668                                                     Listek.
dovine in slikovitosti, so lahna negmotna usedlina, ki potrebuje ozračja v tem izobraženih ljudi. Njih psihologijo je označil Mallarme, govoreč o simbolizmu: Nommer un objet, c'est supprimer les trois quarts de la jouissance du poeme qui est faite du bonheur de deviner peu a peu; le suggerer voila le reve ... Ne opis, ampak vtis! S tega vidika je soditi tudi drobnjavo „Sence". Zatekel se je avtor tudi k zvočnosti besed in podal mojstrovino »Jug v okviru". Cesto je preprost in jedrnat kot japonska risba, kedaj spominja Whitmanskega razmaha, drugod ovaja klasični upliv npr. v Eklogi, kjer se pastirja „nažličita" kislega mleka in žgancev, dalje se javlja moderna izobrazba v drznih umetnostnih transpozicijah: tuberoza zeleno živi in belo dehti (47), barva kakor žvižg (25). Morda se vam bo zdela katera podoba izumetničena npr. „V rdeče modrem drevesu krvi" (45) ali pa izraz abstruzen (20, 31, 37), oziroma ne doživite nameravane ubranosti pri »Goriških trtah" — toliko pa je gotovo, da se vam prikupi bodi aforistična kratkoča čistih občutij, bodi poduševljajoča razglabljanja, včasi temna in trpka, a z odločnim odmevom: vredno je živeti! bodi epsko raznihana Jesen in Rezijan.' f^J^^o             -* <t€*yis Jg~,>                        >5j,^,Tzz                 A. Debeljak.
R. Merkh, Deutsche Ortsnamen in Friaul, Wien 1916. Imenovana brošura obsega 11 strani in namen, ki ga zasleduje, pove pisatelj sam na drugi strani, rekoč: „Die folgenden deutschen Ortsnamen sollen nur ein kleiner Beitrag sein zur Kenntnis des Landes; es wird noch genug solcher Namen geben, die unter den jetzigen Verhaltnissen nicht zu erreichen waren; aber es sind immerhin genug, um den Beweis zu erbringen, dass die Behauptung »Friaul sei von jeher ein durch und durch italienisches Land gewesen," eine hohle Redensart ist." Pisatelj pripoveduje nadalje, da v Furlaniji niso le ostanki starih Langobardov, marveč, da je bilo tudi v poznejšem času tukajšnje plemstvo nemško in v veliki večini tudi kmetiško ljudstvo, le meščanstvo je tvorilo mešanico. Njegovi trditvi, ki jo navaja takoj prvi stavek in ki jo hoče podkrepiti in pojasniti nadaljno »razlaganje" krajevnih imen, namreč trditvi »Friaul war einmal nicht nur ein deutsches Reichsland, sondern wirklich auch zum grossten Teile ein deutsches Land" (str. 2) nikakor ne moremo pritrditi, kar hočemo v naslednjem tudi pojasniti.
Razlaga krajevnih imen je navadno v zvezi z velikimi težkočami, tembolj ako se to tiče imen pokrajine, preko katere je tekom zgodovine potovalo in tamkaj stanovalo vse polno raznovrstnih narodov, kakor je ravno Furlanija. V rimski dobi so tamkaj živeli Ilirci (Venedi), ki so bili sčasoma več ali manj latinizirani; pre-*             plavili   so jih v   sredini  6. stoletja  Germani (Langobardi,   sorodno  pleme Suebov
t. j. Alamanov in Bavarcev), prišli so jim za petami Slovani (Slovenci) in slednjič so se pojavili še Italijani in v najmanjši meri Nemci. Merkh pač dostikrat zmeša Langobarde in Nemce in kjer najde kak —ach ali —sch, že meni, da je to pristno nemško. Pri razlagi krajevnih imen je pač treba malo večje rigoroznosti in objektivnosti in nikakor ni prav, da je Merkh postavil najprvo trditev, ki ji skuša potem dejstva prilagoditi. Obratno je prav, tu kot pri vsakem zakonu narave in vendar je že znano, da tudi jezikoslovje ni nič drugega kot samostojna vrsta naravoslovja.
