Poštnina plačana v gotovini.
MARIJIN LIST
ŠTEV. 11.	NOVEMBRA 8. 1937.	33. LETNIK
MARIJIN LIST
Pobožen mesečni list. Izhaja vsaki mesec 8. na spominpetdesetletnice razglašenja verske istine od Marijinoga nevtepenoga poprijetja, ki se je obhaiala 1. 1904.7 dec. 8. Te den je Marijin list kak prvi pobožen slovenski list Slo-
vencom Slovenske Krajine do rok dani...............,. .	■
Namen Marijinoga Usta je širiti Marijino čast i s čistimi dohodki nodoirati Dom duhovnih vaj, posvečen sv.Driižini v Slovenskoj krajini, kak i
sirotišnico Deteta Marije v Turnišči na tolažbo razžaljenomi Src lezušovomi. sirot.šn^co ue eta ma i versko.vzgojna priloga Marijinoga Lista za mladino, naj se po njenih navukaj srca mladine napuni o z jakostmi Marijine
Cena: na skiipni naslov 16 Din., na posameznoga 20 Din., v možem stvo 40 Din. letno. V inozemstvo se pošila z Novinami za 100 Din letno.
Kalendar Srca Jezuiovoga brezplačno dobi vsaki naročnik, ki je plačao naročnino i bo l. 1938 tiidi naročnik. Naročnina se
do konca iuniia vsa mora plačati.
Dfihovne dobrote. Za naročnike Mar. Lista se sltižijo večne meše v Celii Grobljah i v Soboti, tjedensko edna v Crensovcih 1 dnevne v Linzii v .SerapSom dobrodelnem društvi«, štero da letno za svoje	več
jezer svetih meš služiti. Vsakoga naročnika potrebe se sklenejo v tjedensko sveto mešo, naj je samo naznani na vrednistvo,
Vrednik: KLEKL JOŽEF, vp. pleb., Črensovci, Slov.krajina. Tiskarna Balkžnyi Ernestav Lendavi.__________
D a r i.
Na dom sv. Frančifika v Črensovcth so dariivali v Din. sledeči: Lopert Marija, Tešanovci, iz Francije 3-75, Andrejč
iz Francije, 15, prosita zdravje i srečno povrnitev v domovino, Sukič Alojz, Martinje, 7 50, Zver Katarina iz Francije, 10, Sobočan Štefan iz Amerike: 40, Kozlar Matiaš Trnie, 2 50, Kreslin Aga, Gorn a Bistrica, 10. - OCa sirot povrni vsem obilno. - Izdali smo 50 Din. za foringo pohštva, k. smo je spravili v Črensovce iz Sobote, kde smo zayolo povodni začasno mogli hišo
ZaprdiWpodS°oro Marijinoga Lista sta daruvala Podlesek štefan i žena iz Francije 3-75 Din. Marija naj njima bode plačnica. - Vrednik.
CERKVENI GLASI.
Škofovska konferenca. Pušpecje Jugoslavije so se zbirali v Zagrebi na soravišče oktobra 22 i so eden tjeden bili zbrani na njem, na sterorn sS ?azprPavlaH od vseh perečih cerkvenih zadev, šterih je v denešnjem zburka-
nom časi iako dosta. Sklenilo se je na toj konferenci:
nom casuaKO a	Jugoslavije izjavla o, da n im ne dopiišča čast,
da bi odeovariali na grde napade proti končnomi sprejetji konkordata, ar do-So ^zna^™* etno^	kat. Cerkve v toj državi i so napravili
Srečne stopaje, da se kdvice, včinjene šest milijon katoličancom popravijo " 2. Katoličanski piišpecje Jugoslavije so vredili pitanje Kat. akcije za
Jug08l3VijKktoličanski piišpecje Jugoslavije želejo vsem katoličancom Nemčije, da W flS^	španjolskih piiš-
pekov ftHBifrSUS
dao sloboščinO.
MARIL
LETO 34.
8. NOVEMBRA 1937.	ŠTEV. 11.
Mamika, potolaži svojega Jezušeka.
Mesec november, mesec vernih diiš i njihove kralice. Mesec trplenja i mesec smilenja. Mesec same lubezni na drii-gom sveti, v štero naj bi se vkapčila lubezen toga sveta. To je moja prošnja, kralica očiščilišča. Mamika zlata, prosim te na tiste suze, štere si točila, gda si Jezuša v grob polagala, prosim te na tisto od vsega ognja bole žareče želenje, z šterim si ga z groba nazaj čakala, prinesi nam te mesec liibezen do trpečih bratov i sester v očiščilišči. Nje tam muči ogenj. Daj nam ogenj strasti z liibezni do njih premagati. Ta zmaga pogasi njihov ogenj. Oni so lačni i žedni tam. Daj nam z liibezni do njih popolno zmernost v jeli i pili. Ta je bo nasitila i njim žejo pogasila. Oni so tam ponižani do peklenskih vrat i skoz njih se ž njih norčarijo hiidobci. Daj nam z lubezni do njih mirno, pa še veselo prenesti vsako ponižanje, žaono reč, vsaki porin sovražnoga jezika v naše poštenje. Ta ponižnost je bo pozdignola do nebeških vrat. Oni tam v temi ječijo i preželno po večnom posveti hrepenejo. Daj nam te mesec z lubezni do njih večkrat, ali bar ednok na den po-glednoti v njega pred svetim tabernaklom. Te eden obisk vgasne njihovo tmico i njim vužge posvet viipanja, da se bliža večni, nebeški posvet. Mamika sladka, smllena kralica i mati vernih duš v očiščilišči, vužgi nam veliko lubezen te mesec
do trpečih bratov i sester v purgatoriumi. 7a liibezen bo i> punoj meri potolažila Jezušovo Srce, ki je odprto samo za to, da diiše pošilamo skoz nje v večno nebo.
„Ne prideš vo, dokeč ne plačaš zadnjega filera". (Mat. 18.)
Jezuš je priliko povedao. V toj priliki pokaže svoje smileno i tiidi pravično srce. Njegovo kralevsko srce milijone odpusti slugi, ki je poklekno pred njega i ga je proso samo na to, naj ga počaka za odplačilo duga. Pa včino je več Bog. „Ves dug njemi je engeduvao", ves dug, vnogo milijone z intereši vred njemi je odpiisto na ponižno prošnjo. Smilenost je boža lastiy-nost, ki nema meje, ne konca, ne kraja. I da je Bože Srce tak smileno, nam vsem zapovedava smilenost. »Bodite smileni, kak je vaš oča nekeski smileni", nam kriči v trdo srce. I naj te ešče bole gene, njemi obliibi neskončno plačilo smilenosti: »Blaženi so smileni, ar oni smilenje zadobijo". (Mat. 5.)
