LETO IV. ŠT. 8 (153) / TRST, GORICA ČETRTEK, 25. FEBRUARJA 1999 SETTIMANALE SPEDIZ. IN A.P. - 45% - ART. 2 COMMA 20/b LEGGE 662/96 - FILIALE Dl GORIZIA ISSN 1124 - 6596 CENA 1500 LIR /0,77 € NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 PREDZGODOVINSKIM SODIŠČEM Italijanski filozof Benedetto Croce je v eni svojih temeljitih knjig o vlogi in pomenu zgodovine zapisal, da zgodovina ne obsoja in ne oprošča, ampak le skuša razumeti. Besede neapeljskega misleca se morda zdijo dvorezne in nejasne. S svojo predanostjo religiji svobode pa je postal že kmalu nekak duhovni oče italijanskega liberalizma in tudi kot tak sodeloval v pripravah na ustavo in rojstvo demokratične povojne republike. Po tem uvodu pa k stvari. Pred kratkim je prišla na dan novica, da je skupina slovenskih javnih delavcev v Kopru sklenila prijaviti pristojnim slovenskim sodnim organom vrsto italijanskih medvojnih vojaških in drugih predstavnikov, krivih za vojne zločine v Sloveniji med italijansko okupacijo. Pri tem se danes ne bomo spuščali v podrobnosti celotne zadeve, ampak le podali nekaj splošnih ugotovitev in stališč. Prav sedaj so pa v Rimu odložili proces, ki zadeva fojbe in to iz nekih proceduralnih razlogov. Dejstvo je vsekakor, da je fašistična Italija odgovorna (pravno in moralno) za neštete zločine v Sloveniji, ki jo je okupirala v zadnji vojni, in tam ustanovila Ljubljansko pokrajino. Prišlo je do obsodb, konfinacij, umorov, požigov celih vasi itd. Zato je v prvi vrsti odgovoren nekdanji Duce, odgovorni pa so prav tako vsi tisti, ki so na kraju samem dajali povelja za vse te pogrome. Ni nam pa znano, da bi kdaj bil v Italiji ali kje drugje za to kdo obsojen in kaznovan. Sicer smo že večkrat napisali, da za razliko od Nemčije Italija ni imela svojega Niirnberga... Zato je prav, da so se zdaj v Sloveniji le zganili, čeprav ne vemo, kako se bo vse to končalo. Pri vsem tem pa moramo kot primorski Slovenci oz. Slovenci v Italiji še nekaj dodati. Mimo grozodejstev v osrednji Sloveniji je namreč fašizem prizadejal ogromno (in verjetno sorazmerno še več) zločinov na Primorskem v dolgem in mračnem dvajsetletju. Vsi ti so nam od Bazovice naprej (in še prej) na žalost tako dobro znani, da jih na tem mestu ne naštevamo še enkrat. Šlo je vsekakor za pravi narodni genocid, za katerega bi moral tudi marsikdo odgovarjati in plačati! Moralna, pravna in politična odgovornost tistih, ki so zločine zagrešili, je velikanska. Filozof Croce se spet načelno sprašuje: če ni nihče odgovoren, kdo je potem sploh odgovoren? (Etika in politika). Vprašanje gotovo ni le retorično ali akademsko. Pojavlja se lahko v vsakem primeru zasebne ali skupne odgovornosti. In prav zato bi morali tisti, ki imajo določene zgodovinske krivde, odgovarjati nekomu. Tudi in predvsem človeškim sodiščem! Že dobrih petdeset let je minilo od dogodkov, ki terjajo pravico. Italija ni popravila krivic zlasti primorskim Slovencem, ki smo po mirovni pogodbi ostali v njenih mejah. Nameravana vrnitev kakega narodnega doma še ne bi bila dovolj za vse gorje, ki ga je fašizem prizadejal. Roka pravice bi morala tu imeti odločilno vlogo. Naj nas v začetku navedene misli italijanskega filozofa ne zavedejo v napačna pojmovanja njegove teorije o svobodi. Croce je namreč v svojih delih o zgodovini jasno poudaril svoja načela. Zgodovina je namreč po njegovem tudi in predvsem sad človekovih prizadevanj za zmago moralnih vrednot, kot je svoboda. In prav v imenu te lahko tudi mi danes pričakujemo, da bo zgodovinsko sodišče znalo pravilno oceniti tudi ta temna o-zadja sodobne zgodovine in to s pravično kaznijo za krivce zločinov proti človeštvu, v našem primeru proti slovenskemu narodu. ANDRE) BRATUŽ PROBLEM, NA KATEREGA SO POLITIKI POZABILI KATOLIŠKI TEDNIKI V PRVI BOJNI VRSTI ZA FEDERALIZEM DRAGO LEGISA a koliko zvonikov se bomo še morali povzpeti, da se bo kaj spremenilo?" Tako se je v trenutku globokega razočaranja in velike zaskrbljenosti vprašal beneški župan Cacciari, ki je tudi znan po svojih odločnih in vztrajnih zahtevah, naj se izvedejo ustavne reforme, med njim predvsem priznanje široke avtonomije deželam in vsem krajevnim ustanovam (občinam, pokrajinam in krajevnim skupnostim). Kot vemo, seje bila predlanskim skupina mlajših moških z zvijačo prebila do cerkve sv. Marka na istoimenskem trgu v Benetkah, splezala na zvonik in razobesila zastavo nekdanje Beneške republike. Policija je seveda demonstrante odpeljala v zapor, a italijanska in tuja javnost je bila opozorjena, da je grožnja s secesijo oziroma odcepitvijo (Severa od Juga) resna zadeva. Tudi razmeroma mile kazni, ki jih je nato odmerilo sodišče, zgovorno dokazujejo, da pristojne oblasti nočejo razpihovati ognja. Hude preglavice jim v tej zvezi že tako že dolgo povzroča Bossijeva Severna liga. Ne smemo pozabiti, da je leva sredina zmagala na državnozborskih volitvah aprila leta 1996, ker je bila volivcem predvsem obljubila dvoje: enotno evropsko valuto na začetku 1999. leta, kot predvideva Maastrichtska pogodba, in federalistično ureditev italijanske države. Medtem ko je Prodijeva vlada prvo o-bljubo dejansko izpolnila, se je pri drugi hudo zataknilo. Tako smo pred dnevi v uglednem časniku brali, kako vse kaže, da večina poslancev in senatorjev ni le proti federalistični ureditvi, ampak da celo odklanja vsakršno obliko “TBL - 3 M ;>1*- » »pon«- r* Mi ti Sisesaik •‘■“-i —________ Vincenzo Rini (levo) in Duilio Corgnali, znana urednika katoliških tednikov in pobudnika za uveljavitev federalizma v Italiji; prvi je sedanji, drugi pa prejšnji predsednik zveze F1SC. Za njima sp glave nekaterih katoliških tednikov. upravne decentralizacije. Obstajal naj bi oblastni aparat, ki obsega politike in ves upravni sistem. Ta aparat meni, daje njegova prednostna vloga ogrožena in se zato odločno in vztrajno, četudi ne odkrito, upira. Medtem ko mirno lahko zapišemo, da je politične stranke, ki bi bile najbolj poklicane, da se bavijo s to problematiko, zajelo pravo zimsko spanje, je severovzhodni Italiji v zadnjem času stopila v prve bojne vrste za federalizem t.i. civilna družba, katere glasniki so predvsem katoliški tedniki domala vseh škofij na tem območju. Ti časniki so pričeli objavljati skupne članke in so si sploh zastavili za cilj mobilizacijo širokih ljudskih množic v boju za federalistično ureditev ita-! lijanske države. Federalizem J je moderna oblika države -poudarjajo -, ki ustreza zahtevam in pričakovanjem živih in produktivnih sil v Italiji. V federalistično urejeni državi ! ne bo več mesta za abstraktno, torej jalovo vsedržavno modrovanje, temveč bodo odgovorni dejavniki upoštevali raznovrstne konkretne ! stvarnosti, predvsem krajev- ne ustanove in teritorij ter njegove svojevrstnosti ali specifičnosti. Prvi sogovorniki torej ne bodo več osrednji državni aparati, kot so bili od rojstva italijanske države do danes. Nekateri pri tem menijo, kako ni rečeno, da se mora nova ureditev naenkrat uveljaviti po vsej državi. Menijo namreč, da bi se lahko najprej uveljavila v tistih deželah, ki imajo zanjo vse pogoje^ Tako so na primer ravnali v Španiji, kar se je izkazalo za koristno za celotno državo. Omenjeni tedniki seveda nagovarjajo celotno prebivalstvo ne glede na politične in svetovnonazorske opredelitve. Poudarjajo pa, kako ne smemo pozabiti, da so načela subsidiarnosti in vzajemnosti za katoličane temeljne važnosti pri gradnji demokratičnega, pravičnega in svobodnega sistema. | Leta 1996 je leva sredina dala pobudo za ustanovitev i t.i. dvodomne parlamentarne komisije z nalogo, da izoblikuje natančne predloge za spremembo nekaterih ustavnih določil. Med temi naj bo tudi in predvsem federalistična ureditev države. Komisi-i ji je predsedoval sedanji pred- sednik vlade DAlema, ki je tedaj bil glavni tajnik Levih demokratov, najmočnejše vladne stranke. Ko je jeseni Prodi moral odstopiti in je njegovo mesto prevzel D'Alema, je ta pustil dvodomno komisijo in njene naloge vnemar. Očitno ga briga predvsem ali celo samo to, kako bo brez večje škode za svoj stolček previharil skorajšnje viharje, kot so volilni referendum, predsedniške volitve, evropske in upravne volitve; slednje so določene za 13. junij. Sam trdi, da namerava ostati na svojem mestu do konca legislature; če pa se to ne bo posrečilo, si bo prizadeval za takšne razmere, ki bodo o-mogočile uveljavitev in torej tudi funkcijo ministrskega predsednika. Bo civilna družba, katere glasniki so predvsem katoliški tedniki, dosegla s svojimi prizadevanji kak uspeh? Bo toliko mobilizirala volivce, da se bodo na bližnjih volitvah u-strezno ravnali? Odgovor bo znan že v prvi polovici tega leta. Kot časnik slovenske narodne manjšine bi seveda želeli in pričakovali, da bi omenjeni tedniki imeli posluh tudi za naše manjšinske probleme. DEŽELNI ŠKOFJE ZA MORALNE VREDNOTE Škofje v deželi Furlaniji-Ju-lijski krajini so prejšnje dni izdali skupno pastirsko pismo za postni čas. Nadškofa v Gorici in Vidmu ter škofa v Trstu in Pordenonu v tem dokumentu poudarjajo nekatere temeljne vrednote ne le krščanstva, ampak moralnega življenja in reda nasploh. Več na verskih straneh. Vida Valenčič OCALAN IN PROTISLOVNA SKRB EVROPE Izdaj stvo naroda je v očeh kristjana smrten greh, kolikor ni posledica nepoučenosti ali slaboumnosti. Odpasti