SVOBODNA SLOVENIJA ASO XXXVII (31) Štev. (No.) 25 ESLOVENIA LIBRE BUBNOS AIRES 22. junija 1978 KARDELJ SE POPRAVLJA V LABIRINTU NJEGOVEGA “SAMOUPRAVLJANJA” Promesa de fidel iti ttd El pasado martes 20 de junio todos los argentinos celebramos el Dìa de la Bandera. En todas las ciudades y pueblos, en cuarteles y escuelas de los rin-cones mas alejados de la patria, corazones argentinos entonaron un canto de esperanza y gratitud a Dios, el habernos dado, por las manos del generai Manuel Bel grano, ese simbolo celeste y bianco que veneramos. En los dlas mas diflciles, cuando la patria luchaba por su independencia, en las aciagas épocas de las luchas intemas, la bandera fue fuente de valor y cor a je, gula hacia la paz y la concordia. Toda nuestra historia està entranable-mente unida a ese pedazo de genero, que presidiò el nacimiento de la nacio-nalidad. Y en anos recientes, cuando el marxismo internacional pretendió adue-narse del pais, sus colores puros fueron la luz y la guia, junto a la cual se agru-< pó lo mejor de nuestra sociedad, para defender la patria e impedir que nuestra bandera fuera mancillada. Hoy, cuando la paz vuelve a remar en estas tierras, elevamos los ojos y, viéndola flamear libre y soberana, prometemos serie fieles. Ser fieles a todo lo mas profundo que este simbolo encierra entre sus pliegues, y defender ese tesoro de fe y nacionalidad que, legado por nuestros mayores, es semilla y basamento de un futuro de grandeza que todos anhelamos. Nazaj v kulturno ždanovščino „Ždanovščina“ pomeni diktaturo partije na področju kulturnega ustvarjanja. Obsodba in zator vsake drugačne ustvarjalnosti. Angažiranost za partijsko dnevno politiko. Šele zdaj sem dobil v roke potek sestanka slovenskih kulturnikov ob Prešernovem dnevu v Ljubljani (Delo, 11. feb. 1978), kjer se je zbralo nad 300 kulturnih delavcev in so sklepali o tem, kako bi spet vse kulturno delovanje v Sloveniji povrnilo nazaj — na „revolucionarno navdušenje“. To je namreč moralo strašno upasti v teh tridesetih letih, kajti Franc šali, član Izvršnega odbora zveze komunistov Slovenije, se pritožuje, da se „na partizansko kulturo še vedno gleda kot na neke vrste drugorazredno kulturo.. . “ in da se zavrača misel, da „bi kultura ne smela biti povezana s politiko,“ pudarja pa se, da je „šele takrat umetnost prava, kadar „je v nasprotju z družbo“. Zato sklepamo iz tega, da je zelo živa smer v Ljubljani tista, ki zahteva za pravo umetniško stremljenje: ločiti se od komunizma in njegovih predpisov v lastno individualnost in v lasten osebnostni izraz. Se pravi: umetnost uhaja partijskim vajetim. Ivan Jan se pritožuje, da so nekateri emigrantski pisatelji še vedno omenjeni v Enciklopedijah... dočim so jjmnogi zasluženi partizanski borci in kulturni ustvarjalci leksikografsko nasprotno predstavljeni v dokaj okleščeni podobi... Treba je to popraviti novi generaciji, da bo „vedela, zakaj je v NOB šlo... “. Videti je, da mladina pozablja na to veličastno narodno osvobodilno borbo in ji ne verjame več. — Morda je bil prav zategadel sklican ta „kulturni kongres“, da se zavre to omalovaževanje „osvobodilne“ borbe, kajti isti Franc šali pravi zelo jasno in obtožujoče: „Bilo je obdobje v našem družbenem razvoju, ko za dediščino narodnoosvobodilnega boja ni bilo dovolj u-godne družbene klime. Takrat so bili tudi v kulturi oz. v umetnosti, v raziskovalni dejavnosti pa tudi v vzgoji in izobraženju prisotni poskusi zakrivanja, minimiziranja, omalovaževanja in razvrednotenja — tega kulturnega, to je osvobodilnega dejanja, ki mu nj bilo primere med drugo svetovno vojno, še posebej v literaturi, publicistiki, gledališki in filmski deajvnosti ter v raznih malomeščanskih intelektualističnih razpravah se je močno čutilo asocialistično razpoloženje posameznih skupin in klik, ki so hotele narasle liberalistične tokove izrabiti za kritiko socialistične družbe in njenega revolucionarnega izročila.