Sluga, ki je dobo od njega smilenje, komi je milijonske duge grehov odpiisto, ne meo mehkoga srca do svojega bližnjega, davio ga je zavolo par dinarčkov i da njemi je te ne mogo plačati včasi, ga je v vozo vrgeo. Kak je to zvedo smileni gospod, je prezvao svojo smilenost, milijonski dug, šteroga je že odpiisto, je nazajpostavo vu valanost i nesmilenoga slugo vrgeo v vozo, iz štere se samo te reši, gda ves svoj milijonski dug poplača.
Ta prilika nam kaže na očiščilišče, na purgatorium. Boža neskončna pravičnost duše vrže v to očiščejočo peč, ar so ne bile smilene, ar so ne bile zadosta smilene.
Jezuš, Boži Sin, je prišo, da nas reši večnoga pogublenja. Rešo nas je z groznim trplenjom i britkov smrtjov, rešo nas je z trplenjom svoje matere, rešo nas je z svojim navukom, šteroga fundament je: smilenost. Smilena liibezen Jezušovo nas je rešila, smilena liibezen naša nas pripela k našemi rešiteli, Jezuši. Gde je popolna ta liibezen, tam se nebesa po smrti taki odprejo, gde pa kaj fali toj smilenosti, tam se nebesa tečas zaprejo, dokeč očiščejoči ogenj purgatoriuma z diiše ne žežge doli vso trdobo srca. To gorenje včasi jako dugo trpi, desetletja, stoletja, do konca sveta. Boža pravičnost niti ne gleda na poklonjene svete meše za skope diiše, nego v svojoj pravičnosti njihov sad deli med tiste siromaške duše, šterih skopec v živlenji ne šteo poznati i pomočti.
Pa Jezuš je nekaj posebnoga povedao v svojem živlenji. Povedao je, da „ka tomi najpozednjejšemi iloveki včinimo, njemi samomi včinimo". Če najbole zavrženomi siromaki skažemo smilenost, njemi, Božemi Sini smo jo skazali; i če jo tomi siromaki odtegnemo, Božemi Sini, Jezuši, smo jo odtegnoli. Z teh reči vidimo velikost smilenosti i tudi velikost kaštige, če nesmo bili smileni.
Nišče je ne dužen več dali bližnjemi, kak sebi. Dužen je pa tisto želeti bližnjemi, ka sebi žele i dužen bližnjega podpirati tak, kak sam šče v istoj nevoli podpreti biti. To je jasna zapoved Boža v lubezni do bližnjega. I ne samo jasna, nego ta druga najvekša Boža zapoved, kak Jezuš pravi. Gda si na te Jezušove reči zmislimo, te se za pravične vidimo strašne moke očiščilišča. Te zarazmimo, zakaj je tam krnica, zakaj glad, zakaj žeja, zakaj negota, zakaj sramotenje, zakaj bitje, zakaj žareči ogenj. Siromaki, naši bližnji so trpeli spodobno za zemli, mi bi njim lejko po-mogli i ne smo šteli. A v siromakaj je trpo Jezuš, do njega smo bili trdoga srca, zato nas je mogeo vrči v ogenj, dokeč te ne omeči našega trdoga srca. Če bi si kupili fa-lejšo obleko, če ne bi znas viso cifer, bi z razlikov mogli coto obleke kupiti siromaki — Jezuši. A nesmo. Zato mo goli hodili v purgatoriumi i si z ognjom mehčili trdoto srca. Lejko bi lačnoga siromaka — Jezuša nahranili, če bi zmerno jeli — i to večkrat. A mi smo po gostiivanjaj, krstitvaj, veseli-caj prek mere vživali bože darove, da so nam celo naškodili, zato mo žejo trpeli v očiščilišči, ogenj de pa mehčao trdobo našega srca. O keliko slabotnih bi mogli okrepiti z od zdravnika predpisanov kaplicov vina, keliko betežnikom spraviti zdravila, če bi božo kaplico zmerno vživali. A mi smo jo nezmerno. Vrgla nas je gda v levo, gda v desno grabo ceste, opotekali smo se, preklinjali, doma nemir delali, spako pa vu fari i občini. Zato mo grozno žejo trpeli v očiščilišči, zato de se znas vse smejalo, gda mo piti prosili v strašnoj žeji, zato do nas mlatili ešče hudi diihovje z škorpijoni po guti, zato de nam mehčao ogenj trdobo srca.
Pa da bi bar to bilo. Da bi bar s pokorov šli z toga sveta, z pravov pokorov, i tak prišli v to trplenje, šteromi ednok li bo konec. A ka pa bo z nas, če nas smrt pograbi naglo, brez pokore, če nas v pijanosti vmorijo, če nas boži žlak vdari pri pojedini, če ne bomo šteli čuti od spovedi niti pri smrtnoj posteli, ka bo te? Ka bo? Bog je povedao: „Brez smilenja bo sodba tistoga, ki ne bio smileni". To nas čaka. Sodba brez smilenja, sodba za večno kaštigo, večno žejo, večno sramoto, večni ogenj. Smileni Jezuš, smiluj se nam.
Bodimo te mesec smileni do siromakov i to svojo smilenost darujmo za verne duše v očiščilišči. Ne spozabimo se s toga, da sirote Slov. krajine nemajo ešče strehe, kam bi je lehko spravili, da se od hiše do hiše vlačijo, po štalaj i polaj vmirajo. Jezuš je od njih tudi pravo, da ka tem včinimo, njemi včinimo. Prišo je čas, da njim zidamo hišo, Dom sv. Frančiška. Ne spozabite se ž njih. Nega i ne sme biti hiše v Slov. krajini, štera ne bi za te njihov dom letno ednoga maloga dara poklonila. Včinite to te mesec. Skažite smilenje do živih siromakov, i to darujte za verne duše v očiščilišči, s tem gasite ogenj bratom i sestram, ki neso bili zadosta smileni, svoj obilen dug pa brišete.
Živlenje Blažene Device Marije, Matere Bože,
Naše Kralice.
(Po nazveščenji same nebeške Kralice napisala
častitliva boža slUžbenica: Marija z Agrede.) (Strta kniga.)
7. Marija pripravla plenice za vtelovlenoga Boga. — Njena
žela, da ga vidi kem prle rojenoga.
Proti konci svojega blagoslovlenoga časa opomene Marija zaročnika, ka je potrebno pripraviti za pričakuvanoga sina plenice i drago. Ona ma platno, štero je setkala s svojimi rokami, iz šteroga prvle napravi plenice, a Jožef naj preskrbi druge iz mejke vune i lepe farbe. Za odraslo dobo njemi stke halo.
