Prirodna in umetna vzgoja. Vzgoja ima namen, prirodne sile telesa in duše razvijati, krepiti, bistriti in jim dajati neko določeno mer, s katero teži človek po smotru svojega življenja. Ta smoter popolnoma doseči je težavno, kajti predočuje se nam z vzvišenega stališča, idealno. Idealnost pa je odsev naše notranjosti, v katero ne moremo prodreti s svojimi čuti; zato storimo pravo, ako z dušnimi silami razgrinjamo teženje notranjega življenja ter tako razkrivamo pota, po katerih nam je moči vzvišenemu smotru našega življenja vsaj približati se. Da morerao to storiti, treba pred vsem dušne sile razviti in izobražitiTo storimo s pravilno vzgojo, s katero postajamo vedno popolnejši in sličnejši Bogu, ki je pravo in dobro sam ob sebi. Mnogo činiteljev pomaga človeku dušno in telesno vzgojo dovršiti; a življenje z močjo svojih okolnostij ga mnogokrat odvračuje od pravega pota. Vender se more tudi to življenje smatrati kot mogočen vzgojevatelj. Ves čas svojega življenja je človek gojenec; v vsakem stališči se z nova uči in dopolnjuje; njegova sreča ali nesreča je nestalna; nada do večje sovršenosti ga nikdar ne zapusti. In to ravno je sreča za človeka, kajti z upanjem na boljšo bodočnost izginilo bi tudi njegovo hrepenenje po vzvišenem smotru življenja, veselost življenja ne bi nadkrilovala žalosti in boli, in življenje na tem svetu bi mu postalo dolina solz. Zato je vse naše življenje velika učilnica; tudi nadloge in bede morajo silno vplivati na našo vzgojo. Pri tem se dušne sile razvijajo okolnostim primerno, kajti v vsakem slučaji hočejo na poseben način biti tvorne, a pri svojih težnjah in naporih slede vedno le lastnim, nepremenljivim zakonom, lastnim prirojenim nagibom. Toje prirodna vzgoja. Kakor se naučf oko vsled svoje notranje moči in vsled svojega prirodnega svojstva sarao ob sebi videti, tako se nauči otrok z zdravo pametjo sam ob sebi misliti, srce se nauči samo ob sebi čutiti in želeti, volja sama ob sebi odločevati se, tvorna moč sama ob sebi dejstvovati. A to izraževanje notranjega življenja bilo bi jednostransko, podobno nepožlahtnenemu drevesu, ko ne bi se naučil tudi pravo misliti, pravilno hoteti in svojo tvorno moč le za dobro uporabljati. Res, da bi ostal brez prvega svojstva nezaveden in ne bi se mogel povspeti do one stopinje, na kateri mu je raogoče z vzgojnimi sredstvi na pomoč prihiteti. A na tej stopinji se nikakor ne srae, pustiti, ako ga hočemo približati smotru njegovega vzvišenega življenja. Zato mu pomagajo pri nadaljnem razvoji izobraženci, in to je uinetna vzgoja. Pri tej vzgoji v najožjem pomenu besede vplivajo drugi ljudje navlašč na prirodne sile, torej na prirodni razvitek do neke sta- rosti. Izza te dobe pa zavzame zopet priroda t. j. življenje s svojimi raznoličnimi odnošaji glavno vzgojevalno mesto. V dobi umetne vzgoje se razvija otrok bodisi z umstvenim, bodisi z nravstvenim poukora in z negovanjem njegovega telesa. Največi delež pri tem razvijanji ima pouk, zato je le-ta zelo važen del umetne vzgoje, kajti vzbuja, oživlja in izobražuje prirodne sile. Oba načina sta dovolj imenitna, da se je treba pri vzgoji na nju ozirati. Prirodna vzgoja je podloga in vodilo umetne. Vzgojitelj mora vedeti, kakšne moči leže v duši otročji, pod katerimi pogoji so tvorne, kakšne zakone imajo, in kako se morejo vsled tega na poti, od prirode označeni, vedno bolj razvijati in blažiti, t. j. iz svojega prvotnega stanja voditi k višji sovršenosti. Prirodna vzgoja ne pozna težkoč, kajti tu se razvija vse samo ob sebi, a le do neke meje in jednostransko. Težko pa je umetni vzgoji, pravi način pogoditi, kajti tej se je treba ozirati na prvotno prirodno vzgojo ali na prirodo otroško. Ta priroda je pri vsakem otroku drugačna in se tudi ne da