M^L\#A^. D^l 4 K\^A
DRUŽINSKI LIST S PODOBAMI XXII. L.
HRAM NAD KLANCEM
FRANCE BORKO
III
Opoldne, ko je Štef izginil, je Pepika skočila pod bregom — bilo je bliže in tudi ljudem se je izognila — domov k očetu, da bi se malo raztresla. Ne, potožiti se mu ni hotela. Zavedala se je, da si je vsega sama kriva, ker ni poslušala četrte božje zapovedi.
Od očeta je morala slišati inarsikak grenek očitek, zakaj je šla jemat takega brezglavca, ki je imel zgolj polna usta samohvale in baharije, pameti pa še toliko ne, kolikor je za nohtom črnega. Kako bi se mogel sicer kar na slepo spuščati v takšno kupčijo? »Denarja, ki sva ti ga z materjo pripravila za doto, nisva na cesti pobrala!« se je jezil Poljančev oče. »O, lahko je zapravljati takemu, ki ne ve, kako hudo je kaj spraviti vkup!«
Hčerka Pepika je pri teh trdih očetovih besedah ihtela in si brisala solze. Ni se mogla izvleči iz vsega tega. Preveč so jo že zgrabili zobci življenja. Vdala se je na milost in nemilost in — čeprav jo zdrobijo. Čutila se je prešibko, da bi si sama mogla pomagati. Zato se je zatekla k očetu. Mater so ji predlanskim pokopali za Vse svete.
Poljanec je imel vsega nazvoljo. Pepiko je imel izmed svojih otrok najrajši. Dal bi ji zapisati morda ves grunt, če bi se ne bila zatrapala v tega široko-ustneža Majcenoviča. To ji je oče tudi zmeraj oponašal. Zaradi te sedanje njegove neumnosti ga je še bolj odbijalo od njega. Neko prikrito sovraštvo je zmeraj tlelo v njem.
Ko je videl svojo hčer v njeni brezupnosti pred seboj, ga je še huje užalostilo. In da se je to moralo zgoditi ravno zdaj, ko je v blagoslovljenem stanju!
Sama sta bila v sobi. Po prvem izbruhu je oče stopil k njej ter jo očetovsko pogladil po laseh. Na obrazu ji je videl rumenkaste lise. Skoraj sram ga je bilo, da bi jo kaj povprašal o tej njeni skrbi. Vendar ga ni strpelo. Pretrgal je molk in jo vprašal: »Pepika, čul sem, da boš zibala; kdaj pa bo?«
Med jokom mu je skozi bridek nasmeh povedala, da dete že živi. Oči so ji krotko zablestele.
Oče se je nenavadno raznežil. Svaril jo je pred težkim vzdigovanjem in razburjanjem, ker otrok po-
tegne vse nase. Naj se samo nikar preveč ne zagrenja zaradi te Štefove brezglavosti; jima bo že on pomagal.
»Mojemu otroku že ne sme biti hudo!« jo je tolažil. Tak že dolgo dolgo ni bil z njo. Najbolj ga je spominjala na rajno mater. Bila je kakor izrezana iz nje, morebiti še bolj plašna in drobna.
»Moj dom je še vedno tudi tvoj dom!« ji je zagotavljal oče. Krepil jo je z upanjem, da bo ta neumnost moža že spametovala. Če bi jima kdaj kaj zmanjkalo, naj kar brez pomisleka pride domov, saj imajo vsega v izobilju. Ne bo je pustil na cedilu, ne. Tako kmalu, se je pritožil Bogu, bi pa tudi ne šel rad od tod za materjo. Koliko sta si morala zadevati, no, in zdaj, ko bi jim lahko bilo najlepše — čaka že smrt za petami...
»O, nebeški Oče, tako rad bi še živel!« se je že nekoliko vase ginoči Poljanec zleknil pokonci. Da, sedaj se bo šele prav oklenil življenja, ko se mu hoče iztrgati. Sedem in petdeset let — kaj pa je to! Joj, kako so le minila! Kakor bi jih veter odpihnil.
Oče je prisedel k hčeri, vstal in nemiren, kakor bi imel kršele v sebi, hodil po sobi gor in dol. Pepika je blagodejno čutila, kako mu je še zmeraj prirasla k srcu. Zaradi nje je bil pripravljen vzeti vso izgubo nase. Postajal je starčevsko otroški. Kakor nekoč otroka bi si jo tudi sedaj najrajši vzel na noge. Morala bi mu stopiti spredaj na prste. Držal bi jo in jo zibal, sedeč na klopi.
*
Pred časom se je narodila. Tekel je po staro Golobico, ki so jo zvali za Vračevko. Čez malo je prisopihala za njim k hramu, vsa ljuta1 v obraz kot zoreča paprika. Rdečica jo je izdajala, da se je pri svojem poslu nehote navadila piti. Toda detece je bilo že tu, a komaj živo. Babica ga je za prvo silo krstila in potem so mu tri dni držali svečo. Oče ni mogel gledati, tako je zvijalo ubogo dete. Vračevka je trdila, da mu je najbrž zarekla tista ciganica, ki jo je zlodej ravno tedaj prinesel k hramu. Delali so mu za uroke, močili in škropili ga z ogljenčevo vodo, toda nič ni zaleglo. Vendar nebogljenče ni umrlo.
Nesli so ga v cerkev h krstnemu kamnu. Za kumo je bila Šutakova teta. Po krstu pa je Pepiko spustilo,
1	ljuta = rdeča.
105
Mladika, april 1941
kakor bi odrezal. Botra je materi izrekla svojo sum-njo, da jo je babica, ki je bila večkrat mokra kot cuhta, bržkone slabo krstila in je punčico zvijal hudi duh. Zakaj pa je potlej detetu kar prešlo?
Pepika je ostala slabotna. Bila je drugi otrok. Starejša Tonika in postružek Rudek sta se vrgla bolj po Poljancih. Oba žilava kakor iz drena. Da bi videli čokatega Rudeka, kakšne močne roke ima! Debel bor si naloži na rame in ga pri ritovini zavihti preko ročice na kola. In na kakšnih nogah stoji Tonika! Prava bunka je. Sama se ima pri govoru za moškega. Tako drečna2 in jaka bi morala biti vsaka kmetica, je mislil Poljanec.
Če so se kdaj ob nedeljah ali ob kakšnih drugih prilikah sešli pri njih dečki in se udarili rihtarja, ni bilo mogoče nikomur uganiti, kdaj je udarila moška in kdaj ženska roka. Tonika je bila res kakor ustvarjena za težko kmečko delo, medtem ko se je Pepika vedno sukala okoli matere v kuhinji in se ubadala s šivanjem.
Kadar pa je imela količkaj časa, se je že sklanjala nad knjigo. Vse povesti Slovenskih Večernic je prebrala. Včasih se je pri čitanju zasanjala in se Bog si ga vedi kam zamislila, da jo je mati morala že sliuda poklicati, preden se je odumela*. Zato pa jo je pred vsako spovedjo opozarjala, naj vendar nikar ne pozabi povedati, da je ni poslušala na besedo. Ob dolgih zimskih večerih je ob knjigi žgala petrolej, da se je oče že često naspal na enem boku.
Materina vernost in pobožnost se je skrivala tudi v Pepikini duši. Dotaknila so se je leta, ko jo je vleklo celo v samostan. Toda stari župnik, pametnjak, so jo tedaj, ko je prišla k njim zaradi te reči, tako ne-zaupno pogledali in neverno zmajali s sivo glavo, da so ji vzeli na mah vse veselje.
O življenju za visokimi samostanskimi zidovi so ji napovedali vse kaj drugega, kakor si je sama predstavljala. Ni vse tako rožnato, kakor se kaže od zunaj. Doma da ima vsega, kar ji srce poželi, tam pa se je treba postiti in si marsikaj pritrgati. Še na trdem ležati bi morala, ko pa je vajena pernic.
»Preslabotno te je ljubi Bog ustvaril za takšnole pokoro!« so jo gospod milo potrepljali po rami. »Maša in sveto obhajilo v domači cerkvi je zate čisto dovolj, da se zveličaš.«
Župnik ni bil bodi kaj. Dekletu je hotel samo dobro. Popolnoma jo je uveril, da je mladost neugnana in nepremišljena. Lahko da bi se kdaj pozneje tega svojega naklepa kesala. In koga bi za vse nestrpljenje krivila, če ne njega, ki je njeno mladostno vrtoglavo nespamet imel za umno?
»Za samostan je izvoljenih mnogo manj deklet kakor za zakon,« so župnik povedali tudi materi ob
3	drečen = čokat, plečat; 3 odumeti se = /meniti se.
prvem srečanju, ko so šli gledat po svojem polju. Za samostan da ima Pepika še vedno čas. Denimo, da se ne omoži. Po starših dobi doto, ki ji pripada, izkusila je že nekaj življenja, da je potlej ne bo moglo nič več mikati nazaj, da, tedaj bodo župnik že voljni svetovati in ji dati svoj blagoslov.
In res. Minilo jo je, ko je ubežala tisti prehodni dekliški dobi, ko se devištvo nenadoma zboji za samo sebe.
Pepika se je razvila kot razcvel popek. Bel, nežen, rahlo bodeč. Pred cerkvijo so se ozirali fantje za njo. Samo ogledala se je in šla mimo s povešenimi trepalnicami. Nekaterim se je zdela gizdava, drugim pa v svoji sramežljivosti tem bolj mikavna. Vsi so pa menda računali zlasti na njeno premožnost. Na kmečki nevesti se ta vsakemu snubcu najbolj sveti.
Povsod se je vedelo, da ima Poljanec denar. Pa tudi sam se je rad pobahal, da svojih hčera ne da koj prvemu, ki bo izza vogla zavriskal: »Kmečkega grunta je že vsaka vredna!«
In Pepika tudi ni bila brez takšnih mikavnih prilik.
Z neko samozavestjo pa je vrgel zapeljive oči po Poljančevi Pepiki iz samega trga — Majcenovičev Štef, ko je bil obesil svojo vojaško suknjo na klin. Bil je fant od fare. V svetu se je navadil olike. Ni bil kakšen kmečki zarobljenec, ki si še rok pošteno ne umije, da mu imajo duh po čolialu, čeprav je bil sin ubogega bajtarja.
Pepika je pa tudi dišala bolj po gosposko. Izmed vseh deklet v župniji se mu je najbolj ujela v zenice. Ni se bal kakor drugi kmečki fantje od maše grede stopiti k njej in jo pospremiti do doma. Prvič mu še besedice ni privoščila. Pa kaj zato! Je pa znal on tem lepše gostoleti in ji dvoriti.
Kajpa, po malem še kaplja izvotli kamen. Tako je tudi v Pepiko po kapljicah začela pronicati njegova dvorljivost. S prižgano svaljčico je hodil na njeni levi strani, v trupu potegnjen in raven kakor kakšen poročnik. Dim se je gosto vlekel za njim, da je drugim zavidljivcem podkadil. Pozdravljati je znal z vihtečim klobukom nizko do pasu. Še sam učitelj ne tako vljudno. Tržaški dečki se niso mogli meriti z njim. Nemara v jakosti. Ne enkrat so mu tudi zagrozili, da mu bodo že pretipali klančarske kosti.
Ko še Pepika niti dobro vedela ni, komaj slutila, zakaj jo Majcenovičev povsod zalezuje, se je že razneslo kakor puli v vetru, da ima Poljančeva siroma-škega bajtarja iz vasi. Neka marnjevka je to novico prinesla celo očetu na uho. Takrat je malo manjkalo, da Poljanec ni razgnal vse hiše.
A nič niso pomagale vse očetove grde in materine lepe besede. V Pepikinih temno globokih očeh se je Majcenovičev Štef že tako varno zasidral, da se njegova podoba ni dala kar tako razbiti. Še z grenkimi
106
Tiziano Vecellio: Snemanje s križa. (Pariz, Louvre.)
solzami, ki so ji kapale neštetokrat ponoči na vzglavje, je ni mogla izprati. Pretrdno se ji je že vrezala v dušo. Njeno srce se je že nagnilo k Štefu.
Če se imata dva rada, najdeta zmeraj časek in prostorček pod soncem, da se snideta. Takšne priložnosti se na deželi ponujajo za vsakim oglom, pri kožulianju, na proščenjih in sejmih in celo pri romanjih na božjih potih. Nič ju ne more razdvojiti: ne visok plot, ne hud pes, ki ne pusti človeka k hramu, in ne železni križi na oknih. Oddaljiti dveh ljubečih se src ni mogoče. Čim bolj bi ju skušali raztrgati, tem bolj ju vežejo.
Svoje nagnjenje je Pepika zagovarjala s tem, da imajo vsake oči svojega slikarja. Zakaj bi torej samo njene ne smele imeti svojega veselja? In ali je morda revež manj vreden od bogatina, da bi ga ne smela ljubiti? In če je bila sama brez moči proti ljubezni, ki je silnejša od življenja in celo smrti, kaj bi potem mogla proti njenemu ugovoru starša? In naj sta ji branila, kolikor sta hotela, nič ni zaleglo. Kakor ji ne bi mogla ničesar odreči, tako sta čutila, da je zopet ne bi mogla dati temule Majcenoviču. Nekje po svetu se je potikal, toda ali sploh zna držati za plug?
In temu vetrnjaku naj bi zdaj Poljanec, ugledni in premožni trški občan, izročil svojo najljubšo hčerko? Ne in ne! To si bodo ljudje brusili jezike!
Ali Bog je obrnil drugače. Poljanec se je moral ukloniti. Hoti ali nelioti! Vse dni je hodil po mejah med njivami z rokami zadaj na križu in si belil glavo. Mati se je že prej vdala. Pepika in Štef sta bila že na oklicih, ko je oče še zmeraj zmajeval z glavo. V njem se je še vedno kuhalo in vrelo — čeprav je na zunaj onemoglo popustil — kakor da bi že vnaprej vedel, da bo za to hčerkino nepokorščino in nehvaležnost že še napočil čas, ko bo pretakala krvave solze...
Kljub temu je svoji Pepiki skitil gostuvanje, da se je tresel hram in trata pred njim. Gostuvanjščarjev* je bilo za dvanajst sani, ki so zacingljale z nevesto proti cerkvi. Pela sta harmonika in klarinet. Pozavčina s pisanimi trakovi za klobukom sta vso pot vriskala. Zima je gazila do kolena po snegu. Sveti Jernej v oltarju še menda ni videl takega para. Pepika se je smejala od radosti. Zdaj pač še ni mogla verjeti v pre-
*	gostuvanjščarji = gostje.
4 a *
10?
rokbe raznih vedečnih žensk, da se bo zato v zakonu tem več prejokala. Presrečna je bila.
Potlej je zapustila svojega očeta in mater ter šla za možem v tisto iz ilovice pozidano slamnato bajto, ki se je že zveznila od starosti.
»Tudi v borni hišici je lahko sreča doma,« je pozdravila snaho Štefova mati, ki se že od božiča ni ganila iz postelje. Pepika ji je prišla zatisnit oči.
Hiška se je na jutranji strani upirala v breg in po njeni gradnji sodeč — sem ter tja je kazala ilovnata rebra — je morala biti ena izmed najstarejših na Bregu. Iz voglov so moleli trami, na robovih sicer zaokroženi, vendar brez kakšnega umetnega okraska. Stene so bile pobeljene in razpokane. Pod kapom se je vil trs izabele. Dvorišče je viselo proti klancu. Na severni strani seje držalo hrama gospodarsko poslopje: skedenj s parmo, hlev in svinjak. Nasprotno plat dvorišča je omejevala lesena klonica, pokrita z opeko, preraslo tu in tam z brstečim mahom. V njej je imel Majcenovič svoje sodarstvo. Studenec je bil skopan spodaj v klancu za ves vaški kot. Do hišnega praga je bilo mogoče priti tudi po vijugastih stopnicah zadaj za vrtičem.
Tod je menda odšla tudi sreča od hrama, ker je že stari Klančar ni imel. In ravno nesreče, ki neki tukaj ni nikdar počivala, se je Pepika najhuje bala.
»Vrag naju ne bo vzel!« se ji je pridušil Štel, ko je stopila tako nezaupno pod to streho.
♦
Poljanec se je zdramil iz spominov in spet začel zmerjati: »Uh, takšen bedak! Da je šel in tistim zagorskim vražičem — —.« Poljanec je tu zinil grdo besedo.
Pepiki je bilo trpko, kot bi pila pelin. Čutila je, da očetove besede zadevajo — dasi ne naravnost — tudi njo. Zakaj ga ni ubogala! Toda zdaj je, kar je. Saj si sama tudi ni želela, da bi ji tako naspelo. Bolelo pa jo je tem bolj, ker sta se malo prej z očetom tako od srca izpovedala drug drugemu.
Kako bi mogla pozabiti na večere pri luščenju koščic"’ pozimi. Mati je že dopoldne namočila bučnice, da so jih luščili in stiskali potem olje iz njih. Prisedla je k očetu. Toplo ji je bilo, ko se je s hrbtom oslanjala na lončene slepce velike krušne peči. Luščenje ji je šlo naglo izpod rok. Njeni mehki prsti so znali štrkati kakor ura. Z očetom sta devala jedra na isti kupček. Oče je bil s svojimi zdelanimi členki počasnejši in mati je neprestano jezikala, da izmed vseh odrine najmanj koščic. Če je kdaj naletel na prazno jedro, ga je stisnil med prstoma in z napetim končičem počil po Pepiki-nem čelu. Potem se ji je dobrodušno smejal.
5 koščice = bučnice.
Povsod se menda bratje in sestre med seboj kaj radi sprejo in celo stepejo. Pri Poljancih je tedaj oče moral zrasti nad njimi. Pepika je vselej najmanj čutila očetovo jezo. In tudi mati jo je zagovarjala. Že od nekdaj sta Tonika in Rudek čutila to pristranskost. Zato je nista posebno marala. Zmeraj sta potegnila in vlekla skupaj. V tem zapostavljanju sta se jezila na Pepiko in, ko so dorasli, večkrat oponesla očetu, da ju zametava.
Kar nekam odleglo jima je, ko se jima je ognila iz hiše. Čeprav sta ji malodane privoščila tisto beračijo, sta se vendar hudovala, da sta ji oče in mati dala toliko zapisati. Ni še Pepika pospravila svoje bale, že sta godrnjala, enkrat Tonika, drugič Rudek: »Ali nisva midva vaša?«
»Brez goric v Gruškovju bi jo tudi lahko odpravili z doma!« se je nad staršema usajala Tonika. »Ali nisem jaz starejša? Kaj ji niste naložili dovolj denarja in povrh še njivo in šumo na Prodecu?«
Rudek pa, ki je bil proti razkosavanju zemljišča, je terjal od očeta svojo pravico, češ da grunt pripada sinu. Sporekel se je z očetom in skušal uveljaviti svoje mnenje, da naj tisti, ki prevzame posestvo, izplača druge brate in sestre. Zemlja pa naj ostane skupaj!
Ko sta Poljančeva otroka čula za svakovo polomijo, sta se med seboj Pepiki v pest hihitala, hkrati pa vedela, kam pes taco moli. Zato sta bila odločena, da takoj stopita očetu na prste. Dobro sta vedela, da bi si oče menda še kožo potegnil raz sebe in z njo ogrnil svojo nesrečno Pepiko.
Medtem ko sta bila oče in Pepika sama v hiši, je Tonika za vrati vlekla na ulio njun pogovor. Rudek pa ni mogel strpeti zunaj. Bušil je v vrata ravno tedaj, ko ji je oče obljubljal svojo pomoč, češ da so ji duri zmerom na stežaj odprte, dokler bo še on gospodar.
»Tako, tako!« je udaril med njiju kar naravnost, »zdaj pa mislite zanjo spet oskubsti naš hram?!«
S tem se je pričelo. In ko se je zdelo očetu ujedanja in te večne svaje dovolj, je moral po dolgem času spet zarohneti. Kako pa bi tudi ne? Vsega sta s pokojno materjo pripravila svoji deci in zdaj hočejo zgristi drug drugega. Še njega samega bi menda najrajši živega raztrgali. Od koga le imajo to? Sam pač ni bil nikoli tako lakoten človek. Vselej je rad priskočil na pomoč, če je videl koga v stiski. Ali naj sedaj svojemu lastnemu otroku obrne hrbet? Ne, tega pa že ne! In če se tudi vsi postavijo po robu.
»Sem vam oče ali nisem?« je kričal Poljanec ves iz sebe. »Mar nisem jaz gospodar?«
Na njegovo vpitje je pridrvela Tonika v sobo, rekši: »Kaj pa spet tako zijate, da vas je poln trg?« in zapahnila ob zveličanju šip odprto okno.
Kadar je oče zaropotal, so se otroci kar potuhnili. Pred njegovo sveto jezo so imeli vsi strah.
108
Kakor vselej, ju je tudi zdaj njegova razjarjenost razkadila po opravkih. Potem je bil v hiši tihi teden. Mimo očeta sta hodila otroka brez besede. Jedli so, kakor bi bili onemeli. Nič ni bilo postajanja okoli hrama, vsakdo je vedel, kje je bilo treba prijeti za delo, ne da bi moral oče prej veleti. Šlo je samo od sebe. Družila jih je neka mučna prisiljenost.
Le če je oče odgnal kobilo podkovat ali odnesel v kovačnico žlajdrnico11, da mu kovač zvari na njej počen člen, sta Tonika in Rudek že stikala glave in dajala duška svoji pritajeni nezadovoljnosti.
Oče pa je spet hodil molčljiv po dvorišču in iz škripajočih korakov po nasutem gramozu je bilo razločiti njegovo neomajno voljo ...
♦
Pepika je prinesla v sobo črno kavo. Ali mož je medtem neprespan in duševno zbit zadremal in glasno smrčal. Ni ga marala drampati7. Stenska ura je počasi in leno tiktakala, kakor bi se hotela ustaviti. Bat ji je bil zdrknil že skoraj do tal. Že je prijela za lanceke*, da bi jo navila. Toda brž se je premislila zaradi spečega moža, da ga ne bi prebudila. V spanju se ji je zdel tako neznansko skremžen, da se je kar zgrozila ob pogledu nanj.
Stegnila je malo vrat — prav k možu si ni upala — hoteč videti, če se mu morebiti kje kaj pozna. Roke so mu obležale na odeji. Zadirile'1 so se ji, ko se je spomnila, da si je z njimi naredil zanko. Upiralo se ji je od nepoznanega studa, ki se je v njej boril s pomilovanjem. »O, za pet ran božjih!« se je z vzdihom obsodila.
Pobrala je kozarec na klopi, ki so iz njega pili žganico, da bi ga shranila v sklednjak. Malodane bi se ji bil med prsti speljal na pod. Iz njega je pil tudi on! Zdaj bi ne mogla piti za njim, preden bi kozarca ne splaknila. Še kruh, ki ga je tihoma spravila v miznico, kakor da se je navzel nekakšnega duha po mrliču. Ne, zdaj si ga ni marala odrezati za ena usta, kakor je imela navado po materi.
To čudno občutljivost je imela Pepika že od mladih nog. Če je na bogomoli pri kakšnem hramu, kjer je bil mrlič, videla ljudi jesti in piti, se ji je zagnusilo. Sama tega ni mogla prenesti. Ko jim je umrla mati, ni skoraj tri dni nič jedla.
Zdaj jo je obšel takšen zoprn občutek celo do lastnega moža. Ni vedela, kako bi se ga iznebila. Skušala se je prepričati, da Štef vendar ni mrlič. Toda zopet in zopet jo je prešinilo, da se ji je mož vesil. Pred obešenim človekom pa jo je že od nekdaj mrzlo spreletavalo.	r'-'
0 žlajdrnica = veriga; 7 drampati — dramiti; 8 laneek = verižica; 9 zadiriti se = zagabiti se.