od naroda, da ostanem katoličan, bi se torej reklo grešiti, da se zveličam. Nesmisel. Janez Janžekovič (februar 1941), revija Čas Marko Tavčar / intervju ALENKA REBULA TUTA PH ’ Ivan Žerjal ROJAN: GLASBENO SREČANJE MLADIH Danijel Devetak TEŽA RASTI, MOČ UPANJA PREŠERNOV VEČER V TRŽIČU | Škofje F-Jk PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS Ciril Turk PREŠERNOV DAN V STUTTGARTU Peter Szabo O TEMPORA, O MOREŠ! EVROPA SPREJEMA AGENDO 2000 Iva Koršič IMENITNA POSTAVITEV SSG RAZPIS 29. FESTIVALA ŠTEVERJAN '99 EVROPA V STISKI ZARADI KURDSKEGA VPRAŠANJA OCALAN IN PROTISLOVNA SKRB EVROPE V RIMU RAZVELJAVLJEN PROCES O FOJBAH ČETRTEK f 25. FEBRUARJA 1 999 ALOJZ TUL V prejšnjem zapisu Čudna ozadja sodne obravnave o fojbah (NG 11. februarja, št. 6/ 99) smo med drugim omenili nekatere formalne pomanjkljivosti v zvezi s sodnimi obvestili obtožencu Oskarju Pi-skuliču, zaradi katerih je rimsko porotno sodišče nadaljevanje obravnave odložilo na 17. februar v pričakovanju, da se razčistijo zadevne nedoslednosti. Med tem časom je sodišče skrbno pregledalo celotno dokumentacijo, ki jo je bil zbral in predložil znani javni tožilec Giuseppe Pititto. Na drugi obravnavi 1 7. t.m..je predsednik rimskega porotnega sodišča Francesco Amato sporočil svoje ugotovitve o hudih formalnih pomanjkljivostih v zvezi z začetnim procesom proti trem prvotnim obtožencem. Dva od teh sta medtem umrla (Ivan Motika in Avijanska Margoti) in s tem dejansko izpadla iz postopka. Toda omenjeni javni tožilec Pititto ni predstavil nobenega uradnega potrdila o njuni smrti. Preživelemu obtožencu Piskuliču pa tako uradno obvestilo o začetku predhodne preiskave kot sodni poziv z obtožnico nista bila poslana po uradnih meddržavnih kanalih (prek pravosodnega in zunanjega ministrstva obeh držav), temveč po redni pošti, zato ju je naslovnik povsem upravičeno zavrnil. Italijansko pravosodno ministrstvo je na izrecen poziv sodišča potrdilo, da takšen diplomatski postopek predvideva meddržavni dogovor med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo iz leta 1922, ki ga je Italija že uporabila v zadevi izročitve nekega domnevnega goljufa leta 1955 in s tem priznala nasledstvo sedanje Hrvaške v omenjenem sporazumu. Drugo hudo pomanjkljivost je porotno sodišče ugotovilo v dejstvu, da je zadevni sodni obvestili podpisal navaden kanclist namesto pristojnega preiskovalnega sodnika ali javnega tožilca. Zaradi neupoštevanja zgoraj omenjenih bistvenih formalnosti je po več kot enournem posvetovanju sodišče odredilo ničnost celotnega sodnega postopka. To skratka pomeni, da je za obnovitev sodnega postopka potrebno začeti vse skraja. ODMEVI NA ODLOČITEV SODIŠČA Po branju omenjene odločitve sodišča je v dvorani prišlo do kričanja in glasnega prerekanja. Pravočasen poseg varnostnih sil je preprečil morebitne incidente. Tudi zastopniki civilnih strank (sorodnikov žrtev in številnih begunskih združenj) so odločitev sprejeli z glasnimi vzkliki. Neodobravanje je izrazil tudi javni tožilec Pititto, duša celotnega sodnega postopka o fojbah, ki je izjavil, da se bo zadeve ponovno lotil. Bolj skeptična o tej možnosti je bila večina odvetnikov. STRAN 3 POBUDA CIVILNE DRUŽBE O ITALIJANSKIH VOJNIH ZLOČINIH V SLOVENIJI Minuli pustni torek so v mali dvorani koprskega gledališča Verdi Društvo za negovanje rodoljubnih tradicij TIGR Primorske, Kulturni klub Istra in Občinski odbor Zveze borcev NOB Koper pripravili svojevrsten spominski večer, na katerem so predstavili zadnjo knjigo prof. Antona Vratuše o taborišču na Rabu Iz verigvsvobodo in dnevniške zapise Pietra Brignolija, vojaškega kurata italijanske zasedbene vojske v Sloveniji, z naslovom Maša za moje ustreljene, ki je prvič izšla leta 1996 pri Goriški Mohorjevi družbi in nato doživela tudi ponatis. Delo namreč govori o streljanju civilnih prebivalcev med veliko protipartizansko ofenzivo na Dolenjskem leta 1942. Omenjeno Vratuševo delo pa opisuje nečloveške razmere v italijanskem taborišču na Rabu, kamor so Italijani spravili več tisoč Slovencev in Hrvatov v letih 1942/43. V njem so zbrani tudi pričevanja in dokazi o strahotnem dogajanju v tem taborišču, kjer je u-mrlo nekaj tisoč ljudi. Na istem večeru so širši javnosti prvič predstavili predlog ovadbe italijanskih vojnih zločincev na področju Slove- nije med zadnjo vojno. Kot je povedal v imenu prirediteljev večera dr. Milan Gregorič, se je pobuda rodila kot odgovor na stalne pritiske in izsiljevanja, katerim je zadnja leta podvržena Slovenija. Za takšen korak so se odločile organizacije civilne družbe, ker na višjih ravneh niso pokazali potrebne občutljivosti do omenjenih pritiskov. Ovadba je bila sestavljena na osnovi obsežnega dokumentarnega gradiva, vložili pa jo bodo na državno tožilstvo republike Slovenije. V njej je zaenkrat navedenih 35 imen oseb, ki jih dolžijo genocida, vojnega hudodelstva zoper civilno prebivalstvo in vojne u-jetnike. Gre namreč za kazniva dejanja, ki ne zastarajo, zato prizadeti lahko zahtevajo kaznovanje storilcev. Toliko zaenkrat v informacijo. K temu lahko samo pripišemo, da bi Italija in Slovenija morali premostiti tragične medvojne dogodke z dejanjem medsebojne sprave po nedavnem zgledu Nemčije in Češke. Potem bi odpadli vsakršni razlogi za nadaljnja medsebojna očita-nja. Ali bomo kdaj to dočakali? ----------AT NOVI GLAS 34 170 GORICA, E-MAIL 34133 TRST, UREDNIŠTVO I N UPRAVA: RIVA PIAZZUTTA 1 8 TEL 0481 5 3 317 7 FAX 0481 536978 n o v i g I a s(q tmed i a. i t ULICA DONIZETTI 3 TEL 040 365473 FAX 040 7754 19 E-MAIL nglasts(a>tin.it GLAVNI UREDNIK: ANDREJ BRATUŽ ODGOVORNI UREDNIK: DRAGO LEGIŠA IZDAIATELJ: ZADRUGA GORIŠKA MOHORJEVA, PREDSEDNIK DR. DAMIAN PAULIN REGISTRIRAN NA SODIŠČU V GORICI 28.1.1949 POD ZAPOREDNO ŠTEVILKO S TISK: TISKARNA BUDIN / GORICA NOVI GLAS IE ČLAN ZDRUŽENJA PERIODIČNEGA TISKA V ITALIJI - USPI IN ZVEZE KATOLIŠKIH TEDNIKOV V ITALIJI - FISC LETNA NAROČNINA: ITALIJA in SLOVENIJA 70.000, p" INOZEMSTVO 110.000 LIR, ZRAČNA POŠTA 140.000 LIR POŠTNI TEKOČI RAČUN: 10647493 CENA OGLASOV: PO DOGOVORU VIDA VALENČIČ Na koncu je Turčija dobila, kar je želela. Karizmatični voditelj Kurdske delavske stranke Abdullah Ocalan je na varnem v zaporu na turškem otoku Imrali. Da je "na varnem”, je jasno že iz ostudnega videospota turške moči: Ocalan z lisicami okrog zapestja, z lepilnim trakom na o-čeh in nedvomno z mamili v krvi, vse to pod odrešujočim simbolom turške državnosti. O vpletenosti Evrope in nasploh Zahoda v njegovo kontroverzno ugrabitev v Keniji se je pisalo na dolgo in široko. Evropa je pokazala svojo resnično moč: v bistvu je danes le podporni steber ameriške politike, nima pa neke širše samostojnosti, ki bi ji o-mogočila samostojno presojo dogodkov in problemov. Italija bi sicer lani skoraj dodelila politični azil Ocalanu, ni pa bila do konca pogumna in je dejansko klonila ameriškim pritiskom. Poraz Ocalana pomeni v bistvu tudi poraz Evrope, ki si ni upala se zoperstaviti zahtevam Združenih držav Amerike. ZDA pa ne morejo in nočejo priznati pravic kurdskega naroda, ker se slednji zoperstavlja prav državi, ki je na Bližnjem vzhodu najzvestejši partnerZDA in zato tudi Izraela. Turčija in ZDA nimajo nič skupnega (razen smrtne kazni), obe državi pa imata od sodelovanja korist: Amerika si je zagotovila odskočno desko za svoja letala v primeru spopada z arabskim svetom, ki predstavlja za Ameriko najhujšega sovražnika, Turčija pa je seveda članica Atlantskega pakta, kar pomeni, da ima močnega zaveznika v primeru kateregakoli spopada (npr. s Sirijo), poleg seveda bogate pošiljke zahodnega o-rožja, ki je potem uporabljeno v represiji kurdskega naroda. Pravo tem seje v zadnjih dneh tudi na široko pisalo: Italija je v svoji nemoralni zvitosti pokazala dve situaciji: denarje denar in tako sama Italija prodaja gumijaste čolne Albaniji in prav tako Italija prodaja o-rožje Turčiji (isto orožje, ki ga potem Kurdi okusijo na lastni koži). Poleg tega je Italija podpisala Atlantski pakt in zato si pač ne more dovoliti samostojnega odločanja. Kakšni so izgledi? V sredo, 24. t.m., bo v Rimu velika protestna manifestacija, ki se je bodo udeležili Kurdi iz vseh evropskih držav. Ugrabitev Ocalana je za kurdske organizacije, kot je Kurdska delavska strankaPKK, pomenila predvsem radikalizacijo upora proti turški oblasti. Če je sam Ocalan (ki je bil seveda v svoji preteklosti vpleten v številna nasilna dejanja, zaradi česar je danes priprt) prišel do ekstremne točke lani v Rimu, ko se je javno odpovedal oboroženemu boju in je pozval vse Kurde, naj se odpovedo orožju, to danes ni več možno. Predvsem ker: 1) ne obstaja t.i. mednarodno kazensko sodišče, kateremu bi se Ocalan prostovoljno predal; Ocalan je priprt v državi, ki slovi po najbolj živalskih zaporih na svetu (se spominjate, kako je bilo zapornikom iz i\\vr\aMidnightexpress odvzet vsak ščepec človeškega dostojanstva?);'2) Kurdi so jasno izrazili svoje popolno (in upravičeno!) nezaupanje in razočaranje nad Evropo, predvsem nad Grčijo, večno sovražnico Turčije, ki je Kurde izigrala; 3) ker so tokrat čisto jasno uvideli, da so le sporna točka na svetovni šahovnici in seveda le pekoča žoga, ki je i nihče noče imeti v rokah. Televizijska postaja Atv je razširila vest, da bo kmalu prišel v javnost nov