390 Asasa Prežihov Voranc V kolibi nad cesto, ki je delavstvu, zaposlenemu pri javnih delih, služila kot začasno prebivališče, se je mračilo. Kakih dvajset delavcev je pravkar povečerjalo in je legalo k počitku. Na kamenitem ognjišču je še plapolal ogenj in sušil mokro obleko, ki so jo razobesili, kamor so mogli. Med obleko in pod streho se je motal belkast dim, kajti zunaj je deževalo in zasilni, prekratki dimnik spet ni vlekel ter si je dim iskal izhoda skozi vrata, skozi špranje in razpoke. Kljub temu je bilo v kolibi prijetno; dim ni segel do samih tal, kjer je bilo nastlano ležišče, po strehi je enakomerno škrabljal dež in le želodci so bili siti polente, ki jih je težila, kakor bi se bili najedli samega kamenja. Vse to je prebivalce kolibe zazibalo v topo, sito brezskrbnost, v kateri so za kratek čas pozabili neprijetnosti ravnokar končanega dela, slabega zaslužka in brezupnega stanja, v katerega so jih pahnile razmere in ki je bilo vzrok, da so zaradi koščka ljubega kruha morali oditi delat k baraki. Vrhu tega je bil jutrišnji dan še praznik ter so legali k počitku z zavestjo, da se bodo drugo jutro naležali po mili volji, ne da bi se jim bilo treba že na vse zgodaj bati polirjevega lajanja. Naposled so se s to zavestjo sprijaznili tudi tisti, ki jim je bilo žal za izgubljeni šiht jutrišnjega dne in so se zaradi tega še dolgo vjedali. „Nocoj boš pa lahko tudi ti povedal svojo storijo, Kramoh!" je dejal po-staren delavec, obrnjen k čokatemu, samosvojemu osemnajstletnemu fantu, ki je kraj njega z rokami pod glavo nepremično zrl v plazečo se dimovo plast nad seboj. „Saj res, nocoj pa ti povej, kaj te je prignalo k baraki," so se oglasili še nekateri drugi. Prebivalci barake so si v teku enega meseca, kar jih je usoda nagnala skupaj v ta brlog, že skoraj do zadnjega izpovedali svoja življenja. Večina je bila že dolgo brezposelna in je v skrajni sili zagrabila za to, sicer najzadnje in najslabše plačano delo, čeprav so nekateri bili izučeni drugih obrti. Vsak je imel svojo zgodbo, ki ga je opravičevala, da se je ponižal. Le mladi, zamuljeni Kramoh še ni povedal svoje, ki ga je kdo ve iz katerih globač pritirala sem na cesto k baraki. „Povej, povej, kaj bi se tako napravljal!" so spet začeli siliti tovariši. V mraku, ob enakomernem škrabljanju dežja in s sitim, težkim želodcem je tako prijetno poslušati kako pripovedovanje, ki ni preveč razburljivo in ob katerem človek lahko razmišlja o lastni nesreči, jo primerja temu, kar posluša, in si potem na tihem skuša dopovedati, da je on sam mogoče le še na boljšem, kakor pa pripovedovalec in da jo bo laže izvozil na tem svetu kakor ta. „Saj nimam kaj pripovedovati!" se je oglasil Kramoh z raskavim, za njegova mlada leta skoraj preodumim glasom, ne da bi se premaknil. „Zakaj ne? Vsak človek ima kako zgodbo, kak spomin!" so ga naganjali. „Jaz nimam ničesar. Meni se ni nič zgodilo. Kako tudi, saj še osemnajst let nimam!" „Ah kaj!" se je obregnil vanj njegov sosed, ki je prvi začel siliti vanj, „to so le goli izgovori. Pa povej, kako si krave pasel in kako si si žvižgal in pel. To bo tudi nekaj!" Po kratkem molku se je Kramoh zganil na ležišču in z očito nevoljo dejal: „No, če je tako, bom pa povedal, kar vem..." Moji starši so bili najemniki na Srotejevem že dolgo let. Pri hiši je bilo pet otrok, med njimi jaz najstarejši. Druge najemnike v našem kraju je soseska klicala po hišnih priimkih, le nas niso nikdar klicali za Sroteje, ampak za Kra-mohe, kakor se pišemo. Če je oče oral, so rekli: Kramoh orje, če je mati prala in sušila perilo, so rekli: Kramohla pere, če smo otroci šli v šolo, so drugi otroci vpili za nami: Kramohi gredo v šolo. Vsakobart, kadar se je naš oče vračal iz graščine domov, smo ga obstopili z vprašujočimi očmi: „Kaj pa je ...?" Iz izkušnje smo vedeli, da prinaša zmeraj kaj novega, navadno kaj neprijetnega s te graščine. Ali so tam povišali najemnino, ali so mu povedali, da so našli v lesu štor smreke, ki jo je skrivoma posekal in porabil za kako hišno potrebo, ali pa kaj podobnega. Očeta smo poznali že po obrazu, če se je kaj zgodilo ali če se ni. In če se je, tudi ni bilo treba zbarkovati, ker je počasi že sam prišel s stvarjo na dan. Nekega dne, tedaj sem bil menda kakih deset let star, je prišel oče čisto spremenjen