Vprašanja pri letošnjem konzist. spraševanji za nastopne učitelje. I. Kteri nank tiči v pregovoru: ,,XnIla dies sine llnea". ^^Te zamudi duevn, da bi s peresom ne potegnil". •) Od rimskega cesarja Tita se bere, da je nekega večera rekel svojini prijatlom : ,,Danes, prijatli, sein dan zapravil". *) Glej ,,\ernaleken Hilfsbuch zuru I. Špiach- und Lesebuche Seite 30. StiiabuDjen!« Hotel je namreč povedati, da danes ni storil nikomur kaj dobrega, tedaj je dan zgubil. Ali je imel cesar res tako dobro in usmiljeno serce, da ni mogel mirovati, če se ni skazal dobrotnpga, ali je to rekp] iz nečimurnosti, ne bomo tukaj preiskovali; obernimo raji to na človeško življenje. Ako bi človek celo leto dan na dan le kamenčke na kupe nalagal, precpj kupček bi bil konec leta, ker ,,iz malega raste vpliko", ,,kamen do kamna palača, zprno do zerno pogača". ,,Ko bi ti vsaki dan v letu le toliko zemlje prekopal, kolikor jp pokriješ s svojim Ipnini životom, bi ob žetvi tudi poln voz žita domu peljal", je rekel kmet lenuhu v senci ležečemu, ki ga je z zavidljivim očesom pogledoval, ki je o žetvi poln voz snopja domu vlekel. Pridnp in marljive živalice — čebelice nevtrudljivo nabirajo sladčico, in dajo človeku obilo medii in voska, — koliko pa posamesna prinese en pot domu? Dušne in telesne moči se vterjujejo in urijo s primernim delom. Po gledisčih občudujemo urnost in gibčnost telovadcev; kako pa so prišli do te izurjenosti? čudimo se igravcu , kteri kakor igraje po glasovirju prebira, in poslušavci začudeni poslušajo sladki glas, kterega izmika iz mertvega orodja. Ali to ni samo prišlo. Kdor hoče, bodisi ali v tej, ali uni reči, kaj znati, mora se vaditi, vaditi neprenohoma, npprestano, dan za dnevom. Samo po spbi ne pride nič; in čeravno se že človek v kterikoli reči npkoliko izuri, ne sme nikdar prenehati, sicer pride iz navade, kakor pravi pregovor, in ravno ta nauk je v (ph besedah : ,,Nulla dips sine linpa". Pred nekoliko Ieti je prečastito škofijstvo učiteljem zastavilo vprašanje: Ali bi bilo dobro , da bi si učitelj dnevnik napravil ? Gotovo je sleherni učitelj tačas odgovoril, dabibilo todobro, kergaje že vprašanje na ta odgovor napeljevalo. Učitelj, ki si sleherni dan kaj zapise, ima o koncu Ieta lepo zbirko skusenj iz vsajidanjega življenja. Koliko pa tudi pridobi v drugem oziru, koliko je bolj vreden častitljivpga imena, Ijudskega iičenika ! Oinikani in izobraženi človek se od neomikanega poglavitno v tem razločuje, da zna misli v Iepi obliki drugiin podajati, in to je neogibljivo potrebno tudi Ijudskemu učitelju. Kolikrat mu je treba kakošno vlogo pisati, na prijateljsko pismo odgovoriti i. t. d. Slabo znampnje, ako pri takošnih prilikah učitelj z nejpvoljo ppro odbacne, rekoč: wSej ne vem, kaj bi pisal". Kdo pa je tega kriv ? Učitplj pa, ki se ne vadi pisati, sčasoma še to pozabi, kar je že znal, \n se poslednjič od nevednpga Ijudstva le v tem razločuje, da nosi preklano suknjo in glavo bolj po koncu. In to, dragi moji sobratjp, je lndi perva in poglavitna priprava za konzistorialno spraševanjp. ,,Ex ungula leo" pravi latinski pregovor; po naše bi se reklo: Po krpmpljih se že lev spozna. Iz dveh ali treh stavkov se precej spozna, koliko da se nastopni učitplj prizadeva in trudi za svoje izobražpnjp, koliko in kako bpre pomočne knjige, koliko se vadi v stilistiki itd. Pa bote rekli : ,,Kaj pa čpmo pisati?" — Kdor rad dela, najde povsod dosti dela. Zakaj bi se pa učenik pota, po kterpm v soli pri podučevanji postopa, ne zapisoval. Slovenske časnike nXovice", ,,l)anico", ali morda ludi