video-po-snetek, na katerem Ocalan poziva vse Kurde, naj se vrnejo v Turčijo in naj se predajo: boj je končan. Pa ni. Ocalan je verjetno mučen tako kot malokdo prej, saj v bistvu pooseblja Sovražnika države. Po vsej verjetnosti pa ga bodo obsodili na dosmrtno ječo in ne na smrt, to pa zaradi enostavnega razloga, ker bi si tako osovražili celo Evropo. Kurdi so na nogah, možno je, da bo prišlo do neredov in izgredov po celi Evropi in da bo, kot je napovedal Osman Ocalan, brat priprtega voditelja, vsak posamezen Kurd vodil svoj boj za neodvisnost Kurdistana. Moralni maček, ki ga zdaj občuti Evropa, ne pomaga nikomur. Kdaj bo Evropa politično samostojna? POVEJMO NAGLAS JANEZ POVSE ] V KURDSKI SENCI POMEMBEN POLITIČNI DOGODEK V SLOVENIJI "Lahko da v senci zajetja kurdskega voditelja Ocalana pa vendar pomembno za politično življenje mlade države Slovenije." Tako bi mogli označiti dogodek v slovenskem parlamentu, ki je izrekel nezaupnico notranjemu ministru Mirku Bandlju. Pa ne zaradi osebne ali strankarske privoščljivosti, daleč od tega. Preprosto zaradi prepričanja, da se je na slovenskem političnem prizorišču po dolgem času zgodilo nekaj, kar je pomenljivo poseglo v sicer vse preveč omrtveno družbeno stanje. Kar nekaj časa smo namreč lahko opazovali, kako se v matični državi kar preveč ponavljajo neučinkoviti politični kompromisi. Pogosto-ma ne dovolj jasna vloga edine pomladne stranke v vladni koaliciji, vse izraziteje usmerjanje političnega življenja v nekakšno zatišje, kjer naj bi ne bilo več odločne in dosledne o-pozicije. Vse močnejši vpliv tistega dela javnega mnenja, ki vidi v jasnem in odločnem političnem soočanju le prepir, zdraho in celo rušenje države. Vse več namigov na takšno sporazumevanje torej, ki pričenja spominjati na čase pred demokracijo. Res je, da si vsaka država izbira svoje razmere po svoji volji, toda dejstvo je, da Slovenija zaradi "mehkega" notranjega političnega življenja izgublja moč na zunanje-političnem prizorišču. Notranjemu ministru je bila izglasovana nezaupnica, ker je med drugim odklanjal parlamentarni nadzor svojega dela. Pri tem glasovanju je prišlo do dveh pomenljivih sovpadanj: vse tri pomladne stranke so bile na isti glasovalni strani, prav tako je za ministrov odpoklic glasovala ena od strank, ki neposredno izhaja iz prejšnjega političnega sistema. Prišlo je do povezanosti glasov, ki so presegli siceršnjo politično različnost in se zavzeli za višjo in koristnejšo stopnjo demokracije, kot jo je j izpričeval odstavljeni minister. Prišlo je torej do soglasja, ki se zaradi bistvenih stvari dvigne nad dnevne politične boje in se nekom-j promisno zavzame za širše, zakaj ne nacionalne interese. Pri tem se sama od sebe po-, stavi ja v ospredje misel, ki je nemara veljavna za pretekle pa tudi prihodnje politične dogodke v Sloveniji: ni mogoče priti do zares kori-\ stnih političnih stališč drugače kot s skupnim nastopom vseh treh pomladnih strank. Prav tako ni mogoče priti do zares koristnih političnih stališč drugače kot tudi z zares1prenovljenim" nastopom vsaj dela politične levice. j In ne nazadnje ni mogoče priti do zares koristnih političnih stališč, če zares“prenovljena" J levica in vse tri pomladne stranke ne razmišljajo dlje od kratkoročnih strankarskih ciljev. Z drugimi besedami: kadar so na istem stališču vse pomladne stranke in tista levica, ki se zares hoče preobraziti, potem smo se šele dvignili v območje skupnega oziroma vseslovenskega interesa. V tej luči se zdi v preteklosti izgubljen vsak dan, ko so bile pomladne stranke vsaksebi in levica v večji meri obrnjena s | svojo kontinuiteto kot pa v preobraženje. Iz-! gubljeni dnevi ne le za posamezne politične ; sile, ampak za celotno Slovenijo. AKTUALNO KOSOVO: ODLOČITEV 15. MARCA NTERVJU / ALENKA REBULA TUTA OTROKOV SVET, ŠOLA IN ŠE KAJ Ameriški predsednik Clinton je izjavil, da pomenijo pogajanja v francoskem gradu Rambouilletu pomemben korak na poti miru na Kosovu. Pogajanja so torej bila toliko uspešna, ker so preprečila najhujše, to je vojaški poseg na prizadetem območju. Srbska stran je sicer bila pripravljena sprejeti politično rešitev kosovskega vprašanja, in sicer priznati Kosovu avtonomijo, a je odločno odklanjala prisotnost vojaških enot atlantske zveze na Kosovu. Kosovski Albanci pa so vztrajali pri zahtevi, naj se čez tri leta razpiše referendum o neodvisnosti Kosova, kar seveda Srbi odločno odklanjajo. Pogajanja so se končala s sklepom, da bo končna odločitev padla 15. marca. Tudi italijanski zunanji minister Dini je pozitivno ocenil potek pogajanj, češ da so vendarle preprečila novo krvoprelitje in po njegovem postavila temelje za pravično ureditev položaja na Kosovu. Mednarodna javnost in mednarodne sile se v bistvu zavzemajo, da bi se na Kosovu obnovilo stanje, kakršno je bilo do leta 1989, ko je Miloševičev režim odpravil avtonomijo. Z 2. STRANI V RIMU... Znani italijanski odvetnik Guido Carli, ki v tem procesu zastopa nič IT|anj kot Združenje beguncev iz Dalmacije in Julijske krajine, sicer senator Levih demokratov, je časnikarjem ob odhodu iz sodne dvorane ponovil svoje stališče, da gre za proces v zvezi s tragičnimi medvojnimi dogodki, katerih žrtve so bili tisoči italijanskih državljanov raznih političnih usmeritev “samo zaradi tega, ker so bili Italijani". Dejal je tudi, da so številni njegovi strankarski kolegi pozitivno ocenili njegovo poklicno odločitev v tem sodnem procesu. Tržaški italijanski dnevnik II Pic-colo je razveljavitvi procesa dal precejšen poudarek na svoji tržaški strani z značilnim glavnim naslovom: Smrtni udarec sodni obravnavi o fojbah. Iz celotne zadeve potegne logičen zaključek. S tem daje rimsko porotno sodišče odločilo, da hrvaškim državljanom ni mogoče soditi v Italiji, če jim hrvaško pravosodno ministrstvo ne izroči sodnega poziva na obravnavo, dejansko pomeni, da omenjenega procesa v Italiji ne bo. Hrvaške oblasti so namreč že dale vedeti, da ne bodo pristale na izročitev takšnega poziva. Se vedno pa ostaja nepojasnjeno, kako so mogle italijanske sodne oblasti zagrešiti tako osnovne postopkovne formalnosti. Najbolj verjetno razlago je treba iskati v načelnem pravnem stališču, da Hrvaška še ni priznana kot pravna naslednica bivše Jugoslavije. Zato omenjeni sporazum iz leta 1922 naj ne bi veljal. To stališče je posredno potrdil sam javni tožilec Pititto. Vsekakor je neodpustljivo, da sodnih pozivov obtožencu ni podpisal pristojni sodnik, temveč navaden sodni pisar. Ali je tudi to bilo storjeno namerno in zakaj? Tudi to meče čudno K na pobudnike in zagovornike tega procesa za vsako ceno, in sicer predvsem iz političnih razlog ov. Pri Celovški Mohorjevi založbi je v redni zbirki za leto 1999 izšla knjiga Alenke Rebula Tuta Clobine, ki so nas rodile s podnaslovom Zgodnje otroštvo v o-troku in odraslem. Prav izid tega zelo zanimivega dela s področja razvojne psihologije je priložnost, da smo avtorico prosili za pogovor. Gospa profesorica, najprej vam za to delo čestitamo in tudi izrazimo hvaležnost. Kdor bo knjigo o zgodnjem otroštvu in vplivih otroških izkušenj na življenje vsakogar izmed nas prebral, bo gotovo bogatejši za zanimiva in koristna spoznanja. Knjigo res priporočamo vsakomur, še zlasti pa se nam zdi koristna za starše in vzgojitelje ter šolnike vseh stopenj. Skozi vso knjigo se kol rdeča nit vije misel o vlogi ljubezni pri oblikovanju uravnovešene in zrele osebnosti. Prava ljubezen naj bi pomagala, da pravilno razumemo, kaj otrok potrebuje in kako mu lahko pomagamo, da na najboljši način doseže naslednjo stopnjo svojega razvoja. Ali je to res? Ljubezen je pravzaprav šele druga stopnja v odnosu med odraslim in otrokom. Najprej je potrebno doseči prvo stopnjo: pripravljenost, da se vživimo v bitje, ki je drugačno in ga ne poznamo. Ta pripravljenost mora biti pristna, iskrena, da lahko omogoči razumevanje in stik. Izjavljati, da hočemo otroka razumeti, še ne pomeni, da smo to pripravljeni storiti. Zato je pred ljubeznijo potrebna poštenost odraslega, ki se bliža otroku. Razumeti ni lahko zato, ker ni zastonj, saj ne gre samo za razmišljanje, za uporabo razuma. O-troka je mogoče razumeti samo s sočustvovanjem, torej pomeni razumeti predvsem čustvovati z otrokom in ob tem doživljati, kar je v njem. To pa ni vedno lahko, saj odrasli večkrat nočejo čutiti, kar čuti otrok. Večkrat nočejo odkriti, kaj ga muči, ker jim je to pretežko ali bi od njih zahtevalo preveč časa, preureditev življenja, odločilne korake, ki jih niso pripravljeni storiti. Ne morejo razumeti in zato tudi ne morejo ljubiti tako, kot otrok potrebuje. Zato se je potrebno najprej vprašati, ali smo pripravljeni odkriti, kar se skriva v otroku, ki bi ga radi imeli radi. Če je naša pripravljenost res velika in brezpogojna, potem se bo lahko razvila tudi ljubezen. Šele potem lahko poskušamo ljubiti, ne pa prej. Kaj torej pomeni imeti otroka pravilno radi? Prava ljubezen je že zaključek, zadnja postaja v odnosu, ki ga moramo gojiti zelo dolgo. Ljubezen je sad, ki ga lahko dočakamo, če je drevo prej doživelo svoje cvetenje, svoje zorenje, končno pa tudi svojo dopolnjenost in rodovitnost. A čisto na začetku odnosa je med nami in otrokom gola zemlja, v katero moramo vsaditi drevesce, ki še ni razvi- lo listov in še ne more dati