------ 40 ------ Dopisi. Iz Zagreba. „Pozor" je priobčil sledeče pismo pre-uzvišenega gosp. bisk. J. J. S trossm ajera: Osamdeset i dva djaka na c. kr. bečkem sveučilištu iz raznih jugoslovjenskih pokrajinah, iz Slovenije, Srbije, Bugarskc, Hrvatske, Istre i Dalmacije poslaše mi sliedeča zahvalnicu: ?5Preuzvišeni i Presvitli gospod Biskup! Blagovolite preuzviseni gospod Biskup milostljivo prevzeti sledeče verste, koje Vam visokim spoštovanjem podpisani jugoslovenski dijaki v Beču poklonimo. Krepke besede, koje ste v c. k. deržavnem zbora za ves jugoslovenski narod i njegove pravice s slovesnim glasom govorili, so vsemu jugoslovenskemu narodu i osobito nam dijakom v dno serca segle i nas napolnile z novo nado boljše prihodnosti. Sprožili ste zopet misel, ktera zamore duševno zedi-njenost vsih Jugoslovenov vresničiti, to je: Jugoslovenska Akademija v Zagrebu. Kako živo ste s tim naša serca razveselili, ne moremo popisati! Ginjeni Vašega slavnega domoljubja Vam, presvitli gospod Biskup, izrečemo serčno zahvalo i gorečo sočutje vdanosti i spoštovanja. Ker pa Akademija sama ne more zadostiti našim velikim potrebam na duševnem polji omike i znanstva, ampak le v družbi vseučilišča, ki je srednji člen med Gimnazijo i Akademijo, pravo odgojilo učenih mož, prosimo Vas mogočni podpornik: razodenite prihodnjemu hervaškemu i deržavnemu zboru vročo željo jugoslovenske mladine, i potegnite se s Svojo veljavno besedo tudi za ustanovljenje jugoslovenskega vseučilišča v Zagrebu, kamor se ozirajo oči vsih Jugoslovenov. Samo na tej poti združene omike se za sadaj vsi drugi Jugosloveni z junaškimi brati zediniti zamoremo, dokler ne padejo zadnje overe, da smo vsi Jugosloveni tudi v resnici eden jugoslovenski narod po duhu i telesu. Prepričani, da se hočete tudi vprihodnje pri vsaki priložnosti živo potegovati za čast i pravice jugoslovenskega naroda, Vas, preuzviseni gospod Biskup, zagotovimo, da se hočemo Vaše slavne podpore vselej z gorečo hvaležnostjo spomniti, i donela bo slava Vašega imena iz hvaležnih sere od Triglava do Balkana! Vaše preuzvišenosti ponižni sluge (sliede podpisi). V Beču 4. Januarija 1861". Dočim se tiem javno zahvaljujem vrloj jugoslovjenskoj mladeži, što dostojno ocieni važnost akademije znanostih za naš narod, kojoj je onomadne temelj postavljen: mogu ju ovom prilikom uvjeriti, da toli ja, koli svikolici rodoljubi u trojednoj kraljevini nastojat čemo u budučem narodnem saboru, da se temelj takodjer stavi jugoslovjenskomu sveučilištu. Narodnim jugoslovjenskim sveučilištem i narodnom jugoslovjenskom akademijom stupit če narod jugoslovjenski u kolo ostalih prosvečenih narodah europejskih, a našemu narodu nabavit če se ona duševna samostainost na znan-stvenom, za kojom on sada teži na poli ličkom polji. U Zagrebu dne 17. siečnja 1861. Strossmaver v. r., vladika. Iz Tersta 27. jan. *, — Tukajšni Slovani si bomo spet osnovali slovansko čitavnico (bravnico). Pismo, ki ga je začasni odbor 24. t. m. razposlal po mestu in po svetu, se glasi tako-le: „Prečastiti gospod ! V torek 29. t. m. ob sedmih popoldne se očitno zberemo tukajšni Slovani v Hotel grande, piazza grande. To nam je dovolila visoka deželna vlada , da osnujemo