kakšen drug slovenski ali nemški list bere menda vsak učitelj; sostavke, ki ga pospbno zanimivajo, naj si ob kratkem načerta, tako da poglavitno rpč posname; slovpnske sostavke naj prestavlja na nemško in nemške na slovensko; naj potem prosi kakošnega izvedenca, da niu to popravi. — V vsakem kraji se dostikrat zgodi kaj posebno vesplpga ali žalostnpga; učitelj naj si to zapiše, in če je obče zanimivo , pošlje kakšnemu listu. — Učitelj bere pedagogične spise, dopadajo mu; misel zbudimisel; spomni se lastne skušnje— ppro v roke, sobratje! pošljite to ,,Učiteljskemu Tovaršu* in ta bo povedal uno reč drugim učitpljem, in to, kar posamesni človek lepega misli in piše, postane potem lastnina vsega naroda. Tako, raladi tovarši, bote napredovali v koristnih vedah in znanostih; pero vam bo od dne do dne bolj gladko teklo, in spoznali bote, koliko dobrega v sebi ima pregovor: ,,NuIla dies sine Iinea". Kdor ima veliko, se inu bode še več dalo, in kdor pa iina malo (pa tega ne množi), bo še to zgubil, kar ima. — 2. IVa ktere nravne ntisli in djanja do svojega bližiijega se mora mladina zgodaj napeljevati, in se jih vaditi ? Slavni škof Franc Salezijan piše v svojih bukvah ,,Filoteja" imenovanih to Ie: Matica pri čebelih se nikamor ne usede, da bi je celi roj ne spremljal; ljubezen do Boga tudi nikoli ne pride sama v človeško serce, temuč z njo pridejo tudi vse druge čednosti in kreposti. Kristijanu, ki Ijubi Boga in bliž- njega zavoljo Boga, ni treba pripovedovati, kako obnašati se do bližnjpga, kajti Ijubezen kpršanska mu vse to povp. ,.Vse kar koli hočpte, da bi vam bližnji sloril, to tudi vi njeinu storite , v tem je vsa postava in preroki". Ali te močne kpršanske Ijubezni, ktpro bi mogii odrasčeni imeti, otrok ne more spoznati. Ljubczni se nauči le v domači hiši; draga mati, skerbni oče, Ijubi bratje in sestre so pervi, ktere otrok Ijubi, in Ijubi jih zato, kpr tudi oni njpga Ijubijo. Te Ijubezni se otrok ni naučil, le privadel se je jp. Če tcdaj vidi, da so njegovi doniači usmiljpni do bližnjpga, mu radi postrežpjo in pomagajo v potrebi, če krivico voljno poterpe in bližnjemu radi odpuste, ee sliši, da je človek dolžan bližnjega Ijubiti zavoljo Boga, ker smo vsi otroci enega npbeškpga Očeta, če se mu naroča, naj nikdar bližnjemu žalega ne ston, in naj mu pomaga, če ne more drugače, vsaj z dobro besedo, z usmiljenim sočutnim sercem, — navadi sp otrok ljubpznjivosti, krotkosti, prizanesljivosti do bližnjpga; navadi se tudi po svojih okolisčinah lepega, prijaznega in dvorljivega obnašanja. Ponarejen denar je pravemu dpnarju dostikrat zeld podoben, koliko pa je vreden? Dosti staršev, in morpbiti ludi učenikov, navadi otroke dvorljivosti, lepega obnašanja, sladkih in gladkih besedi do bližnjega; pa zakaj, čemu in do koga? To ni keršanska Ijubezen, to je le olikana sebičnost; človpk si posluži medenih in gladkih besedi, da svojega bližnjega prekani; napolni si usta z gladkimi besedami, kedar od bližnjega kaj pričakuje, drugače pa je takošen še bolj sirov in neusmiljen od neomikanega in nevednega človeka, ki pa ima dobro serce. Otroci tako izrejeni, ne poznajo prave ljubezni do bližnjega, njih vljudnost je ponarejen denar, s kterim pozneje Ijudi slepe. Iz tega se tedaj vidi, da Ijubezni do bližnjega, lepega in prizanesljivega obnašanja navadi otroke le tisti, kdor sam to čuti in te lastnosti na sebi ima. Otroci tpga privajeni, bojo v poznejših Ietih, ko bodo spoznali in razumeli veliko pervo in poglavitno zapoved, toliko bolj bližnjemu dobri, kolikor so se tega že v niladosti navadili.