,» še doda Tina in odloži mobitel.

	Zunaj pa še kar grmi, bliska, da je groza. Samo upamo lahko, da ne bo spet toča.



	»Sem ti rekla,« bolj glasno, ker vije veter, govori prva s hišnega praga, »ne vem, če ne bo toča.«

	»Ja, tam gori nad Kungoto je čisto črno,« reče druga.

	»Letos pa res nimajo sreče, Kungočani,« pravi prva.

	»Toča, pa strehe jim odkriva. Reveži,« nadaljuje druga.

	»Mogoče pa ne bo tak hudo,« reče prva in pomaha v pozdrav ter zapre vrata za seboj.

	»Mogoče,« doda druga in zapre priprto okno.





	poglavje





	NAČRT





	Betnavski gozd je pravšnje mesto za zbor prijateljev, ki so se znašli v velikih težavah. Sledijo jim kriminalci, izgubili so Blaža, Sanja joka …

	»No, tako hudo spet ni,« pravi Rok, »lahko bi bilo še huje.«

	»Doslej samo predvidevamo, nekaj se je pa seveda tudi res zgodilo. Nevarnost je, čeprav če bomo pametni, kot je rekel oni tip, potem se nam ne bo nič zgodilo,« modruje Jure.

	Tina pa je bolj previdna: »Mislim, da bi morali na policijo, jim vse povedati. Končno imamo registrsko številko tipov, ki so odpeljali Frenka.«

	»In imamo številko mobija, s katere je tisti tip klical Sanjo,« ugotovi Samo.

	»Točno, to pa je res, kajne, Sanja?« potrdi Tina.

	Sanja pa je tiho. Le kje je moj Blaž, si misli. Gotovo v objemu tiste lepotice Daniele iz Pesnice. »Kaj, kaj pravite? Številko? Česa?«

	»Številko m-o-b-i-j-a,« poudari Samo, »številko mobija,« še enkrat ponovi, »potem imamo vse adute v rokavu.«

	»Si ti z nami?« sprašuje Jure.

	»Dajte, ne bodite takšne tečnobe. A ne veste, koliko je morala prestati v zadnjih dneh?« jo brani Tina, saj se zaveda, da je prijateljica v resnih težavah.

	»Nimamo je. To je največji problem. Nobenega aduta nimamo. Vse imajo oni v svojih rokah. Klical je z anonimne,« končno razsodno spregovori Sanja.

	»O. K., dosti,« miri Samo, »dogovorimo se torej, kaj bi bila najboljša rešitev iz situacije, v





kateri smo se znašli. Tole s policijo ni slaba stvar, a če je tip grozil Sanji zaradi Blaža, potem





je za razmislit,« pravi Rok.

	»Ne vem, če se bo kdo strinjal s tem, a vseeno povem. Kaj pa če ima prste vmes pri vsem tem Blažev oče? Se spomnite, kako se je Blaž razburil, ko ga je nekdo od nas omenil?« sprašuje Jure.

	Spogledajo se. In razmišljajo. Tokrat vsak zase. Kaj pa če je njegov oče v tej skupini? Le kako naj bi kdo dobil Sanjino številko mobitela? Le kdo naj bi vedel, da se družimo, saj je opozarjal, da naj se pazimo, in to ne samo Sanja, temveč vsi.

	»Ja, Blažev oče bi lahko imel prste vmes, vam rečem,« je preudaren Samo.

	»To je neumnost,« doda Sanja, »pa četudi ima Blažev oče kaj zraven, zagotovo nima Blaž,« se razžalosti.

	»Seveda ne, Sanja,« reče Tina, »lahko, da so Blaža samo izrabili, zato bi bilo dobro, ko bi ga ti poklicala in se malo »po ovinkih« pogovorila z njim. Ni mu treba vsega zaupati, a če te ima še vsaj malo rad, ti gotovo ne bo želel slabega.«

	»In nam tudi ne,« doda Jure, »saj smo vendar njegovi prijatelji.«

	»Prav imaš, Jure, njegovi prijatelji smo. Tega se ne zavrže kar tako. Sanja, pokliči ga, da vidimo, (ali pa: …pa bomo videli)« meni Samo.

	»Prav, bom, čeprav verjemite, da mi ni lahko, saj me že kar lep čas ni poklical,« se strinja Sanja, vzame iz žepa svoj mobi in poišče Blaževo številko.

	»Psssst, da ne boste komentirali zraven,« opozori ostale in pritisne gumb za klicanje. Zvoni. Zvoni. Nič. V prazno. Nihče se ne oglasi. Nato pa …

	»Ja, prosim?« pravi glas na drugi strani.

	»Haj, Blaž, kako si?« vpraša Sanja.

	»O, ti si, Sanja. Oprosti, Blažev oče tukaj. Blaža ni doma. Telefon je pustil na mizi. Pa sem mislil, da vseeno pogledam, kdo ga kliče. Zadnje čase se non stop potepa. Sem mislil, da je s teboj. Pa kaže, da ni, ne?« se čudi oče.

	»Oprostite, sem mislila, da je Blaž. Ga ni doma, pravite? Ne, z nami ga tudi ni. Prosim, če mu poveste, da sem ga klicala in naj pokliče nazaj, ko bo doma. Dijo,« je hitra Sanja in odloži.

	»Ni ga. Gotovo je s tisto …« ne konča, ker jo Tina prekine, »aja, mogoče pa je res s tisto psico Venero, ki jo mora paziti pri sosedovih, ker so na dopustu, saj se spomnite, ko je govoril o njej. Labradorka. Zlata je. Le beži rada, je rekel,« pravi Sanja. »Ja, kaj buljite, saj se spomnite.«

	No, nihče ravno ne odreagira, Tina pa je preprečila fantom, da bi kaj več razmišljali o tem, kje je Blaž in s kom.

	»Ga pokličem še kasneje, da vidimo, kaj pravi na vse skupaj. To s številko mislim in o tem, kaj dela. Pa vam povem. Ja?« zadržuje solze Sanja, ki ji je hudo za Blažem.

	»O. K., pokliči ga, pa nam sporoči,« se strinja Samo.

	»Če nič ne uspemo, pokličemo policijo. Razložimo celotno situacijo. In bo, kar bo,« reče Rok.

	»Ja, druge poti ni. Ne moremo si dovoliti, da nas nekdo izsiljuje, straši. Končno pa, povem vam, ti tipi so …« ne dokonča Jure, ker ga prekine Sanja.

	»Nič ne moreš trditi. Čisto lahko, da imaš prav, a o tem naj odločajo drugi. Mi se rešimo teh križev in težav. Čez tri tedne se prične pouk, mi pa se skrivamo za štirimi stenami in upamo, da nas lopovi pustijo na miru,« je odločna Sanja.

	»Tako je, ne bomo dovolili. Tako ali drugače bomo zadevi prišli do konca. Če so imeli prste vmes, naj za to tudi odgovarjajo,« se strinja Tina.

	»Frenk je bil dober človek,« je žalostna Sanja, »čist v redu je bil. Prijazen. Le tista mamila so ga pripravila do tega, da je večkrat naredil kaj, česar ne bi smel.«

	»Dobro, dobro,« preudarno Samo, »dosti venezuelskih nadaljevank. Sanja, ti veš, kakšna je tvoja naloga. Pokliči Blaža in kaj izvrtaj. Ostali pa, čim manj sami naokoli. Mislim, da nas vse

	povezujejo s Sanjo in s tem, kar se je zgodilo Frenku. Tu se ni za igrat, vam rečem,« je odločen.

	Spogledajo se, dajo roke na kup in vzkliknejo: »Ne damo se!« Objamejo se kot pravi prijatelji, sedejo vsak na svoje kolo in se odpeljejo. Kot že tolikokrat doslej. Res, da brez Blaža. Trdno odločeni, da se ne bodo pustili kriminalcem. Čisto za trdno odločeni.