Sv. Jožef si je želo bogastvo, da spuni volo svojoj zaroč-nici i njoj služi. Bog njima odgovori na te razgovor v molitvi: „On je prišeo na zemlo, da zvisi ponižnost, a podere gizdavost, da počasti siromaštvo, zaničavle bogastvo, da vniči laž, potrdi istino. Zato je moja vola, da ga vidva, Marija i Jožef, nemata inači, kak da je vajin sin. V svojoj duši ga pa mejta za Sina večnoga Oče i večnoga Boga".
Svetiva zaročnika sta sklenola, da nazliik svojemi siroma-štvi sliižeč božanskomi deteti včinita vse, ka moreta i to tak, da neta šla predaleč, a pa tak, da ne porabita premalo, naj bode boža skrivnost pokrita s šlarom poniznoga siromaštva, a zednim naj ne bo zmenšana liibav njidva v tom, ka moreta včiniti. Jožef je preskrbo platno, iz šteroga je Marija napravila plenice. Set-kano platno je porabila za robače. Ostanek platna je dariivala cerkvi, šteroj je bilo to odločeno že od prle. Vse te predmete je Marija napravila s svojimi rokami, največ klečeč i s pobož-' nimi skuzami. Jožef se je pobrigao za cvetje, korenine i travo, ka je Marija skuhala i s tov dišečov vodov poškropila plenice i robače. Vse je vkup povila v balo i sledkar nesla v Betlehem. Vsa ta opravila je vršila z neizrečnov svetov milinov i globokim spoznanjom skrivnosti presvetoga vtelovlenja svojega Sina. Ne kak slaba v veri, nego puna nevdiišenosti je često ponavlala reči Salamonove pri graditvi cerkve: „Ali je mogoče, da Bog s človekom prebivle na zemli, kda ga nebesa nad nebesi nemrejo odseči?" Dragocenosti v zlati i srebri, s šterimi je Salamon okrasio cerkev, je nadomestila Mati boža s svojimi junaškimi jakostmi i bogastvom božanskih darov i milosti. Preletela je sv. pismo i naobrnola na svojo skrivnost psalne i pesmi. Vse stvari je pozvala, naj hvalijo i slavijo Gospoda. Mnogokrat se njoj je pridriižo sv. Jožef. V plameni goreče lubezni bi Marije več ne bilo, če je ne bi ohranila boža pomoč. Najbole jo je krepilo, gda je gledala združeno božanstvo i človečanstvo Kristušovo, pa vsa notrašnja dela njegove popune duše, štera je molila za celi človeči rod, posebno za odebrane.
Ta gledanja so v Mariji vžgala sveto hrepenenje, da pride den, kda bodo njene oči vidile Stvoritela i ga njene roke prijele. Pri tom pa je biia žalostna, da nemre Stvoriteli dostojno služiti.
8. Zapoved, casara Avgusta, da še popišejo vsi prebivalci casarstva. — Ka včini Jožef.
Že proroki so napovedali, da se bo Edinorojeni od Oče rodio v mesti Betlehemi. Ta vola boža se je spunila v zapovedi casara Avgusta. On je zapovedao, da se cela država popiše i se prebivalci preštejo. Namen popisa je bio, da se vsi priznajo za njegove podložnike i da casari, svojemi gospodari plačajo za vzemenske dobrine dačo. Zato se je mogo vsaki podanik zapisati v popisi svojega rojstnoga kraja.
Kda je sv. Jožef čuo za to zapoved, pride ves žalosten do-mo i to pove Mariji. Ona ga je spomnila bože previdnosti, y štero se morata viipati i štera jiva nikdar ne zapusti. Marija je znala, da se bo Edinorojeni od Oče narodo v Betlehemi kak tujinec i siromak. To je pa ne povedala Jožefi, ar njoj je ne bilo naročeno. Jožef se je tožo, da ne viipa zapustiti svojo zaročnico i da nemre biti miren, če ne bo pri njoj. Njeno stanje pa ne dopušča, da bi ga sprevajala. Prosi jo, naj moli k Bogi, da se njima ne bo trbelo ločiti. Čeravno, ka je znala, da je Gospod inači odločo, izročila je Vsemogočnomi Jožefovo prošnjo. On njej je zapovedao, naj spuni Jožefovo prošnjo i ga sprevaja na poti. Kda je presveta Devica povedala Jožefi božo zapoved, se je on jako razveselo. Taki pravi, da njemi je žao, ka de mogla trpeti na poti telko težav. Tolažo jo je s tem, ka v Betlehemi najde prijatele i znance, šteri jo z liibeznijov spri-mejo. Bog pa je šteo inači. Marija je to znala, nego nikaj ne je pravila, i ga je osvedočila, da rada ide ž njim. Na pot sta šla kak siromaka, ali Bog bo njeva pomoč i varstvo. Določila sta den, kda odideta. Sv. Jožef se je triido, da najde osla, šteri bi neso Marijo. Komaj ge je najšeo, ar so vnogi morali iti ta, pa stvar so sami rabili.
Presveta Devica vzeme na pot vse, ka je pripravila za detece. Potiivanje je trpelo pet dni. Sv. Jožef njoj je bio v liibezni vdani i netvriiden, da njoj olajša potiivanje. Klečeč ga zaprosi presveta Devica pred potiivanjom za blagoslov. Teško, nego li njoj ga podeli iz poštuvanja do nje.
Na sredi zime sta šla na pot, štera je bila zato šče žmetnejša.
Ednok je Jezuš svojim vučenikom povedao to priliko: „Pole nekšega bogatoga človeka je dosta obrodilo. Pa je sam pri sebi premišlavao rekoč: Ka naj napravim, ar nemam kam bi spravo svoje pridelke? Pa je djao: E'ak bom napravo: poderem svoje granare pa vekše postavim; v te potem spravim vse ka mi je zraslo i vse blago. Nato povem svojoj duši: Duša, dosta blaga maš spravlenoga za duga leta; počivaj, jej, pij pa bodi dobre vole. Bog njemi je pa pravo: Nespameten, to noč bodo tvojo dušo terjali od tebe, ka si pa spravo, čido bo? Tak je s tistim, ki si nabira bogastvo pa je ne bogat pri Bogi." (Luk. 12. 16-21).
Molila sam na grobi sv. Ivana Vianneya, da ttidi vi dobite za večnost tisto čast, štero je on dobo. (Izseljenka duhovniki Slov. krajine).
Sv. Ivan Vianney, arski plivanoš.
Telovna podoba i jakostno živlenje.
