t torek, (etrtek ic soboto uhaja ll »»U* » *»»-fcoru brvi pobijanja na .um 1» TM UM ogl. - k, r> riti let* . . 4 „ — ,. ictrt Itta . K .. »0 .,
Po po^il:
h ti« leto 10 |l. - k, ,* pol lrta . 5 „ — ,, tt t,ixX leta X  h  60 „
Vrrdiiatvo in oprivnUtvo ,, o* stolnem trgullJom-'   plati) hii. it. 17».
Oznanila:
Z« navadno drottopn-vr.to ne plačuje 1 kr., r> re natuno I kril S kr. i'f se Usta Itral 4 kr. i* ta kkta Škrat. vere piHinenke pluco-j«jo p« pm.t..ru.
Za vsak tiiek j« plaval-kolek (itrmpelj) <a 30 k.
Rokoni.i no n« vrtajo, dopUi naj se blagovoljno frankujejo.
Št. 64.
V Mariboru 3. junija 18G9.
TooaJ II.
Nemskutarska nesramnost.
Znano je, da imajo največi lumpje in hudodejci, ako jih roka s? otne pravice doseže, navado, svoj greh s tem od sebe odvaljevati, da družim na-valjajo na rame lastno krivico. Hudobni otroci vpijejo: „jaz nisem kriv, oni-le je." Tako tudi „Laibacher Tagblatt." Z tako divjostjo, s tako strastjo zdaj pada po „Slov. Narodu", da bi ga moral hipoma uničiti, ko bi koga mogla uničiti — slepa jeza.
Znano je povsod kjer „Tagbl." naše pokrajine oblazova, da je od dne svojega rojstvaževeč legal, že večkrat resnici najnesramneje v lice bil, javne in jasne stvari presukaval, nego kter list, kar jih izhaja in jih je izhajalo kedaj v deželah, kjer prebivajo Slovenci. Bog ve kolikokrat že mu je bilo dokazano, da mu resnica ni draga. Ali za to so se njegovi očetje malo brigali. Vedeli so, da imajo časopis zato in samo zato, da ruje in spodkopava naše narodno prizadevanje. V ta namen jim je bilo vsako orožje dobro, prvo orožje pa je bila laž in obrekovanje. In zdaj ta list pride in očita „Slov. Narodu", da laže, da stvari presukava. Ravno tisti pisec, ki se mu vidi, da se mu slepega sovraštva do narodnjakov vsaka žilica trese, ki bi od jeze skoraj iz kože skočil, očita nam fanatizem. Ravno tisti ljudje, ki so le strankovsko strast poslušaje s svetilnico zavisti in nevoščljivosti prebrskali vse kote narodnega doma Slovencev in iz vsako male smeti skušali bruno napraviti, tisti se predrznejo na sodnji stol čez nas sesti, in nam praviti , kaj je sveta dolžnost časopisja. Tisti ljudje, ki so do zdaj „Taghlatt" in vse dunajske, kupljive judovske časopise le zato rabili, da so debele laži o Slovencih po Nemškem trosili, tisti zdaj hinavsko in gnjusno teicijalsko v nebo oči dvigajo in blagovajo, kakor „Taghlatt:" „Blažena dežela, ki ima svobodno in razBvitljeno časopisje, njega blagoslovi so veliki in čudoviti." Farizejci!
Ce torej „Tagblatt" napisujo članke „corruption der hoimisehen presso" in piha ogenj in strup proti slovenskemu časopisju, ker ni hotelo poročati o obžalovanih, nam gotovo najneprijetuejih dogodbah, v tistem jeziku kakor slovanojedi nemški listi: naj zdravi najprej strašansko korupcijo sebe samega in lastnih pajdašev. O avstrijsko-nemški žurnalistiki je zunanji svet že davno sodbo sklenil. Kako, to smo prednedavnim časom povedali. Će je ktero časopistvo med nami korumpirano (spačeno) jo gotovo tisti nemški list, ki rojake, med kterinii živi, po svetu raznaša kot razbojnike, strašanske suroveže,kot ljudi, ki so smrtni sovražniki izobraženja in omike, torej kakor Vandali in Huni; tisti list, ki narodni stranki vodoma podtika uajgršo samopridne in n enravno namene, na pr. iztrebljenje vse nravnosti (sitte) iz ljudstva, itd. kar je šo več nesramnih laži, ki črno na belem v „Tagblaltu" stoje in iz njega gredo na Dunaj, iz Dunaja dalje. Kdo drugi kot možjo ono stranke, kteri „Tgbl." služi, jo raztrosil po sveti nesramno laž, da so ljubljanski narodnjaki denar obljubili okoličanom za pretep in vzetjo zastavo? Kdo je legal, da so bili turnerji neoboroženi (wehr-
los) kakor „T." sam v svojem prvem poročilu? Ko bi bili neoboroženi, kako bi jih bil mogel tisti komi Laiblin opominjati, naj ne stroljajo (in to se bere v istem „T.-Mistu).
Vsislovenski časopisi so dogodbo na Jančjem vihu in v Vevčah obžalovali; obžalovali so jo iz treh razlogov : 1. Iz stališča zakonitosti, ki samosilstv o zameta, 2. iz kulturno-človeškega stališča in 3. iz političnoga, ker so je moralo videti, da bodo tako prežeči nasprotniki našega naroda enak dogodjaj politično zoper nas in našo borbo rabili, kakor ga res,rabijo. Ali „Tgbl." ki vidi srca in drobovja hudi, nahajn, da je to le^-4mfavstvo. Zakaj? Zato da laglje slovenstvo sumniči in denuncira, kar mora a tout prix , kar tudi hrabro dela. In če naroden časopis stvar od prave strani posveti, če tn nesramne denuncijacije, to politično upotrebljavanje odbija, kakor od njega zahteva rodoljubje, ki ve, da so ekscesi vselej in pri vseh narodih bili precej pride ljuto in divje klicanje o korumpciji.
Pa vemo, kam pes taco moli: „Tagblatovci" so žo ob času slov. taborov niso dobro počutili. Njim je svobodno gibanje slovenstva bil trn v peti. Zdaj pridno kriče, da je oni dogodjaj samo nasledek taborov. Kličejo po policiji, t. j. indirektno opominjajo, naj vlada Slovencem pravico zborovanja odtegne. Da pa tudi črez slovensko žurnalistiko kriče, iuiajo isti vzrok : klic po policiji. — Patronje Tagblattovi »odo, da jim je slovensko časopisje vsa tla nemčevanja na slovenski zemlji spodkopalo. Zato divje kriče črez to časopisje in ga grdo z namenom, da bi ga zadela strela njih pajdašice-polioije. In čenT.uimenuje glasove slovenskih listov„ohnniachtige wuthausbiiiche", ve dobro in ćuti, da so ravni njega glasovi v n aš i d o m o v i n i od dne do dne bolj klici brez veljavo in moči. Vsa njih moč je samo v dennnciranji policiji. In policiji bi radi ti ljudje izročili ves slovenski narod in njegove tirjatvo po prirojenih pravicah. Dežnian in njegovi bratjo bi radi videli, kakor se iz njih rednega in večnega zasmehovanja in opravljanje vsega kar je narodno in slovensko razvida, da bi policija in vlada jutri vso slovensko časopisje zatrla. Oni bi naposled menda radi, da bi potem v vsako vas na Kranjskem in po druzem Slovenskem ena kompanija vojakov prišla. Tam naj bi se Slovenci, ki no hote poslušati v „N. f. P." in „Fremdenblattu" jasno izrečenih želj, ktere tudi Tagblattovoi skrivaj goje, da naj so Slovenec raznarodi in naj nemški jezik od Drave do Adrije svoje triumfj praznuje, — vsi taki Slovenci naj bi se po policiji in vojaštvu tako dolgo decimirali, da bi samo deset Slovencev ostalo. Teh deset Slovencev bi potlej menda ti poneničevalci kot desete brate mod širni svet poslali poročat, kako slavno jo nemška kultura zmagala na Slovenskem, fio pa jim bo ktera vlada in policija ustregla, tega pač — denes šo no verujemo. Tudi zdanja vlada jo gotovo toliko modra, da bo spoznala, kdo je korumpiran, ali tisti, ki s zasmehovanjem zdražbo vedno neti, ali pa tisti, ki so brani.
Poslednji bosanski kralj.
(Zgodovingko-romautiilen obrat-; časki spisal Prokop Ohocboloušek, poslovenil Podgoričan.)
VIII.
(Dalje.)
Ko je bil Štefan Košaric zvedel bojno priprave v sosednji Bosni, jame tudi oroziti se; ali ker je sultan tako nenadno , brez kakovega vzroka, le iz gole lakomnosti po tuji zemlji iu iz svojega sovraštva do ubogega kri-stijanstva — ker je zato tako nenadoma napal njegov svet, spozna, da ne bi na širem polji kos bil močnejšemu Turku; pusti mu za tega delj vasi na plen, sam pa s svojo vojsko so vmekne na gore, od koder turške drhali po noči iu po dnevi neprenehoma napada in muči. A sultan se razkači zato na svojega sovražnika, torej se naglo odpravi na Košarica — k Belajskemu gradu — trdnemu tako, kakor je skala trda. V gradu je Kosarevićcva hči ovdovela bosniška kraljica Katarina; zaprla se je bila va-nj z uajhrabrejšimi vojščaki. Košaric svojo vojsko razpostavi okrog in okrog gradu in napada in pobija posamezne oddelke turških ogleduhov in take, ki stičejo za živežem. V sultanovem taboru je bila vstala lakota, zelo težko so k vezirju prodrli s sporočilom, naj brž sultan pride na pomoč.
„Ali vidiš vezir," — starec neprestrašeno omenja dalje, „kako Bog precej kazni vsako krivico? Zakaj je sultan prihrul z vojsko na zemljo, ki mu je do zdaj bila mirna soseda? Sam ne zna, zakaj, tudi se ni napovedal; meni nič, tebi nič je prihrmel, nič slabega se za tega delj ne nadeja, ali—."
„Molči, pes!" — razbudi se Mehmed, „a 1 i bi morebiti rad z obrekovanjem oskrunil padišahovo voljo? Ali bi morebiti meni spodobilo se, da hi sevprl mu, da torej dade moje glavo položiti pred-se, kaj? — Ne, ne," — mirno pristavi, kajti jako mu dopada to pošteno kavrinovo mnenje, ,.ni ti, "iti jaz, nobeden naju ne zna vzroka njegovemu početju. Sam ga že zna, sicer bi še dalje pustil mirno živeti Hercegovino, kajti njegove milosti žarki
sezajo na vse strani; a da je res to, prepričaš se precej, ko hitro le en žarek na-te posije zato, ker si nam na pomoč."