In sedaj se ji je v domišljiji pokazal lastni mož kot obešenjak. Uh, kar videla ga je zibajočega se na drevesu! Vse je gomazelo po njej.
»Kristus, reši me tega!« se ji je kar glasno izreklo. S sklenjenimi rokami je padla na kolena pred Od-rešenikovo podobo na sprednji steni. Z glavo bi se najrajši nekam zakopala, da bi nič ne videla in nič ne slišala.
Toda predstava ji ni hotela izginiti. Na vso moč si je zatisnila oči s pestmi. Videla jo je. V tisti notranji temoti z utrinjajočimi, na vse strani pršečimi zvezdicami se ji je prikazoval mož kot Judež, ki so o njem včeraj, ko je bila cvetna nedelja, brali župnik. Zakaj se ji je neki ravno ta prizor iz Gospodovega trpljenja najbolj živo vtisnil v spomin? —
V	cerkvi je še slišala besede, kako je Juda Iškariot v obupu vzel vrv in šel ter se z njo obesil. Potem ji je nenadoma postalo tako slabo, da je morala iz stola, ki ji ga je oče kupil po materi, ven na zrak. Ženske so se suvale med seboj s komolci. Izkušene so vedele, kaj ji utegne biti.
Majcenovičevo Pepiko je bilo same sebe sram. Iz cerkve je šla v sprednjih vrstah, ogrnjena v volneno ruto, ki se je zavijala vanjo, da bi se skrila pred drugimi.
Malokdo izmed mašarjev pa je tačas poznal še drugo nepriliko, ki je bila bržkone prav tako sokriva Pepikine slabosti. Mogoče samo nekaj najbližjih sosed in sorodnikov, ki jim je Pepika sama potožila svojo tegobo. Kmalu pa so pričeli vsi vprek govoriti o Majcenovičev! kupčiji nekje v Medjimurju. Ženske je kar razganjalo, da so morale raznašati vest naprej. Mnogo jih je bilo še, ki so o teh z raznimi izmišljotinami pomešanih govoricah dvomili in hoteli od Majcenovičeve Pepike ali Štefa samega izvedeti kaj več.
Nekateri so prišli do zaključka, da bo Majcenovič bržkone svojo kočo prodal; tako bi se ga iznebili iz vasi. Sicer pa da bi si to svojo eiganijo že lahko dal popraviti, odkar je gospodar. Samo če je res, da se mu je namerilo zadeti takšno srečko! Drugim se je že vsiljeval pomislek, če ni morda nasedel in so ga speljali na led kakšni prešmentani ogrski miškulanti10. Že marsikoga so nabrisali, ki jih ni poznal. Tisti pa, ki Majcenoviču niso privoščili, da bi kar tako iz nič prišel na konja, so se tolažili, da je gotovo vse samo njegova samohvalnost. Če bi bila takšna vrednost, kakor kričijo, bi je pač nihče ne dal najprej ponjuhat temu nepoštekl j ivcu11.
Pepika sama jim zdaj ni vedela še drugega povedati, kot da se bodo po rani maši z očetom peljali gledat tja prek v Srpakov zid. Vse drugo da se bo šele tedaj izkazalo.
10	mišku la n t = zvitorepec; 11 nepoštekljivec = nataknje-
nec, povsod stikajoč.
109
Maksim Sedej: Predmestje.
Štei je hrgulil12 in vlekel dreto vse do večera. Pepika je s pastirjem Gregcem opravila še za svetlega. Že sta se v hiši kleče po žalostnem delu rožnega venea prekrižala, ko je Štel začel nekaj gomazeti in se rašiti13, dokler se ni predramil. Črno kavo je že zdavnaj imela pripravljeno zanj. Potem je noč zopet v miru prespal.
*
Čez veliki teden se je Majcenovič vlačil okoli hrama kakor mrtvaška senca. Venomer je tuhtal in si belil glavo, pa ni mogel nič potuhtati. Žena ga je od dne do dne, od ure do ure skušala s prijaznim licem pripraviti na vedrejše misli. Pa je bilo kakor bob ob zid.
V	njem je ostal trmež14.
Delo na polju je tiste dni počivalo. Pastir je po vrtu in okoli hraina pozobačkalir’ ter pograbil vse raztepeno šibje in smetje, ki ni bilo za kuhinjo, ter ga v samokolnih taligah zvozil na njihovo njivo za vuz-menko16. Majcenovič je sicer naročil, naj navoženi kup takoj zažge, ker ga ni vredno puščati do velike sobote. Vendar je Gregec preprosil gospodinjo, da ohrani vuz-menico do takrat, ko jo bodo tudi drugje kurili.
12	hrguliti in vleči dreto = smrčati; 13 rašiti se = pre-
gibati se; 14 trmež = trmoglavec; 15 zobačkati = grabiti;
“ vuzmenica, vuzmenka = velikonočni kres.
Gospodarica mu je to pač rada dovolila, saj je imela s sežiganjem velikonočnih kresov že od nekdaj veliko veselje. Tako ganljivo je bilo stati zvečer ob ognju. Iskre švigajo proti pomladnemu nebu, v cerkvi in po vaških kapelicah pa zvoni zdravamarijo. Tudi po slovenjegoriških in haloških hribih brle v daljavi Gospoda poveličujoče kresnice. Kako bi torej mogla biti sedaj na svojem novem domu brez tega spomina na vstajenje? Že zato ni mogla pastirju odreči.
Pepika je povsod okrog sebe videla bližajočo se veliko noč. Čutila jo je tudi v sebi. V tem razpoloženju pa jo je vznemirjala predvsem Štefova sprava z Bogom. Ni si bila na jasnem, kako bi načela to srčno nujo. Po ves dan se je motala okoli moža in mu skušala biti z vsem kar najbolj uslužna. On pa ni povesil oči pred njo, kakor bi bil prepričan, da nič ne ve ali sluti o njegovem zločinu nad samim seboj. Sama o tem ni črhnila ali mu količkaj namignila. Potrudila se je, kolikor se je le dalo, da bi zatrla v sebi vsak sum proti možu. Tu in tam se ji je to docela posrečilo.
Tako posebno na večer pred velikim četrtkom. Tolkla je orehe in trebila jedra iz lupin za velikonočno potico. Štef pa jo je gledal izza peči. Njegov pogled ni bil kakor po navadi top in brezizrazen, temveč je odseval neko notranje veselje nad ženino potrpežljivostjo z njim. Tedaj se je vendarle osrčila, da je spregovorila, za kar je že dolgo iskala prilike in besedi.
»Štef,« je povzela s prosečo milino v glasu, »Štel, k velikonočni spovedi bi moral. Jutri je zadnji dan!«
Nekaj časa je drhtela med njima mučna tišina. Kmalu pa je mož vendarle segel do besede. Kakor da se je medtem zazrl vase. Žena ga je tako nenadno presenetila še s tako brigo. K temu se je torej pripravljala kakor kokoš k jajcu?
»Na veliki četrtek ne bom hodil, saj nisem kradel konj!« Speklo ga je od sramu pred ženo. Če ji viničar morda vendarle ni kaj bleknil?
Po prvi bežni misli je sprevidel, da mu je zdaj kaj takega nemogoče. Prejšnja leta je šel po pokoro že zaradi nje, zaradi Pepike. Pa saj bi tudi tokrat storil morebiti njej na ljubo. A naravnost ji ni mogel povedati. Kaj, če bi stopil samo do krčme in tako opravil? Zaradi župnika, ki se poznata, nikakor ne more. Pa še zaradi ljudi, ki bi se mu v brk smejali. Predvsem pa zaradi sebe ne. Saj ni več otrok. Bo že kdaj, ko bo kakšen misijon.
Pepiko je to moževo izgovarjanje bolelo, kakor bi jo kdo v lice udaril.
»Da kaj takega misliš!« je rekla vdano in povesila svoj po usmiljenju koprneči obraz. Izza trepalnic pa ji je svetlo zablestelo, dokler ji ni po licu pripolzela kakor jagoda debela solza.
To je moža že precej omehčalo, a Pepika ga ni izpustila.
110
»Štef, glej, že zaradi otroka bi moral!« je zastokala med jokom. Med orošenimi vejicami ga je videla, kako se je toplo zamislil. Zganil je z ustnicami. Čez trenutek se je dvignil od peči in ji položil roko pod srce kakor za prisego.
»Če mi Bog da, da dobim še kdaj svoj denar nazaj, pa grem in se spovem takoj drugi dan!« ji je obljubil.
Verni Pepiki je že to upanje vlilo tolažbo. Zanašala se je na svojo vročo molitev. O, saj pri Bogu ni nemogoča nobena reč.
Dolgo v noč je še sklepala roke v postelji in prosila: »Še nikoli ni bilo slišati, o preblažena Devica Marija...« Toda med molitvijo so jo misli neprenehoma zanašale drugam. Njeno srce je šepetalo z Bogom, da orožnikom morebiti le uspe uloviti tista dva zlobneža, ki sta ji tako onesrečila moža. Saj mu je — nesrečniku — na pamet udarilo, da se mu blodi o grofiji. In če mu skuša pregnati to zmešanost, ga s tem razdraži, da sam Bog pomagaj. V svoji trmastoči17 se roti, da mora in mora biti grof, pa če bi samemu vragu zapisal dušo.
»O Bog,« je prosila Pepika iz svoje bolečine in zbočki napravila sveti križ nad možem, ki je bil že medtem pokojen, »daj in izbij mu to norost iz glave!« Zaobljubljala se je Mariji bistriški, naj je v njeni priprošnji ne zavrže. »Z zaupanjem navdana hitim k Tebi, o naša Gospa...« je hrepenela njena duša.
Praznike je Pepika preklečala pri božjem grobu. Na samo veliko noč je darovala sveto obhajilo za svojega moža, da ne bi nevredno jedel velikonočnega blagoslova. A tudi potlej ni ugasnila njena gorečnost...
*
Vse Pepikino zatajevanje tistih dni ni nič pomagalo. Ljudje so zvedeli resnico. Na sam vuzem18 se je pri cerkvi pogovor župljanov vse vprek sukal le o Majce-novičevem Štefu. Pepiko so večinoma pomilovali. A tudi njej niso prizanašali klepetavi babji jeziki.
»Prav se ji godi, čemu pa se je šla zapletati s takim hrmuljavim in osobujnim111 glavačem!«
»Vse nas je hotel spraviti pod svojo sodarsko kapo!« so se škodoželjno znašali nad Majcenovičem starejši vaščani z Brega. »Mi tudi še kaj razumemo.« Bahali so se med seboj, da še nobenega izmed njih ni nihče tako ugnal v kozji rog, pa so že tudi kdaj kaj barantali z Zagorci. Pa saj se zna ta Štef samo po petelinje repenčiti. O, Bog že ve, kje kateremu kozlu rog odbije! Zdaj pa naj se le bode s tistimi lopovskimi rogatci!
Od maše grede so se na Majcenovičev račun vso pot porogljivo smejali. Skupina žensk je vedela še več. »In
'7 trmastoča = trmoglavost; 18 vuzem = velika noč;
hrmuljav in osobujen = zakrknjen in samosvoj.
Maksim Sedej: Brez dela.
veste,« je spregovorila bolj zaupno Ozmečevka, ki je hodila večkrat k Majcenovički, ko se je prej ogledala naokrog, »veste, da se mu zdaj zaradi tega meša?«
»Domišljuje si, da je grof!« je razlagala ženska dalje. Jezik ji je tekel bolje od kolovrata.
»Joj? saj ni mogoče!« so se osuplo zavzele druge, ki so hodile z njo vštric. Celo prednje vrste so ozirajoč se prisluhnile njihovemu začudenju.
»To ima zdaj za svojo požrešno lakomnost!« ji je dala prav soseda. Tiste pa, ki o vsem tem še niso nič čule, so s tem večjo nezaupnostjo skimovale z glavami. »Bog si nas varuj kaj takega!« so jadikovale, spominjajoč se križev in težav, ki so jih imele s svojimi možmi.
»Moj že rad pije,« se je tešila Mihalova Roza, »vendar pa imam rajši pijanca kakor norca.«
Majcenovičeva Pepika je šla, pogreznjena v svoje žalostne misli, daleč za njimi z neko sključeno starko, ki je v cerkvi pred začetkom službe božje že dolga leta molila naprej rožni venec. Slišala ni nič, iz vseh pogledov pa je mogla razbrati, koga imajo v zobeh. Opotekajoč se od notranje slabosti je lovila samo sebe, da ni medpotoma zgubila tal pod nogami. To žalostno svojo veliko noč, si je rekla, bo pomnila, pa če bo dočakala sivo starost...	(V	drugo	naprej.)
111
REMENICE
Stefan skledar
Da tistega velikega tedna ni bila Repičeva bajta prazna, bi vsa ivanska vas znosila belice k Repički, Francekovi materi, da jih popiše za remenice. V Repičevi hiši so že od nekdaj znali pisati pirhe, ki so jim okrog Bogojine rekli remenice. To je v hiši ostalo; lani jih je še pisala mlada Repička, ki ji je bil mož v Franciji. Tudi Franček, Repičkin najstarejši, je umel ta posel že kar dobro. Ljudje so njegovo delo hvalili.
Pred letošnjimi vuzeniškimi svetki pa so Ivančarji morali zaupati svoje belice Vratičevim, ki so se tudi razumeli na remenice. A Vratičeve remenice niso bile tako v čislih kot Repičeve. Vratičevi so pisali le na dvoje barv, Repičevi pa že od nekdaj na troje.
♦
Repička je že konec lanske pomladi odšla za možem. Kaj pa je hotela? Naj bo vdova ob živem možu? Ta ji je prva leta po odhodu redno pisal. Dobivala je tu in tam kak stotak. Zdaj pa že leto in dan nič. Delavci, ki so se na jesen vračali domov, so ji o možu znali povedati to in ono. Bile so grenke vesti za ubogo ženo. Repičko je to pogrelo. Sklenila je, da pojde za njim, ki ji je pustil lepo število otrok, nato pa odcincal. Najstarejšega — dvanajstletnega Franceka — je dala Vinkaševi vdovi za hlapčiča, drugo deco pa je vzela v rejo njena sestra, pri kateri je Bog z deco skoparil.
Franček je bil dober fantek, a velik revček. O njem so ljudje pravili, da ga je Bog poljubil. Desna roka in noga sta mu bili kakor mrtvi. A docela se mu nista posušili. Pri govoru je šlevil in ni spravil jasne besede iz sebe. Mati je na otroku z grozo opazila mlahavost desne roke in noge. A pomagati ni mogla ne sama ne zdravnik. Zato Vinkašica Franceka na prvo Repičkino besedo ni hotela vzeti. A je sama vedela, da je Franček bogaven in da je zlat otrok. Zato se ga ni preveč branila.
Vinkašica je bila ženska šestdesetih let. Bila je suha ko trska in rumena kot star vosek. Imela je do-kajšno zidino sredi vasi. Pomanjkanja ni trpela. Bila pa je zato škrtljava, da bolj ni mogla biti. Sama sebi ni privoščila kaj boljšega, kako bi šele lilapčiču.
Vendar se deček pri ljudeh ni mnogo pritoževal. Dobrega tako ni bil vajen, zato si medu ni mogel preveč želeti, ker ga nikoli okusil ni. A nečesa ni mogel nikoli pustiti — pisanja remenic. Doma je ves žarel v veseljn, ko sta pred vuzmom z materjo sedela ob zvrhanih koših belic, ki sta jih pisala za vso ivan-sko vas. Tako je tudi za te praznike hotel imeti remenice, ki bi jih sam popisal.
S Tratnjekoviin Drašekom se je že na jesen zmenil za deset belic, ki mu jih Drašek mora pripraviti za letošnji vuzem. V zameno pa mu je Franček jeseni spletel tri biče na štiri rede, pozimi mu je popravil sani, na zgodnjo pomlad mu je iz vrbove kože majal frleke, za veliko soboto mu je pripravil izvrsten lonček za pokanje s karbidom, še prej pa škrebetavko na dva jezička. Franček je bil kaj čuden dečkec. Tako nebogljen, kakor je bil, je znal porabiti slednjo zdravo mišico rok, katero mu je narava še ohranila. Z mlahavo desnico je umel kos lesa nepričakovano močno prijeti, da je v levici lahko nemoteno držal nož in rezal.
Sicer bi belice za pisanje najrajši dobil kar doma v vdovini kašči. A Vinkašica je vse svoje tako skrbno čuvala, da ji pri hiši še miši niso mogle naškoditi. Sflj j° je Franček tako lepo prosil za nekaj jajc, da bi jih poremenil. Ni treba, da bodo vsa njegova. Tudi njej jih popiše. Ženska pa je bila vsa iz sebe. Belice? Da bi jih njemu dajala? Smrkavec naj se le pazi. Za njenimi belicami bo že segal! Parklje mu obtolče pa z bičem ga spodi od hiše. Tam ima krave, naj jih lepo češe vsako jutro; ima pujske, ki naj jih lepo napase vsak dan, vmes pa cepi s tistega velikega kupa šibja na drvotanu, da ga trohnoba ne vzame. A belice in kaj drugega naj si lepo iz glave zbije.
Kaj si je hotel sirotek? V shrambo stare Vinkašice, kjer bi si jajca lepo izbral, vzel samo bela in lepo podolgovata, ni smel. Zato je Tratnjekovemu Drašeku na dolgo in široko naročal, kake naj prinese, da jih bo z veseljem popisal.
Bilo je na veliko soboto zjutraj. Vinkašica se je zgodaj opravila in se namenila v cerkev, Franceku pa je iz hleva spustila svinje, ki naj jih v sadovnjaku do sitega napase. Franček je moral hiteti. Kajti pravkar je nakrmil krave, jih napojil in počesal. Malce si je otepel z obleke slamino in pazderje in koj stopil k svinjam.
»Danes moram biti snažen!« si je mislil. »Remenice bom pisal.«
Komaj je Vinkašica odšla z doma, že je skočil v kuhinjo, poiskal milo in toplo vodo ter si roke dodobra umil. Z materjo sta vselej tako storila, preden sta se lotila belic, ki jih je bilo treba poremeniti.
Že včeraj, na veliki petek, ko so ljudje odšli v cerkev gledat Bogca v grobu, sta z Drašekom pri Trat-njekovih skuhala dovolj remenila. Trojnega — kakor je bilo pri Repičevih že od nekdaj. Rdečega sta kupila, svetlorjavega sta dobila iz lukovega lupinja, črnega pa iz jelševe mezge in nekaterih drobnjarij, ki so jih Repičevi ohranili zase. Tako tudi Franček. S svojega pograda v hlevu je vzel leseno škatlico z vsem potrebnim za pisanje remenic. Bil je tam votel stožčast kukec
112
Maž*
Leonardo da Vinci: Trnova krona.
iz kovine z lesenim držajem, nekaj voska in še dosti velika sveča. S to škatlico, ki mu jo je zapustila mati, je stopil na podstenje. Še enkrat jo je odprl in pogledal, če je vse, kakor je treba. Ko se je o vsem dodobra preveril, je s svojim poskakujočim korakom stopil na sredo dvorišča in pokukal na pot, ali morda Drašek že prihaja.
Bil je ves neučakan. Na svinje v sadovnjaku je docela pozabil. Čakal je Drašeka, ki mu je moral prinesti kuhanih belic in remenila. Vse to sta včeraj pri Tratnjekovih skrila.
Ni dolgo čakal. Drašek je pritekel po poti, da so mu piskrci z remenilom šklepali, za prsišnjekom pri predpasniku pa je v škrniclju imel belice.
»Kje pa bova pisala?« je deček ves zasopi jen vprašal Franceka.
»V parmi!« je zašlevil hlapčič.
Stopila sta v obširen, a skoraj docela prazen prostor. V kotu je bilo nekaj čelinkov, ob stenah pa je bilo razpostavljeno rjavo koruzišče. Tik ob vratih so slonele prazne sani. Sanavke so bile že čisto obdrg-njene.
Franček je sedel na čelinek, ki ga je del na sredo parme, krog sebe pa je razpostavil tri piskrce z remenilom. Odprl je škatlico z orodjem in s kretnjo mojstra, ki mu vajenec podaja potrebne stvari, vzel iz Drašekovih rok škrnicelj z belicami ter ga postavil poleg sebe na čelinek.
»V božjem imenu!« je zašepetal, prižgal svečo in jo molče potisnil v Drašekovo roko.
Nato je vzel v roke kukec, snel kovinast stožec in natalil vanj voska, medtem ko je vse skupaj držal nad svečo.
»Na miru drži!« je velel Drašeku.
»Saj držim...« je dejal deček in z zanimanjem zrl zdaj na Francekovo mrtvo desnico, ki jo je pri delu tako spretno uporabljal, zdaj na majčken stožec, ki je bil že poln voska.
Francek je pisalo spet uravnal, nataknil nanj stožec in vzel v desnico lepo oblikovano jajce.
»Semkaj svečo!« je resno velel Drašeku. »Bliže!«
Drašek je molče ubogal.
Franček si je naslonil desno roko na koleno in nepričakovano trdno stiskal med prsti belico, ki jo je z levico pisal. Vosek v kukcu se je nad plamenom sveče lepo talil, tako da se je skozi luknjico cedil na belo lupino. Kake čudovite stvari je Franček znal pisati z voskom! In tako spretno, da Drašek kaj takega še ni videl.
Srca, povezana z listki med seboj, križce in še mnogo prelepih črt... Saj je bil Franček risar, da ga je učitelj v šoli pred vsemi pohvalil. Ko je deček povedal, da ga je vse to naučila mati, je učitelj dejal, da ima Franček Repič krasno mamico.
»Te bodo pa moje!« je Drašek nekam plašno zašepetal, ko je Franček vzel iz škrniclja že enajsto jajce.
»Lepo mi drži svečo!« je bil karajoč odgovor.
Ko je Franček popisal vse belice, ki mu jih je Tratnjekov prinesel, je nekoliko počakal, da se je vosek na njih dodobra strdil. Nato jih je drugo za drugo pomakal v lukovo remenilo. Svetlorjava barva se jih je oprijemala. Tako lepo se jim je podala, da je Drašek od presenečneja kar vzdihoval.
Ko se je barva na remenicah posušila, je Franček previdno odluščil vosek, da so se pokazali beli vzorci, ki jih je vosek obvaroval pred barvo.
»Remenice, remenice! Tako lepe so!« je vzklikal Drašek.
»Lepo drži!« je velel Franček in ponovno jemal jajce za jajcem v mlahavo desnico, ga stiskal v drobno pest, z levico pa pisal na rjavo polje. Nato je jajca pomakal v rdečo barvo. Ko je vosek odluščil, so se pojavili svetlorjavi okraski.
Slednjič je še na rdečo barvo napisal z voskom:
»Veselo alelujo!«
Remenice je pomakal v baržunastočrno remenilo, ki ga je znal mešati in kuhati le on, njegova mati in mnogi pokojni Repiči.
»Franček, ti pa znaš lepše risati kot gospod učitelj!« je vzkliknil Drašek in ves zamaknjen strmel v prvo dokončano remenico. Svetlorjava, rdeča in baržunasto-črna barva so se tako sijajno odražale na jajcih, da je bilo res lepo za oči.
1(3
Drašek je glasno zlogoval rdeče barvan napis na reinenici •..
Tedaj pa je zunaj nastal vriše.
»Kje so moje svinje, moje svinje!«
Kričala je Vinkašica, ki se je že vrnila iz cerkve.
Drašek je sprva preplašeno pogledal naokrog. Nato je spustil svečo na tla, da je v droberju in prahu ugasnila, ter stekel na vrat na nos iz parme. Na pragu se je zaletel v Vinkašieo, ki je kričala in mahala s palico krog sebe.