	Močno pripeka poletno sonce. Vrhunec sezone. Druščina pa brez bazena letos. Namesto, da bi se razdajali soncu na Otoku pri Dravi, čeprav radi pikajo komarji, tako prestrašeno čakajo, kako se bo razpletla zgodba v zvezi s Frenkovo smrtjo.





	poglavje





	SANJA SANJA O BLAŽU IN GA PRIKLIČE



	»Načrt bo že počakal,« si reče sama zase, ko Sanja sede za svojo pisalno mizo. Prižge računalnik. Na namizju se odpre Blaževa podoba. S prstom se dotakne svojih ust, ki ga nato nasloni na ekran: »Rada te imam, Blaž. Le kod hodiš?«

	V predalu ima žogico za golf. Blaž ji jo je podaril. »Ko bom velik, ga bom igral,« ji večkrat reče, »to je super šport; samo obvladati ga moraš.« In oba se zasmejeta ob njegovi izjavi, ki jo rad ponovi.

	Še brska. Med mnogimi stvarmi je kemični svinčnik, pa svetlobni obesek, na katerega se je podpisal: »Da te bom spremljal, ko boš na poti.«

	Pa pogleda fotko, ki je zataknjena za okvir akvarela neznanega umetnika, ki je upodobil pokrajino Treh ribnikov. »Moja Sanja, ki se ji niti ne sanja, kako jo imam rad. Blaž.« je napisano na zadnji strani. Solza ji kane nanjo.

	Prevzame jo žalost. Hiti iskat mobitel. »Pokličem ga, mora se oglasiti. Kaj pa, če je kaj narobe z njim? Moram ga slišati!« je razburjena in vtipka Blaž. Zazvoni prvič. Pa drugič. Nič.

	»Mogoče pa ne sliši. Ko bo videl, da sem ga klicala, bo poklical nazaj. Zagotovo bo. Vem,« se tolaži Sanja, ko obupano položi telefon nazaj na razmetano mizo.

	»Kako imaš vse nametano,« ji vsak dan reče mama. A saj so počitnice. Ni potrebno, da je vse tipi-top. »Bom, mama, bom. Še vedno sem,« se običajno izgovori Sanja do naslednjič, ko mama ponovno stopi v akcijo.

	Nenadoma zazvoni Sanjin mobitel. Pozna ta zvok. Oba sta si »naložila« isto melodijo za klic drugega. Tako vedno ve, ko sliši Dina Merlina in njegovo »deset mladja …«, da je Blaž. Pa sploh ne ve, zakaj ta melodija. Enostavno jima je pač bila všeč, čeprav jo poje tip, ki je full star in sivolas.

	»Ja?« se presenečeno oglasi Sanja, čeprav dobro ve, da jo kliče Blaž.

	»Sanja, sorry, ker sem tako neumen. Sorry, ker me je Tina videla, pa sem se delal neumnega. Sorry, ker …« a ga Sanja prekine.

	»Blaž, prosim. Kje si, kaj delaš? Je kaj narobe?« prestrašeno ona.

	On pa: »Ja, v tednu dni, odkar se je zgodilo, kar se je zgodilo, se je veliko novega zgodilo. Pa ne le Daniela, kot že veš, temveč še veliko, veliko več. Vse ti povem, če le me še želiš poslušati.«

	»Blaž, vse mi povej. Vem, da ni kriva Daniela. Ali pač ni vsega samo ona kriva. Je kaj v zvezi s Frenkom?« vpraša prestrašeno Sanja.

	Nekaj časa na drugi strani molk. Tišina. Takšen je Blaž, kadar se pripravlja, da bo povedal kaj zaupnega. Ga že pozna. In vzdihne zraven.

	»Ja, Sanja. Pojma nismo imeli, čemu smo bili priča. Tipi, ki so nas videli in mi njih pri Frenku, so ga umorili,« govori s tresočim glasom.

	»Res? Smo predvidevali, ko so ga tako na silo spravljali v avto. Mi, mislim, naša klapa, brez tebe. In kako ti to veš?« jo zanima.

	»Oče mi je povedal. Zraven je bil na Dobravi. Vpleten je,« zajoka na drugi strani telefona Blaž.





	»Saj ni res, Blaž. Povedal ti je, da je bil zraven, ko so ga. No, saj veš kaj,« je zvedava Sanja.

	»Ja, povedal mi je, da tudi sam ni vedel, kaj se dogaja. Samo poklicali so ga. Takrat je vozil BMW, a ga nismo mogli videti, ker so stekla zatemnjena. Sranje, veliko, ti rečem,« je prestrašen Blaž.

	»In kaj bo sedaj?« zanima Sanjo.

	»Pojma nimam. Zabičali so mu, da če karkoli izblebeta, je on na vrsti. Pa to še ni vse. Če pa bi si slučajno dovolil, to ne bo konec. Zagrozili so mu, da bom jaz nastradal. Zato se ti nisem javil. Se nisem upal družiti s teboj, z vami, da ne bi še vi imeli težav,« s strahom Blaž.

	»Blaž, tudi mene je klical en tip. Pa sem se vprašala, od kod mu številka. Si jo ti komu zaupal?« želi zvedeti Sanja.

	»Daj no, saj me poznaš. Nikoli si ne bi dovolil kaj takšnega. Preveč te imam rad,« žalostno Blaž.

	»Kako pa so potem prišli do moje številke in kako vedo, kdo sem?« se ne da Sanja.

	»Predvidevam, da je moj oče imel v rokah moj mobi. Ker te pozna, ker ve, kje si doma in je blizu tudi Frenk, no, bil (se popravi), in ker so nas slišali in verjetno tudi videli, je …« ne dokonča Blaž. »Ubil bom tega tipa!« se razjezi štirinajstletnik, ko izve, da so ogrožali njegovo Sanjo.

	»No?« je zvedava Sanja, ki jo je vedno bolj strah.

	»So ga prisilili, da poizve, kdo in kaj, ter zahtevali, da jim priskrbi tvojo številko. Ni bilo težko. Na prvem mestu si v mojem mobiju, saj veš. Kap me bo,« panično Blaž.

	»In kaj mislijo, da mi vemo? Nič nismo videli. No, skoraj nič, razen tega, da so Frenka tiščali v avto, in poznamo njihovo registrsko,« je strah tudi Sanjo.

	»Ne vem, Sanja, kaj naj naredim, kaj naj naredimo. Prosim te samo, da sama nikamor ne hodiš. Da se ne dobivate. Mogoče se vse skupaj poleže, pa ne bo nič iz tega. Sam sem doma, zato te kličem. Bom še kaj od fotra skušal zvedeti. Tudi on je prestrašen. Vedi, to so kriminalci. To je mafija. Ni se za igrati z njimi. Ne kliči me, bom jaz tebe. O. K.? Rad te imam, Sanja,« končuje Blaž.

	»Tudi jaz tebe, Blaž. Saj veš. Pazi nase in očetu reči, naj kakšno dobro naredi v nadaljnjem svojem življenju, drugače nas bo to vse skupaj drago stalo,« skoraj v solzah Sanja.

	»Lubčka, moj sonček,« reče Blaž.

	»Lubčka, Blaž,« reče Sanja.





	poglavje





	BLAŽEV OČE





	Naši junaki se zaradi strahu pred posledicami njihovega buljenja preko žive meje niso srečevali. Le kakšen klic, mail, in to je to. Čakali so razplet zapleta. Le kdo bo tisti, ki ga bo pomagal rešiti?



	Blažev oče ima že kar bogato kartoteko. Ne v bolnici, da ne boste mislili. Na policijski postaji. Svoje dni je bil policist. Eden tistih, ki so se tolkli v tako opevani kratki vojni za Slovenijo. Bil je v prvih vrstah, kot bi rekel danes kakšen že redki partizan iz 2. svetovne vojne. Tam v Pekrah, kjer se je vse začelo.