“ Tu je jasno priznanje, da je na vseh poljih odpovedoval sloves NOB. šali priznava nato, da so taki „morda celo idejni nasprotniki bili potisnjeni na obrobje družbenega dogajanja“ — se pravi: nasilno so bili vrženi s položajev, če so jih imeli, in jih nasilno ne puste delati v javnem življenju, napredovati v službah itd. Zdaj da se skrivajo za gesla „svobode umetniškega ustvarjanja, kvalitete in za mnenje, da je celo prava ustvarjalnost tista, ki nastopa proti vladajoči zavesti.“ Iz tega sklepamo mi: pojavljati se torej mora močna težnja po svobodi mišljenja in ustvarjanja in po uporu proti režimu. Zato je izzvenel kongres: „Nazaj k revoluciji osvobodilne borbe... Revolucija še traja... in pluralizem in demokracija sta ji škodljiva... Zanemarjali smo angažiranost kulturnega dela... “ — Ždanovščina. Zadnja leta opažamo nasilno dušenje slednje omembe drugačnih kulturnih vrednot. Predvsem emigracijskih. Tako vemo, da so v Mariboru odstavili z repertoarja gledališča Majcnovo ze naštudirano igro in odstopili od vzidave spominske plošče v rojstno hišo, ko so zvedeli, da je v inozemstvu pri emigrantski založbi izdal svoje pesmi pod psevdonimom. In mariborska pisateljska družina je določila, da se pri kulturnem delu mora gledati predvsem na razmerje umetnika do — narodnoosvobodilne borbe, ždanovščina. Kako dela- Lanskega septembra je jugoslovanski partijski teoretik Edvard Kardelj izdal svoj nov „umotvor“ o socialističnem samoupravljanju, knjigo ■— v srbščini — z naslovom: „Pravci razvoja političkog sistema socijalističkog samoupravljanja“, v založbi Komunista, Beograd, 1977. Kljub značilnim kardeljev-skim dolgoveznim stavčnim periodam, da je vsebino, ki je že sama po sebi puhla, še težje razbijati, je knjiga povzročila med opazovalci jugoslovanskega partijskega razvoja senzacijo ter so jo takoj označili za teoretični temelj razprav na 11. partijskem kongresu, ki se je po predvidenih načrtih začel v torek, 2'0. t. m. ter se bo končal v petek, 23. t. m. v Beogradu. Knjiga je bila prevedena v dvanajst jezikov, vštevši tri jugoslovanske (slovenski, hrvaški in makedonski) ter so nanjo reagirali tudi razni tuji partijski teoretiki tako na svobodnem Zahodu kakor na komunističnem Vzhodu. Kardelj je v knjigi zapisal kot svojo iznajdbo že stoletja staro dejstvo: „Niti država, niti sistem, niti posamezna politična stranka ne morejo dati člaveku sreče; samo človek sam si lahko ustvari svojo srečo“ (str. 10). Zatem pa se Kardelj spusti v obsodbo sploh vseh političnih sistemov na svetu, tako na Zahodu kakor na Vzhodu in zapiše tole svjo „znanstveno“ ugotovitev: „E-nostrankarski sistem, kakor ga prakticirajo v socialističnih (beri: komunističnih — op. ur.) državah, je enostrankarska diktatura. Toda večstrankarski sistem, kakor ga prakticirajo v nesocialističnih (beri: nekomunističnih — op. ur.) državah pa ni demokracija, temveč večstrankarska diktatura.“ Kardelj sploh nobenemu političnemu sistemu ne pripisuje demokratičnosti, ker je pač vsa njegova mentaliteta do dna prežeta diktatorskega marksizma. Toda kot marksistični prvak, ki mu v marksističnem dialektičnem teoretiziranju nekateri opazovalci pripisujejo celo višjo avtoriteto kakor marksističnim teoretikom, kar sta jih vzgojila sovjetski Kremelj in maoističnih Peking (tudi naše uredništvo se pridružuje mnenju teh opazovalcev), Kardelj jugoslovanski enostrankarski sistem oz. dikta- jo z Balantičem, vemo; ne samo da jim je belogardist in izdajalec, ampak tudi „spominjanja nevreden“, kakor je pisalo Delo 26. XI. 1977: „Balantič, Javornik in podobni — še enega smo našli... tri imena — ki so vse kaj dnt gega prej vredni kot javnega spominjanja.“ — Zato jih je treba vreči iz literarnih zgodovin, če so tam, kakor se je na pr. zgodilo že prej 1. 1971 v 4. izdaji „dopolnjene“ Janez-Ravbarje-ve Zgodovine slovenske književnosti. Še v drugi izdaji so imeli po pol strani Balantič, Javornik in Debeljak, v tej mariborski „dopolnjeni“ izdaji je Balantič reduciran na 4 vrstice, katerih zadnje se glase, da je bil „nadarjen pesnik, ki je zašel pod vplive skrajnih reakcionarjev in z njimi žalostno končal.