Po zviinešnjosti ne bio Vian-ney nikaj zvunrednoga. Obraz njemi je bi suhi pa špičasti, ki pa je potii šče bole pobledo od brezkončnoga sedenja v spo-vednici. Lice je bilo razorano od gub kak brazde na njivi, gosti pa trdi vlasovje so na du-goma kapali na rame. Čelo njemi je bilo visiko, šorko i jasno, obrvi močne i v dvema doblinama so sijale plave oči, z šterih je odsevala nadnaravna blaženost, z nedužnim pa globokim pogledom. Či so se njegove oči s kem srečale, je tomi gledao v dno diiše. Največkrat pa je zastrla njegove oči blaga i ponižna tuž-nost, gda je mislo na liidi, šteri tak zametavlejo i žalijo Boga.
V svojih mladih letaj je bio Vianney močnoga tela, pa njemi je potli tak oslabelo od posta, da se je vidilo, kak da bi ga šče samo njegov duh držao gori. Njegove suhe rok 6, ki so telko dobroga včinole, so bile vse prepletene z žilami. Pa Bog njemi je dao tak žilavo naturo, da je očuvao svojo gibkost notri do smrti.
To je samo površna njegova podoba, ar je znano, da se on nikdar v svojem živlenji ne šteo dati slikati.
Ali to malo pa siiho telo je ožarjala duša, ki njemi je sijala na vedrom čeli pa plavi očaj. To
Se je vldilo v vsem njegovom preprostom pa prostodiiŠnorfi obnašanji do driigih.
Edno leto je dobo zagodovno torto, štera je bila okinčena, z jiincami, oroslanami, žirafami pa grlicami. Oda je sprijao torto, je meo mali nagovor: — Junec kaže moč, oroslan batrivnost, žirafa dušo, štera ide z velkimi stopaji proti nebi, a grlica je diiša, štera se je zdignola nad zemelsko stvorenja.
Pa tiidi vsakšemi je znao povedati, ka ga je šlo: Prišeo je nekši modrijaš v Ars. — Gospod plivanoš, — je pravo sveči, šteri je ravno šou iz cerkve na farof mirno vnogih liidi, — jaz bi z vami rad stopo v guč od vere. Šteo ga je najmre osmešiti pred drugimi.
— Vi, prijateo, da bi gučali od vere? — pravi Vianney. — Ve pa vi znate menje od vere kak deca, štera se vči kate-kizmuš. Vi mate prazno glavo, prijateo, prazno glavo.
Kak je Vianney bio dojemlivi za prijatelstvo, vidimo iz toga, kak je mladoga misijonara, šteri je po treh tjednaj prišeo nazaj, gda je opravo misijone po faraj, nežno, obino i pravo: — Denok ste konči prišli nažaj, moj dober prijateo. Bio mi je že dugi čas. Premišlavao sam, kak morejo biti nesrečni tisti, ki so obsojeni v pekeo, ar so za vsikdar ločeni od Boga, gda že na zemli telko trpijo, či smo daleč od tistih, štere liibimo.
Nadale ne pomiliivao tiste matere, šterim so deca mrla v mladih letaj: — Srečna mati, srečno dete! Kakša milost za oba! S kem je to nedužno dete zaslužilo, da njemi je borba prikra-čena i tak rano vživa večno blaženstvo.
Pa tiidi vesela šala se je čiila iz njegovih viist. Bio je bist-roga duha i znao metati ostre strlice.
Eden debeli duhovnik se je prijatelsko šengaro ž njim. — Gospod plivanoš, — njemi pravi, — jaz računam preči tiidi na vas, da me tam gori dobro sprimejo ... Gda te vi šli v nebesa, se jaz zgrabim za Vašo reverendo.
Vianney pa se nasmehno i pravo: — Čuvajte se toga, prijateo. Vhod v nebesa je jako vozek i bojim se, da bi oba mogla obstanOti med dverami.
*
* *
Či se nekelko zglednemo nazaj na živlensko pot Vianneya, štero smo nekelko preglednoli, vidimo, da njegovo živlenje bilo zajeto v štiraj jakostaj: v ponižnosti, v liibezni do siromakov i siromaštva, v strplivosti pa mrtvičenji svojega tela. To so bili štirje odebrani cveti, šterih dišeč smo odihavali na vsakšem stopaji njegovoga živlenja.
Ponižnost njemi je bila vučitelica živlenja i popunosti, Stera je sijala iz vse njegove osebe. Tak dobro je znao odvračati od sebe vse, ka bi njemi prineslo čast pa hvalo, čiravno je jako dobro znao, zakaj telko romarov prihaja v Ars. Ne bilo nikše gizdosti v njegovom Srci, ne domišlave reči na njegovih viist-nicaj. Domišlavi pa napihnjeni človek bi zgiibo glavo, tak bi ga
bmamila ta slava. Samo svetec je mogeo ostati ponižen v tak-šoj slavi.
Vianney se je dobro zavedao, da je njegova ponižnost, po šteroj se je zdigno daleč nad druge liidi, samo nezasliiženi dar boži. Zato je za vse tiste dobrote, štere je činio v svojoj službi, hvalo davao tistomi, šteri Edini je meo pravico do toga, samoga sebe pa je meo za šker v božih rokaj.
—	Jaz sam kak hoblič v božih rokaj, — je pravo svojemi Zvonari Atanaziji. — Prijateo moj, či bi Bog najšeo vekšega siromaka od mene, bi ga včasi postavo na moje mesto, da bi po-kazao veličino svoje smilenosti do nesrečnoga grešnika.
So ludje, šteri se kažejo ponižne samo zato, da bi jih driigi hvalili. Nišče pa ne bio tak daleč od toga mišlenja kak Vianney, šteri je dao takšoj piiklavoj ponižnosti ime ponižnost z bodicov. Gdakoli je on gučao od svojega neznanja, grešnosti i nevred-nosti, je bilo to brezi vsake skažlivosti. Ž njegovoga guča pa obraza je vsakši dosta bole zarazmo, ka je prava ponižnost, kak iz celih kupov knig. Gda je gučao od sebe, kak grešnika, šteri more objokavati svoje nesrečno živlenje, je činio to s takšov iskrenostjov, da ne bilo niti najmenšega pretvarjanja v tom. Bio je prava, živa ponižnost.
V začetki so ga ludje meli za smešnoga. Romari, ki so vidili, kak ide prek trga z lončekom mleka v roki kak kodiš, so se tomi smejali. Gda so pa sprevidili, da te svetec liibezni dela to samo zato, da zapravi kem menje časa i se kem prle povrne na svoje zvišeno delo.
Nikak pa ne mogeo staviti i zadušiti velkoga glasa, šteri je šo od vesi do vesi, od varoša do varoša po vsoj Franciji i prek nje, s šterim so ga vsi z ednim glasom hvalili i občudovali.
Eden predgar je na konci postnih predg obrno celi konec predge na njegovo hvalo. Mislo je, da more nazočega domačega pastira pohvaliti.
