V Ljubljani, dne 1. novembra 1938
Poštnina plačana v gotovini.
Štev. 11
XVIII. leto.
GLASILO UDU VOJKIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE
OBLASTNEGA ODBORA V LJUBLJANI
List Izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din.
—	Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo-
—	Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo in upravništvo v Ljubljani, ŠL Peterska
vojašnica.
Vseh mrtvih dan
Na tisto tiho domovanje, kjer mnogi spe nevzdramno spanje, se vsul je živih roj močan, ker danes je Vseh svetih dan.
S. Gregorčič.
Listje pada z dreves. Zlato je, zato pravijo tej dobi zlata jesen. In v tem odpadanju orumenelega listja, v tej dobi zlate jeseni, se spominjajo živi mrtvih, jim prižigajo svečke na grobove in jih okinčavajo s cveticami, zelenjem in venci.
Vseh mrtvih dan! Na pokopališče, mirodvor, vro ljudje, množice se shajajo ta dan ob grobovih svojcev in znancev, prijateljev. Ta dan je dan, ko se misli živih odtrgajo od svetovnega hrupa in vsakdanjosti in se misli mude pri onih, ki spe v grobovih. V mislih in z mislimi se danes pogovarjajo z njimi.
Okrašeni, razcveteni so grobovi. Kakor da je, zdi se, stopila danes pomlad na pokopališče, danes ko je izven pokopališča pozna jesen, zlatorumena in listje pada z dreves, ter je ozelenela, razcvetela, pomladila ta kraj, ta svet miru in pokoja. Pomlad je ta ljubezen in spoštovanje, ki jo ustvarja roka človeka v spomin na dragega, v grobu snivajoče-ga... in ona je danes razcvetela pokopališče in grobove.
Ne vseh. So grobovi, ki nimajo venca, kjer ni cvetja, kjer ne gori sveča... Samo orumenela trava jih odeva.
Pozabljeni grobovi.
Kdo sniva v teh grobovih?
In čujem na to svoje molčeče vprašanje, kakor bi mi govorili:
»Mi! — Mi, ki smo šli, da zbeto-niramo temelje svobodi Južnih Slovanov, da vstane Jugoslavija, in smo na neštetih bojiščih legli v grobove, nepoznane sedaj, mi smo v tistih grobovih. Naše žene, otroci, starši se nas spominjajo. Daleč so od nas, v njih srcih gori lučka za nas, tiho v sobici poteče solza in nas boža. In še nekdo. To so naši bojni tovariši, tisti, katerih udi leže z nami, se nas spominjajo in nam prižigajo sveče.«
In slišim, kako govore:
»Hvala vam, tovariši, vojni invalidi, hvala vam, žene naše drage, zdaj vojne vdove, hvala vam, otročiči mili, sirote in hvala vam, očetje in matere za vsak vzdihljaj, za vsako solzo, za nas potočeno. Tudi vi trpite, vemo dobro, vidimo dobro. Dvajset let je že, pa še se niso spomnili vaših in naših darov, darovanih za domovino, pozabljeni ste, kakor so pozabljeni naši grobovi. — Vendar zdi se nam, da je vseh mrtvih dan postal za vas in za naše preostale drage — vseh živih dan. Domovina vam je stisnila roko in priznaja položene žrtve. Lahko nam je v naših grobovih v tej uri priznanja.«
Vzdramil sem se ...
Marija Žnidaršič:
Moj oče
(Pesem vojne -sirote.)
Minilo je štiri in dvajset let, odkar je moj oče umrl.
Tam daleč v Karpatih, od vseh zapuščen je trudne oči zaprl.
Minilo je štiri in dvajset let, prepolnih trpljenja, nadlog.
Povsod, kamor grem, pogrešam bridko očetovih skrbnih rok.
Minilo je štiri in dvajset let, odkar je sovražni strel življenje očetu za vekomaj in meni vso srečo vzel...
(»Domoljub« od 26. X. 1938.)
Dne 1. novembra t. L, to je na dan Vseh svetnikov, priredimo bojevniške organizacije ob 16. uri spominsko svečanost padlim in umrlim našim tovarišem iz svetovne vojne. Spominska svečanost se bo vršila, kakor vsako leto, na vojaških grobovih pri spomeniku Ju-denburških žrtev, na pokopališču pri Sv. Križu in bo to obenem 20 letnica, kar so obmolknili topovi.
Vabimo vse bojevnike: vojne invalide in vdove, vojne dobrovoljce, rezervne oficirje in bojevnike, koroške borce in druge bojevnike, da se te svečanosti polnoštevilno udeleže. Vsak naj ima pripet znak svoje bojevniške organizacije, da se lahko izkaže in da bo pripuščen h grobovom. Velja tudi članska knjižica. Zastopniki vojaških, civilnih in cerkvenih oblasti, šol, uradov, društev se zbero na levo pred spomenikom Juden-burških žrtev, zadaj za spomenikom nekoliko na desno vojaška godba in častna četa, pevci pa pred spomenikom. Na desno pred spomenikom pa člani bojevniških društev. Okoli grobov pa ostalo občinstvo.
Spored svečanosti:
1.	Vojaška godba otvori svečanost z religioznim koralom.
2.	Združeni pevski zbori zapojo ža-lostinko.
3.	Govor bivšega vojnega . kurata, sedanjega trnovskega župnika, g. Cegnarja.
4.	Bivši vojni kurati odmolijo cerkvene molitve in »Reši nas o Gospod«.
5.	Častna salva vojaške čete.
6.	Združeni pevski zbori zapojo ža-lostinko in pesem »Oj Doberdob«.
7.	Vojaška godba zaključi svečanost.
Postavljeni bodo tudi zvočniki.
Ivan Vuk:
V deželi zorečih breskev... in slovenske govorice
(Bežne slike skozi okno vlaka.)
NA SVETO GORO
Večer v Gorici.
Mesto kakor mesta. Slišim italijansko govorico. Slišim slovensko govorico. Kakor v Ljubljani: nemško in slovensko. Kak razloček, se mi vsiljuje vprašanje. O, pač, razloček je. Ljubljana je v državi Slovenov, Slovenci so narod Jugoslovanski. Gorica pa je dežela Slovencev v državi Romanov-Italijanov, Slovenci so državljani Italije.
In pozno ponoči, nekako ob dveh zjutraj, me je prebudilo petje. Poslušam. Slovenske narodne pesmi, ubrano, lepo, zvene v tiho noč. Vstanem in pogledam skozi okno. Tam na nasprotni strani ulice je gostilna. Tam pojo. Naš pevski zbor poje. Lepe so slovenske narodne pesmi, lepo pete. To lepoto sem čutil posebno še le zdaj tukaj,
katerega nocoj done vkljub vsemu v tiho noč.
Okna so bila odprta. Mnogo glav je bilo v oknih, ki so poslušale.
Da, bilo je lepše kakor v Ljubljani.
*
Zgodaj zjutraj nas peljejo avtobusi na Sveto goro. Krasna cesta. Elegantno se vijuga navkreber___Solkan je za nami. Tam
je znameniti železniški most preko Soče — solkanski most. V elegantnih serpentinah drve avtobusi. Očem se odpira krasen razgled na vse strani. Do ene tretjine je cesta za avtobuse na Sveto goro. Potem treba vzeti avtotaksi, ali pa mahniti peš. Šli smo peš. Bilo je kakor bi šli na Šmarno goro, ali bolje, kakor bi šli štirikrat na Šmarno goro, da smo prišli enkrat na Sveto goro.
V sredo, 2. novembra, na Vernih duš dan, bo v frančiškanski cerkvi maša zadušnica za vse padle in umrle bojevnike. Mašo bo bral ob asistenci bivših vojnih kuratov bivši vojni kurat, predsednik »Zveze bojevnikov« g. Ratej. Zastopniki vojaških, civilnih in cerkvenih oblasti, šol. društev, kakor tudi člani vseh bojevniških društev z znaki in ostalo občinstvo vljudno vabimo, da se te žalne maše udeležijo.
Oblastni odbor Udruženja voj. invalidov Ljubljana.
Sreska organizacija Zvez vojnih dobro-voljcev Ljubljana.
Udruženje rezervnih oficirjev in bojevnikov, pododbor Ljubljana.
Legija koroških borcev, Glavni odbor Ljubljana.
Zveza bojevnikov, Osrednje društvo Ljubljana.
