— 266 —
Molči - plača.*)
C. kr. deželna sodnija v Ljubljani je v pravdi M. St—ta v M. tožitelja proti K. T—ju v L. zatožencu pto. 1800 gld. s pr. tako-le razsodila:
Toženi gospod K. T. v L. ni dolžan, da bi tožitelju g. M. St—tu svoto 1800 gld. kot sklenjeno odškodnino za družbine pravice, prepuščene mu od tožitelja pri zidanji vojaškili depotov s 6 "/o zamudnimi obresti za tri leta računaje od dne 5, februvarja 1879 1. kot dneva uročene tožbe v 14 dneb proti eksekuciji plačal; nasproti pa je tožitelj gospod M. St. dolžan, da povrne ako se hoče izogniti eksekucije, pravdnino odmerjeno na 142 gld. 87 kr. izvzemši percentuvalno pristojbino za razsodbo, ki se mora posebno še povrniti.
Nagibi razsodbe:
Po dražbinem zapisniku št. 2 ad II. vršila se je dne 23. septembra 1871 dražba za sezidanje dveh c. kr. hranišč za vojaška vozila. Da prevzamo vsa dela, izimši strelovode, bili so navzočni licitanti: tožitelj M. St.. toženec K. T., potem L. T., G. To. in Fr. P., ki so vložili vsak svojo varščino; in ponudil je najprvi
*) V okraji ljutomerskem se nazivlje tisti, ki je dobil novcev, da pri dražbi molfii: jTebi je molči-ime!" Po tej analogiji je sestavljena beseda „molči — plača."
— 267 —
L. T., za tem Fr. P.; G. To. je odstopil od dražbe po ponudbi M. St—ta, in K. T. je ostal kot najmanj zahtevajoči dražbini kupec.
Obe stranki se sklicujeti na pričevanje G. To—a, Fr. P. in L. T—^ja, in sicer tožitelj v dokaz, češ, da bi se moralo, kakor se je bilo dogovorilo med G. To—om, Fr. P. in L. T—jem (pričam samimi) tožiteljem in tožencem, delo skupno kupiti in izvršiti, in da je potem, ko se je bil kup potrdil, toženec ostalim druž-nikom nas veto val, da hoče sam zidati ter vsakemu družniku plačati odškodnine 1800 gld., kar se je bilo i sprejelo, — in toženec v dokaz, češ, da mora navzočnih biti po dogovoru vseh pet na videz kot solicitanti, a da jim je po prvej ponudbi odstopiti od daljne dražbe, in potem prevzame zidanje ta, ki za dogovorjeni odstop od dražbe ostalim največje odstotke plača za to, ker so molčali.
Omenjene priče so bile zaslišane in iz njihovih izpovedeb se povzame to-le:
Da se je dogovorilo med tožiteljem, tožencem in tremi pričami, da vsak izmed njih licitira, in da sine ponuditi najmanjšo svoto, ki se mu zdi, a da vseh pcterov deležnikov združeno zida v dobitek ali izgubo. Da se je skupno licitiralo, zgodilo se je zato, da družba zidanje toliko gotovejše dobi, in da more vojaški erar med njimi voliti. Priči G. To. in Fr. P. navajati, da se ne spo-minati, se je 11 vršil ta dogovor v dan dražbe, nasproti pa trdi to priča L. T. Po izpovedbah prič bi se imele natanjčneje določbe družbine pogodbe dogovoriti pozneje, zaradi česar se je sešlo petero družnikov po ratifikaciji v stanovanji K. T.—^ja. Tu da je nasve-toval K. T., naj samo jeden izmed njih dovrši zidanje, na kar so predlagali L. T., G. To. in K. T. svote, ki bi se imele izplačati ostalim, dokler se slednjič ne ponudi K. T., da plača vsakemu družniku 1800 gld., ako se odpovedo družbinim pravicam, in ta predlog da se je sprejel vsestransko.