	Potem pa se je vse začelo tudi rušiti. Najprej mu je umrla Darka, Blaževa mama. Takoj po porodu je rekel prijateljem: »Neke bule smo našli na materničnem vratu. Pa baje ni tako hudo.«

	Pa je bilo. Darka, Blaževa mama, je krožila med mariborsko bolnico in kliničnim centrom v Ljubljani. Pa hirala iz dneva v dan. Blaž je bil star štiri leta, ko mu je umrla mama.

	Ostala sta sama. Dvosobno stanovanje v bloku. Oče veliko v službi. Pa varuške, njegova mati (mama uporablja za Blaževo mamo, tu je lahko bolj nevtralno) (Blaževa babica), pa kakšna soseda so se menjaje ukvarjali z malim Blažem. Oče pa vse manj doma, čeprav je svojega sina koval v oblake. Še ko je bil majhen, se je rad pohvalil: »No, pa reci, da mi ni podoben. Res da ima Darkine oči, ampak čisto izrezani ata.«

	Sploh, ko je zvečer ob taroku s prijatelji spil kakšno pivo več, je rad bil glasen: »Ampak moja Darka je bila ženska. Ni je bilo boljše. Tako mila ženska.« In po pivu več: »Le zakaj naju je zapustila?« Po dveh pa je, žal, kaj kmalu pozabil nanjo.

	Nikoli pa ni pozabil na Blaža. Fant je odraščal. Zelo sta bila navezana drug na drugega. Skupaj sta igrala košarko, smučala, odhajala na morje … Skrbel je zanj. V vseh pogledih. Če vidiš Blaža, sploh ne bi rekel, da vse to uredi »moška roka«, kot radi rečejo. Ja, oče in mati v eni osebi.

	Pravi fant je postal, Blaž. Vmes pa njegov oče velik lump. Naenkrat mu ni bilo dovolj, koliko je zaslužil. Zašel je na stranpota. Premamil ga je denar. Najprej malenkosti – kot denar od prekrška v žep. Potem je spregledal kaj več. Postal je še grob, kar je občutil tudi Blaž na svoji koži.

	»Foter (tako mu je rekel, kadar je bil jezen nanj), ne boš me pretepal. Tega ti ne bom dovolil, zato ne poskušaj več!« mu je rekel enkrat, ko sta se zopet sprla.

	»Mulc, ti boš meni grozil. Te bom tako!« in je zamahnil proti njemu.

	V sedmi razred je hodil Blaž, ko je prijel očeta za roko, preden je ta udarila po njem, in mu zabičal: »Nikoli, ata, si ne dovoli, da me udariš. Spoštujem te, rad te imam, a pretepal me ne boš!«

	In ga tudi res nikoli ni. Niti poskusil ni. Zato pa je bredel globlje in globlje. Pijača, slaba družba, tudi kriminalna dejanja, ki se njemu pač to niso zdela, so ga pripeljala do tega, da je izgubil službo.

	»Preklete svinje! Mene so vrgli iz službe. Martina, ki krade, ponareja, vozi begunce, njega pa ne! Mene, ki sem žrtvoval življenje v času vojne, mene, ki sem oče samohranilec! Prekleti naj bodo!« je s solzami očeh in kakšnim pivom preveč v sebi preklinjal in robantil tistega dne, ko so mu v službi povedali, da ga takšnega, kot je, pač ne morejo imeti za sodelavca. Odpisali so mu vse grehe (ni bil kaznovan), a izgubil je službo.

	»Blaž, ne vem, kaj bova, a nekaj bom moral delati. Policist nisem več. V penzijo še tudi ne morem. Nekako se bom že znašel, brez skrbi. Nikar se ne boj, vedno bom naredil vse, da boš preskrbljen,« so bile njegove besede obžalovanja.

	Blaž je bil samo tiho. Upal je, da ga bo to, kar se mu je zgodilo po lastni krivdi, spravilo k pameti. Kako zelo si je tega želel. Blaž, fant, ki mu je bil oče vse na svetu.





	poglavje





	INFORMACIJE Z VSEH STRANI





	V času sodobne tehnologije smo. No, vsi naši junaki je nimajo, zato je klepet pač izvedljiv po zmožnostih, ki jih imajo v danem trenutku. Pišejo sms-e, maile, klepetajo prek webcam-a itd.



	»Tina, ne boš verjela. Slišala sem se z Blažem,« razburjeno razlaga Sanja prijateljici po telefonu.

	»Res? Kako sem vesela. Kaj pravi, kje je, kaj dela, s kom je? Pa Daniela?« želi vse izvedeti Tina.

	Sanja pa: »Daniela je bila. Je več ni, samo za začetek.«

	»Kaj pa pravi glede Frenka, pa …« nadaljuje Tina.

	»Kako naj ti povem. Nevarno je. Zato ne bom vsega preko mobija. Tipi so dobili mojo številko od Blaževega očeta,« prestrašeno Sanja.

	»Pa ja ne, da ima kaj njegov ta stari s tem?« sprašuje Tina.

	»Ne vem zagotovo, bojim pa se, da je kaj na tem,« odgovori Sanja.

	»Groza, kaj bomo? To se ne bo dobro končalo,« je strah Tino.

	». K. Nikomur o tem. Tudi našim fantom ne. Bomo videli, kako se bo izteklo. Prav?« ukaže Sanja prijateljici.

	»Veš, da ne bom črhnila besedice. O. K. Slišiva. Čao,« konča Tina.

	»Bay, Tina,« reče Sanja.



	»Čuj, stari. Nihče nič ne kliče, nihče nič ne reče. Kaj dogaja, stari?« sprašuje Samo.

	»Mene si vprašal. Tudi jaz v karanteni. Sanja tiho, o Tini niti glasu. Upam, da vse O. K.,« deluje zaskrbljeno Rok.

	»Pa Jure, se je oglasil kaj?« zanima Sama.

	»Meni ne, tebi?« odgovarja Rok.

	»Ne, tipček se je potuhnil. Mamina maza. Čeprav se je letos izkazal. Ni šel s starima na dopust. Raje je ostal pri babici,« je ciničen Samo.

	»Ja, no. Saj je dost star, da je lahko tudi doma. Pa še lepše mu je, z nami. No, letos sploh, ko smo v takšni godlji,« pravi Rok.

	»Čuj, Rok, kaj pa Blaž? Kaj veš o njem? Kaj kliče, ga kdo vidi?« sprašuje Samo.

	»Toliko vem kot ti. Kot bi se v zemljo vdrl,« pravi Rok.

	»Tole se mi zdi nekam sumljivo. Frenk umre, Blaž se skrega z nami. Ga ni,« se čudi Samo.

	»Kaj naj ti rečem. Kriza, stari, kriza. Naj enkrat mine, drugače ne vem, kako bo, » reče Rok.

	»O. K., kolega. Se slišiva. Javi, ko kaj izveš. Če kdo pokliče. O. K.?« prosi Samo.

	»Bok (kolikor vem, se piše po izgovori, s –k), stari,« pravi Rok.

	»Bok,« odvrne Samo.



	Tina se je odločila, da zbudi Jureta, ki pri babici uživa, medtem ko so njegovi na morju. Pa da ne bo mislil, da so zbrisali, vklopi računalnik. Zaganja se. Vklopi messenger in začne:

	»SRY, Jure, spančkaš, da te ne motim?« se pošali Tina, čeprav ni pravi čas za to. Več skrbi in strahu kot poletnega uživanja.

	»ZKA se norčuješ, Tina,« odgovarja Jure, »tukaj sem; kaj je novega?« ga zanima.

	»RIGHT, povem ti, da je kriza,« pove Tina.