„Jaz ne služim vam, vezir! jaz služim sebi in osveti, ki je ukazal mi jo rajnki kralj," — ponosno odgovori Ilija.
Mehmed se zagleda va-nj.
„Kaj?— osveta je res dobrodejna, kakor rudečih usten poljubek, ali toliko, da bi bil učinil osveti na žrtvo?" •■- uezaupno odmaja z glavo.
„Učinil sem šo kaj več, nego to," — Ilija ves navdušen odgovori. „Kaj meniš vezir! Ali meniš, da bi ti brez boja bil prodrl k Robovskomu gradu, ko bi vojski src uc bila poparila vest o kralja Štefana Tomaža umoru? Ni vašega imena groza podila pred vami krščanske vojske, hal Bošnjak, pa ta hi se zbal puhle turške slave I Ne, ne, Bosna junake rodi! Smrt bos-niške zaupnosti v srečo Tomazevičevo, kega sodimo, da je v dno pekla proklet zaradi velikega greha, ta vam je proklestila pot k Bobovcu; zato tedaj, pa to je tudi; ker si do zdaj še zmerom veren svoji obljubi, zato ti Bobovoi odpro vrata v grad, ki si okrog njega raztaboril svojo vojsko."
„No, dobro, ker si mi povedal to," — Mebuied omeni sam sebi in mirno pogleda Ilijo. „ Verujem ti tedaj," — glasno spregovori, „da bodeš tudi zvest svoji obljubi."
„Lc ti bodi mož-beseda, kakoršen sem jaz," — opazi Ilija, „kader Tomaževiča dobodeš v svojo pest, potlej te zopet obiščem!" —
Ko izgovori to, odide iz šatora, še priklonil so ni vezirju.
„Kako drzovit kavrin je to!" — strmi za njim vezir. „Naj je le! Dobro nanije postregel; njegova osveta je mojemu srcu jako po všeči; da bi le še grad kmalu bil nam v lasti."
Da, gotovo bode! Že od polnilno ogovarja, preti in prosi vojvoda Radič, da bi si; vojska zopet vdala njegovim ukazom; da bi se zopet potegnila za nedobitni grad, ali vse zastonj! .Zdaj se vam ponuja Bosna I" kriči, „ta pot osvobodite domovino, vero. vaše družine; ta pot se lohko odi-čite z vencem bojne slave, kakor nikoli nihče ni proslavil so dosle! Le nekoliko dni strpite še, potlej pa ud za udom iztrgajte iz mojega telesa, če "in nisem priporočil resnice! — Rotim vas v imenu vsega, kar je sveto," — I izadevlje si, ker vidi da je vse ogovarjanje prazno, „da bi vslišali moj glas.
Dopisi.
Iz .LJubljane 30, maJA ^zv- d°P\l Da bo .Tagblatt" iz znane Jančje in Vevške dogodbe kapital delal za svojo stranko, in se pri vsej svoji navidzni jezi v srcu vendar veselil, ka niu je zopet padla drobtinica na njegovo obubožano politično mizo, to srno dobro vedeli, prednoje Dežman prvokrat pero omočil v tej zadevi. Nikakor pa si nismo mogli misliti, da bo list, ki se prav po raaškarsko venca z nerazumljeno devizo: „omika in svoboda" tako brezsramno od sebe vrgel odejo najnavadnejše spodobnosti in dostojnosti in se pokazal v toliki uradni beračiji, ki malo rečeno, sramoto dela jeziku, v kterem se piše. To jo res, da sv more možem, ki so do zdaj brez nevarnosti blatili narod pred tujci, doma pa grdili, kar je bilo domačega, milo storiti, ako jim domače časnikarstvo z resnico pod hinavski obraz posveti. Odveč pa je , če ta list svojo besnost tako daleč tira, da proti našim resničnim besedam nima boljega odgovora , kakor da prav po kasarnsko psuje in okolo zebe meče z besedami kakor Bwabnwitz, verlogen-heit, parteihass" in z drugimi enakimi, kakoršne so v količkaj zunajno ogla-jenih krogih nikdar ne rabijo. Pi9al sem Vam, da so bili turnarji oboroženi. To je istina, ktere šo „Tagblatt" ne more tajiti; turnarji tudi svojega orožja niso skrivali, ampak že na železnici so ga kazali iz okna. Čemu neki, če so šli samo na spomladanski izlet? Ali je potem čudno, če se je ljudstvo ko je orožje videlo, tudi oborožilo z orožjem, kakoršuo je bilo ravno pri rokah — z grjačami in deskami? „Prva je prepovedana, druga ne" pravi domač prigovor. Prvi pa so bili oboroženi turnarji, kakor so tudi prvi jeli zabavljati, kajti „Tagblatt" sam — strast ljudi slepe in neprevidne dela — priznava, da so turnarji zaničljivo kričali proti kmetom „lioch die krainerische gemiithlihkeit" in enako zbadljive. Ites je sicer, da je komis Laiblin kasneje svaril turnaije, naj ne streljajo, ali to jo bila naravno: kmetje so bili svoje dražilce že obstopili iu Laiblin je skrbel le za svoj zdravi hrbet, ne več ne manj. Kje sem torej poročal kako laž; pač pa je velika laž, kar trdi „Tagbl." da so Dolski prebivalci ravno isti dau napadli mestne ljudi. Dolčani hočejo „Tagblattu" njegovo grdo laž.s tem dokazati, da ga zarad njegovega obrekovanja pozovejo pred tiskovno sodnijo, kajti drugače si takim ljudem kakor so ti pisači no morejo braniti svojega poštenja. —
Ako na dalje ,,'i'agbl." tirja, da bi bili naši ljudje pred hodili svarit kmete, naj ostanejo mirni, ako jih turnarska srbičica pride« dražit z demonstrativnimi zastavami in lepimi revolverji, vprašamo pa mi, zakaj mestni zbor že po dogodbi ni boljo skrbel za red v mestu, kjer so se godile tako žalostne stvari, kakor jih je popisalo Vaše poročilo v zadnjem listu? Magi-stratni svetovalec Gutman se jo pač pečal, da bi pridobil nekoliko meščanov, ki naj' bi bili skrbeli za mir in red. Mislimo, da gre ta skrb v pi vi vrsti mestnemu zastopu, kterega pa nedeljski večer ni bilo videti. Vsaj v takih okoliščinah smo pričakovali od zastopa nekoliko energije, a smo se motili tudi v tem.
Došla divizija busarjov se nekako začudeno poprašuje čemu so jo tako nagloma poklicali v Ljubljano.
Kakor je „Laib. Ztg." telegratično naznanjala, dobila se je turnarska zastava nazaj. Telegram je bil oddan v Litiji 27. t. ni. Turnarji so hiteli takoj na kolodvor po njo, kor so čuli, da pride popoldne z vlakom in ob enem tudi 21 vjetih kmetov. Menda so se že veselili, da jo bodo mogli zopet poknzati, ker so se bili prvokrat tako slavno z njo obnesli, da se jim jo bilo bati decimiranja , ker so jo dali iz rok. Zastave ni bilo, tako tudi kmetov ne. Društvo „Turnverein" še vedno mirno naprej ži\i. Ako pomislimo, kako so je godilo lansko leto „Sokolu"  in pa tudi tržaški okolični
straži pri prilikah, ki so imeli za udeležence neprimerno boljši in lepii obraz, moramo pač z ramami migati, ako nam „Tagblatt" hinavsko pridiguje, da se mora v pravni državi meriti vsem z isto mero, in da je pravica za
vse enaka!
Is Ljubljane, 30. maja. [Izv. dop.J Znano Vam je, kako besno je divjal „Tagblatt" zoper Vižmarski tabor, kako je pikal dijake, ki so se ga udeležili; a to Vam ni znano, kako je navdušil naše gg. profesorje s svojimi zagrizenimi članki o taboru. Gotovo bi jih očitno pohvalil ta list, ko bi vedel, kako goreče ga posnemajo. Še celo v šoli jih ne zapusti ta navdušenost; prav po „Tagblattovo" dijakom dokazujejo (posebno Heinrich), da so vsi sklepi Vižmarskega tabora zastonj; da bodo morali s zidom obzidati Slovenci svojo Slovenijo, pa da bo ta zid prosto ljudstvo samo razdrlo in planilo po tistih, ki so ga oslepili, da je glasovalo za zedinonje. Ta lju-beznjivi gospodek je še dalje modroval o našem narodu, češ, da bo vzel sekiro, vile ali kar ho — prav tako kakor „Tagblatt" — in bo preganjal voditelje svoje, kakor sedaj preganja „Nemce". V svojej navdušenosti je še dalje prerokoval in mahal po Slovencih in naši duhovščini. To se je godilo zadnji petek v 6. razredu v obeh oddelkih, kjer uči zgodovino in nemščino; pa nikar ne mislite, da je tako govoril samo v petek: on mnogokrat govori „nemški" v šoli (k enemu tacih govorov je enkrat ta-le uvod naredil: Horen Sie, jetzt vverde ich zu Ihneu deutsch reden.)
Ta navdušenost profesorska pa ne ostane samo pri besedah, skazati se hoče tudi v delih. Vodja je sedaj sklical še konferencijo, v kteri se je predlagalo, da se ostro kaznujejo tisti dijaki, ki so bili na taboru; akoravno jim je bilo pred le odsvetovano hoditi na tabor. Predlagalo se je tudi, da se tisti, ki so imeli podebradke, ali ki so šli za zastavo, izključijo. Po-dčbradke so bile res prepovedane, a v počitnicah, je rekel prof. Houig sam, da jih smejo dijaki nositi, kolikor hočejo. Tabor pa je bil na binkoštne šolske počitnice, kajti 80°/u študentov je bilo gotovo na taboru in nihče ni tajil tega. Da je bil vižmarski tabor potem, ko je dobil vladno potrjilo, skoz in sko/ napravljen po postavnem potu, mi menda ni treba praviti; vedeti pa tudi morajo nemškutarski profesorji, da je bil dovoljen za vsak stan, toraj tudi za dijake. Zakaj nek zdaj iščejo tiste, ki so se ga vdeležili. Očitno jih ne bodo menda kaznovali, le na tihem jih bodo malo „pritiskali na steno".
Še eno. Zavoljo zadnjega dopisa v „Slov Narod" se prof. Hdnig prav jezi. Pravijo, da se je zaklel, da ne bo nobeden mature naredil pri njem.   To žalostno novico sem zvedel iz zanesljivega vira.