»Paglavci, kaj so mi storili! Ti pohabljenec, kje si?«
Ko je s praga uzrla Franceka z lončki krog sebe, z remenico v rokah in ugaslo svečo pred seboj, je kar zadivjala.
»Tako, zato sem te vzela, da mi boš take počenjal?. Igral se boš, svinje pa mi bodo blodile po tujih vrtovih! Jezus, Jezus, še zažgal bi mi lahko!« je zavpila, ko je zapazila ugaslo svečo.
Neusmiljeno je zamahnila z grčavko po Franceku, ki je ves odrevenel še vedno sedel na čelinku in mislil le na to, kako bi obvaroval svoje remenice. Nase je docela pozabil.
Udarec ga je zadel na mlahavo desnico, v kateri je še vedno držal pisanico. Razbila se je in padla na tla.
Bolestno je vzdihnil.
Tedaj je Vinkašica planila na lončke in jih brcala, da so se razleteli.
»Moj Bog!« je kriknil deček in sklenil zdravo levico z omrtvelo desnico, kakor bi molil, prosil... A nič ni pomagalo. Česar nikdar ne bi pričakoval, se je zgodilo. Ženska je s svojimi velikimi čevlji planila na remenice, ki so se — lepo razpostavljenje po čelinku — sušile.
»Draga, draga... pustite jih!« je deček ves obupan zablebetal.
A Vinkašica je bila slepa in gluha za vse. Brcala in tolkla je Francekovo komaj dokončano delo, kot bi bila iz uma. Dečku se je zvrtelo v glavi. Zdaj je mislil le na remenice, lepo popisane... Vrgel se je besneči ženski pod noge — tja k remenicam — in jih skušal braniti. Tedaj se je Vinkašica vsega šele prav ovedela. Z divjimi zamahi je s palico mlatila po ubogem dečku, pri tem pa od napora kar stokala. Franček je dobil udarec prav na usta; ves krvav se je zrušil na jajca in jih pomečkal. Kri mu je curljala na zdrobljene barvane lupine. Nenadoma im — Bog ve, kje je zmogel toliko moči — je strašno zakričal, planil pokonci, se za trenutek z grozo zastrmel v svoje uničeno delo, nato pa skočil iz parme in zbežal izpred oči presenečene ženske.
»Pojili, ti grdi požigalec ti!« je zavpila Vinkašica. ko si je od prvega strahu nad nepričakovanim Fran-cekovini skokom opomogla. »Požigalec, požigalec!« je v jezi kričala.
Franček pa je tekel poskakovaje in neopačno, desnica mu je mlahavo visela ob telesu, levico pa si je tiščal na oči.
»Remenice, remenice ...« je hlipal vso pot.
Niti mislil ni, kam ga noge neso. Bog ve, kaj ga je privedlo prav k domači hiši. Kar nenadoma se je znašel pred njo; skozi odprto podstrešno lino mu je zadrhtelo nasproti povesmo konoplje. Jablana pri studencu je v lahni sapi komaj slišno pošumevala. A hiša je bila vsa tiha, brez življenja. Tedaj se je ubogi Franček še huje zgrozil. Planil je mimo tesno zaprtih rjavih naoknic k starinskim, sem in tja že preperelim vratom, začel butati obnje, s svojim šlevastim glasom pa je na vse grlo kričal:
»Mati, kje ste, odprite ... Jaz, vaš Francek, sem ...« Nato pa je zajokal z glasom, ki je segel človeku v srce; kakor otroci, ki so jih starši pustili same doma.
*
Ljudje so Franceka spravili nazaj k Vinkašici. Starki so dopovedali, da ji revček vendar ni hotel zažgati. Deček se je docela spremenil. Govoril je zelo malo in še to povsem nerazumljivo.
Drugi dan, na vuzeniško nedeljo, pa je v cerkvi prosil Jezusa, da bi se mamica že kmalu vrnila. Tako bi za prihodnji vuzem naslikala na remenice Njega samega, kako vstaja z banderom v roki. Na bandero pa bi napisala z rdečim remenilom: Veselo alelujo!
Nekatere manj znane besede: remenica = pirh; belica jajce; šleviti težko umljivo govoriti; Frlek iz vrbove kože sukana trobenta; slamina ~ slamnate bilke: reinenilo barva za pirhe; kukec (kljukec) priprava za delanje remenic, za pisanje z voskom; prsišnjek = gornji del predpasnika; čelinek prevezan in uravnan otep slame; neopačno = nerodno.
VRNITEV
JOŽE ŠMIT
Dolgčas — ko da so ure v večnost se prelile.
Obrazi so obrobljeni s pričakovanjem.
Kolesa meljejo spomine o nekdanjem.
Iz dalje so podobe drage pristopile:
Vsa lepa me pozdravlja Loženska Marija.
Ponuja mati kruha mi in oče vina.
Iz sten lesenih pada črvovi na.
Vonjava po domačnosti nas vse ovija ...
In vendar — še kolesa trudno ropotajo!
Somrak mi je podobe čisto zožil.
Prezebel ptič je zadnjikrat nad snegom še zakrožil.
Zdaj vem: doma lx» noč že nad postajo.
114
IZ ČEŠKE LIRIKE
DUŠAN LUDVIK
EMANUEL Z LEŠEHRADA
Potepuhi
Ko luči opolnoči so pobledele, a žene so bedele hrepene, čez spečo ulico so pohitele domov vse moje misli in želje.
Trg spi; a misli leno in majavo na pot pijano pesem si pojo, zaspano, v altu klavrnem, hripavo kot zapravljivci, ki iz gostiln gredo.
A danes na kitare zaihtele (bedele so še žene koprne) so misli in domov so pohitele v temo čez tlak, ki sanjal je molče.
STANISLAV HANUŠ Mladoletje
Cvet prvih regratov pokril je travo, uglašaj gosli, že je maj.
In zemlja najsvetlejšo je višavo privila nase. Daj, igraj
in hvali mladoletja nežno slavo, očaran ves igraj
cvetoče tone. — Kaj povešaš glavo, ti tihi jok, zakaj?
Pomladna noč o sreči zdaj iskreni dišečim šepeta temam.
A ti, kleče in z glavo na kolenih, za koga moliš, sam, tak sam?
Jiri Karasek ze Lvovic * 1871; Karel Toman * 1877; Emanuel z Lešehrada * 1877; Stanislav Hanuš * 1855.
JIftI KARASEK ZE LVOVIC
Kitara
Še čujem zvoke tiste melodije, kako zvene in mrejo med temo.
V	tišino enolično čas se lije, po strunah segel z bledo sem roko.
Po letih — drugo mi življenje sije -kot v sanjah misli mi nazaj gredo. In čujem zvoke tiste melodije, kako zvene in mrejo med temo.
Spet bom umrl, prah mi bo telo, a moja duša v drugo bit se skrije. Izgine vse. V spominih bom lahko čul vedno zvoke tiste melodije, kako zvene in mrejo med temo.
KAREL TOMAN Pesem
In poleg vod in poleg cest šumeli so topoli vsi.
Kak lek za srčno je bolest, ko se v spominu razboli.
Tvoj kraj spet v srcu govori z nočjo — še veš za žal, še veš? Pogorje, gozd na vse strani.
In ti — oh, komu se spoveš?
Glej, žene s cvetjem tod gredo, otožno pesem jim zveni; v ubogo dušo pa s temo zavest minljivosti polzi.
PSALM 49
PAUL CLAUDEL * TONE COKAN
»Če lačen bom, ti tega ne bom povedal,« v psalmu stoji. A ne bodi ozlovoljen
In povej to, Gospod, zlasti če si res zadovoljen
S tem kruhom (bolj cenim kaj drugega sam);
Namesto da vrgel bi psom ga, morda pa rajši Tebi ga dam.
Mogoče — če po katerem Tvojih ubogih me prosil boš zanj,
Ker ne bom ravno kamna imel, bom kruh zagnal vanj!
Samo ne bodi do mene obziren in tiho tako
Kot oče, ki so zavrnili ga osorno in je pogoltnil žalitev trpko.
Bodi preklet sin, ki mu je najgloblja čustva ranil!
Odslej bo molčal, ničesar mu rekel ne bo, iti nikamor mu več ne bo branil.
So svete stvari, za katere prosimo enkrat samo.
Če Bog lačen bo posihmal, tega več povedal ne bo.
Če je lačen? Saj piše sveti Janez o tem! Mar kdaj prenehati sme
Srčna želja Njegova, da z nami velikonočno jagnje je?
115
Usmiljenka. (Fot. Fr. Krašovec.)
ZLATA KLETKA
SONJA SEVER
Mali Indijec Babu je že zgodaj osirotel. Ko je v deželi razsajala črna smrt, so mu pomrli v enem tednu starši in vsi svojci.
»Kaj bi z revčkom?« so tedaj ugibali vaščani, »ničesar nima, še rogozove strehe ne, a za delo tudi ni, saj je malce prismuknjen.«
Res je bil Babu velik siromaček, le z raztrgano cunjo okrog nežnih bokov in precej drugačen kot drugi dečki. A je bil vendar srečen. Kajti po starših je podedoval najlepše darove, ljubezen do igranja na piščalki in bistre, vesele oči, s katerimi je videl svet v večni lepoti. Če je sijalo sonce, se je veselil njegovih zlatih žarkov in mu igral najlepše pesmi. Če je deževalo, je zamaknjeno poslušal šumenje dežja ter z rahlo melodijo spremljal srebrne meglice, ki so kakor tančice nevidnih vil plule nad dolino. Če pa je prihrumel vihar in je treskalo in grmelo, se je tudi v njem zbudila silna moč in iz piščalke mu je privrela zmagoslavna pesem v čast mogočnemu Stvarniku.
Tak je bil Babu: otrok svetlih sanj, ki je s piščalko izražal svoje misli in želje. Vaščani ga niso razumeli. Ko je sedaj ostal sam, niso vedeli, kaj bi z norčkom. Nazadnje so se domislili:
»Babu naj bo nas vseh,« so rekli. »Pasel bo naše ovce ob velikem jezeru, mi pa mu bomo dali vrč riža in platneno obleko.« Pri tem je tudi ostalo.
Na visoki planoti, več dni hoda od vasi, je ležalo smaragdnozeleno jezero. Temni gozdovi, divje raztrgane čeri in sočni pašniki so ga obdajali. Tik nad
11	jim pa je na visoki pečini kakor gradič iz pravljičnih davnin stal letni dvorec princa Dabanamurtija, edinca mogočnega maharadže.
»O, kako lepo!« je pobožno jecljal Babu, ko so ga pripeljali s čredo ovac na visoko planoto. Brž je nastavil piščal in z lepo pesmijo pozdravljal jezero, temni gozd in pravljični dvor.
»No, Babu, ali ti ne bo dolgčas in te ne bo strah, če boš tu tako sam?« ga je vprašal spremljevalec ob slovesu. Babu se je široko nasmejal in odločno odkimal: »Ne, Babu ju ne bo nikoli dolgčas, čeprav bo daleč od ljudi, saj je tu tako lepo! Tudi zlih duhov se ne bo bal, saj jih še nikoli ni videl.«
»Nu, dobro,« je rekel spremljevalec, postavil vrč s praženim rižem na tla ter odšel. Tako je Babu ostal sam s svojo čredo. Skalnata votlina mu je bila odslej dom, ovce so bile njegove dobre tovarišice, mu dajale sladkega mleka, če je bil lačen ali žejen. Valujoče jezero, gorski veter in žvrgoleči slavčki pa so ga učili čedalje lepših melodij. Babu je igral in igral in bil srečen kakor še nikoli. Včasih so privrele iz piščalke tako mehke melodije, da so njegove ovčice pozabile na sočno travo in strigle z ušesi. Celo valujoče jezero je umolknilo in mirno prisluškovalo prekrasnim zvokom. Najlepše pa je Babu zaigral, če se je zagledal tja daleč na visoko skalo, kjer so žarele v soncu zlate kupole pravljičnega gradu. »Kako srečen mora biti princ v zlatem dvoru!« je sanjaril in ubral pesem o srečnemu princu, ki pije vino iz kristalnih čaš, ki je z zlatih krožnikov izbrane jedi, ki hodi po mehkih preprogah, odet v svilene obleke, in gleda skozi visoka okna v daljni svet.
»O, da bi bil tudi jaz vitez in bi stanoval v lepem dvoru! Kako veselo bi šele tedaj igral!« je nekoč zahrepenel Babu. In glej, noge so mu kar same ubrale pot do visoke stene in iz piščalke so vrele čudovito mehke melodije. Čez jezero je potegnil piš, ovil melodije v svoje nevidne tančice in jih odnesel na visoko pečino v pravljični dvor.
V	prekrasni dvorani pod svilenim baldahinom je sedel mladi princ Dabanamurti. Sivolasi učitelj mu je bral iz debele knjige slavno zgodovino maharadž. Prinčev obraz je bil resen, otožen, nikdar mu ni zaigral niti najmanjši nasmešek na ustnicah. Imenovali so ga princa z žalostnim srcem.
»Kdo tako lepo igra?« se je zdrznil, ko mu je prinesel veter glasove piščali iz doline.
»Ne vem, svetlost, najbrž kak potujoč vitez. Naj ga pokličem?« je odvrnil učitelj, stopil na balkon in pogledal v globino.
»Pst, ne, nikar ga ne motite! O čujte, kako lepo igra!« je šepetal princ in zamaknjeno poslušal.
Pesem iz doline je bila čedalje bolj vesela, nazadnje tako ljubko razigrana, da se je žalostni princ ne-
116
nadoma glasno zasmejal in se smejal, dokler ni pesem utonila v daljavi. »Zelo srečen mora biti ta potujoči vitez,« je po dolgem molku vzdihnil princ in globoka žalost mu je spet zasenčila obraz.
»Nikar, svetlost!« ga je tolažil učitelj, »ni srečnejšega viteza od vas. Če pa želite, dam poklicati godca, da bo s svojo pesmijo razveseljeval vaše srce.«
»Da, da, pokličite ga,« se je živo zavzel princ. »Hočem, da bo vedno pri meni in mi igral dan in noč, tudi jaz hočem biti tako srečen kakor on!«
Učitelj je udaril na gong in poslal častno stražo za godcem. Mladi vitezi so urno zajezdili konje in odpeketali v dolino.
Babu je medtem veselo igrajoč dospel s svojo čredo domov. Sedel je na kamen pred skalnato votlino, zajel peščico riža iz vrča ter obedoval. Ovčice so polegle okrog njega in zadovoljno prežvekovale. Nenadoma so preplašeno dvignile glave, zakaj zemlja je zabobnela od neštetih kopit. Tudi Babu se je zdrznil in napeto gledal proti gozdu, iz katerega so tačas prijezdili razkošno oblečeni vitezi.
»Hej, ti, nisi li videl potujočega viteza?« so mu že od daleč klicali.
»Me-me-e!« so glasno zablejale ovce in se prestrašeno razbežale.
Babuju je padel riž iz roke, spoštljivo je pokleknil in se klanjal do zemlje. »Ne-e, rii-nisem ga videl!« je končno zajecljal.
»Tudi slišal ga nisi, saj je moral prav tod mimo?«
»Ne-e, ne-e. ni-nisem!« je odkimal.
»Od tega bebca ne bomo ničesar zvedeli!« je nevoljno zagodrnjal vitez na črnem konju, ošvignil fanta s prezirljivim pogledom in spodbodel konja.
Babu je ves prevzet slrmel za sijajnimi jezdeci. Neizmerna radost ga je obšla, saj je videl prave viteze, o katerih je toliko sanjaril! Smehljaje se je usedel na kamen in zaigral novo pesem o ponosnih vitezih na iskrih konjičkih. Ko so ovčice slišale piščal, so spet prihitele in se stisnile okrog svojega pastirja. Toda pesem ni privabila le ovac. Tiho, tiho, da ne bi splašili skritega godca, so se približali tudi vitezi. Toda kako so ostrmeli, ko so videli, da čudoviti godec ni nihče drug kot bebasti pastirček. Kaj bi sedaj? Nečistega človeka iz najnižjega stanu vendar ne smejo pripeljati na dvor! To bi bil strašen greli, za katerega ni odpuščanja. Urno so spodbodli konje in odhiteli v grad s prečudno novico.
Na dvoru je nastalo silno razburjenje. Princ je zahteval malega godca, toda strogi verski red te dežele je branil nečistemu človeku prestopiti prag dvora. S svojo bližino bi omadeževal ne le prinčevo dušo, temveč tudi duše vitezov, svečenikov in vseh, ki so višjega rodu. Dolgo so ugibali, kaj jim je storiti. Nazadnje so svečeniki sklenili, da bodo v molitvah vprašali svojega
boga za svet. Sedem dni in sedem noči so pobožni možje peli in se klanjali pred veliko zlato soho čudežnega boga z dvema glavama, neštetimi rokami in nogami. In osmi dan jim je bog razodel veliko skrivnost: mali pastir ni nihče drug kot slavni potujoči vitez Krišna ju, ki je pred tisočletji s čudovito igro na piščalki razveseljeval maharadže in prince te dežele. Pred enajstimi leti, ko se je rodil pastirček, se je njegova duša naselila v telesce novorojenčka, da bi s svojo čudovito igro razveseljeval slavnega Dabanamurtija, princa z žalostnim srcem.
To božansko razodetje je vse neznansko razveselilo. Sedaj pač ni bilo nobene ovire, da pride pastirček na dvor; saj je bil godec slaven vitez in ne otrok nečistega rodu. Drugače pa tudi biti ne more, kako neki bi sicer mogel tako čudovito igrati!
Vitezi so se brž vrgli v pražnja oblačila iz lesketajoče se svile, si pripasali dragocene z biseri okrašene meče in zajezdili iskre belce. Tokrat sta jih spremljala tudi dva svečenika v dolgih haljah in z visokimi turbani na glavi.
Babu je brezskrbno sedel na obali, pasel ovčice in veselo ubiral pesmi. Hipoma mu je zastal dih. Zagledal je čudovite viteze, ki so se mu že od daleč globoko klanjali.
»Pozdravljen, slavni vitez Krišna ju iz pradavnin!« ga je nagovoril dostojanstveni svečenik, ko so se približali. »Vedi, sam veliki bog nam je razodel tvoje
Otroci na soncu. (Fot. Fr. Krašovec.)
11?
pravo ime. Naznanjamo ti veselo vest: princ Dabana-murti te je izvolil za svojega godca in želi, da mu boš z veselo pesmijo na piščalki razveseljeval žalostno srce. Dovoli, da te odpeljemo na dvor.«
Babu je mislil, da sanja najbolj pravljičen sen. Nič ni rekel, samo strmel je v te pravljične prikazni. Ves zmeden je pustil, da sta mu svečenika slovesno slekla platneno obleko, ga oblila s prijetnimi dišavami ter ga obrisala s svilenimi prtički. Nazadnje sta ga še ovila v zlatorumen plašč, ga posadila na prekrasnega belca in v slovesnem sprevodu odjezdila z njim skozi gozd na visoko pečino.
Razkošje in lepota grajskega vrta in samega dvora sta ubogega Babuja še bolj omamila. Kakor mesečen je hodil po belih stezicah, po marmornih stopnicah in skoz rajsko lepe dvorane. Šele ko je stal pred zlatim prestolom in zagledal bledi obraz mladega princa, se je zdrznil. Prijel se je za čelo in se začudeno oziral. Mar ne sanja? Kaj je res v pravljičnem dvoru pred samim princem? Previdno je tipal predmete, ki so ga obdajali: slonokoščeno mizico, svilehe blazine, celo viteze, ki so stali okrog prestola. Čudno, vse je bilo resnično in živo. S široko odprtimi očmi je stopil skoz velika vrata na balkon in se zagledal v dolino. V globini je žarelo jezero v večerni zarji kakor velik dragulj. »O!« je ves očaran vzkliknil. Neizmerna sreča ga je obšla. Nastavil je piščalko in izlil v prekrasno pesem vso blaženost, ki jo je občutil ob toliki lepoti. Rahlo, komaj vidno je pojemal sončni svit, rahlo, komaj slišno so umirali glasovi, dokler niso kakor mehke uspavanke izzveneli v noč, jezero pa je žarelo kakor črn biser v mesečini.
Princ in vitezi so zamaknjeno poslušali. Tako lepega igranja še nikoli niso slišali. Ko so izzveneli zadnji zvoki, se je princ zdrznil, kakor bi se zbudil iz lepega sna. Slovesno je nagradil Babuja za lepo igro. Obesil mu je krog vratu težko zlato verižico, znak najvišjega odlikovanja. Babu je bil odslej prinčev osebni godec. Kakor je nekoč sanjaril in še mnogo lepše je bilo v pravljičnem dvoru. Oblačili so ga v čudno lepe viteške obleke in sedel je na svilenih blazinah. S princem je pil opojne pijače iz kristalnih čaš, jedel z zlatih krožnikov najbolj izbrane jedi, katerim sploh imena ni vedel. S princem se je sprehajal po razkošnem parku ter gledal z visokih balkonov v čarobni svet! Venomer je igral najlepše vesele melodije in kar pijan je bil od vsega lepega in dobrega na dvoru. V tej veliki sreči je čisto pozabil na svoje prejšnje življenje v dolini, pozabil celo na svoje ovčice, ki so kakor zgubljene tavale okrog jezera.
Toda kmalu, prav kmalu se je Babu zbudil iz sladke opojnosti. Večno igranje na piščalko in pojedine do pozne noči so ga utrudile in zaželel si je oddiha, toda ni ga bilo. Princu nikdar ni bilo dovolj lepe godbe
in spet in spet mu je moral zaigrati kako veselo. Še spečemu je moral igrati uspavanke. Babu si je že vroče zaželel, da bi bil sam, le za kratko urico sam; rad bi bil zbral svoje misli, toda ne, kakor senca je moral biti vedno ob prinčevi strani. Ko mu je slednjič omahnila roka in je trudno odložil piščal, je princ začel sitnariti:
»Že vidim, nočeš mi dati niti koščka svoje sreče. Sploh si pa zelo neotesan! Nič viteškega ni na tebi!«
Babuju se je stisnilo srce, spet je nastavil piščalko, toda glej, nobena vesela ni hotela zazveneti iz nje.
»Pojdi spat, ne maram tako mevžastih!« se je znesel nad njim princ.
Babu je povesil glavo in žalostno odšel. V svoji lepi spalnici se je zleknil na mehke blazine, toda zaspati ni mogel. Kar venomer je moral misliti na neprijazne prinčeve besede. Kako neki bi mu dal košček svoje sreče? Kaj ni on mnogo srečnejši od mene? Igral sem mu najlepše pesmi, ga razveseljeval vse dni in noči, a sedaj me kara! Kaj hoče od mene? V takih bridkih mislih je nazadnje zaspal.
Kakor bi bili ugasnili zlati sončni žarki, tako je zginil z Babujevega obraza smeh. Postajal je čedalje bolj žalosten in princ ni bil več zadovoljen z njegovo igro. Sedaj so se tudi svečeniki spomnili, da bo treba viteza godca spet učiti dvornega reda, ki ga je v dolgih tisočletjih popolnoma pozabil.