	»Ne vem, kaj se dogaja. Nihče mi nič ne javi. Rekli ste, da boste, pa ste vsi tiho. DC, ti rečem,« pravi Jure.

	»Saj bi ti povedala, a smo zaenkrat v molku. Ko kaj več izvem, ti javim. RIGHT?« pove Tina.

	»O. K., FSM, se bereva. RTM, kot prijateljico, da na bo panike, čeprav si mi všeč (se nasmeje zraven, ko piše),« izreče hipoma Jure.

	»SRY, ne razumem. Mene imaš rad? To je pa QL. Kdo bi si mislil, da imam oboževalca,« se ponorčuje Tina.

	Jure je malce razočaran, ker se šali na njegov račun, a vesel, ker je izustil, in nadaljuje: »NZK, Tina, čeprav vem, da nisem tvoj tip. LBČ in FSM do drugič.«

	»Kaj pa če ni samo pri tebi tako in lahko rečem RTM tudi jaz?« vpraša Tina.

	Jure ne najde besed in izklopi MSN, Tina pa mu še vseeno zapiše: »Jure FSM in RTM, čeprav je zaradi vsega, kar se dogaja res pravi DC.«





	»Pa ta tehnologija,« reče druga.

	»Ja, kaj pa ni v redu?« zanima prvo.

	»Na T2 so mi rekli, ko sem klicala, kako da nisem mogla gledati enga filma po polnoči, veš, ne morem spati, da jim moram dodatno plačati, če želim gledati take filme na HBO,« razlaga druga.

	»HBO? Kaj je to? Kak virus? Mater, danes je pa tega polno,« se čudi prva.

	»Ti pa res nimaš pojma,« reče prva, »to je plačljivi program na kabelski. Pa kaj ti bom razlagala, saj ti gledaš samo Obzorja duha,« se ponorčuje druga.

	»Aja?« vpraša druga in reče: Saj tudi tebi ne bi škodilo, če bi kdaj šla v cerkev, k maši.«

	In sta končali za tokrat.





	poglavje





	USTRAHOVANJE SE NADALJUJE





	»Tina, haj,« jokajoč prestrašena Sanja ihti v slušalko stacionarnega telefona.

	»Oj, kaj je, Sanja? Kaj se je zgodilo?« zanima Tino.

	»Ponovno je klical tisti tip. No, saj sploh ne vem, če je bil isti. Vem le to, da smo v veliki nevarnosti,« pove Sanja.

	»Joj, kaj naj naredimo? Kaj če bi povedali staršem?« vpraša Tina.

	»Samo to ne. Ne veš, kaj so oni vsega zmožni. Nas, otroke, bodo še mogoče pustili pri miru. S starši je drugače,« se zaveda Sanja.

	»Mogoče pa imaš prav. No, in kaj je hotel tip, ki te je klical?« sprašuje Tina.

	»Rekel je, da naj si ne mislimo, da ne vedo, kje smo in kdo smo. To je bilo prvo opozorilo,« pove Sanja.

	»Še več jih je bilo?« zanima Tino.

	»Potem je rekel …« začne jokati in smrka zraven, »potem je rekel, da se bo Blažu sigurno zgodila kakšna nesreča, če ne njemu, pa njegovemu očetu,« pove Sanja.

	»Pa saj to ni res. Blaža in njegovega očeta imajo v šahu,« reče Tina.

	»Ja, Blažev oče je njihov,« pove Sanja.

	»Kako to misliš, njihov?« zanima Tino, »saj je bil policist in ti se ne družijo s takimi,« je začudena Tina.

	»Zato ravno. Zaradi kriminalnih dejanj je izgubil službo. Zvabili so ga medse. Zdaj pa še vse to,« jokaje Sanja.

	»Sanja, ne vem več, kje se me glava drži. Kako smo lahko padli v vse skupaj? Poletje in zabava, mi pa sredi mafijskega kriminala. Kdo nam lahko pomaga, kaj misliš?« želi odgovor Tina.

	»Ne vem, Tina. Sem razmišljala, da bi nas iz vsega skupaj edini lahko rešil Blažev oče. A to sploh ni tako enostavno. Ker je del njih, ga imajo na očeh. Gotovo vedo vse o njem in on ve, kaj ga čaka, če ne bo upošteval njihovih navodil,« razmišlja Sanja.

	»Mogoče pa bi ga Blaž lahko kako prepričal, njegovega očeta mislim, da nam pomaga. Saj je tudi Blaž v tem posredno. On pa je njegov oče. Gotovo mu ne želi nič slabega,« pravi Tina.

	»Tudi sama sem imela to v mislih, a vprašanje, koliko bi se Blaž strinjal s tem. Ker pa smo vsi v veliki nevarnosti, ker gre za vprašanje časa in za življenja, bi skoraj verjela, da bo Blažu prisluhnil,« reče Sanja.

	»No, kaj je še rekel tip, nisi povedala do konca, ali?« vpraša Tina.

	»Aja, seveda nisem. Rekel je, da naj bomo tiho. To sem ti že rekla, ne? Potem pa je rekel, da bodo tako in tako odšli. Če nam to ni dovolj, da se ne bomo srečali, da nam ne bo hudega, potem nam baje ni pomoči,« zopet zaihti Sanja.

	»Veš kaj, res bo treba Blaža prositi, naj prosi očeta in ta naj prosi tipe in …« komentira Tina, a jo Sanja v njenem naštevanju prekine:

	»Ne, Tina. Blažev oče ne more prositi teh tipov, naj nas pustijo na miru. Edina rešitev, na katero sem pomislila, je ta, da vse skupaj, kar ve in kar je počel, zaupa policiji. S tem nas bo vse rešil, pa morda še sebe, predvsem pa Blažu pomagal,« modruje Sanja.

	»Na to pa sploh nisem pomislila,« reče Tina, »da bi lahko Blažev oče bil nekakšen posrednik; dobra ideja, le izpeljati jo je treba.«

	»Tudi o tem sem razmišljala. Rok, Samo in Jure so gotovo že čisto na koncu z živci, zato jim o tem ne povejva ničesar. Pogovorila se bom z Blažem in upam, da mi ga uspe pripraviti do tega, da se pogovori s svojim očetom,« pove Sanja.

	»Daj, poskusi ga prepričat. Če te še ima rad, bo to naredil. Zate, za nas, za njegovega očeta. Vem, da ni tako slab ta njegov oče,« pove Tina.

	»Ni, tudi jaz mislim, da ni. Prej splet okoliščin, pa to, da sta sama, pa da nima službe, pa še kaj bi se našlo. Poklicala bom Blaža in mu zaupala najin razgovor. Pa bova videli, kako in kaj. Verjemi, tako me je strah. Moji doma sprašujejo, če je kaj narobe, pa se izmotavam,« pove Sanja.

	»Ja, tudi na meni so opazili spremembe v zadnjih dneh. Pa sprašujejo, zakaj nič ven ne grem, pa take. Kaj naj jim rečem? Vedno si pač kaj izmislim,« odgovori Tina.

	»Prav, Tina. Sporočim ti, kako je. Upam na najboljše. Imej se, prijateljica,« in odloži slušalko. (Tu ni logično, če pa se potem še dalje pogovarjata; morda bolje: » …Imej se, prijateljica,« končuje pogovor Sanja)

	»Naj se čim prej vse konča, da bomo lahko zopet skupaj. Pogrešam vse. Čao,« reče Tina.

	»Tudi jaz pogrešam našo klapo. Zdaj pa res dijo,« konča Sanja.





	poglavje





	KOT MOŠKI Z MOŠKIM





	Ker živita pod isto streho, kot temu radi rečejo starejši, se večkrat morata pogovoriti, tako po moško. No, tale pogovor pa je vrhunec vseh doslej.



	»Ata, se lahko nekaj pogovoriva?« je vprašal malce s strahom Blaž, »nekaj nujnega; imaš malo časa?« ker je videl, da se ravno nekam odpravlja.