Is Ljubljane, 1. junija. [Izv. dop.J (Doneski o Janjcem.) Ko so prišli na Janjčo turnarji, storili so, kakor jo v občo navadno tem na-pubnenim ljudem, ki menijo, da je ves božji svet samo njim ustvarjen; polegli so namreč po travniku, ne vprašaje, čegava jo zemlja, niti ne, koliko hoče zameno za poteptano travo gospodar, kteri je 2 gld. dobil še le potem, ko je plačilo zahteval. Sicer ima na Janjčem ves beg mnogo humorističnih strani. Pripoveduje se, da je G5 junaških turnarjev pred 15 kmeti tako letelo, da so jih komaj pete dohajale, če tudi je bilo med njimi 30 oroženih ; da so jim ženske vzelo zastavo, ktero so pozneje pomočilo z vodo, ktere jim ni bilo treba iti nikamor iskati; da je Dežman dobil zaušnico, ter potem prvi izginil, kakor „duh", po stezah, ktere so mu dobro znane; da je velikanski zastavnik Dornik (mož čisto nemškega imena) za mrtvo padel na tla, kjer je dobil nekoliko palic ; da je vsa ta praska bila bolj podobna zajčji gonji nego pravemu tepežu, ker kmetje so nemškutarje samo podili in mahali po hlačah, kajti v gozdu bi jih bili brez težavo pobili, da so res kaj tacega namerjavali. V Kašljem so jih boje ljudje zadrevili preko plitve Ljubljanice. Beg je moral biti, kakoršen pri kraljevem Gradci. Neki nemšku-tarček pripovedujejo, da je pod Zalogom šel na brodu čoz Savo in potem
saj tega ne želim zaradi sebe. temne vam na korist, zato ker so mi smilite, ker tako neusmiljeno teptate po slavi; smili se mi Bosna, zato ker si bode zasmehljivo pripovedaval sovražnik, da ne rodi hrabrih vojščakov, teniuč babe
„Vojščak težko bojuje pod praporom, ki je pokropljen s tako krvjo," — pokne glas razločno meju guječo burnih trpoglavcev.
„Saj sam znaš, vojvoda, saj si tudi ti bil tamkaje'1, oglasi se jih več zaničljivo — vsi kmalu.
Vojvoda se stresne tako, kakor čvrsto drevo takrat, kader nagel vihar pritisne va-nj, ko pa je viher oddivjal naprej, potlej pa mu vrh zopet mogočno gleda v nebo.
„A tedaj hočete to, da bi vsa Bo9na trpela zaradi naju dveh V --Le dva sva grešila, pa tudi zelo trpiva že za tega delj; ali če vam ni dosti to, umorite me, le Bosno, le domovino obvarujte!" — sklene roke Radič — ta ponosni možak, slavni junak in vojvoda, ali tidokorna množica se ne gane, le vporno molče vsi in povešajo obraze.
Peščica perjanikov, ki so bili z njim vred ostali na gradu, zdaj pak za njim stoje, jezno stopi naspred in visoko nad glavami drže vsak svoj buzdovan. Eden njih stopi k vojvodi in potegne ga nazaj. „Molči, vojvoda!" — zavpije, „nikar ne skruni svojega imena! Zakaj se prepiraš s takovimi šla-pamil" — in pljune proti množici.
„Prav imaš, Bogdan," — mračno odgovori vojvoda in povesi glavo.
„Osvobodi, vojvoda," — vskrikne zopet eden perjanikov iu jezen buzdovan suče nad glavo. „lo ukazi, pa jim z mlati obijemo buče: prvi zakon vojščaku — je poslušnost!"
„Bog nas varuj tega, Staniša !" — odreče vojvoda, „tega ne tega, da hi se sami klali drug z drugim. Res pa je to, da ta drhal ni vredna drugega, nego da kukavno pogine, — ti psi , da pogagajo! A vi, junaci, vi sto mojo dušo obvarovali budfl obupnosti, ali vaš život mi je predrag, da bi vas odpeljal na vojsko s takovimi kukavicami. Naj le, saj se jim Turek grozno osveti zarad nas, strašno, da bodo potlej še nekoliko časa pomnili svojo trdokornost."
„Tudi Bobovcu si prorokoval pogin, Turek pa mu je do zdaj še
milostiv," — zopet zasmebljiv glas pokno meju gnječo vpornikov.
„Ker smo jih mi varovali doslej," — obrne se Radič nevoljen na tisto stran, „dokler smo mi bosniške vlade ključ imeli v rokah —"
„Nikar ne govori dalje, molči raji!" — kriče na-nj perjanici, .škoda jo sline, ki je potrebuje tvoj jezik, da govoriš!"
„Res je to," — obrne se vojvoda zopet k nekoliko svojih perjanikov, „sami hote nesrečo, naj torej prihruje na-nje in na njih potomce!" — malo pomolči in v tem pogleduje perjanike.
„Vam po žilah, junaci, še vro nekdanja bosniška jakost!" — »namenilo izpregovori zopet, „moja vojska ste bili prav do poslednega trenotja, dokler je le mogoča bila hramba ; kaj, ali mi obljubite še na dalje strpnost, — do konca?" —
„Da!" — odgovore perjanici vsi kmalu. „Še grad vbranimo, vojvoda I*
„Tega ne zahtevam," — pove jim Radić, „tega ne moremo; jaz sem vas le povprašal, ali bode moja osoda tudi vaša, ali pojdete ali ne za menoj tjekaj, kamor vas popeljem."
„Pojdenio, vojvoda !* — zakriče brez kakove obotave perjanici,
„vsi pojdemo s teboj!"
Vojvodi se razvedri obraz.
„Tega sem so nadejal od vas, junaci I Bogme, to je ojačilo mojo dušo! Moja hvala vam torej! Ali -•" — ustavi se na enkrat, .morebiti ne znate, da tudi mi-mc kralja Štefana smrt kliče osveto?"
„Kaj pak, da znamo," — razodeno mu, „to je tebi na mari; kralja Štefana kri pa ueče, da bi mrknila Bosna, ki bi jo ti rad otel, torej pojdemo s teboj!11
„Alo tedaj I" vojvoda vskloni glavo, „čo svojo domovino ne otmeni, pa vsaj nje zgodovino, da ju rodila junake. — Bogdan in Štaniša, pripravita se, vidva pojdeta k vezirju, zato da mu povesta, da se mu grad udade!"
Mesec pluje po nebu, ni oblaček ga no kali; v njegovem bledem lesku so orjaški k višku vspenjajo Bobovskega gradu bastije in stolpi; nad velikimi vrati še zmerom vihra sv. križa prapor, ki ga bledi mesec razsvitljuje tako, da *e človeku zdi, kakor bi na slovo to noč ves svoj žar lil na ta pr*"
brez najmanjšega ozira tekel do Menguša, od koder je drugi dan pridihal vjtega ali onega stanu; zaspanci se rokujo z mrliči; toliko narodnega ponosa Ljubljano. Deiman se je bil po železnici iz Lazov pripeljal domu, odkoderjin značajuosti bi pričakovali od vsakega, tudi manjega društvenika, da se je bil po poldne zopet šel v Vevče. Ko so truplo ubitega Rodeta pripeljali prikaže konci v občni skupščini, ne izneroši niti učiteljev, za kterih voljo se It sv. Krištofu, hotel je neki kmečki človek pomagati mrliča nesti z voza, a'sklicuje zbor na četrtek; zarad učiteljev so odločeni znanstveni in poučni spremljajoči Huvnov prostak govore, da je izdrl bajonet, iu bil bi ga pre- govori na sredo večer, toda edinokrat sem naletel na 1 vnanjika, notranjiki bodel, da ni vojaka pehnil v stran cerkovnikov sin, ki je sam vojak. Ko so'pa so brez tega bržčas dovolje zbrihtani modrci, čemu jim to. Nam se jo konci onega tedna po noči po železnici v Ljubljano pripeljali slavno branjeno'zdelo, in še zdaj inači ne mislimo, ka ravno učiteljem bi čitalnica morala turnarsko zastavo in 16 vjetih kmetov, ktere je iz litijskega okraja poslal biti narodno omikališče, toda vzgajateljem slovenske mladine jo malo mar grof Auersperg, takrat jo na kolodvoru cela kompanija Huynov in 24 Jza tako malkosti; ako žo so ti toliki medluhi, kaj bi smeli zahtevati od žandarjev čakalo črno vojske, ktere ni bilo nikjer. Meso in vino se v Ljub- jtrgovcev, obrtnikov, rokodelcov, kmetov. Bodi učiteljsko društvo srečnejše ljani io ni podražilo. t izobraževanji svojih deležnikov na narodni podlogi, ktero si naj vzemejo
II Ptuja, 30. maja [Izv. dop.J Nova prikazen vršečega se deset-1vzklikoma za stalo dno 3. rožnika. Kedar se naznani večerna zabava, zbere letja na Slovenskem so čitalnice, torišča, kder 9e shajajo omikani ali koncijse navadoma obilno društva, močno menda vlečejo glediščne igre , ktere so olikani ljudje, da prebirajo časnike in knjige na svoje spopolnjenjo in raz-ires dostojno omikalo, želimo, da bi se vsak mesec račil oder oglasiti, tudi jasnitev nazorov, kder se vadijo v slovenski besedi, učeči se objemati njeno^brano iu skladno petje godi ušesom in srcu; najsilnejši vabeč pa jo gotovo lepoto in sladkost, do dobrega se v nji izuriti, ter poznavati in pospeševati,ples, ljubimec sedanje mladine, vsaj še včasih poščigeče kakega priletnika
domače slovstvo, kder se budita narodni ponos iu narodna zavednost, kder se sorodni umniki in narodnjaki razgovarjajo, tolažijo, posvetujo, segrevajo, oživljajo. Zato jim pravimo narodna ognjišča. Temu se pridružujejo dostojne
ali priletnico. Vse te prikazni so potrebne v sedanji dobi za omikano društvo, vemo, ka se ne da samo učiti in modrovati, najmenje po večerih; vendar pristavljam opombo, ka nikakor ne odgovarja čitalničinemu namenu,
veselice. Lepo število teh narodnih vedohramov in modrišnic raztresenih po [ako mladina plešoča in veseleča so v čitalničinih prostorih redno govori jezik,
vsem Slovenskem razve Prekmurskega priča narodni predram iz pogubnega mrtvila, ka ni zatrla slovenskega čutja tisočletna neprijazna osoda. Želeti je in iskreno nasvetujem, da si vsaka občina, vsaka vesnica napravi malo čitališče, kder se konci vsako nedeljo in svetek naj zbira, čita in pogovarja. Dična je čitalniška naloga, samo trebi je, da se oživljuje in spolnjuje, da deležniki ovajajo marljivost in ljubezen narodnega napredka, inači kvar za drage peneze, ki se trosijo in bi se lebko rabili na boljše namene. Pomisliti je, ka vse narodne čitalnice pogoltnejo veliko vsoto na leto; odgovarjali uspeh tolikim potroškom? Bog, da ne moremo pritrditi. Poluknimo v ptuj
kteri kljubuje §. 17. čit. pravil glaseči se: Društveni in poslovni jezik je slovenski. Opušča li se vršitev te točke, spodleti vsa vrednost takih veselic, in to ide od početka do dnešnjega dne v istomerni kolomiji. Ako se to na bolje ne spremeni, treba bodo čitalnico pretvoriti v društvo omikanih možakov, kteri bodo sešedši se, prebirali, pogovarjali so in posvetovali o narodnih stvareh, dovoljni edino sobano.