“ Debeljaku je omenjeno samo ime, dočim je v kazalu v oklepaju še dodano („Jeremija Kalin“). Javornik je popolnoma črtan. Zanimivo pa je to: po straneh v kazalu je videti, da jim je bilo spočetka določeno več besed, in sicer na str. 329, 340 in 358. Toda na teh straneh — jih ni! Zgoraj omenjena oznaka in ime sta vzeta iz drugega teksta na drugih straneh (343, 365). Ne pomeni to opravičen sum, da je zadnji hip prišla ukazana sprememba; že zlomljeni tekst je bil nanovo prelomljen, v kazalu pa je ostal? Ali niso včasih trgali tudi Cankarja iz učbenikov? Ždanovščina. Pa ne gre za ta primer, ki je malenkosten, pa otipljiv za dirigiranje od zgoraj in vklonitev od spodaj. Gre za velike osebnosti, ki naj jih zakrije pred ljudstvom — zapovedani molk. Najvidnejši je prav iz najnovejšega časa in je tudi najdrastičnejši. V letošnjem koledarju Mohorjeve družbe v Celju (včasih cerkvene bratovščine) je sestavek o 750 letnici lavantinske škofije. In tam turo takole zavija v plašč socialističnega samoupravljanja: „Nismo opustili enostrankarskega sistema zato, ker da bi hoteli zanikati njegovo zgodovinsko, pozitivno vlogo, temveč bolj zaradi tega, ker nasprotuje družbeno-gospodar-skim in demokratičnim odnosom, ki prevladujejo v sistemu socialističnega samoupravljanja in demokratičnemu pluralizmu samoupravljalskih interesov. Razen tega: čim bolj se enostrankarski sistem oddaljuje od začetne faze revolucije, tem bolj je podvržen različnim deformacijam. Nekateri tuji in celo naši lastni opazovalci političnega razvoja v Jugoslaviji razlagajo •— zaradi posebne vloge komunistične partije — naš samoupravljalski sistem kot enostrankarski sistem. Ti ljudje ne vidijo globokih razlik med našim političnim sistemom in enostrankarskimi sistemi“ (str. 47 — ker jih pač ni, česar pa Kardelj noče priznati). Kljub temu, da Kardelj obsoja tako zahodne večstrankarske kakor vzhodne enostrankarske sisteme, pa se v svoji knjigi ne more izogniti priznanju, da „mora enostrankarski sistem nujno, in celo v večji meri kakor večstrankarski sistem, biti podvržen različnim deformacijam,“ ker „se njegovo partijsko vodstvo običajno istoveti z državnim a-paratom ter ga tako spremeni v sredstvo svoje tehnokratske in birokratske skupine.“ Ta resnica (ena redkih, ki je Kardelju v knjigi „ušla“) je povzročila med jugoslovanskimi partijci in med partijci v komunističnih in svobodnih državah hude polemike. Tudi poteku 11. partijskega kongresa v Beogradu, kakor si ga je zamislil Kardelj z ostalim jugoslovanskim partijskim vodstvom, bi zadeva lahko škodovala. Zato se je Kardelj odločil in izdal prve dni letošnjega maja k svoji knjigi 24 strani dolgo „revizijo“ (po naše: popravek; Kardelju je težko priznati, da bi se kdaj motil), z namenom, da „pojasni svoje ideje o pluralizmu samoupravljalskih interesov, ki je nekaj drugega, kakor zahodni politični pluralizem.“ Kardelj ta „samoupravljalski pluralizem“ takole „pojasnjuje“ (kdor more, naj ga razume) : stoji, da so bili tudi duhovniki te škofije udeleženi pri majniški deklaraciji in da so potem neki bili voljeni za poslance v parlamentu...“ in eden izmed njih je dosegel celo naj višji položaj v administraciji države.“ Kdo je bil ta — ljudstvo ne sme vedeti. Za dejanje 1. 1918, ki je po Milku Kosu bilo „največje po sprejetju krščanstva,“ namreč osvoboditev slovenskega naroda iz tisočletne germanske nadvlade, danes ne smejo vedeti, da ga je storil dr. Anton Korošec! Njegovo ime je treba pozabiti Tako naj piše zgodovina v tem letu 1978 v Sloveniji, celo ob jubileju — 60 letnice ! In takih zgledov bi lahko navedli še več; na vsakem koraku se nam pojavi —predpisano pisana kulturna delavnost. Partijska angažiranost. Le eno je potrebno — ne se upirati Partiji, vrniti se nazaj v revloucijsko netoleranco, v „parolsko pojmovanje“ umetnosti, znanosti, kulture sploh. To kaže dovolj jasno, da je beseda „pluralizem“, aji celo „demokratični pluralizem“ v Sloveniji samo puhla fraza, in je celo poudarjeno, da bi bila „škodljiva“. Postavlja se načelo, da je še tisto malo ustvarjalne svobode, ki so jo pokazala leta pred 1971, treba zatreti, in mladino — in predvsem za njo gre — usmeriti v umetniško predpisan okus, angažirati jo v dnevno politiko in partijsko uniformiranost. U-darnost. To pa je diktatura v umetnostni politiki, zator