sadu. Zvrstiti se morajo vsi letni časi odraščanja, preden lahko rečemo, daje med nami otrokom dozorela ljubezen, od katere bomo lahko srečni tako mi kot otrok. Ljubezen do otroka ni nekaj, kar moramo dati. Ljubezen je nekaj, kar moramo postati. Že na začetku knjige poudarjate, da bi se morali odrasli spraševati, kako naj vplivamo nase, da bodo postali sposobni videti in čutiti, kaj se v resnici dogaja v otroku. Kako lahko starši ravnajo, da se bodo lahko pravilno odločali? Starši niso dolžni vplivati nase zato, ker to zahteva vzgoja otroka. Tako prizadevanje (to bom storil zaradi otroka...) nikoli ne obrodi. Očetovstvo ali materinstvo morata biti ključna življenjska vrednota za nas same. Dobro starševstvo je predvsem odločitev, da nam bo očetovstvo ali materinstvo glavna vrednota v življenju. Za to se je potrebno zavestno in nepreklicno odločiti, čutiti svojo dolžnost v globini svoje vesti, verjeti v odnos z otrokom z vsem svojim bistvom. Ne gre torej toliko za otroka, gre za vprašanje naše odrasle identitete. Če nam je izredno pomembno, da smo očetje ali matere, potem postane otrok vrednota. Skrb za otroka je torej šele posledica našega odnosa do lastnega življenja. Najprej si je zato potrebno odgovoriti, čemu živimo in kakšno mesto ima starševstvo v naši osebni usodi. Otrok ne more imeti središčne vloge v našem življenju, če mislimo, daje v našem življenju kaj važnejšega kot materinstvo ali očetovstvo. Mnogi poudarjajo, da je pri vzgoji še posebno težko določati otroku meje. Danes je vprašanje avtoritete posebno pereče. Ali je mogoče doseči, da otrok uboga zlepa? Postavljanje mej zahteva od odraslih predvsem, da znajo disciplinirati sami sebe. Kdor ne zna ukazati sebi, ne zna ukazati niti otroku, in kdor ne zna ustaviti sebe, ne zna tega doseči niti pri otroku. Svoje šibke, popustljive ali neobvladane osebnosti ne moremo prikriti, otrok jo čuti in zato nas ne uboga. Otroci in mladi z izredno bistrovidnostjo takoj presodijo, koliko močna osebnost je njihov vzgojitelj. Zato ne ubogajo šibkih odraslih, pa naj ti tudi kričijo ali grozijo. Dobro vedo, da rogoviljenje ni izraz notranje moči. Otrok pravzaprav ni nič drugačen kot odrasli: tudi mi smo pripravljeni "ubogati" samo nadrejenega, ki ga spoštujemo in za katerega obenem vemo, da je sposoben in notranje močan. Nihče ne uboga slabičev, ki se repenčijo, vsi pa radi sprejmemo navodila tistih, za katere smo gotovi, da so pogumni, pošteni, odločni in obenem nenasilni. Naj dam primer: odrasli planinci se pustimo voditi po gorah, če je vodič zanesljiv, in pustimo se celo okregati, če vemo, da ima prav, ko se jezi, ker smo v skalah nepazljivi... Tudi otroci prej ali slej prisluhnejo staršem, ki znajo "voditi v strmine", čeprav ne gre vse gladko. A pri teh vprašanjih še najlaže ukrepamo, če pomislimo, kako sami doživljamo dobro in slabo avtoriteto. Kaj je to - dobra avtoriteta? Zdrav čut za avtoriteto ni podarjen nikomur. Starši si ga razvijamo v potu svojega obraza, iz dneva v dan. Otroci nas postopno začnejo j spoštovati zato, ker delamo, kar govorimo, in govorimo, kar mislimo in čutimo. Ko dosežemo spoštovanje, je pot za postavljanje mej odprta. Tudi tu torej velja, da je uboganje šele druga stopnja. Prej je potrebno zgraditi svoj značaj, torej je spet v ospredju značajnost odraslega. Avtoriteta je torej v bistvu značajnost odraslega, ki je kos svojim nalogam in ne beži pred odgovornostjo. To pa ne pomeni, da smo popolni in nezmotljivi. Kdor je pozoren in občutljiv, za-1 čuti in prizna svojo stisko pri vzgoji. Čuti, da ne zmore storiti, kar bi rad, ali da je zmeden, neodločen, razdvojen. V tem primeru nam koristi, da se soočimo s stisko in da se odločamo iskreno in odgovorno. Glavno je, da ne bežimo, da se ne ! sprenevedamo, da ne iščemo kriv-i cev, katerim bi naprtili svoje odgovornosti. Vse je mogoče rešiti, če smo iskreni sami s seboj. Vsi zgre-Šimo, saj smo ljudje in otroci morajo prej ali slej spoznati, da smo zmotljivi. Edina huda napaka, zaradi katere lahko izgubimo avtoriteto v vzgoji, pa je, da zaradi samoljubja, strahu ali površnosti zatiskamo oči. To namreč pomeni, da smo otroka | čustveno zapustili. Kadar starši zanikujejo dejstva, otrok razume, da je stiska za starše prevelika, da je celo oni ne zmorejo in da zato ni rešljiva. Kadar starši nočejo videti boleče resnice, je otrok tiho, a globoko obupan in sam. Če pa je težava zelo velika, a starši gledajo dejstvom v oči in držijo otroka za roko, je vse lažje in znosno. Avtoritete nikoli ne izgubimo, če le zmoremo pristnost, poštenost, ljubezen do resnice. Že več let učite na pedagoškem liceju Slomšek v Trstu. Kako gledate na razmere, ki jih doživljate vsak dan? Slovenska šola ima težave na različnih ravneh in čutimo jih tudi na naši šoli: upada znanje našega jezika, upadajo splošne delovne sposobnosti mladih, ki ne zmorejo več obremenitev, ki smo jih zmogli mi. Obenem so ti mladi polni novih potreb in tudi sposobnosti, tipičnih za naš čas, ki jih mi nismo imeli in jih še ne znamo usmerjati. Ob vsem MARKO TAVČAR tem narašča pritisk na šolo, saj bi morali mladi znati vedno več, še posebno bodoči šolniki. Vse to je mogoče reševati le s celovitim pristopom in daljnovidno. Še najprej je potrebno razumeti, kaj se dogaja in zlasti, kam to pelje, kajti drugače bomo vedno tekali za dogajanjem, namesto da bi ga usmerjali v dobro mladih in nas samih. Zato se zadnje čase na naši šoli pogovarjamo o nujnih spremembah na vseh ravneh: v programih, v didaktiki, v sodelovanju s starši in dijaki. Izobraževanje bo potrebno nastaviti drugače. Potrebno bo poglobiti odgovornost in ljubezen do jezika, izrazne sposobnosti, doživljanje umetnosti, veselje do razmišljanja, etično dozorevanje, vrednostno orientiranost. Zato smo na naši šoli sklenili, dajo bomo prenovili in v teku je de- lo za novo smer. Potrebno bo uvajanje novih predmetov, novih kriterijev za ocenjevanje in načrtovanje tako skupnega didaktičnega dela kot popoldanskih pobud in posegov v prid družin. To pomeni, da bo naša šola morala delovati tudi popoldne, vpeljevati bomo morali dijake v učne navade, ki jih nimajo, v zavestno branje, jih vključiti v dopolnilne tečaje slovenščine, jih uvajati v gledališki jezik in filmsko kulturo in obenem vsak dan razvijati učno klimo, ki bo mlade naučila komunicirati iskreno in obenem čuteče. V petih letih šolanja je mogoče delovati na marsikaj, ne le na dijakovo izobrazbo. To ne bo lahko, toda vredno je, da začnemo, saj nam ostaja drugače samo ena možnost: nemočno tarnanje nad mladino, šolstvom in družino. To pa vnaša v slovensko šolo jezo, obupavanje, utrujenost, žolčno medsebojno napadalnost, bežanje iz poklica in odgovornosti. Ali danes starši pomagajo šoli pri vzgoji? V čem so danes težave v odnosih med šolo in družino? Včasih je šola posredovala predvsem izobrazbo (čeprav so dobri šolniki bili vedno tudi dobri vzgojitelji), danes pa doživlja tudi velike vzgojne obremenitve. Družina je marsikje v stiski ali pa išče pomoč. V mnogih primerih starši enostavno obupajo in nehajo vzgajati. Profesorji ne moremo reči: to ni naša stvar. Trpljenje mladih, njihovo neodgovorno uničevanje lastnega življenja, beg pred realnostjo - vse to je tudi naša stvar. Predvsem je potrebno opažati, kar ne gre, kajti včasih je že to veliko. Staršem, ki obupujejo, je potrebno pomagati, če seveda hočejo, da spet vzamejo nase svoje pravice in dolžnosti in odkrijejo, da živijo bolje in bolj mirno, če sodelujejo s šolo pri vzgoji svojih o-trok. V delovanje vsake šole je potrebno vnesti skrb za duševno zdravje mladih, kolikor seveda lahko pri tem sodelujemo kot šola. Tu ne mislim toliko na predavanja, mislim na dolgotrajno in globlje nastavljeno vzgojno delo, v katerem potem sodelujejo vse šolske komponente. Potrebno pa je dodati, da ima šola pravico in dolžnost, da skrbi tudi za duševno zdravje vzgojiteljev. ............. STRAN 16 3 ČETRTEK 25. FEBRUARJ/ 1 999 4 ČETRTEK * 25. FEBRUARJA 1999 KRISTJANI IN DRUŽBA BIBLIČNA RAZMIŠLJANJA ______OB BOGOSLUŽNIH BERILIH________________ ______V LITURGIČNEM LETU A__________________ ŽLAHTEN IZBOR BOŽJE BESEDE, (NEDELJO ZA NEDELJO • ••••••••••••••••• 2. POSTNA NEDELJA Tiste dni je Gospod rekel Abrahamu: "Pojdi iz svoje dežele in od svoje rodovine in iz hiše svojega očeta v deželo, ki ti jo pokažem!" (1 Mojz 12,1) Bog nas je odrešil in nas poklical s svetim klicem, ne zaradi naših del, temveč po svojem sklepu in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, razodel pa zdaj s prihodom našega odrešenika Kristusa Jezusa, ki je uničil smrt, osvetlil pa življenje in nesmrtnost po evangeliju. (2 Tim 1,9-10) Tisti čas vzame Jezus s seboj Petra, Jakoba in njegovega brata Janeza in jih povede na visoko goro, na samo. Vpričo njih se je spremenil. Njegov obraz se je zableščal kakor sonce in njegova obleka je postala bela kakor luč.. (...) Ko je še govoril, jih je svetal oblak obdal s senco in iz oblaka se je zaslišal glas: "To je moj ljubljeni sin, zelo sem ga vesel; njega poslušajte!" (Matej 17, 1-2; 5) GORA JEZUSOVE SPREMENITVE JE TUDI V NAŠI DUŠI Prvo postno nedeljo smo preživeli z Jezusom v puščavi. Naša druga postna postaja je gora Jezusove spremenitve. Že od drugega stoletja naprej so kristjani dogodek povezali z goro Tabor. Smo na 582 metrih