Predlagal bi, da se prenaredijo čitalnice v politiška društva, ali inači povedano, da se pridruži pravilom točka dopuščajoča prestop na politiško polje; toda v menjših mestih je premalo sposobnih iu godnih osob, in druš-
gko narodno društvo.   Obilne daritve že so položene na ta narodni darilnik.jtvo bi imelo premalo ugleda in veljavo, zato se skladam s tem, naj ima dognali pa smo kroto malo rainovšega petletja na okrep slovenskega duha; vse slovensko Štirsko eno politiško društvo v Mariboru, ter živo priporočam, ne vem, ka bi se kdo bil spopolnil v domačem golču in objačil v ljubezni da se mu mahoma pridruži vsak omikan in značajen narodnjak, da more do narodnosti, toda upati je, ka bo odšle druga.   Ptujska čitalnica ima na'početi delovanje, rabo dane nam pravico na dobro slovenskega naroda.*) jako priličnim torišči mestnem snažne sobe,   stalno gledišče, dostojno po- Sicer nadejamo se od novega odbora, kteremu na čelu je sedaj g.
bistvo, glasovir, biljar, krasne kipove, tvarno je na trdnih nogah, šteje do-jdr. Gršak, junak krepkega duha, redke marljivosti, neomahljive stanovit-voljno čitalničarjev, nova pravila slone na prece svobodnem stalu. Vso bijnosti, da prerodi narodnim duhom čitalniško življenje, ponovi duševno črst-bilo prilično, samo da bi se društveniki javljali živejši v dušnem oziru, da vost izlast s tem, da bode čitalnica narodno ognjišče iu omikališče. Srečo
marljivejše prihajajo, prebirajo, učijo se in vadijo olikane slovenske besede, ktera se pribavlja čitanjem in učenjem.   Zna se, ka po mestih , kder ni
dobro!
Od Savine, 3o. maja o. [Izv. dop.J (Nekaj o ravnopravnosti
konci enega srednjega učilišča, duševna dremota prokšeno vlada z bivalci,; kmečkega stanu.) Bilo je lanskega leta meseca junija, ko so se pri kar se sme v podvojenem pomenu in po vsej pravici reči o Ptuju, in sicer'rajnem c. kr. okrajnemu uradu v Gornjomgradu dajale lovsko pravico na ne samo na narodni strani, nego i na nasprotni. Ptujčanom jo najviši malikinovo po očitni dražbi v zakup. Pri prejšnjih dražbah je po lovski postavi Bak in trštvo z njim prvi posel; kar ne donaša tvarnega dobička, niti ne1 tudi ta pogoj veljal, da kmečko ljudstvo so dražbe udeleževati ne sme. Kar dojde na red, edina skrb meri tamo, da se iz okolico slovenske bogatijoj pa so nove državne osnovne postave na svitlo prišle, je vsakdo mislil, da ta kamor odpadniki Slovenci, tamo priklamoterjenci tujci, kteri so v culici pri- že sam ob sebi nepravični član postave se med dražbeno pogoje ne bo več nesli svoje siromaštvo, ali še menda dolge, aedaj pa razpolagajo s tisočimi jemal. Prišlo je tedaj k dražbi več kmečkega ljudstva. Ko pa uradnik v in tisočimi, in šo vedno se domačinom lažejo kot lesjaki, da vas toliko hi- pričo okrajnega predstojnika prebere dražbene pogojo, vsi nazoči kmetje trejo spremeuo v viničarje brez vinic. Oni zvečine žvečejo nemško in nem- ostrmijo — bral je namreč tudi stari pogoj: „Dio bauerischc heviilkerung škutarsko krpje, ter je marljivo ponujajo okoličanom, ker se pa še med temi ist von der lizitation ausgesehlossen." (Kmečko prebivalstvo jo od dražbe nahaja mnogo slepih kalinov, dajejo se jim lehko loviti tudi na kakšehte izključeno.) Vendarle si mislijo, da so v resnici no bo na ta pogoj obzir mamilo; neolikani prostak namreč hlepi po tem, kar ni naše, kar je tuje.ijemalo; začneta se dva kmeta tedaj dražbo vdeleževati, oden hišni posest-
Bog daj slepcem skoro veder pogled in položi jim v srce žgoče žarjavice, naj se ogreje za to, kar je domače, slovensko, našemu ljudstvu na srečo in korist, a ohladi se naj in oledeneje za pogubno nam tujstvo.
Grajati moramo umnejše in omikanejše čitalničarje, bodi si ka so
nik in krčmar v Lučeh, drugi, zemljiščni posestnik in župan pri Novi Štifti. Predstojnik pa jima precej oklicevnjo se na omenjeni pogoj, prepove se da-
*) Morebiti bo glas naiega i. dopisnika vet' o političnih društvih.
koristil, kakor jo korintil uuh sostavelt Vredn.
por, kajti kader koli ga vznemiri veter, vidi se daleč sv. križa znamenje, —■ znamenje, ki se po nekoliko minotab že vmekne M ohamedanskemu polumesecu.
Na dvorišči je trumica perjanikov že na konjih, pripravljeni so na pot, kamorkoli bode ljubo vojvodi.
Lehka je pobota z vezirjem, po všeči je mu vse. kar le poželita poslanca, tudi svobodni odhod z orožjem.
„Iu z imetkom, kolikor ga more kdo odnesti," -   pristavi vezir.
„Naša imovina je orožje, naše imenje so obrunke, od kterih se ne poslovimo nikoli," — ponosno odgovori Bogdan.
Brez daljšega pikanja jo konec priprostoga razgovora, grad je vezirjeva vlast, in kdor hoče, ta se sme oteti brez vsakojake ovire.
Perjanici so že pripravljeni na odhod , le vojvoda, ko se jim pridruži, zapusti grad, ta ključ bosniške vlade.
Tamkaj pred velikimi vrati stoji druga vojska, ki je k svojo uprnostjo bila vojvodo prisilila, da je izdal grad; ali zdaj se no gnjoto čudno, kakor 86 je gnjelo pred večerom, ko »o so posmehavali vojvodi, temuč ta poslednja trenotja se vzbudi v njih bojni strah, in vredneji, če prav vojščaki, hote so posloviti od vojvodo in perjanikov, od teh bojnih vzorov.
Vojvoda pride ua dvorišče; v mesečini so mu na obrazi nekaj posveti tako, kakor solza; prikloni se in z roko mahne po zraci -- perjanikom "a pozdrav, molče odide, na trdnjavo, stopi k praporu, ki vihra nad velikimi vrati, izdere ga iz skob, vrne se z njim k svojim perjanikom in stopi prednje. „Bosne ni več?" — bridko spregovori, „uje prapori ne bodo več plapolali v zraci, ter ne več naroda klicali na slavodatno boje; bosniški narod se ne zbere več pod sv. križa prapor, kajti ta prapor je raztrgan in praporišče zlomljeno," — in prapor strga 3 praporišča, odtrga sebi kosec, ostanek pa dade perjanikom: „Nujte, vsak si odtrgaj kosec na spomin!"
Perjanici popado prapor in jamejo trgati ga, ob euem pak se jim vzmičejo iz prz najgloboče bolesti glasovi; trpke solze jim iz oči po obrun-kastih licih kapljejo na to tveto znamenje bosniško kraljevine; skrbno spravijo vsak svoj kosec prapora za oklep.
Ta prizor je skoro omračil vporno vojsko. Čakajo pred vrati, glasen
stok se čuje iz njihovih vrst, mnogo jih trka na prsi nokteri pa zabavljivo omenjajo : „Tudi nam se spodoblja takov spominek I"
Kakor bi le vojvoda in perjanici bili tu, a nikogar drugega ne, Radič praporišče vpre v tla in prelomi, oba konca dvigne s tal, šine na konja, molče dade znamenje na odhod iu sam s svojim konjem zdirja naprej.
„Z Bogom, vojvoda!" — kriče vporniki, a Radić ustavi konja, vstavijo se tudi perjaniki.
„Vi psi!" zadere so na uezvesti ljud, „tudi vi bi todaj radi svetega prapora nekoliko na spomin, — prapora, ki ga nisto hoteli braniti, ki ste ga izdali! — Nate to-lo malenkost, zato da Turek ne bodo dolgo časa iskal tega ostanka, da bosto torej tem popreje sužnji!" — iu obe polovici trešči med-nje, da se dva — trijo teh nezvestnežev zvale na zemljo, potlej pa na čelu svojim perjanikom divje zdirja od vrat po mestu iz bosniških kraljev gradu.
