29
Das NationalildUnproblem. Eine politische Studie iiber die Polenfrage und die Zukunft Oesterreich-Ungarns von Dr. iur VValther Schiicking, o. o. Professor zu Marburg. Dresden von Zahn & Jaensch, 1908.
Draždanska Gehe-Stiftung je izdala navedeno razpravo za 2. in 3. zvezek V. letnika. Čitajoč knjigo sem se nemalo čudil, kako rezko, naravnost pikro piše pruski učenjak svojim rojakom! V predgovoru pač pravi, da je bil radi svojih nazorov že od kolegov in od časnikarjev napadan, toda vse to ga ne moti, da ne bi smatral za svojo sveto dolžnost izreči kakor učitelj državnih ved javno, kaj sodi o narodnem boju. Krepko razvija pisatelj svoje ideje. Najprej govori o izvoru in zgodovini narodnostnega problema. Po njegovi misli je docela pomotno meniti, da je bistvo naroda (nacije) v jeziku, in baš iz te usodepolne zmote da izvirajo vsi poskusi raznarodovanja potom zatiranja jezika.   Narod da je skupina ljudi, zdru-
Književna poročila.
30
Književna poročila.
ženih po skupnih posebnih elementih prosvete in po skupni zgodovinski preteklosti. Narodna zavednost še ni stara. Še za časa Friderika Velikega šlo je le za dvig populacije. Še leta 1815. je imela poljska provincija ime včlike Vojvodine poznanjske, svoj grb in kraljevega namestnika iz stare jagčlonske krvi; sam pruski kralj pa je Poljakom slovesno izjavil, da pod njegovim žezlom ni treba zatajiti svoje narodnosti. Toda leto 1848. je do-neslo zvezo narodnostne in demokratske misli. L. 1851. je Mancini na Dunaju razvil idejo nadalje, češ, vsak narod kakor enota jezika, šeg in prava ima naravno pravo do lastne države z lastnim narodnim vladarstvom. Pisatelj priznava, da stremijo i pruski Poljaki za tem idealom, pa je mnenja, da o njegovi realizaciji pameten politik še govoril ne bode, kajti Pruska ima na kopnem najmočnejšo vojsko sveta ... Glede Avstrije se sklicuje pisatelj na Palackega besede, da bi se moralo Avstrijo vstvariti, ako je ne bi bilo, in pristavlja, da mora biti vsakdo »reiner Tor«, ki bi mislil na razpad Avstrije in priklopitev avstrijskih nemških provincij — k Nemčiji. Popolnoma napačno je misliti, da bi moral tvoriti vsak narod svojo državo. Sicer pa tudi ni, da bi moral narod, ki ne tvori svoje države, izgubiti svojo narodnost. Pisatelj zahteva odločno, da naj poneha zločinsko načelo (Zucht-hauslermoral): »right or wrong, my countrv« (pravo ali nepravo, moja dežela!). Tudi v politiki veljaj, da je meriti s pravnostnim in nravstvenim merilom Nič ni sramotnejšega, nego zahtevati, da naj se manjšine ponemči; vsakdo ima pravico ohraniti svojo narodnost, ki mu je v srce zapisana. Iz te naravne pravice pa izhaja, da ima nemška država naravnost dolžnost, poljsko prosveto negovati, seveda ne da bi se s tem zapostavljalo nemško prebivalstvo iste dežele. Natančno opisuje pisatelj vsa sredstva za raznarodovanje Poljakov, pa jih tudi vseskozi obsoja, češ, da so nemoralna, proti zakonom, pa tudi brez zmisla, ker nimajo in ne bodo imela uspehov. — Glede Avstro-Ogrske razvije pisatelj »pro futuro« ideje, o kojih velja, da so pač vsaj danes zelo — rane in smele. Avstro-Ogrska razpade po njegovem mnenju kakor dualistična država in postane konfederacija 16 državic s skupnim parlamentom Toplo se zavzema za dosego narodnostnega miru potom zakona v varstvo narodnih manjšin na podstavi narodnih katastrov (nekako po vzorcu moravskega deželnega volilnega reda od 27. novembra 1905). Največ nad, da dozore očrtane ideje, stavi pisatelj na — četrti stan, zastopan po socijalni demokraciji. — Koncem povprašuje vse državnike, ali slutijo, da ima nacijonalni problem »sub specie aeternitatis« le relativno vrednost, da pride prej ali slej preko njega na dan nov, čisto drugačen problem ?! —
Velezanimivo delo je pisano zelo pregledno, živahno, ponekodi odu-ševljeno. Kdor se zanima tudi za podrobnosti, kojih navzlic aktualnosti nisem mogel navajati, čitaj celo knjigo! Žal mu ne bode, pa naj si bo o pisateljevih idejah te ali one misli! — Dr. M. D.