»Vitez Krišnaju, pazite! Po preprogah, po katerih stopa princ, ne smete hoditi! Vitez Krišnaju, zapomnite si, vstati in sesti smete le tedaj, če vam to dovoli princ! Vitez Krišnaju, na vrtu ne smete sesti v trato, saj ni pašnik! Vitez Krišnaju, kako ste mogli pobožati cvetlico, tega princ ne vidi rad. Tudi balkoni so samo za princa, nikar ne stopajte nanje, če vam on ne dovoli! In dvorni red zahteva, da se pri prvem udarcu gonga zbudite!«
Tako in podobno so ga svarili in učili brez konca in kraja, da je bil ubogi Babu že ves zbegan. Revček se je trudil, da bi vsem ustregel. Toda naposled je bil že tako zmešan, da ni vedel, kako bi se prestopal, kako jedel in pil, da bi bilo prav. Ves dan so ga zasledovale oči svečenikov, ki so pazili na vsak njegov korak in gib. Življenje v zlatem dvoru mu je postajalo trpljenje. Najslajše jedi mu niso več teknile, postal je bled in zamišljen, a iz piščalke so mu prihajale le otožne melodije.
»Kaj ti je, godec?« ga je nekega dne vprašal princ, »nič več mi niso všeč tvoje pesmi, zakaj ne igraš bolj veselih?«
Babu je potrt povesil glavo in molčal. Kaj bi tudi odgovoril? Saj sam ni vedel, kako je prišlo do tega. Le čutil je, da je v njem ugasnil svetel plamen in da ga duši, tako duši, kakor bi vse stene dvora pritiskale nanj. Zdelo se mu je, da je tudi sonce potemnelo in
118
ne sije več. tako lepo tu gori v višavah. Zahrepenel je po toplih žarkih, stopil na balkon in se zagledal v dolino. Tedaj se je spomnil svojega tihega, skalnatega doma, v katerem je brezskrbno spal na mehkem mahu. Spomnil se je žvrgolečih slavčkov, ki so mu peli uspavanke, svojih ubogih, zapuščenih ovčic, svojih sanj v zlati prostosti, ko mu nihče ni zapovedoval, ko je zaigral, kadar se mu je zahotelo. Vroče solze so se mu ulile čez bledi obraz. Babu je jokal za izgubljeno srečo.
»No. godec, kaj ti je?« je nevoljno zazvenel prinčev glas iz dvorane. »Zakaj ne igraš kake vesele? In spet si šel brez dovoljenja na balkon!«
Babu se je zdrznil. »Le zakaj me toliko muči, kaj mu nisem že dal svoje sreče? Še ubili me bodo s svojim dvornim redom!« Tedaj se je vse uprlo v njem: »Ne, sreče mu nisem dal, ne dam je!« je glasno vzkliknil, dvignil roko in zagnal piščalko čez pečino. »Proč, samo proč od tod, ubiti me hočejo!« je zaihtel in, kakor bi ga zasledovali krvoločni ubijalci, zdrvel skoz dvorano, čez stopnice in park k izhodu. »Piščalka, moja piščalka se je potopila, nič več ne bom igral, ne dam svoje sreče!« je glasno kričal in tekel mimo začudene straže v temen gozd.
»Revček, zmešalo se mu je,« so zašepetali na dvoru in strmeli za njim.
Kakor sokol, ki je utekel iz kletke, jo je Babu jadrno ubral skozi gozd. Nič več ni maral za svileno obleko, dragocene sandale in zlato verižico. Da, še nalašč se je plazil skozi grmovje in trnje in kar užival, ko je kos za kosom raztrganih oblačil obvisel na vejah. »Prost sem, prost!« je presrečno zavriskal, ko je pritekel do jezera.
»Me-ee!« so zablejale ovce, ko so zaslišale veseli krik. Urno so prihitele in se stisnile okrog tako dolgo pogrešanega pastirja.
»Ovčice, moje ovčice!« je s solznimi očmi jecljal Babu in božal svoje zveste tovarišice. »Pojdimo, brž pojdimo od tod!« se je nenadoma dvignil in odhitel s čredo od neljubega kraja. Ves srečen je prišel do skalnate votline. S koliko ljubeznijo je pozdravljal svoj skromni dom! Pokleknil je pred njim in ga gledal, kakor bi bil najlepši dvor. Ljubeče je pobožal skalo in mehki mah. Dolgo je tako klečal in bil ves zamaknjen. Bog ve, kaj vse je razmišljal. »Zlata kletka!... Nikoli več!« je nenadoma zašepetal. Skočil je kvišku, pohitel k jezeru in mrzlično zinil s sebe še zadnje sledove viteške časti, opojni vonj dišav. Nato je med smehom oblekel platneno oblačilo, ki je ležalo na obali, in na novi piščalki zaigral soncu, gozdu in jezeru radostno pesem o zlati prostosti in svoji sreči. Ko pa je večerna zarja obsevala kupole pravljičnega dvora, so plule čez jezero otožne melodije. Babu je igral žalostno pesem o nesrečnem princu v zlati kletki.
SLOVAŠKA POTA
VIKTOR SMOLEJ
Anekdote
Spet se vračamo v tajnikovo sobo. Sedimo v enem koncu in se razgovarjamo, na drugem koncu pa sprejema tajnik vrsto prihajajočih uradnikov, literatov in znancev ter ureja Matično življenje. Slikar grafik dr. Cinc-ik je zelo razigran in pripoveduje dovtipe, se smeje in razlaga. Tako pride tudi do besede o Čehih in Slovakih in o njihovem tragičnem razmerju.
»Če bi nas na primer po gimnazijah ne vzgajali tako nerodno, ne bi niti zdaleč bilo našega nacionalizma. Takoj po prevratu in prav do zadnjega časa je polno čeških profesorjev prihajalo na Slovaško. Prav, naj bi prihajali, saj ni bilo drugih. Toda kako so nas vzgajali? Govorili so nam z vzvišenostjo osvoboditeljev in kulturonoscev: ,Kakšen jezik pa naj bi bil ta vaš dialekt! Saj to je samo narečje našega češkega! In vaša literatura! Saj je nič ni. To je le odblesk češke. Izobražen človek vendar ne bo hodil k desetemu posnemovalcu, ampak bo segel kar po izvirniku. Zato pustimo slovaška imena, saj so tiskana samo v petitu!4 —- In je predaval samo o češkem slovstvu in povsod nižal slovaško. Zmerjal nas je s slovaškimi tepci, da med odmori tulimo kakor voli, da bi to na Češkem ne bilo mogoče itd.! Fantje so se potem seveda sami lotili in študirali slovaški jezik, slovstvo in zgodovino in sprevideli, da imamo vendarle imena, ki so mnogo manj dolgočasna kot mnoga toliko slavljena češka, in da so v našem slovstvu vrednote, ki jih pri Čehih sploh ni! Tole se je zgodilo v osmem razredu: Profesor Čeh je predaval o letu 1848. Govoril je o Dunaju, o cesarju in njegovem begu, o Hrvatih in Jelačiču, o Košutih in madžarski vstaji, preskočil na 'Poljsko in govoril
o	Kosciuszku, navsezadnje pa'je le rekel, da so sicer tudi na Slovaškem vstali nekateri in začeli zbirati vojake, da pa je bilo vse zelo brezpomembno. Toda v Pragi! — In je spet začel o Čehih! Tedaj vstane študent: ,Gospod profesor! To ni res. Predavajte nam o slovaški vstaji!4 Nastal je prepir, profesor se je umaknil za avtorja knjige: ,Glejte, saj tudi v knjigi tako piše/ Študent pokonci: ,To sploh ni zgodovina, če tako potvarja dejstva. To je češki papir!4 In je zagrabil knjigo in jo vrgel profesorju v glavo. Takoj so nehali s poukom, v odmoru je bila konferenca in študenta so izključili. Študentov oče je tekal po Bratislavi in Pragi, proces so obnovili, dijaki so profesorju dokazali žaljive besede in izgnani dijak se je vrnil v šolo. Na tako češko vzvišeno kulturno vzgojo je odgovorila mladina s prenapetim nacionalizmom. Ali je čudno, da so študentje takoj po maturi pošiljali pozdravne brzojavke Hlinki?«
119
»Vi ste hodili še v madžarske šole?«
»Da, nekaj let. Po cerkvenih šolah je bilo precej slovaškega, po državnih pa vse madžarsko. Tako so na primer leta 1917, ko se je za mejami že vršil boj za osvobojenje, izdali ukaz, da v šoli ne smemo spregovoriti niti besedice slovaško. Kdor jo bo zinil, bo podpisal priznanje in starši bodo plačali kazen. Takoj po tisti uri, ko nam je učitelj razglasil ukaz, smo udrli na dvorišče, se tam lovili in podili. Nekdo je nagajal dekletu: Anca, Anca! Jaz pa sem nehote pritaknil: Stara mamca! Takoj me je učitelj zgrabil. Poklicali so mater na urad in plačala je petnajst kron kazni. Učitelj je bil zagrizen Madžar, njegov oče pa je bil Čeh, Bachov huzar.«
»Pri vas imajo Čehi res smolo, da so si nakopičili toliko nerodnosti. Kaj pa ljudstvo? Pravijo, da so ga slovaške politične stranke umetno naščuvale?«
»Nak, to ne bo res,« pravi tajnik Hronsky in sede spet med nas. »Med obema narodoma se je izvršilo vse polno psiholoških napak! Povedal vam bom nekaj, kar sem sam doživel. S Čehom, slikarjem Vodražko, ki je s slikami opremil veliko slovaških mladinskih knjig in živi že dolgo stalno pri nas, sva potovala po gornjem Pohronju. Bilo je vroče, žejna sva bila pa sva potrkala na neka vrata. Kot vi je tudi Vodražka trdil, da je ljudstvo le umetno nahujskano zoper Čehe. Prav, bomo videli, mu pravim. Iz bajte se čez čas izvije
možak, visok ko gora. Ko, mu povem, kaj hočeva, pravi: ,Kdo pa sta?' — ,No, jaz sem pisatelj, ta je pa slikar/
—	,Prav, prav, ampak od kod?" — Jaz sem iz Martina, od Matice. Slovak/ — ,Slovak? Prav,4 pokima možak, stopi od vrat in me spusti v bajto. Revež Vodražka pa je moral priznati, da je Čeh, in mu stari ni dal vstopiti.«
»To je vendar tragično,« pravim. »Toliko nasprot-stvo, skoraj sovraštvo.«
»Res. Toda mi ga nismo krivi. To ljudsko nevoljo si takole razlagam. Po prevratu se je po Slovaškem razlila množica Čehov. Vzemimo primer kot zgoraj! Češki izletnik pride h kmetu in ga prosi za malo mleka. Dobi ga prav gotovo. Potem vpraša kmeta, koliko je dolžan, kot je navada. In kmet spet, kot je navada, pravi: ,No, kaj bi to, malo mleka!4 — Čeh se zahvali in gre. Prihodnjič pa mleka ni več dobil! Slovaški človek bi mleko gotovo plačal, ne da bi kmeta vprašal po ceni. Vidite, to so psihološke razlike. Preprosto dušo našega ljudstva kaže tudi tale dogodek:
V	neki vzhodnoslovaški vasi so sprejemali Masaryka. Rihtar prebere od cenzure pregledani pozdravni govor, nakar ga Masaryk vpraša: ,No, kako se vam zdi naša država?4 — Kmet stoji, nekajkrat zasuka velikanske brke, nekajkrat zavrti klobuk v roki, potem pa pravi: ,Veste, gospod Masaryk, pustite tiste Čehe v Pragi pa pridite k nam za kralja!4«
Hronskega kličejo k telefonu, Cincik siplje dalje zanimive anekdote, ki osvetljujejo tragično razmerje dveh sosednih slovanskih narodov. V srce me boli slo-vaška zagrenjenost, pritrditi pa ne morem ne Čehom ne Slovakom, a razumeti hočem oboje.
Mestece
Ujeto med Malo in Veliko Fatro, ob rečici Turiec, leži v tišini in zbranosti Turčianski Sv. Martin. V njem ni hrupa ne vpitja, svetlo sonce lije nanj, vsa pota so čista in jasna. Skozi ulice pogledujejo gozdiči in njive, obdelana polja in trate se pozdravljajo skozi mesto od enega konca do drugega. Stari muzej stoji menda še edini v ozki ulici, drugod so se ceste razširile in odprle svetlobi. V ozadju se polagoma vzpenjajo planje in gozdovi v pobočja hribov, ki tvorijo kotlino kakor široko naročje, kakor veliko dlan za to belo, prijazno mestece v turčianskem vrtu.
Sprehajamo se po mestnih ulicah, od povsod nas pozdravljajo spomini na preteklost, na boje s tujcem, na slovaške in turčianske narodnjake. Nekaj deset korakov od sedanje Matične palače stoji evangeličanska cerkev s starimi lipami, kjer se je leta 1860 sešel narodni tabor, da je sprejel spomenico z zahtevami o narodnih pravicah, katerih pa nista hotela slišati niti Pešta niti Dunaj. V banki »Tatra« je spominska plošča na prevrat konec oktobra 1918, ko je Slovaška od-
Maksim Sedej: Perice.
120
povedala svoj nesrečni zakon z Madžarsko. Tu je Narodni dom, Advokatska zbornica, sedež slovaškega gasilstva, tam katoliška cerkev iz 13. stoletja, poslopja nove bolnišnice in mogočna stavba Narodnega muzeja.
Kakor je mestece tiho in zbrano, tako vladata zbranost in tišina tudi na martmskem pokopališču. V breg je prislonjeno in mnogo drevja senči tihe grobove. Z vsakim izmed njih-je zvezan kos narodne zgodovine, zakaj tu je res vse en sam gčij zaslužnih mož. Bili so morda samo gostilničarji in drobni trgovci, toda po pomembnosti niso bili nevredni tovariši pisateljem, politikom in duhovnikom. Med drugimi počivajo tu: evangeličanski škof Kuzmany, prvi podpredsednik Slovaške Matice, potem pisatelj Kalinčak, dalje najvažnejši organizator duhovnega in političnega življenja Slovakov v šestdesetih in sedemdesetih letih Pauliny-Totli, dalje stari vstajnik iz leta 1848 Francisci, vrsta političnih osebnosti iz evangeličanske rodbine Mudron, pisatelj Kukučin-Bencur, ki si ni mogel doma zagotoviti kruha pa je živel in delal med Hrvati v Dalmaciji ter pozneje v Južni Ameriki in umrl v hrvat-skem Lipiku, od koder so ga prepeljali semkaj, da počiva v domači zemlji, dalje ognjeviti člankar, pisatelj in pesnik Svetozar Hurban-Vajansky, ki ni dočakal osvobojenja, ker je sredi svetovne vojne umrl, in še mnogi drugi. Na spomenikih se ponekod slovaškim. napisom pridružujejo ruski, vklesani v kamen iz žive vere v slovanstvo. Z višine gledajo po mestecu in sanjajo v zlatem soncu svobode, ki je po toliko obupnih bojih prav zaradi ponižne, a trdovratne vztrajnosti slovaškega duha sinilo nad temi polji in gorami, nad Tatrami in Krivanjem, nad Košicami in Nitro, Devinom in Spišem.
Najviše nad mesto se na terasi dviga poslopje Slovaškega narodnega muzeja. Številne položne stopnice vodijo iz mesta k velikanski dvonadstropni stavbi z velikimi okni. Okoli poslopja je botaničen vrt. V pri-zemlju hranijo arhiv s še premnogimi, neizrabljenimi bogastvi. Tu bodo znanstveniki še dolgo črpali snovi z« knjige, ki bodo govorile o doslej neznani slovaški politični in družabni zgodovini. V arhivu leže mnoga še neobjavljena pesniška dela, ki so morala ostati v pisateljevi niiznici, ker jim je tujčev pritisk onemogočil izdajo. V mednadstropju so naravoslovne zbirke. Nato pridemo do slikarskih in grafičnih zbirk, ki jim je pridružena Narodna galerija. Ljudstvo samo je svojo umetniško žilo pokazalo v izdelkih umetne obrti. Dosti je spomenikov na slovaške javne delavce. Narodno zgodovino odkrivajo spominki iz prejšnjega stoletja. Iz leta 1848-19 so tu puške in sablje, pisma in letaki, zastave in knjige. Nadaljnja doba je Matična in doba narodnega preroda sedemdesetih in osemdesetih let. Leta 1861 se je vršila, kot vidim po pahljači, velika narodna veselica, nekak slovanski ples.
Poleg drugih Slovanov sta na pahljači narisana tudi Slovenec in Slovenka v nekakšni narodni noši, pod njima pa je slika šišenskega meniha Valentina Vodnika, ki je tako prišel v družbo velikih Slovanov Mi-ckiewicza, Preradoviea, Čelakovskega, Kačiča idr. Diplome Slovaške Matice so slovaško-ruske. Vrsta fotografij kaže narodne politike in mučenike, o katerih govore tudi pisma in knjige. Poseben oddelek kaže boje za svobodo leta 1914—1918: letaki z italijanskih in vseh zahodnoevropskih ter ruskih in sibirskih front, slike iz življenja Štefanikovega, celo njegova okrvavljena letalska obleka, v kateri je padel pri Vajnorih.
Kulturno umetniška zgodovina se zrcali v zbirkah cerkvenih predmetov in potrebščin, cehovskih spominkov, ur in keramike. A najbogatejši in za tujca najzanimivejši je narodopisni oddelek. Tu se pasejo oči nad bogastvom ljudske roke in ljudske duše, ki je znala izrezati, izdolbsti, splesti, z lastnim orodjem skovati toliko različnih predmetov, pa je v vse vdahnila svoj umetniški okus. Planšarstvo razkazuje koše, čebrice, krčole, stole, zajemalke, mehove, pasove, malhe, biče, korobače, rogove in piščalke. Tu stoji cela sirarna v malem in tam cel tamar. Za planšarstvom in ovčarstvom sledi ribarstvo z vsemi mogočimi mrežami, saki in trnki. Posebej je prikazano izdelovanje glavnikov iz roževine, pletenje mrež, kuhanje smole, sodar-stvo, sitarstvo, košarstvo itd. itd. Mnogo je raznih plugov, bran in drugega kmečkega orodja, zlasti najpri-mitivnejše oblike in najpreprostejšega izvora. Tu je mlin za laneno in konopljeno seme ter ročni mlini za žito, kakor so jih imeli pač še stari Slovani za Karpati pred dva tisoč leti in več. Velikanski so vrči za hranjenje žita — kakor da vidim vrče, izkopane v Vačah
Pomlad prihaja. (Fot. Fr. Krašovec.)
121
iz prazgodovinske dobe. Ljudstvo si je samo izdelovalo pasti za zverjad, puške za divji lov itd. Vinogradniki kažejo notranjščino svoje hiše z vsem orodjem, a pred hišo stoji steber s kipom sv. Urbana, zavetnika vina. Sredi vsega se dviga miza, pripravljena za sveti večer, obsuta z naravnimi darovi, ki so bili svojčas namenjeni umrlim prednikom, obložena z rastlinami in plodovi, ki da imajo čudežno moč za rast in plodnost. Marsikaj postavljajo na svetonočno mizo ljudje še dandanes, dasi so vsemu dali že čisto krščansko simboliko. Vrsti starih magičnih darov se pridružujejo krščanska znamenja in zvon, ki preganja viharne oblake. Posebna soba kaže ljudske običaje, ki se vežejo na človekovo rojstvo, oglede, poroko, svatbo in smrt, ter običaje, ki se vežejo na cerkveno leto, na božič, pustni torek, veliko noč itd. Kar nepregledna je vrsta lesenih ljudskih izdelkov, stanovanjske opreme, čebelarstva, keramike in slik na steklo. Kakor morje te zaplavljajo pisane barve narodnih noš in tkalskih izdelkov. Razstavne skrinje te vodijo po vseh slovaških vaseh in kažejo očem tako bogastvo, pisanost in spremenljivost, da te osupne. Celotna hiša z vso opremo ti kaže primer ljudske arhitekture, lesene in zidane. Posebej stoje med temi domovi vereje in vrata kmečkih dvorišč, stolpiči za zvonce, pravi zvoniki, križi iz vasi in polj, zidane in lesene, slikane in rezljane kapelice. V vseh prostorih pa te s sten pozdravljajo izvirne slikarije stark in žena, kot jih je videti v Švancbaliu in v Vaj-norih, napisi in slike, mnogobarvne in enobarvne.
Zagledam napis, ki hoče po ljudski modrosti dokazati, kako močna je vera v življenje majhnega naroda: »Bogastvo gnije, revščina žije.« V tem, kar kaže muzej, ki je navsezadnje vendarle samo mrtev posnetek utripajočega življenja v preteklosti bolj kot v sedanjosti, je prebohotno in prebogato ujeto življenje mnogih stoletij. Vreme se je spreminjalo, kot so se spreminjale vlade. Kar je bilo mogočnega in ponosnega, je samo v sebi segnilo in padlo, kar pa je bilo trdo, a preprosto in grčasto na zunaj, na videz beraško in slabotno, to se je izkazalo kot najmočnejše in naj-odpornejše. Beračija je ostala in živi kljub vsem nevihtam in burjam.
Ko stojimo spet pred velikim poslopjem, shrambo slovaških ljudskih vrednot, si manemo oči. Bolijo nas od vsega, kar smo videli. Pod nami leži belo mestece in za temno, gozdnato goro na zahodu zahaja sonce. Tiho se bleščijo v žarki svetlobi beli domovi.
(V drugo naprej.)
GOSPOSKI HLAPEC
IVAN ZOREC
NADALJNJI SPOMINI KOTARJEVEGA NANETA 2-4. Ženitev.
Iz Amerike mi je odpisal oče. Med branjem sem ga gledal, kakor bi pred menoj stal ves on sam z resnim obrazom in z blagim, zmerom nekoliko otožnim pogledom.
»Ženiš se, Nane, ženiš? In tako mlad? Le kam se Ti mudi? Kaj nimaš še nobenih skrbi, da si jih prtiš toliko in tako velikih? Počakaj, fant, počakaj še, saj Ti ne odide, kar Ti je usojeno, ne prenagli se! Zakon, Nane, ni igrača, je sveta stvar s hudo odgovornostjo in z velikimi dolžnostmi...«
Tako je pismo teklo, oče me je gledal, ni me spustil iz oči. Odgovarjati mu nisem mogel, pa se mi je zdelo, da bi mu lahko; tudi pogleda mu nisem umikal, prepošteno mi je bilo srce in prepolno najnežnejših idealov.
Dasi sem po svoji neumni mladi glavi vedel, toliko sem se že poznal, da je na vsem svetu ni moči, ki bi me mogla premamiti in zvabiti z ravne poti do umišljene sreče, me je ljubo pismo, polno srca in očetovske skrbi, vendar močno močno zbegalo. Bal sem se, oče je nejevoljen, ker nemara misli, da sem se Bog ve kako neumno spotaknil in da zdaj po sili lahkomiselno drsim v zakonski pristan.
Brž sem mu pisal še natančneje.
Za odgovor, ki je bil to pot že čisto voljan in mehak, sem kmalu prejel velik kup lepih naukov in tudi nekaj — dolarjev. Denarja sem bil vesel, saj vsak ženin hudo potrebuje dosti drobiža; še bolj sem bil potreben naukov, pa sem vendar denar bolj pridovno porabil kakor lepe, zlate nauke.
To pismo me je precej umirilo, popolnoma pa vendar še ne.
»Oče se je najbrž vdal, ker mi ubraniti ne more,« sem mislil in mi je bilo res hudo; tudi sram me je bilo, ker očetu toliko prizadenem še zdaj, ko sem že velik.
Poniglavil sem in se strahoma pripravljal tudi še za spoved pri materi.
Tega, tega seni se šele bal!
—	V tiste poniglave dni mi je nekoč spet stopil tovariš, ki je bil vinu dober brat.
»Čestitajte mi!« se mi je že od duleč smehljal. »Vrtal sem in si brez velikih težav izvrtal premestitev na Dunaj; prav danes sem dobil poročilo, da se je že vse dobro odločilo.«
»Torej se vendarle hočete zdraviti na kliniki?« sem se prijateljsko začudil. »Če je tako, vam res čestitam prav presrčno.«
122
Zaupal mi je, da so mu skrbni sorodniki že umedili neko prav bogato, lepo in mlado nevesto, ki ga menda že kar težko čaka, on pa da se je tej »sreči« za zmerom odpovedal, čeprav bi bila »mariage de raison« — ženitev po pameti.