svobode in kvalitete, je obubožan j e naprednih teženj in padec za desetletja nazaj v čas partijske netolerance, nazaj v čas nečlovečanskih metod „revolucije, ki še vedno traja“. V čas „ždanovščine“, ki pa nosi tudi za mnoge bolj razumljivo ime — stalinizem. td „Samoupravljanje ni niti oblika gospodarskega neoliberalizma niti neomejen, nekontroliran sistem, tekmujoč z interesi različnih sosesk; samoupravljanje je gospodarski, politični in demokratski sistem, ki omogoča delavcu, da svobodno izraža svoje resnične interese z demokratičnim organiziranjem harmonizacije interesov in je izpeljan tako, da rešuje vse konflikte in da vodi družbeno usmerjanje.“ Kardelj v svojih „popravkih“ sprevrača marksistični pojem „delavca“ in piše: „Delavci so vsi tisti ljudje — bodisi na fizični ali na razumski ravni •—, ki so zaposleni tako na področju materialne proizvodnje kakor v drugih družbenih aktivnostih, na najbolj preprostih in na najbolj odgovornih položajih, vsi, ki delajo s sredstvi proizvodnje v družbeni lasti.“ Kardelj se v svojih „popravkih“ bavi tudi z „viri radikalnega levičarstva“, kakor on označuje marksistične teroriste. V originalni verziji svoje knjige zvrača krivdo za „ultralevičarske aktiviste“ v glavnem na „intelektualce, ki živijo predvsem v nezadostno gospodarsko razvitih deželah.“ Piše tudi, da se je „delavski razred na splošno ozdravil te bolezni“. Kardelj v svoji originalni verziji trdi, da so „viri radikalnega levičarstva poseben upor moderne inteligence, t. j. razreda izobražencev, proti zgodovinskim spremembam, ki se dogajajo v njihovih vrstah in ki jih povzroča monopolistični kapitalizem, ter proti tehnokratskemu - monopolističnemu vodenju gospodarstva in družbe kot celote“ (str. 62-63). V novi „popravljeni“ izdaji pa daje Kardelj drugačno verzijo: „Eden od odločilnih vzrokov in virov sedanjega levičarskega radikalizma je tudi dejstvo, da niso bili niti delavsko gibanje niti demokratični sistemi v mnogih deželah, vključno v socialističnih — tako iz subjektivnih kakor iz objektivnih razlogov — sposobni dati odgovore na mnoge žgoče probleme modernega sveta, niti niso mogli spremeniti obstoječega stanja s hitro nadomestitvijo progresističnega.“ Kakor je iz zgornjega razvidno, je Kardelj v svojem originalnem tekstu poskušal razložiti radikalizem v levičarskih gibanjih z metanjem krivde predvsem na „monopolistični kapitalizem“, dasi priznavajoč, da „ultralevičarska ideologija na dolgo roko ne more drugače, kakor znajti se v različnih oblikah stalinističnega dogmatizma, se pravi v sistemu, proti kateremu se je baje borila“ (str. 66). V novi verziji pa tudi „delavska gibanja“ in „socialistična praksa“ v komunističnih državah proizvajajo „levičarski radikalizem“, ker niso „ne demokratske sile ne delavsko gibanje pokazale dovolj razumevanja za probleme, ki so jih nakazali revolucionarna inteligenca, najrevnejši kmečki sloji in nerazviti deli sveta.“ Glede „ultralevičarskih -aktivnosti“ v Jugoslaviji Kardelj spreminja svojo originalno verzijo z napadom na „teorijo tkim. družbene stratifikacije“, ki da je hotela dokazati, da je „naš sistem ustvaril neki novi razred.“ To idejo so zlasti gojili sodelavci zagrebške revije Praksis ter nima po Kardeljevo „nobene znanstvene vrednosti“, Kardelj trdi, da na dolgo roko lahko vodi samo do uravnilovke (izenačenja delavskih in uradniških plač), do sistema, ki je prevladal v glavnem v ZSSR. Namesto uravnilovke Kradelj zagovarja v svojih „popravkih“ plačevanje „po storitvah“ (kapitalizem iz 19. stol.!) in trdi, da bi izenačenje delavskih in u-radniških plač „neizbežno vodilo v striktno centralizirano administracijo“ in „v hud policijski pritisk“ (kakor, da ne enega ne drugega v Kardeljevi Jugoslaviji ni). To bi, se boji Kardelj, „ne povzročilo razne notranje konflikte, temveč bi tudi pomenilo konec samoupravljanja“ (se pravi, kontrole KP nad jugoslovanskim gospodarstvom). V originalni verziji svoje knjige Kardelj hvali evrokomunizem, dasi trdi, da „ni pravilno poimenovan“ (str. 32). Moral bi se imenovati „neuvrščeni komunizem“, da bi se ga lahko oklenile „vse progresistične