nadmorske višine, na edini višji vzpetini, ki kraljuje nad Galilejsko nižino. Že od davnega leta 1100 pred Kristusom je gora Tabor imela za Jude pomemben narodnostno verski pomen. V prvih stoletjih krščanstva je postala sveti romarski kraj kristjanov. V šestem stoletju so bile zgrajene tri bazilike v čast Jezusu, Eliju in Mojzesu. Križarji so leta 1200 zgradili benediktinski samostan, od leta 1631 so se na gori Jezusove spremenitve utaborili frančiškani. Dogodek Jezusove spremenitve nas po nedelji Kristusovih skušnjav vabi k novemu koraku postne duhovne poti. Nagovarja nas k veselju pričakovanja Kristusove Velike noči. Postni čas ni in ne more biti nekaj turobnega, mračnega, ampak enkraten čas luči in notranjega duhovnega veselja. V tem štiridesetdnevnem postnem času poglejmo vase in odkrijmo, kje so pravi, živi izvori duhovnega veselja. V sebi zaglejmo žareči, kakor od sonca osvetljeni Kristusov obraz. Kakor kompas našega življenja je, razodeva nam zmago življenja nad smrtjo, zmago luči nad temo. O tem govori božja beseda. Božji glas in naročilo "Pojdi iz svoje dežele" je preobrazil Abrahama in ga iz tavajočega pastirja napravil za očeta vere. Božji glas kliče tudi nas, kot lepo pravi apostol Pavel v drugem berilu: "Bog nas je odrešil in nas poklical s svetim klicem ne zaradi naših del, temveč po svojem sklepu in milosti, ki nam jo je pred večnimi časi podaril v Kristusu Jezusu, razodel pa zdaj s prihodom našega odrešenika Kristusa Jezusa, ki je uničil smrt, osvetlil pa življenje in nesmrtnost po evangeliju." Kristusova spre-menitev na gori je zato kakor podoba naše preobrazbe. Za nekaj trenutkov se je odgrnil zastor Jezusove človečnosti in zasijala je skrivnost njegove božje osebnosti. "Njegov obraz se je zableščal kakor sonce in njegova obleka je postala bela kakor luč." Po božji milosti, ne po naših zaslugah, pravi apostol Pavel, tudi v nas gori taka luč. Kot sonce blesti v nas dostojanstvo božjega otroštva, zato smo otroci luči, božji otroci. V intenzivnih duhovnih doživetjih tudi mi, tako kot Kristus, lahko potegnemo zastor časa in prostora in pustimo zažareti božjo podobo v nas. Mistiki vseh časov pripovedujejo o podobnih doživetjih. Številni svetniki so zgovorne priče tega duhovnega pojava. Naj bo druga postna postaja tudi za nas doživetje luči, doživetje žarečega in svetlega Kristusovega obraza, ki želi bivati v nas. Pričakovanje Velike noči bo tako nekaj veselega, globokega in osrečujočega. Vsa postna premagovanja in žrtve bodo lahke, ker bodo kot suhi listi zgoreli v ognju navdušenja in radosti. MISIJONSKI KRIŽ V TRSTU: POSEBNO ČEŠČF.NJE ZA SLOVENCE V ponedeljek, 22. t.m., je misijonski križ prispel v Trst. Zvečer je v stolnici sv. Justa škof Evgen Ravignani vodil liturgijo božje besede, ki je predstavljala uvod v nočno bdenje mladih ob križu. Pri tem so sodelovali tudi mladi Slovenci, ki so naslednji dan imeli popoldne molitveno uro. Isti dan je bilo zvečer v stolnici skupno spokorno bogoslužje, ki ga je vodil škof Evgen Ravignani, nato pa so se mladi Tržačani poslovili od križa svetega leta. KRIZ SVETEGA LETA V GORICI TEZA RASTI, MOC UPANJA DANIJEL DEVETAK Mladinska pastorala goriš-ke nadškofije je tudi v našem mestu priredila lep sprejem t.i. križa svetega leta, simbola svetovnih dnevov mladine, ki v pričakovanju na veliki jubilej roma med mlade vsega sveta. Papež Janez Pavel II. ga je zaupal mladim, svojim dragocenim prijateljem in privilegiranim nosilcem upanja v prihodnost, da bi bili s tem lesom v roki in na ramenih znamenje Kristusove ljubezni do vsakega človeka. Svojevrstno romanje se je začelo v nedeljo, 21. t.m., pred centrom za sprejem mestne Karitas na Placuti. Prisotni so bili tudi nekateri duhovniki in verniki iz sosednih župnij v Sloveniji. Sredi malega trga je stal veliki križ, na katerega je v znamenje predanosti in zaupanja lastnega življenja in poslanstva Kristusu položil svoje čelo sam sveti oče; isto dejanje vdanosti je za njim nato storilo nešteto mladih po vsem svetu. Sporočilo križa je to: vsakdanji križi, ki se jim nihče ne more odtegniti, nas lahko pod svojo težo "zlomijo"; s Kristusom kot življenjskim sopotnikom pa nam postane križ vir moči, rasti in upanja. To je bilo poudarjeno na začetku shoda, nakar je vodja goriške Karitas g. Ruggero Dipiazza s posebnim ozirom na sedanji trenutek mesta spregovoril o tej ustanovi, ki želi ohraniti odprta vrata vsem potrebnim; to so v zadnjih mesecih zlasti priseljenci, ki bežijo pred vojnami, preganjanji, revščino. Dva taka mlada gosta, Koso-var in Alžirec islamske veroizpovedi, sta nato orisala nelahko življenje priseljencev. S hvaležnostjo sta se obrnila na prisotne, da jima je naše mesto ponudilo pomoč in možnost dostojnega življenja. Najti streho nad sabo, obrok hrane in delo: to je križ sodobnih revežev, ki ga morajo nositi vsak dan; pri tem pa imajo opravka tudi s ponižanji, nestrpnostjo in preziranjem. Križ ljudi, ki živijo v skrajni revščini, v prahu med barakami metropolitanskega predmestja v Čilu sta opisala dva skavta; konec prejšnjega leta sta se udeležila svetovnega taborjenja skavtov, ki se ga je udeležilo 35.000 mladih. Starejši skavtski voditelj je nato opisal svojo izkušnjo in osebno rast kot prostovoljec v go-riških zaporih; ko je za Božič v ječi spoznal priprtega človeka, ki je bil nekdaj tudi sam skavt, seje močno zamislil in globlje razumel, kaj pomeni nositi križ za zapahi in ne živeti v svobodi. Mlad par je spregovoril o svoji veliki želji, da bi se poročil; žal pa dekletu in fantu finančne zmogljivosti tega ne dovoljujejo, saj za ta korak ne zadošča ljubezen: za obred, praznik in zlasti za hišo, ki jo je prav težko najti, je namreč potrebna tudi ' dobro založena denarnica. Ganljivo je bilo pričevanje dekleta, ki okuša svoj križ doma: starši so se ločili in s tem pustili v njej praznino, dvome in same trpke občutke. Zgovorne so bile tudi besede mlajše gospe, ki dela pri Centru za pomoč življenju; prostovoljke tam nudijo pomoč materam v težavah in se vsak dan borijo, da bi bilo življenje spoštovano. Z vsemi temi "goriškimi" križi v srcu, pa tudi z lastnimi vsakdanjimi malimi skrbmi so prisotni v zbranosti krenili v deževnem in mrzlem večeru proti cerkvi sv. Ignacija na Travniku. Na ta križ, ki so ga nosili mladi in je predenj doslej pokleknilo na milijone ljudi, je padal goriški dež; z njim so se na to jadro upanja obešale misli številnih prisotnih, ki so nato napolnili veliko travniško cerkev. Tam so še nekaj časa postali pred križem ob petju kanonov, branju psalmov in poglabljanju skrivnosti, ki jo križ kot znamenje pohujšanja, znamenje smrti in vstajenja sploh predstavlja. Zbrane je nagovoril tudi nadškof Bommarco in jih pozval, naj Kristusa prosijo za moč, da bi znali sprejemati skrivnosti trpljenja, smrti in življenja. Večer je dosegel vrh, ko je vsakdo lahko stopil do na tla položenega križa, pokleknil in ga v tišini počastil s čelom, naslonjenim nanj-ado-ratio crucis. Nasloniti se na križ pomeni zaupati Kristusu to, česar sami ne moremo nositi, priznati, da sami ne zmoremo velikih stvari, saj niti ne vemo, ali bomo jutri še živi. Vse to pa naj ne bo retorika. In dobronamernost naj ne ostane samo beseda. O ISKANJU NOVIH VZOROV kdoTrka? Trkajo. Vedno več ljudi trka na vrata. Kdo so to? Laiki. Tisti, ki hočejo biti vedno bolj osveščeni in želijo globlje razumeti svojo doslej verjetno še nejasno vlogo in poslanstvo v Cerkvi; pa tudi tisti nemirni duhovi, ki so morda še nedavno bičali "šibkosti" vernih. Saj, bodimo iskreni, v nekaterih primerih so imeli tudi prav, ko so se npr. smejali iz pobožnežev v cerkvi, ki pa so bili doma, v družini ali na delu trdega srca; ko so zaničevali duhovnike, ki jim je več pomenil privlačen blišč bogatinove palače kot pa lakota zmrznjenega klošarja. Mnogi zavzeti laiki so se kot taki s požrtvovalnim naporom borili za nadvse plemenite cilje, ki so bili pogosto tudi ideološko obarvani. Pred desetimi leti je padel znani zid, ideološke gotovosti so kar čez noč splahnele in ideali so pogosto ostali brez temeljev. In vračajo se veliki strahovi pred družbenimi novostmi, pred novimi preseljevanji narodov, pred drugače mislečimi, pred boleznimi konca tisočletja, pred divjim podnebjem, pred naravo, ki razsaja inv viharju ali blatu požira stotine ljudi. Katerikoli razlog lahko postane pretveza, da se nam tresejo V današnjem Babilonu iščejo ljudje točno določene vrednote, ki pravzaprav nimajo nič novega, saj so stare nekaj tisoč let. To so: pravica in svoboda, doslednost in poštenost, solidarnost in čisto življenje, zvestoba in spoštovanje. To so večne vsečloveš-ke vrednote, ki si jih ne more lastiti nihče, niti sama Cerkev. Vlada pa splošno razširjeno mnenje, da je Cerkev privilegiran prostor, kjer se te vrednote pogosto prav skrbno go-j jijo. Pomislimo samo na svetega očeta in njegove napore v tej smeri. Kdo si sploh neutrudno prizadeva za reveže, ostarele in bolne? Kdo sprejema priseljence? Kdo se pred celim svetom vedno zavzema za tiste, ki nimajo glasu? Kdo stoji zvesto in neomajno na strani šibkih? Iz vsega tega izvira v novem času velika odgovornost vernikov, ki pa morajo biti tudi pozorni, da se vera ne spremeni v novo družbeno ali civilno veroizpoved socialno vnetih delavcev in nič več. Naša vera