GLASILO BENEŠKIH SLOVENCEV
Sped. in abb. post. V gruppo Poštnina plačana v gotovini
List izhaja z vsemi potrebnimi dovoljenji videmskih oblasti.
Il giornale si stampa col permesso delle Autorità della provincia di Udine.
UREDNIŠTVO in UPRAVA v. Mazzini, 10, Videm-Udine Naročnina: letna 350.— lir, 6 mesečna 180.— lir
Lit. 15.
VIDEM, 17. JULIJA 1951.
Leto II. — Štev. 21
KORAK NAPREJ
Hrup, ki je nastal v zvezi z volitvami nas ne sme prisili i, da bi prezrli še en dogodek, ki se je pripetil v tistem času. Mislimo namreč na zaključek šolskega leta.
Znano je, da številni otroci iz terske in nadižke doline študirajo v goriških slovenskih šolah. To dejstvo je oblasti tako razdražilo, da so skušale prisiliti nekatere družine, da bi svoje otroke vzeli iz dijaškega doma ter jih privedli domov. Pred meseci bi marsikdo lahko podvomil, da bodo vsi otroci z uspehom zaključili svoj študij. Takrat so namreč obljubljali tem otrokom vso oskrbo v zavodu v Rubignaccu pri Čedadu, pod pogojem, da bi obiskovali italijansko šolo Vendar so se vse te lepe obljube in spletke italijanskih oblasti razblinile zaradi visoke narodne zavesti tamkajšnjega ljudstva. Tudi same oblasti pa so si bile na jasnem, da bi vrzel, ki bi nastala po odhodu katerega učenca iz dijaškega doma v Gorici, takoj dopolnil drugi beneški dijak, kajti v Benečiji je vse polno otrok, ki se želijo izobraziti v svojem materinem jeziku.
Ta volja dijakov do učenja v materinem jeziku nas navdaja s ponosam, po. sebno še če pomislimo s kako dobrim u-spehom so zaključili šolsko leto. Toliko večji je njihov uspeh zato, ker so ti o-troci, čeprav slovenskih staršev, bili prisiljeni zaradi raznarodovalnih teženj italijanskih oblasti obiskovati italijanske šole, ker v Beneški Sloveniji slovenskih šol doslej še niso odprli. Prehod iz o-snovne šole v srednjo šolo predstavlja za slehernega dijaka težko preizkušnjo. Možnosti neuspeha pri tem prehodu obstojajo že pri učencih, ki so vedno obi skovali šolo v materinem jeziku; toliko
Samo ob volitvah se nas spominjajo
Končno se je tudi »Messaggero Veneto« spomnil, da v dolini Rezije živijo ljudje. Zato je poslal v Učejo svojega posebnega dopisnika. Ta je domačine spraševal, kako živijo, kaj delajo, kakšne načrte imajo za bodočnost in z raznimi zvijačami hotel doseči izjave rezijanskih Slovencev, da so »italianissimi«. Rezijani so že po naravi zelo brihtni ljudje, zato so takoj razumeli kam pes taco moli in mu takole odgovorili: »Na nas se spomnijo samo za volitve in le ob takih prilikah prihajajo k nam razne o-sebnosti ter nam obljubljajo mano z nebes. Kljub obljubam pa nimamo še zdravnika, ne babice, niti duhovnika in smo prav za prav brez občine, kajti Rezija je od nas oddaljena 18 km in za razne uradne zadeve moramo čez hribe v dolino. Za Božič in Velikonoč smo bili celo brez cerkvenih obredov,«
Kakšne vtise je navedeni dopisnik odnesel iz Rezije ne vemo, ker se taki ljudje izogibajo resnice. Nekaj pa je vendarle napisal v svojem listu dne 10. in 12. t. m. K temu bi imeli še marsikaj dodati, kar člankar ni hotel omeniti, da ne bi bila kompromitirana dvatisočletna kultura. Morda bi bil celo smatran proti-državni element, kot se dogaja našim dopisnikom, kadar prikazujejo resnično sliko gorskih vasi Beneške Slovenije.
Odšli so v tujino
Pretekli teden je odšlo na sezonsko delo v inozemstvo 119 beneških delavcev raznih poklicev. V Svico se jih je podalo 49, v Francijo 50 in v Avstralijo 20. Samo tajpanska občina jih je dala 30. Mi želimo tem emigrantom, da dì jim kruh v tuiini ne bil precrrenak, ter upamo, da se bodo lahko kmalu vrnili v domače kraje.
večja pa je bila ravno pri beneških o-trokih, ki so iz italijanskih osnovnih šol preskočili v slovensko srednjo šolo. Marsikdo bo trdil češ, saj so Slovenci in govorijo med seboj slovensko. Vendar moramo povedati, da je njihov jezik nekoliko različen od slovenskega knjižnega jezika, ki se poučuje v srednjih šolah. To pa še ni dovolj. Poudariti moramo, da so se beneški otroci, ki so prestali težke preizkušnje, pokazali boljši od onih, ki so nadaljevali študije v italijanskih šolah. Boljši pa so se pokarali zato, ker so v slovenskih šolah šele imeli možnost izražati svoje občutke, doživetja in misli na enak način, kakor tudt~štvarno mislijo, to je na slovenski način.