Drugega dno zjutraj — 19. dan julija meseca 1159. lota Turki pritomastijo v Bobovski grad ; poprej se je sv. križa prapor vil nad velikimi vrati, a zdaj so nad njimi sveti polumesec, — Bosni je osoda odločena, kajti ko hitro soje bila razvedcla vest o izdaji Bobovskoga gradu in da ga ni mogočo vzeti Turku; potlej obnpajo šo ti, ki so zmerom verovali v svojo moč; menili so namreč, da Bog sam nasprotuje Tomaževiću, a kdo bi orožje mogel polomiti Bogu? Zavrglo jo Božjo obličjo Tomaževića, odsodil mu jo Bog pogin, zarad njega pa vsoj kraljevini I Nič več no vzdrži vojska; iz početka je od samega strahu begala sem ter tjo , a naposled se je vendar v Ključi jela zbirati okrog kralja; a kupoma zopet zapušča Ključ, vsega se nadeja, vsakoršne osode, torej se vdaja. Tretji dan Mehmed , ker ni niti urice potratil v Bobovci, že robni okrog Ključa, kralj pa je sam s svojimi perjanici vred v mestu; rad bi Toniažević, da bi se pogodil z vezirjem, ki je bil prišel sultanu na pomoč, pogodi! se tako, kakor zahteva njegova osamelost. — Zagotovoljeno mu je življenje, zagotovoljeno ime, tudi svoboda, lo da bode sultanu pokoren, potlej pa naj se pobere, kamor sam hoče, samo meju rodove ne, kolikor jih ima v varstvu sultauija, kteri bode vlast posle tudi Bosna. (Dalje prih.)
lje dražbe vdeleževati. Njihovo in drugih protestovanje je bilo vse zastonj. Kar pa se nam najnepravičnejše v tem zdi, je, da je predstojnik drugemu, kteri je tudi kmečkega stanu, licitirati pustil. Morebiti da je predstojnik na to obzir jemal, da je bil ta kmet poprej c. k žandarm. — Tu imate pričino o ustavnem duhu uradniškem po deželi I
Politični razgled.
Cislajtansko miniBterstvo je poslalo o kr. namestniku v Dalmaciji zaukaz, naj se okrajnim glavarstvom strogo naloži, da zatro vsako agitacijo, ki bi namerjala združenje Dalmacije z Ogersko. Namestnik jo svoje neki že storil, on in ministerstvo pa sta menda pozabila, da se zgodovina dan-denes ne dela samo okrog zelene mize!
„Debatte", list ki no dobiva samo denarjev ampak tudi spisov iz državniškik rok, žuga z nemškim odpadom od Avstrije, ko bi se hotela napraviti resna sprava med narodi, t. j. odpraviti hegemonija Nemcev in pričeti boljša doba splošne ravnopravnosti vseh narodov. „Skušnja — piše ljubeznjiva dekla — uresničiti tirjatve Čehov in Slovencev morala bi Nemce in na kranjskem tudi Italijane (! Italijani na kranjskem, pa pamet v takem listu je isto!) siliti, z vsemi silami braniti se proti tem tirjatvam in ako bi bilo treba iskati pomoči v približanji do sorodnih sosedov, torej v odpadu od Avstrije!" Kaj takega se smo proti Slovanom tiskati za njih denar! Tu iščite izvirov ono nezadovoljnosti, ki se Vam od dne do dne bolj kadi pod plačani in kupljivi nos!
Dunajski časniki prilagajo potovanju egiptovskega vicekralj a velik političen namen, češ da se je on le za to na pot podal, da bi pri posameznih evropskih vladah zavohal, kako bi ga kaj pogledal, ko bi hotel postati od Turčije popolnoma neodvisen. Da dunajski Turki niso za egiptovsko samostojnost, ampak za turško nadvlado, menda ni treba dostavljati.
Nj. veličastvo jo neki knjezu Sapiohu svetovalo, da no bi odložil svoje častno službe kot deželni maršal gališki. Pravijo, da se je knez pokoril cesarjevi vojli. Ob enem je bojda cesarica knjezu obljubila, da pride letos še enkrat v Krakovo in Lvov, in da bi prav rada zopet videla Galicijo.
O prihodnji politiki gališki pišo „Dz. Lv." : Nobena delegacija, kakoršna naj bi že tudi bila, ne bo na Dunaji nič opravila , ampak vsaka bo brez vsake koristi samo na Dunaji čas tratila in po brezvspešnem priza dovanji dežolo šo bolj osramotila.
Dunajski in poštanski listi so v uvodnih člankih iu listkih prepirajo, ali naj so cesarica raje mudi v Cis- ali V Trauslajtaniji. Nove „Presso" nismo še videli v tako ljubeznjivi obleki, kakor v tej zadevi.
Do zdaj se jo na Češkem oglasilo 16 osnovalnih odborov za do voljenje taborov. Ako pomislimo, da pojde dr. Giskra na odpust in da ho dr. Banhans kot njegov namestnik skrbel za svoj prostorček v avstrijski zgodovini, mislimo, da bo niarsikter teh taborov obtičal v uradniških pisar-nicah. Kako stoji dr. Banhans proti narodni stranki čoaki, znano je do presita.
Kakor so „Politiki" piše iz Zagreba, je imelo princ Napoleonovo potovanje na Hrvaško namen, deželo in prebivalstvo preštudirati iz političnega obzorja ali vsaj zaslišati poročila v tej zadevi.
Iz Ogerske naznanja zadnji telegram: Deak jo zagovarjal adresno osnovo svojo stranke. On šo enkrat pogleda na zgodovino sprave in trdi, da so je sklenila po dobrem in resnem premišljevanji. Od teh mal ni vedel nihče kaj boljega svetovati, in novo naredbe so so kot precej dobre skazale. Po Deaku so se vsi Deakovci in tudi nekoliko opozicijonalcev odpovedali besedi. Včeraj je imel biti konečni govor poročevalcev, po tem pa glasovanje.
Iz Sna ni jo se poroča, da ima biti te dni glasovanje o skupni ustavni osnovi. Ob enem se razglaša dozdevno novo ministerstvo. Kader se bo istinito imenovalo, bomo že tudi mi priobčili imena novih mo-narhistov.
Kaj sodi Napoleon o novih volitvah na Francoskem in kako hoče v okom priti rastoči opoziciji, o tem se nič gotovega no čuje. Da mu volitve niso po godu, samo to je zanesljivo.
Iz Rusijo se poroča želja, da bi so po vseh katoliških cerkvah posnemal lepi in vzvišeni izgled, ki ga je dala cerkev kovnoškega okraja, kjer se jo vsa služba božja jela opravljati v ruskem jeziku.
Razne stvari.
* (Polk „D e u t s c h m e i s t e r") pride v Ljubljano, kakor se čuje. Ta naredba bode menda vladen odgovor na prošnjo ljubljanskega nemškega mestnega zbora, naj se ustavne postave na Kranjskem suspendirajo. Posebno vesoli Slovenci tega regimenta, ki se kakor znano, rekrutira iz dunajskega prebivalstva, menda ne bodo. Šiler — bog mu ta greh odpusti, ker je druzega mnogo dobrega storil — je v svojem Valenštajnu hrvaškega vojaka počrnil. Novejši čas in skušnja uči svet, da se hrvaški in slov. vojaki obnašajo izvrstno, kjer so štacijonirani, iu sicer mnogo mnogo lepše nego — marsikteri, ki nosijo „kulturno" marko.
* (Vzroke ljubljansko d o godbe s turnarji) češki časopisi tudi tam nahajajo, kjer so, namreč v vedni negaciji narodnih pravic Slovanom. „Narodni listy" pišejo končaje dolg članek o naših „nemšku-tafih" tako-le: „Reč je sama na sebi jasna, iu mnogo se lahko naučimo iz nje. Povedali smo že, kdo je vzrok vsega tega neslišunega in predrznega obnašanja Nemcev med cislajtanskimi Slovani. Za gotovo sledi iz tega, da ni modrega in za ta trenotek pripravnega leka proti enakim žalostnim'do-
godbam, ktere našo preomikano stoletje nekako čudno osvetljujejo. Izvira pa tudi iz tega, da je trud zastonj, ustavo nam usiliti, pa se ne odreči centralizaciji, ki ni mogoča v Avstriji. Delajte kar hočeto; vam ni mar za konečni konec. Vendar bo naša prihodnja generacija, ker ne bo doživela slasti absolutistične narodne hegemonije, za precej druga, nego je zdajšnja, in čim dalje trpijo ustavne forme, tim večo moč bodo vse te slovanske manjšiue dobivale proti rojenim nemškim manjšinam, kterih no bodo državne sistemo, nkoravno jim mile, pri gospodstvu obdržalo."
* (Tagespoštni dopisnik iz Maribora) je hotel za pretekli teden zaslužiti svoje poročevalske groše, kterih jo bojda tem bolj potreboval, ker je vedel, da mu bistriški shod k drugim luknjam v njegovem žepu napravi šo eno. Ker se v Mariboru malo poročevanja vrednega godi, razdražil si je mož svojo strupirano fantazijo in izmislil to-le laž: „Dr. Dominkuš namerava ob istem času, ko bodo štirski ustavoljubneži zbrani v Bistrici, napraviti v svojem vinogradu na Dolenji Poljskavi (pol uro od Bistrice) zbor narodnih prenapetežev to okolico". Na to pride obligaten hinavsk zdihljaj. Morebiti pripomoremo lačnemu dopisniku k novemu zaslužku, ako mu povemo , da „Tagesp." zdaj lahko piše, ka je s tem svojim poročilom samo — muhe lovil. Gosp. dr. Dominkuš se je bil že v saboto odpeljal v Zagreb, od koder se je vrnil še le v torek. Sicer pa mislimo, da bi se bil smel gosp. Dominkuš vsem štirskim nemškutarjem kljubu peljati na svoje posestvo, kader mu ljubo in drago, in s seboj pripeljati gostov po svoji volji, in da mu v to ni treba „Tagespoštuega" dovoljenja, še menj pa njenih praznih zdihljajev.
* (Iz Slov. Bistrice) se nam piše: Telegrafiral sem Vam, daje bilo pri shodu kakih 400 ljudi, po natančnejih sporočilih moram to popraviti. Pri obedu jih je bilo le 350—360, '.večer pri shodu pa še ne 300. — Tagespoštni sporočevalec govori o 2000, gotovo je take očale imel, s kto-rimi se vsak človek lOkrat vidi; ali pa morebiti njemu vsak Nemoč in nem-škutar šteje za 10 navadnih ljudi, posebno Slovencev. Zato tudi pri naših slovenskih taborih 4—5 oseb za eno štejejo. Naj „Tagespost" še tako hvali „Verfassungstag" v Slovenski Bistrici, veliko blamažo vendar čuti vsak ustavo-prijatelj, in slišal sem na svoja lastna ušesa, da so si kaj večega in sijaj-nejega pričakovali.
* (Oškodovani kmetje v e v š k i), ki so jih bili vrgli v ječo, zadobili so — kakor piše „Triglav", zopet svobodo. „Laib. Ztg." je bojda prinesla oficijalen popis znanih nedeljskih dogodeb.