—	Prijateo moj, — njemi pravi Vianney nato v segeštiji, — vi ste jako lepo predgali v čelom posti, samo konec je, na žalost, malo ne vse pokvaro.
Prava moka je bila za njega, gda je vido, kak ludje iščejo vse mogoče stvari pri njem, da bi meli kaj za spomin. Zato ne čudno, če so že njemi začnoli odrezavati reverendo, pa mikati vlase z glave. Kak pa je velo vsikdar tistomi, ki njemi je rezao vlasž, da naj jih zažge, a te se je dao podmititi ludem, samo, da so prišli do Vianneyovih vlasov.
Velka nevola za njega je bila tudi to, gda je vido, da so vsikdi po vesi raztavleni njegovi kepi. ŠO je ednok mimo okna pa vido notri kep. Stopo je notri i pitao, po čem je. — Pet frankov, — so njemi pravili. — Pet frankov! Nikdar ne odate toga: niti arski plivanoš ne telko vreden, — je pravo Vianney. Kak je zametavao svoje kepe, je pokazao s tem, da jih nikdar ne šteo blagosloviti ali se podpisati na nje.
Oda pa se je že sam navolo boriti se proti vsemi, ka njemi je prineslo slavo, se je začno sam smejati tomi.
—	Pali so me naslikali. Zdaj sam pa istinsko pravi jaz: obraz mi je nimasti, nimasti kak pri goski, — je pravo Katarini Lassagne, voditelici hiže bože Previdnosti. Ednok je pali zagledno takšo spačeno svojo smešno sliko, pa pravo veselo: — Pogled-nite malo. Ali ne bi pravo, da sam takši, kak da bi stopao iz krčme.
Slikati se pa ne dao nikdar, v tom je bio neizprosen. Komaj te, gda je ležao v mrtvečkom drevi, so ga slikali.
Pa denok bi njegov piišpek rad meo njegovo podobo. Zato je bio poslani k njemi kipar Emil Cabuche (Kabiiš), pa Vianney nikak ne šteo toga dovoliti. Gda pa je ob 11 vori razlagao ka-tekizmuš na predganici, se je kipar skrio v eden kot cerkve, odked ga je lehko vido i tak je neopaženo delao njegovo podobo iz voska osem dni. Osmi den pa ga zagledne Vianney: — Ej vi tam, gda henjate mešati mene pa druge. Na srečo je že podoba bila gotova, v štero je djao telko truda, da je vpodobo to gibčno i živo telo.
Ponižnost je bila najliibša jakost našega Svetca, od štere je pravo: — Ponižnost je za druge jakosti to, ka je lancek za Čislo: odvzemite lancek i vse jagode se razsiplejo; odvzemite ponižnost i vse jakosti preminejo.
Ponižna duša pa liibi siromaštvo pa siromake. To se je vidilo v tom, da je bila Vianneyova hiža siromaška, siromaško pohištvo, obleč pa hrana. Cteli smo že, kak so ga duhovni sobratje grajali zavolo slaboga obleča.
V	začetki svoje službe si je tiidi sam krpao obleč.
Ednok je Katarina Lassagne mela silni poseo, pa je stopila
v njegovo šolo. Vsa zmešana je dobra deklina obstanola med d verami: arski plivanoš si je krpao hlače na koleni.
—	Ej Katarina, — njoj je pravo v šali, — vi ste mislili, da najdete svojega plivanoša, pa ste najšli krojača.
V	začetki je noso samo eden talar, na šterom je že nazadnje bila krpa na krpi. Gda so pa romarje začnoli prihajat v Ars, so njemi pravili, da se njega več to ne dostaja, da bi noso tak zakrpani talar. Vnogi so njemi davali nove talare zato, da bi jim nehao staroga za spomin, pa ne šteo. Stari talar njemi je bio več, čiravno je bio že vse zvoščeni.
Šengaro se je s tisti liidi, ki si grabijo peneze zavolo sko-posti pa jih je zednim pomiliivao: — Tej so prispodobni liidem, šteri ščejo vreče napuniti z meglov ali človeki, šteri vozi na kup tikvi, da jih očisti, a gda pride zima, jih najde vse gnjile.
Njegovo srce ne bilo navezano na posvetne reči, ešče menje pa na peneze.
—	Gospod plivanoš, — pravi ednoga dneva Katarina Lassagne, — na stoli mate papirnate peneze. Pazite, da jih ne vržete v ogen.
—	Viš, pa to se je malo prle dogodilo, — pravi oh brež kakšega vznemirjenji. Gda je najmre zažigao posvet, ga je na-žgao s pismom,^v šterom je bilo petsto frankov.
Drugi dengje to povedao prijateli: — Snočkar sam, prijateo, napravo pepeojšteri je jako dragi... Pa to je šče menša nesreča, kak či bi včino mali greh.
fŠLlEVidili smo tudi, da je brezi prestanka žuborela vretina njegove nedoseglive liibezni do siromakov.
Siromaške družine so vdablale drva pa melo od njega, ino za tresti ludi je plačuvao stanarino. Raztrgane kodiše je pa pelao v svojo hižo, gde jim je davao svoje robače. Zato so njemi v omar devali samo telko obleča, kelko je on potrebiivao za sebe. Pozimi jim je segrevao hižo, pri tom pa ogrevao tudi njuva srca z ognjom bože liibezni. Vsakšega je zvao za prijatela s tak milim glasom, da so odhajali od njega vsi potolaženi. Pravo je:
—	Kak smo srečni, da siromaki pridejo k nam; či ne bi šli k nam, bi jih trbelo iskati, a zato nemaš časa.
Kodiši, ki so dostakrat drski, so vsikdar bili pri njem lepo sprejeti.
—	Dosta lažlivih kodišov je, — so njemi pravili, — zno-rijo vas, či te davali vsakšemi, ki pride.
—	Nišče se ne znori, što davle Bogi, — je odgovoro.
I resan je meo on nadnaravno poštiivanje do siromakov. V njih je gledao našega Gospoda, božega siromaka, šteri je v predgi na govori razglaso siromaštvo za blaženstvo.
Ednoga letnoga dneva je ob edenajstoj vori sedo Vianney kak po navadi v svojoj predganici pa tumačo katekizmuš. Cerkev je bila nabito puna vse do praga. Med tem pa pride siromak s kodiškov torbov i se opira na dvoje bergle. Rad bi prišeo notri ali kak! Vianney je to opazo. Naednok se zdigne, ide dol po cerkvi; sam pela kodiša skoz natisnjene liidi. Pa niti ednoga prostora ne bilo več, kama bi ga postavo. Pa to Vianneya nikaj ne zmešalo. Žene ga s sebov, pomore njemi na predga-nico, ga posadi na stolec poleg sebe. — Taki — je pravo nato veselo i stoječki nadaluvao svoj navuk.
