Vida:  Mrtvemu pesniku »Aleksandrovu«.                             533
prof. Joh. Fritscha in dr. Hermanna Lietza »o alkoholizmu in vzgoji«. Kdor se želi poučiti o teh in ostalih, tukaj nenavedenih spisih, dobi vse   v poročilu komiteja VIII. kongresa, katero izide v kratkem.
Zadnji dan kongresa je bil namenjen deželnim delegatom in referentom avstrijske monarhije. Po izbornih referatih se je odlikovala češka kronovina. Kranjsko so zastopali c. kr. deželnovladni svetnik dr. Zupane, deželni poslanec dr. Majaron, bivši drž. posl. prof. dr. Krek,
v
okrajni zdravnik dr. Savnik in dr. Robida. Zadnji je poročal kot odposlanec deželnega odbora o dejstvih alkoholizma na Kranjskem. Dne 14. aprila ob 8. uri zvečer se je zaključil kongres ter določilo mesto Bremen za prihodnje zborovališče. Prvomestnik, dvorni svetnik prof. dr. Gruber, se je zahvalil udeležencem za trud in obilni poset in želel, da bi rodile izrečene misli tudi primeren sad, kar gotovo želi vsako človekoljubno srce.
Mrtvemu pesniku „flleksandi<oVu".
Jutro zopet . . . Mirno ravnodušje . . . Žejno se odpira časa roži, da napije se dobrote božje; nad poljanami škrjanec kroži .  . .
Kaj ti mar je, žemljica cvetoča, kdo preminil nam za vek črez noč je! Smeješ se k slovesu duš človeških, mirno sprejmeš mrtveca v naročje . . .
Mrtev je! — Tako ospe se roža, zvezde v noč utrinjajo tako se, in strmeč za njimi v noč neskončno, duše nam spominjajo tako se . . .
»Veš, po vaših gorah se mi toži«   — si dejal in si popravil vzglavje, — blede roke pale so na postelj —; »pridem k vam, ko se mi vrne zdravje.
»Mučne so te štiri bele stene, v oknu tam, glej, komaj vrh kostanja! Zunaj pa je maj —! Jaz šel bi v polje, kjer ob stezah žito se priklanja!«  . . ,
534
B. Baebler:  Minil je dan.
Daleč se zamislil je pogled tvoj —; mene čudno je zazeblo v mozeg;  — in, prijatelj, zvedela sem takrat, kje te domek čaka tih in  ozek!
Kaj, da si zaljubil se v trpljenje, v svoje težke in meglene dni? — Pesnik, vedel si, da kdor trpi, ni zaman izgubil se v življenje . .  .
Morda v duši sam si komaj slutil, kaj  te solze so in kaj  ta smeh . .  . Tih po svojih hodil si poteh za krasoto, da bi vso  občutil.
Ko zamaknil v sinji se azur si,
v skromen cvet sred mirnega polja,
vsa utrujenost ti je prešla,
in pozabil revščino vseh ur si. —
Dete bil si, tako dete lačno, ki na kruhek žabi sredi  rož . . . A v zavesti bil krepak si mož, znal ljubiti si življenje mračno!
Vida.
JVIinil je dan . . .
JXLinil je dan, minila noč —            Ti neusmiljeno dekle
kaj  deva si storila?                       in tvoje lepe očke
Mir iz srca odplul mi proč —    in tvoje lice rožnato
ti, ti si ga spodila.                        in tvoje bele ročke.
Le beži mir, le beži mir
in pluj črez svet zeleni,
da ti le deva dražestna
ostaneš tu pri meni!
B. Baebler.