	»Ne bi šlo, ko se vrnem? Nekam moram skočit. Hitro bom opravil. Ko se vrnem, nama pripravim večerjo, pa se pogovoriva. Prav?« odgovori oče.

	»Potem te pa zopet ne bo. Kot navadno, prideš, ko že spim, po telefonu pa mi rečeš, naj si kaj vzamem v hladilniku,« malo žalostno Blaž.

	»No, tole ni bilo ravno fer. Se zgodi, da me ni, kadar obljubim. A kadar sem doma, vedno skupaj sedeva za večerjo, če ne za kosilo,« malo nejevoljno oče, »a če že misliš, da ne more počakat, povej,« konča.

	»Dobro, saj ne rečem,« hoče nadaljevati Blaž, a ga oče prekine.

	»Povej, Blaž. Razčistiva, če je kaj takega, še vedno sva,« zahteva oče.

	»Oče, nekaj ti bom povedal. Potem te bom nekaj prosil. Ti pa se odloči tako, kot misliš, da je najbolj prav,« reče Blaž.

	»Prav, Blaž. Poslušam,« reče oče.

	»Ata, zgodilo je nekaj, kar ti dobro veš. In veš, da vem tudi jaz. Pa to še ni najhujše. Ve še kdo drug in ti, ki to vedo, so sedaj v nevarnosti,« razloži zapleteno Blaž.

	»No, če sem kaj razumel, naj me vrag,« čudno gleda oče, »kaj vem in česa ne in kdo je v nevarnosti in kdo ni?« ga zanima.

	»Razložil ti bom, čeprav boš ugotovil, da mi ne bi bilo treba. Vsaj vsega ne,« odgovori Blaž.

	»O. K., Blaž. Torej pogovor kot moški z moškim. Povej, v čem je stvar. Postajam precej nestrpen,« kot bi se želel pošaliti oče.

	»Ata, Frenka poznaš, ne? Ne samo to. Veš, kot mi vsi, saj veš, kak je Maribor majhen. Veš tudi to, da si ni dal 'zlatega šusa', temveč da so ga umorili,« s strahom izusti Blaž.

	»Blaž, takih ne bom poslušal. Kaj blebetaš? Ugotovili so, da je umrl zaradi mamil. No, res še ni uradnih rezultatov obdukcije, a pravijo, da je tako,« se izmotava oče.

	»Sem vedel, da ti bom zastonj govoril. Ata, ti vse veš, in sedaj vse to želiš skriti pred menoj,« je paničen Blaž, »tudi moje prijatelje poznaš in veš, da jim grozijo. Sanji, ki je moja punca in jo poznaš. Njej grozijo! Pa kaj bi ti govoril, ko pa si zraven,« odločno pove Blaž.

	Oče dvigne roko v udarec, a si premisli.

	»Mulc, če ne bi bil moj sin, bi te tako …« jezen odgovori, »kaj noriš; kdo je zraven, pri čem? Sploh ne vem, o čem ti to.«

	»Ti že dobro veš. Tudi jaz vem. Misliš, da sem slep. Dobro vem, s kom se družiš. Kdo prihaja v najino stanovanje zvečer, ker podnevi na upajo. To, kam hodiš zvečer, ne vem, a si lahko mislim,« s strahom Blaž.



	Oče postane paničen. Hodi sem in tja. Z roko si potegne nekajkrat skozi lase. To je navadno znak, da je v stiski, da ne ve, kaj bi, kako bi. Tudi tokrat je tako, zato Blaž le čaka, kaj bo rekel.

	Končno se skoncentrira. Stopi k polepljenemu hladilniku. Na njem je še polno obvestil iz zadnjih dni: Blaž, pojdi v trgovino in kupi … Blaž, pogrej si, kar sem včeraj skuhal – ata. Blaž, v košarici imaš 20 evrov, si rekel, da jih potrebuješ … Priden bodi, Blaž …

	Vzame pivo iz hladilnika. Zase. In kokto za Blaža ter reče: »Sedi, Blaž. Pogovoriti se morava. Tako čisto zares. Po moško.«

	Blaž sede na eno stran okrogle mize v jedilnic, oče na drugo. Oče si odpre pivo, nato odpre še kokto Blažu. Namigne, ali bo kozarec, a Blaž zavrne. Sam vzame kozarec. Oče nikoli ne pije iz steklenice.

	»Vsaj nekaj kulturnega,« je včasih rekla njegova Darka, kadar se je lotil pijače.



	»Blaž, kar ti bom povedal, naj ostane med nama, prosim. Kot vidim, si že sam kar dobro seznanjen z marsičim. Tudi s čim, s čimer sploh ne bi smel biti. In bolje bi bilo, ko ne bi bil. Zate, za naju oba, za tvoje prijatelje,« pove oče.

	»Ja, vem. Saj sploh nismo nič hoteli. Le preživeti malo drugačne počitnice, pa poglej, kaj je nastalo iz tega,« razlaga Blaž.

	»Ne, ne vem, kaj ste hoteli in česa niste. To mi boš še razložil. Jaz pa ti povem, da sem zelo globoko zabredel. Tako globoko, da ne najdem poti iz tega. Potem pa mi te barabe še grozijo, da naj se pazim, zaradi tebe. Če hočem tebi dobro,« se prime obupano za glavo.

	Blaž naredi požirek pijače in nadaljuje: »Ata, jaz in moji prijatelji vse vemo. No, ti ne veš, da tudi jaz marsikaj vem o tebi. Če mi nisi ti povedal, so mi povedali drugi. Kam hodiš, s kom si in kaj najverjetneje delaš. Res mi je hudo, da je, kot je,« žalostno Blaž.

	»Dragi sin, ne veš, kako je šele meni hudo, da se to dogaja. Najprej sem zaradi tega izgubil službo. Zdaj (vstane, stopi proti Blažu in mu da roko na rame) se moram bati zate. Tako me je sram,« potolčeno oče.

	»Dajva, nekaj razčistiva, ata. Kar je, je, a še vedno je pot nazaj. V pravo življenje. Vem, da odkar je umrla mama, gre vse bolj ali manj navzdol. Vem, da skrbiš zame in mi želiš le dobro. A sedaj boš moral pomisliti tudi name, na najino prihodnost. Kaj bom brez tebe, ata?« v solzah izgovori Blaž, vstane in objame očeta.

	Oče ga stisne k sebi. Razmrši mu lase, pogleda v oči in še enkrat tesno stisne k sebi. Nato ga prime za obe rameni in reče: »Blaž, odločil sem se. Po tem, kar sva si sedaj zaupala, sem se odločil.«

	»Kaj si se odločil, ata?« vpraša Blaž, »povej, kaj takega, da bo v prihodnje boljše, da bova živela normalno, da naju ne bo strah?«

	»Odločil sem se, da razkrijem, kar vem. Odšel bom na policijo in končal to agonijo. Zaradi naju, Blaž. Moram!« odločno izgovori oče in se sesede na stol.

	Blaž stopi k očetu. V solzah, prestrašen, a srečen reče: »Ata, rad te imam.«





	poglavje





	ODLOČITEV JE PADLA





	Oče se uredi, obleče, vzame ključe od svojega štirinajst let starega golfa, objame sina, globoko zavzdihne (to je znak, da bo res nekaj naredil), dvigne roko v pozdrav, odklene vrata, vzame svoj ključ iz vrat (Blaž ima svojega), ga da v ključavnico na vstopni strani, še enkrat vzdigne roko v pozdrav, zapre vrata. Zasliši se žvenket ključa, ko zaklepa, in njegovi koraki po stopnicah.