Dolgovezno izražanje misli in vrsta odvisnih stavkov, ki so med seboj pove-
zani na način, kot so japonske škatljice zložene ena v drugo, ni svojstveno v mentaliteti človeka, ki je navajen kratkega in jedernatega izražanja. Pri tem se pojavlja znova vprašanje: Ali naj beneški otrok v italijanski šoli krasi svoje govorjenje z vsemi mogočimi okrasnimi pridevki, piše v italijanščini in s tem izda lastncš dušo, ali pa naj ostane preprost in ohrani značaj lastnega čustvovanja in mišljenja in izraža svoje mišljenje v obliki, ki bi v italijanščini ne zvenele preveč blagoglasno.
Do teh zaključkov lahko pridemo ob koncu letošnjega šolskega leta, ki predstavlja novo obdobje na poti k neizpodbitnemu ustanavljanju slovenskih šol v \Benečiji.
Vsako leto predstavlja korak, ki vodi k temu cilju; leto 1950-51 predstavlja veliko več, predstavlja del poti k temu velikemu cilju.
Rešimo našo host
Zapadi emigracije se bodo naše vasi izpraznile
V zadnjih desetletjih, zlasti pa po drugi svetovni vojni se je gospodarska kriza v Benečiji močno zaostrila. Zaradi velike brezposelnosti se ljudje množično izseljujejo v inozemstvo in če se bo tako nadaljevalo, bo postala Beneška Slovenija v kratkem neobljudena dežela, ali pa dežela starcev in otrok, kar je tudi namen raznarodovalcev.
Beneško Slovenijo tvori 150 vasi, ki so raztresene po hribih in dolinah vzdolž jugoslovanske meje, ob Reziji, Teru in Nadiži. Zemlja ni bogata; v gotovih de-
v Švici, dva v Belgiji, dva v Argentini, eden v Jugoslaviji, v raznih krajih Italije pa le 17. V inozemstvu torej živi 92 oseb, t. j. dobrih 40 odstotkov celotnega prebivalstva. Ce k tem prištejemo še one po Italiji, je odsotnih iz vasi 50 odstotkov ljudi.
To je žalostna slika Beneške Slovenije, kamor so jo privedli raznij vladarji od leta 1866 do danes. Takemu neznosnemu stanju bi se dalo odpomoči s tem, da bi vlada, odnosno pokrajina nakazali že tolikokrat obljubljeni denar za javna dela,
riiATlšCE mala vas v tajpanski občini, kjer je slovenska neodvisna lista dobila
večino glasov.
lih je celo nerodovitna in ljudje pridelajo samo toliko, da se lahko preživljajo le od tri do štiri mesece v letu. Za ostale mesece so prisiljeni iskati kruha v tujini. Po navedenih podatkih lahko trdimo, da se nahaja v Franciji, Belgiji, Švici itd okrog 15.000 beneških Slovencev. Občinski uradniki nam seveda nočejo pokazati statistik emigrantov, ker bi se ljudstvo ob takih številkah zgrozilo.
Neki domačin nam je vendarle dal točno statistiko ene vasi iz Beneške Slovenije, ki zrcali stanje vseh ostalih. Iz te statistike je razvidno, da v vasi Kar-nahta v tajpanski občini, ki leži na pobočju Velikega in Malega vrha, v Jalovčevi skupini, samo 5 od 57 družin nimajo nobenega družinskega člana po svetu. Pred 40 leti je Karnahta štela 274 prebivalcev, a danes skupno s tistimi, ki so se za stalno ali začasno izselili v tujino šteje le 224 duš. V polstoletju se je torej prebivalstvo skrčilo kar za 50 oseb. To pa še ni vse. Od 224 ljudi, ki jih šteje danes ta vas, jih je 109 odsotnih od doma. V vasi živi samo 115 oseb, predvsem ženske, otroci, starčki in invalidi. Zdravih in krepkih ljudi je doma le malo. Od emigrantov jih je 70 v Franciji, 17
ki so v tej zapuščeni zemlji nujno potrebna. Gradnje cest, mostov, napeljava električne luči in vodovodov bi brez dvoma zaposlile mnogo ljudi, katerim ne bi bilo treba iskati kruha v tujih krajih.
