štev. 3. V Ljubljani, v sredo 17. januarja 1917. Leto IV. Naša patrulja s skiji v gorah na Tirolskem v letošnji ondi snega bogati zimi. Stran 26. TEDENSKE SLIKE. štev. 3. Prebivalci novoustanovljene Poljske: Prva vrsta od zgonij nizdol: Naši vojaki vodijo poljske begunce do rodnih občin. Poljske žene in otroci se vračajo v ostavljena bivališča. Poljski otroci delajo pod nadzorstvom nemških usmiljenk. Prebivalci poljskega mesteca kuhaja našim in nemškim vojakom čaj. Srednja vrsta od zgoraj nizdol: Avstrijski častnik se razgo-varja s poljskim seljakom. Dve poljski seljakinji v nedeljski opravi. Nemški vojaki kupujejo od domačinov cigarete. Tretja vrsta od zgoraj nizdol: Prebivalci poljske vasi pripravljajo naši vojski dostojen sprejem. Poljske žene in otroci na begu pred Rusi. Tipične postave poljskih Židov v Liiblinu. Žene iz lomžke okolice perejo perilo. »TEDENSKE SLIKE« so najboljši in najzanimivejši sloven. ilustrirani tednik. »Tedenske Slike« stanejo: celoletno 12 kron, polletno 6 kron, četrtletno 3 krone in mesečno 1 krono. Posamezne številke se dobe po trafikah, knjigarnah in na kolodvorih izvod po 24 vinarjev. Naročite si »Tedenske Slike«! Obnovite naročnino takoj! Opozarjajte svoje znance in prijatelje na »Tedenske Slike« ter pridobivajte novih naročnikqv._,. Zahtevajte povsod »Tedenske Slike«! Zastavonoša. Spisal Alf. Daudet. IV. Tudi tam je bilo vse pokonci. Narodne garde, meščani, mobilne garde, vse vprek je kričalo ter švigalo sem in tje. Deputacije, v velikem razburjenju, so šle mimo k maršalu. A Gnris ni videl ničesar, ni slišal ničesar. Sam s sabo je govoril, stopajoč po ulici Faubourg. „Meni vzeti mojo zastavo!... No, le poglejmo! Kaj je to sploh mogoče? Kaj ima itdo pravico do tega? Naj maršal da sovragom kar je njegovega, svoje pozlačene vozove in vso ono krasno posodo, ki si jo je prinesel iz Mehike! A to, to je moje... Moja čast! Prepovem si, da bi se tega kdo dotaknil." Vse to je bilo govorjeno v presekanih stavkih; deloma ker je tekel, deloma zato ker je jecljal. A pri vsem tem, v dnu duše je imel vendar svojo posebno misel ta sta rec! Misel dodobra zasnovano, široko izko vano: polastiti se prapora, zanesti ga v sredo regimenta ter naskočiti sovražnike 2 vsemi, ki bi šli za njim. Toda ko je prišel doli, ga niso pustili vstopiti. Polkovnik, ki je bil sam silno razdražen, ni hotel videti nikogar... Toda Or-nis se ni dal tako izlahka odgnati. Kriče je rotil ter s komolcem suval službujočega podčastnika: „Mojo zastavo... jaz hočem svojo zastavo!" In glej, končno se odpre eno okno: „Kai si ti, moj Ornis?" „Da, moj polkovnik, jaz.." »Vse zastave so v arzenalu... le tja pojdi in dali ti bodo potrdilo." ,Potrdilo?.. Čemu to?" „Tako zapoveduje maršal." »Toda polkovnik..." Starec Ornis se je zazibal kakor človek ki je pijan. »Potrdilo... potrdilo..." je ponavljal topo... Končno je pričel korakati, a bila mu je le ena misel, da je zastava v arzenalu in da jo je treba nazaj dobiti, naj velja kar hoče. V. Vrata arzenala so bila na široko odprta, da omogočijo vstop velikim tovornim vozovom, ki so že čakali v vrsto razpostavljeni na dvorišču. Ornisa je pretreslo, ko je vstopil. Vsi drugi zastavonoše! so