Za poduk in kratek oas. f Božidar Kurbos, vzgleden Slovenec. Prijatelju v spomin spisal Zoran Ciriljev. (Dalje). V domačen kraju se je v treh mesecih toliko okrepil, da se je mogel zopet povrniti v Gradec. Iz svoje domovine mi je pisal pred dobrim letom tudi kaij lepo pismo, katero je sklenil s sledečimi pesniškimi vrsticami: Prijatelj raoj, ki svoj častiti god Boš jutri spct vesel in zdrav obbajal, Kak rad bi jaz — pri Tebi se nabajal In z neba sprosil Ti vseb vrst dobrot! Toda predaljna in težavna pot Veselja tega meni ne dovoli.... Molitev, ki prijatelj Tvoj jo moli Za Tebc tu v samoti in tiboti, Prepričan bodi: ona svoje poti Ne bo zgrešila. Dobrotljiva roka Nebeškega Očeta pa spolnila Bo vroče želje svojega otroka. V Gradcu je zopet opravljal svojo službo, pa ne dolgo, kajti znova je zbolel in moral v začasni pokoj. Nekaj časa se je zdravil pri Sv. Petru pri Gradcu, a dne 4. avgusta lanskega leta se je preselil k Mali Nedelji. Tjekaj je že kot dijak zahajal, odkar se je seznanil z gostoljudno Kosijevo in Kocbekovo rodbino in tudi z drugimi rodbinami. Ko je sera dospel, je rekel: »Tukaj še mi je zadnje upanje, da ozdravim, in če tega ne, pa želim vsaj tukaj med vami počivati.« Čutil se je srečnega vsakikrat, kedar je bival pri Mali Nedelji, kjer sta nekdaj županovala slovenska župana Radoslav in Godomer, kjer je deloval in umrl vzgledni rodoljub, župnik Krempelj. Upanje, da bi še ozdravel, mu je vedno bolj ginevalo, lotila se ga je jetika in vedno slabejši je postajal. Vrla Kocbekova rodbina, pri kateri je ležal bolan, je storila vse, da bi Božidaru ohranila življenje, toda nič ni pomagalo. Ko se je dne 11. avg. odkril Krempljev spomenik, se je tudi on hotel udeležiti lepe narodne slavnosti. Bil je že zelo slab, vendar je šel opiraje se na svojega prijatelja Slavka K. Toda radi obilne množice ni mogel videti spomenika, postalo mu je slabo in moral je takoj domov zopet v postelj, in srčna želja, da bi si ogledal spomenik tega znamenitega narodnega buditelja, se mu tudi pozneje ni spolnila. Bolezen je hitro napredovala. Spožnal je, da ni več rešitve zanj, zato se je udal v božjo voljo in se lepo pripravljal na smrt. Večkrat je prejel v bolezni z veliko pobožnostjo presv. Rešnje Telo, zadnjikrat dne 15. jah. nekoliko pred smrtjo. Ko je zadnjič prejel Gospoda nebes in zemlje v svoje srce, je rekel materi Kocbekovi: »Sedaj pa le vedno ostanite pri meni, toda nič me ne poprašujte, ker me motite.« Božidar je bil vtopljen v pobožno molitev. Ob poldne še je čvrstvo izmolil angeljsko češčenje, na to pa nekoliko zaspal. Ko se prebudi, zakašlja, kri se niu prikaže iz ust, on glavno vzdigne in zopet položi, potem pa zatisne oči in skoraj smehljaje brez vsakega trpljenja lepo v Gospodu zaspi ob pol dveh popoldne v 28. letu svoje starosti. Mirna in lahka pa srečna je bila njegova smrt, ki ga je rešila pozemeljske bede. Na njem so se spolnile besede sv. pisma: »Njemu, ki se Boga boji, se bo dobro godilo zadnjo uro in bo oblagodarjen v dan svoje smrti.« (Sir. 1, 13.). Njegov pogreb, ki se j.e vršil dne 17. jan., je bil v resnici veličasten. Prihiteli so njegovi bližnji rojaki in znanci in vsa Mala Nedelja je bila na nogah. Kdor je le mogel, je prihitel ta dan skazat Božidaru še zadnjo čast. Slov.-goriška godba pa mu je zaigrala nekoliko žalostink. Slehernega so solze polile, ko so njegovo truplo zagrebli in marsikdo je vzdihnil: »Škoda mladega gospoda!« Tu ne smem pozabiti vrle Kocbekove rodbine, ki je bolnega Božidara velikodušno vsprejela v svojo skrb. Hvala vam srčna za vse, kar je storila mojemu nepozabnemu prijatelju, posebno še Koebekovi Miciki, ki mu je ves čas njegove bolezni ljubeznivo stregla, potem Kosijevim in sploh vsem drugim! (Konec prih.) Smešnica. Neki ogerski žid je prišel v Marijino Celje. Zanimala ga je samo tamošnja zakladnica. Ko si jo ogleduje, zapazi med drugimi dragocenostmi tudi srebrno miš. »Kdo pa je to mis daroval?« upraša zakladnika. »Pobožni Ogri, ker so jih miši neki hudo nadlegovale«, odgovori mu zakladnik. »Pa je kaj pomagalo?« hitro upraša žid. >Gotovo ne, odvrne zakladnik, drugače bi Ogri že davno poslali semkaj tudi srebrnega žida«.