sile v nesocialističnem svetu“. V svoji novi verziji posveča Kardelj celo poglavje evroko-munizmu pod naslovom „Evrokomunizem in jugoslovanska samoupravljalska demokracija“. Ko ponavlja svojo originalno idejo, da „evrokomunizem ne sme biti podvržen nobenemu dogmatičnemu ‘anathema’“ (str. 35), Kardelj dodaja naslednji odstavek: „Nasprotno, v Zahodni Evropi in v deželah s sličnimi družbenimi strukturami in sličnimi mednarodnimi pozicijami, ni politika evrokomunizma samo povsem upravičena, temveč je tudi odločilnega pomena za krepitev družbenega položaja delavskega razreda pod posebnimi pogoji v tistem delu evropske celine.“ Kardelj zatem odločno zagovarja „povezavo delavskih strank z drugimi demokratičnimi silami v okviru parlamentarnega sistema.“ Priznava sicer, da ta parlamentarni sistem „o-staja močan steber za vladanje kapitalizma nad delavskim razredom,“ toda trdi, da se bo delavski razred izoliral, „če bo opustil mirno pot zgodovinskega razvoja v socializem“. Kardelju ne gre za to, „kaj se bo zgodilo jutri, temveč kaj se dogaja danes.“ Tik pred začetkom 11. partijskega kongresa v Jugoslaviji se je moral marksistični teoretik in partijec št. 2 v državi popravljati v svojih „znanstvenih“ trditvah. Ker je neznanstve-nost „znanstvenosti“ marksizma dokazana, česar pa Kardelj zaradi svoje „znanstvenosti“ ne dojame, ti njegovi popravki vsekakor niso zadnji. Popravki popravkov pomenijo nove knjižne izdaje, ki so obvezen nakup za jugoslovanske partijce, Kardelju pa prinašajo nove dohodke za njegove utopistične „storitve“. Pripisovati motive dejanjem drugih, se pravi odkrivati samega sebe; to se pravi, v enakih okoliščinah bi se ljudje podredili motivom, ki jih drugim pripisujejo. Nicholas Murray Butler CASTRÒ IVA AMERIŠKI TELEVIZIJI “CARTER LAŽE” Težko je bilo verjeti marsikateremu Amerikancu, da je resnica, kar vidi in sliši, ko je minulo soboto na vseh ameriških televizijskih kanalih nastopil kubanski komunistični diktator Castro in ameriškem gledalcem in poslušalcem mirno zabrusil v obraz, da njihov predsednik Carter enostavno laže, ko trdi, da je bila Kuba vpletena v nedavni komunistični partizanski vpad in pokol belega in črnega prebivalstva v zaireški provinci Sabi. Amerikanci, odn. ameriška televizija, ki brezobzirno hlasta za novicami, pa naj bodo še tako absurdne ali naj smešijo njihove lastne ustanove, je na vrat in na nos pohitela na Castrovo vabilo v Havano, da je tam „intervjuvala“ kubanskega diktatorja za predvajanje na svojem programu v ZDA. Castro je dobil zastonj, ne da bi plačal en sam cent, prostor na ameriški televiziji za svoje izpade na Amerikance in na njihovega predsednika. V intervjuju je Castro trdil, da „Kuba od leta 1975, se pravi od državljanske vojne v Angoli, ni bila več vmešana na tistem področju, najmanj v vpad komunističnih gverilcev iz Angole v Sabo.‘‘ Dalje je Castro trdil, da Kuba gverilcem ni dala nobenega orožja ter izjavil: „Obtožba predsednika Carterja o kubanski vpletenosti v izpad v Sabo je absolutna laž.“ Amerikanci so gledali na svojih TV sprejemnikih Castra, ko je nadaljeval: „Vemo, da je nasprotno res: Amerikanci se vmešavajo v Angolo. Tam je CIA vzpostavila zveze z UNITA in obljubila tej gverili (protikomunistični — op. ur.) podporo ameriške vlade.“ Glede Carterjeve izjave, da bi Kuba lahko preprečila gverilski vpad v Sabo, je Castro dejal: „Mi ne vladamo v Angoli. Mi nismo žandarji sveta. Angola je povsem neodvisna država.“ Castro je nadalje izjavil: „Predsednik Carter ni kriv za laži ameriške vlade o Kubi. Njega zavaja njegov svetovalec Zbigniew Brzezinski. Mislim, da ima Brzezinski pustolovsko, neodgovorno in tudi nevarno stališče do miru.“ Na vprašanje, če Kuba ne vidi nevarnosti zase glede podobnih zapletlja-jev, v kakršne so se zapletle ZDA v Vietnamu, je Castro odgovoril: „To se ne bo zgodilo. ZDA so podpirale korumpirano vlado. Mi sodelujemo s progre-sističnimi vladami.