Objektivno presojanje krajevnih imen v Furlaniji nas pa privede do sledečega mnenja: kakor n. pr. na Kranjskem; tako so tudi v Furlaniji imele nemške plemiške (oz. tudi duhovske) rodbine svoje gradove v srednjem veku. Seveda so bili po teh rodbinah semtertam kolonizirani tudi nemški kmetje. Stanovališča teh rodbin (gradovi) so imela nemška imena in odtod so pridevali tudi drugim krajem nemška imena. Iz tega že sledi, kje bomo našli v Furlaniji nemška krajevna imena : pri gradovih,
Listek.                                                     669
pristavah, večjih kmetih, travnikih, gozdičih itd., ki so spadali k grajski lastnini. Tako ni nič čudnega, ako navaja Merkh v pričujoči brošuri res več pristnih nemških krajevnih imen ; če pa pogledamo natačneje, zaznamo, da je med temi 24 imen gradov (oz. grajskih razvalin), dalje cela kopa pristav itd. Kjer pa je res star kraj (vas ali mesto), tam tudi ni nemškega imena. Ta raztresena nemška krajevna na-zivanja so zapeljala Merkha k mnenju, da je nekdaj tu sploh bila nemška pokrajina in da so tuji elementi šele pozneje tjakaj prišli in si Nemce asimilirali. Resnico pa smo povedali že zgoraj. Kdo bi si upal n. pr. trditi, da je Kranjska bila nekdaj „wirklich auch zum grossten Teiie ein deutsches Land", in bi to trditev podkrepljeval z nemškimi imeni gradov : Kreutberg, Wachtenberg, Gerlachstein, Habbach (kamniški okraj); Moostal, Sonnegg, Strobelhof, Lichtenberg, Zobels-berg, Ebenporten (ljubljanski okraj); Gallenberg, Gallenegg, Wagensberg, Thurn, Gallenstein (litijski okraj) itd. itd. In vendar je na ta način delal Merkh po Fur-laniji; nabranih je v knjižici imen, ki so res nemškega izvora, poleg imen, ki so nenemška in so dobila le po tujcih-Nemcih nemško obleko; jasno je, da so vsaj prvotno bila v rabi le pri Nemcih in nikakor ne gre, imenovati jih že zato „deutsche Ortsnamen". Merkh pa jih navaja enostavno med drugimi, kakor da so prvotna oz. izvirna. Njegova razpravica je zato popolnoma zavožena in krivo mnenje je moža zapeljalo do nejasnih in napačnih trditev; v primer si jih hočemo le nekaj natančneje ogledati.
Severno mesta Vidma (gl. pozneje) stoji kraj, zvan zdaj Adegliacco. Merkh pristavi k temu kot nemško ime Edlach; od kod ima on ta naziv, mi ni možno. dognati, vendar morem reči, da tdlach ni nič drugega kot slovenski množinski mestnik jedlach% današnjega samostalnika jela; prim. še krajevna imena Edlach pri Glognici in Scheibbsu na nižjem Avstrijskem, pri Gmundnu na gorenjem Avstrijskem, pri Miirzzuschlagu in Rottenmannu, dalje po prehodu — d — v — r — (o čemer sem pisal v Arch. f. slav. Phil. zv. 36) v Erlach pri Celovcu, Beljaku in Velikovcu in Irlach na Solnograškem. Vsa ta imena so obenem priča nekdanje slovenske naseljenosti v teh krajih.
Ampezzo (di Carnia) imenujejo Nemci, bivajoči v Sauris di sopra, še dandanes Petsch, kar seveda ni nemško ime, kakor meni Merkh, marveč slov. peč (= pečina), prim. Peč (na jugu Gorice), Peč pri Polici (litijski okraj) in imena kot Mirna peč, Vranja peč, Sovinjapeč, Podpeč itd.
K imenu Aquileja pristavi Merkh ime Agley, vendar ni jasno, kako razmerje vladaj med temi dvemi imeni. Aguileja je staro, latinsko ime (mesto je bilo 1. 182 pr. Kr. ustanovljeno kot rimska obmorska kolonija); dquileja da v prvotni slovenščin obliko *akvblejb (b znači mehki polglasnik), po prehodu a v o pa *okvblejb; po izpadu polglasnika v drugem zlogu je izpadel tadi medsoglasniški —v— radi težke artikulacije trosoglasniške skupine, dočim je —k— prešel v —g— že v dobi vulgarne latinščine (prim. še spodaj prehod soglasnika — t — v — d —); tako je nastal slov. Oglej (V-oglej ima protezo,) in po njem nemški Agley. V srednjem veku najdemo pisano tudi Aglar, kar je najbrž naslonjeno na krajevna imena na —ar.
Artegna (slov. ime Rtin) ima po \Vierkhu pridev Ardingen; seveda je nemogoče, da bi bila Artegna poitalijančen nemški Ardingen; že Pavel Diakon omenja v svoji zgodovini Langobardov mesto Artenia, kjer so bivali okrog 1. 600 Langobardi, tako da je verjetno, da je ime ilirskega (ali retijskega) izvora. Po mojem mnenju je nemški Ardingen tvorjen na podlagi slov. Rtina.
