Listek. 123 čreveljce, in vrtele se bodo z Merkurjem v gracioznih, valovitih črtah — tja pod nebo! . . . Sicer se Vam je, gospod urednik, hvaležno priznalo, da ste slog popravili; popravili ste izvestno tudi meni že marsikaj in sicer boljše nego v letošnji prvi številki, ko ste na str. 49. vstavili besedo »naj« (namreč »zaplešejo kolo«), ali na str. 50. ponovili besede: usmiljena nebesa, ko ste mi »bralce« naredili v »bravce«, »poročevalce« v »poročevavce«, »plesalce« v »plesavce«, »plesalke« v »plesavke« — dasi imajo moje oblike izza dvajsetih let popolno »posestno stanje« pri nas, domp.vje v šolskih knjigah in skoro po vsi novi književnosti, obmejni Slovenci — branijo z »bralcem« in »plesalko« slovensko edinost! Seveda če prof. Leveč, naslanjaje se na Plcteršnikov slovar in govoreč v imenu dunajskega mogočnega Merkurja, visokega ministrstva za uk in bogo-častje, zahteva od mene, da naj bodem »žrtvovaz>ec plesa/ke«, svojega otroka, tedaj bodem sicer z Jeftejem obupno zaječal: »Oh nepremišljena prisega!« vendar bom pristavil: »Veliko terjaš, o Merkur, Veliko terjaš od očeta! Odpusti, dete mi ljubo, Zgoditi mora se tako: Prisega grozna je, pa sveta! In izvršil prisego bom, Plesa/ka brž plesalka bo In padlo dete moje bo, Četudi filolog se v meni joče.« Fr. Iiesič. Puškin in Prešeren. — Prelistujoč Puškina, sem obstal pri njega prvi natisnjeni pesmi [iz 1. 1814., ko je bil pesnik star šele 15 let], katere naslov je: »Ki« drugu stihotvorcu«; tu apostrofuje samega sebe, odvračajoč se od pe-snikovanja. — Prva stiha: »Aristio! i ty vb tolpe služitelej Parnasa! ty hočeš?* osedlatb uprjamago Pegasa.« — se strinjata po mislih in deloma celo po besedah z začetkom Prešernove »Nove pisarijo«. — Tudi drugače sta pesmi zasnovani slično: v obeh se dajejo nauki glede poezije v obliki pogovora; dočim pa je v »N. p.« pravi dialog, je Puškinova pesem monolog s fmgiranimi ugovori. Satirični sta obe; uporabljajoč drastične izraze, sta naperjeni obe proti nepoklicanim kritikom — Puškin izrecno: »i sio strogoj kritiko j vstupaešt smelo v* boj«—in pesnikom—horribile dietu; Puškin našteva te kar imenoma. — Seveda je tudi dovolj razlik glede vsebine in oblike. Nekatere Puškinove misli spominjajo n. pr. na Prešernovo »gloso«. Kdo bi se pri stihu »katitsja mimo ihio [se. pesnikov] Fortunv koleso« ne spomnil Prešernovega »pevcu vedno sreča laže«? Misel »on živi, vmrje brez d'narja« pa je obsežena v Puškinovih stihih: »sud&boj imfe (se. pesnikom) ne dany ni mramorny palaty. ni čistym%> zolo-tomio nabity sundoki«. Kakor Prešeren navaja zglede pesnikov revežev, tako tudi Puškin, n. pr. »Russo«, .»Kamoensia«. — 124 Listek. Zanimivo je torej, da sta ta velikana, ki sta si itak nekaj sorodna po duhu, izraževala iste misli z deloma celo podobnimi besedami. Česa drugega ne bomo sklepali iz te vzporednosti. Pripomnim še, da je »Nov. pis.