Po dvornem dekretu dne 6. junija 1838, št. 277 pr. zakonika ne veljajo pogodbe, vsled katerih se kdo zaveže, da ne bode prišel k dražbi, katero napravi kak javen urad, kot^ licitant, ali da bode delal ponudbe do določene cene ah po določenem merilu, in sklep, posebno kakor pripovedujejo o njem priče, se mora spoznati vsekako nedopuščenim tedaj tudi neveljavnim.
— 268 —
Dokazano je, da so prišli k dražbi tožitelj, toženec, potem L. T., G. To. iu Fr. P. s tem namenom, da licitira vsak za-se, in da se je bil storil sklep, o katerem pripovedujejo priče, kakor to potrjuje L. T., prav pred začetkom dražbe; ta dogovor pa je nedovoljeno početje, po katerem se je ovrgla svrha minuendne dražbe; kajti vsak pogodnikov bi si bil, kakor to toženec v dokaznem ugovoru po vsem prav razlaga, le sam sebi škodoval, ako bi bil še manj ponudil.
§. 9 dražbinih pogojev obsega določbe za slučaj, da dve ali več oseb kako delo skupno kupijo; bila je tedaj dolžnost tožiteljeva in njegovih tovarišev, da bi bili skleneno pogodbo družbini komisiji naznanili, in §. 17 dražbinih pogojev prepoveduje kupcu, da bi po kontraktu kupljena dela sploh ali tudi deloma podkontralientom prepuščal, vsled česar se ne more več dvomiti, da se je nameravalo zapeljanje dražbine komisije, da bi se vstvarila navidezna konkurenca, in da bi se dražbina komisija po tem potu privela do ratifikacije K. T—^jeve ponudbe.
V ta nameu ponudili so v resnici tudi samo po jedenkrat L. T., M. St., Fr. P. in K. T., mej tem, ko je G. To. po prvi ponudbi M. St—ta od dražbe odstopil, in še celo red, v katerem so se varščine polagale in v katerem so se ponudbe delale, kaže menda na to, da se je že kar za naprej K. T—ju nalog odmeril, da on kupec ostane.
In ako priče tudi pravijo, da je bilo vsakemu izmed njih in tudi vsakej stranki na prosto voljo dano, tolikokrat in tako malo ponuditi, kolikor je hotela, izključena je vsaka manjša ponudba že zaradi lastnega interesa vsakega izmed njih, ne glede tudi na to, da se mora o izpovedbah prič jako previdno soditi, ker imajo priče isti interes kakor tožitelj sam na tem, da sklep glede izpla-čanja 1800 gld. veljaven ostane, in ker se zgorajšnja izpovedba prič nikakor ne da spojiti z lastno navedbo v repliki, da je toženi proti dogovoru tako malo ponudil, da so tedaj drugi nehali dalje ponujati. Iz te navedbe tožiteljeve pa sledi, da se je svota kar naprej določila, do katere se smejo ponudbe delati.
Ker je \)ila po tem takem pogodba neveljavna, ne morejo se tedaj tudi pravice do terjatve sklepati in obljubljena plača 1800 gld. za odpovedbo tudi neobstoječih pogodbinih pravic more k večjem
— 269 —
utemeljevati darilo, kateremu pa po §. 943. drž. zak. knj. manjka pravice do tožbe.
Dalje ponujani dokaz o tem, da je toženec večkrat tožitelju predlagal pobotanje, nima posebnega pomena, kakor se je to že v podrazsodbi od 5. februvarja 1881, št. 216 opomnilo, ker ti predlogi o pobotanji, kateri do sedaj tudi še veljave nimajo, nikakor ne obsegajo priznanja tožbine pravice, in katerim uzrok je morda to, da bi se tako neopravičeno dejanje pred javnostjo skrilo. Pri takih razmerah je odveč, da bi se v daljnem ugovoru razpravljalo, da se družbinska pogodba sama ni sklenila v smislu §. 1175. drž. zak. knj., in da bi se tukaj moglo govoriti le o sami obljubi po §. 936 drž. zak. knj., na katere izpolnitev se v zakonitem obroku ni sililo.
V povrnitev stroškov moral se je propali tožitelj po §. 24. zakona od 16. maja 1864, št. 69 drž. zakonika obsoditi.
(Dalje prihodnjiž.)