	Blaž nemo gleda. Nato stopi k oknu. Vidi, kako oče seda v rdečega golfa. Nekajkrat mu ga je že dal, da ga je vozil na poligonu. »Da ne boš tečnaril in kdaj pomislil, da ga sam vzameš. Reci, ko ti bo in se bova vozila,« je večkrat rekel v opozorilo. Prižge avto. Pokadi se iz izpušne cevi, kot vedno.

	»Verjetno so batni obročki zanič,« je večkrat rekel oče.

	Vzvratno do križišča pred blokom in izgubi se v gneči mimo prihajajočih vozil …



	»Sanja, halo. Samo nekaj ti zaupam. Mislim, da je to najlepša novica v zadnjih tednih,« govori hitro, kot da ne bi želel česa zamuditi.

	»Kako sem srečna, da te slišim, Blaž. Povej, kaj je takega, da me kličeš tako pozno. Gotovo ne zastonj. Upam, da ni kaj narobe,« je prestrašena in razburjena hkrati Sanja.

	»Ne, Sanja. Nič ni narobe. Vsaj upam, da ni nič narobe oziroma, da ne bo kaj narobe,« ne more dokončati Blaž.

	»Daj, prosim, povej že,« je neučakana Sanja.

	»Sanja, z očetom sem govoril. Odločil se je oditi na policijo in vso zadevo povedati. Tako je rekel. Upam, da je tako tudi mislil,« jeclja Blaž.

	»Super, Blaž. To je konec mor, to je konec strahu. Ne veš, kako sem ti hvaležna, da si me poklical in mi povedal. In sam je tako želel?« vpraša Sanja.

	»Ja, sam. Ko sem mu vse povedal, je tudi on meni. Pa ne bom ti sedaj razlagal, bi predlogo trajalo. Važno je to, da je razumel. Dojel je, da tako več ne gre naprej, da smo v nevarnosti vsi, ki kar koli vemo o tem. Mislim, da ga je prignalo do tega, da se je tako odločil. Tako me je strah, da se mu kaj ne zgodi, Sanja,« ves v strahu govori Blaž.

	»Vem, Blaž. Tudi mene. Pa najine prijatelje. Mislim, da se bo vse dobro končalo, saj se mora. Tvoj oče je dober človek,« tolaži Sanja Blaža.

	»Ja, moj oče je dober,« reče Blaž, »upam samo, da bodo nepridiprave prijeli in jim sodili. Pa naj stane, kar hoče. S tem mislim tudi na očeta. Veš, kar precej je vpleten.«

	»Blaž, ne misli na to. Oče ve, zakaj se je tako odločil. Zaveda se posledic, ki jih bo to razkritje prineslo. In to gotovo dela zate. Ker te ima rad, Blaž, zato,« tolaži Sanja.

	»Vem, Sanja. Prosim, o tem nikomur. Tudi pubecom in Tini ne, prosim. Naj se zadeva nekako konča, da bomo zopet imeli mir. Da bomo zopet brez strahu sedeli skupaj in bomo lahko še naprej otroci. Tega nam ne morejo vzeti,« odraslo Blaž.

	»Prav, Blaž. Dokler ne izveva kaj več, molčiva,« potrdi Sanja.

	»Rad te imam, Sanja,« reče Blaž.

	»Tudi jaz tebe, Blaž, in tako zelo te pogrešam,« nežno Sanja.

	»Noč, Sanja.«

	»Nočko, Blaž, lepo spi, če lahko po vsem tem,« nežno Sanja.





	poglavje





	ČRNA KRONIKA





	»Pred dnevi smo poročali, da smo našli truplo pri dobravskem pokopališču. Iz dokumentov, ki jih je imela oseba pri sebi, smo takrat zaključili: Umrli je 37-letni F. N. iz Maribora. Obdukcija je pokazala, da je bilo naše sklepanje napačno. F. N. namreč ni umrl naravne smrti. Bil je umorjen.

	To nam je sinoči na policijski postaji v nekajurnem zaslišanju povedal moški, ki se je sam oglasil na Policijski postaji Tezno. Zaradi varovanja podatkov ne moremo posredovati njegove identitete. Povemo lahko samo to, da je neimenovani moški priznal, da je bil priča umora 37-letnega F. N., saj je bil takrat voznik enega od osebnih avtomobilov znamke BMW, ki so jih prej in po tem večkrat videli v okolici, kjer je živel umorjeni.

	Neimenovana oseba je moški, ki je v mariborskem okolišu dobro poznan. Moški je bil aktivni udeleženec vojne za Slovenijo, večkrat odlikovan, danes pa brezposelna oseba.

	Po seznamu imen, ki ga je podal na zaslišanju tožilki, je le-ta izdala tiralico za sedmimi osebami s kriminalno preteklostjo. Tri od teh so že prijeli, še dvema so na sledi, dva pa najverjetneje skušata prečkati slovensko-avstrijsko mejo. Ker smo obvestili Interpolo, lahko pričakujemo, da bo sodelovanje obrodilo sadove.

	Neimenovani moški zaradi interesa preiskave do nadaljnjega ostaja v priporu kot priča in osumljeni hkrati.

	Podrobnejše podatke bomo medijem posredovali na tiskovni konferenci jutri, v petek, 24. avgusta.«





	poglavje





	VESELO, A ŽALOSTNO HKRATI





	»Jure, haj, Tina tukaj. Danes ob petih ob ribniku pri vzpenjači. Vsi bomo tam, O. K.?« sporoči Tina po mailu Juretu.

	»Oj, Samo, sporoči Roku, da je Tina rekla, da se dobimo pod Pohorjem. Saj veš kje, ne? FSM,« posreduje preko MSN-ja Jure novico o srečanju naprej.

	»Blaž, danes ob petih,« pokliče Sanja, »spet bomo skupaj, sedaj ko se je stvar malo polegla, ko smo zopet varni. Pa tudi ti nam imaš gotovo kaj povedati. Prideš?« vpraša Sanja.

	»Seveda, pridem. Če malo zamudim, me opraviči. Nekam še moram skočit. Prav? Lubčka!« skoraj zakliče v slušalko Blaž in že ga več ni.



	Sonce se je skrilo za oblake. Račke na ribniku ob vznožju Pohorja mirno in brezskrbno plavajo. Prihajajoči se na parkirišču oblačijo in preobuvajo. Eni gredo do Lukeja. Drugi prihajajo »z vrha«.

	»Kako lep kuža,« se ustavi sivolasi moški srednjih let ob ženski, ki na povodcu pelje svojega psa.

	»Psička je,« pravi ona. »Gina ji je ime,« in jo pogladi po dlaki, »malo je izmučena, saj je za nama kar naporna tura.«

	»Lepa je,« reče on, pogleda psičko in njo, lastnico, ter odide v hrib mimo ribnika.



	Rok je »parkiral« svoje kolo. Sede na klop in čaka ostale. Pripelje se Samo. Pomaha od daleč. Prisloni bicikel brez blatnikov k Rokovemu in se mu pridruži na klopi. Od daleč zagledata Sanjo in Tino. Veselo klepetata. Nasmeh se jim je po dolgem času vrnil na obraze. Položita kolesi na tla ob njuna, Sanja sede na klop, za Tino ni več prostora. Pozdravijo se …

	Rok (zakaj Rok? Po msnju sta si izpovedala ljubezen z Juretom …) vstane in kavalirsko reče: »Izvoli, Tina,« in prepusti mesto na klopi Tini, ki ga zapeljivo pogleda.

	»No, no. Nekaj dni se ne vidimo, pa sploh ne vem več, kaj dogaja,« se pošali Sanja in s komolcem malo dregne Tino. Ta se le nasmehne.

	»Blaža in Jureta še ni. A gotovo prideta. Sta obljubila,« reče Sanja, »Blaž se je celo opravičil,« reče malo porogljivo.

	»Pa je konec,« reče Rok, »počitnic mislim.«

	»Ja, pa še česa, ne samo počitnic,« doda Samo.