Do Ijeta 1850, tuo te bo takrat, ko je zabranila Austrija zbjeranje u »Vicin-jah«, use svjet od Bardskega an Tajpan-skega komuna je biu komunal. Svjet so ga razdelili usaka uas zase, koj host Ta-zaoron na nje bla razdejena, ker uasi pod tikere ne spadala, so ble preveč deleč za jo morjeti Sfratati an zatuó so še naprej reštale komunal, a sevjeda pod influenco uasi, ki so mjeli naj dirit. Takoviš, Bardo, Ter, Muzac, Viškorša, Karnahta an Brezje so mjeli šnje njih host cjelo za razdeliti. Kudali so, ki te svjet on če simpri beti njih, saj, če so bli tjeli judje tjeh uasi, bi ga razdelili med njemi žej tu tjeh ljetah. Kar ne paršla potem nova ordinanca, de se muore uos svjet razdeliti med uasi, ki no majó naj dirit, miništracjoni komunal od tjeh ljet, so se obdaržali uso host Tazaoron zase. Bla ne ta velika vrendnost, ker so kle rastle bukve močno debele an usak hektar zemje e tnou približno 500 debelih hločou od 40 do 60 cm. diametra, boj mladiha drevja pa to blo najmanj nih 3000 na usak hektar. Drevje te blo zdravo an nje blo še maj posječeno, saj te stari judje tega ne nahordaju. To je biu zarjes dan velik vjer bohatije Bardskega an Tajpanskega komuna, a predusem za uasi, ki so mjeli nanj dirit ker je spadou ta svjet pod njih krilo. TJ tjeh ljetah, judje tjeh uasi njeso se oponile, de je komun preuzeu njeh host, zaki zanje host u tjeh čašah na nje dajala nič, ker to nje bo takrat cjest za morjeti ljes spraviti an ha prodati. A po 60 ljet, progres e parnesu še tu naše kraje te komoditati, ki človek e morou še daruà posejči an prodati tu svej vasi. Cjesto so nardili parfin Tazaoron, paršle so še teleferike, ki so pomahale daruà spravljati od usakeha kraja ta na cjeste. Itàko, naša host Tazaoron ne bla prodana od miništratorje naših komunah velikim imprezam, ki so začele jo sjekat brez usmiljanja. Host ji njesmo vidali, ki na poj na asto, da bi kej več jeli zanjo, a takratni podeštati so se po nauadi sami ložli dakordo z imprezami an jo dali sjekat za malo denarja an usjem to je znano kaj so se obohatjele več dit, prau zatuo, ki so itàko za dobar kup paršlo do ljepe sečnje. A še tuo malo denarja, ki je paršlo tu kaso komunal za prodano host, ga njeso dali a dišpozicjon za bizunje od uasi, pod ketermi ne spadala, ma so denar porabili za reči cjeleha komuna, itàko, ki beneficih od našeha nerazdeljene-ha svjeta so ha mjeli še te drahe uasi, ki so žej tu tih starih ljetah dobile suo-jo part svjeta. Judje od vasi ta pod oron, njeso bli kontenti, a obečano te jim blo, ki ves denar prejet on če beti špendan za njih bizunje. A tuo so reštale koj prazne besjede, podeštati so denar Spendali, djela njeso nardili majedneha. Se naše ta zadnje miništracjoni so kon-
KAM ZAGANJAJU NAŠE DJELUCE
Pred štjerimi mjesci, je paršla rikje-šta u dreški an grmeški kamun, za dje-luce, ki bi tjeli jeti djelat u Koršiku. Na kontratu je pravilo, de se buo dosti zaslužilo an zatuo usak muore vjervuat, de kar so čul tuóle naši djeluci, ki so usi dižokupani an su teško čakali kada se jim odprejo kajšne urata h bujšim življenju, so bli usi močno kontenti se zapisat. Ku jim je paršlo za iti, so pustil družino s troštom, takuo ku jim je kazu kontrat, de se boj* mohli parpoma-gàt sami sebe an reuni družini, ki je o-stala doma brez nobenega pomagila. Djeluci, prej ku so zapustili taljanski kun-Xin, su muorli pasat tulku vizit od usa-ke suorte mjedihu, ku de bi mjel iti srebro kopat an bli potlé z zlatom plačani. Srečni pa su bli tisti, ki su jih nazaj na duom poslal, zaki djelo tam je takuo slabo an plačilo pa takuo majhano, de nje bluo zadost za živjet. Tuo so nam
čale posejč tuo kar te restalo, itàko, ki tej, ki smo hor povjedali od host Tazaoron te reštalo kuj posekuje. Da bi zrastlo tam spet na host tej prej, bomo muorli čakati najmanj nih 40 ljet, a še to sevjeda če ne bodo s; ruoti po-sjekali drevja ki rase. Judje tjeh itàko veliko poškodovanih uasi no se u današnjih dni zavedajo usaki dan boj kako so bli spravjeni u mizerju, od slabih može na komunu, saj če bi se hosti sjekale buj zmjerno, bi je blo še dosti, ki bi ju-dem dalo veliko pomuoč, ker bi mjeli djelo u suojih krajah brez hoditi po svjetu. Zatuó ne smjejo naši judje uza-biti kako so bli ogoljufani, naj majó pred očmi usak dan to rječ.
povjedali trije djeluci iz Seuce, ki so štjeri mjesce djelali tam an pred malo cajtom paršli damu. Tisti iz Seuce, za priti do njih hiše so muorli, ku so par-šli od Koršike u Livorno, iti na policijo, de jim je dala sude za iti naprej po njih poti. Drugi pa so prosili sude na duomu, de se boju mogli varnit. Strašno je tam u Koršiku djelat. Tisti, ki su se varnil su povjedali, de tam jokajo anu pijejo kam su bli varženi. Djelaju nič manj ku 17 ur na dan tu hosti, kjer sječejo debele kosi anjove bore, lakot sje tarpjelo. Guspo-darji jih njesu plačuval po kontratu an nobednega nje blo tam, de bi zanje spre-govoriu. Takuo jih je tam, ki se mal-trajo, na velika skupina djelucu is Dreke žej štjeri mjesce. Pótim, ki su tulku djelali, su se zadoužili za 20 taužent francuskih franku, ne de bi mogli od te-ha poslati suojim družinam adno samo liro podpuore.
Zakaj ni pri nas
živine ?