»Nevesti bo hudo, če se ji kar tako skujate,« sem ga opomnil.
»Prava reč!« je odmahnil. »Huje bi ji bilo kasneje, ko bi spoznala, da je prišla v roke alkoholiku; še ušla bi mi, in to bi bilo hudo in grdo za oba.«
»Saj se vendar mislite zdraviti, ali ne?«
»Mislim že, mislim. In morda bi si res kako obnovil kri; morda. Vem pa za trdno, da se tudi potlej najbrž ne bi otresel svojih razvad.«
»Otresli bi se jih, če bi le hoteli.«
»No, morda; saj pravim, morda. Družinska sreča ima svojo veliko ceno, vem; ampak tudi fantovska svoboda ni brez svoje trdne veljave; še vsak, ki je zavrgel fantovstvo, večkrat milo zdihuje za njim.«
Take besede so me po obeh očetovih pismih precej v živo bolele; skušal sem jim ugovarjati.
»J a z svoje svobode ne mislim zavreči,« je besedo »jaz« precej poudaril; »prevesten sem in prepošten, da bi mogel kar tako gledati, če bi bil kdo kdaj žalosten in nesrečen zaradi mene.«
Tisti dan, ko se je poslavljal, je bil še močno »vče-ranji« in temu primerno ganjen,
»Rad pojdem od tod,« mi je zaupal še za zadnje slovo. »Tržaškega železniškega ravnateljstva se napihnjeno polaščajo politični šušmarji birokrati. Za vas, kar pomilujem vas, bodo tu kmalu prav vroča tla.«
Pogledal sem ga naravnost v oči in vprašal:
»Kako naj to razumem?«
»Nemški narodni svet za Trst in Primorje vas je vzel na merek.«
»To vem; tudi občutil sem že.«
»Prav, da veste. Pazite in ne izdajte me, da sem se o tem menil z vami. Tudi meni bi utegnili kako poleno vreči pod noge.«
»Vam, zakaj vam?«
»Veste,« se je nasmehnil, »moja premestitev, to sem zvedel šele pred nekaj urami, je bila tako hitro mogoča le na posebno priporočilo Nemškega narodnega sveta, čeprav ga tega nikoli prosil nisem. Zanj namreč nimam cene, zanj nisem pač nič, ker se umikam vsemu, kar smrdi po politiki.«
»Presrčno se vam zahvaljujem za prijateljsko besedo in Bog daj, da bi nazadnje le našli tudi družinsko srečo, ki ste je vredni.«
»Hvala, prav lepa hvala,« mi je stresnil roko. »Ampak rad se umikam, čeprav se mi je tu godilo dobro kakor ob veliki vročini lačnemu komarju med kopalci; glede vsega drugega sem si pa po dolgih premišlje-
Oddelek slovaškega narodnega muzeja.
vanjih utrdil tako vero, da uživa najlepšo in naj-mirnejšo družinsko srečo pač le vdovec, ki je brez otrok!«
Tej čudni in prav posebni modrosti starih samcev sva se zasmejala oba in se prijateljsko ločila.
S pismi sva posihmal še sukljala niti, ki so naju vsaj na rahlo še spajale; svetovna vojna jih je pretrgala vse; tudi videla se nisva nikoli več.
Kar mi je povedal o Nemškem narodnem svetu, me ni preveč vznemirjalo, anti navadil sem se bil že na marsikatero nemško nadlogo; bosti se z njo pa mi je zmerom bilo nekaj moškega in dolžnostnega. A zdaj, ko sem fantovsko brenčal in svatovsko grulil, sem vsaj začasno puščal bolj ali manj znemar vse politične preklarije; preveč sem imel drugih misli in skrbi.
»Pa vendar: kako bom z besnimi Nemci varno oral jaz, če se jih že kak Nemec sam boji in pred njimi beži?« me je le hotelo nekoliko skrbeti. Kar nekako plah sem postajal in okretno previden. Kaj menite, na skrbi sem že imel svoje bodoče gnezdo ...
Ne, prav lepe rožice mi niso cvele in sladke melodije zamamnih spevov mi niso pele, ko sem se pripravljal za najusodnejšo odločitev v svojem življenju. Čisto prozaične male in velike skrbi so mi hudo kalile poezijo svatovskih misli.
Takega me je tovariš Maks prestregel na nekem sprehajališču. Seveda sem mu povedal, kaj me premika in tišči.
»Ženite se?« se je začudil in me debelo pogledal. »No, zoper ženitev samo ni kaj reči. Ampak premladi ste še, dosti premladi.«
Nič nisem odgovoril, le nasmehnil sem se in ga pomembno pogledal, češ tudi ti si se nazadnje vendarle oženil.
»Kažipot na razpotju kaže le pot, drugega nič,« je odgovoril mojim mislim. »Sploh pa mislim, da bi mo-
123
rali mladega človeka, ko ga popade bolezen ljubezni, zakleniti in prikleniti.«
»Kaj pa ljubezen, idealna ljubezen?«
»Je bolezen, huda bolezen,« je pribijal. »Zavoljo same ljubezni se zakoni ne bi smeli sklepati; za srečen zakon je pamet najbolj potrebna. Nekje sem bral ali slišal, da je ljubezen sama po sebi podobna nezreli lesniki: če jo sneste, dobite grižo!«
Molčal sem, za malo se mi je zdelo. Ni pa molčal on, kar še je gnal svoj prav.
»Mlademu uradniku, kakršen ste še vi, ženitev nikakor ni potrebna. Dohodke ima majhne, sam je še cel otrok, pa gre in si nakoplje ženo in krdelo otrok. Državne postave, če bi bile kaj vredne, bi morale to preprečevati; manj bede bi bilo v našem stanu.«
»Vsak, tudi mlad človek, koprni po lastnem domu,« sem se skušal upirati. »In srce vsakega doma je vendarle žena. Ali je to res tako neumno?«
»O, ni, če se dom zgradi o pravem času; in da je žena, kakor pravite, srce domu, je tudi res. To je vedel že Periklej, ko je jemal bistro Aspazijo; anti potrebna mu je bila za njegov posebni čas, za njegovo posebno delo in življenje, kakor mlademu uradniku nikoli in nikjer ni potrebna nobena Aspazija.«
Nauk je bil moški, svet prav pameten, prijela se me pa nista prav nič. Kdaj je še nor mlad človek poslušal moder svet?
Svojo namero sem imel za veliko srečo; bolj in bolj sem je bil vesel. Zaupal sem jo tudi tovarišu, ki se mi je po uradnih urah navadno pridruževal na poti proti domu.
Ta pa je bil prav kratek s svojim »svetom«. Kar obstal je, me pazljivo pogledal od vrha do tal in mi nekako sočutno rekel:
»Ubožec, bolni ste, hudo ste bolni. Psihi jater doktor Xidias sprejema od treh do petih. Stopite, stopite še danes do njega.«
Pogrelo me je.
»Zakaj se niste v roke dali psihijatru vi, ko ste se ženili?« sem res užaljen revsknil.
»Ker sem bil taka prekleta šleva, kakršna ste zdaj vi!« je zarežal tudi on. »V uho me piši, smrkavec prismojeni!« je še siknil, se sredi pločnika obrnil in šel na drugo stran ceste.
Klamal sem dalje sam, a užaljenost me je že minila, preden sem prišel do doma.
Eksplozivni tovariš je tudi še tisti dan spoznal, da me je le prehudo užalil; že popoldne se mi je v kavarni opravičil.
»Kar v jarem, mladi tovariš,« se mi je smehljal. »Zakaj bi se vam bolje godilo, kakor se godi nam, starim zakonskim pokvekam?«
Ko sem prebil že takih, sem se nazadnje odločil še za najhujše, za »raport« pri materi.
»Da bi vsaj še ta kelih grenkobe šel srečno mimo mene!« sem si mislil precej inalodušno in pisal domov, da pridem s tem in tem vlakom.
Ko sem prišel, me je na postaji čakala sestra.
»Ali ostaneš kaj dolgo doma?« je vsa vesela hotela vedeti.
»Še nocoj se moram vrniti.«
To se ji je zdelo čudno. Speljavala me je in spe-ljavala, dokler ji nisem ves v zadregi povedal, kaj je.
»Jejhata, Nane, ženiš se?« se je vsa rdeča čudila. »Tak povej no, kakšna pa je?«
Stregel sem njeni ženski vedečnosti in se od samih skrbi, kako bo z materjo, kislo držal, pa ona tega ni opazila, ko je drobentela ob meni in iz mene pulila več, kakor sem ji znal in mogel povedati.
»Pa saj jo še prej pripeljem semkaj,« sem nazadnje obljubil.
Malo sva premolknila, pa se je že ona spet oglasila:
»Ampak naš potlej ne boš več, Nane, naš ne boš
več.«
Po licu ji je zdrknila solza, ki me je spekla, kakor bi mi na golo dlan kanila kaplja raztopljenega svinca.
Z lepimi besedami sem jo pomiril in jo, bila sva že blizu doma, brž naskočil s prošnjo, da bi mater nekako pripravila, preden vse povem sam.
»Veš, kar bojim se in strašno sitno mi je.«
Sestra, še vsa solzna, se je veselo zaregljala.
»Bom, bom, tudi burkle skrijem vse: kar stopi doma za čas iz hiše, pa bom,« se je smejala. »Ampak kaj bo s teboj žena, ko si tako sramežljiv ženin?«
Do doma se ji smeh ni polegel.
Kakor mi je naročila, tako sem potlej tudi storil. Pa mati je precej prišla za menoj; tudi njej je šlo nekoliko na smeh.
»Ubogi fant,« je dejala, »kdaj si se tako pregrešil, da je Bog že zamahnil po tebi tudi s tem?«
In preden sem šel na vlak, me je po svoji navadi oprtala s skladovnico svojih naukov.
»Pomni pa,« je sklenila s prerokbo, »nikoli več se ti ne bo tako dobro godilo, kakor se ti godi zdaj, ko si še sam...«
*
Človek ima v sebi tri različne lastnosti: um, čustvo in voljo; vse tri mora razvijati obenem, sicer ni kaj prida z njim.
Jaz sem grel, kolikor sem znal, vsako posebej.
In tak sem hodil svojo težko pot.
(V drugo naprej.)
124
PISANO P O L | E
SVETO DREVO
VEŠA-KVONEZIN - SIVA SOVA * D R. VALTER BOHINEC
ČRTICA S KANADSKEGA SEVERA
Nekega dne se je vojnik zopet pojavil, toda oblečen je bil drugače kot sicer. Razen opasnika okrog ledij in mokasinov na nogah je bil .popolnoma gol. V pasu, ki so ibili vanj uvezeni biseri, je bila široka nožnica. Obraz in prsi so bili poslikani s čudnimi rdečimi, belimi in rumenimi znaki. Na glavi je imel oglavnico iz orlovih peres, ki so valovala široko vsaksebi. V desnici je držal dolgo, s peresi in ježevčevimi ščetinami ozaljšano pipo.
Od dneva, ko je prvikrat obiskal drevo, je bilo minilo pet in dvajset let. Iz mladeniča je postal hraber, slaven vojnik. Sanje njegovih mladih dni so se uresničile: bil je poglavar.
Sedaj je zopet stal tam gori, da se pogovori z drevesom in da naprosi svojo totemsko žival, ki jo je imenoval svojega brata, za nasvet. Kajti časi so bili resni. Jutri bo velik spopad z bledoličniki, ki so sedaj v trumah in razgrajajoč vdirali v indijansko ozemlje in preganjali rdeče ljudi. Od izida te bitke bo odvisna usoda čete, ki ji poveljuje.
Slovesno je prižgal pipo in z njenim držajem meril proti vzhodu, zahodu, severu in jugu. Nato jo je iztegnil proti soncu, ki ga je častil po božje, in proti zemlji, ki jo je imenoval svojo mater. Nazadnje je puhnil oblaček dima v vejevje in drugi oblaček v medvedovo lobanjo. Stopil je za korak nazaj, s kretnjo vdanosti dvignil roke in globoko sklonil okrašeno glavo, tako da se je perjanica na široko odprla.
Dolgo časa je molil:
Mogočno drevo, varuh gora!
Duša medvedova, moj brat!
Zaščitnika moja — poslušajta me!
Ne prosim zase, le v tein me uslišita:
Napravita me močnega v boju!
Pomagajta mojemu nožu, da bo nosil smrt!
Pomagajta moji sekiri, da bo padala
z vso težo na bledoličnike,
ki so prišli, da nam vzamejo očetnjavo!
Krepita mi roke, da bodo napenjale lok in smrtne puščice pošiljale v cilj!
Napravita me hrabrega!
Ne prosim zaradi sebe — ne borim	se več zavoljo slave.
Borim se	za vsoj narod, za svojo	ženo, za svoje	otroke!
Bledoličniki pode rdeče ljudstvo pred seboj kakor veter snežinke.
Naše sonce tone, a sonce bledoličnikov se dviga visoko. Ginemo
kakor zimske snežinke.
Napravita me močnega v boju!
Zaščitnika moja,
brata moja — poslušajta me!
Drevo je	odgovorilo. Zamajalo se	je	in njegove	veje so
šepetale: »Bodi močan! Pri tebi sva!«	In	medvedova	duša je
dahnila iz senc: »Stala ti bom ob strani! Mogočna sem v boju!«
Ko je poglavar opravil daritev, se je vrnil v nižino k svojcem in dozdevalo se mu je, da sliši za seboj mehko cepetajoče stopinje velike živali. Rekel si je: »To je medved, moj brat, za menoj gre.« Ta zavest mu je dajala pogum.
V	vasi je hitel k posvetovalnemu šotoru, vstopil in zaklical:
»Začnimo z bojnim plesom! Kar hitro, kajti premagali jih bomo! Čarobne sile, ki nam pomagajo, so to noč močne! Bijte na ibojne bobne, naj se oglase ropotulje in piščali! Zaženite bojni krik! Bodite hrabri! Bodite pogumni! Jutri je zmaga naša!«
Toda ko so se v jutranji zori pojavili beli v modrih suknjičih, se je izkazale, da so imeli boljše orožje. Imeli so tudi težje konje in so bili v premoči. Z revolverskimi topovi, karabinkami, pištolami in konjeniškimi sabljami so sejali smrt in pogubo in niso prizanašali nikomur. Postrelili so celo ženske z otroki na hrbtu; čestokrat je zadostovala ena sama krogla za dvoje ljudi.
Bežeče mladenke, dečki in starčki so padali pod sabljami smejočih se in grdo preklinjajočih modrih suknjičev. V hudi stiski so Indijanci bežali navkreber k prelazu, kajti tam jih revolverski topovi niso mogli več doseči in težki vojaški konji so bili v primeri z lahkimi, urnimi indijanskimi poniji slabi plezalci.
Indijanci so spustili svoje konje in jih gnali v hrib, kjer so bili na varnem. Vojniki pa so ostali in se med skalami peš borili. Lok in puščica sta na te kratke razdalje delovala z boljšim učinkom. Celi vojaški oddelki so zašli v zasedo. Pobili so jih in jim odvzeli puške in strelivo, tako da so se s še preostalimi vojaki borili z njihovim lastnim orožjem.
Boj se je končal na gorski trati, ki je na njej stal stari bor. Indijanci so se zbrali pod svetim drevesom in se tu pripravili na zadnji udarec. Sredi najhujšega bojnega me-teža je poglavar začutil prisotnost svojega brata — medveda. Grizli pa ni bil več miren in dobrodušen, temveč strašen in smrtonosen. Poglavarjeva desnica je postala močnejša, da, čutil je, kako mu je z vsakim udarom rastla moč. In ni bilo nasprotnika, ki bi se mu bil mogel ustavljati.
»Kakor medved!« so si prišepetavali vojniki. Skalne stene krog in krog so druga od druge odbijale bojni hrup, kakor da se hočejo tudi one udeležiti borbe. Visoko v zraku so orli vrešče krožili nad bojnim poljem, ki je tonilo v krvi in smrti.
Sredi divjanja pa je stalo staro drevo mirno in zbrano kot kak vojskovodja.
Bojna sreča se je sedaj obrnila. Indijanci, ki jih je misel na umorjene žene in otroke razvnela do besnosti, niso prizanašali nikomur več. S konjeniškimi sabljami, karabinkami in pištolami, z lokom, puščico in z bojno sekiro so napadali sovražnika. Obupni boj je valoval sem in tja, od moža do moža. Vojaki so se hrabro branili, vendar so jih težki škornji in vojaška oprema hudo ovirali, tako da so se gibali mnogo teže ko goli, urni Indijanci. Pobili so jih malone do zadnjega moža.
Tako se je izpolnila poglavarjeva napoved. Pripovedoval je Vojnikom, kako jim je drevo pomagalo in kako hrabro se je borila vštric njega medvedova duša. In vsi, ki so ostali živi, so položili ob vznožje sedaj še enkrat tako svetega drevesa žrtvene darove. Medvedovo lobanjo pa so okrasili v znak globoke hvaležnosti in zvestega spomina s krasnimi pasovi, ščiti, žerjavnicami in drugimi dragocenimi predmeti.
Toda drevesu je bilo težko pri srcu in medvedova duša je žalovala; vedela sta, kaj čaka rdeče može v dolini. Vojnik je pripravljen na smrt, toda tam doli so med prevrnje-
125
nimi tipiji in tlečimi ostanki ležali otroci in žene mrtvi in pohabljeni, med njimi tudi poglavarjeva žena in njegova sinova. Bol njegovih rojakov pa je bila tako velika, da poglavar ni govoril o lastni nesreči. Zapustil je razdejano vas in se vrnil na gorsko trato k padlim vojnikom. Molče je stal pod starim drevesom, sam, popolnoma sam. Težko je sopel, ko je mislil na srečne dni svoje mlade ljubezni in se spominjal črnooke mladenke, kako je takrat vsa plaha prišla sem, da bi delila novi tipi z njim. Vse to je bilo doživelo tudi to staro, staro drevo! Kako ga je tiščalo v grlu! — Toda to je bila slabost! Z odločno kretnjo je poglavar pozdravil medvedovo lobanjo in orjaško drevo in se jima zahvalil za zmago — za zmago! Potem pa ni mogel več, vrgel se je na igličevje, tja med zahvalne darove, naslonil roke in glavo ob veliko, trdo korenino in zaihtel. Ni bil več ne poglavar ne vojnik, bil je samo še človek.
Nikdo ga ni videl, nikdo ga ni slišal, samo veje so se pripogibale in siva medvedova senca je sedela poleg njega in se ni ganila.
Ko je kasneje nočna rosa močila vejevje, je padala tudi na moža in na tiho bojišče, ki so bili na njem Indijanci izvojevali zmago, izgubljeno zmago. —
*
Belih je bilo preveč. Njihova premoč in boljše orožje sta strla ideče ljudstvo. Uničili so ga brez milosti. Kjer niso zmagali v pošteni borbi in s pravičnim ravnanjem, so prelamljali pogodbe in uporabljali gospodarsko zatiranje, izganjanje in — žganje, uničevali so bizonove črede in brezobzirno pohodili samobitno življenje rdečih rodov, njihove običaje, vero, jezik in umetnost. Tako so dosegli, kar so želeli.
Skoraj vsaka dežela sveta je poslala presežek svojega prebivalstva v Ameriko. Rodovitni kakor kunci, oblastni in zemlje lačni, so priseljenci kakor kobiličji roji naskočili severnoameriško celino in jo podrli. Kar niso mogli rabiti ali si podvreči, so uničili. Dim gorečih gozdov in prerij je zatemnjeval opoldansko sonce. Velikanske pokrajine so se izpremenile v klavnice in smrad surovo posekanih bizonovih čred je okužil ozračje.
Kar je od Indijancev ostalo živega, so bili le žalostni ostanki, pregnanci na lastni zemlji. Segnali so jih v rezervacije in jih podredili nadzorstvu agentov, ki o rdečem človeku in njegovem bitju večidel niso nič vedeli. To je bil grenak boj brez upa zmage, boj, v katerem so mnogi »dobro misleči« Indijanci, ki pa so bili v resnici odpadniki, v svojo sramoto vstali proti lastnim bratom. Izdajali so svoj narod s svojo suženjsko pokornostjo, mnogokrat pa tudi iz gole dobičkaželjnosti. Nekatere teh izdajalcev so počastili celo s spomeniki! Izvržemci vsake baže so hodili po deželi in si krajšali čas z lovom na ljudi, z lovom na Indijance. Drugi so služili vojaštvu s tem, da so ga vodili in mu kazali poti, s čimer so si pridobili veliko zgodovinsko slavo. Le nekateri med njimi — teh je bilo seveda malo — so ostali pravi vojniki in lovci, ki so jih spoštovali celo njihovi nasprotniki. Toda preveč je bilo takih, ki niso bili nič drugega ko morilci; povsod drugod bi jim bili krvavi posel onemogočili s tem, da bi jih — pobesili.
Pripadniki obeh strank so vse vprek klali svoje nasprotnike. Zakrivili so strahotna grozodejstva, prvi, da obdrže s krvjo prepojeno zemljo, drugi pa, da jo vzamejo. Prvotni prebivalci dežele — ljudje kakor tudi živali — so postali previdni, plašni in nedostopni. Prelomljene obljube pa je rdeči mož upravičeno povračal z izdajstvom in zahrbtnostjo.
V	novodobnih »gobjih mestih«* sta bili zloglasna beznica in ječa neredko glavni poslopji. Iz krdel priseljencev, ki so se znašli z vseh vetrov, je nastalo pleme »revolvercev«, ki so strahovali vso javnost, morili, ropali in kradli. Proti oblastem javnega reda so vodili pravo pravcato vojno**. Bedni Indijanci pa so brez moči in brezpravni morali gledati, kako so se bledoličniki spopadali med seboj in se ruvali za posest dežele, ki ni bila njihova.
Civilizacija je bila prodrla na zapad! Bil je sedaj v resnici »divji«. Veliki »divji zapad« romantike se je v pripovedništvu in pesmih bohotno razcvetel.
Stari bor je videl vse, vendar ni nikdar pokazal nikakega znamenja. Stal je na prelazu v nemem molku in mirno zrl v pokrajino pod seboj.
Mnogo let po tisti danes pozabljeni bitki je stopal neki starec po stezi v hrib. Njegov korak je bil počasen in omahljiv kakor korak človeka, čigar telesne moči so izčrpane, čigar življenjska sveča že dogoreva. Ko je prispel pred staro drevo, je sedel na veliko korenino in zatopljen v misli dolgo časa zrl v daljavo.
Njegov pogled je obstal na raztresenih človeških bivališčih. To niso bili več usnjeni tipiji njegovih rojakov, temveč lesene hiše belih, ki so razdelili zemljo kakor šahovnico. Temni valovi bizonovih čred so izginili; samo njihova okostja so ležala vzdolž tirov železniške proge, zložena v visoke kupe, kakor da jih bodo ob priliki naložili in odpeljali kot gnojilo. Bilo je tudi res tako, starec je bil tak tovor že videl.