tudi mi po izgleda drugih narodov narodno svoje društvo pod imenom „Slo-vanska čitavnica". Poterjeno Vaše rodoljubje nam je najgotovše poroštvo, da se hočete tudi Vi nam pridružiti. Vabimo Vas toraj iskreno, da pridete v imenovani zbor in blagi naš namen podpirate z veljavnim svojim svetom". #) Iz Gradca 25. prosenca. dr. R. — Tukaj prebivajoči Slovenci in drugi Slovani bomo obhajali dne 2. svečana v strelami Vodnikov rojstni dan. O tej svečanosti hočemo drugikrat obširniše govoriti; za danes samo to reč naznanjamo, morebiti bi se kteri bliže stanujoči Slovenci udeležiti hoteli te veselice, h kteri so lepo povabljeni. Veseli srno živega gibanja vseh slovanskih plemen, toraj na) tudi Slovenci, jedernata vejica jugoslavenskega stebla, stopijo v kolo bratinsko, da se tako pospeši Slave slava iu sreča starodavne Avstrije. Širim po svetu, kod se slavska reč govori, že vse mergoli pridnih delavcov enako drobnim bčelam, ktere nanašajo sladki med um in ved, enako ne« vtrudljivim mravljicam, ktere skerbijo od zore do mraka, od mraka do dne za slavohrame svoje. (Konec drugi pot). Od Marije snežnice v Slov. goricah 20. jan. J. G-r. — Naj vam, drage „Novice", povem nekaj, kar se menda ne sliši ravno vsaki dan. Zadnjo nedeljo lanskega leta sem po dokončani Božji službi duhovskega opravila truden in merzlote prevzet iz cerkve v hišo prišel; vsedem se za mizo, in želodec, ki mi je, kakor nekteri pravijo, že zlo krulil, nekoliko potolažim. V roke potem vzamem stare v kožo zvezane bukve, jih malo pregledujem, potem pa na mizo položim, poobeduo molitvo opravim, in se k peči spravim, da bi se še bolj sogrel. Naenkrat zavoham neki zadušljiv dim; hitro okoli sebe pošlatam, pa peč bolj merzlo ko toplo ošlatam. Po hiši gledam, in zagledam, da moje stare bukve na mizi žnjavijo in se kadijo. Od kod pa to? — K mizi stopim in preiskujem; al nič ne najdem takega žveplenega, kar bi se bilo ožariti moglo. Odkod tedaj dim in ogenj? Skozi zimsko okno je prijazno sijalo solnce in skozi polič vode, kteri je na mizi stal, na poleg njega ležeče, s herbtom k njemu obernjeue stare bukve s svojimi žarki napravljalo svetli križec, v njega pa piknjo, in to je ogenj storilo. Ako sem druge reči tje položil, kjer so prej bukve ležale, se razun sukna ta ogenj ničesa ni prijel; ako pa sem dlan poderžal, me je čez kratko tako zapeklo, da se sicer občutiti pa izreči ne da. — Iz tega se vidi, da more hiša zgoreti, čeravno je nikdo ne zapali; to pa nas tudi uči, da je na vse, kar ogenj napraviti more, prav skerbno paziti. Iz Gorice 22. prosenca. Tako prijazne dneve imamo že čez 14 dni, da si res lepših misliti ne moreš. Le včasih se prikaže na nebu kaka meglica, al „chel di Gargar", to je, borja (^Goricam mislijo namreč, da se vetrovi v Gar-garji zbirajo) jo precej razpodi. Res je unidan, ko je medlo, poledica našim gorjanom veliko škode naključila* ker jim je posebno dosti sadnega drevja polomila. Al zdaj imamo tako vreme, da se še skoraj ne spomnimo zime. Kar me pa še najbolj mika povedati, je to, da sem v pondeljek v nekem zavetnem kraji na zapadni strani mesta zvončke (Galanthus nivalis) najdel, danes pa brizgalice (Primula veris) in plučavnice (Hepatica triloba). Se