bili že tam, kakih petdeset do šestdeset častnikov, vsi pobiti in molčeči; oj, ti turobni vozovi, stoječi na dežju, kraj njih pa ti ljudje po redu razvrščeni ter gologlavi, bilo je uprav, kot bi se vršil pogreb. V nekem kotu so bile nagromadene zastave Bazainove armade, vse razvlečene po blatnih tleh. Silno žalosten je bil pogled na te zdrapane kosce svitlobojne svile; na te ostanke zlatih franž in umetniško izrezljanih držajev, na ves ta slavni, sedaj po-gaženi blešč, ves premočen od dežja bi ves blaten. Neki upravni častnik jih je jemal po eno in eno in vsak zastavonoša je stopil naprej, ko se je poklical dotični regiment, da prejme izročilno potrdilo. Negibno in brezčustveno sta nadzorovala dva častnika to predajo. In tako nas zapuščate vi, oj sveti vi zmagobudni znaki, razprostirajoči svoje raz-trgline, žalostno pometaje tlak kot tica, ki se ji je postriglo peroti. Vi greste od nas s sramoto pogažene lepote in vsaka od vas nese seboj košček Francije. Soinčni sijaj nekdanjih dolgih maršev je še ostal v vaših gubah. V raztrglinah, zadanih vam od krogel, ste hranili spomin neznanih mrtvih, padlih slučajno pod vami, ki ste jim bili vodnica. »Ornis, sedaj si ti na vrsti... Zovejo te..', pojdi iskat potrdila.. ? Šlo je prav za potrdilo! Zastava je bila tu, pred njim. Bila je najlepša, bila najbolj razstreljena od vseh... In ko jo je zagledal, se mu je zazdelo, da , je še tam gori na železničnem nasipu. Jasno je Slišal prasket krogel, žvenketanje padajoče razbite posode, glasno je čul vabiti polkovnika. »Pod prapor, otroci moji!..." Dvaindvajset tovarišev je obležalo zadetih in on, triindvajseti je skočil naprej, da vjame, da podpre ubogi prapor, ki se maje in pada, ker mu nedostaje držečih rok. Oh, oni dan je bil prisegel, da ga hrani in brani do smrti. In sedaj... Pri teh mislih je čutil, kako mu vsa kri iz srca buši v glavo. Pijan, izgubljen se je zagnal proti sovražnemu oficirju, iztrgal mu toli ljubljeni prapor, oklenivši se ga z obema rokama; potem ga je skušal dvigniti visoko in ravno, klicoč: „Pod prap.." Toda glas mu zastane v grlu. Čuti, kako se držaj potresa, kako mu polzi iz rok. V tem zraku, ki teži kakor smrtna plast nizdoli na odstopljena mesta, zastave ne morejo več vihrati, ničesar ponosnega ne more tu več živeti... In stari Ornis se je zgrudil na tla, od kapi zadet. Kronanje kralja in kraljice. Naš cesar in cesarica sta se kot ogrski in hrvaški kralj Kari IV. in kraljica Cita po določbah ogrske ustave dala dne 30, dec. m. 1. v Budimpešti kronati. Noben habsburški vladar še ni bil kronan v tako usod- štev. 3 TEDENSKE SLIKE Stran 27 Kronanje v Budimpešti: Prihod kralja in kraljice na zahod, kolodvor v Pesti. Dvorski voz pred kolodvorom. Kronanje v Budimpešti: Slavnostno okrašeni Verižni most med Budo in Pešto pod dvorom."; nem času, ki je brez primera v naši zgodovini. Pri slavnostih kronanja so bili prisotni člani cesarsko-kraljevske hiše, najvišje avstrijsko, ogrsko, poljsko, češko in hrvaško plemstvo, diplomatje raznih držav, ministri obeh državnih polovic, ogrski drž. poslanci, mnogo članov avstrij. parlamenta, hrvaške vlade in sabora z banom na čelu, poslanstva ogrskih in hrvaških županij in