domov; njegov obraz ni bil zaskrbljen ali jezen kakor po navadi, temveč je žarel v nekem čudnem, nenadnem veselju. To je bilo za nas nekaj tako nenavadnega, da je mati nestrpno vprašala: 391 „Kaj pa je ...?" Oče pa ni mogel ali pa ni hotel takoj odgovoriti, le dolgo nas je gledal s svojimi čudnimi, žarečimi očmi. „Ja, — ko bi vi vedeli...?" Hudo nas je pekla radovednost, kajti takega še nismo videli. Ko se je oče naužil naših nestrpnih in pričakovanja polnih oči, je bruhnil iz sebe: „Sroteji bomo postali...!" Zazijali smo, najbolj pa mati, ki je padla skoraj v nezavest. To je bila pre-neverjetna novica. Potem je oče razložil, da so mu rekli v graščini, v sami graščini, da bo sedaj izvršeno to, kar je bilo že dolgo namenjeno, namreč agrarna reforma, ki bo najemnikom dala grunte, ki jih obdelujejo, v pravo last. Rekel je, da so zato na graščini zelo slabe volje, da majejo z glavami in kolnejo, toda pomagati ne morejo, ker je tako naredila oblast. Oče je moral graščini že našteti vse mogoče stvari, koliko ima otrok, koliko živine redi in naposled se je moral podpisati, če želi ostati na Srotejevini kot lastnik. Na graščini so mu sicer rekli, da se še ne ve, kdaj se bodo stvari uredile in če se bodo sploh tako izvršile, kakor se zdaj govori, da pa se morajo te pisarije izpolniti tako, kakor se zahteva. Potem se bo že videlo, kako bo in kaj bo čas prinesel. Ali bo ali pa ne bo ... Iz tega smo spoznali, da je graščini zelo hudo, toda da je za njo in nad njo še neka višja sila, tista tako imenovana oblast, ki ji hoče vzeti kmetije in jih dati najemnikom. Zato srno se kar ogreli za to oblast, ne da bi jo poznali, kakšna je v svoji pravi podobi. Seveda so očetu še rekli, da bo moral grunt plačati, če ga bo hotel dobiti, toda oče se ni dal oplašiti in je kar podpisal, da želi ostati na Srotejevini kot lastnik. Denar bo že kako dobil. Rekli so mu tudi, da lesa ne bo dobil, temveč samo polje, toda oče tega ni mogel verjeti, saj v našem kraju, kjer živijo kmetje v glavnem od lesa, ni nobene kmetije brez gozda. To so le muhe graščine, ki jo peče, da bo njene slave in moči konec, pa hoče ljudi strašiti. Ta velika novica je prinesla v našo hišo novo, veliko srečo. Vi, ki niste nikoli bili to, kar smo bili Kramohi, tega gotovo ne morete tako razumeti in jaz vam tudi težko dopovem, kaj smo čutili in kako se je vse spremenilo. Bre-govje, odori, robovje, vse je dobilo drugo podobo in medtem ko je oče prej preklinjal oplaze, se mu je zdaj vse zdelo lepše in lažje. Prej smo odoravali odore, da so se delali celi jarki, zdaj pa je oče začel z rokami poravnavati zemljo nazaj v jame rekoč: „Ne smemo tako, zdaj bo zemlja naša, a zemlja je kruh..." Grmovja, ki je prej bohotno rastlo po poljih, ni le izsekaval, temveč mu je ruval tudi korenine, češ, gledati moramo na travnike. Medtem ko se prej ni menil za mlajo sadnega drevja, smo zdaj spomladi in jeseni začeli saditi mlado drevje, kakor da bi bili že lastniki. Vse smo videli, česar prej nismo opazili, 392 in oče je neprestano hodil okrog in sam pri sebi mrmral: „To bomo tako napravili, to bomo drugače napravili!" In potem gozdovi, lesovi... K Srotejevini je bilo precej johov gozda, ki je bil čez in čez dobro zaraščen, da je bilo človeka skoraj groza hoditi po njem, kajti graščina je grunt dokupila menda že pred dolgim časom. Skoraj ni bilo mogoče verjeti, da bo vse to bogastvo pripadlo novemu lastniku. Skratka — pri nas je bilo življenje zdaj mnogo svetlejše. Tudi graščinski oskrbniki in gozdarji so redkeje prihajali k nam, čeprav niso bili nič manj nadležni, kadar so se prikazali. Vedno so pikali očeta: „Tako je zdaj, dokler smo mi, potem boš pa delal, kakor boš hotel..." Mi smo molčali in potrpežljivo čakali, kdaj se bodo naše sanje uresničile. Minilo je prvo leto, minilo je drugo leto, minilo je tudi že tretje, toda agrarne reforme še vedno ni bilo. Doma smo medtem dobili še enega Kramoha, da nas je bilo pet mladih pri hiši. Sčasoma nam je bil čas že predolg in naša nestrpnost, naš nemir sta bila vsako leto večja. Na graščini so trdovratno molčali o tem, kdaj bodo izvedli agrarno reformo. Govorili so in šepetalo se je marsikaj; nekateri so trdili, da bo vse skupaj v vodo padlo, da agrarne reforme sploh nikoli ne bo, zdaj da je prišla druga vlada, ki na te