mnogo drugih zelišč sem najdel, pa le na pol cvetečih. Iz tega si lahko mislite, da res milo laško podnebje obdaja okolico goriško. Matevže. Iz Ipave 19. prosenca. A. S. — Naj Vam spet iz naše doline kaj povem; naš vinski pridelek se je pretečeno leto v nekterih srenjah prav dobro sponesel, posebno se je pa letos vinska kupčija tukaj zato tako močno povzdignila, ker je veliko Gorencov po vino prihajalo, kar druge leta ni bilo. Sedaj so še le gorenski kerčmarji zvedili, da je naša *) S serčnim veseljem smo prejeli ta razglas ter za danes le rečemo: Slava! Vred. ----- 41 ------ kapljica prav dobra in tudi cena ne previsoka. — Letošnje leto bo tukaj veliko šolsko poslopje dodelano, ki bo, kakor ee čuti, blizo 20.000 gold. veljalo. Tudi so že začeli v korist in olepšanje ipavskega terga v njegovi sredi veliko štirno kopati; na dalje se govori, da se misli tukaj pri farni cerkvi velika turnska ura napraviti. — Vreme bi bilo tukaj prav prijazno, da bi nam le ojstra burja prizanesla, ki že od sv. treh kraljev prav cigansko razsaja, tako da je že več ljudi prekucnila in nektere močno poškodovala; nekega Laha, kakor se sliši, je predvčeranjim tako vergla, da je v malo urah dušo iz sebe dal. Iz soseske Cernega verha pri Idrii 22. pros. — Ljube ?)Novice" , davno že niste z uaših hribov nič povedale, kakor da bi vas noben ne bral. Naj vam tedaj jez, ki že 15 let prejemam vaše liste, danes nektere verstice pošljem. Tudi pri nas napravljajo novo volitev za župane in odbornike, pa pravijo nekteri, da morajo le taki možje biti, ki dobro nemško znajo. Ako bi to res bilo, še bi ne bilo upanje, da bi človek smel govoriti, kakor mu je Bog jezik ustvaril. To, mislim, so lažnjivi preroki, ki nočejo nič od tega vediti, kako terda se godi kmetu, ki razun družin nadlog si mora še tuj jezik na posodo jemati. Bog daj, da bi domači slovenski jezik pravo veljavo zadobil, ker celo v naših hribih se pogostoma primeri, da dobi kak gospodar to ali uno reč vso v nemškem jeziku, in da mora po dve uri daleč iti, da si dobi človeka, ki mu kancelijsko pismo razloži in v domači jezik prestavi. Bog daj, da bi se obernilo vse na pravo pot za obveljavo našega jezika, ki ga vsi znamo in nam nobenih stroškov ne prizadene. Pri nas grozno hrepeuimo po tej pravici. Drugikrat kaj več o tem. Z Bogom. J. H., kmetovavec. Iz Ljubljane. Volivcom ljubljanskim! Ker se bliža volitev novih mestnih odbornikov, smo se na poziv tukajšnega družtva, ki si je v dnarno pripomoč obertnikom že mnogo zaslug pridobil, zdolej podpisani združili v skupščiuo pod imenom „pervega mestjanskega odbora" v ta cilj in konec, da bi po svoji moči vodniki bili teh volitev. Al ker smo si popolnoma svesti, da le tadaj zamoremo biti srečni v svojem prizadevanji, ako somestjani naši zaupanje v nas stavijo, si v dolžnost svojo štejemo, svoje misli jasno in določno razodeti občinstvu. Pervo, kar živo želimo, je to, naj bi od pervega do zadnjega vsi, ki imajo pravico voliti, se udeležili volitev, da prihodnji mestni odborniki bojo zamogli reči, da niso le izvoljenci male kopice, ampak da so namestniki cele občine ljubljanskega mesta. Reč, za ktero pri teh volitvah gre, je imenitna.v Imenitna reč pa zahteva, da