83
Živi ogenj.
V mični g. Draganovi povestici ^Spoznanje" smo brali, da slovenski pastirji, kadar si kurijo, okoli ognja skačejo popevajoči: Živi ogenj, jari žerec, kožoderec, vse polizavec, vse požigavec, hom, hom, hom!
Iz teh verstic vidimo, da je starim Slovencom ogenj veljal za živo bitje. Tudi stari Nemci so ogenj imenovali quecfiur, daz quecke fiwer J), primeri serbsko: vatra živa, oganj živi 2), in latinsko: ignis a nima 1 3), dalje to nvQ &i]Qiov sp^jv^ov pri Egipčanih 4). — toraj so si stari narodi ogenj mislili ko požrešno, žerece, gladovno, nikdar sito žival, vorax flamma, freker. bitar fiur, bitar logna, gradag logna itd., kakor se vse v skandinavskih starih spisih ogenj veli 5). Znamenito je, da v basnoslovji starih Indov se bog bliska in groma In dra- Par d za nj a — slovenski Vidras-Per kun veli Irubukša 6) „validus vorax", in s tem imenom se ujema slovansko historiško ime Jarožir = der gevvaltige Fresser, primeri gore: živi ogenj, jarižerec.
Jarožir je toraj bilo priime Perkunovo. Izklik: hom, hom, hom! pa opominja na staroslovenski H orna, boga ognja, indiski h orna,  „sacrificium Deo Agni dicatum".
') Grimm »Deutsche Mith.« str. 568. — 2) Vuk I. XLVI. dalje 3, 8. 20. — 3) Cicero „De nat. Deor. 3. 14. — 4) Herodot 3, 16. — 5) Saem. „50 b. Hel." 78, 22 in na drugih mestih. — 6) Amarasinh. ed. Paul.  str. 41.42. —  7) Zastran igre:
84
Ravno tako so me razveselile imena Kulda, Svarda, Baroda; tudi one so priimena Vidra sa - Perkuna. Znano je, da so Indi, Germani in Slovani, tudi stari Gerki mislili, da I ndra-Pardžanja kadar gromi, meče kam-nate krogle „acmana, nemški D on ar pa h a mar = kamen. Slovaci imenujejo to kroglo kule, toraj Kulda pomenu je „Der Donnersteingeber". Strela se veli v sanskritu s varaš; s to besedo se ujema ime polabsko-slovanskega boga Svaroh od korenike svar fulgere, toraj Svarda poimenuje „der Blitzgeber". Na kamnu rimsko-slovenskem hranjenem v gradu Tanzenbergu na Koroškem stoji možko ime Svarda. (Muhar „R6m. Norik." I. 186).ggigi
Pa tudi Baroda, ktero ime celo v kranjskih narodnih pesmih nahajamo, izrazuje deževnika ali dežo-datelja. V Zendu se veli vara dež, novoperziški: baran, slovenski bara, mokrota, mocvirina, toraj Baroda, „der Regengeber".    Primeri priime indiške Q\ve Varada.
Glejte dragi domorodci, da ni nobena besedica zavreči, in kako važne so za basnoslovne preiskave narodne pesmi, vere, šege in celo otročje gurače. Gosp. Dragana pa prosimo, naj nam večkrat priobčuje kaj takošnih mičnih po-vestic. Kadar mi bode ugodilo pomen ostalih, v tej pove-stici še navedenih imen, kakor Na m oš, Ker t itd. razrešiti, jih bodem tudi „Novicam" priobčil 7).         Dav. Terstenjak.
„Hod'mo dež a prosit" še omenim, da tudi Serbi tako za dež prosijo (glej Vukove ,,pjesme dodolske" 86—88). Tudi pri starih Nemcih je ta običaj vladal, samo da so za bajilo (Zau-bermittel) deklinici na mazinec prave noge privezali blen (hvosciamus). Glej vec o tem Grimmovo ^Deutsche Mitholo-gieu str. 560.                                                                          Pis.