Liibezen do siromakov je Vianney že nekak meo prirojeno, ar je bio po naravi dober. Ali tretjo njegovo jakost, strpllvost, nikak ne prineso s sebov na svet. To si je pridobo po dugoj i napornoj vaji pa premagovanji, ar je bio nagle nature. Za takšo jakost trbe veike batrivnosti pa dosta napora i pomoči z nebe. Dostakrat je druzgao robček v roki, samo da se njemi ne bi trbelo čemeriti na liidi, štere je komaj poslušao. Kelko potrpie-nja je mogeo meti samo z liidmi, ki bi ga radi vidili i šteri so ga že vidili, želeli pali viditi. Poleti, gda ga je čakalo telko duš na spoved, so ga zadržavali s tem, da je mogeo poslušati pri-povedavanja novic i dogodkov, ki so bili brezi haska. Za vse te je bio kak mili pa potrplivi angeo liibezni.
Kak vse je mogeo prestati samo na poti od cerkve do fa-rofa! Kak so liidje silili v njega.
—	Gospod plivanoš, vse te liidi bi trbelo razgnati... Či bi jaz bio na vašom mesti, bi se raztrgao od čemerov — so njemi pravili nešterni.
—	O moj Bog, — je odgovoro svetec, — šesttreseti let je že, kak sam v Arsi, pa sam se šče ne čemerio. Prestari sam, da bi to zdaj začno. Pa ka bi dobo, či bi se čemerio?
Nikdar njemi ne slaba vola zasenčila obraza, čeravno je na njem ležala telovna zmantranost.
Najžmeče pa je očuvati jakost potrplivosti med liidmi, šteri te čemerijo i mantrajo z vsakdenešnjimi stvarmi. Tu se ravno postavi potrplivost na preizkušnjo i tu tudi slavi svojo najlepšo zmago.
Vnogo je mogeo potrpeti s svojim kaplanom, šteri je bio 20 let mlajši od njega, ki pa je ovak dobro i verno spunjavao svoje dužnosti. Kaplan se je naselo v svetlo Vianneyovo hižo na farofi, on pa je mogeo iti dol v kmično pa vlažno hižo. Bio je trdoga obnašanja do svojega plivanoša i ne meo poštuvanja do njegovih let pa svetosti i sam bi rad postao arski plivanoš. Celo na predganici je gučao proti Vianneyi. To je bio kaplan Raymond, ki ga je Vianney sam dao školati.
Pa denok je Vianney vsikdar brano kaplana pred farniki, šteri so ga šteli pregnati. Gda pa je kaplan sprevido, ka zavolo liidi nemre spraviti Vianneya iz fare, je proso za premeščenje. Potli pa ne mogeo pozabiti kak dobroga plivanoša je meo i ga s potrtim srcom proso odpuščenje.
Ne samo duševne liki tiidi telovne moke je trpo, ali vse je potrplivo prenašao. Na levoj roki je meo gnojno rano. Liidje, ki so se motali okoli njega, so ga jako vražuvali. Petnajst let je mogeo poslušati trganje v nogaj zavolo vlažne i mrzle hiže; bolela ga je glava, da se njemi je dostakrat delala mamica pred očmi. Zato si je mogeo vsakše leto dati sekati žilo. Zavolo du-goga sedenja je dobo bolečine, da je komaj sedo. Pa tudi zobovje so ga boleli.
Nazliik najhujšim telovnim bolečinam je pa ostao njegov duh sloboden: ne pokazao s slabov volov svojih mok na zviina, čiravno je na predganici večkrat seo vkuper.
Znao je popunoma obvladati sebe, to smo vidili pri potrplivosti, ali ešče bole je zatirao svoje telo z mrtvičenjom i bičii-vanjom samoga sebe. Znamenje te spokorne škeri je bio bič i spokorni remen. Čiravno je na poti pokore samo prvi stopaj žmeten, trbe ravno za te stopaj dosta batrivnosti pa bože milosti.
Najhujše mantranje za njega pa je bila spovedavnica. Bio je »mantrnik spovedi", dao se je v njoj radovolno razpnoti na križ. On, ki je preživo svoja mlada leta na veških ravnicaj, na čistom, zdravom zraki domaČih bregov, je mogeo v dnevaj, gda ga je čisto i plavo nebo zvalo na šetanje, kak prikovani sedeti v spovedavnici, pravi rob jezerih i jezerih grešnikov. On, ki je bio t&k nežni pa dojemlivi lubiteo lepe prirode, si je že mogeo tre-seti let prikratiti vživanje te lepote pa tihoga hlada. Omejio se je zdaj samo med cerkvene zidove i deske spovedavnice.
Pomisliti trbe, da je samo nekaj v6r spovedavanja zadosta, da stere tiidi najmočnejšega duhovnika: nogč i roke njemi otrpnejo, glava postane žmetna, da nemre misliti, zgubi tiidi tek pa sen.
Arski plivanoš pa, duhovnik, telovno tak slab i s svojim živlenjom tak strogi, more preživeti celo živlenje v spovedavnici!
— Moje zdravje je trdno, pa priznam, da ne bi mogeo zdržati takšega živlenja niti tjeden dni, — je pravo Raymond.
Zaistino, tu v spovedavnici je Vianney največ trpo. Poleti je bilo v maloj cerkvi sparno kak v kopeli. Dostakrat je spo-vedavao z obvezanim čelom, tak ga je bolela glava. V tesnoj cerkvi je bilo včasih tak zadušeno i zrak tak skvarjeni, da je zdržao batrivni spovednik samo, či je vdihavao iz kantice jeci ali dišečo kolonjsko vodo, ovači je omedlo. Pozimi pa pd zmr-zavao. Pitali so ga, kak more to zdržati, pa pravo, da od Vseh svecov pa do Viizma niti ne čuti več svojih nog, tak so njemi otrdnole. Na stara leta so njemi devali v spovedavnico posodo z vrelim kropom.
Ešče vekšo pokoro je vzeo na sebe. Zaobliibo se je, da nikdar ne bo pridihavao cvetja, ne j6 sadja, niti železnice ne šo gledat nikdar v svojem živlenji, čiravno je bila samo nekaj kilometrov od vesi, štera je telko romarov vsakši den izsipavala v Ars.
Petdeset let se je pošto i do krvi se je bičuvao za spreo-brnenje grešnikov — čiravno je njegovo srce bilo brezi greha. Okoli ledevja je meo stišnjeno železno verigo, na rokaj pa železen obroč, ki je bio obrobleni z oštrim železjom. Jo je malo i šče to opravlao pojdočki, kak smo vidili.