“ Opazovalci se sprašujejo, koliko časa bo svobodni Zahod še mirno čakal in gledal, kako se komunistični Vzhod norčuje iz njega in kako mu zavzema postojanko za postojanko. Afrika se bliza odločitvi KUBANCI, TOPOVSKA HRANA Vsa obrambna ministrtstva svobodnega sveta, med njimi Pentagon, dobro vedo, da Moskva uporablja Kubo za iz-vrševalni organ svojega ekspanzioni-stičnega načrta v Afriki, pa sta morali biti Francija in Belgija tisti državi, ki sta doslej edini neposredno posegli v zajezitev sovjetskokubanskega vala v Afriki. Francija je tudi doslej edina zahodna sila, ki se je, ne glede na sovjetske grožnje, odločila za obrambo svojih bivših afriških kolonij pred sovjetskim prodiranjem. Tako imata v Afriki Kuba nad 34.000 svojih vojakov, Francija nad 13.500, sovjeti pa nekaj tisoč vojnih svetovalcev. Daši med Kubanci in Fracozi še ni prišlo do spopadov, pa so tako eni kakor drugi zapleteni v vojne spopade na najmanj petih področjih v Afriki. V Angoli je 21.000 kubanskih vojakov ter nad 2.000 vzhodnonemških vojakov, v Sosednjem Zaire pa trenutno 650 vojakov Francoske legije. V republiki Kongo je S00 kubanskih čet, v na petroleju bogati sosednji državi Gabon pa 500 francoskih čet. V obalnih Gvine-ja-Bissau, Gvineji in Sierra Leone je 400 do 550 kubanskih vojakov, v Slonovi obali in Senegalu, ki ležita ob prej omenjeni republiki pa je 1500 francoskih vojakov. V Mavretaniji in Maroku, ki se bo- rita proti zahodnosaharski marksistični gverili, katero podpira Alžirija, je 350 francoskih vojakov, v sosednjem čadu, kjer gverilo podpira Libija, pa 1800 francoskih čet. V Mozambiku, ki meji na Rodezijo in Južno Afriko, je 300 Kubancev, na otoku Mayotte, nasproti mozambiški o-bali, pa je 2000 francoskih vojakov. V Abesiniji, na afriškem Rogu, je 12. Kubancev in 1.000 sovjetskih inštruktorjev, ki so Addis Abebi pomagali potolči sosednjo Somalijo, katera se je hotela otresti abesinskega gospodstva. V sosednji Djibouti, ki kontrolira vhod v Rdeče morje in proti sueškemu prekopu, pa je 5000 francoskih vojakov, več letalskih edinic in skupin vojnih ladij. Ves komunistični blok kriči, da pomeni francoska prisotnost v Afriki podaljšanje NATO na črni kontinent. Molči pa, da je Varšavski pakt s Kubanci, sovjeti in vzhodnimi Nemci že v Afriki. Samo za ohranjevanje Netove-ga marksističnega režima v Angoli, proti kateremu se še vedno bori protikomunistična UNITA, troši Moskva dnevno nad 2 milijona dolarjev. Stroške plačuje Moskva, Castro pošilja v Afriko kubanske mladeniče za topovsko hrano. Do končnega spopada v Afriki med svobodnim svetom in komunističnim blokom verjetno ni več daleč. E ŽIVLJENJA IN DOGAJANJA V ARGENTINI MEDNARODNI TEDEN ITALIJA se nahaja v novi politični krizi, ko je moral zaradi finančnih poneverb odstopiti dosedanji državni predsednik Giovanni Leone. Odstop je zahtevala italijanska KP ter se Leone zahtevi ni mogel izogniti, ker so oblasti nedvomno ugotovile, da je kriv finančnih poneverb. Začasno predsedstvo je prevzel senatni predsednik demokristjan Amintore Fanfani. Najmočnejši predsedniški kandidat je tajnik italijanske krščanske demokracije Benigno Zaccagnini. Pred njim je bil Leonejev naslednik Aldo Moro, ki bi nastopil 1. januarja 1979. Zaccagnini je kandidiral že leta 1971, ko je Fanfanija blokirala združena opozicija, toda Zaccagnini takrat ni hotel sprejeti mandata ter je zato izbira padla na Leoneja. AMERIŠKI PREDSEDNIK CARTER in panamski diktator Torrijos sta prejšnji petek formalno podpisala pogodbo o panamskem prevzemu oblasti nad panamskim prekopom 1. januarja 2000. Ceremoniji so prisostvovali tudi predsedniki Mehike, Venezuele, Kolumbije in Jamaike. ZDA bodo od leta 2000 naprej smele samo vojaško ščititi prekop. V SAUDIJEVI ARABIJI se še vedno strogo držijo prepovedi izdelovanja in prodajanja alkoholnih pijač. Dva Angleža, 27-letni Maidment in 35-letni Cooper, ki sta bila v Saudijevi Arabiji zaposlena pri graditvi letališča pri mestu Ha’il, sta zakon prekršila ter sta na policiji za kazen dobila 70 udarcev z bičem in šest mesecev zapora. Pred kratkim so v Saudijevi Arabiji zaprli še dva druga Angleža zaradi istega prekrška, ki pa sta dobila po 200 in 150 udarcev z bičem in 2 leti ter poldrugo leto zaporne kazni. V Angliji je časopisje protestiralo proti bičanju. ROMUNSKI KOMUNISTIČNI DIKTATOR Ceaucescu je bil na štiridnevnem uradnem obisku v Londonu. S postaje Victoria do Buckinghamske palače se je s kraljico peljal v odprti konjski pripregi skozi mesto. Romunija je kupila od Anglije 82 potniških letal BAC-lll za 200 milijonov šterlingov (360 milijonov dolarjev). GUTENBERGOVO BIBLIJO, natiskano leta 1450, je teksaška univerza kupila od londonskega podjetja Qua-ritch Ltd. za 2,4 milijona dolarjev. Podjetje je to biblijo kupilo leta 1658 od nekega irskega škofa za 596 šterlingov, nato znova od nekega drugega posestnika leta 1837 za 2650 funtov ter nazadnje leta 1923 za 8.500 funtov. 