reči drugače gleda, drugi pa so spet trdili, da bodo zemljo sicer razdelili, ampak da je treba še počakati, da se zdaj za nove lastnike išče denar, vedoč, da ga sami nimajo, in da jim bo pač treba priskočiti na pomoč. Ni se bilo mogoče ubraniti dvomov in roke so nam postajale vedno težje. Nekega dne so očeta nenadoma poklicali v graščino. Ker so po okolici mnogo govorili o agrarni reformi, smo vsi mislili: Zdaj bo, zdaj bo... Ko se je pa oče vrnil domov, smo onemeli. Očetov obraz je bil upadel in njegove oči so se nam zdele, kakor bi bile izgorele. Sama prazna votlina je strmela nekam proč od nas. Polastil se nas je strah in celo najmlajši moj brat, ki ga je mati nosila na prsih, je prenehal vekati. Trajalo je precej časa, preden je bruhnilo iz očetovih ust: „Nič ni..." Dasiravno nam oče ni povedal, kaj ni nič, smo ga vendar takoj razumeli: nič ni s Srotejevino — nič ne bo z agrarno reformo ... O, ti moj bog ti, kako nam je bilo v tem trenutku pri srcu! Zdelo se mi je, kakor bi se mi odprl prsni koš in mi valovi zraka plahutajo v srce. Vse naše in tudi moje sanje so se podirale. Oče in mati sta mi tolikokrat rekala: ..No ti mladi Srotej..." Seveda je to bilo rečeno le v šali, ali mislili smo vsi na to in verjel sem, da bo nekdaj res tako. Tri leta smo živeli in se hranili od toplega upanja, zdaj pa je en sam trenutek vse podrl, vse požrl... Kakor bi nam nek tuji človek govoril iz daljave, smo poslušali očeta, ki nam je povedal, kaj je zvedel na graščini: revir, v katerem je bilo Srotejevo, je iz agrarne reforme sploh izvzet, zemljo bodo dobili le najemniki v drugih revirjih, toda le hiše in polja, brez enega metra gozda. Taka je bila resnica in 393 nič drugačna. Izgubili smo sanje, izgubili smo upanje, izgubili smo zemljo, o kateri smo mislili, da je že naša. Ostali bomo še naprej na najemniški niti in bomo morali rajati, kakor bodo drugi žvižgali... Mojega očeta je to tako potrlo, da se je napil najprej doma, potem pa je odšel v sosesko, od koder se je vrnil šele drugi dan. Ko se je iztreznil, je zastokal: „Ko bi imel kam iti, bi kar šel..." Ker pa nismo imeli kam, smo ostali na Srotejevem. Minilo je spet eno leto in privadili smo se živeti tako, kakor smo živeli deset let pred sanjami, katere smo morali tako drago plačati. Nekega dne se je oče spet vrnil z graščine in spet smo stali vsi Kramohi okrog njega. Očetov obraz je bil bled, upadel, skoraj brezkrven. Ko je stal sredi sobe, se je zdelo, da ne ve, kaj bi počel; ali naj odloži klobuk in praznično obleko ali pa naj kar vse skupaj obdrži na sebi, da bo pripravljen na novo pot, katero bo takoj spet treba ubrati. Iz naših oči je gorelo preplašeno vprašanje: „Kaj pa je ...?" Minilo je nekaj minut, preden je oče mogel spraviti iz sebe: „Nič ni..." Njegov prepadli, hrapavi glas nas je še huje vznemiril. Mati se ni mogla več vzdržati in ga je zoper svojo navado kar vprašala: „Ali je odpovedala ...?" „Ne — še huje ..." Se huje...? Naše oči so strmele v očeta, ne da bi strnile in v njih se je začelo gostiti dritje.1 „Kaj pa je le...?" Materin glas je bil skoraj proseč. „Polje nam bodo zasadili z lesom..." „Polje nam bodo zasadili z lesom —!" Kakor velika bolečina je kriknil materin glas pod nizki hišni strop. „Polje nam bodo zasadili z lesom —!" so zavpile naše otroške oči, moje, potem moje sestre Anike, mojih bratov Foltuha, Nacuha in tudi najmlajšega, komaj dve leti starega odrtega Lukija. Mi starejši smo že dobro vedeli, kaj pomeni polje z lesom zasaditi, a mlajša dva sta se kisala, ker sta videla očeta, mater in nas. To se pravi, odvaditi se kruha, iti od hiše, ko ti še srajca zadaj ven visi, vstajati zjutraj pred svitom in goniti živino na pašo ter se vračati s krvavimi nogami. To se pravi, nikdar poznati lepo, toplo besedo, nikdar izgovarjati besedo oče ali mati, temveč namesto tega ponavljati: gospodar in gospodinja ... Oče je ves siromašen in pobit stal sredi nas, njegovo srce je bilo tako prazno in posušeno, da ga ni moglo nič več bodriti. Zato se je ozrl v mater. Kadar se je pripetilo kaj posebno težkega, česar si ni znal sam razložiti, se je vedno obračal v našo mater in pri njej tiho iskal pomoči. Toda to pot je v materinih očeh zaman stikal za bodrilom; iz njih je sijala ena sama velika skrb: 1 jok. 394 „Kako bomo pa