* (Oklic kranjskega deželnega predsednika se glasi.) Prebivalci okolice Ljubljanske in Litijskega okraja! Prežalostno in pregrdo je, kar se je v Vašem osredji godilo na dan 23. tega meseca. S sosednimi mestjani in lastnimi rojaki svojimi, kteri so k Vam prišli brez hude misli z najmirucjšim namenom, da se med sabo razveselijo, ravnalo so je hudo in surovo, da jo groza. — Krivci bodo za to odgovor dajali pred sodbo in zadela jih hode ojstrost postave vsa in cela. Znano Vam je gotovo, da se je lansko leto v Vašem ohližji enaka hudobija godila, in da je bilo zavolj tega veče število mladih ljudi za delj časa v ječo obsojenih. Njegovo Veličanstvo, naš preniilostljivi cesar iu gospod je v svojem brezkrajnem velikodušji jetnikom, ni še davno, odpustil kazen, kar so je še pretrpeti imoli; bilo je upati, da se ne bo nikdar več kaj podobnega mod Vami godilo. Tom živejše mora v srco do dna zaboleti vsacega prijatla Vaše dežele, vsacega prijatla človeštva in kristjana vsacega, ko vidi tak hitro po cesarski milosti ponavljati so hudobijo. — Kmetovalci! Zaupajte cesarski vladi, zaupajto gosposkaiii, ktere le na Vaše dobro merijo in za-nje skrbijo. — Kakor lastnina Vaša in svoboda Vaša, tako stoji tudi Vaša vera in Vaš jezik pod hrambo postave. Živa duša ne misli in ne moro Vam ju odvzeti. Kdor bi Vam kaj tacega pripovedoval, je slabega uma ali pa hudoben sovražnik reda in resnice. — Država Vam vero varuje z vso svojo močjo. Vaš jezik je postavno vpeljan v uradnijah in šolah, in vpeljan ostane tudi za naprej. Kmetovalci! Varujte se posilnosti, kakoršne si bodi; kdor bi se zapeljati dal, naj bode gotov, da so mu bo huda godila in kesal se bo britko. Zdinite se marveč z mano, zedinite se z vlado svojega cesarja v prizadevanji, da se mir in sprava povrne in ohrani Vašim hišam, da Bog blagoslovi Vaše delo, iu da Vi sami zamorete v svobodi in v miru živeti v svobodni in mirni domoTini.   Bog naj čuje nad Vami!   V Ljubljani dne 29. maja 1869.
C. kr. deželni predsednik Conrad žl. Evbosteld.
I.iatnlca vrednistvu i
I.oblicher T u r n ve r e i n i u L a i b a c h : Ersuchen , uns vveitathmige Auslaa-sungcii, wie dio beliebton, namentlich wenn sie una ganz ungerechtfertigt unter der Maike von „th n t h h c h 1 i h e n (I) Bcrichtigungpn" und unter protzigor Berufung auf unveratau-dene Gesctze prasenfirt vverden , via der loblichen S t a a t s a n wa 11 s o h a f t O Uli zumitteln lassen zu \vollen. Dieser Umweg muss haufig auch unsorerseiU Ihren Par-teigenossen gegeniibor gesueht werden. Hoffontlich wird dia lobliche Vereinsleitung vorliiufig nocli iinerwiesene Behauptungen, wio z. B. jena von aufvvieglerischen Briefon aus Laibach, eher zu bewciaen vorsuchen miissen, bevor solebo als thatsiichliclie Berichtigung im Sinne §. 19 Prcssgesetz Anspruch auf Beachtuug vverden erhebou konnen. Naeh vorsuchtem Bevveiso vverden sich Kiirzungou der „Berichtigung" WOhl von selbst orgeben, wenn fortgesetzto Erliebungon iiberhaupt Ib.ro Berichtigung nicbt uniniiglich und unndtbig gomacht habea vverden. — In raorito machenwir vorliiufig die trefflicbe „Abfertigung" der „Zakunu" zur unsrigen. Aclitungsvoli
Die Rodaktion des „Slov. Nnr."
G. „tretjemu v zvezi" v Št. Gradcu: Sestavek: „En dan v slov. Bistrici" smo dobili za denes prepozno; znana plesnjiva ploša se pa denes že umiva in stopi prihodnjič na davnej odmerjeni prostor. Zdravo!
Dunajski« borza <»<l 2. Junija.
Enotni drž. dolg v bankovcih 01 fl. 82 kr. Kroditne akcijo 201 fl. 70 kr.
:'u/0 uiclalike z obresti v maji in nov. —fl.— Londou   124 U. CiJ kr.
Enotni drž. dolg v srebru   60 (1. 86 kr. Srebro   122 fl. — kr.
18(50 drž. posojilo 101 fl. 80 kr. Cekini   5 H. 8C kr. Akcije narod, banko 748 II. — kr.
Izdatelj in vrednik Anion Tomšir
Lastniki: Dr. Jože Vohu jak In drugi.
Tiskar tldunrd Juii/.h
znana iz onih samih; naj Vam torej le mnenje privatnih krogov omenim. Početje one baze Nemcev, ki so zakrivili v Ljubljani one žalostne dogodke, je tudi v Pragi in sploh po celem Češkim znano in lahko rečem, da je prigodek le malokterega osupnil. Osupnilo je pa vsacega obnašanje c. kr. častnikov, srenjskega zbora in družili oblastnij. — Že takrat ko se je čulo, da ljubljanski slov. volilci ne bodo volili v mestni zbor, je bilo mnenje v tukajšnjih viših krogih proti tacemu postopanju; zdaj pa ko je nemški ali liberalni mestni zbor dvakrat, pri vižmarskem taboru in pri bitki, kakor so imenuje tukaj sploh oni krvavi spodavek kmetov z nemškimi ^urnarji," pokazal več kakor je prav in kar je v krogu njegove kompetencije svojo cnostranost, zdaj so pa sploh ono postopanje zaraetuje. Dunajski dopisovalec „N. L." pravi v svojem dopisu o tem : „Ker se rabi proti nam no-pravičuo orožje, je dobiček našim nasprotnikom, in kar je morda dobro v veliki politiki, ne velja za občno življenje."
Drugi letošnji tabor čeških delavcev jo bil včeraj popoldne na Rohan-skem otoku, na severnem koncu mesta Prage. Tega tabora se je vdelcžlio le kacih 5O0O delavcev. Da je bilo tako malo vdeleževalcev je kriva največ razprtija, ki se je vnela zadnji čas v delavskem društvu „Oulu" ; dalje se je pa od neke strani razglasil dan poprej po časopisih oklic, po kterem bo na dan tabora na Rohanskeni potoku godba, ples itd. ter bo moral vsaki kdor bi tjo šel, 20 kr. vstopnino plačati, kar je gotovo mnogo delavcev od-strašilo. Tudi ni bilo več take navdušenosti, kakor pri prejšnjem. — Za predsednika je bil izvoljen g. Nemec in za podpredsednika g. .Tiranek. Govorili so sledeči gospodje, večidel delavci: Predsednik Nemec se zahvali za zaupanje ter govori od potrebe gmotne in duševne povzdige čeških delavcev. — Pelant priporoča omiko telesno in duševno kot zakladni kamen vsega blagostanja. — Kulhovv govori o slabem stanji čeških delavcev in sploh ce lege češkega naroda, tor zopet priporoča, naj skrbe delavci sami za svojo duševno omiko. — Šafafik : naj se udeleže delavci tudi političnih pravic, in Hainan tirja, naj se delavci zastopajo tudi v postavodavnih krogih. Govori so bili vsi z „slava-" in „na zdar-" klici pohvaljeni. Potem je bral g. Širna resolucije, ki so oni od tabora na Letni več ali manj podobue. —
V majhni obliki smo videli včeraj lanski slavnosti provod. Svečila se je zastava podporavalnega društva praških mesarjev. Te slavnosti se je vdeležilo 13 tovaršij in 23 društev, vse s svojimi zastavami in godbami, in večidel v krasnih oblekah, ktero so se bile za lausko slavnost pripravile.
Politični razgled.
Deželni predsednik kranjski pl. Konrad je poklican na Dunaj poročat o stanji iu mišljenji ljubljanskem. Ljubljanski mestni zbor je sestavil promemorijo, iz ktere je resnica principijelno izključena. „Tagblatt" zabavlja vladi, ker premalo podpira šuutavske namene njegovo stranke: Ne-hvaležnost je plača sveta! Dežman poj de na Dunaj nepristransko poročat: kozel vrtnar!
V Velikovcu na Koroškem se Slovenci bojda krepko prizadevajo, da bi spravili Slovenca v deželni zbor. Korajža in delavnost velja!
Nabergoj je govoril v Trstu za ravnopravnost slov. okoličanov. Prihodnjič več.
Lastnoročna pisma cesarjeva ministroma Taafteju in Andrasiju velevata, da se snidejo delegacije 4. julija. Deželni zhori se bojda skličejn 9. septembra.
Dunajski listi, vladni polvladni, iu drugače kupljivi. mauji iu veći so polni naj nesramne j šega zabavljanja, šćuvanja. psovanja in denuncijacij proti Slovencem. Pa naj še kdo reče, dn nismo „rechts & schutzlos" —brez pravice in hrambo!
Čehi ne hote voliti v kupčijske zbornice.
Prihodnjo nedeljo se snide v Pragi škofovska konferencija. — Kra-Ijegraška srenja hoče, da se odpravi trdnjava okolo tega mesta.
Vsled ministerske naredbe morajo uradi na Gališkem ne le s strankami, ampak tudi med seboj občevati v poljskem jeziku. Tudi za S ležijo je ministerstvo zapisalo nekoliko ravnopravnosti na papir. Glede Slovencev: vide prvo stran denašnjega lista! Živila ravnopravnost, kjer je je kaj! —
V ogerskem deželnem zboru je z 255 proti 142 glasom obveljala adresa Deakove večine, Na želje in tirjatve opozicije se tudi tam ni ozir jemalo: Ko bi se opozicije dale zadušiti z glasovanji!
Iz Nove vasi pri Varaždinu se naznanja, da so se kmetje krvavo tolkli z vojaki in žaudarji. Dva sta mrtva, mnogo ranjenih, vzroki neznani. — V Reki so se stranke med seboj bile, prišlo je do škandalov na ulicah. Avstrija se bolj in bolj konsolidira!
V srbskih listih so brati pritožbe o pošilja in surovosti odpozvanega bosniškega governerja Osniana Paše. — Tudi na Grškem se množi zopet razkačenje proti Turkom.
Srbska skupščina, ki ima dokončati srbsko ustavo, sklicana je na «2. dau junija meseca.
Prvi adjutant črnogorskega knjeza, Radonič se je iz Dunaja domu vrnil z veselim sporočilom, da se sme na Dunaji za Čmogoro napravljenih 3uOO iglenih pušk brez ovir prepeljati v deželo. Za to bo Črnagora zopet jemala sol iz Avstrije.