Te način živlenja pa ne vsiljavao drugim, naopak, druge je jako dobro pogostio, či so prišli k njemi, sem jim je nalevao vino i trucao jesti. Njemi samomi pa je zadoščalo za obed pet minot.
To so glavne jakosti, popunoma dovršene krščanske jako-sti v čiidovitom živlenji arskoga plivanoša, štere pa je dosegno s svojov močnov volov pa s pomočjov skritoga delovanja bože milosti.	(Konec v prišestnoj številki.)
Sv. Frančiška liibezen do trplenja.
»Jaz rane gospoda Jezuša v svojem teli nosim«. (Galat. VI-17.)
Sveti Pavel apoštol piše, da on rane Gospoda Jezuša v svojem teli nosi. Z tem naznanja veliko trplenje, šteroga je obhajalo od tistoga časa, kda se je iz Savla povrno v Pavla, od tistoga časa, kak je začeo verno služiti Jezuši i njegovo kralestvo z vsov močjov svoje duše i svojega tela širiti. Vejpoznamo njegove reči, pisane po navdehnjenji sv. Duha, z šterimi naznanja, da je bio bičan, kamenjan, da je bio preganjan od svojega naroda i tujincov, da je bio večkrat v smrtnoj nevarnosti, da bi se trikrat skoro potopo, da je bio noč i den v trplenji. Gda na to svoje trplenje misli, te piše, da nosi rane Gospodove na svojem
teli. Noso je njegove rane v tom pomeni, da je z liibezni do Je-zuša prenašao junaško i veselo vso grozno trplenje notri do mu-čeniške smrti, dokeč ne so njemi glavo odsekali.
Svetomi Frančiški assiškomi je pa dober Jezuš dao prave svoje rane na gori Alverna i je teh bolečine noso junaško dve leti do svoje smrti z veseljom i velikov zahvalnostjov. Okt. 4. pa obhajamo sv. Frančiška smrti den, gda je, kak sv. Cerkev moli: Ponižen i siromaški Frančišek bogat šo v nebesa. To pa zato, ar je te rane noso z Jezušovimi jakostmi.
Nikaj nam najmre ne pomaga njegov križ, če ga ne nosimo z njegovimi jakostmi. Njegove jakosti pri nošenji križa so pa
bile: vdanost v Božo volo. „Ne moja, Oča, nego tvoja sveta vola, naj bo" — so bile njegove reči. Naše tudi jtakše morajo biti: „Naj bo njegova sveta vola". Zdaj je vreme nevgodno. Samo po imeni krščeniki mrmrajo, preklinjajo, žalijo Boga, kak da bi Bog bio kriv, ka svet greši i ka ga on mora na pokoro pozvati, ar brez pokore nega zveličanja. Mislite, ka bi što sliižo Bogi, če bi meo vsega v obilnosti. O, to je stara istina, milijon i milijon-krat posvedočena i dokazana, da sreča ešče nikdar nikoga ne povrnola, nesreča pa milijone i milijone. Če je sv. Auguštin jokao za to, ka je vdan v Božo volo želo v slabom vremeni lepo vreme, ar je s tem nekak pokazao svojo volo proti božoj voli, ka bodo te ubogi grešniki pravili na sodi božem, ki so Boga preklinjali za slabo vreme, štero so si pa sami skomandirali z svo-
SV. FRANČIŠEK, POMAGAJ NAM TRPETI Z LUBEZNI DO JEZUŠA.
jim grešnim živlenjom. Ali ste vi že gda sveta vidili gospodara, ki bi davao dare svojemi hlapci zato, ka ga jo okradno? Bog pa naj dava dare tistim svojim žalivcom, ki njemi čast i slavo kradnejo? Ne, Bog je pravičen. I da je pravičen, vsako vdanost v njegovo sveto volo v obilnosti plača na driigom sveti z večnov slavov, na tom pa z svojov pomočjov. Zato pa bodi v teh slabih vremenskih časaj naš odgovor: Dober Jezuš, smiluj se nam, daj nam lepo vreme, bodi pa vu vsem tvoja sveta vola. Sv. Frančiška sveta smrt i nebeško plačilo naj nas tolaži.
Sv. Frančišek je liibo siromaštvo, zavrženost, trplenje. Z najvekšim veseljom je proso i sprejeo rane, ar je znao, ka vek-šega bogastva ne i sreče ne i vekše časti ne, kak biti k Jezuši spodoben, zato je ostro pokarao brate Leona, ki njemi je dvoro na smrtnoj posteli i pravo sv. oči, naj prosi Boga, ka ga naj tak ne muči. Odgovoro njemi je vmirajoči: Če ne bi znao, kazne-premišlenosti gučiš, bi te ztirao od sebe. Jaz ščem trpeti, ka Jezuš žele od mene.
Mi, dragi krščeniki, tiidi dobimo te rane, samo pitanje je, če je sprejmemo z takšim veseljom i takšov željov kak sveti Frančišek? Delaš z svojimi rokami noč ne den i želeš te paov blagoslov. Ne dobiš ga. Glej rane na tvojih rokaj. Kiišni je i zahvali se Jezuši za jalovost tvojih del, ta hvala ti odpre nebeško bogastvo. Prehodiš vnogo-vnogo poti, da bi dosego zdaj kakšo sliižbo, zdaj kakšo drugo pomoč. Pa vse zaman. To so rane tvojih nog. Kiišni je i zahvali se Jezuši za nje. Ta zahvala te vtrdi v stanovitnosti, da ne zablodiš doli z poti zveličanja. Maš v svojem srci najsvetejše namene, rad bi je dosego Bogi na čast i bližnjemi na zveličanje; mogoče do lastne dece gojiš takše svete namene i vse to ta splava po vodi, nieden se ti ne spuni. To je rana tvojega srca, o globoka i pekoča i zevajoča.
Kiišni jo i zahvali se za njo. Ta hvala ti odpre Jezušovo Srce i to ti da veliko svetost i te plačilo. Treti svojo volo, pomeni nositi rane Gospodove. O nosimo je po zgledi sv. Frančiška,
Palau Oabriel, D. I. p() Krjstušov()j p^	^
Driiga kniga. — Delaj dobro. (Psalm 33, 15.) Od velike liibezni, štera je potrebna, da moremo pomagati.
1.	Sinek moj, mej jako rad vero, ar je brez vere nemogoče v mene tak vervati, kak je potrebno, najmre z brezpogojnov gotovostjov.
2.	A vervli pa z močjov nezlomlive lubezni, štera je vse-gamogoča v stvaranji i v prenovlenji.
3.	Čude vere so se nazvestile sveti, i svet se je odtistimao presveto.