živeli, če nam bodo polje vzeli...?" Potem se je oče ozrl po svojih otrocih, po svojih petih Kramohih. Toda ta pogled ga je še huje zbegal, kajti zdelo se mu je, da tudi v teh očeh bere le eno samo veliko skrb: „Kako bomo pa živeli, če nam bodo polje vzeli...?" In kakor bi spoznal, da nima prav, če išče pomoči pri svoji družini, katero je sam vznemiril s svojo novico, se je začel upirati sam sebi. Napenjal je kite, kakor bi se pripravljal vzdigniti nekaj zelo težkega, potem je zakolcal, da bi si zmokril sušo, ki ga je držala v grlu, nato je dvignil skeleče oči proti stropu, prebegnil s pogledom od enega kota do drugega in ko je mislil, da je nabral že dovolj moči, je hripavo kriknil: „Nekako bomo pa že živeli...!" Hotel nam je povedati nekaj tolažilnega, nekaj močnega, glas pa ni bil podoben namenu. Toda naš oče je znal vzdržati. Kakor vsakokrat, je tudi sedaj skušal premagati našo malodušnost in nam vliti novega poguma za življenje. Ko nas je drugič pogledal, je bil njegov glas že zanesljivejši, že močnejši: „Nekako bomo že živeli..." Se smo trepetali pred grdimi slutnjami, tembolj, ker se nam je zdelo, da se v materinih očeh sveti skrivna solza. Toda oče nas je že gledal s svojim dolgim, močnim pogledom in ko je tretjič spregovoril, je bil njegov glas že popolnoma samozavesten: „Nekako bomo pa že živeli — ni hudič...!" ,_ ,. .... (Dalje sledi.) 395 Asasa Prežihov Voranc K nam je prišla pomlad. Prava pomlad je k nam prihajala mnogo pozneje, kakor pa v dolino in v sončne kraje, toda prvi oznanjevalec vigredi je prihajal k nam prej, kakor pa k njim. To je bil rdeči vres, ki je pokukal iz bregovja, ko je v dolini še ležal sneg. Kadar pa je zabučala gora in se je njeno široko pobočje zazibalo od južnih vetrov ter so nato začele lomastiti globače, tedaj je bila vigred tu. Ko je oče prinesel iz graščine svojo žalostno novico, je bila pri nas še zima. Počasi smo se skušali sprijazniti z mislijo, da nam bodo pogozdili polje in da bo treba odslej drugače živeti. Oče nam je razlagal, da bomo šli delat v gozdove, kjer bomo zaslužili lepe denarce, mati bo pa z Aniko obdelovala doma tisto malo polja, ki ga bo graščina še pustila. K tujim ljudem zaradi tega nam otrokom še ne bo treba iti in tudi od grunta ne bomo več živeli, toda živeli bomo, saj na ta način živi v okolici toliko drugih družin, ki še več mesa pojedo, kakor pa smo ga mi dozdaj na Srotejevem. Ko so se pa začele tajati njive in so vzbrsteli travniki in gozdovi, smo pozabili na vse očetove načrte. Pritegnil nas je klic zemlje. Kakor zamaknjeni smo strmeli v tisti del polja, ki bi po očetovem mišljenju moral biti pogozden in z vsakim dnem nam ga je bilo bolj žal. Čudno je s tem poljem, rečem vam! Ni bilo naša last, a smo ga ljubili, ljubili menda še željneje, kakor pa če bi bili lastniki. Ljubili smo ga drugače, kakor graščina. Nekih petnajst let smo živeli na Srotejevi freti in smo zrastli s temi robovi, odori in oplazi. Naposled nas je ta zemlja, pa naj je bila še tako trda in nehvaležna, le redila. Ni nam rezala pogač, ampak več ovsenja, toda bili smo njeni in ona je bila naša. Zemlja nas je mučila, pila nam je znoj in kri in včasih smo jo kleli kakor svojega najhujšega sovražnika. Zdaj pa, ko smo vedeli, da jo bomo izgubili, da je zapisana tako rekoč smrti, smo se šele zavedeli, da jo ljubimo kljub njeni trdoti in skoposti. S strahom, a obenem tudi nestrpno smo čakali, kdaj bo graščina odmerila svet, ki bo pogozden. Toda tej se ni mudilo, kakor bi ne vedela, da je na Srotejevem že nastopila pomlad in kliče k setvi. Naposled se je mati prva zganila: „Boš moral vprašati, kje lahko začnemo z delom. Polje ne čaka." Oče je priznal, da bi bilo najpametneje, toda čuden strah ga je zadrževal, da bi se napotil v graščino in povprašal za novo mejo. Bal se je trenutka, ko bodo prišli meričniki in bodo začeli rezati polje na dva dela. Nekega jutra pa je vstal zelo zgodaj, nakrmil voliča in me poklical: „Joza, vstani, greva orat!" „Kam pa?" sem vprašal iznenaden. Ali oče že ve, kaj bo ostalo za nas? „V brezje," mi je odgovoril zagonetnega obraza. 