V se verno-n emški zvezi pridno delajo nove davke: v Španiji je Castelar prav čvrsto govoril proti monarhijam. Prusi si z novimi davki ne hojo opomogli, Španjci ne z lepim govorom, ker večina hoče imeti kralja in ko hi ga morala z lučjo iskati. V Španiji je nova monarhična ustava torej potrjena; republikanci so obljubili, da se bodo za zdaj ve-Hni udali.
Med Avstrijo in Italijo se je sklenila pogodba, kako hote te državi med seboj izdajale drugodržavne zločinec.
Ruska vlada hoče po poročilih svojega poročniku v Carigradu kouečuo skleniti, kako se jej je obnašati v vzhodnem vprašanji. —
Ka/m' stvari.
* (Soduijske razsodbe) mora obsojeni vrednik take tiskati, kakoršne so se mu poslale, brez pristavka, opombe in popravka: hini* illae . . . .!
(Iz Celja) se nam piše: V Savinski dolini sta se na Telovo po noči dva brata iz gostilnice domu podala. V hosti, skozi ktero sta morala iti, nju pričakajo s krpelci obroženi fantje, enega ubijejo in ga na mestu hudodelstva pustijo. To se je v Braslovški fari dogodilo, ker pa je ubiti fant v Gomilsko faro spadal, so ga sosedje hoteli v njo na pokopališče uesti. Ali Gomilski gosp. župnik ni tega dovolil, rekoč, da mora po postavi mrlič ondi pokopan biti, kjer je umrl. Ubitega fanta so potem v braslovški fari pokopali. — Zakaj pa ta postava nima na Kranjskem veljave, kjer je v ekscesu ljubljanskih turnarjev 23. maja t. 1. orožnik (žandar) Jakoba Kodeja usmrtil, in kjer so mrtvega ne v njegovi fari pokopali, temuč v Ljubljano tirali ?
* (Dr. V. Zarnik častni sronjčan.) Občina Zagorska pri Kalcu na Pivki je imenovala soglasno novega trebanjskega poslanca g. dr. V. Zamika še pred volitvijo zu svojega častnega srenjčann.
* (N a gimnaziji mariborski) seje pričelo preiskavanje proti profesorju naravoslovja na viših razredih gimnazije, kteri je svojim učencem razlagal in priporočal Darvinovo hipotezo.
* (Mariborski nemškutarji) hočejo svoj izlet v Bistrico „ocirati" z nekim „drohbriefonr'. Bog ti ga vedi, kako in kje so si ga dali zarad lepšega menda sami napraviti, da bi imeli priliko sebe in svojo hrabrost hvaliti, in pa blato mutati na „piati'isclt-nntionalc Parthei,;. — Enega teh nemškutarjev je nekdo vprašal, kako so knj v Bistrici govorili. „E —■ pravi mož —- za to se nisem brigal, jaz sem jedel in pil, govori in te neumnosti meni nič mar!   Hoch I die verfassungsgriine partei!
* (V no delj o) U. t. m. se snidejo rodoljubi št. lenartskcgB okraja pri posestniku gospodarju Divjaku na posvetovanje zarad napravo slov. tabora v tej okolici. Rodoljubi bližji in daljni so spodobno povabljeni udeležiti se prvega posvetovanja o zadevi, ki je tem važneja, ker je tabor namenjen že na skrajno mejo.
* („T agb 1 attov a" doslednost.) O vižmarskem taboru je pisal ta list: „Mirni gledalci so našteli k većemu 8000 taboritov, voč ko polovica je bilo samih žensk in otrok. Govori taborski so se razdoneli brez vidnega vspoba. Večina zbranih jih še slišala ni. Množica je stala brez čutila in živio-klie in plosk prihajal je le od posameznih kričonov. Dr. Costov govor se ni čisto nič prijel. Na obrazih taboritov, ko so domu odhajali , brala se je nezadovoljnost in pa čut , da niso našli , česar so pričakovali. Gosposki ni bilo treba za red nobenih posebnih priprav delati, in res tudi nobeno ne-rednosti ni bilo." Zdaj pa so tabori krivi, če se nemškutarjem • • sanja o sodnjem dnevu.
DiuiaJMkii borza od I. junija
Enotni dri, dolg v bankovcih til tt. H'l kr rpG,'o metalike z obresti v maji in nov. —fl,-Knotni drž. dolg v srebru   09 (I. Si kr 18U0 drž. posojilo 101 fl, SO kr. Akcije narod, banke 7-iH (1 ki
Kreditne akeijn TJ l II. 70 kr London   I'.'4 fl. 03 kr. Srebro   123 II. — kr. Cekini   j (i. S« kr.
je preselil svojo bogato zalogo
pohištva, lesenega, pletenega, hišnega in kuhinjskega orodja in pa posteljnega Mana
v (j ruško predmestje v novo Hmidererovo hišo.
Ob enem p. n. občinstvu uljudno naznanjam, da pohištvo po želji tuđi i z; p o s oj u j e ni. Kupljeno blago za svoje stroške zavijam in kamorkoli na dom pošiljam. Cela pohištva, za najmanjšo sobico kakor za velike salone in cele hiše se lahko takoj v moji zalogi izberi in odpošljejo.
Priporočani svoje po najnovejših šegah ukusno izdelano blago p. n. občinstvu in obetam najboljšo postrežbo in kolikor mogoče nizko ceno, ktera se mi — ako bi to kdo želel — tudi v polletnih obrokih izplača.
V Mariboru maja meseca 18G!L
lstdatelj in vrednik Anton ToiiihIi
Lastniki i   r. Jorr Vošnjak in dnini
Tiskar Kduard Jmi/.U
Priloga k 05. itev. „Hlov. llaroda.'
Dež je tisti celi dan Kakor iz škafa lil in tuda velika, da je še 99 volilcev prišlo. „Narod" jc soglasno dr. Zamiku volil, onih 7 glasov je dr. Suppan le od ljudi izven naroda stoječih dobil, kakor so dr. Škcdl, Bolim, Steiger i. t. d., to se pravi od tacih mož. kteri no bi niti za sv. Petra glasovali, ako bi v slovenski obleki iz nebes kot kandidat v Trebnje prišel.
Iz LJubljane 2. junija [Izv. dop.j (Doneski o Janjčem in Vevčem ter drugo razne stvari.) Znano je. daje ves teden pred turnarskim zajčjim begom vsaka perica in mlekarica po Ljubljani pripovedovala, kaj čaka turnarjev, ako pridejo z bobni in zastavo na dežolo. Da so se kmetje res protivili samo političnemu demonstriranju, poleg družili premnozih okolnosti priča tudi sam uradni list „I,aib. Ztg.\ ki 1. junija piše, da kmctjo. ko so k turnarjem na Janjče prišli, zahtevali so najprvo njih znamenje: zastavo. Znano je, da sta časopisa „Tagblatt" in „Laib. Ztg." kmete pogovarjala, naj mirujejo, torej sta vedela, kaj se turnarjem obeta. Znano je, da se jc nekoliko dni poprej po Ljubljani govorilo, da so kmetje po hišah in po drevji prilepili svarilno liste, naj turnarji ne hobnajo ter ne razsajajo. Pripoveduje se, da so kmečki župani Pajku naravnost rekli, naj nemškutarji ne hodijo na kmete, ker nikdo ne moro hiti porok za ljudstvo, ktorega niti župani nimajo v skrinjici zaprtega. Čuje so, da jo bil v petek (21. maja) neki kmečki župan prišel nalašč prosit Pajka, naj nemški turnarji doma ostanejo. Govori se, da je g. Arko, župnik na Janjčem, pisal Dež-manu v soboto (22. maja), naj turnarji v Ljubljani ostanejo, ker je vse razkačeno na nemškutarje. Znano je poslednjič, dag. Arko, Dežmanov prijatelj, kteri je turnarjem imel na Janjčem mašo služiti, bil se jo v nedeljo (23. maja) umaknil v Sinarten pri Litiji k birmi, kajti se je menda bal stvari, kakoršno so so potem res dogodile.
Cesarski namestnik, g. Konrad pl. Evhesfeld v svojem zadnjem razglasu govori Slovencem: vaš jezik jo postavno v pe lja n v uradnijah in šolah in vpeljan ostane tudi za naprej. — Mi si hočemo te besede ces. namestnika v spomin utisniti, a reči moramo, da žnlibog niso resnične, vsaj po polnem resnično niso. Postavno je res, da bi slovenščina morala biti uvedena po uradovib in učilnicah, a ta postava je samo na papirji, §. 19 še zdaj ni oživel. Kdaj je vlada našim uradnikom ukazala, da službo izgubo, nko ne znajo ali ne hote kmetom po pisalnicah slovenski pisati, ter jim na dom slovenskih odlok, slovenskih pozivov pošiljati? In če se to sem ter tam res časi zgodi, ali se godi povsod? Ali niso to še zmerom sami izimki? Ali ni še zdaj tako, da nemškutarski uradnik pisano pogleda vsacega, kdor zahteva slovenskega uradovanja? In če ga pisano pogleda, tudi ve, da ga smo pogledati, ker mu ne stoji za petami nikakor.šcn strah O tej priliki nam ni zamolčati, da nekoliko krivice je res tudi na slovenski strani. Po pravici nam Dežman očita, da slovenska večina v ljubljanskem mestnem odboru ni v zapisnikih pustila niti ene slovensko črke;
da slovenski govorniki slovenskih taborjev pri delitvi živinskih premij pišejo Namen mi jo tedaj , nekoliko o dolenjskem ljudstvu dovesti.   Češće sem
odbor slovenske prošnjo po nemški po učilnicah, ni  treba na široko
nemške zapisnike; da sloveuski deželni rešuje itd. Kako se godi slovenščini pripovedovati, dokler smejo naši učitelji slovenski mladini jezik njenih očetov javno imenovati: oslovenisch. Če je res, kar piše g. ces. namestnik, potem je laž, kar Slovenci o tej stvari po novinah pišemo iu pišemo, kar po tnborjih in deželnih zborih govorimo in govorimo. A žalibog , da ni laž! Vsako ped prostora si nam je priboriti z muko in trudom, ter vedno se nam je bati, da ne bi izgubili te male stvari, kar smo si pribojevali. Niso li poslednjo dobo javno izrekle dunajske novine, da nemščina ne'sme ostati pri Dravi, nego da so mora širiti po uradovib in učilnicah do adri-janskega morja? — Mi, kolikor jo v naši moči, iskrono podpiramo tešilno prizadevanje g. ces. namestnika, ter njegove miroljubne besede, ktere govori Litijcem iu ljubljanskim okoličanom, samo to opominjamo, naj bi se o tako važnih prilikah operiralo z argumenti, kterih ne more nikdo izpodbijati a še nienj izpodhiti.