Sedel je, premišljeval in gledal. Iz nekdanje živalske steze je nastala cesta. Prvi je prišel v deželo lovec s pastmi in zankami. Pretaknil je tudi najbolj skrite predele divjine, odkril neznane steze ali napravil tudi nove. Njemu je sledil častivredni in ugledni »raziskovalec«, ki pa je le redkokdaj pripadal prednji četi. Hodil je za lovcem, toda mnogokrat je namesto njega žel slavo in dal pokrajini svoje ime. Raziskovalcu je sledil misijonar, dober sicer, nesebičen in poln vere v svoje poslanstvo, včasih pa tudi premalo poučen. Hitro zapovrstjo so potem prihajali iskalci zlata, žganjarji, cowboyi, zemljemerci in končno prekupčevalci z zemljišči. Izmed vseh teh odposlancev civilizacije razen lovca pač nobeden ni slutil, da je pot, po kateri so hodili, nastala le po zaslugi samotnega drevesa.
Prehod od živalske steze do lovske in ekspedicijske poti in končno do ceste se je izvršil v manj ko dvajsetih letih. Vsak izmed mimo idočih potovalcev si je bil vzel s seboj kak kos indijanskih žrtvenih darov, ki so tam ležali ali viseli. Samo misijonarji so bili pošteni, dasi niso odobravali teh znakov »češčenja« dreves in sonca in dasi so pobijali nazore domačinov o živalski duši. Na drevesu je končno ostala le še medvedova lobanja. Pustili so jo pri miru iz katerega si bodi vzroka, morda se jim je zdela brez vrednosti. Gorski potok je usahnil; hosta, ki je prej rastla ob njem, je bila pogorela. Orli so bili pobiti ali pa so zapustili pokrajino, njihovo gnezdo pa so uničili viharji zadnjega polstoletja.
Starec pod borom kljub skušnjam svojega dolgega življenja pač nikdar ne bi bil slutil, da bo prišla doba, ko
*	Musli rooin towns, ker so rastla kakor igobe po dežju. —
** Razmere se po tej dobi niso prida izboljšale. Razlika je le v tem, da so preložili revolverci, ki jih sedaj imenujejo gangsterje, svoje delovanje na vzhod in da so še dosti bolj sprijeni kot njihovi predniki na »divjem zapadu«. Med temi je bilo vsaj včasih nekaj hrabrih dečkov.
126
bodo ljudje morali trpeti lakoto v deželi, kjer uspeva pšenica hitreje, kot jo more človek porabiti. Kljub temu so ljudje sejali vedno več pšenice, ker so bili tega pač vajeni. Prav tako tudi ni mogel razumeti lakomnosti belili in njihove zanikrne uprave, ki je bila spremenila rodovitno prerijsko zemljo v prašne puščave, kjer niti kakteje niti kače klopotače niso več imele življenjskih pogojev.
Molče je zrl starec preko dežele, ki mu je bila prepovedana. Zanj, ki je bil Indijanec in njen sin, ta zemlja ni iinela ne pozdrava ne dobrodošlice.
Bivši poglavar je bil sedaj potepuh z zakrpanimi, slabo sešitimi hlačami, šlabedravimi čevlji in pomečkanim klobukom, ki so se skozi njegove luknje lesketali beli lasje. Suknjič mu je bil mnogo premajhen. Za hrano je moral starec prositi pri tistih, ki so mu bili ukradli njegovo lastnino. Ni imel niti perila niti nogavic. Okoli nagubanega vratu je nosil ceneno kovinasto kolajno; slika na njej je predstavljala nekega belega modrijana, enega izmed mnogih, ki so jih imeli. S kakšno žalostjo je pač moralo to božanstvo s svojimi milimi očmi gledati na vse, kar se je dogajalo v njegovi domovini!
Starčeva postava je bila sključena in zunanjost zanemarjena, samo njegov obraz je še hranil odsev nekdanjega dostojanstva; tudi njegove oči so bile še ostre. Njihov mirni, bistri pogled je bil svoj čas pač marsikoga oplašil. V njegovih mrkih, nepremičnih potezah se je zrcalil mir, ki ga je prekašal le še praznični pokoj večnih gora. Podzavestno so se njegovi prsti poigravali s kolajno. Nenadoma je to opazil in srepo zastrmel v stvarco. Z naglim sunkom je pretrgal trak in zagnal obesek v stran, da je škrobotaje udaril ob kamen. Opotekajoč se je starec vstal. Stare oči so zažarele in obraz se mu je skremžil v divjo spako, ko je zaničljivo sunil čevlje z nog, strgal stari suknjič raz sebe in ga poln gnusa s klobukom vred odvrgel.
Na pol gol je stal pred drevesom; njegove prsi so še vedno razodevale nekdanjo moč. Tiho je iztegnil roko in 7. njo lahno pobožal dve že zdavnaj zaceljeni brazgotini. Prvo je bila povzročila bojna sekira, drugo so nemara zasekali veliki medvedji zobje. Stari Indijanec se je opotekal; njegove iščoče roke so našle medvedovo lobanjo. Koreninska vlakna, ki je bil nekdaj z njimi spel čeljusti, so bila preperela; spodnja čeljust je bila odpadla in je ležala na tleh. Z vso težo se je starec oprl na lobanjo. Nato je dvignil glavo, ki jo je bilo pobelilo devetdeset zim, in pričel:
Drevo, zaščitnik moj!
Predolgo živiva, predolgo. — —
Preteklost je mrtva in leži za nama kakor odvržena obleka.
Naj leži, ne dotikaj se je, da ne razpade in je ne izgubiva za vedno.
Izmed vseh, ki so poznali veliko preteklost, sva ostala le dva: ti in jaz.
Spomini žive le še v naju dveh.
Najini srci ne bosta nosili več dolgo bremena, težkega bremena preteklosti.
Pretežko je — in samo dva ga nosiva.
Naša plemena so izginila; belokožci so si vzeli vse.
Najino delo je končano, tvoje in moje.
Preden te zimski sneg spet zagrne,
preden poletijo pHce-duliovi z belimi perutmi
skozi gozdove, jo bom zopet videl, njo, ki je bila mati mojih sinov.
Videl bom medveda orjaka, čigar duh
se je boril ob moji strani zoper bele vojnike.
Kmalu se nam boš pridružilo tudi ti, kajti sedaj, ko Indijancev ni več, je prišel tudi tvoj čas.
Tako so prerokovali modrijani, ki so .poznali tvojo mladost.
Tako so govorili in tako tudi bo; izpolniti se mora, kar so napovedali.
In ko prideš v Veliko skrivnost, bomo zopet počivali v tvoji senci in se spominjali dni, ki jih ni več.
Saj smo dolgo že bratje, ti in medved in jaz.
Veliki duh je dober, ne bo nas ločil drugega od drugega.
Ni smrtnika, pa naj bo še tako moder, ki bi smel reči, da bo edini živel v večnosti.
Bodi močan, dokler ne pride tvoja ura — prijatelj mnogih, mnogih dni!
Drevo, veliki medved, zaščitnika moja, poslušajta me!
Čakali bomo in vaju pričakali.-------
Stari poglavar je umolknil. Njegova roka je segla v žep in potegnila iz njega kos tobaka. Previdno je potisnil žrtveni dar v lobanjo. Nato je zopet sedel in naslonil svoj trudni hrbet na grčavo deblo, ki ga je pač lahko podprlo, a mu ni moglo vdahniti novega življenja. Pa tudi če bi ga moglo, tega pač ne bi bilo storilo.
Prav tiho in negibno je zrl v ravnine in prisluškoval glasovom, ki jih je budil veter v borovih vejah. Njihovo šumenje je spremljal globok sozvok nadzemske lepote, odmev iz večnosti.
Stare oči so še vedno strmele čez prerijo, dokler so dojemale njeno podobo. Drevo je umolknilo in življenje je zapustilo starega borca, kakor je bilo pred dvema stoletjema zapustilo velikega medveda.
Tako je odšel tudi zadnji prijatelj in drevo je vedelo, da bo kmalu bila tudi njegova ura. Kajti taka je bila usoda, da so morali umreti pred njim vsi, ki jih je ljubilo. Šele ko je odšel njegov poslednji brat, je potekel tudi njegov čas.
V	tisti noči je pribučal z gora vihar in tresel staro deblo, da se je stokajoč majalo in globoko pripogibalo svoje veje.
Zjutraj so .prišli mimo neki jezdeci in pokopali starega poglavarja v brezimnem grobu poleg poti. Nekemu grobarju je prišlo na um, da je snel z drevesa medvedovo lobanjo in jo vrgel v strugo potoka, ki je bila polna praznih konservnih škatlic in drugih odpadkov.
Pozneje so sklenili, da bodo tod speljali avtomobilsko cesto. Nekega dne so prišli inženirji, sami praktični možje, ki so mislili, da so lepe samo ravne črte, in ki so brezbrižno gledali, kako so njihovi delavci delali silo deviški, svobodni gozdni divjini. Romantika? Niso je poznali. Zemljo .podvreči človeku — to je bila njihova romantika. Stari varuh ob gorskih vratih jim je bil na poti. Potrpežljivo je čakal na svoj konec. Ko se je zadrla vanj prva sekira, se deblo ni niti zganilo. Šele ko je mnogo udarcev sledilo prvemu, se je nagnilo nekoliko na stran. Končno pa se je vse v njem trgalo in lomilo. Z divjim, stokajočim krikom je orjak zgrmel na tla, sredi med jagode in cvetlice gorske trate, kjer je bil vzbrstel iz zemlje pred malone sedem sto leti.
12?
Tako se je izpolnila tudi njegova usoda, kakor je bila napovedala prerokba črnonožcev.
Skalni vrhovi pa so vztrajali v kamnitnem miru, saj so vedeli, da morajo umreti drevesa in ljudje; le gore smejo večno živeti.
Ko je sekira zadnjikrat udarila in je drevo ležalo mrtvo na tleh, se je za kratek hip pokazala gola postava Indijanca z valujočo perjanico na glavi; nato je izginila.
V njegovem spremstvu je bil mogočen, kosmat grizli. —
Po novi prometni cesti je zdrknil razkošen, z vsemi modernimi udobnostmi opremljen avto proti gorskemu prelazu.
V njem sta bila dva moža. Tisti, ki je sedel pri krmilu, je imel občutljive, nervozne roke in miren pogled rojenega opazovalca. Njegov spremljevalec pa je bil okoren, zavaljen človek; pod očmi je imel velika solzna mešička, nabrekli ustnici sta mečkali debelo cigaro.
Sedaj je vozilo prisoplo na gorski prelaz, kjer se je odprl prekrasen razgled na skrbno obdelano prerijo. Občutljivi vozač je ustavil avtomobil in se ozrl okrog.
»Gromska strela, poglejte te gore! Ali niso lepe?«
Njegov drug je žvečil cigaro in ošinil kipeče vrhove z računajočim pogledom.
»S tem ne morem napraviti nobene kupčije,« je zakrulil.
Tik ob cesti je ležal mogočen štor. Debeluhar je vzel cigaro med prste, ki so se svetili od prstanov, in krepko pljunil prav na parobek. Avtomobil je nadaljeval svojo pot.
Neka rdeča veverica je s storžem v gobčku planila čez cesto, ga izgubila nekje na trati in ga tam pozabila.
Veša-kvonezin. Tudi Indijanci imajo književnost. Sicer ni pisana v njihovem jeziku, temveč v angleščini, ki so jo spoznali na ameriških šolah. V zadnjih desetletjih so postali znani kot pisatelji zlasti Ch. A. Eastman — O h i -jesa, Indijanec iz Dakote, Bivolič — Dolga sulica, indijanski poglavar iz Kanade, in J. J. M a t h e w s. Vsi opisujejo usodo svojih rojakov, bodisi da se poglabljajo v njihovo borbeno preteklost, bodisi da opazujejo njihovo žalostno sedanjost. Le-tem se je pridružil s spisi, ki razodevajo velikega ljubitelja narave in ibistrega opazovalca rastlinskega in živalskega življenja v Kanadi, Veša-kvonezin ali po naše Siva sova, pisatelj črtice o »Svetem drevesu«, ki jo priobčujemo v Mladiki. Doma je iz države Wyoming. V skupini Indijancev in cowbojev, ki jih je razkazoval posvetu znani polkovnik William F. C o d y (»Buflalo Bill«), je prepotoval kot mladenič vso Evropo in je verjetno, da je takrat bil tudi v Ljubljani. Toda naveličal se je takega življenja in se kmalu vrnil v Novi svet, kjer se je udejstvoval v Kanadi kot lovec in vodnik po kanadskih rekah. Ko je izbruhnila svetovna vojna, je moral kot vojak na evropsko fronto, kjer se je boril trinajst mesecev v Franciji. Kot invalid se je leta 191? vrnil domov, se oženil in s svojo ženo zopet kot lovec potoval po kanadskih gozdovih, rekah in jezerih. Videl je, kako so beli v Ameriki opustošili vso naravo in uničili zlasti ameriško živalstvo.
V tem grenkem spoznanju je leta 1928 opustil lovsko življenje. Prejšnji uničevalec se je spreobrnil v požrtvovalnega zagovornika kanadske narave in zlasti bobra, ki so ga malone popolnoma iztrebili. In tako iberemo sedaj o njem tole: »Veša-kvonezin je srečen človek, ker se je naučil pomagati drugim, posebno pa svojim malim bratom, živalim. Njegove knjige so edinstvena posebnost ne le z zgolj človeškega, temveč tudi z narodoslovnega in živalsko psihološkega vidika. Preproste so in pristno občutene.« — Veša-kvonezin je sedaj star 53 let.	B.
DVOUMNOST PISAVE
DR. A. TRSTENJAK
S samoniklostjo, ritmom in taktom smo ugotovili na pisavi neke lastnosti, ki so temeljne važnosti za celotno pisavoznanstvo, moremo jih pa dognati vedno le z več ali manj izurjenim čutom; nikoli jih ne moremo natančno opredeliti in s preprostimi pravili opisati, tako da bi mogli potem nekako mehanično in šablonsko iz njih naštevati poteze človeškega značaja. Glede poznanja pisave velja približno isto, kar o poznanju glasov. Kdor nima posluha, zaman posluša glasove in melodije, ne bo jih razumel, nič mu ne povedo, dolgočasi se ob njih. Pač pa si moremo že prirojeni, a še neizšolani posluh poljubno izuriti in izostriti. Isto velja o zahtevanem čutu za skrivnosti pisave. Kakor človek, ki
nima posluha, loči na glasovih le različno jakost, ne pa tudi višinskih in »barvnih« razlik, tako človek brez čuta za pisavo vidi le večje in manjše črke, debele in tanke črte, ne bo pa mogel v vseh teh kolikostnih razlikah videti tudi kakovostne razlike, zato iz njih tudi ne bo mogel razbrati posebnih lastnosti značaja.
Največja težava, ki se pisavoznalcu odpira ob pisavi, pa je razen že omenjene samoniklosti dvoumnost pisave. Vsaka pisava ima namreč v celoti in v posameznih svojih potezah možnost dvojne razlage. Kot primer vzemimo pisavo št. t! Ta pisava se odlikuje po izrazito počasnih in previdno izdelanih potezah, vsaka črka je domala popolnoma enako visoka, poteze skoraj povsem vzporedne, skratka, to je dober primer zelo pravilne pisave. Kakšen značaj je v njej? Nekateri, ki v pisavi ne vidijo nobene dvoumnosti, določijo kar po splošnem enostranskem pravilu: pravilna pisava pomeni hladno razumarsko naravo brez čustev; pri drugih pisavoznalcih pa najdete zopet ravno nasprotno razlago: pravilna pisava je znak močne volje, nam predstavlja vo-luntaristične značaje. Morda se bo komu zdelo, da si ta dva vidika ne nasprotujeta, marveč celo dopolnjujeta, kajti ljudje brez čustev so navadno hudi voluntaristi, pri katerih je v ospredju volja, čustva pa povsem v ozadju. A stvar ni tako preprosta. Pri določanju značaja iz pisave ne gre za vprašanje, kaj je »navadno«, marveč kaj je ravno v tem našem primeru. Vedeti pa je treba, da noben človek ni ustvarjen po neki šabloni, da skriva vsak v sebi sto in sto posebnosti, ki so uresničene samo v njem in ki se ne
- Ipsivi-BLaJL •
t'	^
Št. 2.
128
K?	(Ji	(a
\u	ni	K.	'/'^v	^
!^i th	^yjo	čffc  
št. 5.
dado skrčiti na nobeno splošno pravilo. Možno je namreč, da je nekdo zelo čustven, da pa pri njem tudi volja pride do močne veljave. A tudi nasprotna možnost obstoji: pisava kaže morda le zato znake močne »volje«, ker ni nobenih močnih čustev, ki bi voljo v njenem delovanju ovirala. Potemtakem moremo glede določanja znakov značaja postaviti pravilo: vsaka poteza pisave utegne imeti svoj vzrok ali v notranjih silah ali pa le v pomanjkanju nasprotnih nagonov, to je, vsak znak pisave utegne pomeniti ali neko življenjsko bogastvo ali revščino, je pozitivnega ali negativnega pomena.
Tudi tu velja prispodoba iz sveta (delovanja) telesnih sil. Ako imamo dve krogli, prvo polovico lažjo od druge, in sunemo obe z enako silo po ravnih tleh, vidimo, da prva leti dalje ko druga. Zakaj? Površnemu opazovalcu bi se zdelo morda to čudno, češ saj sta imeli obe enako močan sunek, torej bi ob istih okoliščinah morali tudi enako daleč leteti. A vendar to ni tako. Razen s sunkom je treba namreč računati tudi z oviro, na katero sunek naleti. Ta pa je bila pri drugi krogli zaradi njene teže polovico večja. Čim večja je ovira, tem manjši je uspeh sunka in nasprotno. Vsako zunanje delovanje in javljanje sil je torej posledica dveh činiteljev: sunka z njegovo silo in ovire, ob katero sila zadene. Isto velja na neki način tudi o duševnih silah in njihovem javljanju nazven. Iz glasnega govorjenja še n. pr. nikakor ne moremo z gotovostjo sklepati na razburjenost, niti iz tihega na popolno umirjenost čustev, ker je možno, da se nekdo v prvem primeru pač prepušča svojemu morda celo veselemu razpoloženju, v drugem pa se zatajuje in zato le sikajoče brulia iz sebe svojo notranjo ogorčenost. Iz dejstva, da neki dijak stalno zahaja v kino, drugi pa ne, še nikakor ne sledi, da se iprvi bolj zanima za filme ko drugi. Možno je sicer tudi to, a nujno ni. Obstoji namreč tudi možnost, da se drugi še bolj zanima za filme, a ima pri tem nepremagljive ovire, ki mu branijo obisk, bodisi pomanjkanje denarja bodisi strah pred profesorji ali kar že koli. Kateri je bil bolj radoveden? Ali Peter, ki je prvi stopil v Jezusov grob, ali Janez, ki je obstal zunaj? Iz samega dejstva, da je Peter stopil prvi, sledi le to, da ni imel pri tem nobenih prevladujočih notranjih ovir, medtem ko jih je Janez v svoji skromni in plahi naravi gotovo imel. Isto velja v enaki meri tudi o vseh tistih potezah našega značaja, ki jih v pisavi vržemo na papir.
Št. i.
Nastane odločilno vprašanje, za kaj se bomo v posameznih primerih odločili. Ali bomo v znaku ipisave videli izraz posebne duševne sile in bogastva, ali pa le pomanjkanje neke ovire, skratka, ali bomo pisavo presojali predvsem pozitivno ali negativno? Kateri je tisti pravec, ki nam bo omogočal enoumno razložiti dvoumnost pisave. Zdi se, da imamo tu predvsem dva vidika, ki nam rabita kot najboljši pravec za enoumno razlago značaja iz pisave.
Prvi pravec je že orisana samoniklost pisave. Ako naj si namreč pisavo razlagamo kot posledico duševnih sil v človeku, to je v pozitivnem in v negativnem smislu kot izraz golega pomanjkanja nekih notranjih ovir, potem se moramo vprašati, ali ima pisava na sebi sledove notranjega duševnega bogastva ali ne. To pa je vprašanje samoniklosti pisave. Saj smo samoniklost opisali kot izraz piščevega notranjega osebnega bogastva in življenjske sile.
Drugi pravec pa moramo iskati v posebnih znakih tako imenovane sproščenosti in vezanosti pisave. Sproščenost duha se javlja v hitrosti in poševnosti pisave, s katero je zvezana navadno velikost črk in lahnost potez; dalje raz-tegnjenost ali velika razdalja med posameznimi črkami in besedami, ki so med seboj navadno povezane po vmesnih črtah, ker pisec v svojem poletu nima časa, da bi poteze trgal. V zvezi z vsem tem je tudi pomanjkanje ostrih potez
št. 5.
in kotov; vse se izgublja več ali manj v okroglasto nepravilne oblike. Znaki vezanosti in zadržanosti značaja pa so zlasti počasnost in navpičnost pisave, trde, težke, debele in ostre poteze, majhne, ozko stisnjene črke z ostrimi koti in brez vsakih nepotrebnih okraskov. Sproščenost se kaže tudi v tem, da se obstranski rob od zgoraj navzdol vedno bolj širi, medtem ko je vedno ožji rob zopet poseben znak vezanosti. Isto velja o dviganju in padanju vrst: stalno se dvigajoča vrsta je znak sproščenosti, saj se kar vidi notranji polet in nevezanost, medtem ko je padajoča vrsta znamenje notranje vezanosti. Kot končni znak bi mogli omeniti še splošno smer potez: ako so obrnjene na desno, zlasti ob koncu besed, je to zopet znamenje neke notranje prostosti, medtem ko so na levo, to je k sebi zakrivljene poteze znak notranje vezanosti, ki kaže, da pisec tako rekoč ne more »stopiti iz sebe«, da je vedno vase zajet, da je sam v sebi vezan in se ne zna nikoli prav samohotno sprostiti. Ako imamo torej pisavo, kjer več ali manj izključno prevladujejo znaki sproščenosti, je to znamenje, da pri takem človeku v njegovih temeljnih težnjah in silah ni nobenih pravih notranjih ovir. Lastnosti takega značaja si moramo torej razlagati predvsem iz pomanjkanja notranjih ovir, ne pa iz pričujočnosti pozitivnih življenjskih sil in duševnega bogastva, z drugimi besedami: ne glede na večjo ali manjšo samoniklost pisave moramo njene znake sproščenosti razlagati ibolj v negativnem kot v pozitivnem smislu. Isto velja o znakih notranje vezanosti. Ako nastopajo brez posebnih znakov sproščenosti, je znamenje, da v človeku ni nobenih nasprotnih nagonov, ki bi to notranjo
129
vezanost ovirale in spreminjale v sproščenost, torej jih je treba razlagati bolj negativno kot pozitivno. Tako smo dobili v razliki med sproščenostjo in vezanostjo pisave posebni pravec za enoumno določanje njenih samo na sebi dvoumnih znakov.