Štiri leta tragične smrti kralja Aleksandra I. Ujedinitelja
9. oktobra 1919 je bilo, ko je ugasnilo življenje velikega Jugoslovena, kralja Ujedinitelja in letos je tega že 4 leta. čast in slava velikemu Mučeniku. Na prvi iseji Narodnega predstavništva dne 16. III. 1919 je med drugim govoril:
»Misel na svete žrtve nekoč in danes in na naše potomce nas naj spremlja pri vsakem delu, naj nas opominja, da nikoli ne krenemo s pravega potu. Stoletja so pretekla, ali nemogoče se nam je oddolžiti vsem armadam naših junakov in mučenikov, ki so padli za domovino in za ustvaritev njene velike misli.
Velike so to in dragocene žrtve. Hvala vsem znanim in neznanim, ki iso s svojimi svetimi grobovi za-
Mrke kaverne so nam zijale v pozdrav na vsakem koraku. V trdo skalo so izdolbene, še zdaj grozo vzbujajoče. Ostanki tistih dni, ko je bila zagrnjena božja zapoved: Ne ubijaj!
*
Na vrhu Svete gore smo. 608 metrov je visoka. Pred vojno je bila 612 metrov visoka. Vsled grmenja topov in udarjanja granat, se je znižala za štiri metre. Že to dejstvo pove, kaj je to: vojna.
Divnokrasna je panorama s Svete gore gledana. Nasproti njej je gora Sabotin, 600 metrov visoka. Kakor bi gledal gamsa v Karavankah, se zdi gora Sabotin. Rebro-vita, raztegnjena, obraščena z grmičevjem, kakor ležeči gams. Zdi se človeku, kakor bi ležal okameneli predpotopni zmaj, ves brazdat in plešast.
Dalje tam je Gorica. V jutranjem soncu je videti, kakor da so posejane marjetice na tisti planoti. Med ožino Svete gore in Sabotina se vije, kakor smaragdnato-zelen trak — Soča in teče proti Solkanu, Gorici, v Tržič, kjer se izliva v Jadransko morje. In zdi se mi, da slišim Simona Gregorčiča:
»Krasna si, bistra hči planin, brdka v prirodni si lepoti, ko ti prozornih globočin nevihte tvoje srd ne moti!
Rad gledam ti v valove bodre, v valove te zeleno-modre.
Temna zelen planinskih trav in vedra višnjevost višav lepo se v njih je zlila.
Krasna si, hči planin!«
Tu doli, pred Solkanom, je tisti znameniti solkanski most, ki je pred vojno vzbujal pozornost vse Evrope kot edini te vrste v Evropi. Iz rezanega kamna je zidan, obokan, v rimskem slogu, kakor cerkev na Sveti gori, elegantno vijugast. Y začetku vojne je bil razstreljen. Zdaj je zopet kakor je bil.
Robert Cigler:
Vseh mrtvih dan
Vseh mrtvih dan je danes praznovan in misli naše nam hitijo k onim, ki večno spanje spijo.
Misel prva je zadužbina Oplenca, kjer se nahaja krona trnjevega venca; tam počiva kralj naš — Mučenik — »Slava« — večni bodi mu pomnik!
Druga: Fajti-hrib in gora Svetga Gabrijela, kjer vihra kruta je besnela, slovensko zemljo vzeti nam hotela — Tam, glej, je Doberdob, junakov je, slovenskih fantov grob ... Lučka v spomin in slavo bo gorela!
Junaški ti Kajmakčalan, z grobovi mnogimi nastlan ...
»Slava« tebi tisočkrat,
Slovenec, Srb in brat Hrvat, svobode kladivarji — »Slava« vam! —
In mi, ki živi smo ostali, ude, zdravje, može, sine žrtvovali za Jugoslavije veliki dan — na zakon invalidski smo čakali, dolga leta se pravdali...
Zdaj bo nam v priznanje dan? —
Žrtve naše so priznali?
Vseh mrtvih dan
je danes praznovan, —
oj misli naše pohitite
tja k Vam, ki večno spanje spite!
suli hribe in doline, morske globi-bine in svetovna bojišča. Oni bodo učili tudi naše potomce, kako se služi domovini in kako se ohranja njihov veliki spomin.«
Naj te besede velikega Jugoslovena in velikega kralja vsaj zdaj, po 20 letih svobode in skupnosti, rodijo bogat sad, posnemanje in spoštovanje, -— to je krik vojnih žrtev Jugoslavije.
Pripoveduje mi očanec iz Solkana.
»Takrat, ko je bil most dozidan in izročen prometu in določen dan, ko popelje prvi vlak preko njega, je stal njegov stavbenik na cesti nad mostom. Revolver je držal v rokah. Če most ne vzdrži vlaka, se ustreli. Most je vzdržal vlak — postal znamenitost — stavbenik je živel.«
Hrbti gorovja: Svete gore, Sabotina, Velikega vrba, Svetega Gabrijela so kakor bi bili povezani s tankimi, belimi trakovi, kakor kodri dekleta. Poti-ceste so to. Na koncu Sabotina, kjer se vije Soča proti Solkanu, se tisti vrh imenuje vrh svetega Valentina. Nekoč je stala tam cerkvica svetega Valentina in zato tako ime. Visok je 517 metrov. Zdaj je na njem spomenik padlim — dva vzpenjajoča se volkova.
Gora Sveti Gabrijel je visoka 647 metrov. Bila je zadnja postojanka avstrijske vojske, ko je padla Sveta gora. Ivan Matičič v knjigi: »Na krvavih poljanah« piše:
»Gora Sv. Gabrijela — je nema priča največje grozote, strašnejše od pekla, nečloveških strahot, najgroznejše morišče, kjer se je zgrudilo deset polkov ljudi, kjer je razsajal najbesnejši orkan, kar jih je divjalo preko razbičane zemlje. Sveti Gabrijel, največji žrtvenik slave in pohlepa in krvava krona pobesnele vojske. Sveti Gabrijel, s katerega se je trgal pretresljivi krik, kjer sta si razbijali dve armadi svoje sile, kjer si je raztrgalo trideset polkov svoje prapore, kjer je dosegla višek vsa sila pekla, to je Sveti Gabrijel. Gora kosti in mrtvaških glav ... O Gabrijel, raz-bičana gora, v katero je bruhalo tisoče žrel, ob katero je treščilo milijone udarov... Trije kori so bili pognani na tvoje grudi, trije kori ljudi neusmiljeno pahnjeni pred smrt bljivajoča žrela... Strašna sila je mlela ljudi, curljala je kri v podnožje, a vrhu gore je bil zasajen v zmes ila in mesa okrvavljen, raztrgan prapor... Sveti Gabrijel, strašno igrišče
Boi za uzakonitev novega invalidskega zakona
(Nekaj besed k vrženim polenom.)
Oblačina Rade, psevdonim neumornega borca za novi invalidski zakon, je v »Ratnem Invalidu«- od 16. oktobra t. 1. zapisal članek, ki med drugim pravi:
i»Vsi tisti, ki ne vidijo v rešitvi invalidskega problema veličine progresa, ki predstavlja samo del napredka in kulture, in te veličine ne občutijo, so slepi, dasi imajo oči, so gluhi, dasi imajo ušesa. Dogodki, ki se odigravajo okrog nas po vsem svetu, so začrtali tudi ta problem v jasni luči in pokazali, kako moramo hoditi. Iz tega se treba učiti, da je vse staro zdaj neveljavno in se^ več nikakor ne more in ne bo vrnilo, če se poleg določenega minimuma za življenje (eksistenčni minimum) ne more dati še maksimum zaslužka, in to baš tistim, ki so pretrpeli nezgodo v službi države in za državo, se mora družabni red prilagoditi tako, da bodo vseeno preskrbljeni. To ni zahteva samo socijalnega čuta, ampak je tudi poleg nacionalne še gospodarska zahteva. S tem se namreč relativno dvigne tudi splošno blagostanje naroda. Na tej bazi, kar se tiče invalidskega zakona, so bile postavljene vse zahteve vojnih žrtev. Vsi, ki mislijo in delajo obratno, delajo v škodo naroda.
Krivica, ali bolje nesreča, se ne more braniti z sofizmi. Za rešitev težkih gospodarskih in socijalnih problemov je filozofiranje brez prakse brezpredmetno. Ni progresa, ni napredka brez žrtev. Zato tudi ni dobrega invalidskega zakona brez dobre volje in brez sodelovanja vseh državljanov. Izjeme, kajpada, so, ali preko njih ise mora stopati brezobzirno. Naj še dajejo takšne tehtne razloge, ko gre za obstoj vseh državljanov, ko gre za dobro obrambo domovine v bodočnosti, tedaj nam ne smejo hoditi na pot z sofizmi — zlomili jih bomo. Mala Srbija pred vojno ni imela ta-korekoč nikakšne industrije. Ali to je ni prav nič oviralo, da je imela močno vojsko in junaške borce. Ali naj mar škoduje veliki jugoslovenski industriji, ki je takorekoč v polnem in bogatem razmahu ter je njen procvit zasiguran, če ima država pod vplivom dobrega invalidskega zakona močno in res junaško jugoslovensko vojsko? (Tu člankar odgovarja centrali industrijskih korporacij, o kateri smo pisali v oktobrski številki lista.)