je nekaj drugega; in to mora tudi ostati. Središče sveta ni človek; toda človek je v središču, srcu Boga. nega hrupa; ljudje si želijo tiši- j Križani prinaša vrednote in ne in branja večno svežih be- ! ideale, pa tudi žrtve; prinaša sed. Še najbolj si želijo vzo- gotovost, zahteva pa tudi do-rov, ki od njih zahtevajo do- slednost. Predvsem pa ne gre slednostcdisciplino in stroga ! mimo tega: vera ni polovično pravila. Cim bolj gredo kari- sporočilo, ki velja samo ob zmatični vodje proti toku, nedeljah, tem bolj so privlačni. —— DD kolena. In rojevajo se sekte, ki obljubljajo harmonijo, verstva, ki obljubljajo uspešno managersko življenje, filozofski tokovi, ki opravičujejo tudi nasilna dejanja. Pred vrati ko-| garkoli, ki nudi gotovosti, se zbirajo oceanske množice. In trkajo. Še nikdar kot danes niso ljudje potrebovali toliko tablet proti psihičnim boleznim. Iznajdljiv ameriški upravitelj bara je celo opremil svoj lokal s "spovednicami", v katerih je laik, ki posluša to, kar j mu hočejo ljudje - in zlasti mladi - zaupati. Vedno več je namreč ljudi, žejnih človeka, ki bi mu lahko izkašljali to, kar 1 nosijo v sebi. Za kroniko dodajmo, da so se po uvedbi no-| vosti v baru dohodki upravitelja neznansko zvišali... Tam, kjer so bile gotovosti in vrednote, sta torej ostala negotovost in strah. In ljudje iščejo. Trkajo na vrata samostanov, ki vedno bolj odpirajo vrata ljudem, ki bi radi ostali za določen čas daleč od mest- BEG PREKO MEJE VSE VEČ REVEŽEV MED NAMI Sredstva javnega obveščanja nas vsak dan zasipajo z novicami o revežih iz t.i. Tretjega sveta, ki skušajo iz Slovenije priti na Zahod, v Italijo, od koder skušajo potem nadaljevati pot v druge zahodne države. Marsikdo od nas vsako jutro posluša oddajo po radiu Koper, ki nosi naslov Noč in dan in je v bistvu sestavljena iz treh policijskih poročil iz Kopra, Postojne in Nove Gorice. Vsako jutro lahko slišimo policijske uradnike, ki poročajo, koliko ljudi so ulovili pri nezakonitih prehodih hrvaš-ko-slovenske in slovensko-italijanske državne meje, poročajo pa tudi o številnih pre-bežnikih, ki jih italijanski policijski uradi vračajo na slovenska tla, ker jih zasačijo pri ilegalnih prehodih meje. Pred kratkim smo slišali, da pri ilegalnih prehodih državne meje vsak dan zasačijo od petdeset do sto in več revežev, veliko več pa je tistih, ki jim prebeg uspe. Kdo so ti reveži, ki vidijo v Zahodu edino rešitev za svoje življenje? Zvečine so to kosovski Albanci, ki bežijo pred vojno vihro na Kosovu, med njimi pa je tudi veliko jugoslovanskih državljanov, ki bežijo pred vojno, gotovo pa pred revščino v Srbiji. Precej P3 je tudi ljudi iz Romunije, Bolgarije, Makedonije, iz Bangladeša in nasploh z Daljnega vzhoda. Lansko leto so samo na Slovenskem prijeli več kot sto slovenskih državljanov, ki so se pečali z nečednim poslom 'vodiča"; ti ljudje skrivaj ponoči vozijo čez mejo reveže, ki vidijo pri nas edino rešitev iz svoje stiske; za opravljeno delo zahtevajo veliko denarja in običajno se s prebežniki tudi grdo vedejo, jih izsiljujejo, gotovo pa nesramno izkoriščajo. Kar neverjetno je, da se s tem izkoriščanjem ubogih ljudi ukvarja tudi veliko žensk slovenskega rodu, kar ni v čast slovenskemu narodu. Seveda niso vsi "vodiči" slovenskega rodu, veliko pa jih je, kar samo kaže, česa vsega ljudje nismo sposobni delati za mamona našega časa, za denar. Tako slovenska kot italijanska vlada sta nemočni, ker je naval prebežnikov, ki se jih naša družba otepa, kot se le bogatin reveža otepa, prevelik, policistov in varuhov državnih meja pa je premalo. Kaj se dogaja s temi reveži, ko jih ujamejo? Začne se njihovo romanje v domove za prebežnike, od koder skušajo ponovno ubežati... Naj bo ta drobni zapis iz vsakodnevne kronike le v o-pomin našemu brezskrbnemu udobju in obenem vprašanje, kako je z našo, toliko opevano krščansko solidarnostjo, čežeo ljubezni do bližjega ne rečemo nobene. PASTIRSKO PISMO ZA POSTNI ČAS ŠKOFOV IZ FURLANIJE-JULIJSKE KRAJINE POKAZAL Tl BOM, KAR SE MORA SKORAJ ZGODITI Škofje naše dežele Alfredo Battisti, Anton Vi tal Bommar-co, Senen Corra in Evgen Ra-vignani so v ljubeznivi skrbi za svoje vernike zaupali deželnim verskim tednikom pastirsko pismo, ki ga objavljamo v prevodu msgr. Oskarja Simčiča. PREDRAGI BRATJE IN SESTRE IZ FURLANIJE -JULIJSKE KRAJINE, zbrani skupaj s škofi Škofovske konference Treh Be-nečij ob vsakoletnih duhovnih vajah, da se srečamo z Gospodom in prisluhnemo njegovi Besedi, smo molili in mislili tudi na vas. Naša škofovska služba se namreč prepleta z življenjem in zgodovino naših Cerkva. Kakor sv. Pavpl bi vam radi dali "ne samo božji evangelij, ampak tudi svoje življenje, in sicer zato, ker ste se nam priljubili" (I Tes 2,8). V naših ušesih zveni Beseda, ki jo je Bog govoril preroku Ezekielu: "Sin človekov, postavil sem te za stražarja Izraelovi hiši. Ko zaslišiš besede iz mojih ust, jih posvari v mojem imenu" (Ez 3,17). V teh duhovnih vajah je bila predmet našega razmišljanja knjiga Razodetja apostola in evangelista Janeza. V njej je veliko sporočilo upanja, ki ga Kristus Gospod namenja prvotni Cerkvi med preskušnjo velikega preganja-ja. Sporočilo je aktualno tudi za naše Cerkve, ki jim grozijo drugi trinogi, sicer bolj pretkani, a nič manj zahrbtni. V mislih imamo sekularizem, ki proslavlja življenje človeka, ki naj bi se rešil Boga, in porabništvo, ki opijanja človekovo srce s posredovanjem in uporabljanjem materialnih dobrin ter ugaša v človeku smisel za vsak evangeljski ideal in vsak verski predlog. POKAZAL Tl BOM, KAR SE MORA SKORAJ ZGODITI. "Pokazal ti bom, kar se mora skoraj zgoditi". S temi besedami pozdravlja Jazus Cerkev v začetku knjige Razodetja (Raz 1,1). Velik dogodek se nam približuje: Jubilej, ki proslavlja 2000-letnico rojstva Jezusa, edinega Odrešenika, včeraj, danes in vedno. Gospod nas vabi, naj živimo veliki, povsem novi čas, "leto milosti", s katerim bomo prestopili prag ne le stoletja, marveč tisočletja. Letošnji postni čas nas pripravlja ne le na Veliko noč, marveč na Sveto leto. Znajmo se čuditi in občudovati, kajti ‘glejte, zdaj je čas milosti! Glejte, zdaj je dan rešitve! (2 Kor 6,2). Sveti oče nas v tem tretjem in zadnjem letu priprave na Sveto leto vabi, naj se zazremo v obličje Boga Očeta, kakor nam ga je razodel Jezus. Želeli bi, da v tem postnem času vsi odkrijemo: - srčno žalost Očeta, ki trepeta, ko sin zaloputne hišna vra- ta in se oddalji. Velika Očetova ljubezen prevzema Kristusa in ga vodi v norost križa. Vojak, ki je prebodel njegovo srce, je odprl špranjo, da bi I lahko pogledali vanj in odkri- li dvojno brezno: brezno človekovega greha in brezno neskončne Božje ljubezni. ! - nežnost Očetovega srca, ki praznuje tudi, ko se le eden | njegovi h otrok vrne. To je praznik, ki ga proslavljajo tudi vsa nebesa. PROSIMO VAS, SPRAVITE SE Z BOGOM. V tem postnem času vas, bratje in sestre, "v imenu Kri- i stusa prosimo: Spravite se z I Bogom" (2 Kor 5, 20). Kristus v knjigi Razodetja hvali in bodri Cerkve Male i Azije k zvestobi. Obenem jih opozarja na tveganja in na odklone, npr. Cerkev v Efezu ' (Raz 2,6), Cerkev v Smirni | (Raz 2,10), Cerkev v Perga-! monu (Raz 2,14). "V prisluhu tega, kar govori Duh Cerkvam" (Raz 2,17), imamo za svojo pastirsko dol-žnost, da opozorimo na nevarnosti, ki ogrožajo vero in moralno zdravje našega ljudstva, katerega prihodnost nas | skrbi. V deželi Furlaniji-Julijski krajini so bili izneseni nekateri zakonski predlogi, da se odprejo igralnice in sezauka- [ že ceneno ali brezplačno raz-deljevanjeprotispočetnih sredstev po šolah, diskih, javnih lokalih in praznovanjih. Predlagala seje tudi določitev mestnih predelov, namenjenih prostitucijski dejavnosti. Smoter teh pobud naj bi bila zajezitev nevarnosti okužbe z Al DS-om, zajezitev pojava prostitucije in zajezitev bega denarja z ozemlja naše dežele. IZ LJUBEZNI DO SVOJEGA LJUDSTVA NE BOM MOLČAL. Kot nadpastirji čutimo dolžnost, da z vsem spoštovanjem opozorimo oblastnike na odgovoronsti, ki jo imajo. Vsi, ki jim je zaupana hudo zahtevna zakonodajna naloga, bi morali predvidevati končni izid zakonskih ukrepov, ki jih izglasujejo. Že po rimskem pravu in Justini jano- vem zakoniku mora pravilno pojmovan zakon usmerjati in pospeševati nravnost nekega ljudstva, ne pa legalizirati njene degradacije. V tem primeru se podpira nenravnost. Ceneno ali zastonjsko raz-' deljevanje protispočetnih sred-| stev po šolah pospešuje zgrešeno pojmovanje spolnosti, ki S se skrči zgolj na erotizem in ! nagenitalnost. Šola, ki bi morala vzgajati k plemenitemu spoštovanju osebe, s takšnim početjem žensko ponižuje na ! raven predmeta za ugodje, na raven "stvari", ki jo je treba iz-; rabiti po logiki "vzemi, izrabi in odvrži". Predlog mestnih predelov "z rdečimi lučkami" dejansko uzakonja prostitucijo in podpira novodobne trgovce s su-; žnji. Le-ti tuje ženske "uvažajo" | z obljubo poštenega dela in jih nato po vzoru nekdanje "trgovine s sužnjami" vržejo nasilno na cesto, da razprodajajo svojo svobodo in svoje žensko dostojanstvo. Igralnice, ki bi jih radi uvedli v našo deželo, bodo le podpirale igralsko vročico z zai-gravanjem tudi ogromnih denarnih vsot. Iz našega pastirskega izkustva poznamo strahotne tovrstne drame družin, ki so i se v krogu noči znašle na ce-' sti ali