Pred zadnjo svetovno vojno je bila živinoreja za našega kmeta glavni vir dohodkov. Lahko rečemo, da je na njej slonelo naše gospodarstvo. Po vojni in zlasti še med vojno, pa je ta panoga gospodarstva zelo oslabela, število živine je znatno padlo, kar je privedlo gospodarstvo na rob prepada. Marsikdo bo vprašal, zakaj se je število goveje živine tako znižalo, ko je vendar v teh krajih dovolj dobre krme. Prav o tem vprašanju hočemo razpravljati.
Lahko rečemo, da je naš kmet med vojno prišel ob živino, ker je ta bila glavni plen okupatorskih tolp, ki so od časa do časa prihrumele v vasi in izpraznile hleve. Zaradi tega v marsikateri vasi ‘niso imeli po vojni niti ene krave. Mnogi kmetje, katerim je ostala v hlevu še ena glava ali največ dve, so bili po vojni primorani prodati zadnjo žival, da so se rešili davkov, ki so ogrožali njihovo domačijo.
V povojnih letih so se kmetje v njihovi skoraj nepojmljivi skromi.osti odpovedali tudi najnujnejšemu in si prehranili toliko, da si je vsak kupil vsaj eno kravo, od katere niso doma niti pokusili dobrega mleka, ki so ga vsega prodali, zato da so prišli še do ene živali. Pri vsem tem pa je v Beneški Sloveniji živine zelo malo. Z vsemi napori smo beneški Slovenci prišli danes do 10.500 glav, medtem ko smo jih imeli pred vojno več kot 16.000.
Zaradi izgube toliko živine se je med vojno pri nas gospodarska kriza zaostrila. Takoj po vojni so se naši kmetje v skrajni potrebi obrnili na zavezniško vojaško upravo in ji predočili žalostno gospodarsko stanje, ki je bilo posledica vojne. Zavezniki so uvideli, da je stanje v Beneški Sloveniji skrajno kritično. Obljubili so pomoč, kakor nam jo danes obljublja demokrščanska vlada, katere pa nismo bili nikoli deležni.
Okupatorji so pri begu zapustili pri ras mnogo konj, ki so jih zavezniki zaplenili kot vojni plen. Pričakovali smo, da bo zavezniška uprava te konje porazdelila med kmete, ki so v vojni utrpeli največ škode. Toda zavezniki so konje prodali na dražbi in denar odstopili pokrajinskemu kmetijskemu inšpektoratu,, ki naj bi z njim skrbel za dvig živinoreje v videmski pokrajini. Inšpektorat je prejel 140 milijonov lir in bi s njimi moral pomagati predvsem našim opustoše-nim vasem. Toda do danes se še nihče ni zmenil, da bi ljudem dali živino in z njo možnost, da izkoristijo tako lepe pašnike in senožeti. Sočno krmo morajo naši kmetje zaradi pomanjkanja živine prodajati po zelo nižki ceni in jo na višjih predelih niti ne pokosijo.
S krmo, ki jo pridelamo, bi lahko redili pet tisoč glav več kot jih redimo. Ce bi se Pokrajinski inšpektorat spomnil na nas, kot bi bila njegova dolžnost in nam nudil živino po znižani ceni, bi naši kmetje ■ živinorejo prav gotovo rešili naše gospodarstvo, ki propada iz dneva v dan.
Stran 2
»MATAJUR«
Štev, 21
IZ VZHODNE BENEČIJE
KUOSTA
Naša uas je zlu pretarpjela med uoj-skó. Njemci an fašisti su nam požgal use tuo kar smo mjel. Dost fatige nam je koštalo, de smo postrojil še adàn krat naše hiše. Governo je dosti obječuval, de nam bo pomahu a nječ nam ni dau, kar nam bi korlo. Malo pomagila je dala UNRRA, takuo de smo molili začet z djelam; za kontinuacjon djela, smo se pa muorli abarnit na banke, de nam po-sodiju sude, sevjeda z intereši an okuóli znancou an parjatelju. Nimar smo štje-li de bo governo kaj pomagu an de buo-mo mohli plačjuvat naše dougove, a do donàs še nimar nje blo nič. Naši kredi-torji nam prašaju, ker imaju tudi oni potrebinje; intereši u bankah pa su tud usak dan buj velik.
Donàs je za našu vas zlu teškuo. Hiše njesu use končane an usi kupe smo pou-ni dougou an na vjemo ki storit, de jih plačamo. Puno družin, ki njesu mjele do-brehà človjeka, de bi jim dau sude za hor spet postavit hišo so donàs u venčni mižerji. Jih je dost, ki imaju suoju žvi-nu u ta bližnjih vasi, kjer njesu mohli nardit hleu an tuo sevjeda parnese dost truda an zgube cajta, kupe s tardim dje-Iom usak dan. Kaduó se bo za nas brigu? Sadà lahku prašamu haspuode, ki su bli votani na provineju, če zares ljubijo nas, ku su jali u propagandi, naj poskarbiju an nam dajo pomuoč, ki za tulku cajta se nam samuó obječa. Jih čakamo, de daju, kar su jali u njih programih.