Državna komisija je izdelala projekt za novi invalidski zakon. Tam je postavila potrebne paragrafe in določila na račun industrije, ki so v korist vojnim žrtvam. In nikdo nima pravice, da to oporeka in protestira in skuša zakon zavreti. Kajti nekaka višja morala mora biti tudi v državljanih Jugoslavije, posebno fndustrijcev. Tu se morajo pokoravati vsi partikularni interesi vseh drugih stanov in pri tem ni nobenih izjem.
Nismo še pozabili preteklosti. Ne bomo dovolili, da nam v dnevih, tednih, mesecih in letih vojne vihre kričite »živio«, a po končanem klanju se pa šopirite in godrnjate ter odrekate zahvalo.
Upamo, da smo se razumeli!«
Novi invalidski zakon
(Nekaj besed, ki so potrebne.)
V Beogradu je te dni zasedal plenum (širši odbor) Središnjega odbora Udruženja vojnih invalidov. Zbrani so bili vsi delgati vseh 33 Oblastnih odborov Jugoslavije, Predsedoval, je plenumu predsednik Središnjega odbora UVI tovariš Božo Nedič.
Plenum je zboroval z vso energijo in odločnostjo, da se morajo dveletne obljube odločujočih krogov končno uresničiti in to tako, kakor to zahteva Udruženje vojnih invalidov. Dovolj je bilo obljub — dejanja naj slede. Plenum je zahteval, da mora minister socijalne politike g. Dragiša Cvetkovič sprejeti ves plenum, kar je tudi storil. Drugi dan nato pa je sprejel petčlansko deputacijo, ministrski predsednik g. dr. Milan Sto-jadinovič. Oba ministra sta deputaciji izjavila in zagotovila, da bo zakon v nekaj dneh uzakonjen kot uredba na podlagi pooblastil finančnega zakona § 100 in bo takoj stopil v veljavo, ko se objavi v »Službenih Novinah«, finančno pa, to se pravi, izplačevanje invalidnin po novem zakonu bo s 1. aprilom 1939.
Nekateri dnevniki so med tem že prinesli vest, da je baje vlada v celoti ugodila zahtevam vojnih žrtev in uzakonila zakon tak, kakršnega so zahtevali. V tem poročilu in trditvi so netočnosti. Res je, da še vlada zakona ni uzakonila, pač pa ga po izjavah in obljubah hoče uzakoniti v najkrajšem času. To je točno.
Spomenik padlim Črnomelj cem
V nedeljo, 16. oktobra 1938, se je vršila v Črnomlju pietetna proslava z odkritjem spomenika padlim vojakom. K svečanosti so prihiteli številni Belokranjci' in drugi gostje, predvsem pa so se seveda Črnomeljci sami brez razlike stanu in nazorov zgrnili k sprejemu in k odkritju. Ko je jutrnji izletniški vlak okrog 9. ure prispel v Črnomelj, je goste in deputacije sprejela gosta množica domačinov. Izpred kolodvora se je nato razvil dolg sprevod, na čelu konjeniki v narodnih nošah, mnogo gasilcev v uniformah, značilne belokranjske in druge noše, vmes pa dolge vrste invalidov, žive priče preslanega trpljenja v svetovni vojni. V sprevodu sta igrali črnomeljska in metliška godba. Sprevod je napravil obhod po mestu, s trga pa je nato krenil pred spomenik. Spomenik je urejen v obliki loka, pod zgradbo nove meščanske šole na Kaplanici. Napravljen je iz domačega kamenja ter je 15 m dolg in 2.80 m visok. Napravil ga je akademski kipar Gorše. Bronast relief predstavlja mrtvega vojaka v materinem objemu.
Spomenik je postavil Krajevni odbor Udruž. voj. invalidov v Črnomlju in skupina črnomeljskih bojevnikov.
Predsednik pripravljalnega odbora za postavitev spomenika, ravnatelj Šter-benk, je pozdravil vse zbrane. Dekan Pavel Bitenc je nato ob spomeniku opravil sveto mašo in je spomenik blagoslovil ter se spomnil onih nesrečnih črnomeljskih župljanov, ki jih je ugrabila svetovna vojna. V imenu Središnjega in Oblastnega odbora Udruženja je govoril podpredsednik Oblastnega odbora tov. Ivo Marinko.
Govoril je:
Tovariši na bojnih poljanah!
Vaši dobri rojaki so Vam postavili ta spomenik v znak skromnega priznanja in v znak spoštovanja Vaših največjih žrtev tistih dni, ko ste same sebe polagali na oltar za svobodo Slovencev — Jugoslovenov! Življenje svoje ste žrtvovali za naš 'narodni obstoj, za boljšo in sigurno bodočnost Vaših žena, mater in sestra, za boljšo in sigurno bodočnost Vaših otrok in Vaših potomcev — za lepo Jugoslavijo!
Ta spomenik, pravkar odkrit in ves od sonca ožarjen, bodi večna priča Vašega trpljenja, prestanega po vseh bojiščih svetovne vojne, bodi priča Vaše hrabrosti, samoodre-
enajstega dejanja, gora lobanj in strahov ...«
Bojevniki, ki so tiste dni ležali v teh strelskih jarkih, vzbujajo spomine. Kažejo bojno črto, ki je šla od doberdobske planote preko Svetega Gabrijela na Banjsko planoto, katero je, kakor Kalvarijo, odlično branil legendarni junak Turudia — Dalmatinec, in pripovedujejo strahote.
*
Zvonovi cerkve Svete gore so zazvonili. Pojoča harmonija, božajoča, laskajoča je bežala po višinah in zdelo se nam je, da smo doma. Cerkev je arhitekturska umetnost, s svojo masivnostjo vzbujajoča občutke spoštovanja, kakor tržaški Castello in solkanski most. Slava in mogočnost nekdanjega slavnega Rima je v tem slogu — trudeč se, da bi tudi še danes bil tako mogočen. Notranjost cerkve, strop, oltarji je okusno umetniško delo. Človek, vsto-pivši v te prostore čuti, da je stopil v nekak novi svet — nepoznan, sluten, željen, a zopet kakor domač, v svet miru in medsebojne ljubezni.
*
Stara ženica pripoveduje:
»Mi v hribih smemo govoriti slovenski. V Gorici in okolici tudi govorimo slovenski. Samo postrani nas gledajo
če nas slišijo. Včasi
tudi zapišejo.«
»Kako pa je v šolah?«
»V šolah ni nič slovenskega. Samo laški ...«
»Potemtakem bo mlada generacija laška,« sem rekel.
»O, kaj še,« je protestirala. »Doma govorimo slovenski in učimo otroke slovenskega duha. Oho, zavedni so naši otroci. Uče se laški, ali nalašč govore slovenski.«
»Pritisk vedno vzbuja odpor,« sem rekel.
»Da, odpor.
bi to radi. Slovenska zemlja je to, naša
zemlja. In tega se zavedamo. Res je, imamo tudi brezbrižnike, nekake koristolovce. No, hvala Bogu, teh je malo!«
»Kako pa davki?«
»Oh,« je vzdihnila. »Vsaka reč je trdo obdavčena. Saj komaj, komaj zmagujemo.«
»A kruh?«
»Kruh imamo samo ene vrste. Pravijo celo, da se bo zdaj v avgustu podražil.«
»Pridelke lahko prodajate?«
»Da, pridelki se lahko prodajajo.«
»Kakor vidim, so iz prejšnjih vasi vstale nove hiše.«
»Vojna je prejšnje vse pomedla, zadruge pa so postavile nove.«
»Kakšne zadruge?«
»Takšne, ki so imele nalogo, da zidajo hiše za vojno škodo kmetom. Kmetu so ocenili škodo. Podpisal je, da je zadovoljen z ocenitvijo, ki ni bila baš slaba. Podpisal je pa tudi, da soglaša, da mu zadruga za ta denar postavi hišo.«
»In zadruga je stavila?«
»Tako je. Zadruga, oziroma zadruge, bilo jih je več, so stavile in zidale. Vse na račun ocenjene škode in določenega zneska. In ne po potrebi kmeta, ampak po potrebi vodstva zadruge.«
»Kako mislite to?« sem vprašal.
»Saj vidite, kakšne so hiše,« je odgovorila.
