Kajetan Gantar
K »TURJAŠKI ROZAMUNDI«
Hrast stoji v Turjaškem dvoru, vrh vzdiguje svoj v oblake ...
Pred leti sem bral v nekem zanimivem članku v »Proteusu«, da je ob tem verzu »prvak naših pevcev kot botanik spodrsnil«: drevo, ki stoji pred Turjaškim gradom, ni hrast, marveč stara, košata in častitljiva lipa (V. Petkov-
200
Sek, Naše lipe — naš ponos; Proteus X 116). Kaj torej? Ali se je Prešeren zmotil? Ali morda ni razlikoval lipe od hrasta? Ne, naš pesnik se ni zmotil, dobro je vedel, zakaj je postavil ravno hrast na začetek pesmi o Turjaški Roza-mundi. Hrast namreč pomeni v Prešernovem pesniškem glosarju nekaj silnega, ponosnega, kljubovalnega. Hrast stoji prav v istem pomenu, kot podoba nečesa silnega, ponosnega, kljubovalnega, tudi na začetku neke druge Prešernove pesmi: »Hrast, ki na tla vihar ga zimski tresne.. .« Hrast v »Turjaški Roza-mimdi« potemtakem ni samo drevo v Turjaškem dvoru, marveč nekaj več, nekak nehoten simbol moči in časti turjaške dinastije. Označujem ga kot »nehoten« simbol, ker ne preide popolnoma v to, kar simbolizira, marveč poleg tega nemoteno opravlja svojo funkcijo kot realen predmet v sklopu dogajanja.
Poleg nazorno-plastične in simbolične pa opravlja hrast tudi miizikalno funkcijo. »Hrast stoji v Turjaškem dvoru, / vrh vzdiguje svoj v oblake ...« — kako mogočno in ponosno zveni ta uvertura, z glasbenim terminom bi rekli »andante patetico«! In nato: »Rozamunda, roža deklic, / čast dežele je domače ...« —¦ kako čisto drugi akordi so to, anapestovsko lahkotni, mehki in nežni, z glasbenim terminom bi jih označili »allegro grazioso«! In tako se moški in herojski »andante patetico« ter ženski in nežni »allegro grazioso« skozi vso pesem medsebojno prepletata in prav to prepletanje dveh diametralno različnih tonov, ki ga vsi prav dobro občutimo, ki pa mu je tako težko najti ustreznega strokovnega izraza, daje pesmi njen posebni melodiozni čar.
Ko nam nato pesnik predstavi oba glavna junaka, Rozamundo in Ostro-vrharja, in retrospektivno razloži vzrok današnje gostije, stopi na prizorišče nova oseba: »pevec razglašene slave«. Pesem, ki jo zapoje pevec, je romanca v romanci, pesem v miniaturi, zato — povsem razumljivo — izdelana s filigransko umetnostjo, opremljena ne samo z asonancami, ampak deloma tudi z rimami (enake — junake, cveteče —sloveče) in z različnimi pesniškimi figurami (anafora, epitheta omantia, primera, hiperbola itd.).
Po kratkem premoru v pesmi prvič spregovori glavna jiuiakinja — Rozamunda. Njene besede so namenjene Ostrovrharju, podobno kot so bile pevčeve besede le odgovor na tetino vprašanje — vsaj na videz. V resnici pa... V resnici pa predstavljajo te besede neposreden dialog med pevcem in Rozamundo.
Pevec: Bog jo živi gospodično, Bog ji hčere daj enake, tak' cveteče, tak' sloveče, Bog ji sine daj junake!
Rozamunda: Brez otrok moj zakon bodi, brez veselja leta stare, ako šla bom prej k p>oroki, ako prej moža objamem...
Kakšna podobnost v stilizaciji, kakšna resonanca v vsebini! Kar ji pevec dobrega želi, temu se Rozamunda s svojo zakletvijo skoraj zavestno odreče. Kdo ne sliši iz teh verzov jedke tragične ironije? Upal bi si trditi celo, da je v »dialogu« med pevcem in Rozamundo jedro celotne pesnitve, še več, njena peripetija. Pevec ji želi vso srečo, želi ji hčere lepotice in sine junake; Rozamunda pa se zaroti, da ne pojde prej k poroki, preden ne vidi lepe Lejle. Zdi se, da si Rozamunda s temi besedami sama nakoplje »brez veselja leta stare«. Zdi se, da se v teh besedah skriva ost zoper kako Prešernovo simpatijo: pevec (Prešeren?) ji želi vso srečo — toda ona si sama s svojo ošabnostjo in naglo jezo nakoplje nesrečo in tegobo: motiv kaznovane prevzetnosti, ki se v Prešernovih pesmih večkrat ponavlja (Dekletom, Zarjovela devičica, Povodnji mož). Podobno misel je izrekel že Kidrič: »Španskim šaljivo-burlesknim romancam se pozna,
201
da jim je iskal snov zavrnjeni pesnik, v katerem je še delovala jeza nad dekliško prevzetnostjo in domišljavostjo ... Pri resni romanci o Turjaški Rozamundi je odmev jeze še glasnejši...« (Prešeren II 198). In Slodnjak: »Naša romanca osvetljuje v izvirni luči motiv kazni za prevzetno dekle... v pesnitvi je čutiti neko srčno prizadetost« (Poezije 97). »Dialog« vsekakor potrjuje to domnevo.