že v kali natanko razpoznati. Treba je opazovanja in zopet opazovanja, primerjanja in izsledovanja, da vsaj primeroma moremo prilagoditi svoja sredstva prirodnim zakonom. Že od nekdaj se trudijo učenjaki s to zagonetko otroške duše, a še do danes nimamo povsem zanesljivih sredstev za vsak pojedin pojav. Vender morerao te izsledke vsaj v toliko rabiti, da jih prenesemo na-se in na svoje otroke, da po njih lažje izpoznamo individualnost gojencev. Kot podloga lastnemu opazovanju so nam torej neizogibne važnosti. Pri uraetni vzgoji se je ogibati vsakojakih napak, zlasti onih, s katnrimi se prirodne sile v svoji tvornosti motijo ali celo popolnem pohabijo. Kar pride dobrega iz Stvarnikovih rok, ne smemo odstranjevati, ker težko moremo kaj boljšega na njegovo mesto postaviti. S tem bi dušno svojstvo le pokvarili. Priroda sama pa ničesar ne pokvari. Ako se nahajajo v duši pogoji, pod katerimi morejo dušne sile delovati, nastane v duši spreminjanje, katero je vedno dobrodejno. Divjak v puščavi ohrani zdravo telo, ostre čute, varen sod, čuta polno srce. Njegova duša sicer ne doseže one popolnosti, ki se more pridobiti samo v dobro osnovanih družbah, vender je zdrava in nepokvarjena, na svoj način je popolna, priroda je še ni izpridila. Nasprotno se najde v omikanib družbah dokaj ljudij, kateri ne znajo s svojimi dušami ničesar začeti, ki se boje misliti, ki so polni predsodkov in nespametnih pojmov, ki sarai niso srečni in tudi svojim bližnjim tega ne privoščijo. In vender bi se jim zelo zameril, kdor bi jim očital, da niso dobro vzgojeni. Taki so se preumetno ali umetno pa napačno vzgojili. Zatrli so se jim prvotni prirodni nagibi, ki tudi divjaka krase; namestu njih vzgojilo se jim je ono stanje, ki ne odgovarja pravi človeški prirodi. In takih nesrečno vzgojenih ljudij je velika večiaa na svetu. Pa, ali se bodemo temu čudili? Koliko najdemo hiš, kjer se resno pečajo z zdravo vzgojo? In dora je vender le podloga vsej drugi vzgoji. Največ roditeljev prepusti otroke same sebi, mnogo jih pa pomehkuži. ln to naj bi bila uzorna vzgoja sedanjega veka? Ako se priroda prepusti sama sebi, res se ne vzgoje ideali človeške sovršenosti, pa tudi duševni pohabljenci se ne vzgoje", kar se umetni vzgoji tolikokrat pripeti. A zaradi tega ni umetna vzgoja nič manj potrebna, ker le ta dovede otroka k sovršenosti in uporabnosti za življenje; samo zdrava in pravilna mora biti. Taki vzgoji pomaga modra priroda pod vodstvom Božjim, izboljševati njene napake; naopako pa se napake prirode še le z umetno vzgojo odstraujujejo. A vsakdar ni mogoče prirode popolnem izpodriniti. Večkrat ostane umetnost vzgoje brez vpliva, a priroda pomaga si sama. Še bolj se to vidi pri slabih vzgojiteljih; taki morejo otroka s svojimi sredstvi še le pokvariti; k sreči se priroda često ne da v svojem razvoji motiti, in to jedino reši takega gojenca velike kvare. Neprava umetna vzgoja je pod prirodno; prava pa je najizvrstnejša izobraževalka, ker prirodo še le osposobi, da doseže visoko popolnost. Zato se morata oba načina vzgoje podpirati; umetnost mora služiti prirodi, a priroda se ne sme zanemarjati na korist umetnosti. Priroda pač more obstajati brez umetnosti, ne tako umetnost brez prirode. Ako se pri vzgoji priroda ne povzdigne in njena dejstvenost ne podpira, temveč umetno skazi, izgubljeno je vse; človek ne postane dobro vzgojen, ne tak, ki ima glavo in srce na pravem mestu , temveč usmiljenja vreden dušni pohabljenec, živa satira na vzgojno umetnost. V takem človeku zatro se prvotne krepke kali, namestu njih postavi se bujno kipeče pristrastje, ki se pri prvi priliki prevrže v skrajnosti, katerim ni pravega mesta v občestvu človeškem. Zato velja nauk: nPoučuj in vzgojaj prirodi primerno!" Fr. Gabršek.