Nekaj primerov! Pisavi št. 2 in 5 imata to skupnost, da sta obe zelo nepravilni, to je, velikost in smer zlasti malih črk je zelo različna, nepravilno prehajajo druga v drugo. Nepravilnost sama na sebi pa ima kakor vsak znak dvoumen pomen: utegne biti znamenje izredno bogate čustvenosti ali pa pomanjkanja močne volje. Za katero se bomo odločili? Pisava št. 2 je izredno samonikla, št. 5 pa podpovprečna, dalje je v št. 2 dobra mešanica med znaki sproščenosti in vezanosti, kar oboje priča za notranje duševno bogastvo, zato se moramo pri št. 2 odločiti za pozitivno razlago, pri št. 5 pa za negativno, zlasti še zato, ker skoraj brez vsake ovire nastopajo znaki notranje sproščenosti, kar je tu istovetno s pomanjkanjem vsake volje. 'Št. 2 je pisava človeka z bogato čustvenostjo in istočasno izredno žilavo voljo, medtem ko se nam v št. 5 razodeva človek brez hrbtenice in s prazno dušo. Št. 3 in 4 sta tudi zanimiva primera! Prva je velika, druga majhna. Velikost pisave pomeni vedno neko velikopoteznost v dobesednem pomenu. Toda kako si jo je treba razlagati? Ali je to velikopoteznost zanesenjaka, ki ne hodi po trdnih tleh, marveč se vdaja nekim utvaram, ali pa velipoteznost resnično idealnega človeka, ki se more za velike vzore navdušiti tudi s pravim čustvenim zanosom? Odgovor nam dasta zopet samoniklost, ki je nadpovprečna, in še dokaj dobra mešanica sproščenosti in vezanosti. Majhnost pisave pomena vedno neko zadovoljnost z ozkimi mejami, v katere so zgoščene črke na papirju. Vprašanje je le, ali ima to svoj vzrok v močno razvitem stvarnem čutu, ki se ne predaja nobenim utvaram, ali pa je to le posledica notranje revščine, ki človeku ne daje možnosti, da bi se dvignil nad povprečno vsakdanjost. Ker pa št. 4 kaže nadpovprečno samoniklost in je v njej dobra mešanica znakov sproščenosti in vezanosti, zato govori njena majhnost za izrazit čut stvarnosti, za njo stoji človek, ki je vseskozi stvaren, premišljen, obziren in previden, ki se ne bo nikoli zaletel in naredil nepremišljenih neumnosti. Zdaj razumemo tudi primer pisave št. 1. Ker je njena samoniklost nadpovprečna, zato jo moramo razlagati v pozitivnem smislu. Njena pravilnost je potemtakem znak močne volje, ki pa je združena
7.	močno čustvenostjo. Dasi je namreč ta pisava precej izrazito vezana, da skoraj ni znakov sproščenosti v njej, pa vendar v tem primeru tega znaka izključne vezanosti ne smemo vzeti kot podlago za negativno razlago. Ta negativna razlaga bi namreč ibila pomanjkanje čustvenosti. Do tega bi prišli, ako ne bi vedeli, da je vezanost pisave izrazito »ženska« lastnost značaja, ki mu čustvenosti ne moremo odrekati. Razen tega je št. 1 velika pisava, z debelimi potezami in drugimi znaki, o katerih bomo imeli priliko še podrobneje ugotavljati, da pomenijo bogato čustvenost.
PRAGOZD OB AMAZONKI
ALBIN ZALAZNIK
Prav tam, kjer seka ravnik obalo Južne Amerike, se izliva v Atlantski ocean velikanska reka, ena izmed najmogočnejših, kar jih premore zemlja. Daleč naokrog je morska površina kar kalna cd umazanih voda, ki jih veletok neprestano meče v ocean. Zlasti od junija do avgusta, to je za časa velike poplave, prevladuje na milje daleč od obale glinasta barva. Kdor prvič zaplove v ustje reke velikanke, bo obstrmel: to da bi bil rečni izliv? Saj to je morje, zares pravo morje! Pa je vendar res, da se zibljemo sredi lijastega ustja prave reke, ki se imenuje Amazonka. Tolika je, tako globoko dno ima, toliko vode dovaja oceanu, tako daleč narazen sta oba njena bregova, da je treba lep čas pluti po lijaku navzgor, preden se oko navadi videti reko, ne pa morje. Dosti nizkih otokov je razsutih po širnem ustju. Na njih se bohoti gosto tropsko rastlinstvo. Grmovje, štrleče korenine, plezalke, palme, visoka trava, stebla in debla — vse raste drugo v drugo, se med seboj' prepleta in tvori nepredirno goščavo. Kdor se hoče tu izkrcati, mora biti že akrobat. Tla so močvirnata, noga se globoko vdira; kopne zemlje niti ne vidiš; vse je pod gosto rastlinsko odejo. Loviti se moraš po zračnih mangrovskih koreninah, ki mole po več metrov iznad mlakužne vode. Potem si prizadevaj, da ob krepkih zamahih izsekaš predor skozi zeleni obrambni zid. Nazadnje šele stopiš na nekaj, kar je malce podobno suhim tlom.
Toda vrnimo se rajši na ladjo! Bolj ko ta plove po reki navzgor, tesneje ko se zbližujeta oba bregova, hujša postaja goščava ali džungla. Mangrove sicer pojemajo, ker jim je bolj všeč ob morju, zato je pa vedno več palm — oj, kako različnih palm! Vedno več je lian, vedno več leguminoz ali velikanskih stročnic, vedno več bambusa in kaj vem koliko drugega. Kako bujno sili vse proti reki! Kakor bi jo hotelo prekriti z zeleno streho. Bregov oko niti ne vidi. Niti tega ne razločuje, kaj se košati tik za prednjo vrsto vrb in visoke obrežne trave. Ko pa moli že sama trava 5—6 m visoko v zrak! Rastlinje je nagneteno tako na gosto, da teče reka kakor med dvema zelenima stenama. Ponekod se bodisi desna bodisi leva stena pretrga, da napravi prostor močvirnatemu zalivu. Morda bomo imeli tu več sreče? Ali nam bo mogel zdaj predreti pogled globlje v zatišje pragozda? Zaman upamo, kajti če skočimo v čoln in zaveslamo v zatok, se nudi očem prav ista slika tropske bujnosti. Oj, ta skrivnostni pragozd! Podoben je velikanski trdnjavi, ki ne zaupa nikomur in se zapira celo pogledom. Pragozd! Tu še ni pela drvarjeva sekira. Če pa je, kaj zato! Saj ni prišla daleč s svojo pesmijo. Kar je posekala, je pomenilo za pragozd manj škode, kot če se spusti čebela na jablano v cvetu. In še to neznatno rano zaceli bujna rast v malo tednih — potem je zopet vse v takem izobilju, kakor je bilo. Pragozd! Neprisiljena narava! — človek ne more nič iztrebiti, nič omejiti, nič preurediti. Človek in njegova volja nista tukajle nič, prav nič. Tu raste vse, kakor samo hoče
—	raste, se bori za svetlobo, za zrak, za zemljo — in naposled obnemore, da je za gnojilo svojim sosedom.
Prvi belokožec, ki je zaplul na Amazonko, je bil Španec Orellana. Brazilsko obalo pa so prvi odkrili Portugalci; zato so si Brazilijo lahko obdržali za svojo kolonijo. Še danes, iko je Brazilija davno neodvisna država, imajo Portugalci med belokožnim prebivalstvom večino in portugalščina velja za državni jezik. Po vseh drugih državah Južne Amerike pa je zmagala španščina. Nič čudnega, če se je
130
v 'zemljepisu udomačilo polno španskih in portugalskih izrazov. Eden izmed teh se glasi »selvas«. Tako so krstili Španci brezkrajne pragozde, ki se raztezajo po obeh straneh Amazonke. »Selvas« pomeni kratko in malo gozdove. Toda koliki so! — Človeški jezik je preslab, da bi mogel le približno opisati njihov obseg. Kako hitro in gladko izgovore usta: pet milijonov štirijaških kilometrov. Toliko merijo selve. Ne, celo nekoliko več. Kaj pa se to pravi? Pomislite, to pomeni ploskev, nič manjšo, kot je Evropa brez Rusije. Na to ploskev bi šlo dvajset Jugoslavij. Od vznožja Andov, kjer se Amazonka iz gorske reke prevrže v nižinsko, je v zračni črti nekako 3100 km do ustja. Vojak s strumno hojo bi na ravni cesti potreboval skorajda mesec dni, da bi tako razdaljo prehodil. Korakati bi moral nenehoma noč in dan. Če bi hotel primerno počivati, bi mu pohod trajal dalj kot četrt leta. To pa še ni vsa razsežnost selv. Po eni strani se namreč vzpenjajo tudi po pobočju Andov, po drugi strani pokrivajo še primorje severno in južno od ustja Amazonke.
Le tu pa tam se vrivajo lise v gosto tkano preprogo pragozda. Deloma jih je povzročil človek s tem, da je na pripravnih mestih ob bregovih iztrebil drevesa. Ponekod so namreč nastala pristanišča. Na takih mestih se mora človek venomer boriti z gozdom, ki bi rad spet osvojil izgubljena tla. Deloma so pa lise delo narave. Posebno v bolj obrobnih pasovih, ki imajo nekoliko višjo lego, prevladuje trava. Tam so savane. Vendar so vse te lise neznatne.
Kdo bi hotel našteti vse rastlinske in živalske vrste, ki uživajo v selvah svoj raj? To hi bilo naštevanja in imenovanja! Omenili smo že razkošno obilje palm. Celo kokosova palma se je tukaj udomačila. V nizkih predelih, ki jih reke tri do štiri mesece v letu poplavljajo, je palm približno še enkrat toliko kakor vseh drugih rastlin skupaj. V legah pa, kamor rečne povodnji ne segajo, se palmam pridružujejo nešteti listovci, ki jim vlaga v poplavnem nižavju ne prija. Sem štejemo drevesa, ki dajejo bodisi žlahten bodisi barvarski les. Po nekem takem lesu, nazvanem Palo Brasil (pražiljka), je dobila Brazilija celo ime. — Druga drevesa dajo orehe. Na svetovnem trgu so med drugim znani orehi para. Važna gospodarska vrednost gre kavčukovcem, ki narezani izločujejo sok z gumo. Nešteto je zajedalk, ki domujejo na drugih rastlinah in iz njih sesajo hrano. Prav čudne so liane ali plezalke: kakor orjaške vrvi se pleto od drevesa do drevesa, da tiči marsikatero drevo kakor muha v pajčevini. Če se povrnemo k rekam, bomo imeli v mirnejših zatokih in rokavih priliko, da občudujemo rajsko lepo vodno rastlino, ki se ponaša s četrt metra širokimi cveti in dva metra širokimi listi. To je znana Viktoria regia.
V	drevju neutrudno telovadijo opice. Veverice jim delajo druščino. — Precej počasneje se po vejevju selijo lenivci. Ptic je toliko, da bi lahko napisali knjigo o njih. Gotovo najbolj znane so živopisane papige in drobni kolibriji. Po tleh se plazijo jaguarji, mravljinčarji, kune. Medvedje gredo tudi na drevesa in se pri tem silno spretno gibljejo s svojim dolgim repom. Ob vodah živi tapir, v rekah pa kar mrgoli aligatorjev. Za kače je amazonski svet kakor nalašč. V vodi živi kača anaconda, ki lahko doseže 10 m dolžine. Želvam se v selvah dobro godi kakor menda nikjer na svetu. Nikoder jih tako malo ne preganjajo. Njihova jajca veljajo za slaščico in ljudje jih hodijo radi plenit. Ker pa pride povprečno na vsakih 20 knr’ en sam človek, si lahko mislimo, kako malo trpi želvji rod zaradi človeške grabežljivosti.
Kako je z ljudmi v selvah? Tu domuje na stotine indijanskih plemen. Koliko jih je, ne more nihče povedati, kajti do mnogih sploh še ni prišel noben belokožec. Neznana
svetu, neznana celo sosedom, životarijo ta plemena globoko v tišinah neraziskanega pragozda. Morda ni predrzno trditi, da bo svet o marsikaterem plemenu čez sto let prav tako malo vedel, kakor vemo mi dandanes. Seveda ne smemo misliti, da gre za velika plemena. Življenje v selvah je težavno, hrane ni nikoli preveč, po prostranih loviščih se je treba mukoma pehati za divjačino. Pleme, ki šteje sto duš, je že skorajda preveliko — hočeš nočeš se morajo ljudje razpršiti preko večjega ozemlja. Bog ne daj, da bi bilo lovcev več kot divjačine! — Cenijo, da je Indijancev v selvah četrt milijona.
Kakor orjaške žile preprezajo brazilski pragozd številne reke. Nekatere med njimi so pravi veletoki, večji od Donave in Volge. Med te velikanke štejemo Rio Negro, Madeira (izg. madera), Tapajoz (izg. tapažoz) in Xingu (izg. šingu). V njihovem porečju se raztezajo pasovi sveta, kamor še ni stopila noga nobenega belega moža. Najmanj znano je ozemlje med gornjim Xingujem in Tapajozom. Vzemite v roko zemljevid Južne Amerike pa poiščite svet, ki ga reže
12.	stopinja južne širine. Pod tem vzporednikom leži kos zemeljske površine v obsegu naše kraljevine Jugoslavije — ta svet je en sam strnjen pragozd, od sile nepristopen, docela neraziskan in dobesedno neznan. Kdor bi hotel o tem delu Brazilije narisati zemljevid v običajnem merilu, bi imel. kaj lahko delo. Pustil bi papir tak, kakor ga je dobil v trgovini. Izdelek bi nič ne zaostajal za karto, ki bi jo mogel sestaviti najsposobnejši geograf na svetu. Če Brazi-lijanci imenujejo selve »zeleni pekel«, tiči tukajle ob gornjem Xinguju globoko in strahotno dno tega pekla.
Morda kdo poreče: »Zakaj se pa nihče ne zateče k letalu?« Misel ni slaba. Toda kaj pomaga, ko pa letalo ne more pristati. Samo fotografiranje iz zraka ne donaša veliko koristi. Znanost bi rada vedela, kakšna so prava tla, fotografije pa kažejo samo enolično rastlinsko odejo, ki ta tla pokriva. Katere in kakšne so rastline? Kakšno je živalstvo? Kako teko male in srednje reke, skrite pod gostim rastlinskim plaščem? Katera plemena prebivajo na tem ozemlju? Kako žive, kateri jezik govore, katere šege imajo? Na taka vprašanja nam fotografska plošča ne more odgovoriti. Nič drugega ne preostane, kakor da se potrudi učenjak sam tjakaj ter si iz neposredne bližine ogleda, kar ga zanima. Poleg vsega, kar smo slišali, bi bilo treba rešiti še neko skrivnostno vprašanje, za katero je letalska fotografija brez vrednosti. Gre za neko svojevrstno, prezanimivo uganko.
Žrtev te skrivnosti je postal angleški polkovnik Fawcett (izg. faset). Amazonska skrivnost mu ni dala mirovati. Hotel jo je za vsako ceno odkriti. Šestnajst let je tega, ko se je odpravil v notranjost Brazilije — vrnil se do danes ni.
NOVE KNJIGE
Ksaver Meško: MLADIM SRCEM. Tretji zvezek. Druga izdaja. Mohorjeva družba 1940. Str. 63. — V ponatisu je izšel tretji zvezek Meškovih mladinskih črtic. Nova izdaja se ne razlikuje od prve ne po vsebini ne po ilustracijah, ki so Vavpotičeve, celo ne po papirju. Morda je prav v tem zvezku največ črtic, liričnih premišljevanj in pesmi v prozi, ki govore o otroku in niso naravnost »mladim srcem« namenjene. Prijele pa bodo črtice, ki so v prvi vrsti pripovedne, kot onidve o lilijah ali obe legendi ali Ciganka. Kar je liričnih zapiskov, pa spadajo med najlepše sestavke o materi in otroku pri nas. Da bi mladinske knjige doživljale dvojno izdajo, je izjema. Meško jo je doživel.
Viktor Smolej.
131
Sonja Sever: PRAVLJICE. S .slikami opremila Marija Vogelni kova. Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1940. Natisnila Zadružna tiskarna v Ljubljani. — Prav je, da so te pravljice, prvič natisnjene v Mladiki, le zadnja, Pred velikim sodnikom, je bila v Mohorjevem Koledarju za 1938, izšle v ponatisu. V nemirnih in hudih časih so se ljudje vedno radi zatekali k legendi, priliki in pravljici in tako v njih izražali svojo krščansko vero v zmago dobrega nad zlim, ljubezni in sloge nad prekletstvom in zdraho. Severjeva je taka glasnica, zato je njena umetnost tudi zares etična. Posebnost njenega ustvarjanja je to, da redko katera pravljica mine brez popotovanja; prav v tem motivu se njena neizčrpna domišljija najrajši uveljavlja. Najlepša pravljica v tej zbirki je tista o ptičku Enonogu. Čudežni zaliv je postavljen za krepko uvodno misel: »Prijatelji, zmagalo je dobro nad zlim, zmagal je slabotni nad mogočnim ... Verjemite, ni nasilnika, ki /bi ga ne bilo mogoče ukrotiti, tudi ni požeruha, ki bi se končno ne požrl sam od prevelike požrešnosti! Toda zapomnite si za zmerom, kako smo to storili: brez sloge in skupnega dela bi nikoli ne bili premagali nasilnika.« Belo-črne slike so izdelane zelo vestno in so očesu prijetno in lepotno ugodje.	J.	P.
Romano Guardini: SVETA ZNAMENJA. S pisateljevim dovoljenjem prevedel Franjo Tominec. Z izvirnimi risbami opremil Miha Maleš. Knjigi in risbam uvod napisal dr. p. Roman Tominec. Založila Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani 1940. Natisnila Jugoslovanska tiskarna v Ljubljani. — Guardini, po rodu Italijan, po vzgoji in življenju Nemec, je eden najbolj pomembnih oblikovalcev- nemškega katolicizma po prvi svetovni vojski. Bil je vodja nemškega mladinskega gibanja Quickborna in postal leta 1923 vse-učiliški profesor za svetovni nazor v Berlinu. Prav Guardini je največ poglabljal nemško liturgično gibanje. S knjižico o svetih znamenjih, ki je nastajala počasi v prvih desetih letih po vojski, je liturgično vzgojo postavil na vzgoje-slovna načela delovne šole: zgolj zgodovinsko pojasnjevanje ali abstraktno osmisljevanje liturgičnih reči in dejanj ne bo kristjana liturgično vzgojilo, temveč le izvrševanje dejanj samih inu bo odkrilo njih smisel. To se pravi: pri liturgični vzgoji moramo prehajati iz konkretnega k abstraktnemu po analitični metodi delovne šole; zgodovinski nastanek in katoliško izročilo pa naj nas pri tem vodita. Knjižica obravnava le liturgične elemente; večje tvorbe so tako iz njih sestavljene. — Škoda, da te načelne misli o liturgični vzgoji, ki jih ima uvod v nemški izvirnik, niso, vsaj deloma, prevedene tudi v slovenski izdaji, saj je knjižica o svetih znamenjih — kakor je bila med Nemci — prikladen učbenik za prvence v liturgičnem gibanju. Le priznajmo, da je to gibanje med Slovenci še v plenicah, kljub temu da nekateri menijo, da je tudi pri nas treba opozarjati na zablode »liturgizma«. Prevod je skrben in očituje mnogo smisla za lep izraz. Uvod pojasnjuje Maleševe simbolne risbe. Oblika je posneta po izvirniku, izdaja pa je skrbnejša kakor nemška.	Jože	Pogačnik.
NAŠE SLIKE
T i z i a n o V e c e 11 i o : SNEMANJE S KRIŽA. Ta tolikokrat naslikani pomembni in pretresljivi svetopisemski prizor je Tizian tod upodobil na prav svojstven način. Križa ni videti, Zveličarjevo telo so sneli in ga pravkar hočejo položiti na tla. Na desni ga drži starejši mož, ki mu pomaga mladenič, za noge ga je pa varno prijel bradat starec, menda sani Jožei' Arimatejec. Kristusovo obličje je v senci, medtem ko so obrazi ostalih žarko razsvetljeni. Čisto na levi je vsa skrušena Marija, ki krčevito sklepa roke, podpira jo pa sv. Janez, da ne omahne. Preko slikovito sestavljene skupine je razlita luč, ki valovi od postave do postave preko mrtvega Kristusa in nazaj. Ves prizor je drainatsko razgiban — k čemer mnogo pripomore zlasti igra luči — čisto resnično podan in vendar tako mogočno in poduhovljeno, da vzbuja v gledalcu vtisk globoke resnobe in vzvišenosti dogodka. — Slika je približno iz leta 1525, ko je bil slavni benečanski slikar star že skoraj petdeset let. Nekako ob istem času je dokončal slovito sliko »Madona družine Pesaro«, malo kasneje pa slede premnoga njegovih najboljših del. Sliko je naročil mejni grof iz Mantove, pozneje je prišla v last angleškega kralja Karla I., od tod pa v zbirko francoskega kralja Ludovika XIV. Danes visi v pariškem Louvru, kjer spada k najlepšim Tizianovim delom.
Troje slik Maksima Sedeja. Pred leti smo objavili zbirko linorezov, ki jih je na motiv predmestja izdelal slikar in grafik Maksim Sedej. Od tega »Predmestja« je minilo že precej let in takrat še mladi umetnik je medtem dozorel in se razvil v enega najboljših zastopnikov mlajšega slikarskega rodu. Kot edini Slovenec je ibil lani povabljen na mednarodno umetnostno razstavo Biennale v Benetkah, kjer je dosegel priznanje. Udeležil se je razen mnogih drugih razstav v Ljubljani še velike lanske razstave v Zagrebu, prav nedavno pa tudi s tovariši iz Društva neodvisnih slovenskih umetnikov uspelih razstav v Celju in Ptuju. — Objavljamo dvoje del, ki sta po vsebini prav za prav iz istega socialno označenega motivnega kroga, ki ga je zanimal pred leti kot grafika. Toda po pojmovanju sta pa tudi ti dve deli že izraz njegovega današnjega gledanja, oblika je pa še celo bolj prosta in bolj dognana. Danes ta dan tako pogosti prizor trojice »Brez dela« je podan prepričevalno, preprosto in vendar močno, tako da s svojo tiho tragiko zagrabi slehernega gledalca. Seveda reprodukcija v enem tonu ne more podati živahnosti izvir-nikovih barv. Značilno za slikarjevo današnje resničnostno umetniško gledanje je tudi ozadje, ki predstavlja tovarno v Mostah pri Ljubljani. — Medtem ko je ta slika popolnoma dovršeno delo, je »Predmestje« šele neizveden osnutek. Zalo učinkuje sicer nekam živahneje, toda ni tako izdelana in zaokrožena. Naslikana je v tempera-tehniki. Tudi ta kaže vsebinsko naslonitev na nekdanje Sedejevo ustvarjanje, oblikovno je pa mnogo svobodnejša in neposrednejša. — Docela drugo stran Sedejevega ustvarjanja kaže tretja podoba. Iz zadnjega časa so »Perice«, ki jih je letaš februarja oziroma marca Sedej razstavil tudi v Celju in Ptuju. Preprosti, slikoviti motiv je tako trdno postavljen in obdelan s tolikšno močjo, da vzbuja vtisk resnične mogočnosti, ki daje slutiti novo, dejal bi: sodobno klasično smer, kamor se razvija ta nadarjeni slikar. Ob priliki bomo objavili še več Sedejevih del, da nam bo njegov kar presenetljivi razvoj v zadnjih letih popolnoma jasen. K. D.
132
DOM IN DRUŽINA
PRISEGA
FRANC ČEŠENJ
Po dolgem dolgem času sem zopet prestopil cerkveni prag. Dišeči duh kadila, pomešan z vonjem po svečah, me je objel z nizko spuščenimi valovi dima. Obstal sem pri vratih. Tako nekaj čudnega mi je napolnilo srce, da sem obnemel in zadržal na ustih besede, namenjene vojakom, ki sem jih prignal v cerkev. Tišina...
Zunaj zdaj pa zdaj pridrči avtomobil in pesek izpod njegovih ikoles prši na cerkveni prag, udarja ob vrata. Grobi glas trobent neubrano bije v skladni glas orgel.
Poslušam. Čudno je to. Človek ima občutek, kakor da je v katakombah pred nekaj tisoč leti. Violine pojo komaj slišen, obziren, komaj tožeč napev. Oglase se soprani, počasi, piano in z ulice daje takt topot konjskih kopit kakor v modernem jazzu: trap, trap, trap... Spremljava črncev. Vse glasneje in glasneje pojo violine, glasovi in orgle za-buče kot slapovi Niagare v nemo tišino cerkvenih obokov.