»Hiše so lepe,« sem rekel.
»Hiše so mestne, da. Vendar, ali je kme-,. tu potrebna hiša po mestni modi? Mestna moda stane denar in tako je zmanjkalo denarja. Tudi razne komisije, ki so se sestajale na račun določenega zneska, so nekaj vzele.«
»In kaj je bilo?«
»Prišli so h kmetu, mu predložili menico, češ, premalo je denarja, ne more se dozidati, naj podpiše.«
»In je podpisal?«
»Podpisal. Kmeta se pač da pregovoriti, če se mu obljublja, da je to samo tako in da njega to ne bo bolelo.«
»Tako je, seveda, na hiši nastal dolg?« sem vprašal.
»Da. Ko je bila hiša dozidana, so mu jo izročili. Ali vknjiženo je bilo na njo in na grunt posojilo, ki ga je podpisal.«
»Ali mnogo?«
»Kakor je bil kmet. Deset tisoč lir, dvajset tisoč lir, tudi trideset tisoč lir!«
Pogledal sem lepe vasi s Svete gore in zopet se mi je zazdelo,
*
»Ali so pri vas vojni invalidi,« sem vprašal.
»So. Ali kolikor toliko so preskrbljeni. Vsi dobivajo invalidnino.«
»Koliko?«
»Ne morem reči. Vendar vsak po svojih odstotkih nesposobnosti. Prej so dobivali več, zdaj šo jim nekoliko znižali.«
»A vojne vdove?«
»Vsaka dobi 66 lir!«
*
Tudi berače sem videl. Enega brez noge. Mislil sem, da je vojni invalid, ki prosi kakor pri nas. Vprašam ga:
»Vi ste invalid?«
»Da, invalid,« je odgovoril.
»Vojni invalid?«
»Oh, če bi bil vojni invalid, bi ne stal tukaj. Škoda, da nisem vojni invalid.«
Ob cesti na Sveto goro so sedeli. Shujšani, zgubanih lic, slabo oblečeni. Glad je bil v njih očeh, ki so tiho, molče prosile. »Kruha«, je tiho zašepetala starka, ko sem ji dal deset centesimi.
*
Proti vzhodu s Svete gore, je razgled še lepši. Valovito pogorje, gorovje, globoke doline, vzpenjajoči se grebeni... A nebo, v raztrganih oblakih različnih oblik in po-
kanja, Vaše narodne zavesti — junaki soške fronte in Doberdoba, — bodi priča Vašega žrtvovanja za svobodo in bodočnost Slovenstva — Ju-goslovenstva!
Spomenik bodi bodočim pokolenjem zgled in simbol pravega bratstva in ljubezni med brati, živečimi pod enim krovom. Spomenik bodi opozorilo in svarilo za izpolnjevanje socialnih dolžnosti, za priznanje zaslug tistim, ki so žrtvovali za dobrobit naroda in domovine svoje najdražje. Bodi opozorilo za priznavanje socijalne zaščite svojcem junakov, počivajočih v znanih in neznanih grobovih, padlih na polju časti in slave za nedeljivo, veliko in lepo Jugoslavijo!
Uvrsti se, ti najmlajši brat-spo-menik v nepregledno vrsto že obstoječih bratov-spomenikov, stoječih širom Jugoslavije. Naj se ti pridruži — in mora se ti pridružiti, — da bo spoštovanje in priznanje popolno in častno, še spomenik priznanja in zaščite še živečim žrtvam svetovne vojne — istotako žrtvovane za svobodo Slovencev — Jugoslovenov, za lepo Jugoslavijo. In ko se to zgodi, bo zasijalo sonce še jasneje, še topleje in Jugoslavija bo' mogočna in večna!
Vam, tovariši na bojnih poljanah, počivajoči pod tem spomenikom in vsem, ki spite v znanih in neznanih grobovih — večna čast in slava!
Sledilo je pölaganje vencev, ki so jih predvsem poklonili svojci padlih. Posebno pozornost pa so vzbujali trije lovor-jevi venci, ki so jih darovali: Udruženje vojnih invalidov, bojevniška organizacija ter bojevniki od Sv. Petra v Ljubljani. Nadalje so položili lepe vence: mesto Črnomelj, krajevna organizacija vojnih invalidov, gasilci in drugi. Predsednik pripravljalnega odbora je naposled izročil spomenik v varstvo črnomeljskemu županu Klemencu.
Svečanost je zapustila globok vtis. Pri maši je svirala domača godba, domači pevci pa so pretresljivo zapeli spominsko pesem: »Oj Doberdob...« Opazila se je zlasti tudi udeležba gostov iz Ljubljane, Karlovca, Novega mesta in Metlike. V teku dopoldneva so posamezniki še ogledali spomenik, h kateremu vodijo stopnice, ob vhodu pa je bronast križ, prepleten z bodečo žico. Ves aranžman je opravil inž. arh. dr. Gregorič, tehnična dela pa mladi stavbenik Žiberna.
dob so kakor na veliko platno naslikane zamisli. Izpod enega, velikega, nekako ogromnemu bitju podobnemu, so lili prameni sončnih žarkov v radiumu kakor s kakšne božanske slike. Sonce samo pa je bilo skrito za tem oblačnim bitjem. V dolini, tudi valoviti, se vijugajo ceste z eleganco v daljino, rastejo drevesa, se razpro-. stirajo travniki in njive. Vse je, kakor bi bila razgrnjena preko vse poljane tam doli velika široka najlepša perzijska preproga.
*
Bivši vojni kurat, Leopold Kolenc, iz Št. Vida pri Grobelnem, je pred mašo v cerkvi na Sveti gori pridigoval:
»Zbrali smo se danes iz bele Ljubljane, iz lepe Dolenjske, iz ponosne Gorenjske, iz zelenega Štajerja, svobodni Jugosloveni — Slovenci tukaj pri gorski Materi božji, da obudimo spomine na tiste strašne dni pred dvajsetimi leti, ko smo umirali za svobodo Južnih Slovenov in padali po teh gorovjih. In če tako pogledam in se v duhu pb-, vrnem nazaj pred dvajseto leto, vidim zopet kako tu po doberdobski planoti rjove topovi. Njih grom buči od brda do brda, se odbija v skalovje, tisočkrat se ponavljajoči, da je, kakor bi pekel odprl svoja žrela. In vidim umirajoče, stokajoče, mrtve, ranjene, raztrgane, razmesarjene... tega brez noge, onega brez roke... strahota, kar vidim. Sama Marija gorska je morala bežati od tod. In resnično je, da je bilo rojstvo svobode oznanjano z gromom in bliskom, v divjanju vseh besov, da so naši fantje in možje, umirajoč v avstrijski uniformi, umirali zato, da vsaj ni vsa Slovenija padla v tuje roke. Danes smo prišli, da počastimo kraje velikega oznanjenja, trpljenja in vstajenja z željo, da takih grozot več ne sme biti, da človek človeka več ne sme moriti. Mnoge žene in matere niso mogle priti. Prosile so nas, naj v njihovem imenu počastimo sveti kraj trpljenja, kjer so padli njihovi dragi...«
Lep prosvetni večer vojnih invalidov
V soboto, 22. oktobra, je Krajevni odbor Udruženja vojnih invalidov v Novem mestu imel v lepi dvorani telovadnice osnovne šole, slavnostno okinčani, v zastavah in z emblemi v rože zavitimi, svoj prosvetni večer. Dvorana je bila malone polna, kajti v njo gre nad 500 ljudi, navzočih pa jih je bilo gotovo nekaj nad 400 oseb — takorekoč vsa novomeška inteligenca, predstavniki vojske, državnih in cerkvenih oblasti, uradov, šol, organizacij in društev, obrtništva in trgovstva ter drugo občinstvo, med njimi tudi mnogo vojnih invalidov in vojnih vdov. Zastopan je bil Oblastni odbor z 2 delegatoma, Krajevni odbor Ljubljana po svojem predsedniku tov. Mlekušu ter Krajevni odbor Črnomelj po tov. predsedniku Tajnarju. Zvezo bojevnikov je zastopal ravn. meščanske šole v Črnomlju. Po državni himni, ki jo je odigral orkester, je tajnik Oblastnega odbora iz Ljubljane pozdravil navzoče in govoril:
takšne kakršna je, niso priznavali in priznali mnogi — teh stranic zgodovine niso hoteli citati mnogi, ki so vedrili in oblačili vsa ta leta v svobodni Jugoslaviji. Še tisto priznanje, ki ga je dala invalidska zakonodaja leta 1925, je invalidski zakon 1. 1929, — »Invalidsko Kosovo« imenovan — udaril po simbolu Kosovke devojke, po materi Jugovičev, po ženi Jug Bogdanov, z neusmiljeno pestjo. Potrdilo se je zgodovinsko dejstvo, da veliki dogodki srečujejo majhne ljudi.