453 t Njiva v brezju je bila za nas najbolj dragocena, spomladi najprej kopna, najbolj suha in najbolj godna za belo žito. Ker ni ležala daleč od hiše, je oče upal, da je graščina ne bo pogozdila. Toda tisto zgodnje jutro sem se prepričal, da očetovo upanje ni bilo tako trdno, kakor je govoril nam otrokom. Kajti polglasno mi je zaupal: „Če njivo zorjemo, je morda ne bodo zasadili..." Tudi meni se je ta misel zdela verjetna in zato sem se z vsem srcem vdal skrivni nakani. Odšla sva orat in sva orala, da je nama z voliči vred teklo po hrbtih. Boječ se, da bi se med oranjem morebiti ne pokazal kak gozdar ali oskrbnik in ne zakričal dol z vrha: „Hej, Kramohi, nehajte vendar z oranjem, saj bo ta njiva tudi zasajena!", sem z vso silo priganjal voliča. Zivalima sta jezika visela od prevelikega napora iz gobcev, toda jaz sem jih neumorno na-ganjal k hitrejši hoji. Še huje kakor jaz, je bil zamišljen oče. Zdelo se mu je, da gre vprega vse prepočasi, zato je sopihal nad seboj in nad voli, boječ se, glasno vpiti, da ga ne bi slišali graščinski postopači in ga zalotili pri oranju. Da bi stvar šla nagleje od rok, je s težo celega svojega telesa rinil merjasca za volmi. Včasih je na vsem lepem zamrmral sam s seboj: „Ce rešimo to njivo, potem se bo na Srotejevem že še dalo živeti..." Potem smo znova zdirjali dalje. Njiva, ki smo jo drugekrati orali dva dni, je bila zorana v enem dnevu in pol. Ko sva bila z očetom gotova in je merjasec že ležal na žarah ter sta voliča sopeče prežvekovala, se je tudi oče zvrnil na žare, rekoč: „Ce le to njivo rešimo, potem bomo nekako še živeli..." Oče je imel zelo prav, da so ga zaradi njive na brezju navdajale slabe slutnje. To se je pokazalo že prihodnje jutro, ko je oskrbnik navsezgodaj prišel k nam. Prva ga je zagledala mati in je vzdihnila: „Nesreča nikoli ne stroji." Oskrbnik je prišel, da bi odkoličil polje, ki ga je gozdna uprava določila za pogozdovanje. „Kramoh, ti in pa tvoj fant bosta pomagala količiti!" je dejal, misleč pri tem na mene. Oče je gledal tako grdo, da se je mati prestrašila in mu je na tihem rekla: „Kar pojdi, saj ne moreš preprečiti saditve!" Z očetom sva pripravila celo naročje količkov, nakar smo odšli z gozdarjem količit novo mejo. Oskrbnik jo je ubral naravnost proti njivi na brezju. Nama z očetom je zastajala sapa. Ali gre res nad to našo najdragocenejšo njivo? Saj tam ni drugega polja, ki bi ga mogli zasaditi. Ko smo prišli do njive, je oskrbnik odprl usta: „Zakaj si jo pa zoral, Kramoh?" „Zoral sem jo, ker sem mislil, da bo ostala," se je delal oče nevednega, pri srcu pa mu je z menoj vred postajalo vroče. 454 „Ne, ta njiva bo zasajena! Kakor zaplata je porinjena v gozdno pobočje, nam je pa na tem, da revir kolikor mogoče zaokrožimo." Oskrbnikov glas je bil suh in tuj ter je rezal, kakor bi z nožem vrtal v naju. „Gospod, rad bi nekaj povedal, če smem?" je rekel oče s pridržanim glasom. „No, kaj pa?" je menil oskrbnik skoraj dobrodušno. „Od te njive smo največ živeli..." Toda oskrbnik se je nasmehnil: „Odslej pa ne boste več, ker bomo njivo zasadili." Šele tedaj sem opazil, da se je za nami priplazila mati z ostalimi otroki. Ustavila se je kakih dvajset korakov pod sadnim drevjem, držeč malega Lukija na rokah, medtem ko so Anika, Foltuh in Nacuh stali blizu nje. Mati je zadnje oskrbnikove besede najbrže slišala, mogoče pa jo je privabil tudi očetov zmedeni pogled, ki se je bil od daleč uprl vanjo. Odločnih korakov se nam je približala in je rekla: „Gospod, pustite nam to njivo zaradi otrok..." Oskrbnik je bil očividno iznenaden, vendar se ni vdal. „Vse zastonj, Kramohi, njiva je odmerjena za gozd in tu se ne da nič izpremeniti." „Gospod, pustite nam to njivo ..." je mati ponovila še enkrat. „Gospod, pustite nam to njivo..." so prosile preplašene oči Anike, Foltuha, Nacuha, ki so gledali izza njenega krila. „Ce nam vzamete to njivo, ne bo kruha pri hiši," je dejal oče. „Kruha, kruha... kako ste sitni," se je razjezil oskrbnik. „Sklep je sklep in jaz sem zato tu, da ga izvršim. Parcele se bodo sedaj zaokrožile, Sicer pa, kaj boste kopali tukaj oplaze? Saj se žitoreja v teh krajih ne izplača. Človek se muči in muči, a dohodka ni. V Banatu, v Slavoniji naj obdelujejo polje, ker je zemlja za to, tukaj naj pa raste les, ker je svet za to. Pa bo vse prav na svetu..." Oskrbniku se je menda zdelo, da je prišel med same sovražnike, kajti gledal nas je grdo in se zadenski umikal od nas, ki smo ga obdajali v velikim polkrogu. Zaokroževanje ... Banat... Slavonija ... vse je zvenelo tako tuje v mojih ušesih. Verjetno je seveda bilo, da so kraji, kjer se kruh laže pridela, kakor pa na Srotejevih robeh, toda kaj nam je to hasnilo, nam Kramohom, ko smo bili na tem, da izgubimo njivo na brezju. Za banaški, za slavonski kruh je potreben denar, ki ga pa ni pri hiši, a za kruh z njive na brezju so dovolj gole roke. „Torej ne gre...?" je oče skušal omehčati oskrbnika. „Ne gre!" „Skoda za njivo..." je vzdihnil oče skoraj z jokajočim glasom; za njim je isto ponovila mati in za njo naše otroške oči. Izgubili smo bitko z oskrbnikom in poraženi stali na žarah. Pred nami se je pravkar začela blesteti sveža ral v jutranjem soncu, ki je nanjo poslalo svoje prve žarke; rahla, bela meglica se je kadila iz brazd, zemlja je dihala iz svojih nedrij. Opojno je dišala po plodnosti, po neki čudni vigredni strasti, ki hoče 455 sprejemati, kaliti, roditi... Ti njiva na brezju, ti boš zdaj že zaman vpila po semenu, tvoja nedrija se bodo počasi izsušila, med tvoje grudi bodo nataknili tistega hudiča, tisto najemniško smrt, tiste sadike, ki ti bodo potem izpile sok in kri... Mi bomo pa stradali. Njivo na brezju smo izgubili. Le to je oče dosegel, da mu je oskrbnik dovolil posejati žito, v katero bodo potem nasadili gozdne sadike. Potem sva z očetom začela količiti. Mati se je z otroki odstranila med drevje in od daleč opazovala naše početje. Oskrbnik je hodil pred nama, kažoč novo mejo, midva pa sva za njim zabijala količke. Ker je hodil hitreje, se je kmalu oddaljil. Medtem ko sva skraja zatikala mejo tam, kjer je on hotel, je oče zdaj začel zatikati po svoje. Skraja je postavil količek za pol metra v oskrbnikovo škodo, potem je lezel z vsakim količkom bolj na desno, dokler se ni za celo klaftro oddaljil od prvotne črte. Čim više v breg sva lezla, tem več sveta sva pridobivala za Sroteje. „Pa če je meter, če je pol metra sveta rešenega, je dobro. Ta hudič bi najrajši vse požrl!" je strastno šepetal oče. Jaz sem hitel zabijati količke, kar se je dalo. Oskrbnik je z vrha zapazil najino goljufijo. „Kam pa ležeš, Kramoh? Bolj na levo se drži, bolj na levo, da boš prišel sem, kjer jaz stojim ..." „0, ti strelak ti!" je zaklel oče. Pomagalo pa ni nič, zadnje že zabite količke sva morala pretakniti nekoliko na levo in nadaljevati količenje, kakor je hotel oskrbnik. Mislila sva rešiti vsaj cele žare, ki so tudi dale nekaj košev zelenja, pa se nama ni posrečilo. Ko sva dospela na vrh, je oče nestrpno vprašal: „Kod pa zdaj?" Skoraj polovica našega polja je ležala onkraj roba, na katerem smo stali. Pod robom, na jami je stala Srotejeva domačija, za robom sta bili dve njivi in nekaj košenine, a na samem širokem robu je ležala njiva, ki se ji je reklo: Srotejevo čelo. Svet, ki je ležal onstran čela, ni bil bog ve kako rodoviten, toda bilo ga je precej in to je zaleglo. „Od tukaj pa čez čelo naravnost proti gozdu na oni strani!" je veleval oskrbnik. Odreveneli smo, oče je vzdihnil, kakor bi ga kdo od zadaj sunil, meni je zastala sapa. Mati, ki je tudi slišala gozdarjevo povelje, je začela z otroki korakati proti mestu, kjer smo stali mi. Kakih deset korakov v stran je obstala za grmom in čakala, kaj bo. Oče se je medtem malo opomogel in začel po-kašljevati. „Zlodej ali res?" se je potem prisiljeno začudil. „Kakor sem rekel — od tukaj pa naravnost tja h gozdu. Na ta način bomo dobili pravokotno obliko parcele." „Zabij kol!" se je oskrbnik obrnil k očetu. 456 Ta pa, kakor da bi ga ne slišal, je rekel: „Ali bi nam ne mogli pustiti njive na čelu cele?" In ker oskrbnik ni takoj odgovoril, temveč je zabodeno strmel v očeta, se je ta opogumil in hitro nadaljeval: „Njiva na čelu sicer ne odtehta njive na brezju, toda svojo vrednost pa le ima. In zakaj bi jo cepili...?" „Ali si že spet začel s temi njivami?" je dejal oskrbnik skoraj veselo in z nasmeškom na licu. „Kakor osa si, za vsako ped zemlje, ki še tvoja ni, se bom menda moral boriti s teboj." Toda mi ga nismo slišali, ga nismo hoteli slišati. Zdaj, ko smo približno vedeli, koliko polja nam bodo vzeli, se je izplačalo dajati se in reševati, kar je še bilo mogoče rešiti pred pogozditvijo. Doli okrog domačije bo ostalo le še malo sveta, dve njivi ali bolje rečeno — dve njivici in nekaj košenine, kvečjemu za rejo dveh