GRMEK
U nedejo, 8 jula je umaru naš vaščan 77 letni Trušnjak Mateuž (Ceku). Cek je biu dobro poznan po usej naši Slavjem ščini. U njeha mladih ljetih je biu šin-dik našeha kamuna an zdraviu je tud boune krave po usem Rečanju. Usi ljudje, ki so poznal teha moža, ga bojo teško pozabil. Pogreb je biu u torak 10 teha mjesca an čeprii maju ljudje u telim cajtu dosti djela, so useadno pokazal ju-bezan do rancega Mateuža an ga akom-panjali taz Grmeka do Lieškega britofa.
praprotno
Za šindika našega kamuna je biu po-staujen Gaspuod Lino Koson; za asesorje so bli pa zbrani téli možje: Petrusa A-lojzij, Bernardo Bruno, ki su Furlani; an Marinič Karel nu Kodromac Jožef, ki su Slavjenji. Do donàs naš kamun nje biu nič dobro miništran an zatuo se čakamo, de novi možjč an predusem šin-dik an giunta, u katjeri sta tud dva Slavjenja, buodo skarbjeli še za slovenske vasi hribou.
PODBONESEC
AL’ PRIDE KOMISAR?
Smo zvjedali, de u Podbonješkim ka-munu sje zgodilo nekaj, de ne gre an de tuo bo mjelo suoje konseguencje na to vižu, de se buodo muorlé napraut dru-he votacjoni.
Ku usi vedo, u zadnjih votacjonah tle par nas je mjeu narvenč votulnu lišta demokracije krištijane an tista je ušafa-la 16 mozé na konseju. Ta druhi štjeri su pa paršli trikoloristom, ki su bli sami potlé ku D. C. Slo sje za nardit šindika; nekatjeri duhouniki su tjel, de se na-prau za šindika, na usaku vižu adnehà dol z doline, ki je biu prej, ku je fašizmo kuazu, podesta an fedel fašist. Konsi-ljerji od hribou tisti od Marsina, Camelia Varha, Ruonaca, ki su bli u večini u konseju, tehà njesu tjel. Kaj je potlé paršlo, usi vedo. Sindik je postii hribouc z Marsina, Juretič Emil. Pruot njemu su se začel zaganjat tisti, ki su tjel vi-dat za šindika fašista an napravili taku konfužjon, de je že an tjedan, de se ho-uori o potrjebe novih votacjonu. An rjes, kaj je paršlo? Paršlo je do tehà, de žej devet može noveha konseja su dali di-mišjoni. Cakaju še adnehà, da podpiše tistu dikjaracjon, potlé na našim kamu-ne na buo vič šindika, ampà buo komisar, ki u šestih mjescih muora parpraut za druhe votacjoni. Kulku buo pa tuo koštalo našemu kamunu? Tisti intereša-ni za tistu križu tuo jim ne briha, ampà ljudstvu, ki buo muorau use plačat, tuo ne hre pru. Sa ne srnje pozabit, de če prideju druhe votacjoni, mora kamun use špeže mjet.
S tjem se vidi, de demokristjani ne
ftrejo dakordo, kjer usak bi rad tu mjet stou, ljudstvo pa, k’ je poslušalo duhovnike, ki minačjaju pàku tistim, ki ne vo-taju D. C., je dau fidučjo tistim mozém, za de bi ministrali po kušjenci an dje-lali intereše kamuna ne pa, de bi sodi-šfal ambicjoni, ki jih maju u njih riti. Tale buo višno na lecjon, ki bo služila za druhi krat, ku buodo paršli h nam prašat vot za nabesa...
SV. PETER SLOVENOV
šele pred kratkim su našje judje za-vjédali, de šindik, ki je biu votàn u zadnjih votacjonah, sa ne piše vič BIRTIC, ampà BIRTI. Tuo smo bral na žornalah, na veliko pišeno. Torej je šindik Birti Olivo, sin očeta, ki se piše Birtič (po ta-ljansku Birtig). Čudno, de adàn sin nosi praimak diferent od svojeha očeta. Smo prehledali imena šindiku use naše p rovi nei j e an tako rječ le u špjetru se u-šafa.
* * *
»Paesi tuoi« je jau, de suoji suvražni-ki su mižerja moralna an materjalna, usi možje pa su njih bratri an parjate-lji, če su se rodil u naši dolin. Našje sou-ražniki pa su tisti judje, ki nas parmuo-rajo živjet u mižerji an ki nimajo sarcà do nas. Adnaki souražniki so tud trikolo-rišti, ki plačani od reakcije, djelajo teror nad ubohim ljudstvom. Takih ne manjka tud u špjetru.
* * *
Trjeba je, de se skarbi za bohastvo ribe, ki naše uodé nam daju, če bi se kai-šan na kamune zauzeu za to rječ. U cajtu, ki gre od uoiské do donàs, nejšni judje brez vesti su lovil ribu z takimi rečmi, de ku so vargli tu uodó, sje uso ribo pobilo. Zavuj tehà u današjih dni Ne-diža nima kaj za lovit an tuo parnesé našim krajam veliku škodu. Kamun naj uzame akorde u provinciji s tistimi organizso j oni za tutelo ribolova, de se posadi jajca ali majhane ribice pousjeróde an naj potlé da inkarik uardjànu, naj hleda, de nobedan lovi ribe za vič ljet. Samo s tistim sistemom se buo mohló
prit spet do tulku ribe, ki smo je mjel pred uojskó.
DOLENJI BARNAS
Pred malo cajtom, ku sje pelju na mo-torinu od Čedada pruot duomu, Rudolf Costaperarja, predsenik naše mlekarne, je biu zadet od sarčnega kapa. Pobran na cesti, kjer su ga ušafali, je biu pe-jàn u špitau, a ku je tam paršli, mjedih je žej deklaràu, de je umàru. Ranjki, ki je biu dobro poznan zavùj suoiih tar-gouskih reči pousjerode u naših kraju, je biu star 62 ljet.