mest, razni najodličnejši zastopniki cerkve, vede in umetnosti ter vojaštvo. Slavnosti so se vršile v Budi in sicer v cerkvi sv. Matije, na dvoru in v ulici ozir. na trgu sv. Jurja med cerkvijo in dvorom. Občinstva je moglo torej razmeroma malo prisostvovati. Ceremonija kronskih svečanosti je bila sledeča: Zvečer 27. dec. je izročila na dvoru kralju deputacija magnatske in državne zbornice po kardinalu, knezu-primasu Czernocku inauguralno noto ter ga prosila, naj se da kronati. V drugi dvorani je nato isto prosila kraljico. Oba sta odgovorila, da ustrežeta izraženi prošnji. Dne 28. dec. sta imeli obe zbornici slavnostno sejo ter se poklonili zopet na dvoru vladarju, ki je prisegel na ustavo in določil dan kronanja. Opoldne je izročila deželna deputacija kralju in kraljici kronski dar, vsakemu po 50 000 zlatnikov; nato so pripeljali v železni skrinji kronske insignije v kraljevo sobo. Dne 29. decembra so prepeljali kronske insignije v cerkev sv. Matije. Popoldne se je poklonila deputacija obeh zbornic kraljevski obitelji. Dne 30. decembra ob 6. zjutraj sta imeli obe zbornici svečano sejo ter nato odšli iz parlamenta v Pesti preko Verižnega mostu v cerkev v Budi. Sprevod je bil prekrasen. Vsi magnati in poslanci so bili v razkošnih ogrskih in hrvaških narodnih ple-menitaških oblekah. Zastavonoše, heroldi v starinskih nošah; gala-uniforme, pretkane z zlatom in dragulji, gozd zastav in standart, na vseh oknih in balkonih dragocene preproge, slavoloki ter neštevilne ogrske in hrvaške trobojnice so nudile občinstvu prekrasno, živo pisano sliko. A tudi med občinstvom je bilo mnogo madjarskih, slovaških, slavonskih in hrvaških pestrih narodnih noš. Kralj in kraljica sta prišla v cerkev ob V49. dopoldne v osmerovprežni galakarosi s sijajnim spremstvom. V cerkvi so že čakali člani kraljevske hiše, kardinal s škofi, magnati, poslanci in deputacije županij in mest. V loretski kapeli se je kralj, ki je bil v rdeči huzarski uniformi, ogrnil s plaščem in opasal z mečem sv. Štefana. Nato je kralj prisostvoval maši sedeč na prestolu, obdan od zastavonoš, ministrov i. dr. Min. predsednik grof Tisza je držal drž. meč, ban hrvaški baron Skerleč pa državno jabolko. Med kronanjem je kralj pokleknil pred oltar, kardinal knez-primas in mini-sterski predsednik grof Tisza pa sta mu položila krono sv. Štefana na glavo. Kra- Ijice se ne krona, nego se s krono le dotakne njene rame, na glavi pa ima svojo krono. Nato je posvetil kralj nekaj junaških častnikov za viteze Zlate ostroge s tem, da se je — sedeč na prestolu — z mečem dotaknil njihovih ram. Med vitezi so bili tudi trije Hrvatje. Potem je odšel kralj s spremstvom iz cerkve pod kip sv. Trojice, kjer je prisegel javno na ustavo. Topovi so zagr-meli in kralj se je vrnil v cerkev, da odjezdi na h r i b e C kronanja, ki je bil zgrajen na trgu sv. Jurja. Vsako mesto in vsaka županija je poslala za ta umetni hrib skrinjo zemlje s kakega zgodovinskega prostora. V sijajnem sprevodu so najprej jezdil huzarji, nato so šli peš magnati in poslanci, člani deputacij, ministri, nato so jezdili heroldi, 11 zastavonoš, nosilci kralj, insignij, med njimi ban, grof Tisza, nadvojvode, škofje in končno sam