krav. Ce bi se dala rešiti njiva na čelu, bi bilo še mogoče rediti tri krave. „Rekli ste, gospod, da hočete imeti vse na ogle," je začel oče s premetenim glasom. „Ce nam pustite njivo celo, bo šla meja tudi na živ ogel. Tukaj porinemo količek za kakih dvajset korakov v polje, pa imate tja do gozda ravno mejo, a njiva bo ostala cela. Napravimo tako, in zadovoljni boste vi in Sro-tejeva hiša ..." Oče zdaj ni več rekel:... in zadovoljni bomo mi, temveč je rekel: zadovoljna bo Srotejeva hiša. Stal je nepremično na mestu, kjer bi moral zabiti kol in strmel v oskrbnika, ki je prav tako nepremično stal kakih deset korakov pred njim in ga prevzeto gledal, kakor bi imel pred seboj napol zmešanega človeka. Na eni strani je stala graščina in je branila svoje koristi, svoje prostrane, temne, lepe gozdove, ki tiho rastejo in se širijo brez vznemirjenja, brez razburjenja, dokler se ne razgrnejo v en sam mogočen, črn revir in popijejo vse, kar njihove sence dosežejo ... Na drugi strani smo stali mi Krarnohi, lačni kruha in zemlje ter smo branili Srotejevino, dasiravno nismo bili njeni lastniki. Branili smo jo pred lastniki, ki so jo hoteli uničiti. Nam se je zdelo, da nam graščina otimlje kruh iz rok, ko nas hoče spoditi s teh njiv. Videč očeta, kako stisnjenih ustnic ves bled strmi v oskrbnika, videč mater, kako srepi proti oskrbniku, ne da bi pri tem trenila z očmi, se je tudi mene polastilo neko krvoločno čustvo. Začutil sem voljo, da bi s silo preprečil uničenje polja. To so čutili gotovo tudi moji starši in tudi moja sestra in moji bratje, do najmlajšega Lukija, kajti stali so vsi kakor ukopani, a Luki se je naenkrat začel dreti. Čudno je bilo, da se nismo zakadili v oskrbnika, ga raztrgali na drobne kosce in prepustili vzhajajočemu soncu njegove gole kosti... Najbrž je oskrbnik na naših obrazih bral, kaj se godi v naših dušah; nasmešek, ki mu je še malo prej igral na licu, se je umaknil mračni senci in njegova roka je sama od sebe segla za pas, kjer je imel orožje. Potem je vzkliknil s hripavim glasom: (Nadaljevanje prih.) 457 Asasa Prežihov Voranc Kramohi, kaj se tako ženete? Na Srotejevem ne bo več najemnikov, tukaj bodo stanovali naši delavci! Ali mislite, da smo tako neumni in bomo čakali, da si spet nekdo izmisli: Zdaj bomo pa agrarno reformo napravili.. ? In da se bomo potem trgali z njim za naš svet? Ne, to se ne bo več zgodilo! Mi potrebujemo delavcev za naše gozdove in tukaj na Srotejevem bo odslej živel tak delavec. Če ne boste hoteli vi, Kramohi, pa bo kdo drugi. Saj je dovolj takih, ki bi radi zamenjali z vami..." 499 Oskrbnikove besede so bile tako jasne, da smo se naglo upognili. „Količi!" je ukazal oskrbnik. Zdaj nama ni preostalo drugega, kakor ubogati. Začela sva količiti, kakor je odredil oskrbnik, medtem ko se je mati neopaženo skušala izgubiti proti domu. Bilo ji je že težko, ker smo Kramohi izgubili bitko. Zabijati količke in cepiti njivo na čelu, je nama z očetom bilo, kakor da bi sama sebi sekala ude od teles. Oskrbnik se je umiril in koračil počasi in v ravni črti čez njivo proti gozdu. Midva sva bila šele na začetku, on pa je že stal na koncu njive in naju opazoval. Čeprav je bil očetov odpor strt, ga še vedno ni zapustila prejšnja strast, braniti, reševati zemljo. »Naravnost sem do tegale grma," je vpil oskrbnik od one strani, nakar se ni več brigal za naju ter se je izgubil nekam med grmovje. Oče, ki je škilil za njim, mi je zašepetal, ko sem ravno hotel zabiti kol v določeno smer: „Malo više, le malo više ...'." Moral sem zabiti kol za pol metra više v njivo. Vsak nadaljnji količek sem moral zabijati spet malo više in ko sva prišla na drugi konec njive, sva bila že nekaj metrov više od smeri, ki nama jo je nakazal oskrbnik. „Pol lehe sva le rešila!" je naporno dihal oče, ko sva ogledovala najin uspeh. Njegov obraz se je svetil od tihega, prekanjenega zadovoljstva. Od njivskih zar pa do grma, kamor bi morala priti, je bilo še za dober lučaj košenine. Svet ni bil posebno prida in je bil porasel z vresjem in pritlikavim grmovjem. Vselej, kadar smo tod kosili, je oče preklinjal slabo, nerodovitno zemljo. Zdaj pa, ko jo je bilo treba odkoličiti, mu je krvavelo srce. Ce sva prej lahko mejila v loku, sva zdaj morala priti k določenemu grmu ob gozdu. Sredi te košenine je