Sveti Miklavž je danes. Dva in trideset let je, odkar sem se rodil, pet let, odkar sem se oženil in še vedno sem brez otrok. Nikogar nimam, ki bi roke povzdigoval k nebu in prosil svetega Miklavža za darove. Nesrečno naključje mi je že v petem mesecu vzelo prvega otroka. Mogoče sem bil v teh petih letih vsega štirikrat v cerkvi in še to le mimogrede. Vera je bila skoraj zbrisana iz mojega življenja. Sedaj pa mi je naenkrat pred tisoči ljudi srce pobožno zaživelo s pesmijo, obredom pred oltarjem in pridigo.
V	možganih mi brni kot motor pri avtomobilu, ko se vzpenja v strm klanec. Bude se spomini. V sedanjosti sem, v bodočnost tavam z mislimi in želim vedeti, kaj bo z menoj.
»Ljubite se med seboj, odvrzite sovraštvo in mržnjo, zatecite se k Bogu za pomoč, on vam bo pomagal.« Avto pribrenči kot vihar in zatrobi. Hiter je tempo življenja zunaj. Vse se bori za svoj obstoj. Nihče ne izbira načina in sredstev, da spodrine sočloveka-brata. Skrbi, boli in trpljenje zunaj, tu pa prijetno tišino moti samo komaj slišna pesem.
Zagledam se v podobo svetega Nikolaja v velikem oltarju. Usta se samo premaknejo in vroče zaprosijo: »Sveti Miklavž, otroka mi daj! Tvoj naj bo, ne moj. Tvoje ime bo nosil, obljubljam ti. Gledal bom, da mu vcepim v srce ljubezen do tebe, dobrotnika revežev, in do Boga. In če bo tvoja in njegova želja, naj gre po tvojih potih ljubezni in dobrodelnosti. Duhoven naj bo. Samo usliši me. Tako mi boš povrnil vero v Boga in ljudi. Prisegam ti: Izpolnil bom svojo obljubo, tako mi Bog pomagaj!«
Ite missa est... Ljudje hite iz cerkve in njihovo prerivanje me predrami iz sanj. Vrvenje, klicanje, iskanje tovarišev, sorodnikov, povelja, tekanje in koraki. Stroj življenja me je potegnil kot jermen na kolesih v svoj tok.
Toda ko že prijemam za ročaj sablje in poveljujem vojakom, mi srce še zmeraj šepeta: zvest bom svoji obljubi!
PROGASTA JOPICA
ELIZA SKALICKY
Za pomlad še vedno potrebujemo toplo pleteno jopico. Če nimamo zadosti volne za pleteno jopico, si pomagamo s tem, da jo delamo s progami v različnih barvah. Pri izbiri barv moramo biti oprezni, da dobimo lepo soglasje. Oziramo se pri tem na barvo las in oči: za plavolase vzamemo na primer modro osnovno barvo, za proge pa svetlejše in temnejše modre odtenke. Za ozke proge vzamemo lahko vmes tudi belo in črno barvo, za širše pa inedlorožnato, kakor je barva ciklam, in svetlorjavo. Za damo s temnimi lasmi vzamemo seveda drugačno sestavo barv. Več takih kompozicij je označenih na poli v tej številki.
Jopica na naši sliki je delana z iglami številke tri s srednje debelo volno. Osnovna barva je zelenkastomodra; vse druge barve so označene na poli. Delana je gladko — same desne petlje.
Zadnji del ima 92 petelj. Delamo osem centimetrov širok rob, dve desni dve levi s tanjšimi iglami. Do rokavnega izreza delamo enakomerno z robom vred 33 cm. Tu snemamo na obeh straneh po pet petelj hkrati. Nadaljujemo do ramen, da meri ves del približno 52 cm. Nato snemamo pri vsaki igli v začetku po pet petelj tako dolgo, da nam ostane še 32 petelj na igli, te pa hkrati zazankamo. Če ima jopica zadaj odprtino, moramo petlje razdeliti na pol in delati vsako polovico zase. Odprtina naj bo dolga približno 12 cm. Ko smo napletle od rokavnega izreza približno 10 cm v višino, petlje razdelimo. Če pa hočemo imeti odprtino spredaj, petlje razdelimo že pri končanem snemanju rokavnega izreza.
Prednji del ima 108 petelj. Do rokavnega izreza delamo tako kakor zadnji del. Tu snamemo na obeh straneh najprej po osem petelj hkrati, nato pa še trikrat po dve petlji. Nadaljujemo enakomerno do vratnega izreza, da meri ves del približno 46 cm. Tu petlje razdelimo in delamo najprej pol okrogline — snemamo po šest petelj hkrati, nato pa še pri vsaki igli štirikrat po eno petljo. Potem delamo enakomerno dalje, da meri ves del približno 56 cm. Petlje, ki jih imamo na igli, vse hkrati zazankamo. Potem delamo še drugo polovico.
Rokav ima 56 petelj. Delamo 6 cm širok rob, dve desni dve levi s tanjšimi iglami. iNato delamo nekaj vrst gladkih in pričnemo dojemati na obeli straneh štirinajstkrat po eno petljo, vmes pletemo tri vrste
133
(šest igel). Potem delamo enakomerno do okrogline, da meri del približno 48 cm. Na eni strani zazankamo šest petelj hkrati, nato pletemo še 6 cm in pričnemo snemati za okroglino. V začetku vsake igle zazankamo dvakrat po eno petljo in dvakrat po dve petlji tako dolgo, da imamo še štirinajst petelj; te pa vse hkrati končamo.
Za rob okoli vratu delamo pasec. Nasnujeino 96 petelj. Pletemo sedem vrst (14 igel). Pasec prišijemo najprej na licu, ga zavihamo in na notranji strani zopet prišijemo.
Tudi kroj jopice je narisan na poli v tej številki; označena je tudi širina celotne barvaste proge.
DOBRA KUHARICA
JEDILNIK ZA APRIL
1. TOREK. — Kosilo: ovseni kosmiči v goveji juhi, majaronov krompir s hrenom, kuhane suhe hruške. — Večerja: krompir s kislo smetano.
2. SREDA. — Kosilo: francoska fižolova juha, svinjska rebrca z joto. — Večerja: fižol z rižem (fižol shrani na toplem v juhi).
3. ČETRTEK. — Kosilo: ječmenčkova juha (v kateri si prejšnji dan kuhala rebrca), vrvice s šunko, motovilec s krompirjevo solato. — Večerja: krompirjev narastek, črne koreninice v solati.
4. PETEK. — Kosilo: ovseni kosmiči kot močnik, ocvrti smrčki s krompirjevo solato in regratom, kipnik iz enotne ali koruzne moke. — Večerja: omleta iz koruzne moke, kuhano sadje.
5. SOBOTA. — Kosilo: zdrobov riž v goveji juhi, krompirjev pire z mrzlo fižolovo omako, drobni slaniki. — Večerja: fižol z redkvico in vmešana jajca.
6. NEDELJA. — Kosilo: ragu-juha (iporabi zanjo kosti, žile itd. od teletine), dunajski zrezki s praženim krompirjem in berivko, koruzni piškoti, pomarančna solata z jabolki. — Večerja: hrenovke z gorčico, čaj.
7. PONEDELJEK. — Kosilo: smetanova juha, gorčični fižol s klobaso, krompirjevi svaljki. — Večerja: zapečen krompir z mlekom, brusnice.
8. TOREK. — Kosilo: možganovi žličniki v goveji juhi, kuhano goveje meso v omaki, krompirjev pire, drobno ocvirkovo pecivo. — Večerja: pražena kaša s solato, kava.
9. SREDA. — Kosilo: ovseni kosmiči na juhi s črnimi koreninami, ocvrta telečja jetra s kislo repo in praženim krompirjem. — Večerja:	koruzna	polenta z
mešanimi jajci in kompot iz borovnic.
10. ČETRTEK. — Kosilo: juha iz suhega graha z opečenim kruhom, pražen krompir s špinačo, črna kava. — Večerja: jajčne palačinke s špinačo, bela kava.
11. VELIKI PETEK. — Kosilo: ovseni kosmiči na mleku, sirovi cmoki s solato. — Večerja: kava.
12. VELIKA SOBOTA. — Kosilo: ječmenček v juhi od šunke, narezek, obložen s hrenom in jajci, aleluja, štruklji (iz obrezkov od potic). — Večerja: narezek, orehova potica, čaj.
13. VELIKA NEDELJA. — Kosilo: goveja ali perutninska juha z rezanci, obložen narezek, ocvrt kozliček s krompirjevo in motovilčevo solato, potica, pomarančna bovla. — Večerja: narezek, potica, čaj ali kava.
14. VELIKI PONEDELJEK. - Kosilo: ječmenček v juhi (v kateri si kuhala šunko), narastek z makaroni in šunko (obrezki), aleluja, potica, pomarančna solata. — Večerja:	šunka	s	hrenom,	redkvico in jajci, potica,
lipov grog.
15. TOREK. — Kosilo: špinačna juha z rižem, zapečeni rezanci s šunko, aleluja, sadna vegetarijanska solata. — Večerja: ohrovtovi brstiči z jajcem, lipov čaj.
16. SREDA. — Kosilo: polžki v goveji juhi, meso v ruski omaki, krompirjev pire. — Večerja:	vrvični	na-
rastek z mesno sekanico (s preostalim mesom od opoldne), motovilec in fižol v solati.
1”. ČETRTEK. — Kosilo: krompirjeva juha z drobnjakom, špinačni puding z zmešanimi jajci. — Večerja: polentni hlebčki s praženimi smrčki, berivka s kislico v solati.
18. PETEK. — Kosilo: žabja juha, navadna, kuhan sirov štrukelj, rabarbara v sladki solati. — Večerja: polžki iz Štrukljevih obrezkov s kislim zeljem, ječmenova kava.
19. SOBOTA. — Kosilo: zeleni rezanci v goveji juhi, goveje meso, opečen krompir, mrzla česnova omaka. — Večerja: ostalo meso v omaki, polenta.
20. NEDELJA. — Kosilo: telečja juha, telečja pečenka z dansko omako, pražen krompir, trijet. — Večerja: mrzla pečenka (od opoldne), šarkelj, čaj.
21. PONEDELJEK. — Kosilo: juha iz svinjske glave z rižem, svinjska glava s kislim zeljem in opečenim krompirjem, poljuben kompot. — Večerja: smetanova juha, spomladanski sir s koruznim kruhom.
22. TOREK. — Kosilo: kislična juha, tirolska jetra s praženim rižem, pomarančna solata. — Večerja: kašnati narastek s špinačno solato.
23. SREDA. — Kosilo: špinačni ponvičnik v goveji juhi, goveje meso, zabeljen krompir v koscih, redkvična prikuha. — Večerja: krompirjevi hlebčki z berivko in trdo kuhanimi jajci.
24. ČETRTEK. — Kosilo: spomladanska zeliščna juha, tirolski štrukelj iz krompirjevega vzhajanega testa, kuhano sadje. — Večerja: kislo zelje s papriko in ■kruhovimi cmoki.
25. PETEK. — Kosilo: krompirjeva juha z mlekom, špinačni zvitek z zmešanimi jajci, rabarbara. — Večer-j a: ocvrte žabe s fižolom in motovilcem v solati, čaj iz bezgovih jagod.
26. SOBOTA. — Kosilo: riževa juha z rumenjakom, goveje meso, mrzla jajčna drobnjakova omaka s praženim krompirjem. — Večerja: zmešana jajca s šunko, čaj.
27. NEDELJA. — Kosilo: špinačni ponvičnik v goveji juhi, goveje meso v zeliščni omaki, krompirjev pire, piškotni zvitek. — Večerja: možgani v majonezi.
28. PONEDELJEK. — Kosilo: vampova juha z rezanci, gorčični krompir s solato. — Večerja: fižol v solati, mlečna kava.
29. TOREK. — Kosilo: ječmenček z zelenjavo, ocvrte telečje ali svinjske noge s špinačo in krompirjevo potico. — Večerja: vampi s krompirjem.
30. SREDA. — Kosilo: drobnjakov ponvičnik v goveji juhi, goveje meso, čebulna omaka s krompirjevim ocvirkovem pirejem. — Večerja: vegetarijanska špinača s polento in jajci.	M. R.
134
ZABAVA I N SALA
SPRETNOSTI IZ PAPIRJA
DVOJNA LADJICA
Vzamemo malo večji papir kvadratne oblike, kot ga vidimo na risbi a). Potem ga preganemo po vseh tistih gubah, ki so na naši risbi s črtkami zaznamovane. To so: i—8, 2—7, 2—4, 2—5, 3—6, 4—5, 4—7, 5—7. Potem papir spet razprostremo, le ogli ostanejo zavihani navznoter, kakor je razvidno z naše risbe b). Papir ostane prepognjen le po gubah: 2—4, 2—5, 4—7 in 5—7. Tako smo dobili manjšo kvadratno obliko papirja, ki ga spet preganemo ipo sredi po gubi 12—17 na naši risbi, ga spet razgrnemo in prega-
	z'- / 1 \	f
	k 1	v
/	\ 1 '	\
\	-	_
\	/ l\	/ /
	! -	<
	sZiL	\ *
‘i v1	A
ŽENSKA IZNAJDLJIVOST
Francoski kipar Houdon se je zazdel jakobincem sumljiv, ker ni dovršil še nobenega domoljubnega dela. Robes-pierrovim tigrovim krempljem je ušel samo po zaslugi svoje žene, ki je dopovedala strahovalcu:
»Kaj ni Houdon dovršil kipa filozofije? In ta, ki je pripravljala revolucijo, pač spada poleg kipa svobode v tempelj postave!«
ČE SE KDO PRASKA ...
Slavni angleški igralec Kean je nekoč igral v Rihardu III. naslovno vlogo. Znameniti igralec si je nakopal sovraštvo neke skupine ljudi, ki so sklenili, da se bodo maščevali, in sicer s tem, da si ga bodo kar med uprizoritvijo privoščili in ga osmešili. Kean je nekega večera ves obupan tekal po odru sem in tja in klical:
»Konja! Konja sem! Kraljestvo dam za konja!«
Tedaj pa se je nenadno oglasil nekdo z balkona: »Oprostite, gospod Kean, kaj bi tudi osel zadoščal?« Brez obotavljanja je Kean zaklical:
»Da, hvala lepa, dragi gospod! Kar pridite sem dol!« Neukrotljiv smeh je zadonel po prepolni dvorani — toda že v naslednjem trenutku je Kean spet s svojo izvrstno igro pritegnil gledalce v resno dogajanje na odru in medklic o oslu je bil kaj brž pozabljen. Le nepoklicani nestrpnež je sedel na svojem prostoru kot mokra miš.
5S£'*-;. h.	..
nemo čez pol obe polovici po gubah 10—15 in 14—19. Zdaj papir spet razgrnemo in na isti način pregibamo po gubali 11—18, 9—16 in 13—20. Tako smo dobili nekaj podobnega, kot je narisano pod c). Zdaj stisnemo s palcem in kazalcem desne roke ogel 7, tako da se točki 19 in 20 prekrijeta, s palcem in kazalcem leve leve roke pa prav tako stisnemo papir pri oglišču 4 in ga zavihamo navzgor, tako da se točki
13	in 15 prekrijeta. Obenem pa zapognemo ves spodnji del papirja po gubi 13—20 navzgor, kot je razvidno z risbe č). Ta risba in naslednja d) nam kažeta, da je treba druge tri četrtine papirja tudi zavihati navznoter, in sicer po gubah 14—19 in 10—15. Potem pa na isti način kot prej oglišči
4	in 7 stisnimo in zapognimo še oglišči 2 in 5. Če pravilno ravnamo, dobimo nekaj podobnega, kot je razvidno z risbe e). Dobili smo torej dvojno ladjico. Samo oba dela je še treba zavihati po gubi 21—22 navzad in papir razprostreti, kakor nam približno pokaže risba f). Zapomnite si pa, da šele vaja naredi mojstra!
ANEKDOTE IN SMEŠNICE
UČENJAŠKA NEBOGLJENOST
Veliki angleški učenjak Bentley, ki je izdal Horaca, Terenca in Miltona, je bil v občevanju z ljudmi silno neroden in nebogljen. Na svojem potovanju po Franciji je bil nekoč gost neke plemkinje. Ko je prišel k njej, je dobil tam veliko družbo. Zašel je v zadrego, da je že čez nekaj minut osuplo odšel.
»Kdo pa je bil ta čudaški mož?« so vprašale nekatere gospe gostiteljico.
»Neki učenjak,« je odgovorila plemkinja, »ki ve, kaj se pravi stol v vseh jezikih sveta, ne ve pa, kako je treba sedeti na njem.«
DOMAČ PRIPOMOČEK
To se je zgodilo v južni deželi.
Popotnik je sedel v kavarni, pil svojo merico in opazoval gospodinjo, ki jo je ves čas nekaj motilo pri pletenju nogavic. Končno je spregovoril:
»Zdi se mi, gospa, da se bo vreme sprevrglo. Vaše živalce vam dajo dosti opravka.«
Gospodinjo je 'bilo skoraj malo sram, rekla pa le ni ne bev ne me v. Pa se je spet oglasil tujec:
»Uši in stenice so vendar tudi božje stvarce in res ne vem, počemu bi ne govorili o njih. če pa so vam v nadlego in če se vam ne smili kovač, vam prav rad povem, kaj morate storiti, da svoj živ dan ne boste nobene take živalce več dobili.«
Gospodinji se res ni zdelo škoda kovača in ga je dala možu v upanju, da jo reši nadloge.
»Takole je, gospa,« je začel tujec z nagajivim posmehom, »če vas kaj ugrizne na desni roki, iščite grdobo na levi. če vas uščipne na levi, jo pa iščite na desni. Tako gotovo ne boste nobene dobili. Tega sem se naučil pri policiji,« je še dodal in izginil.
MORSKA ZVEZDA
Nek preprost podeželski fant je delal privatni izpit za prvi dve gimnaziji. Profesorji so se čudili njegovemu znanju, ko je odgovarjal naravoslovje. S profesorjem sta obdelala že vse mogoče živali in se končno ustavila pri morskih. Pa vpraša profesor:
»No, ali poznaš morske zvezde?«
»Poznam.«
»Koliko pa jih je?«
»Samo ena, gospod profesor.«
»In sicer?«
»Marija.«
135
UGANKE IN MREŽE — KDO JIH RAZVEŽE
VSEBINA MARČNE ŠTEVILKE
(Janko Moder, Dol. — 16 pik.)
Bož. Jakac: Komenda v Metliki Jakac: Cerkev na Ptujski gori Ant. Vodnik: Večerni psalm
A. Zalaznik: Otoki biserov in nafte F. Kunstelj: Tisto pomlad
Zorec: Gosposki hlapec Dr. A. Trstenjak: Ritem in takt v pisavi E. Skalicky: Popravljena jopica Dobida: Naše slike Čampa: Poet in šolnik Krašovec: Vremenska hišica v nekdanji Zvezdi
Fr. Krašovec: Mrzlo jutro
B. Jakac: Na trg
Dr. V. Bohinec: Sveto drevo Jožef Šmit: Zimske noči B. Jakac: F. S. Finžgar ob sedemdesetletnici
J. Moder: Uganke in mreže Božid. Jakac: Viniške tolkačice Likovič: K zvezdicam Hans Makart: Julija Capuletova Jakac: Sv. Martina cerkvica v Metliki Božidar Jakac: Publicist F. Terseglav Fr. Borko: Hram nad klancem B. Jakac: Dr. Ivan Grafenauer Jakac: Deklica V. Smolej: Slovaška pota
KONJIČEK
(Kan, Maribor. — 21 pik.)
N	N	N	A	N	E	S	V	L
A	D	I	P	E	N	A	P	V
A	R	T	E	V	N	E	E	R
I	D	E	A	V	N	S	P	E
0	T	J	J	••IH!::	Č	0	0	V
0	N	D	J	V	T	J	L	R
P	B	0	A	A	J	T	S	D
N	D	I	T	D	0	A	A	N
U	E	A	J	N	H	I	M	T
ENAČBA
(France, Središče. — 18 pik.)
4c + 6c + 4b + 7č + 3c + 4 č + -t-3c + 6d + 4f + 3b + 4f + 4c + + 4č + 3c + 5c = 6č + 5c + 4f + + 2 d + 3 c.
NAGRADNA UGANKA
(Stanko Kapš, Ljubljana. — 19 pik.)
NAPIS
(Bič, Ljubljana. — 13 pik.)
25	11	11	10	05	25 | 02	25	03	16
18	20	10				06	13	15
08	11	22				20	08	20
25	20	20				15	20	11
21	24	12				25	14	
20	10	11				04	18	25
HEBREJSKA
(Tone, Ljubljana. — 24 pik.)
*•	fr	J	1	—	••	|
—	—	V	*	~	-	••
•»	•	0	•	•	•	P *
PREGOVOR
(Prokijon, Ljubljana. — 15 pik.)
VK dUJ9 PR 0A0 V Ud»3 N 90 TR A0 SK y
m
tnžio
BESEDNA UGANKA
(J-ša, Rožna dolina. — 12 pik.)
Mrak, slava, vrat, drob, pristan, Krim, baron. — V vsaki besedi izpusti po eno črko, tako da dobiš drugo besedo. Izpuščene črke dajo novo besedo.
PODOBNICA
(Nace Cuderman, Tupaliče. — 11 pik.)
a a a a aa a a a a a a
v
V
KNJIGE
(Efes, Bohinj. — 20 pik.)
Steska: Slovenska umetnost . din 46-Lagerlof: Kristusove legende din 41-Ehrlich: Katoliška cerkev . . din 57'-
Turšič: Tiho veselje..............din	51*-
Zore: Življenje svetnikov . . . din 44-Platon: Sokratov zagovor . . . din 361
Skupoli: Duhovni boj din 62--
Dickens: Božična pesem . . . din 8-
POSETNICA
(Jo/e Juter, Maribor. — 14 pik.)
Eduard F. Gomolj
Nin
V
Sprehod po Jugoslaviji. Ljubljana, Niš, Mostar, Novo mesto, Banjaluka, Beograd, Črnomelj, Maribor, Karlovec, Cetinje, Krško. — Ljubimo svojo domovino.
Posetnica. Dobavitelj gramoza.
Vsebina februarske števil-k e. število črk v naslovih pove črko iz abecede. — Mladika je naša.
Pregovor. Vzemi vsako drugo črko. — Prisega je dih, ki ga veter vzame.
REŠITEV UGANK V MARČNI ŠTEVILKI
Besednica. Vzemi iz vsake besede po dve črki. — Vsak dan je treba zahtevati od duše račun. Seneka.
š t e v i 111 i c a. Ključ: hlev, čud, mik, gož, raj. — Kadar orožje govori, duh molči.
Mati. Začni zgoraj pri črki M in nadaljuj v cikcaku. — Močno čez vse je ljubeče srce, nihče pa ne ljubi ko mati!
Podobnica. Veliko rok (16. VIII. je sv. Rok!) veliko stori!
Puščice. Puščica pokaže, kje stoji v abecednem kvadratu iskana črka, če začenjamo s črko 1. — Hiti počasi.
Besedna ugank a. Por, porok, poroka, oporoka.
Plošča. V ploščo vklesana predmeta »veriga, sončni zahod« dasta tri besede, črte na plošči pa kažejo črke iz teh treh besed. Pokončne črte povedo besedo, vodoravne pa črko v tisti besedi.
—	Iz starega raste novo.
S	e z 11 n m knjig. Cena pove črko iz naslova. — Slovenske pisateljice.
Rešitve je treba poslati do 20. vsakega meseca na naslov: Janko Moder, Ljubljana, Tyrševa cesta 53/111. — Zastavljavci
ugank naj pošiljajo tudi rokopise na isti naslov.
136