Čujemo, da so se v Kamniku nadejali mnogega števila Ljubljančanov k čitalničnemu krstu, kteri so je godoval v nedeljo v 30. maja, ter da so bili naredili slavoloke iu tudi na konjih prijezdili naproti Ljubljančanom, kterih je potem prilezlo: f> Sokolovcev v obleki, dve gospodičini in trije drugi gospodje, vsega skupaj 10 poštenih glav. Čudimo se tej bojazljivi mlačnosti v denašnjih, politično tako živih časih, v kterih je treba pokazati, da se ne bojimo nikogar, dokler stojimo na podlogi zakona in pravice.
Iz Ljubljane 3, junija. |Izv. dop.| (Doneski o Janjčem in Vevčem.) Govori se, da črevljarski mojster g. Wolta toži g. Maverja , ki je bil njegovega sina pred kazino zgrabil, ter da so jo začelo ostro vojaško preiskavanjo zoper vevške zmngonosne častnike, o kterih tožijo ljubljanske gospodičine, ki so bile ubitemu Itodetu nesle vence, da so jim na ulicah javno izkazovali zaničevanje. Ljubljančani lluvnovega polka zaradi mnogih in raznih vzrokov davno ne mogo trpeti, in prosili so že, da bi so iz Ljubljane odpravil. Co se to do zdaj ni zgodilo, zadnji ias je, da so zdaj odpravijo, ko so zlasti častniki tega polka stopili v tako razdraženo razmerje z mnogimi osobami našega mesta. Znano je, kako so razmesarili delavca Hrastarja; znano je, kako jc sam njihov svitli major za vrat v kazino vlekel mladega VVoltovoga sina ; gotovo je, da je isti g. major na ulicah ustavil g. Nolija, misleč, da je on vrednik „Triglavu", v kterein jo bilo govorjenje o junaškem činu v Vevčem. Tudi g. Aleševec je moral iti pomoči iskat k g. cesnrskeniu namestniku, ker je novinar iu torej v strahu, da so mu no bi zgodilo, kakor NVoltovcniu sinu. — Čujo se, da jo na tihem ovržena prepoved: nositi svetinjo vižmaiškega tahorja, in pripoveduje se, da so v Ljubljani po noči na skrivnem z voglov uradno odpravljeni listi, ki so razglašali to prepoved. „Laibacher Zcitung" 1. junija piše, da je v soboto (22. maja) na Janjče neki dijak pisal, da pridejo prihodnji dan turnarji „na boj", in „Tagblatt" pripoveduje, da je ta dijak že zaprt. „Lailiacher Zeitung" dalje govori, da so kmetje na Janjčem imenovali znanoga slovenskega voditelja, kteri jim jc 50 gld. obetal, ako turnarjem vzenio zastavo. Zakaj „Laibacher Zeitung" ne pove, kdo je ta znani voditelj? Mi bi ga sami
iadi vedeli. Kar se tiče dijakov, ako naspiotni liiti resnico govore, moramo izreči resno besedo, naj se ne vtikajo v politično, nevarno delo, dokler je njih dolžnost učiti se, česar bodo potrebovali, ko pridejo v moško dobo, v kteri uaj stopijo na politični oder. Mladeniči vroče krvi često sami svoj« srečo za vselej pogazijo, ako se mešajo v druge stvari nego v svoj posel. —
Zadnji „Triglav" razglaša naslednjo: „vprašauje c. k. uradovom: od vsoh strani se za gotovo pripoveduje, da pri turnarskem dogodku v Vel-čem niso zgrabili kruetjo, nego turnarji, častniki in žandarji, ter da ni bilo nikakoršnega vzroka, neoboroženega ljudstva napadati z golo sabljo, z bajonetom in stieloin ; da so daljo odpuščenca Jakoba Kodeta v vrat ustrolili žandurji, ko je bežal od napadnikov ; in druge rane, namreč mah na glavo, dva bajonetna ubada v stegna ter bajonetni ubad v prsi jo dobil še le takrat, ko so ga brez pravico vlekli iz veže, kamor jo bil pobegnil. Torej vprašamo: 1. knj se je zgodilo, da se na tanko zve , kako jo vse to res bilo; ter da so napaduiki pokličejo na odgovor? Ali je bil mrlič Rode pred sodnjo komisijo (gerichtlich) raztelešen ? Zakaj vevško kmete devajo v pre-iskavonjc in celo z zapor, ker so bili oni zgrabljeni in škodovani? („Trigl." v opombi pristavlja, da so že iz zapora izpuščeni.) 3. Kaj so jo zgodilo, kar se tiče delavca s priimkom llrastarjev iz Ljubljane, kterega so 23. maja letos c. k. častniki brez pravice pred kazino z golimi sabljami napadli in težko ranili? Ali so se rano uradno konstatirale? 4. Zakaj jo uradni list „Laibacher Zeitung" te tukaj omenjeno stvari nekoliko popolnoma zamolčal, nekoliko pokvaril?"
Mi k temu samo to pristavljamo, da je bil in jo šo zdaj po „ne-turnarski" Ljubljani en glas, namreč ta: Rode jo po nedolžnem ubit. — V humoristično stran janjške dogodbo spada tudi to, da so bili kmetje turnarjem ne kje naredili slavolok z napisom: hali halo, želodov več no bo!
Iz Ljubljane. :i. junija. [Izv, dop.J Ščuvaj ljubljanski v vsacem listu oznanja , kdaj in kje so ljubljanski okoličani zopet povprašali tega ali onega: je li Slovenec ali nemškutar? Mi vemo, da to novine lažejo, kakor bi orehe tri; a nemškutarji vendar „Tagblattu" vsako besedo tako verjomo, kakor bi bila zapisana v vseh štireh evangelistih, in torej verjetno tudi to. Za tega delj je čuti, da so si nakupili mnogo vižmarskih svetinj, ktero skrivaj pri sebi nosijo za „bogbodivaruh", ako bi jih utegnil tu ali tam kdo povprašati, čegavo vere so. — Se nič ni slišati, da bi se začelo sodnje preiskovanja zoper kacega turnarja.
Iz Novomesta, 1. junija. — |Izv. dop.] Nahajajo se časih vesti iz Novomesta, ki različne dogodke po predragi Sloveniji razglašajo, vendar noben dopisatelj nc omenja dolenjskega od neinškutnijev toliko zaničevanega kmetu: mislim zato, ker ni imel ravno priliko z dolenjskim kmetom občiti.
že razgovarjal s čisto priprostimi kmeti o domačih in narodnih zadevah tor spoznaval njih mnenje in želje. Vem, čast. bralcem „Slov. Naroda" so čudno dozdeva, ka je po Dolenjskem vse tiho in mirno, kakor v temni pozni noči glede narodnega gibanja, narodnega življa; lo redkokdaj so sliši kaj in še takrat samo o nerodnosti in barlmriji novomeških nemškutarjov, ali pa od učiteljev, ki no umejo svoje naloge.
Veseliti mora vsakega pravega rodoljuba ko vidi, kako blagega srca in poštenega mišljenja je naš kmet, zbudil so je iz trdega spanja narodno nezavednosti. Obžalovati je, da je dolenjski kmet osamljen; on nima voditeljev, ki bi mu razlagali kaj in kako naj dela, da doseže, česar želi. Zbranim možem sem pripovedaval, kaj je Slovenec , kdo in kje so njegovi bratje, kakšno pravice ima (žalibože le na papirji!)in željno so me poslušali bili so pa tudi veseli, ka so vendar šo možje, ki poznajo njih stanje, ki vedo razlagati in razkriti njih skeleče rane. Dopovedoval som jim natanjko, kaki so naši nasprotniki, kaj počenjajo iu kako se prilizujejo, da imajo ljudstvu še skrite pa hude želje, da, bolje rečeno strast vse Slovence pripraviti za mačeho Germanijo. Pripovedaval sem jim o taborih, kaj, čemu, za koga so tabori in o potrebi tabora na Dolenjskem; in vsi možje so enoglasno izrekli sično željo, da bi so tabor napravil. Rekli so možje, da bi marsikaj storili, pa si neupajo in nevedo, kam obrniti se, ker so osamljeni, ko ovčice brez pastirja.
Drznem se torej jaz v imenu dolenjskih kmetov sploh ojaviti njih srčuo željo po taboru; tiste gospodo, ki so že več taborov osnovali, pa prosim, naj bi pritekli Dolenjcem v pomoč- Najpripravnejši kraj je Novomesto, kajti ono jo središče Dolenjskega; nadejati se je sem mnogo ljudstva od vseh krajev; prišlo bi ljudstva iz suhe Krajne, prišli bi boli Kranjci sploh, prišli bi iz gornjega kraja iu od Save. Lepega prostora za tabor se ne maujkain ko bi bil trg. prav sredi mesta prostoren jc dovelj za 3O—4O.0OO ljudi. Tabor naj bi so napravil in oklical takoj ta mesec, odbor tabora naj se precej osuujo, sestavijo resolucije, ki bi bile zelo enako onim tabora vi-žmarskega in prošnja naj so takoj vladi odda. Naše ljudstvo hrepeni po taboru enako žejnemu jelenu po hladnem okrepčevalncm viru ; nadejati se je tedaj  mnogo ljudstva, če bo kolikaj vgodno vreme.
V dolenjskem taboru še bodo nemškutarji prepričali da naše ljudstvo ni kakoršna papiga, da ni opica, koja potrjuje in posnema vso, kar se jej govori in kaže, potem naj pride tisti preljubljeni ljudski prijatelj Regen-uiož in najpripclje tisoč ali šo več degenniožiceljnov ter se naj vsi skupaj prepričajo, da ljudstvo samo glasno tirja, kar mu gre po naravnem in človeškem pravu, in to je „sveta, da presveta mu svoboda", ona bode zmagala, ker je naravna, vse nasilje pa in tlačenje bodeta razpadla in se zgubila ko 8olnčni prah; našo ljudstvo je jelo politično delati. — Justuin est bellum. cui necessarium, pia arma, cui nisi in armis relinquitur spes — naj bode nam škit pravica in svoboda; zavetje naj bodo nam tabori in zmagali bo-demo slavno!
Iz Prage 31. maja [Izv. dop] Zadnji žalostni dogodki na Kranjskem >;o se razlegali tudi po Pragi.  Sodba čeških narodnih časopisov Vara bo