»Dialog« je torej jedro in peripetija romance; poslej se dejanje naglo nagne v Rozamundino nesrečo. Dogodki si slede s filmsko naglico: Ostrovrhar zbere hlapce in prijatelje, si opaše ostri meč in odjezdi na Turčine; ne udrži ga reka Kolpa, niti turške straže, pred seboj drevi Bošnjake, razdene bašetov grad, reši zasužnjene rojake in odpelje s sabo lepo Lejlo. V nasprotju z lagodno statičnostjo in počasnim tempom prvega dela romance (gostija na Turjaku 1—78) je tempo dogajanja v drugem delu (boji s Turčini in poroka z Lejlo 79—110) rapidno pospešen. To je razvidno tudi iz nesorazmerja med številom verzov in zunanjim časom dogajanja (nemški literarni teoretiki označujejo prvo kot »Erzählzeit«, drugo kot »erzählte Zeit«):
Nasprotje med počasnim tempom prvega dela in pospešenim tempom drugega je razvidno tudi iz raznih stilističnih razlik. Tako n. pr. v prvem delu prevladujejo nedovršni glagoli (stoji, vzdiguje, sedi, gostuje, vžigajo, snubi...), v drugem delu dovršni glagoli (zbere, pošlje, vdrže, razdene, reši, vzame...); v prvem delu epska širina (razni opisi, premi govori, številne anafore), v drugem delu dramatska zgoščenost, dejstvo poleg dejstva. Na koncu pesmi se tempo spet umiri in poleže v finalu, ki je tako značilen za vso Prešernovo epsko poezijo: »Rozamunda grede v klošter, / čast ljubljanskih nun postane.« V podobnih akordih izzvenijo tudi druge Prešernove pripovedne pesmi, n. pr. »Po-vodnji mož«: »Vrtinec so vid'li čolnarji dereč; / al Uršike videl nobeden ni več.« »Krst pri Savici«: »Domov je Bogomila šla k očeti, / nič več se nista videla na sveti.« V vseh teh zaključnih verzih se zrcali neka zastrta bolečina, vsi ti verzi sklenejo pesem harmonično in ubrano, kot bi se polegli morski valovi ob peščenem obrežju. Tak zaključek je izrazito Prešernov in ni verjetno, da bi bil posnet po Grillparzerju, kakor domneva L D. v svojem sicer zelo zanimivem članku (»Sloveča lepa Hero v .A.bidi«, JiS IV 121). Da je to res, nam najlepše dokazuje »Lepa Vida«, ki se v vseh ljudskih inačicah konča: »Tebe bom per kralju zgo-vorila; / le lepo doji mi mojega kraljica!« Realen fakt brez vsake sentimentalnosti — in pika. V varianti, ki jo je požlahtnil Prešeren, pa zaključujeta pesem dva zanj tako značilna verza: »Vida vsak dan je pri oknu stala, / se po sinku, oču, mož' jokala.« —
In še ena beseda je značilna v tem finalu: beseda »čast«. Na začetku pesmi pravi pesnik o Rozamundi: »čast dežele je domače«; na koncu pa: »čast Ijub-
202
Ijanskih nun postane«. Prešeren je dobro vedel, zakaj je dal besedi »čast« tako silovit poudarek. »Turjaška Rozamunda« je romanca, viteška pesem; v viteškem kodeksu vseh časov pa je bila čast najvišji postulat. »Čast« — temu se v jeziku homerskih vitezov pravi: auv duinreveiv v.ai vneiQnynv tuf.ievai dihov (»zmerom biti najboljši in daleč prekašati druge«). Ista agonalna miselnost preveva tudi srednjeveške fevdalne plasti, o čemer zgovorno pričajo viteški turnirji in trubadurska lirika: za junaka je najhujši udarec, če ga drug v boju premaga; za dekle najtežji poraz, če jo druga v lepoti prekosi in ji prevzame ženina. In »Turjaška Rozamunda« je pesem časti v viteškem pomenu. Ideja časti dominira nad celotno romanco. »Hrast« na začetku pesmi, hrast, ki »vzdiguje vrh v oblake«, je, kot že rečeno, nehoten zunanji .simbol turjaške časti. Turjaška Rozamunda je »čast dežele domače« in ne samo domače, saj jo snubijo baroni tudi iz nemških in laških dežel, tako da teta upravičeno sprašuje: »Kje bi neki dekle raslo lepši od neveste naše?« Ko pa Rozamunda zve za nevarno tekmico, je treba ogroženo čast rešiti: bašetovo sestro ponižati in privesti na Kranjsko! Kot pretveza za dosego tega cilja ji služi — sramota, ki ogroža čast domačih junakov, sramota, da kristjane v Bosni še oklepa jarem. Ostrovrhar osvobodi usužnjene kristjane — sramota je izbrisana. Junakovo srce se hkrati vname za lepo Lejlo in ko naposled lepa Lejla zapusti Mohamedovo vero, pade še zadnja ovira za njuno poroko — junakova čast ni s tem prav nič prizadeta, pač pa Rozamundina. In Rozamunda? »Rozamunda grede v klošter, čast ljubljanskih nun postane.« S tem je tudi čast turjaške dinastije oprana, pesem je izpeta.
203