kralj s krono na glavi in s plaščem. Nato so sledili gardisti in plemiči. Kralj je zajahal na hribec ter z mečem zamahnil na vse štiri strani. Kraljica in prestolonaslednik sta gledala z okna. Nato se je kralj vrnil na dvor, kjer se je vršila gostija kronanja. Za mizo so sedeli kralj, kraljica, kardinal, papežev zai-stopnik in grof Tisza. Kralj je imel na glavi krono. Stregli so državni poslanci. Poslanci obeh zbornic so se medtem vrnili v zbornico ter podpisali zapisnik o kronanju. S tem so bile slavnosti zaključene. stran 28 TEDENSKE SLIKE štev. 3 Nadvojvodinje in dvorne dame gledajo z balkona palače finan. ministrstva slavnostni sprevod. Za beneške Slovence. če bi nam sedanja vojna prinesla združitev beneških Slovencev z avstrijskimi, bi bilo to za naš narod velika sreča. Za to združenje se sedaj zanimajo nemški časopisi. V „Osterreichisch - ungarische Kriegs-korrespondenz", ki jo izdaja c. in kr. vojni tiskovni stan, čitamo: „Med temeljnimi vodili za vzpostavitev miru se s strani entent-nega časopisja načeloma vedno poudarja narodnostno načelo, ali z drugimi besedami: verstvo malih narodov. Vemo, kaj naj po-menja to; je pač zavijanje neupravičenih zahtev v narodnostni plašček, sklicevanje se na gotove splošne človeške pravice. Dovolj je pač znano, da hočeta Francoska in Italija, da se tojnačelo v tihem sporazumu uporablja samo! pri avstrijskih in ogrskih državljanih italijanskega jezika, in se popolnoma nič ne ozirata na to, da se tudi na Francoskem nahajajo „neodrešeni" Italijani. Nasprotno pa se nam zdi dolžnost opozarjati, da živi v italijanski videm-ski provinciji nad četrt milijona Slovencev, katerim je v varstvo nezasta-rajočih človeških pravic nastopajoča italijanska vlada hotoma kratila najprimitivnejše narodne potrebščine. To znatno število Slovencev nima niti šol, v katerem bi se poučevalo v njihovem maternem jeziku, niti ne more v tem jeziku poslušati božje besede, še manj pa pred uradom ali sodiščem odgovarjati v svojem maternem jeziku. Njihovi, v jugo - zapadnih avstrijskih kronovi-nah naseljeni bratje uživajo te in še veliko več pravic; štejejo pa nekaj nad poldrugi milijon. Ali torej ni zapoved najvišje pravičnosti, da se za del malega slovenskega naroda, ki je pod italijanskim jarmom obsojen, da sčasoma pogine, stremi po zedinjenju s prej omenjeno celoto tega slovanskega plemena? In ker je le - to ravno pod avstrijsko vlado našlo negovanje svoje narodne posebnosti in jezika v najpolnejši meri, se more to zedinjenje zgoditi pač le v okviru avstro - ogrske monarhije. Odtod izvirajočo popravo meje bi apostoli odreševanja tlačenih narodov morali pozdravljati z največjim nadvušenjem. Tudi Slovenci bi navdušeno sprejeli svoje beneške brate zopet v svojo narodno zvezo, država pa bi imela v združenih Slovencih najmočnejšo obrambo oporo proti Italiji. Slovenske narodne napake. Naš katekizem našteva sedem naglavnih grehov, ki so — lehko bi slabosti, ne rečem strasti, našteli še več, ki so več ali manj vsakemu narodu lastne, slovenskemu pa znamenite: 1. Lehkomiselnost ali vetrov-nost. Kakor veter potegne, se radi zasukajo — predpoldne hlačejo — popoldne skačejo; molijo, kolnejo; ni se na njih be sedo — obljubo — krepost zanesti. Koliko žalostnih nasledkov izvira iz te slabosti, vsi dobro vemo; laž, goljufija, kriva prisega. Mož beseda ni vselej pri Slovencih doma. 2. Zapravljivost, ki gostoljubnost presega: Slovencev klobasije — vinske to-čije (furezi). Kaj iz tega izvira? Tatija, goljufija in plen. 3. Pijanost, ki jo lehko vidimo in čujemo na ulicah, cestah, božjih potih. Kaj pride iz pijanosti, kaže vsakdanska skušnja: krvavi poboji — pravde — poživinjenje. 