8. ZASEDANJE GLAVNE SKUP-ŠINE OEA je bilo otvorjeno v sredo v Washingtons Na približno desetdnevnem zasedanju bo prevladovalo razpravljanje o človekovih pravicah. Kot govornik bo nastopil tudi ameriški predsednik James Carter, ki bo govoril o ameriški politiki do držav OEA in o človekovih pravicah. Svetovno prvénstvo se bliža koncu. To nedeljo igrata finalno tekmo ekipi, ki sta dosegli prvo mesto v tekmah zadnjo sredo, ko je bila ta številka v tisku. Finali — kakor tudi številnim igram 'tekom meseca — so prisostvovali tudi vsi trije člani vladajoče vojaške junte. Vendar to vladno zanimanje za šport ni motilo raznih razprav na najvišjih vrhovih. Ta teden naj bi se namreč odločilo — končno — vprašanje „ogrodja oblasti“. Kot znano, je bilo prvotno to vprašanje te dni povezano z neznanko „četrtega moža“. Ko so potem uradno objavili poimenovanje generala Videle na predsedniško mesto za nadaljnja tri leta, je ostalo odprto vprašanje, kako se bo odločalo argentinsko politično življenje v tej novi dobi. Po domače povedano, kdo bo imel resnično oblast in v kakšnih okvirih jo bo izvajal. Precej jsymo je, da bo glavno težo oblasti nosila nova vojaška junta, katere zamenjava se mora izvesti najkasneje do 23. marca prihodnjega leta. Vendar predsednik Videla, ki ne bo več vojaški poveljnik, bo tudi soodgovoren, čeprav delno odvisen od sklepov junte. Medsebojni odnosi med junto in predsednikom pa so bili snov dolgomesečnih razprav, in končni sklep naj bi najvišji vojaški krogi sprejeli prav te dni. Nekateri opazovalci napovedujejo delno spremembo vladne smeri ob nastopu nove junte. Zlasti naj bi se ta sprememba poznala na socialnem polju. Kot smo že večkrat omenili, je socialno stanje naroda zelo slabo, medtem ko si je gospodarsko in finančno država zelo opomogla. Da smo gospodarsko v dobrem sta- . nju, navedimo tri primere: 1) zunanjetr-govska bilanca v prvem trimestru je bila pozitivna za Argentino, katere presežek znaša 410 milijonov dolarjev; 2) medtem ko sta tako Avstralija kot ZDA v zadnjih treh letih le s težavo obdržale nivo svojih izovoz žit, jih je Argentina povečala za 22 odstotkov; 3) Izvršni odbor Slovenske demokratske stranke je v soglasju z določbami ustanovne listine NO z dne 29. oktobra 1944 dne i9. junija t. L imenoval svojega člana g. Ivana J. Drčarja za člana Narodnega odbora za Slovenijo na mesto, ki je bilo izpraznjeno s smrtjo dr. Valentina Benedika. Ivan J. Drčar je bil rojen 23. avgusta 1911 v Toplicah na Dolenjskem. Leta 1928 je vstopil v Nižjo šolo vojaške akademije v Beogradu in postal leta 1931 podporočnik. Ko je odpravil 7 let službe v pehotnem polku Kraljeve garde je bil sprejet za slušatelja na Višji oficirski šoli v Beogradu. Po nemški invaziji v Jugoslaviji je vstopil v skupino pok. Andreja Glušiča in je vzdrževal zvezo s Sokolsko in Slovensko argentinska mesna korporacija CAP je v prvih petih mesecih povečala izvoz mesa za 35 odstotkov in se sedaj pripravlja, da ustanovi štiri uvozna podjetja na afriškem kontinentu, kamor bo v bližnji bodočnosti usmerila nov velik del svoje trgovine. Medtem se problem s Čilom nadaljuje po mirnih poteh medsebojnih razgovorov. V Santiagu so že zaključili drugo rundo zasedanj komisije št. 2. A istočasno je čilska vlada poslala argentinski posebno noto, v kateri zahteva upoštevanje čilske suverenosti nad Ma-gallanezovo ožino ob iztoku v Atlantik. Argentina je čilsko zahtevo zavrnila, a ni hotela stvari še bolj zaostriti, da ne bi motila nadaljnjih razgoro-rov. Iz Ženeve pa se je vrnil