Ali danes, — ko se spominjamo Velikega petka, Kalvarije Južnih Slovenov in praznujemo dvajsetletnico Velike noči, odkar je prvič zazvenela aleluja in je vstala Jugoslavija — je bojevniški krik vojnih žrtev vzdramil odločujoče faktorje. In spregovorili so besedo, glasno, da je slišala vsa Jugoslavija, da bo sedanja vlada v kratkem uzakonila novi invalidski zakon, dostojen simbola Kosovke devojke, ki bo obrisal solze in dal novega zamaha domoljubja mladini in da bo Kosovka devojka spet, kakor nekoč
bele si rokavce zavihala, zavihala jih do laktov belih; kruha belega si naložila, vzela v roke dvoje vrčev zlatih, v enega hladne vode nalila, drugega z vincem napolnila ... Obiskala ranjene junake, s hladno jih vodo skrbno bo umivala, z vincem rujnim jih krepčala, s kruhom belim jih hranila, da bo aleluja pel radosten, žrtev dragocenih — danih domovini se spominjal ves mladosten ...
V tej težki borbi za rešitev invalidskega problema, problema priznanja kladiv in nakoval, ki je obenem rešitev dostojanstva države, važen ne samo iz socijalnega vidika, ampak pred vsem iz vidika narodne obrambe, so bili, — razen občin Slovenije in raznih društev, — redki, ki so stali z nami. Ali prvi med prvimi je bila metropola lepe Dolenjske, Novo mesto! Kakor nekoč v turških bojih, v času Uskokov in drugih, ko so Novomeščani sprejemali ranjence in zmagovite čete domačinov, tako sprejemate danes, vi, Novomeščani, tudi vojne žrtve iz dni 1914—1918, jim pomagate in jim lajšate življenje — ste kakor Kosovka devojka, simbol dobrote in srčne kulture.
Danes, ko praznujemo 20 letnico velikih dni, Vam Novomeščani v imenu Udruženja vojnih invalidov, vdov, sirot in staršev izrekam vse priznanje, zahvalo in naš topel pozdrav!
Vam, tovariši bojevniki — padli na polju časti in slave, počivajoči v znanih in neznanih grobovih, žrtvovani za Vstajenje Južnih Slovenov — čast in slava!
Vam, očetje in matere, majke Jugovičev, vam vdove — žene Jug Bogdanov, Vam Jugoviči — vojni invalidi Slovenije — Jugoslavije, kličem v imenu Udruženja topel tova-riško-bojevniški pozdrav — s trdno vero, da nebo se naše bo še v tem mesecu zjasnilo, da bo 20 letnica Jugoslavije v toplem sončnem sijaju!
Pozdravljeni!«
Posebno pozornost je vzbudilo poročilo, da je še komaj pred eno uro prejel telefonično sporočilo iz Beograda, -kjer zaseda širša seja Središnjega odbora Udruženja vojnih invalidov, da je bila deputacija pri ministru soc. politike in pri ministrskem predsedniku, ki sta zagotovila deputaciji, da bo novi invalidski zakon v nekaj dneh kot uredba uzakonjen.
Prireditev je v imenu bojevnikov pozdravil g. Šterbenk, ravnatelj meščanske šole v Črnomlju, tajnik novomeških invalidov, Josip Jurak, pa je predaval o 20 letnici Jugoslavije in o žrtvah, položenih za svobodo Južnih Slovenov. Koncertne točke prosvetnega večera so bile na lepi umetniški višini. Orkester je rusko pesem »Ej uhnem« odigral z vso dinamiko skladbe, ter Leopoldovo »Češki potpouri« z vso nežnostjo, živahnostjo in šegavostjo češke skladbe in je žel burno priznavanje. Dirigiral je učitelj glasbe, profesor Juvane. Moški zbor je zapel pod vodstvom pevovodje Mar-kela »Slovan na dan«, »Oj, Doberdob«, »Morje Adrijansko« ter »Iz bratskog zagrljaja« in »Hej Slovani« z vso lepoto glasov, harmonije, kar je pričalo, da je izvrsten pevovodja. Ausec je izvrsten pevec-baritonist in njegov glas je poln barve in sočen, da ga je prijetno poslušati. Prvovrsten pa je mešani zbor in reči moram, da sem kar strmel nad polnostjo glasov, posebno soprana in alta. Sopranistka ga. Markelova se lahko ponaša s svojim barvitim, močnim in sugestivnim sopranom, ki iz visokih leg prehaja celo v altovske lege z enako le-
»Dvajset let poteka od tistega velikega dogodka, ko je Slovan, v bur-ji in viharju, pretrgal spone, v katerih je stoletja ječal. Dvajset let, ko je zasijala svoboda kakor mlado jutro, ko smo, kakor fantje, kriknili zmagonosno, svobodni v svoji državi — Jugoslaviji.
Zgodovinska veličina dogodkov 1914—1918, ko so bila življenja milijonov sejana po njivah-bojnih poljanah kakor pšenica, da vzraste sad, ki daje življenje — da iz teh življenj vzraste naša svoboda — ko je potres preoblikoval meje Evrope, stresal z zemljo in je Sloven, ponižan in razžaljen, kriknil v krvavi zarji s tako silo, da so pokali tisočletni okovi — ta zgodovinska veličina bo zapisana in je zapisana v knjigi zgodovine z velikanskimi črkami, vse s soncem ožarjenimi!
Mi, žrtve teh dogodkov — vojni invalidi, vojne vdove, vojne sirote in starši padlih, soustvarjalci velikih dni, kladivo in nakovalo, ki smo s svojo krvjo, življenji in premoženjem betonirali temelje svobodi Južnih Slovenov na vseh bojiščih, v vseh uniformah, stojimo še danes zredčeni že sicer, ostareli, pozabljeni in nepriznani — vendar kakor zgodovina, ki je neizbrisna. Mogočnega pomena teh kladiv in nakoval, brez katerih bi ne bilo današnjosti
Videl sem v klopeh sedeče ženske in moške — romarje, izletnike, bivše bojevnike iz Doberdoba, kako si otirajo solze, ki polže jo po licih.
»To je najdragocenejši spomin padlim in najdragocenejša počastitev njihovih žrtev,« sem pomislil. »Solze bolečine, solze sočutja in solze priznanja.«
»KRASNA SI, BISTRA HČI PLANIN!«
Vlak je čakal na kolodvoru »Gorizzia— Monte santo«, da odbrzi z nami iz Gorice proti Podbrdu ob reki Soči, v Jugoslavijo — domov.
V posameznih gručah prihajajo izletniki na kolodvor. Ob pasu vise nekaterim ročne bombe z napisom »Chianti«. Tam skupina, hiteča na kolodvor, poje kakor ne sme v Ljubljani:
»Regiment po cesti gre ...«
Pri besedah, »Moj fantič se pa izmed vseh spozna ...«, je grlo pevca zavriskalo, da sem mislil, da sem na vasi pod okni dekleta in malone bi sam zavriskal. —
Pevci na kolodvoru so zapeli:
»Buči, buči morje Adrijansko...«
Ali vlak se je ustrašil. Zganil se je. Pevci so skočili v vagon, a pesem ni prenehala. Iz oken vagona je donela:
»Bilo nekdaj si slovansko.«
Zadnji akordi »slovansko« so čudovito, kakor mogočen koral, zveneli skozi okna vagona. Zdajci je iz okna vagona zaplapolala jugoslovanska trobojnica. Nepričakovano, nenadoma. Nenavaden občutek se loti v takem trenutku človeka Navajen sem plapolanju zastav. Doma ni to nič posebnega, včasi celo izzivanje. Vsakdanja reč. Ali zdaj, na tleh s slovensko govorico, na tleh slovenskih,
je pa tista modro-belo-rdeča tri-kolora bila kakor mogočen krik, oznanjujoč, da smo to vkljub vsemu — MI.
Hitel je vlak iz Gorice skozi Solkan, preko solkanskega mostu, ob parobku gore Sabotin, tik smaragdnozelenkaste Soče.
Na policah v .vagonih je ležala municija. Po 3 do 4 kg za vsakega. In bilo nas je 350. Torej tisočpetsto kilogramov municije — breskev. Ob pasovih pa so visele ročne granate z napisom »Chianti«. Pesem za pesmijo je donela iz oken vagonov, pozdravljala mimobežeče vasi in povsod so nam mahali z rokami in robci v pozdrav.