4. Nezaupljivost. Reci jim, kar hočeš, ne verjeme. in če tudi potrdijo, hitro ovržejo. Preradi in prenaglo pa takim zaupajo, ki jim delajo prazne obljube in imajo široka usta. 5. Pogosta zanikarnost in nesnaž-nost pri domačiji. Poglejmo nemške Avstri-jane — njihove postelje — krčme! Slovenski možaki se vso zimo po peči valjajo, pipe pušijo, pa na goli slami leže. V neki bajti sem našel, kure, prasce, tele in ljudi. 6. Zametavanje svoje narodnosti in svojega jezika. 7. Politična surovost in slepota naših Slovencev, ki jim ni drugega na srcu, kakor da bi nobenih davkov ne bilo. 8. Ljutost in krvoželjnost. Koliko graščin so popalili in samostanov požgali v časih stare pravde! Leta 1848 so moiali najboljši domorodci bežati... Pa ne žaliti vas, ne grajati svojega štev 3 TEDENSKE SLIKE stran 29 Kraljica in kraljevič se peljeta h kronanju. dragega naroda, le rane hočem pokazati, ki jih imamo celiti. Posvetovati se, kako? to je naša sveta naloga. Povzdigujmo ceno slovenščine v narodu, povejmo ljudem, kaj materni jezik velja, da ga bo tudi ljudstvo spoštovalo! Ne zati-rajmo .nemščine, [ampak poleg nje podpi- rajmo slovenščino tako, da bo ona gospodinja! Potrebe za omiko rastejo, naj bi rastle tudi knjige o vsakršnem predmetu, ki zadeva narodno omiko. Ako ne damo hrane v slovenski skledi, bo ljudstvo v nemško zajemalo. Hočemo mirno napredovati, ne psovati, ne zabavljati. Držimo se Z obedvema rokama slovenščine, skrbimo za njeno omiko sebi in svojim! Tirjajmo svoje pravice, pa po modrosti in pravi meri; branimo se napadov naših nasprotnikov, pa brez vsega srda in brez praznega pričkanja! Naše orožje bodi beseda večne resnice, ki uči Nemce kakor Slovence: česar sam sebi ne želiš, glej, da tudi drugemu ne storiš! V potrebnih rečeh nas vodi sloga, v dvomljivih svoboda, v vseh pa ljubezen bratovska! ; (iz govora knezoškofa A. M. Slomška 1. 1862. ] v mariborski čitalnici.) Razne vesti. Nova Avstrija aH mala Avstrija? Pod tem naslovom piše dunajska „Korrespon-denz Zentrum": Obljubljeno razširjenje ga-liške avtonomije se v enem delu nemško-avstrijske javnosti tolmači kot izpolnitev lastnih smelih izločilnih načrtov. Kdor pa pozna pomen tega težkega vprašanja, bo vedel, da so s tem poraženi vsi notranjepolitični problemi. Če se hoče zdaj z enim udarcem ločiti Galicijo od avstrijskega državnega organizma, kaže to diletansko naziranje. Kake posledice bi to imelo? Glasom ljudskega štetja je imela Avstrija 1910. leta 28,572.000 prebivalcev na 300 000 štirjaških kilometrih. Po izločitvi Galicije bi imela le še 20,546000 prebivalcev in 222.507 štirjaških kilometrov. Ogrska s svojimi 20,884.000 prebivalci na 325.411 štirjaških kilometrih bi bila potem bolj obljudena in večja. Ali je