GORENJI BARNAS
Tel tjedan pasan so šle dvje žene z naše vasi u Frančjo, tam kjer djelajo suoji možje že vič mjescu. želimo tem dvema družinam, de se bojo imjele lieuš ku
doma.
SOVODNJE
Sadà naši ljudje so vsi na djele po še-nožetah za spravit senuó, ki ljetos bo dosti telega blaga. Slaba ura pa mot djelo par sène an takuo se zamodi vič cajta, ko ki ga kor. Vič naših narbuojših dje-lucu so šli u druge nacjone djelat za zaslužit vič ku ta doma, però sadà, ki je za sječ travu, su ta doma samuó te nar-buj slabi djeluc an za nje je teškuo tuó-le opravljat. Takuo ljetos vidiš po bre-zjeh s koso v rokah moške an ženske samuo de pret kompljó se maltrat. Zelja naših gospodarju bi bila, de ljetos, ki je puno sena, de bi mogli redit še kajšr.o kravo vič, za vič zaslužit an ne prodajat senuó po dobrim kupu.
AŽLA
V noči med deset an danajst t. m. so pejàl na naglo u čedajski špetau učiter-co Marijo Blasutič poročeno Kont z naše vasi; okole edne popounoči učiterca je porodila adnegà sina na sedam mjescu. Otrok pesa an kilo en sedamsto gramu; upamo, de novorojen bo muogu živjet an bit veseje suoji družini an žlahti. želimo vsi družini Kont Ivanu vesele častitke za telega druzega fanta.
KLENJE
V starosti 93 let je umàru naš vaščan Bordon, ki s suojo družino živi u naši vasi že vič ljet. Tle suoja družina je par-šla taz Prapotnega an s dobro voljo so djelali zemjo gaspuoda Domenisa taz taz špjetra, na pou, takuo de se je mal-trala cela družina, celo ljeto za imjeti samuo pou od kar so pardjelal.
ZA NASE DELO
FOJDA
2ej vič ljet je poznan naš komun za pouno jav kamanja, ki ga je par naš, ari dost djelucu je okupanih, kar so ri-kjeste za ta materjal, naj bo kamanje za imo djelo, naj bo za židat al pa za ejeste.
Ljetos pa je malo djela an takuo tud malo djelucu okupanih, še tist, ki rije-ju an parpraujaju materjal, ki ga vozjó z kamioni dol po Laškem, so malo plačani, saj primiju po 800 lir na dan an s tistim muorjo živjet s celo družino.
Pa kar je narbuj slabo za téle djeluce an ki nam boli srce za nje je, de niso asikurani an tud njemaju »assegni di famiglia«.
Zaki teli djeluci njesu an ordin, za de 'bojo asikurani, za de bojo dobil »assegni dl famiglia«? Djeluci nam praveju, de oni če čeju djelat an se k j ek zaslužit, so parsijeni se zlošti na škuadre an zat rit kamanje an čakat, de pridejo kajšni im-prezarji an se zglihat an tarkaj za metro kubo. S tistim preciham, ki predaju tel materjal, ne morejo se interesat za plačjat tiste kontribute, za de bojo asikurani	an	prejemal	tiste mikane susidie,
ki bi jim	toCàle	an	takuó de bi se rešil
od kake nesrejče.
Zaradi asikuracjona na telih težkih djelah u javi sje ponasreCiu an d.ieluvac u javi an s to nesrejčo je muoru prodat tisto njivo, ki so mu jo pustil starši, de je mogou ozdravit.
*
Dne 10 teha mjesca se je 40 ljetna Fusaro Vesela tez Fojde močno ponesrečila. Žej od nekaj cajta ne se ta zenà kuràla	tu	»Casa	di	Cura Baldassare« tu
Uidme	an	itàko	ta	dan ne se naslonila
na okno, de bi mohla jeti malo freskeha ajarja. Par temu paj, ne si malo maso nahnila skuozdre okno an zgubila kui-
IZ ZAHODNE BENEČIJE
librijo an potlé padla na uart, kjer je blo visoko za nih tri metre. Nesrečno ženo so infermjere hitro vidale an jej paršle na pomuoč. Pejali so jo sóbto na civilni špetau. Par tistimu skoku Zenà ne se zlomila harbat an nje kondiejoni 30 močno slabe.
* * •
Parve dni teha mjesca je Tako Ernest ušafu no okupacjon kot kuhar u Vidine na Ristorant od Casa del Popolo. A sren-ča na mu nje ba mila, zaki žej dan par ur pótim, ku je začeu djelat, je itàko nasrečno spadu po ščalah, de si je zlo-miu noho an se bo muorou ščepati najmanj za tri m j esce.