*
Zdaj je Soča stisnjena v ozki strugi. Zdi se, kakor bi se vozili z vlakom od Litije do Zidanega mostu, le da je vse še mogočnejše. Nato postaja prostor širši, slikovitejši. Cerkev s Svete gore nas gleda, Banjska planota je razpeta in iz nje se nam režijo kaverne.
In zopet se nam oživi spomin na legendarnega junaka Stanko Turudija. Banjsko planoto je branil
Tuneli se vrste za tuneli. Ob parob-kih gorovja so vasice in med njimi cerkvice. Od Plave do Kanala beže mimo nas breške, gorice, jablane... Soča se vije v veličastnih ovinkih. Tam so še razvaline neke hiše. Najbrž kakšnega Slovenca. Pustil je kraje in se preselil v Jugoslavijo.
Soča je polna plemenitih postrvi. Pri Sveti Luciji se izliva v njo Bača. Zremo v globino. Tako nam je, kakor da se peljemo °d Otoč proti Radovljici in gledamo Savo. Samo mnogo bolj slikovito in romantično. Proga se dviga. Kras prenehuje. Vedno bolj se poraja alpsko vzdušje in priroda.
Mogočne so stene ob Soči. Kakor bi hodil po Vintgarju — zdaj po iškem, zdaj po blejskem. Mogočnost se dotika srca, kakor da je stopil v deželo pravljic divje romantike. Soča je najlepša reka v Ev-
ropi. Ni čuda, da jo je goriški slavček tako čudovito opeval.
Vidim velikansko podzemsko električno centralo. Zidajo jo še. Sočo hočejo zajeziti, speljati jo v drugi tok, da bo tvorila jezero. Da bo gonila turbine, ki bodo proizvajale blisk in strele. — Zdaj gledam Sočo kako teče skozi stene, vse bele kakor iz marmorja izdolbene, v strugi, kakor z dletom iztesani. Kakor bi gledal znameniti Džerdap — Železna vrata na Donavi.
Tam pri Sveti Luciji je v kamnito gorsko steno vklesano: »Tukaj se je boril 17. kor.« — Pod ta napis pa so Italijani pristavili: »In potem je prišel naš dan!«
*
Kdo bi opisal občutke, ki se lotevajo potnika, gledajočega krasoto Soče v vseh njenih odtenkih, romantiki, tako skozi okno vlaka? Njeno mogočnost, lepoto, silo, razbrzdanost hudourniško, kdo bi opisal? Da...
»Krasna si, bistra hči planin!
Kako glasno, ljubo šumljaš, kako čvrsto, krepko skakljaš, ko sred gora še pot imaš.
Tvoj tek je živ in je legak ko hod deklet s planine in jasna si kot gorski zrak in glasna si kot spev krepak planinske je mladine. — Krasna si, hči planin!
A ko prideš na ravnine, zakaj te živa radost mine?
Mar veš, da tečeš tik grobov, grobov slovenskega domovja?«
In nehote se vzbudi v človeku, da govori in kliče s Simonom Gregorčičem:
»Narasti, vzkipi v tok strašan!
Ne stiskaj v meje se bregov!
Srdita čez branove stopi na dno razpenjenih valov.«
poto. Tudi pevki, Ciglarjeva Mici in Pepca Majerjeva, sta bili izvrstni. Zbor je pel pesem »Še enkrat bi videl, kak sonce gor gre«, kot zaključek recitacije Meri Duhove pesmi »Slepega invalida tožba«, ki jo je 'recitirala dijakinja Kos Lucija, in videl sem solze v očeh poslušalcev. Istotako je bila pesem »Gor čez izaro« izvrstno odpeta, da ploskanje ni hotelo prenehati. Dijak Penca je zanosno recitiral Seničino pesem »Nebo se vaše naj zjasni« in žel obilo ploskanja. Nato je še narednik, Teodorovič Bogdan v srbohrvaščini recitiral resničen dogodek s solunske fronte in slišati je bilo marsikateri vzdih med poslušalci. H koncu je bila epizoda iz vojne z Doberdoba »Iztrgano srce«. Sodelovalo je vojaštvo z orožjem. Ko je bila bitka in so na dvorišču vsenaokrog ropotale strojnice in puške, vmes topovi, ko je topov strel
—	granata priletela na oder in zadela dva vojaka, skrivajoča se za okopi, nas je v resnici bilo vseh groza. Tako naravno je bila uprizorjena bitka. Po bitki je bil oder spremenjen v pokopališče s 5 nepoznanimi grobovi. Župnik, star, sivolas, častitljiv (avtor epizode, Cigler sam je igral), pripelje nebogljeno mater, ki jo vleče srce, da obišče grob padlega sina (igrala je sestra avtorjeva, Mici Cigler), so se solzile oči v dvorani. Igrala sta pa oba, posebno Mici, s tako naravnostjo, izgovarjava je bila tako lepa in precizna, da jo slišiš samo še na odru ljubljanske drame, in je bil zaključek večera globok in smo odhajali zamišljeni sicer, ali nad vse zadovoljni
Drugi dan, v nedeljo, je bila v kapiteljski cerkvi ob pol 10. uri sv. maša za padle bojevnike. Prošt g. Čerin je imel pridigo-govor, kjer je na kratko očrtal pomen vojnih žrtev. Spomnil se je zgodovinskega maratonskega tekača iz leta 439 pred Kr., ki je tekel in pribežal v Atene, izrekel samo eno radostno besedo »Zmagali smo« in padel mrtev — in zgodovina se ga še spominja danes kot velikega junaka — a leta 1914. so odhajali nešteti fantje in možje, čili in v življenjski moči na bojišča, vračali so se redki, a tisti še pohabljeni in ubogi
—	a še do danes so pozabljeni, vendair, kakor se sliši, bo tudi za te zdaj poskrbljeno. Maše so se udeležili: Podmladek Jadranske straže z zastavo, gasilska četa v krojih in z zastavo s starešino novomeške gasilske župe, šol. uprav, iz Brusnic, ter s starosto iz Šmihela; komandant mesta, komandant orožniške čete, upravnik voj. skladišča, sreski načelnik g. Vidmar, župan mesta g. dr. Po-
V Podbrdu stojimo. Nekako predolgo stojimo. Potniki-izletniki bodo zamudili v Ljubljani zvezo z drugimi vlaki. Vse do-sedaj je šlo v redu. Kaj se je zgodilo?
lako lete vprašanja.
Rožman, načelnik izleta, pojasnjuje.
Tovariš izletnik je zamudil. Malo prehitro je odpeljal vlak, oziroma minuto prepozno je prišel na kolodvor tovariš-zamudnik. Ujudni so gospodje v Gorici. Telefonirali so v Podbrdo: Vlak z Jugoslovani ustaviti v Podbrdu. Počakati! Zamudnika pripeljemo z drezino-posebnim vlakom za vami.«
Smeh, nevolja, zbadljivke... Ročni bu-fet se oblega. Ročne granate s šifro »Chianti« eksplodirajo. Govori se o stari bur-ki-igri »Zamujeni vlak«.
*
Naposled smo se dočakali. Uljudnost italijanska je pripeljala s posebnim vlakom s 24 sedeži, od katerih je bil zaseden samo eden — zamudnik iz Gorice, v Podbrdo. Hote, — nehote je nas 349 sopotnikov tako dokumentiralo svojo solidarnost z zamudnikom in žrtvovalo svoje zveze z drugimi vlaki...
Lokomotiva je zapuhtela. Skozi noč je šlo... In ko se je čez petnajst minut zdanilo, smo bili doma, v Jugoslaviji. Crna prst—Ajdovski gradeč—Crtomirova lastnica, in očka Triglav sta nas gledala in bila kakor bi govorila:
»Največ sveta otrokom sliši Slave!«*
Morda pod kladivi se vam oglasi kedaj srce, ki v njem bo pravi bron, da bo pelo, vabilo kot zvon, da bomo krog njega vsi zbrani.. .«)**
*
Vlak je odpeljal proti Ljubljani...
* Prešern.
** O. Župančič.
lenšek, preds. okr. sodišča g. Barle, drž. tožilec g. dir. Prijatelj, stareš. sres. sodišča g. Savelj, zastopnik rez. oficirjev kapetan v p. g. Škerl, 3 člani »Sokola« s starosto notarjem g. Marinčkom, 3 člani zastopstva »Rdečega križa« s prim. g. dr. Cervinko, zdrav. svet. g. dr. Kislom in z zaščitno sestro; šef glav. fin. kontrole g. Klemenc, višji davčni kontrolor g. Jereb, šef katastrske .uprave nadgeo-meter g. Marinček, zastopniki srednje šole z več profesorji, zastopniki meščanske šole z ravnateljem Mervičem in učitelji, upravnik osnovne šole g. Žukovec z učitelji, ban. svetnik g. Veble, številni vojni invalidi, vdove in drugo občinstvo ter vojaštvo. Mašo je celebriral prošt g. Čerin, mešani pevski zbor pa je, kakor na prosvetnem večeru, krasno pel izbrane cerkvene pesmi in je le škoda, da ni bilo radioprenosa.