treba šele pisati, kake posledice bi to imelo na dua-listično razmerje? A vendar se dobe poli- stran 30 TEDENSKE SLIKE štev. 3 Slavnostni voz s kraljem, kraljico in kraljevičem na potu v cerkev sv. Matije. Kralj na umetnem hribcu na trgu sv. Jurja zamahuje z mečem sv. Štefana na vse štiri strani. tiki, ki jim izločitev Galicije ne zadostuje in ki zahtevajo tudi izločitev Dalmacije 1 »Domovina mora postati manjša 1" .. To je geslo teh Maloavstrijcev, ki zasledujejo vedno le svoje posebne koristi. Ti mislijo namreč, da bo izginilo iz državnega zbora 106 galiških poslancev in da ostane v državnem zboru 230 Nemcev in le 181 Nenemcev. Nemci bi torej imeli večino in bi delali kar bi hoteli. Pa stvar ni tako enostavna. Prvič bi tudi v zmanjšani Avstriji ne imeli Nemci večine, ker bi bilo še vedno 10,596.000 Nenemcev proti 9,950.000. Nemcem in ker bi drugič nenemška večina prebivalstva pač ne prenašala nemške večine v padamentu. Vsakemu narodu se da zagotoviti pristoječe mu pravice le potom poštene sprave. Prihodnja vojna. Znani nemški časopis „Christliche Freiheit" je priobčil izpod peresa draždanskega pastorja Mensinga članek, v katerem je med drugim rečeno: Plamen vojne opravičuje upanje, da nastane nova doba. Prihodnja vojna bo še strašnej-ša kakor sedanja. Wilson je rekel: Mi ne moremo več nevtralni ostati. Tudi Kitajska se vzbudi in bo udarila na vse strani in Indija se bo vzbudila iz sanj. Kupčevanje z zlatim in srebrnim denarjem na Dunaju. Dunajska policija je dne 10. januarja v neki kavarni v II. okraju aretirala 100 (!) zakotnih agentov, ki so kupčevali z zlatim in srebrnim denarjem. Proti sleparjenju In oderuštvu z živili. Moravsko namestništvo je naročilo vsem glavarstvom, da morajo dati vsak slučaj sleparjenja ali oderuštva z živili, ki je bil uradno dognan, razglasiti v vsaki občini svojega okraja na ta način, da se obsodba nabije na občinsko desko. Ženska žrtev za vojno. Zveza izdelovalcev ženskih klobukov na Nemškem je obelodanila bridko pritožbo. Med drugim se najbolj pritožuje, da ni več dobiti toliko kemikalij in barvil^ kakor pred vojno in da bo morala opustiti 26 barv, s katerimi je doslej krasila ženske klobuke. Razočarano italijansko vojno vodstvo. Italijanom je jela pohajad sapa na poti v Trst. Laškim listom se zdi potrebno, da povedo svojim bralcem, kako strašno težka je pot v Trst. „Stampa" priobčuje te dni zelo resen opis kraške fronte. Clankar izvaja, da je kraška fronta zagraja, katere ni mogoče štev. 3 TEDENSKE SLIKE Stran 31 Kralj in kraljica se peljeta skozi Budimpešto dne 27. dec. Slavnostno občinstvo po kraljevem odhodu na hribcu. vzeti z naskoicom; avstro-ogrsl. cenik, ki ga ^l^\»y^^*^ dobite Tovarna v (l^^^SffiB) |^|^) brezplačno Lincu usta- ^M^&^P poštnine novlj. 1867. ^5*"!^ -^iij^ prosto. Naročnina za list „Tedenske Slike"; za Avstro-Ogersko: V. leta K 3—, '/« leta K 6.-, celo leto K 12-—; za Nemčijo: '/4 leta K 4-—, V, leta K 8-- celo leto K 16.—; za ostalo inozemstvo: celo leto fr. 20'—. Za Ameriko letno 4 dolarje. Uredništvo in upravništvo Ljubljana, Frančiškanska ulica št. 10, 1. nadstropja. Izdajatelj in odgovorni urednik Anton Sterlekat. Tiskarna Dragotin Hribar v Ljubljani.