	»In hvala bogu, da je mimo,« pritrdi Tina. Sanja pa samo prikima.

	»Ste brali v časopisu? Vsi govorijo o tem. Hrabro dejanje za Blaževega očeta. Le kako se bo izteklo?« zanima Sama.

	»Blaž gotovo kaj več pove, ko pride,« razmišlja Tina.

	Jureta vidijo od daleč, kako sopiha na svojem razklopotanem BMX-u. Ves moker je revež in že se izgovarja, kot običajno.

	»Mama me je poslala še v trgovino. Pa gužva. Pa sem malo zamudil. No, vidim, da nisem zamudil edini,« veselo doda.

	»Ja, kot vedno. Ne moreš iz svoje kože. Zamudiš, pa naj bo še kar koli vmes,« pravi Tina.

	»Ja, no, pa saj sem tukaj, a nisem?« se pošali Jure. »In kako daleč je debata?« ga zanima.

	»Nič še nismo čvekali. Čakamo Blaža. On bo verjetno imel največ za povedat,« reče Rok.

	»No, mi o volku, volk iz gozda,« pametno Samo, ko zagleda Blaža, ki se je s kolesom pripeljal izza ovinka.

	Vsi so ga veseli. Vstanejo. Stopijo proti njemu. Ga trepljajo. Nazadnje pride na vrsto Sanja. Objame ga pričo vseh. Poljubi. Stisne k sebi in mu zašepeta na uho: »Kako sem srečna, ker te vidim.«

	Sedejo križem kražem. Eni na klop, drugi po tleh. Še vedno je soparno. Blaž si obriše pot s čela. Iz žepa potegne plišastega ježka in ga da Sanji.

	»Ta je zate, Sanja. Ker si verjela vame,« stopi do nje, ji ga izroči in jo poljubi na lice. Sanja zardi.

	»Kaj pa mi?!« se pošali Rok, »mi pa ti nismo verjeli; nas pa nisi pogrešal? Daj mi lubčka, Blaž!« se norčuje Rok.

	Smejejo se, a Blaž se hipoma zresni. Kaže, da je napočil čas, ko bo prijateljem povedal, kar jim ima povedati.

	»Prijatelji, moram vam zaupati. Ne bom na dolgo in široko, saj ste o marsičem prebrali v časopisu. Morda samo najpomembnejše,« reče Blaž.

	»Daj že, zanima nas,« je tečen Jure, a ga Sanja grdo pogleda, istočasno pa ga Rok s komolcem narahlo dregne, češ: Ne govori neumnosti.

	»Oče je v zaporu. Res da v priporu, a grozi mu tudi zapor. Vseeno sem ponosen nanj. Veliko je naredil,« je žalosten Blaž.

	»Vemo, Blaž, da ti ni vseeno zanj. Tudi nam ni, saj si naš prijatelj. Naredil je to, kar je menil, da je najbolje v tistem trenutku,« pove Sanja.

	»Ja, mislim, da se je dobro zavedal posledic. Če je bil vpleten, čeprav ne neposredno, bo moral odgovarjati za svoje napake,« razmišlja Blaž.

	»Gotovo bo kakšna olajševalna okoliščina, ker je pomagal razkriti te barabe?« sprašuje Samo.

	»O tem bo odločalo sodišče. Pravijo, da kmalu. A v zapor bo moral,« je razočaran Blaž.

	»Ja, hudo bo, predvsem zate. Vemo. A zato imaš nas, prijatelje, Blaž. Mi ti bomo vedno stali ob strani. Ne vem kako dolgo pa ga tudi ne bodo mogli imeti za zapahi,« tolažilno reče Tina.

	»To ne vem, a upam, da res ne dolgo. Do takrat pa bom že kako. Bo treba več na šolo mislit. Imam pa tudi vas.« In pogleda Sanjo, ki trdno stiska njegovo roko.

	»Samo, da se je vse tako končalo, kot se je. Lahko bi bilo še huje. Saj veste, kako pravijo: Nikoli ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše,« se ponorčuje Jure in vsi se zopet zasmejejo. Kot v starih časih. Skupaj. Kot eno. Prijatelji. Res pravi prijatelji.

	»Nekaj se hladi. Se vidi, da je konec počitnic. Takrat vedno postaja hladneje,« reče Tina. »A gremo?«

	Prikimajo. Poberejo vsak svoje kolo, se še prijateljsko rokujejo in odidejo. Zadnja se odpeljeta Blaž in Sanja. Prijatelji ju namenoma pustijo sama. Objeta stojita ob kolesih. Njegove roke narahlo drsijo skozi njene lase. Njena glava sloni na njegovem ramenu. In sonce zahaja …





	poglavje





	OBSODBA





	Teden dni kasneje. Novica, ki so jo vsi zelo nestrpno pričakovali. Vsi osumljeni so prijeti. Obtožnice zapisane in kazni pripravljene. Obsodba za zločin, ki so ga storili člani kriminalne združbe iz Štajerske.

	Dolgo so jih že zasledovali. Bilo je le vprašanje časa, da jih tudi spravijo za rešetke.

	Sodba se je glasila: trije obsojeni na devet let zapora, dva na šest oziroma štiri in pol; eden na eno leto in dve leti pogojno.

	Slednji je Blažev oče. Nihče od prijetih, obtoženih in pravnomočno obsojenih ni vedel za vzrok prijetja. Ko so jim prebrali obtožnico, so jim povedali, da je to bilo večmesečno delo kriminalistične policije treh držav.

	Blažev oče je ostal prikrita priča.

	»Leto dni zapora. Blizu Maribora. Kmalu prosto za vse obiske, nato prosti vikendi in leto bo hitro naokoli,« zaupa Sanji, ko jo pokliče po telefonu.

	»Vse se je srečno končalo. Četudi je tako, kot je, se je treba s tem sprijazniti. In živeti naprej,« Sanja hrabri Blaža.

	»Vem, Sanja. Verjamem, da bo po vsem tem tudi moj oče spoznal, da je življenje eno samo in ga je treba prav živeti,« reče Blaž.

	»Kako je to odraslo povedal, ta moj Blaž,« si reče pri sebi Sanja, preden mu reče: »Rada te imam, Blaž.« In on ji tudi pove, da jo ima rad.



	»Si slišala?« vpraša prva soseda blizu Frenkovih.

	»Ne, prebrala sem,« reče druga.

	»So jih dobili, barabe pokvarjene. Obsodili in zaprli. Prav jim je,« reče prva.

	»Za Frenka pa mi je žal,« reče druga, »tak fejst moški je bil.«

	»Daj no, kaj govoriš, baba stara. Ti grejo mladi po glavi, kaj?« jo jezi prva.

	»Kaj pa ti veš, kaj so moški. Že sto let si sama,« ji zabrusi druga.

	»Sram naj te bo. Sem mislila, da si moja prijateljica,« je užaloščena prva.

	»Saj sem, no. Kaj si tako zamerljiva,« reče druga.

	»Samo, da se je končalo. Da bo spet mir v naši ulici,« pove prva.

	»No, saj ni bilo tako slabo, ko so govorili in pisali o nas,« je hudomušna druga, »a je vseeno boljše, da imamo čisto navadno življenje,« reče prva.

	»Zdaj pa grem za kavo pristavit. Prideš? Bova še kakšno rekli, »vabi druga preko lesene ograje. In spet sta prijateljicinaprej.

	»Pridem, seveda. A ne sladkaj. Si bom sama. Me cuker daje …« konča prva.





	poglavje





	KONEC POČITNIC





	Zadnji dnevi počitnic. Sonce pripeka kot na začetku poletja, čeprav se to že skoraj poslavlja. Kmalu se bo začelo novo šolsko leto. Tina, Samo, Rok, Jure, Sanja in Blaž bodo šli v razred više. Vsak z novo izkušnjo iz tega poletja. Vsak za življenje potrjeno resnico. Vsak od njih je odrasel. Mogoče celo prehitro.