minister za delo, ki je tam prisostvoval zasedanju mednarodne organizacije za delo. V tem svetovnem forumu je Argentina obdržala mesto v glavnem vodstvu. Sedež je dosedaj pripadal pobeglemu pe-ronističnemu vodji Casildu Herreras, ki trenutno lepo živi v Evropi na račun pokradenega denarja. Letos so se argentinski sindikalisti ponovno udeležili zasedanja, in uspeli obdržati mesto, ki ga bo za nadaljnjo dobo gremialist Ramón Antonio Baldassini. Na tem zasedanju je minister general Liendo izjavil, da omejitve, ki jih trenutno ima za svoje delo argentinski sindikalizem, nikakor ne predstavljajo dela vladne filozofije, pač pa je to izraz trenutne potrebe za normalizacijo celotnega državnega življenja. Ob tem so znova nastale govorice o morebitni skorajšnji normalizaciji gremialnega življenja, prav kakor o objavi novega zakona sindikalnih organizacij. Vendar opazovalci menijo, da se bo ta stvar še nekoliko zavlekla. Skoraj istočasno pa je bila objavljena razsodba vrhovnega sodišča, ki je proglasilo kot neustaven 57. člen dosedanjega zakona sindikalnih organizacij, ki je sindikaliste varoval pred odpustom iz služb. Fantje, v bodoče bo treba delati! legijo ter je bil udeležen pri podvigih za odpor proti okupatorju po smernicah narodnega odpora pod vodstvom generala Draže Mihajlovičč. V začetku 1944 je vstopil v Slovensko domobranstvo, kjer je organiziral podoficirsko šolo in prirejal tečaje strok, vojaškega značaja. Leta 1950 je emigriral v Združene države Severne Amerike, kjer je bil od leta 1955 do upokojitve zaposljen v inženirski stroki strojne industrije. Dne 21. junija 1974 je bil izvoljen za člana glavnega odbora in izvršnega odbora Slovenske demokratske stranke. Sedaj je tudi podstarosta jugoslovanskega Sokola v svobodnem svetu. Njegov naslov je: Ivan J. Drčar — 2429 South 56th Court — CICERO, Illinois 60650 — U. S. A. Ivan J. Drčar — novi član NO za Slovenijo Tine Debeljak ' (69) Med knjigami in revijami OB DESETLETNICI KOROTANA Visokošolski dom „Korotan“ na Dunaju, ki ga je zgradil s čudovito energijo g. Ivan Tomažič, praznuje letos svoj desetletni jubilej. Za to priložnost je izšel njega glasilo GLAS KOROTANA v posebni, da, razkošni obliki, ki jo je pripravila tiskarna sv. Mohorja v Celovcu. Na 62-tih straneh na gladkem papirju z mnogimi ilustracijami, med njimi s 5-timi v barvastem tisku! Toda v tej slavnostni obliki je tudi pomembna vsebina, ki je na prvih 50-tih straneh posvečena imenu „Korotan“ in sv. Modestu, v oltarju kapelice v domu, ki je prva dozdaj posvečena cerkvica sv. Modestu, pokristjanjevavcu prvih Slovencev in graditelju cerkve pri Gospej sveti. Ta ni bila samo prva cerkev na Slovenskem, temveč tudi prva škofovska katedrala in tudi prva prestolna cerkev ob slovenskem državnem središču na Krnskem ogradu, v kateri so se dopolnjevali ustoličevanjski obredi slovenskih knezov. Ta cerkev je tudi grob sv. Modesta, apostola Koroške, tako slovenske kakor nemške. — Temu poudarku služi tristranska „pripomba“* ljubljanskega univ. profesorja dr. Boga Grafenauerja k razlagi imena „Korotan“ oz. „Koroško“, ki obedve izvaja po prof. Ramovšu iz lat. besede Carantanum, kar je dalo Korotan, in Carantia, kar je dalo najprej ime Koront, oz. pridevnik korotesko, in pozneje Koroško. Iz bavarske oblike Carantana pa je dalo nemško ime Kärnten. Izhaja pa ime iz indoevropske dobe iz korena —Kar (skala). Toda prof. B. Grafenauer to ime razlaga zgodovinsko, od časa, ko se je prvikrat pojavila že 1. 700, povezano še s Samovim kraljestvom, ter je mnenja, da „Korotan“ pomeni živo ljudsko obliko še do XIX st. Zanimiva pa je Linhartova etimologija iz 1. 1791, ko pravi v svoji Zgodovini, da je beseda Korotan slovanska beseda in pomeni „Goratan“, gorata alpska pokrajina, kar so tudi nekateri dolgo časa verovali. — O tem govori uvoni članek prof. Grafenauerja, sina koroškega Slovenca. — Posebno vrednost pa daje jubilejni številki študija koroškega Nemca v nemščini o sv. Modestu (strani 45!). Erich Körner, pisec tega znanstvenega sestavka pravi, da je napisal razpravo kot katoličan, rojen na nekdanjem karantanskem misijonskem področju, p