ne deržimo krizo m a rok. Ce že dozdaj, ko je vse politično življenje oterp-njeno bilo, je županija (zbor mestnih mož) važna stvar bila, toliko bolj važna bo še vprihodnje, ko ji bo izročeno veliko večje opravilstvo. Al ni dosti, da volivci vsi pridejo volit, — treba je tudi, ako hočejo biti volitve srečne, da se vsak dobro zave vseh lastnost, ki naj jih imajo tisti možje, ktere hočemo po svojem zaupanju voliti, in da potem, ko pride veliki dan volitve, ne pridemo na izbirališče razcepljeni na več kampov, ampak zedinjeni o možeh, ki jih hočemo voliti. Kaj mi o tej prevažni zadevi mislimo, povemo naravnost in brez ovinkov tako-le: Na čelo svojega mnenja stavimo §. 1 začasne srenjske postave od leta 1849, ki pravi: ^Svobodna srenja je podlaga svobodne deržave". Nezavisna, samostojna, svobodna srenja je po terjatvi današnjega časa ne le potrebna za blagor in srečo srenje same, temuč je tudi podnožje za pravi ustavni razvitek cesarskega patenta od 20. oktobra I. 1., da se na njem z varstvom deržavne edinosti povzdigne svobodna Avstrija, zadovoljna in edina doma, pa močna in spoštovana od unajnstva. Da pa samostojna srenja prejme namestnike, ki zapo-padejo svoj poklic in ga bodo tudi zvesto spoluovali, stavimo svoje zaupanje le v take može, ki jih poznamo, da so svobodnih misel, stanovitni in serčni, in od kterih moremo misliti, da bojo v vseh okoljšinah taki ostali in se v vsem tako obnašali. Za tega voljo si izberimo može poštene, vestne, polne ljubezni do vzajemne domovine in do naroda našega, — može, kterim napredek ni prazen glas, ki so previdni in skušeni, ki se ne boje dela za občni prid in so uneti za dušni in telesni blagor našega mesta, — može, ki ne bojo trosili mestnega dnarja po nepotrebnem, ampak bojo modro gospodarili, pri tem pa vendar ne bojo skopuhi v takih rečeh in napravah, ki so potrebne, da se naše mesto povzdigne v vsem, kar terja materijalni in dušni napredek. Dalje želimo za mestne odbornike nezavisne, samostojne može, ki niso prilizovavci na nobeno stran, kterim ni mar le čast ali lastna dobičkarija, in ki nadušeni čistega domoljubja svoj poklic in svoje dolžnosti višje cenijo kot osebni dobiček. Mestnjani! volivci vsi, ki ste v vsem tem z nami enih misel! vstopite se zaupni okoli nas, da z zedinjeno močjo dosežemo, kar je v čast in blagor naši domovini! V Ljubljani 27. januarja 1861. Pervi mestjanski odbor. dr. Janez Ahačič Janez Nep. Horak Rud. Šnedar Jože Blaznik Gustav Heimann Jož. Schvventner dr. Janez Bleivveis Franc Jelačie V. C. Supan dr. E. H. Costa J. Macun dr. B. Supanc Jože Debevc dr. Jož. Orel Kari Tambornino Kari Dežman Pavi Polegek Blaž Verhovc Franc Drašier Vilhelrn Rost Feliks VVaidinger dr. Eisi V. Rudholzer Berž ko bo magistrat razposlal po mestu imenik volivcov, bo ta odbor oklical volivcom, kaj misli dalje početi; do tistihmal naj prijazno po ter pij o, ki se mislijo s tem odborom združiti in ž njim eno pot iti v dosego imenitnega namena. Razun tega „pervega mestjanskega odbora" se je pa ustanovil še drug odbor, kteremu na čelu stojijo gospod Mihael Ambrož, gosp. Janez Brolich, c. k. deželne sodnije svetovavec, gosp. baron Anton Codelli, gosp. dr. Rudolf in gosp. vitez dr. Stoki. Ti