pa doživele samomor kakega člana. Ne moremo in ne smemo pozabiti časa po potresu leta j 1976, ko se je naša dežela vse drugače izkazala pri popotresni obnovi, da je postala vzor, ki ga je občudovala vsa država. Prepričani smo, da si naše ljudstvo od dežele pričakuje nekaj drugega, npr. širokopoteznih zakonskih predlogov za takšno decentracijo državne oblasti, ki bo podpirala vzajemnostni federalizem. ! Takšna deželna posebnost nam mora biti pri srcu, na kar smo škofje že opozorili s pismom z dne 25. aprila 1997. i Naša snovanja in naše upe | zaupajmo Božjemu Duhu, ki vodi misli in srca naproti resnici in dobroti ter vabi vse k odpuščanju in spravi. SVETNIK TEDNA 23. FEBRUARJA SILVESTER CUK POLIKARP, ZADNJI APOSTOLSKI UČENEC Sveti Polikarp je bil učenec apostola Janeza in učitelj svetega lreneja, velikega cerkvenega učitelja. Ignacij Antiohijski, kise je s Polikarpom srečal v Smirni, kjer so se ustavili, ko so Ignacija peljali v Rim, da ga vržejo zverem, je za slovo napisal Polikarpu: "Slavim nad vse Boga, ker me je spoznal za vrednega, da sem videl tvoje brez-grajno obličje, ki bi si ga želel zmeraj veseliti se v Bogu." Polikarp je imel s svojo močno in globoko vero velik vpliv na svoj čas. Kot učenec apostola Janeza je bil most med apostoli in mladimi krščanskimi občinami v Mali Aziji. Po starem izročilu je bil rojen okoli leta 70 v Efezu ali v njegovi okolici in v mladosti je postal učenec apostola Janeza. Verjetno ga je prav njegov učitelj postavil za škofa v mestu Smirna, ki je bila za Efezom najvažnejši škofijski sedež v Mali Aziji. To krščansko občestvo je vodil nad pol stoletja. Iz pisem svetega Ignacija vemo, da je bil Polikarp trn v peti nekrščanskih someščanov. Moral se je boriti tudi za čistost nauka, ker so tudi v Smirni vstajali krivoverci. Niso se marali udeleževati bogoslužnih slavij, ki jih je vodil škof, temveč so obhajali svojo posebno liturgijo. Škof se je na vse načine trudil, da bi vernike, ki so zašli v zmoto, privedel nazaj. Kjer je bilo potrebno, je pokazal tudi odločnost in strogost. Sosednjim krščanskim občinam, ki so se borile z enakimi težavami kot smirenska, je pisal opominjevalna pisma. Ohranilo se je samo njegovo pismo vernikom v Filipih. V njem Polikarp živo poziva Filipljane, naj priznajo "mučeništvo križa", to se pravi Jezusovo smrt na križu kot priznanje za njegovo resnično telesnost. Leta 155 je smirenski škof potoval v Rim, da bi se s papežem Aniketom dogovoril o datumu praznovanja Velike noči. Polikarp je z drugimi maloazijskimi škofi vztrajal pri izročilu, da se spomin Zveličarjeve smrti obhaja 14. nizana, papež pa se je držal bolj splošne navade, da je praznik Gospodovega vstajenja prvo nedeljo po pomladanski polni luni. Sporazuma sicer nista dosegla, vendar sta se razšla v miru. Kmalu po vrnitvi iz Rima je Polikarp umrl mučeniške smrti kot dvanajsta in zadnja žrtev preganjanja, ki je tam zadivjalo. Ob velikih cirkuških igrah je poganska množica terjala Polikarpa. Prokonzul ga je obsodil na smrt. Ker je bila borba z zvermi, v kateri so umrli drugi mučenci, že končana, je moral Polikarp na grmado. Šest-inosemdesetletni starček je pogumno stopil nanjo. Smirenski verniki, ki so bili priče mučeništvu svojega škofa, so zapisali: ''Ko so kurjači zažgali grmado, je zaplapolal mogočen plamen, ki je naredil nekakšno votlino in kakor jadro, ki ga veter napne, krog in krog obdal mučenčevo telo. On pa je bil na sredi, tre kakor smodeče se meso, marveč kakor kruh v peči ali zlato in srebro v topilnici. Tudi smo začutili prijetno vonjavo, kot bi se razširjalo kadilo ali kakšna druga blaga dišava." Ko ga ogenj ni usmrtil, je stopil k njemu rabelj in ga zabodel. Truplo so sežgali. Kristjani so pobrali ogorele kosti, "dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata, in jih na primernem mestu shranili", da bi se tam "z radostjo in veseljem zbirali ter z Gospodovo pomočjo obhajali rojstni dan njegovega mučeništvo.". Umrl je 23. februarja, najbrž leta 156. Očividec Markion je vse to opisal. To poročilo o smrti svetega Polikarpa je najstarejše pričevanje o češčenju mučencev in njih ostankov. Ime Polikarp, ki je pri nas skoraj neznano, pomeni "plodovit", "ploden" ali "bogat po sadovih". Pomensko imenu Polikarp ustreza slovensko ime Grozdan in Grozdana. POSTNI GOVORI PO RADIU TRST A Po radiu Trst A predvajajo postne govore vsak ponedeljek in petek ob 18.45. V petek, 26. februarja. Baraga je govoril o božji ljubezni kljub neprijaznim časom. V ponedeljek, 1. marca: Klic daljnih svetov - Baragovo misijonarsko, ne pustolovsko hrepenenje. V petek, 5. marca: Zaobljuba treznosti kot zgled v boju proti omami. UPAJMO SI BITI STARŠI Župnija Miren in župnijska Karitas Miren prirejata t.i. šolo za starše, ki jo vodi frančiškanski družinski center iz Ljubljane. Gre za sklop predavanj o mladostnikih z naslovom Upajmo si biti starši. Prvo srečanje bo 25. t.m. ob 19.15 v dvorani Gnidov-čevega doma na Mirenskem Gradu, ostala tri srečanja pa vedno tam in ob isti uri, in sicer ob četrtkih, 4., 11. in 18. marca. Toplo vabljeni! ČETRTEK 25. FEBRUARJA 1999 ČETRTEK 5. FEBRUARJA 1999 izziv za nas cas O TEMPORA. O MOREŠ! Nikoli ne smeš objokovati preteklosti ali pa se pritoževati nad spremembami, ki nam povzročajo nevšečnosti, spremembe so namreč bistvo življenja. (Anatole France) Zadnje čase berem vedno več člankov, ki pišejo o spremembah v današnjem času in svetu, o tem, kako je nekoč bilo drugače, kako postaja mladina vedno bolj plitka, votla in neustvarjalna, kako je kultura vedno bolj globalna in vedno manj značilna. Vse preveč slišim stokanja, jokanja in pritoževanja nad sedanjostjo in nad današnjimi časi. Vedno več razmišljanj v stilu: "O tempora, o moreš!" in moram reči, da me nekaj zelo moti. Nekoč sva v Rimu s profesorjem, ki velja za avtoriteto na svojem področju in se približuje osemdesetim, opazovala fanta in punco na motorčku, najstnika s pobarvanimi lasmi, bleščečimi hlačami in telovadnimi copatami z izredno visokimi podplati. "Vidiš te mlade, je pripomnil profesor, tu v mestu! Kako življenje! Sploh ne vedo, kako lepo je živeti v naravi, se sprehajati po gozdovih, iti v hribe, se valjati v senu. Oni pa imajo samo te motorje!" Profesorju sem dal prav, vendar mu nisem mogel odpustiti dejstva, da je mladim to štel v moralno krivdo. Verjamem, da je najbrž veliko lepše se valjati v senu in se sprehajati po gozdovih kot pa posedati po betonskih zidovih in voziti slalom med avtomobili. Toda ti mladi niso krivi, če niso imeli sreče, da bi se rodili na kmetih. Prav gotovo jih ne moremo obsojati, da so se rodili v velemestu in da so mladi prav sedaj tik pred letom 2000. In to me izredno moti pri vseh razmišljanjih, ki obujajo spomine na lepe, stare čase in se zgražajo nad današnjo globalno in noro se spreminjajočo kulturo. Če zapremo oči in skušamo odvrniti od sebe vse, kar nam ni všeč, nismo še ničesar rešili. Noj lahko zarije glavo v pesek, svet okoli njega še vedno obstaja. Če se kdo čuti poklicanega, da piše, mu ali ji predlagam, naj prevzame to poklicanost popolnoma nase in ne samo delno. To pa pomeni, da je treba možgane uporabiti za kaj več kot stokanje. Problem ni, če imamo zelene ali rdeče lase; vprašanje tudi ni, če nosimo plastične hlače ali pa oblačila iz domačega lana; menim, da je bistveno vprašanje, ali smo srečni in ali je naše življenje vredno, da ga živimo. Če smo bili v preteklosti bolj srečni, to še ne pomeni, da se moramo vanjo tudi vrniti, ker je to po zakonih fizike nemogoče. Pomeni, da moramo srečo in vrednote najti tukaj in sedaj, v tem času. To pomeni, da moramo skušati ta čas razumeti in najti to, kar lahko v njem ovrednotimo, ne pa ga tout court zavrniti. Zato se strinjam z Jurijem Paljkom, ko pravi, da ob koncih tedna gleda MTV, da bi videl, kaj se dogaja, čeprav mu ni vedno všeč. Površno zgražanje nad današnjim časom je pogubno predvsem za tistega, ki se zgraža, saj se svet zaradi njega ne bo ustavil. Kdor se zgraža, se s tem dejanjem zapisuje preteklosti in ničesar ne doprinaša skupnosti. Kdor pa skuša čas in navade razumeti, skuša ljudem okoli sebe nekaj dati in morda skuša sku paj z njimi najti rešitev in formulo za življenje v današnjem svetu. Če torej bolje pregledamo Ciceronov stavek “O tempora, o moreš", bomo ugotovili, da so tudi veliki možje zgodovine včasih izustili kako neu mno. PETER SZABO ABONMAJSKA SEZONA SSG 1998/99 IMENITNA POSTAVITEV MILLERJEVE DRAME IVA KORSIC Letošnja zamejska gledališka sezona bo prav gotovo ostala trajno zapisana v spominu gledalcev in seveda predvsem igralcev, režiserjev in vseh tistih, ki se trudijo, da bi vseeno dobro stekla, čeprav si ansambel zaradi obnovitvenih del v svojem tržaškem hramu mora za vsako novo uprizoritev iskati primerno streho nad glavo. Tako je za tretjo premiero letošnje abonmajske ponudbe SSG poromalo v Gorico. V ponedeljek, 21. februarja, je v goriškem Kulturnem domu premiersko odigralo dramo Vsi moji sinovi, zgodnje delo (1947) slavnega ameriškega dramatika Arthurja Millerja, v slovenskem prevodu Alenke Klabus Vesel in režiji enega izmed najbolj priznanih slovenskih režijskih umetnikov Zvoneta Šedlbauerja, ki nam je v raznih gle- 1 po skupščini i7. t.m. SSG: FILIBERT BENEDETIČ NOVI PREDSEDNIK Dr. Filibert Benedetičje novi predsednik