4.	Po vnogih stoletjaj so se odkrile čude vupanja pred svetom, i svet je zčasoma jakostnejši postao.
5.	Dnes-viitro morejo hudo zabraniti i družbo rešiti samo djanja i aldovi lubezni do bližnjega.
6.	Nezlomlivo se viipaj v liibezni do bližnjega, ki sloni na viipanji i veri, čiide boš vido.
7.	Liibezen ma veliki obseg, liibezen je delavna.
8.	Liibezen se zna zdignoti, zna se pa tudi zniziti.
9- Liibezen je močna, liibezen je krotka.
10. Liibezen je presvetlena, liibezen je puna z dobrimi nameni, ' 11. Liibezen je mučeča, liibezen glasno guči.
12.	Liibezen reši dobro, liibezen se žrtviije.
13.	Liibezen vsikdar dela, liibezen je vsikdar potrpliva.
14.	Liibezen čiide dela, liibezen stere moč zmote i smrtno rani greh.
15.	Če maš veliko vero, lejko gore prestavlaš, če ti je pa liibezen velika, k sebi potegneš liidi.
16.	Tak veliko delo je liibezen, da jo samo v mojoj Cerkvi najdeš.
17.	Ona je puna kinčov brez bogastva, dosta zna brez včenja, je čedna brez jalnosti, osvaja brez zapelavanja, kraliije brez škode za drugoga. I prosta je, čeravno vsakomi služi.
18.	Ki ma veliko liibezen, v sebi nosi podobo večnoga svetoga Trojstva.
19.	Koga napuni velika liibezen, se lejko zanese na svojo nebeško iiročino.
20.	Ki gori od lubezni, kakšteč je mali i siromaški, je krao sam sebi pred driižbov.
' 21. Kralovje ste, sam pravo jaz, če resan zaistino liibite.
22.	Dvojo zapoved ma liibezen: Liibi svojega Gospoda Boga iz vse moči svoje i liibi svojega bližnjega kak samoga sebe, tak je prava tvoja liibezen.
23.	Svojega Boga tak nad vse moraš liibiti, svojega Boga moraš nad vse postaviti.
24.	Svojega Gospoda i Boga nad vse moraš liibiti, z svov tvojov znanostjov, ze vsem tvojim bogastvom, ze vsem tvojim vplivom, ze vsem tvojim ugledom, z vsakim tvojim podjetjom.
25.	Boga bole moreš liibiti, kak vse svoje namene, kak vse svoje sliižbe, kak vse svoje prijatele, kak vse svoje dobrotnike, kak vso svojo srečo i vse svoje tolažbe.
26.	Liibiti moreš Boga vu vsoj svojoj brigi, vu vsoj svojoj bridkosti, vu vsoj svojej želi, vu vsem svojem viipanji, vu vsem svojem vesel ji, vu vsoj svojoj žalosti, vu vsakom svojem djanji i vu vsakom svojem razvedrili, vu vsakom svojem ravnanji, vu vsakom svojem poštenji, vu vsakoj syojoj diki, vu vsakom dičnom ponižanji. štero moreš prenesti.
27.	Liibiti moreš Boga v začetki tvojih del, liibiti ga moreš v sredi, kak i nakonci teh, te ga maš brezmejno i na večne čase.
28.	Ki svojega Boga liibi, ga diči, ki svojega Boga diči, samoga sebe diči; i ki v Bogi sebe diči, naveke bo odičeni.
29.	V lubezni počiva syetost pravičnosti, modrosti, duhovne moči, zmernosti.
30.	Na liibezni počiva pokoj mirti i vživanje blaženosti.
31.	I če maš liibezen i če te liibezen za apoštola napravi, te maš vseh kinčov kinče, vseh znanosti znanost, vse blaženosti srečo i bliščo se boš kak sunce.
32.	Pravi napredek, najvekše navdflšenje, najmočnejša sila i najvekša popolnost ne morejo doprinesti slavnejšega dela, kak če pomagajo, naj na zemli zmagajo zapovedi liibezni do bližnjega v srci liidi.
33.	Liibezen je predpogoj živlenja, toga gibalo, spopolmlo, ravnilo, je večna zaloga blaženstva.
34.	Brez liibezni nega napredka, brez liibezni nega velikosti, brez liibezni nega vladanja, brez liibezni nega oblasti, brez liibezni nega domovine i samo živlenje neje živlenje, če je ne vodi liibezen.
35.	Liibezen je moč slabih, zdravje betežnih, tolažba žalostnih, okrepitev v nevolaj, viizda razviizdanosti, kaštiga hudobije i vezalo pravoga bratstva.
36.	Ki za malo drži vero, se na veke pogubi, ki liibezni ne poštiije, naveke bo trpo i liibiti nikdar ne bo mogo.
37.	O, Liibezen! Živlenje liibezni, živlenje srečne blaženosti! Kakša blaženost za človeka, či te v Meni more najti!
38.	O, sinek moj, kak velika je tvoja blaženost, ka te reči lajko zarazmiš. A tvoja blaženost bo samo te popolna, če vse to tudi včiniš.
P. Quadrupani:
Kažipot za pobožne duše.
III. Molitev.
17.	Zdihlaje kdekoli, v vsakšem vremeni i med vsakim opravilom lejko opravimo. So spodobni k cukri i slaščici, štera jem-lemo, naj si želodec krepimo i čutimo v viistaj dober žmaj. Te ponavlajmo gostokrat, da si dušo krepimo.
Sv. Frančišek Sal. pravi: „Rošilaj gostokrat zdihlaje k našemi Gospodi, telikokrat, kelikokrat le moreš, vsako viiro i v vsakoj družbi i pri teh prilikaj gledaj vseli Boga v svojem srci i svoje srce v Bogi." (Pisma 2, 23).
18.	Indašnji redovniki, od šterih guči sveti Auguštin, so ne vtegnoli duge molitve opravlati, ar so si z delom mogli vsakde-nešnji kruh zaslužiti. Z gostimi zdihlaji so nadomestili molitve tak, ka lejko pravimo od njih, da so nepretrgano molili te, kda so nepretrgano delali.
19.	Jako želem, ka skrblivo opravlaš te važne i hasnovite molitve, ve so hasnovitejše, kak vnoge viistne molitve, štere če se nagomilijo, so ne za drugo, kak da nam po njih opeša jezik, nikak nam pa ne presvetijo i vužgejo duše.
20.	Sveta Terezija žele, naj med molitvov naše telo ma prijetno držanje, ka nam med molitevjov ne odleti miseo od predmeta molitve i od Boga. Zato se ne muči z predugim kleča-njom. Zadostuje, da se ti duša z dostojnim poštuvanjom, lii-beznostjov i z potrebnim vupanjom poniža pred Bogom.