	Pa bodo zopet zelo aktivni sms-i, MSN, klici tako in drugače. In komaj bodo vsi čakali petka popoldan, ko lahko vsaj za hip zopet vržejo torbe v kot. Pa krompirjevih, božičnih, zimskih in prvomajskih počitnic. Pa novega poletja in novih dogodivščin.



	Tile, devetošolci, še kakšne šole v naravi, ekskurzije, šolskega plesa, športnih aktivnosti, medtem ko bo Blaž že korak naprej, a vseeno tukaj. Njihov najboljši prijatelj. Prav sedaj, ko jih najbolj potrebuje, ko preživlja težke trenutke.



	Čeprav koles ne bodo dali v drvarnico in se bodo še sestajali, ne samo v šoli, temveč tudi izven nje, nastopijo s 1. septembrom dnevi, ko je razposajenost mimo. Ostajajo pa vezi, ki so jih prijatelji stkali. Ostajajo spomini, dogodivščine. Enkrat bolj, drugič manj napete. Spet vesele, nagajive in razigrane, pa žalostne, polne temačnosti in bolečine. Takšne, kot je življenje. Nas vseh.



	»Tako hitro, kot je minilo to poletje, pa že dolgo ni,« razmišlja Rok, ko brska po predalih in spravlja skupaj šolske potrebščine.

	»Kam neki sem dal vodene barvice?« se pogovarja sam s seboj Jure, ko skuša v razmetani sobi najti najnujnejše za prvi šolski dan.

	»Kaj naj oblečem v sredo, na prvi šolski dan? Minico ali krake hlače? Vroče bo …« se sprašuje Tina in s čarovniškim pogledom, ki ga uprizori v ogledalu, zapeljivo pomežikne.

	»Sranje, zračnico moram še zakrpat, če hočem v šolo s kolesom,« se spomni Samo in se udari po čelu, ko se trudi misliti na to, kako bo zopet v šoli.

	»Ja, ata. Vse sem si nakupil za šolo. Tudi nov nahrbtnik, kot si rekel. Ja, jem. Seveda jem. Dvakrat me je že soseda povabila na kosilo. Vsi bi radi skrbeli zame, sedaj ko te ni. Jaz pasi želim, da mi kmalu skuhaš omako in špagete. Ja, priden bom. Saj veš, da bom,« po mobitelu Blaž želi odgovoriti na vse, kar zanima njegovega očeta.

	»Tista Daniela je že zdavnaj pozabljena, vem. Saj čutim, ko me objame, da sem samo jaz njegova,« polna čustev Sanja zapre oči in se prepusti sanjam.



	In jutri je prvi šolski dan. Hurrrra!!





	 	 poglavje





	KONEC DOBER – VSE DOBRO





	Lahko bi bilo tudi drugače.



	Trenutki razposajenosti so mimo. A ne za dolgo, čeprav je ponovno treba sesti za šolske klopi. Kmalu bodo nove počitnice. Za vse tiste, ki jih doživljajo, so najprej »krompirjeve«, pa potem v vrstnem redu naprej. Sploh ni pomembno, katere so. Da le so. Za otroke in njihove nove načrte. Tudi za našo druščino.



	Rok bo skušal v osmem razredu opraviti izpit šestega letnika glasbene šole. Morda tudi kakšen mozoljček manj na njegovem obrazu privabi kakšen nasmeh njegovih sošolk.

	Jure zadnje čase bolj sliši na psevdonim Štefan. Baje po Jožefu Štefanu. Pa ga ne mara preveč. Pravi, da je fizika znanost. In se ni dobro norčevati iz nje. Tudi iz njega ne, zato mu »piflarček« ne ustreza preveč. V osmem razredu se bo zagotovo znova resno spoprijel s fizikalnimi zakoni. Telefonija pa bo ostala ena izmed njegovih prioritet. Šala, seveda. Uporaba mobija je bila mišljena.

	Sanja se bo posvetila šoli. Najboljši uspeh ji bo gotovo odprl vrata 1. gimnazije. Tudi eksterce bo treba dobro opraviti, pa kakšno zlato priznanje osvojiti, če bo želela v boj za Zoisovo štipendijo. Blaža bo videvala za odtenek manj, gotovo pa bo občasno mobi pregoreval, saj si bosta imela, kot vedno, zelo veliko povedati. Zaljubljenca pač. Vmes pa bo ob sanjarjenju vzela v roke svojo violino in zaigrala. In gotovo bo zvok dosegel Blaževo srce.

	Samo bo ob šoli trdo garal za rjavi pas. Pa tekme, pa bildanje, pa prijatelji. Ja, gotovo se bo čas med vsem našel tudi zanje. Vsekakor pa za šolo. Ker ga ob kimonu vleče tudi za računalnik, bo gotovo računalniška šola njegova prva izbira ob zaključevanju devetletke.

	Blaž bo sanjal o njegovi Sanji. Čas takrat, ko srčno želimo, hitreje mine kot običajno. Pa na očeta ne bo pozabil, saj je ob Sanji in babici, ki mu pomeni največ. Vse bo še dobro. Saj veste, kako pravijo: Konec dober, vse dobro.

	Tudi Tini ostaja še zadnje leto v osnovnošolskih klopeh. Verjetno bo manj časa za nogomet s fanti, zagotovo pa odrašča. Pa če je to všeč ali ne njeni mami, ki še vedno meni, da je njena majhna punčka.



	Potem pa so zopet novoletne, pa zimske, pa … In leto bo naokoli. Znova bo mnogo vsega, kar se bo nabralo med šolo in izven nje, kar bo potrebno predebatirati. Kakšno drevo na skrivaj obrati. O čem zasebnem spregovoriti. Se preganjati s kolesi, raziskati andrenalinski park v Betnavskem gozdu, načrtovati in …



	Počakajmo. Morda se domislijo česa zanimivega. Nagajivega in zabavnega. Splete kakšna nova ljubezen. Zaplete kakšna skrivnost in morda celo razplete. Zanimivo bo. Verjemite.





KAZALO



	 Uvod



	 	1 Počitnice





	 	2 Druščina se predstavi





	 	3 Le kaj bomo počeli?





	 	4 Betnavski gozd





	 	5 Sanjina zgodba





	 	6 Blaž zapusti klapo





	 	7 Opazovanje skrivnostnežev





	 	8 Strašna novica





	 	9 Samomor ali umor; to je sedaj vprašanje





	 	10 Opazujejo jih





	 	11 Telefonski klic





	 	12 Le kje hodi?





	 	13 »Sanja, Blaž ima drugo!«





	 	14 Načrt





	 	15 Sanja sanja o Blažu in ga pokliče (v naslovu poglavja piše »prikliče«; poenotit!)





	 	16 Blažev oče





	 	17 Informacije z vseh strani





	 	18 Ustrahovanje se nadaljuje





	 	19 Kot moški z moškim





	 	20 Odločitev je padla





	 	21 Črna kronika





	 	22 Veselo, a žalostno hkrati





	 	23 Obsodba





	 	24 Konec počitnic





	 	25 Konec dober – vse dobro





	Bojan Macuh: Počitniška pustolovščina



	Avtor: Bojan Macuh

	Uredil: Založba BoMa

	Lektorski pregled: Lučka Zorko

	Oblikovanje naslovnice: Založba BoMa

	Naslovnica: canva.com

	Oblikovanje in priprava knjige: Založba BoMa

	Zbirka: Mladinski romani

	Tiskana izdaja: 2010

	Kraj: Murska Sobota

	 	elektronska izdaja, leto izida: 2021





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni univerzitetni knjižnici v Ljubljani

	COBISS.SI – ID = 7185923

ISBN 978-961-95413-7-1 ePUB)