upravnega sveta Slovenskega stalnega gledališča. Nasledil je dosedanjega predsednika dr. Rafka Dolharja, ki na lastno željo ni več kandidiral. Tako seje namreč izrekla skupščina SSG v sredo, 17. februarja, v Kulturnem domu v Trstu. Na njej je bil izvoljen tudi novi upravni svet naše o-srednje gledališke hiše. Sestavljajo ga Marij Čuk, Igor Gabrovec, Igor Komel, Maja Lapornik, Zora Tavčar in Livij Valenčič. Nadzorni odbor bosta sestavljala dr. Marija Marc in dr. Giuliano Nadrah, medtem ko bo tretjega člana po statutu imenovalo ministrstvo. Na skupščini - pred katero se je sestal upravni svet Društva Slovensko gledališče, ki je sprejel kandidatno listo za novi upravni svet SSG - je predsednik Dolhar podal svoje poročilo, nakar je stekla razprava. Udeleženci so z zadovoljstvom ugotovili, da je gledališka uprava speljala sezono 1998/99 brez deficita, kar pa bo težko pričakovati tudi za letošnjo sezono, saj potekajo v Kulturnem domu obnovitvena dela. Na skupščini so člani Društva Slovensko gledališče seznanili predstavnike javnih ustanov s predlagano kandidatno listo za no- vi upravni svet SSG. Po krajši razpra- vi so bili izvoljeni zgoraj navedeni novi predsednik in člani upravnega sveta. Člani Društva Slovensko gledališče in udeleženci skupščine so se tudi zahvalili bivšemu predsedniku Dolharju kot tudi drugim članom upravnega sveta in nadzornega odbora, ki niso več kandidirali, za opravljeno delo. daliških ansamblih daroval že veliko nepozabnih umetniških stvaritev. V zadnjem času pa se zelo rad spoprijema z A. Millerjem (Drama SNG Maribor prav te dni ponavlja njegov Lov na čarovnice), ki mu je zelo pri srcu, ker je pač njegovo sporočilo univerzalno, brezčasno kot ono v antičnih tragedijah. Tisti goriški gledalci, ki že veliko let spremljamo umetniško ustvarjanje edine zamejske poklicne gledališke hiše, smo bili res veseli, da smo po dolgem času spet doživeli premiero v našem mestu. Zmeraj smo se čutili prikrajšani za take pomembne dogodke. Naše zadovoljstvo so sicer nekoliko skalile besede komentatorke slovenske oddaje tretje mreže RAI, ki je v torek, 22. februarja, med poročili pikro poudarila samo to, da je bilo na ponedeljkovi premieri precej praznih prostorov (tudi tržaška dvorana Cristallo na januarski premieri ni bila polno zasedena) in da publika z odvijanjem bonbončkov in šušljanjem v zadnjih vrstah ni bila obzirna do nastopajočih; ni pa sploh omenila, kako je večina gledalcev prizadeto in vseskozi koncentrirano sledila psihološko izredno intenzivni drami in kako je ob koncu z res iskrenim, dolgotrajnim aplavzom večkrat priklicala na oder priljubljene ustvarjalce. Prav gotovo ni zaslutila, kako so gledalci v izredno pronicljivem psihološkem opisu igralcev globoko občutili duševno trpljenje in razklanost Millerjevih junakov, razpetih na eni strani med vztrajnim prikrivanjem in odvračanjem krivde ter varljivim u-panjem, da je treba le trdovratno čakati in upati, da bo še vse dobro, kakor je bilo pred tistim strašnim dogodkom med vihranjem pogubne vojne, na drugi strani pa med željo in nujo odkriti resnico, a tudi bojaznijo, da niso slutnje o kruti resnici realne. Zaradi teh notranjih bojev, ki se bijejo v članih družine Keller in Deever lebdi v celotnem dogajanju nad na videz dobrimi, pristnimi med-| sebojnimi družinskimi odnosi mučna sled krivde glavne osebe, očeta Joa, ki med vojno iz golega koristoljubja ni preprečil proizvodnje ok-' varjenih letalskih delov in po vojni pa zaradi bojazni pred poslovnim | polomom zakril svojo krivdo in po krivem obtožil delovnega tovariša, da je prodal dele z napako. Zaradi tega so letala strmoglavila in umrlo je enaindvajset pilotov, njegov starejši sin Larry tega ni prenesel in si je vzel življenje. Ko končno napoči ' ura obračuna in mlajši sin Chris zatrdno spozna, da so njegove dom-i neve o resnici povsem utemeljene. si oče sam sodi s strelom pištole. Vsem osebam v drami je vojna na neki način skrojila usodo, čeprav se z vojno krutostjo neposredno niso srečali. Vojni dogodki so gledalcem nenehno pred očmi, kajti čutimo jih tudi, ko avtor ne govori o njih. Pri predstavi smo na odru spet videli upokojenega igralca Antona Petjeta, ki je odlično zaznamoval večplastni lik protagonista, občudovali pa smo tudi enkratno igro Mirande Caharija v opisu matere Kate, ki se noče in ne sme sprijazniti z mislijo, da sina ni več med živimi. To je bila ena izmed njenih najboljših interpretacij. Po dolgem času je nastopila v vrstah SSG tudi Minu Kju-der (sicer igralka SNG Maribor) kot zdravnikova žena Sue, njenega potrpežljivega, ustrežljivega, poštenega moža pa je dognano predstavil Stojan Colja. Ravno tako pronicljivo so svoje osebe opisali mladi igralci, ki so že nekajkrat pokazali, kakšna vitalna moč je v njih: Vojko Belšak - Chri-sa, Barbara Cerar - Ann, Branko Završan - Georga, Danijel Malalan -Franka in Lučka Počkaj - Lydijo. Millerjeva predloga je taka, da v njej vsak igralec kar najboljše z zunanjo in notranjo karakterizacijo dograjuje svojega junaka in s tem tudi preverja svojo zmožnost razsežnosti preobrazbe. Resnično uspelo postavitev sta scensko opremila Vojteh Ravnikar in Tanja Košuta; Marija Vidau pa je s svežino in z vidno eleganco kostumov spet popolnoma zadostila naši želji po lepem in še enkrat potrdila, da je ena izmed najboljših ali celo najboljša slovenska kostumografka. OBVESTILI PRIMORSKA UMETNIKA V LJUBLJANI Slovenski svetovni kongres - Konferenca za Slovenijo in Mohorjeva družba Celje sta v Prešernovem mesecu priredila v četrtek, 25. t.m., kulturni večer v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa v Ljubljani (Cankarjeva 1/IV), kjer je bilo odprtje razstave goriškega slikarja Andreja Kosiča - predstavil ga je Mirko Juteršek -, obogateno s poezijo pesnika in časnikarja Jurija Paljka. Poleg teh je bila na prireditvi na sporedu tudi predstavitev prvih knjig iz mohorske zbirke Žerjavi (Ruda Jur-čec: Ljubljanski triptih, Branko Rozman: Obsodili so Kristusa). PRVA MLADIKA V LETU 1999 V Trstu je izšla prva številka revije Mladika v letu 1999, ki je že 43. leto njenega izhajanja. Uvodnik z naslovom Jubilej Glasbene matice^ in Narodni dom je prispeval Drago Štoka. V uvodniku se zavzema za popolno vrnitev tržaškega Narodnega doma manjšini. V njem naj bi našla svoje prostore GM in Slovensko stalno gledališče, ki sta svoj-čas tam že imela svoj sedež. Uvodniku sledi pričevanje Stanislava Isteniča o medvojnem dogajanju in slovenski bratomorni vojni. Za rubriko Iz arhivov in predalov je Ivo Jevnikar prispeval že tretje nadaljevanje, posvečeno objavljanju zapisnika zaslišanja tigrovca in padalca Alojza Kneza s strani Ozne. Poleg tega je objavljeno tudi pričevanje o Knezu, ki ga je prispevala Tatjana Rejec, vdova po znanem voditelju TIGR-a Albertu Rejcu. V nadaljevanju se Saša Martelanc v rubriki Naš včerajšnji svet spominja Prešernove proslave v tržaškem hotelu Savoia Excelsior leta 1949 v Trstu pod zavezniško vojaško upravo. Bruna Pertot je prispevala še en literarno obarvan zapis o domačih rastlinah, Martin Silvester pa predstavlja znano hrvaško slikarko, plesalko in pesnico Cato Dujšin-Ribar z izborom njenega pesniškega opusa. Drago Štoka je prispeval zapis o problemih in pismih slovenske tržaške duhovščine pred sto leti, na katere je naletel pri preučevanju arhiva župnije sv. Jerneja na Opčinah. Uredniki Mladike se v tej številki spominjajo tudi dveh uglednih slovenskih osebnosti, ki sta umrli pred kratkim.To sta skladatelj Primož Ramovš in kulturni delavec iz Beneške Slovenije Luciano Chiabudini. Tudi tokrat je izšla Mladikina mladinska priloga Rast. Uvodnik z naslovom Exodus je napisal Niko Tul, ki razmišlja o beguncih oz. priseljencih. Kar se ostalih prispevkov tiče, je treba omeniti pogovor Katje Vončina s pianistom in glasbenim pedagogom, ki deluje na Goriškem, prof. Si-javušem Gadžijevom, in pogovor Štefana Pahorja s tržaško slovensko tekačico Tamaro Danieli, ki se je novembra lani udeležila slovitega nevv-yorškega maratona, ter predstavitev mladega zamejskega nogometaša Mitje Laurice, za katero,je poskrbela Ivana Šole. V tej številki Rasti si lahko preberemo pesmi Tanje Tuta, članek Mateja Susiča o novosti na področju risanega filma (zlasti kar se tiče dvoboja med Disneyevo produkcijo Mulan in svetopisemsko risanko Ste-vena Spielberga The Prince of Egypt, ki govori o Mojzesu). V tokratni Rasti izvemo tudi, da je Slovenski kulturni klub dobil novo vodstvo: novi predsednik je Rok Oppelt, dosedanja predsednica Jasna Simčič je sedaj na podpredsedniškem mestu, tajnik je Peter Jevnikar, blagajničarka pa Sta-ška Cvelbar. Za reklamo bosta skrbela Edvin Bukavec in Iztok Cergol. ------------ IŽ 30. JUBILEJNA PRIMORSKA POJE S slavnostnim koncertom, na katerem bodo nastopili zbori, ki sodelujejo vseh trideset let, se bo v soboto, 6. marca, na pomorski postaji v Trstu začela letošnja Primorska poje. Organizatorji te pomembne zborovske revije so: Združenje primorskih pevskih zborov, Zveza slovenskih kulturnih društev, Zveza slovenske katoliške prosvete iz Gorice, Zveza cerkvenih pevskih zborov iz Trsta, Radio Koper in Radio Trst A. Na 28 pevskih prireditvah v raznih krajih Primorske se bo zvrstilo več kot 170 zborov. Zaključni nastop bo v Postojnski jami v nedeljo, 18. aprila. 0