gospodje so v svojem oklicu povabili volivce 1. dan februarja zvečer ob 6. uri v redut. Slišali smo še od nekega druzega bolj skrivnega družtva, ki pa le razpošilja liste z imeni tistih mož, ktere ono misli spraviti v mestni odbor, — pa morebiti pride še več takih listov. Al to nič ne de; prav je tako; previdni možje se bojo deržali pravih mož, naj se jim ponuja ali sili kolikor hoče drugih; oni se bojo vedili varovati maš kar, ki bojo letale sedaj okoli in skušale pregovarjati ljudi. Neki abotniki pa so spustili celo pošast „pansiavizmaa med ljudi; al s to pošastjo se dandanašnji strašijo le še otroci. Kar imamo cesarjev diplom, pisan dva dni po sv. Lukežu, v rokah, se na domači zemlji sme tudi Slovan vsesti za gosposko mizo in ne pobera več ostankov družin. Gostoljuben, kakor je od nekdaj Slovan bil, povabi on tudi Nemca in Laha k svoji mizi; al med zdravicami, ki jih poje vsakemu poštenemu človeku, ponosno zapoje tudi Vodnikovo: Od nekdaj stanuje Tukaj moj rod; Ce ve kdo za druj'ga, Naj reče: od kod? S „panslavizmoma zna dunajska „Presse" svoje pajdaše strašiti; nas Slovence ne bote strašili, ker dobro vemo, da vam je „pangermanistom" cesarski diplom od 20. oktobra 1860 strašen tern v peti! — Prosu je pismo (peticija) do slavnega deržavnega ministra viteza Schmerling-a je že narejeno; obsega 4 člene: 1) peticijo za pravice ------ 42 ------ ------- 4 slovenskega jezika v soli, 2) v kancelijah, 3) za razgla-ševanja vseh uradnih oklicov v slovenskem časniku, in 4) za ustauovitev deželnega slovenskega zakonika kakor je bil do leta 1860. Pismo je narejeno v imenu vseh slovenskih dežel, kterim so enake potrebe. Da se bo dobilo povsod obilo podpisov (z imenom in stanom vsakega podpisnika), se bo kmali razposlalo na vse kraje, pa naj se oglasijo se posebno možaki, ki v svojem kraji želijo nabirati podpise. Pismo je tako napravljeno, da želi le to, kar je pravično, potrebno in tudi sedaj mogoče; prenapetega ni nič v njem; vsak pošten domoljub ga bo gotovo rad podpisal. Povedati pa moramo tudi mi enkrat lojalno in spodobno visoki vladi, kje nas čevelj tisi. Toliko za danes. Iz Ljubljane. x — Vodstvo mestne kosarne v Temo vem je razglasilo te dni rajtengo njenih dohodkov in stroškov za preteklo leto, iz ktere se kaže, da ima 2731 gold. 76 kr. dolga. Dozdaj je 224 hišnih gospodarjev v tej družbi, in za navadno se ima 569 vojakov in 19 oficirjev v to kosarno nastaniti (vkvartirati). Dalje beremo v oklicu, da bode vodstvo kmali deležnike te kosarne v veliki zbor poklicalo, ki ima važne reči v posvet vzeti, med kte-rimi bo, kakor smo zvedili, posebno to, da bi se od leta do leta odlašani prepis vseh deležnikov na to hišo saj enkrat do konca dognal. Kaj ga res ni človeka v Ljubljani, da bi to reč znal v kratkem pa dobro doveršiti? Naj bi sedanji vodniki, kterim gre čast in hvala, da skerbno in pridno opravljajo gospodarstvo te kosarne, se to poskerbeli, da bi pred poklicani zbor stopili s kakim dobrim svetom, kako bi se sila potrebni prepis brez odlašanja izgotovil. Ker pa več oči več vidi, naj deležniki, kadar bo veliki zbor, vsi pridejo, da se saj enkrat sklene ta reč. Slišali smo tudi, da bo v tem zboru nova volitev vodnikov.