IN MEMORIAM
Anton Puš — Tonček
Iztekla se je življenjska pot Antonu Pušu, parti-zanu Tončku.
htekla se je dosti prez-godaj, saj bi šele jeseni do-polnil 58 let. Prav zato je njegova smrt bolj boleče zarezala v naša srca in naša čustva. Tončku ni bilo dano izživeti svojega živ-Ijenja v polnem obsegu. Zlomila ga je težka bole-zen, kateri je dolgo časa kljuboval, tako da smo ie upali, da bosta zdravljenje in njegova trdna volja do-segla svoj cilj. Toda, biloje le upanje.
Po besedah pesnika je človeško iivljenje dajanje in sprejemanje. Je boj, je strah, je solza in stneh, je topel kruh, ki ga zavžiješ, bistra voda, ki jo izpiješ, pot, ko jo prehodiš, misel, ki se ti utrne...
Vsebinsko je bilo Tonč-kovo življenje izredno bo-gato — vsako obdobje na svoj način. Najtežje, hkrati pa najlepše poglavje v nje-govi življenjski knjigi je tisto poglavje, ki govori o revoluciji. To je bil čas Tončkovega življenjskega šolanja in zorenja, to je bil čas, ki je opredelil njegovo nadaljnjo življenjsko pot. Revoluciji se je zapisal na samem začetku, ko so mnogi starejši omahovali in čakali, kako se bodo do-godki razvijali.
V partizanske enote je stopil že J94L leta, star komaj 16 let in je bil v ti-stem času gotovo eden najmlajših partizanov v Sloveniji. Bil je borec le-gendarne II. grupe odre-dov, nato borec Cankar-jeve brigade od ustanovitve do . ranitve ¦ v januarju 1944. V vseh pomembnih akdjah teh enotje bil Ton-ček v prvih vrstah — kot borec, puškomitraljezec, komandir voda, namestniki komandirja čete, komandir čete.
Hrabrost, združena s sposobnostjo je v partizd-nih nekaj veljala. Tončekje zdruieval eno in drugo in ni čudno da je že z 18. leti vodil četo ter dozoreval V perspektivnega koman-danta bataljona in je nje-govo napredovanje bilo le vprašanje časa. Tega pa Tonček ni dočakal. V boju pri Ribnici je bil januarja 1944 ranjen v nogo. Rana ni izgledala usodna in bri-gada ga je pospremila v bolnico z željo in upanjem, da se bo kmalu vrnil. To je bila tudi Tončkova ielja.
Medprevozom inpreno-som v bolnico, ki je trajalo dalj časa, je prišlo do usodne zastrupitve. Bilsem med ranjenci, zraven Tončka, ko je zdravnik ugotovil zastrupitev in mu s težkim srcem sporočil, da bo treba nogo odrezati in to takoj, da ne bo prepozno. Očitno šokiran je Tonček najprej onemel, nato pa se je odločno uprl amputaciji, češ da gre rajši z nogo v zemljo, kot da živi brez nje. Sledilo je prepričevanje, pri čemer so imeli največ uspeha prav tovariši, ki jih je taka usoda ie doletela. Tonček pa ne bi bil Ton-ček, če ne bi enako odloč-nosi in voljo pokazal tudi v drugi smeri. Nekaj tednov po amputaciji je že plesal po eni nogi in na ta način vzpodbujal druge ranjence v bolnid.
TonČek ni užival ugleda med borci samo zaradi , svoje hrabrosti in sposob-nosti. Simpatije je osvajal s svojim celotnim obnaša-njem. V urah počitka, na pohodu ali na mitingu je rad zapel in zaplesal, všeč mu je bila harmonika, všeč mu je bilo vse, karje borce spravljalo v dobro voljo. Za dobro voljo je znal po-skrbeti sam s prirojenim smislom za šalo in z nalez-Ijivimsmehom. Pri Tončku in okrog Toneka ni bilo dolgočasja, malodušja niti slabe volje. Takje bil v bri-gadi, tak je bil v bolnici, kjer so ranjenci še bolj po-trebovali spodbudnih besed in vedrega razpolo-ženja.
V času revolucije se je koval Tončkov značaj. Če-prav mlad, je v teh letih po-stal zrel mož, ki ve kaj hoče, zmore in tnora. Tonček je revoluciji veliko dal. Bil je ponosen na njene pridobi-tve, hkrati pa zelo abčutljiv doposkusov omalovaženja ali razvrednotenja teh pri-dobitev.
Imelje izreden posluh in občutek, kaj je prav in kaj ni prav. Za pravico se je znal zavzeti, krivici se je znal upreti. Oster kot bri-tev, brez dlake na jeziku, je vsakemu v obraz povedal karje mislil, neoziraje se na zatnero gor ali dol.
Kot tak bo Tonček sstal v spominu soborcev in pri-jateljev. Ko se v imenu Can-karjeve brigade poslavljam od njega, izrekam globoko sožalje njegovi družini, ki je izgubila plemenitega moža in očeta.
Tebi Tonček, pa še zad-njič hvala za vse kar si dal in storil v korist skupnosti in posameznikov.
Naj Ti bo lahka sloven-ska zemlja, ki si jo nadvse Ijubil, po kateri si nešteto-krat jurišal proti sovražni-ku, ki jo je hotel pokoriti, za katero si žrtvoval del svojega telesa, bilpa sipri-pravljen žrtvovati tudi živ-Ijenje.