*
Javna zahvala.
Krajevni odbor Udruženja vojnih invalidov v Novem mestu se najtopleje zahvaljuje vsem predstavnikom vojske, oblasti, uradov, šol in društev, profesorjem, učiteljem, mladini vseh šol in številnemu cenjenemu občinstvu vseh stanov za udeležbo na proslavi 20 letnice Jugoslavije ter za gmotno in moralno podporo. Enako zahvalo izrekamo tudi dnevnikom in »Vojnemu Invalidu«, ki so nas v tisku z reklamo podprli, nadalje
MURSKA SOBOTA. Krajevni odbor U. V. I. v Murski Soboti tem potom opozarja svoje članstvo na plačilo članarine. Vsi tisti, ki še do zdaj niso plačali, naj to store čimprej, ker leto gre h koncu in da tajnik ne bo imel po ne-' potrebnem dela z opomini. V času, ko čakamo vsak dan uzakonitev novega invalidskega zakona, naj se vsak član zaveda svoje dolžnosti do organizacije.
Vsi tisti pa, ki smo jim naročili nove članske knjižice, naj pridejo po nje čimprej.
ČLANSTVO K. O. V VIŠNJI GORI, ki je v zaostanku s članarino in naročnino za »Vojnega Invalida«, pozivamo, da poravna oboje, ker gre leto že h koncu. Res je težko plačati več skupaj, toda imeti bi bilo treba več dobre volje, pa bi bilo že lahko po malem poravnano. Koncem leta bomo vse tiste, ki ne bodo poravnali, črtali. Bolje je imeti 15 rednih članov kakor 200 nerednih, ki se ne brigajo za nič in ne sodelujejo z nami. Invalidski zakon bomo dobili in je treba pomisliti, da bo za ureditev svoje zadeve vsak potreboval organizacijo. Zato storite prej svojo dolžnost!
V Kočevju živi vojni invalid Adolf Högler, 43 let star. Hodi k zdravnikom, ker bljuva kri. Prejema zdravila — vse na svoje stroške, ker ga je nadpregledna komisija leta 1921. spoznala samo s 25% nesposobnosti. Bil je v vojni, v boju ustreljen v pleča, zdravniki pa so videli rano zaceljeno, pa so rekli: 25% invalidnosti. Zakon 1929 mu je odvzel tisto malo invalidnino in pravico do brezplačnega zdravljenja. Zdaj je brez vse pomoči. In banovinski zdravnik je izstavil zdravniško spričevalo, v katerem konstatira:
»Pri pregledu z rentgenom sem našel, da ima v sredi desnih pljuč projektil iz pešadijske puške. Mnenja sem, da povzroča projektil težave, krvavenje in bolečine.«
In zdaj ni pomoči. Samo novi zakon bo pomagal — zato ne odlašajte z uzakonitvijo!
Krajevni odbor Radovljica. Ker vidimo v našem glasilu, da se skoro vsi Krajevni odbori, ki imajo svoj Oblastni odbor Udruženja vojnih invalidov, s sedežem v Ljubljani, oglašajo v listu ter pozivajo svoje člane in članice na obvezo dolžnosti, moramo tudi mi obvestiti vse člane in članice, pred vsem tiste, ki še niso storili svojo dolžnost, da isto store. Od vseh naročnikov lista še ni plačana članarina za leto 1938, kakor tudi nekateri še niso poravnali naročnino za list. Tisti, ki še do sedaj niste storili, se naprošate, da to 'poravnate, da ne bo treba tajniku pošiljati posebnih, pozivov. S tem se prihranijo čas in stroški.
Kakor čitamo in slišimo, bo novi invalidski zakon vkljub razpustu skupščine in razpisu volitev — uzakonjen. Zato smo s
zastopnikom O. O. U. V. I. Ljubljana, K. O. Ljubljana, K. O. Črnomelj, zastopniku Zveze bojevnikov g. Šterbenku za pozdrav in vsem vojnim žrtvam našega območja, ki so v lepem številu posetili proslavi obeh dni. Prireditev je dala s prostovoljnimi prispevki Novomeščanov in z vstopnicami 3090 Din. Režija pa je stala 2073 Din. Torej prebitek 1017 Din, kar je za novomeške razmere vsekakor lepo.
Izredno priznanje in pohvalo pa zaslužijo naši požrtvovalni sodelavci na akademiji: G. profesoir Juvanec kot dirigent orkestra, pevovodja g. Markelj in njegov moški in mešani zbor. Nadalje zahvala g. Ciglerju za umetniško, zelo okusno dekoracijo odra ter njegovim sodelavcem pri vojni epizodi z Doberdoba: »Iztrgano srce«, ki so svoje vloge skupno z vojaštvom — vsa čast naši narodni vojski! — odlično rešili. Tudi recitatorki gdčni Kos za »Tožbo vojnega invalida slepca« in g. Pencetu za »Nebo «e vaše naj zjasni« ter g. naredniku tuk. vojaške posadke za mairkantno zgodbico s solunske fronte lepa hvala. Bil je lep večer. Nič manj slovesna ni bila cerkvena proslava in govor g. prošta Čerina za vojne žrtve. Tudi njemu naša najlepša zahvala, kakor tudi vsej kapiteljski duhovščini, ki je oba dni našo proslavo spremljala in pokazala velik smisel za vojne žrtve.
Kraj. odbor U. V. I. Novo mesto.
svoje strani primorani vse invalide in vojne vdove opozoriti, da morajo biti vse vojne žrtve včlanjene. Zato naprošamo vse člane in članice, ki čitate »Vojnega Invalida«, naj sporoče takim, ki morda ne čita jo našega lista, ter so priznani po sedanjem inv. zakonu, kakor tudi takim, ki so bili priznani z inv. zak. iž leta 1925, naj se ponovno vpišejo v naše udruženje, ker možno je, da bo to potem, ko bo že izglasovan naš novi zakon, prepozno. Zato naj nikar nihče ne odlaša, kdor se čuti prizadetega kot vojni poškodovanec. Kajti odbor si prizadeva, kar največ mogoče, da ne bo potem slišal pritožb, češ: jaz tega nisem vedel (-a).
Pri plačevanju članarine naj vsak prinese svojo člansko knjižico, da se mu nalepijo markice kot dokaz, da je njihova obveznost storjena. Upamo, da bo vsak storil svojo dolžnost in brez odlašanja pri morebitnem prihodu v Radovljico stopil do trafike našega predsednika tov. Jakliča ter tam opravil svojo zadevo.
Ko sem še bil šolar, je v našem kraju, v Majšperku, živelo še nekaj mož, ki so še nosili medalje in prejemali tudi nekaj invalidnine. Oče so mi pojasnili, ko sem jih vprašal, da so ti možje bili na vojni, kjer so veliko sveta videli in veliko pretrpeli, ko so branili cesarja. Zato so pa dobili medaljo in pokojnino, češ, da se to za hrabrost in za preslano trpljenje in življenjsko nevarnost tudi spodobi. Zato jih cesar in domovina tudi spoštujeta in sta jim hvaležna.
Tako so mi pripovedovali oče. Jaz sem pa gledal te može s spoštovanjem in jih občudoval celo bolj kakor samega gospoda učitelja in gospoda kateheta. Mislil sem celo: Ah, ko bi tudi jaz postal vojak. In če bi bila vojna, tudi jaz bi se boril za cesarja in za domovino, za kar bi mi potem bila cesar in domovina hvaležna ter bi mi dala medaljo in pokojnino.
Tako je bilo takrat, v 19. stoletju! A kako je danes, v kulturnem 20. stoletju?
»Želja« biti vojak se mi je izpolnila. »Želja« iti na vojno se mi je tudi izpolnila. Da, tudi -danes imamo bojevniki medalje iz bergel j, pokojnino — lačne želodce, spoštovanje in hvaležnost — prezir in pozabljenost.
Nekega dne sta bila v občinski pisarni dva invalida. Pogovor je nanesel na naše žalostne invalidske razmere. Pa reče eden, zdrav in brez skrbi:
»Zakaj ste pa bili tako neumni!«
Kaj naj rečem na to? Nič. In sem tudi molčal. Mladina, kajpada, takim besedam potrjuje, posebno ko nas kri-I peljne gleda. Večkrat se zjočem, ko
Razno
JAVNOST — SODI!