ČENEBOLA
V nedeljo 8 t. m. je bila na ljepa fje-šta v naši vasi za sagro, ki bi mjela bit na Svjet Ivan, an zaradi kaplana, ki je branu puobam, de ne smjeju plesàt, vaščani so organizali télo nedeljo to ljepo fješto, na tikero so paršli judje s Pro-snida, s Podcrkue, Vile an Pedrozé, Car-neha Varha an s Podrat an s doline. Popudne fanti so organizali izlet na vrh sv. Antona in zviččr pa ples an zabava na zadružnim dome.
tajpana
šindik Plestiščen. Tu te parvi riunjo-ni, ki ju je mou te novi konsej komunal, so zbrali za noveha šindika pleštiščena Sedola Giovanni, od lište sočjalistou, ki ne mjela koj 50 vode. Demokristjani, ki so mjeli majorančo tu konseju, njih može to jih je 16 su 20, njesu tjeli se uze-ti to responsabilitat, zatuo so se umili roke an dali njih vot, nemu možo od ne lište, ki ne mjala najmanjkuj vode. Za giunto komunal so bili zbrani Filipič A-lojzij, Novak Kostantin, Kusin Eugen an Simič Ivan.
Dielo na vartu
Tele mjesac je cajt za sjati poljetno salato, brokulje an indivjo. Veliko hno-jà dajta u zemjó prej ku posejete an potlé zalivajta usak dan ku hre sonce za brjeg an zjutra zguoda.
U telim cajtu pobérita od varta ali njive sjeme od idrika precemolja, Tuo napraute u ta pravim cajtu, ku buo sjeme glih pru suho, če sa buo čakalo pre-vič, se sjeme suši an takuo se razgubi.
Dižinfetat prostore kjer se da ušenicu
Sadà, ku sta posjékli an omlatil ušenicu, ne smjete mislit, de je žito že na sigurnem. To lahkó pride, de so ble use vaše fadije, ki ste jih mjeli čez ljeto napraujene zastonj, če pride u žito tisti moji (žitni rilčkarji ali Žižki). Se muora sada s ejelo skarbjó, an tuo usak kumet naj ne pozabi, de ko je bla uše-nica omlatena, ju je trjeba spraviti na tak prostor, kjer ne muorejo priti škod-ljiuci. Ušenico sa ne srnje pustiti u žak-jah, ampà ju je trjeba raztrosit ljepo po tleh an jo vičkrat premješat. žito muora bit ljepó suhii prej ku se ga spravi, zakJ( (drugači bi se ferderbalo. še prej ku se spravi žito u šolarje, se muore tiste prostore dobro očedit an dižinfetat, zaki se u žiti lahkuo zaredi na taužinte an taužinte tistih mojii, ki smo prej povjedal, ki ujedajo žito uničijo ves naš pardjelk. Za dižinfetat tiste prostore, kjer damo ušenicu, je narbuojš, de nucate 10 par cent grodylovo uodó (nu part grodyla, ki se ha ukup na agrarji ali pa u speejariji an devat parti uodé). Ku ste tuo naprauli, dajta tist dižinfe-tant u pumpu za vinjiki dajàt solfato an takuo s tistim pospricàjta use ziduo-ve, šofit an po podu. Trjeba je, de dižin-fetant pride pousjeróde, a narbuj pa u tiste jame, po zidah anu podu, ker se pru tam narbuj zarediju moji. Dobar dižinfetant je tud DDT u polvarju ali u likuido.
Našim gospodinjam povemo
de lahkuo pru z malo soudi napraveju tale mjesac širop iz ardečih malin (ma-hanci), ker je teha sadu par nas puno posjerode. Naberite nu veliku košaro
TARČENT
U nedejo osmeha teha mjesca, ne bla tu Centi šagra čarješenj. U tej okažjom ne bla ešpozicjon najbuj ljepih čarješenj tarčentskih krajou. Ljetos čarješnje so dobro frutale an ljepo razdrjele. Nu pra-vejo, ki itàko zbranih čarješenj to njebó šnje ta na marčadu žej vič ljet. To se kalkula, ki ta ljetošnji pardjelek e bi tu naših krajou bohat an ki te se prodalo vič koj pet mijarje kuintalou. Zatuo so be še za dobar kup boj koj lani. Ljetos te bo manjkuj červivosti tu tej pomi, koj te pasane ljeta, zaki so usi frutikol-torji s sučesam kombàtili kuintri čar-ješnjovi mouhi.
Na ešpozicjoni so bli premjani teli produtorji :
1.a nagrada (premio) Vidoni Peter taz Smardeče Lir 3.000;
2.a nagrada Kusič Peter taz Sedilah Lir 2.500;
3.o nagrada Kos Dominik taz Ramandola Lir 2.000;
4.a nagrada Miko Leonart taz Stel Lir 1.500.
Od peteha do deseteha premja, ki e bi po 1000 lir so ha paj mjeli: Vidoni Marija, českja Peter taz Koje, Cerne Gino taz Cižerjah, Biasizzo Tarčizij, Trep-po Ivan taz Sedilah.
MG ZAC
Otroci zarjes njesu simpri ta na sigurnim. Njim to e dosti dan moment, de se jim zgodi nasrejča. Itàko te toča-lo na dižgračja 10 luja šestletni Aniti Markjol od naše uasi, kar ne šla tu tó-blat an se ejtu šturpjala tu ne hrabje an pótim spadla dou po trombi tu hljeu. Nje oča, ki e biu ejtu par dižgračji, e malu čečicu an hitro pejóu tu špetau, kjer su mjedihi mu povjedali, de ma Ce-Cé zlomjeno no kuost od ràmana an na bo muorla ščepšti za dan dobar mjesac dni.