« mnogo, mnogo popolnejša, čemur se ne čudimo, vpoštevajoc, iz katere dobe izvira Puškinova pesem, ki pa že tudi kaže — ex ungue leonem. Dr. Jos. Tominšek. Pesniti ali pesnikovati? — Velespoštovani gospod Fr. I. ima torej pomisleke proti mojemu predlogu, naj bi za pojem vsega pesniškega ustvarjanja rabili kratki in pravilno izpeljani glagol pesniti — namesto okornega, nerodnega in tudi netočnega »pesnikovati«. Moja kratka replika je ta: Za pesniško ustvarjanje v najširšem pomenu besede potrebujemo točnega izraza, to je jasno. Nemci rabijo za to glagol »djchten«, Cehi pa pravijo basniti . . . »Pesnikovati« se pravi: pesnik biti. To je gotovo prvi pomen te besede. (Prim.: kraljevati, banovati). Če je pa kdo »pesnik», ne sledi še iz tega, da v kakem določenem trenotku ustvarja kaj pesniškega. Saj vemo, da minejo včasi tedni, meseci, leta, ko kak »pesnik« ničesar ne pesni (pesnuje), ker pač ni razpoložen za to, ker morebiti ne utegne itd. Pesniti pa izraža akt pesniškega ustvarjanja, bodisi, da kdo ustvarja lirsko, epsko pesem, ali pa, da ustvarja dramo, novelo, roman . . . Pri tem je seveda irelevantno, če pesnik pesem, dramo ali povest samo spočenja, izmišlja, snuje v svoji glavi, ali pa, da kak osnovani pesmotvor (»Gedicht« v najširjem pomenu!) že piše. Glavna stvar je vselej koncepcija. Če imam stvar v bistvenih obrisih in konturah že osnovano v glavi — no, drugo pride potem samo od <-sebe. Porod izmišljenja in čuvstvovanja j^ najtežje — ali pa najlažje . . . kakor ¦hočete! In ta porod pesniške misli zaznamenjujem jaz z glagolom pesniti. Glagol ta izvajam zato tudi iz prvotne besede pesen, ki meni v tem primeru pomenja pesniško misel vobče. Vsaki dušeslovec mi pritrdi, da ravnam popolnoma logično in dosledno. Pesem je torej že pesniška misel, je že spočetek pesmo- tvora. Dobro! Pesniško misliti se torej logično pravi: pesniti! In kdor zna pesniti, je pesnik. Pesnik je torej sekundarnega pomena; glagola, ki bi mi označeval pesniško ustvarjanje kat' eksohen, ne bom, če imam kaj okusa, če sem psiholog, izvajal iz »pesnika«, nego iz pesni! — Meni se zdi to popol- s. noma jasno. Beseda »pesniti« je skovanka kakor pesnikovati; samo, da je pe- ; sniti, kakor sem dokazal, logična in psihologična ter točna, pesnikovati pa -netočna (»wag«) . . . Pesniti (po 4. vrsti) in pesnovati (po 6. vrsti) mi ugaja tudi zbok svoje kratkoče! Kdor je že kdaj — pesnil, ta ve, kolike vrednosti so kratke besede v poeziji. Gospod Fr. I. misli, da imamo za pojem »dichten« tudi izraz »peti«. No, gospod Fr. I. mora pač vedeti, da se glagol »peti«, »pevati« v pomenu »dichten« rabi vendarle samo v prenesenem, metaforskem pomenu. Saj, kdor ustvari kako lirsko pesmico, ta je dandanes vendar navadno ne poje sam. Napev napravi komponist. Pesnik in skladatelj kake pesmi je bil in je morda še dandanes le tako zvani »narodni pevec«, ki pa vsled razširjajoče se moderne kulture v kratkem — izumrje. K poeziji spadajo pa vendar tudi drama, roman, novela, povest, basen, črtica . . . Kdor kaj takega ustvari, spiše, ta je vendar tudi pe-_ snik-umetnik — ali ne? Vendar pa ne morem reči: Jurčič je tega in tega leta '»speval« roman »Deseti brat«, pač pa lahko rečem, da ga je spesnil (gedichtet).