»Jutro« je priobčilo sledečo notico:
Kruta usoda vojnega dobrovoljca-in-valida. V sarajevskem »Jugoslovenskem listu« je opisana žalostna usoda vojnega dobro vol jca-invalida Mitra Vujoviča, ki je star 50 let, a je videti kakor da jih ima 70. Leta 1917., pripoveduje Vujovič, je z 18.000 drugimi prostovoljci iz Amerike prišel na fronto. Zapustili smo dobre službe, da se borimo za svobodo. Na raznih frontah sem bil, na Dobrudži pa sem kot vojak dobrovoljske divizije izgubil roko. Konec vojne me je zatekel v bolnišnici kot invalida. Prišel sem domov v Nevesinje, dobil 180 din mesečne pokojnine in odlok ministrstva, da mi je podeljeno kot vojnemu dobrovoljcu zemljišče v Banatu. Ta dodelitev pa je bila zvezana s terminom in ker nisem mogel dobiti pravočasno denarja za pot v Banat, sem zemljo izgubil. Zdaj živim s pokojnino 180 din mesečno z ženo in šestimi otroki. Ko ne bi imel sina, ki zasluži na dan 10 din, bi vsi pomrli od lakote. Mnogo trpimo in prisiljeni smo prositi. Kako strašen udarec je beračenje za starega bojevnika in invalida, si lahko mislite. Za nobeno delo nisem sposoben, samo za čuvaja bi še lahko bil pri kakem podjetju. Napišite to, morda ise najde kdo, ki hi mi dal tako službo. —Napisali so in umestno pristavili, da govori nesrečni Vujovič v imenu mnogih trpinov — vojnih žrtev.
Citajoč to, se pojavljajo razni trenutki, kako se godi junakom.
LJUBLJANA. Člane in članice obveščamo, da je premogovna akcija letos končana in razdeljen ves premog. Da zamo-remo račune zaključiti, naprošamo vse one člane in članice, ki nimajo še popolnoma poravnanih računov za premog, da se zglasijo v društveni pisarni in poravnajo ostanke.
Književnost
»Naš rod«. Pred mano leži 1. in 2. številka »Našega Roda«, te prekrasne mladinske revije. Človek gleda, čita — in je ves zadovoljen. Ilustracije lepe, poljudne, razumljive, zgodbice, povestice mikavne. Vidim, kako ga citata moja hčerkica in sinko. Kaj bi še dalje pripovedoval, hvalil? To je dovolj dokaz, da je Mladinska matica lahko ponosna na to svojo revijo, otroci, pa tudi odrasli pa še bolj. Invalidi, kdor »Našega Roda« še ne pozna, naročite ga za sebe in za svoje otroke, saj stane številka samo 2.50 Din — a je izvrsten to-
gledam, da je moj sosed, čeprav že star 82 let, še čil in zdrav in mu dobro gre. Meni pa je komaj 45 let, ves sem pohabljen in zdelan in bolj lačen kakor sit. Imam sicer malo zemljice. A kaj mi pomaga, če je pa ne morem obdelavati kakor bi rad in kakor bi bilo potrebno, da bi ne bil lačen. S prestreljeno nogo tega ni mogoče. Delam sicer in stokam, drugi delajo in pojo. Lačen sem in raztrgan — drugi siti in čedno oblečeni. Kaj nas res biča božja zapoved, ki pravi »Ne ubijaj!«, ker smo jo kršili! Na ukaz in prisiljeni in še pri tem blagoslovljeni?
Toliko se piše in govori o naši lepi, bogati Jugoslaviji. A za nas, brez katerih bi te Jugoslavije ne bilo — za nas pa ni kruha?
Zdravnik mi je svetoval, naj ne hodim preveč, da me potem noga ne bo bolela. Da, če bi bil kakšen pisar, da bi vedno sedel, bi res mnogo ne hodil. Tako pa, ubogi kmetič, moram hoditi pb 12, 14 ur na dan, od jutra do večera in še pozno v noč biti vedno na nogah — moram, kljub bolečinam, prisilit noge, da me nosijo.
Svetoval bi državnikom in vsem, ki sklepajo o vojni in miru, naj bi v bodoče, če že hočejo vojno, v vojake ne sprejemali kmečkih in delavskih ljudi. Naj sprejemajo tiste, ki sede in delajo z glavo. Ker gotovo bodo potem, če izgube v vojni glavo, dobili medalje in pokojnino — če pa izgube roke in noge, pa bodo kljub temu še lahko dalje delali za svoj vsakdanji kruh, ker bodo še imeli celo glavo.
Pozdrav vsem tovarišem, siroma-kom-sotrpinom od Filipa Ločariča,
Naše gibanje
variš, prijatelj in učitelj.	—z.
Kako ie bilo in kako ie!
Ivan Logar, rudar, Chicago:
Klic žene človeštvu
Neštete smo dni v mukah preživele, nešteto ur, noči prebedele in čakale zaman poročil iz bojnih poljan.
Vsak dan je bilo več gorja, sivine, vse več tmine v naših dušah.
Nešteto otrok je z nami trpelo, nešteto sinov, očetov in mož je drhtelo v smrtni grozi...
Čemu? Zakaj?
V vseh državah Evrope
so bile trdnjave
vojnih špekulantov,
iz njih povelja moritvi —
sami v palačah razkošnih poskriti!
Očetje naši, možje, sinovi, brate so svoje morili, domovja, polja uničili in nešteto žen in otrok v bedo pahnili.
— Po krivdi čigavi? ...
Zgradili smo nove domove po težkih dneh s svojimi še slabimi močmi, in v nas je polno odpora proti brezumju dvajsetega stoletja. Iz src naših gre pesem miru in preko zemlje vesoljni naš klic: — Konec moritvi!...
Nikdar več vojnih sirot...
Nikdar več vojne! —
Invalid iz Mislinja, Ivan Košič, 40%, nam piše:
»Na Vaše pismo, naj povem, zakaj so mi znižali odstotke invalidnosti, Vam sporočam: Stvar je bila takšna. Bilo je leta 1937. Slep sem na eno oko, drugo pa me boli in se neprestano solzi. Manjkata mi tudi 2 prsta na levi roki in del palca. Bolezen se mi je še poslabšala in zaprosil sem nadpregled. Prej sem seveda vprašal tukajšnjega zdravnika. Dal mi je spričevalo, s katerim je povedal, da se mi je bolezen očesa zares poslabšala in tudi drugače sem slabši. Bil sem poklican v Ljubljano k nadpregledu. Ko sem prišel, me niso pregledali, ker baje tistega zdravnika, ki bi me imel pregledati, ni bilo navzočega, in da me bodo že še enkrat poklicali. Prišel sem drugič in tedaj sem bil nesrečen. Tisti nesrečni zdravnik mi ni hotel ničesar verjeti in me tudi ni hotel pregledati. Samo desno oko mi je malo gledal (levega itak nimam). Na desno oko mi večkrat pride, da mi kar tako miglja pred očmi, da nič ne vidim in iz leve jamice mi pa vedno teče. Radi tega me večkrat tako glava boli, da ne morem nič delati. Zdravnik ud je rekel, da naj široko odprem oko. Tega nisem mogel in sem hotel pomagati z roko in trepalnice potegniti narazen. Zdaj me je zdravnik dregnil v glavo in je rekel, »da smo invalidi sami švindlerji, da vsi skupaj držimo«, ter me je pognal. Solze so mi zalile oko, da nisem vedel kam stopiti. Tako sem na podlagi tega od sodišča bil priznan mesto dosedanjih 50%, samo s 40%, in da sem sposoben za vsako delo. V vojni sem bil ranjen v glavo ter izgubil levo oko in 3 prste na levi roki. Poleg tega pa trpim na želodčni bolezni. Moje življenje je muke polno in rajši bi jim to invalidnino plačeval, samo da bi svoje zdrave ude in oko dobil nazaj. Edino upanje imam zdaj na novi invalidski zakon.«
«V
Prejšnji pregled komisije v Celju pa mu je pod št. 948 dal in priznal 50%' z diagnozo: »Gubitak levog oka i amputacija jednog členka palca i dva kažiprsta: srednjeg i malog leve ruke«, ln je, kajpada, dobival invalidnino kot 50% vojni invalid — tudi po krivici premalo — dokler mu niso zdaj 1. 1937, ti prsti kakor molče konstatira zdravniška komisija vojnog okruga ljubljanskega, o-pet zrastli.
Izdaja Udruženje vojnih invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, Miklošičeva c. 13. Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani (predstav nik Albert Kolman.)