AHTEN
Tretjeha teha mjesca ne točala na velika nesrejča nemu našega komuna. Djelouac Matjelič star 20 ljet e bi oku-pan tu Varese par impreži C. i. s. par gradnji novih hiš. Te dan, njehouo djelo te bo tuo za pokomoduati no impal-katuro. Par komodanju pa ne se udérla
ljepih an zdrjelih malin, proč dajte tiste peclje an potlé pasaita use lepuo skuos sito, ku se djela z pomodorom. Parš!0 buo uon ljep ardeč suok an potlé ga pokrite z njem veljam. Ga dajte za njih tri, štjeri dni u omaru ali kam druham, de bo urelo. Ku bucsta vidale, de sje ta suók sam razdeliu na dua kraja, spuo-daj buo to hoste škure farbe, hor na varh buo pa ta klaro ardečo, odcedita počasi an pravidno ta klari ardeči suok. Tuo pezajte an pomješajte na usak kilo tistega mošta, dan kilo an pu cukerja. Počakajta par ur, de se ljepo rastopi cu-ker, potlé pa denite notar za usak kilo nu maiu zlicu acida citrika, ki ha ouo-sta kupili u speejariji. Sadà use tuo ouo-sta postavile na ohinj, ne previč hud, mješajte an pustite, de buo urelo po»as par minut. Ku buoste vidale, de tist mošt pride ljepo gosto an de teče ku med, odstavite od ohnja an pustite, de se po-hladi. Potlé napounite flaške an dobro zataponajte. Ku buosta mjele kakšneha bouneha u hiš an tud za otroke je močno zdravo, zaki tuo jima dosti vitamin an cukerja, dajta za dva ali tri parna tisteha širopa u adàn glaš an zmješajta z uodó an tista pijača, ki se kliče malinovec, je narejena, če hreste pit tako pijaču u kafe, buosta muorle ju plačat najmanj 60 lir za dan glaš, vi pa lahkuo s 400 lirami napravite 2 litra an pu širopa, tuo je za napravit najmanj 100 glažu tiste dobré pijače an koštalo varu samuo 4 lire za usak glaš an ste sigurne, de ta je rjes naturai an zdrava pijača, ker ste vi same nabrale maline.
Branite se muh
U teli veliki horkuoti majo use naše kumetske hiše tàku veliku sitnost z muhami. Dosti judi ne ve, de muhe lahkuo parnesjó hude boljezni an za tuo Vam čemo povjedat, kakuo napraute, de se jih ubranite an jih uničite. Ta parva an narbuj importantna rječ je tista, de daržita hišo nimar čisto. Ne puščajta jedila po mizah, de	bi	se po	njih	pasle
muhe, usako umazano	skljedo jo	hitro
umita an spravita. Pod naj bo nimar čist an smeti nesite delčč od hiše, zaki se pru u smeteh rediju muhe. Ku je hiša pospravjena, dajta pokrit okna, de buo tarna u hiš an muhe buodo šle uon iz hiše. Tud pred hišo daržite čisto, če je kla kajšno drevuo od sadja, ne puščajta, de buo gnilo	sadje po	tlah.	Potlé
ku je use čedno, ki	ta	parva	rječ	za se
borit pruot muham, pa micajte DDT. Tisti strupi, ki jih nejšni judje kladajo u skljede po mizah, de se notre love muhe, jih na parporučjuvamo, zaki muha ne krepa sóbto, ku je strup popi’a an takuo počas lazi po mizah an infetà pousjerode. An či strup nje biu zadost močan, take muhe lahko na krepajo. Na pozabta, de muhe se rediju le u tiste prostore, kjer je umazano, daržite zatuo čisto.
na daska an itàko e ta nesrečni sin spadu u hlobino visoko za 20 metru. Ce-prù so mu sóbto nudili to paruo pomuoč, e mjedih ačertou, de je Matjelič reštu martu ta na kolpu, ker e se pri padcu razbiu hlavo an zlomu harbat.
NEME
Naša uas me ba ljeta 1944 ejela zažgana od, fašistou. Usi našje judje so zgubili suo hišo, an po uérj, te, ki e mou s kjem, e sjo spet nared u. A te božje judje, ki n0 njeso mjeli s čem so šnje brez strjehe an nu muorejo ži vit i tej, ki no moreju. Zatuó ve vidimo tu Njemah še pouno podertil, mjeri ki no spadajo, hruobje kamamja spravjene, ki no čakajo za betj ložene tu operi. Mjeri), ko no «o zloženi par ejestah, so dan perikul za judi, ki no hodiju blizu an zatuó naš governo, inveeit «arditi hiše paderte, e dau inkarik Genio Civile fu Uidme, zaki on stori ocediti use te hrubjo a podrjeti mjere, kj so reštali od zažganih hiš. Takoviš s® spadle use šperanče našim judem, ki Še nejmajo strjehe, mor. jetj vidati spet postavjeno na nohé suo hišo.
MALINA
Nje še douho od teha, ko so nekateri uruli od njive Binutti Vanilje, 700 plant od sjerka. Zenà ne tuo denunejala an tezjé, ki so tuo nardil so se muorli branit pótim ta pred autoritadam. Skoda, ki ne ju tarpjela ta Zenà no bojo muorli jo plačjat.
Odgovorni urednik: TEDOLDI VOJMIK Tiskala: Tiskarna Lucchesi - Gorica Z dovoljenjem videmskega sodišča št. 4’1