670                                                     Listek.
Glede imena Cividale omenja Merkh nemško ime Altenstadt in pristavi „auch slavisch Staro mjest" (sic!). Ta naziv je dobilo mesto vsled svoje zgodovinske starosti; Cividale je rimska Civitas Julia ; skratka se je mesto zvalo civi-tate (acc. sg.), iz česar je nastalo Sibidat in slov. Čedad. O Pavlu Diakonu. ki je bil tu doma, piše prva kronika oglejskih patrijarhov kratko: „qui fuit natione Ci-vitatensis"; istotam bereš „ad Civitatem rediens". K prehodu medsamoglasniškega
— t -v —d— prim. še špan. ciudad in Nadiža (v rimski dobi Natisso). Kakor nas uče druga imena, smemo soditi, da je nemški Altenstadt le prestava slov. Staro mesto.
Fellach je. slov. Bela.
Mesto Getnona je že staro, ime najbrž retijsko; zvalo se je nekdaj Glemona in tako piše tudi Pavel Diakon. Slovenci zdaj pišejo (mislim tu slovenske politične dnevnike) Hamin; h— je v tej obliki dialektičen (prim. hora itd.), prvotno pa je Gamin (tako piše Fr. Kos v svojem »Gradivu"); nekdanje gl%mon% je dalo v slovenskih ustih najprvo glmon% (l je postal nosilec zlogovega vrha, torej /- sonans) in po popolnoma zakonitem potu dalje glmMn%, glmyn%; v dobi meje 15. in 16. stol. je —l— prešel v —u—, —y— pa že zdavnaj prej v — /—, torej: Gumin Nemški Glemaun temelji na slov. glmun%.
Rosazzo je nemški Roschatz, kar pa zopet ni nič drugega kot slov. rožac; prirrt. še tik tega kraja nahajajočo se vas z imenom Corno.
Staremu, v rimski dobi rabljenemu imenu Tilaventum odgovarja še najbolje slov. Tilment; ravenski geograf (druga polovica 7. stol.) rabi že Taliamentum, laško zdaj Tagliamento, ki se po Merkhu glasi v nemški obleki Tagliament.
Udine se je v starem veku zvalo Utina ali Uttnum (prim. gori omenjeni prehod —t— v — d—); ud\m% je prešlo v slovenščini v *ud\>n{-%), dalje *v-ydbn% (s protetičnim v—) in potom soglasniške dissimilacije analogije vsled zakona „—m preide v —/z" *vydbmh, iz česar je današnji Videm (beri: vidam). Merkh navede  nemško  ime  Weiden,  kar je iz slov. vidon.
Iz navedenih pripomb vidimo, da so Nemci za podlago svojemu nazivanju jemali slovensko obliko krajevnih imen, iz česar sledi : 1.) da so bili Slovenci v Furlaniji prvotnejši element kakor Nemci, kar smo že v začetku povedali; 2. da trditev Merkha, da je bil v Furlaniji „der Bauernstand zum grossen Teile" nemški, ne odgovarja niti zgodovini, niti resnicam, ki nam jih poda jezikoslovje. Tako se nemška krajevna imena reducirajo izključno le na gradove in njihove pristave.
Dr. Ramovš.
Rudvard Kvpling:  Svetla, ktera zhasla.   Spisu Kiplingovyeh svazek XIV.
—  Cena K 240, vaz. K 6-.
Knut Hamsun: Hlad. Preklad Huga Kosterkv. II. vvdani. Cena K 4-50, vaz. K 850.  Nakladem Hejdy & Tučka v Praze II., Karlovo nam. 26.   1917.
Slovencu se znanje češčine, precej razširjeno med izobraženstvom, obrestuje ne samo na njih izvirni književnosti, ampak tudi ne najmanj na bogatem prevodnem slovstvu. To je znaten prihranek za onega, ki ne utegne ali noče žrtvovati dosti časa učenju raznih narečij.
Prosluli avtor Knjig o džungli, znan občinstvu po znamenitih delih, ki so se prikupila starim in mladim, stopa na češki knjižni trg z omenjenim spisom, vrednim velike čarobne pripovedne umetnosti, po kateri je Kipling zaslovel po vsem svetu. Pestri kalejdoskop doživljajev male Maisie in Dicka: njuna otroška ljubezen,   boji v Sudanu,   Dick  na  vrhuncu  slikarske  slave  in  gmotnih  uspehov,