rasla velika, morda že več stoletij stara lesnača, ki je rodila le vsako peto, šesto leto. Oče je spet šepetal, sumljivo oprezajoč za oskrbnikom: „To lesnačo morava rešiti." Ce bi količila v ravni črti, bi lesnača prišla kaka dva metra v svet, ki je bil obsojen na smrt. Oskrbnika še ni bilo iz goščave. Količila sva, kar se je dalo proti grmu. K sreči je bilo tod vresje precej zaraslo in se količki od daleč niso mogli dobro razločiti. „Rešena je!" se je oddahnil oče, ko sva nekaj pedi od nje zabila novo mejo. Od tod sva se šele bližala grmu. Ko sva bila gotova, sva počakala na oskrbnika. Bila sva prepričana, da je zdaj sekanje polja končano; dve tretjini sta bili že zapisani vragu in kar je ostalo, je bilo le še polje okrog hiše, ki je z novo mejo vred z malimi, neznatnimi izjemami bilo skoraj pravokotno. Le na eni strani so majhne jame kakor debeli jeziki segale v gozdni obronek. Ko se je oskrbnik vrnil iz grmovja, sva šele razumela, kaj je tam stikal. „Tako, to je zdaj gotovo! Zdaj pa bomo še te jezike tu doli .prirezali!" Pokazal je z roko navzdol čez jame, ki so bile še v senci. V meni je zavrelo, oče pa je skoraj zagrgral: 500 „Ali bodo tudi te jame šle..." „Dobro!" je tedaj zavpil oskrbnik; „recimo, da ti jame pustimo, toda graščina te bo postavila na cesto. Kaj imaš potem ti od teh jam in od vsega tega?" „Gospod, mi ne smemo le na nas gledati! Tudi tisti, ki bo za nami prišel na Srotejevo, bo moral živeti..." Oskrbnik se je nekoliko zamislil nad očetovimi besedami. Menda so mu bile pretežko razumljive, ker je zraven nejeverno stresal z glavo. Medtem sva z očetom strmela doli na jame in njihove tepke, ki se jih je še držala jutranja mokrota in je vanje uprto sonce spletalo po vejevju čudovite biserne vence. Močne in sočne so stale tam, pripravljene, da se razcvetejo in rodijo; oba sva se spomnila rezkega, hladilnega soka, ki so ga dajale, in ob misli na njihovo smrt naju je zapeklo v grlu. Oče je znova začel: „Poglejte te tepke, gospod! Ze poganjajo in kmalu bodo en sam velik cvet. Ali jih ni škoda uničiti, ko bi vendar tako rade živele in nam pomagale...?" Mogoče je pri teh besedah tudi oskrbnika poščegetalo po grlu in se je zraven domislil tistih neštetih mer piva, ki jih je skoraj vsak večer zvračal vase. Toda ker je mogel to delati tudi brez teh naših tepk, ga je ščegetanje hitro minulo in z odločnim glasom je zarezal v naju: „Zdaj mi je pa zadosti! Ali sem prišel sem ukazovat, ali pa z vami barantat za to zemljo. Ce nočete ubogati vi, bo pa kdo drugi...!" Oče je začel ves jezen količiti, kakor je zahteval oskrbnik, naravnost po sredini jam, ne glede na to, ali bo kako tepko mogoče rešiti ali ne. Tudi jaz jih v svoji žalosti skoraj nisem opazil. Zadnji kol sva zabila tik ob deblu najlepše, najbohotnejše in jo s tem obsodila na pogubo. Ko je oče poslednjikrat zamahnil s sekiro, se je vzravnal, pogledal oskrbnika, potem pa pokazal na zadnje količke, ki sem jih jaz nosil v naročju, in z glasom blazneža zatulil: „S količki, ki so ostali, si pa lahko riti zabijemo ..." Kramohi smo vedeli, kaij nas čaka: kmalu ne bomo več najemniki, ampak delavci, navadni graščinski delavci. Ob saditvi polja smo imeli v hlevu sedem glav govedi. Nekaj let bo še mogoče rediti kak rep več s pomočjo košnje med nasajenim košovjem, ali razprodaja živine se bo že koj začela, vsako leto eden ali dva repa in v treh, štirih letih, ako bomo dočakali, bo ostala mati sama z dvema kravama in otroki pri hiši, mi bomo pa koso in motiko zamenjali s sekiro in s cepinom. Živeli bomo kakor živijo drugi lesni delavci po naših glo-bačah in planinah. Cez teden drvariš in se dereš: „Vard-e-e-j," v nedeljo pa se spraviš v dolino, kjer piješ, si napolniš cekar in se potem spet vrneš v planino. Sicer tudi najemniško življenje ni z rožicami nastlano in delavec češče kaj boljšega poje, kakor pa najemnik, toda kar je lepo, je to, da si svobodnejši, kakor pa delavec. Najemnik odrajtaš svoj del graščini in potem obdeluješ zemljo, kakor se ti zdi. Oskrbnike in gozdarje že še preneseš in ni tako kakor pri delavcih, kjer stojita palir in mojster vedno za teboj. Malo svobodnejši si in to je v življenju mnogo ... 501 Vendar nas ni žgalo samo to, žgala nas je tudi poguba zemlje, ki se je godila vpričo nas. Kruha je v naših krajih bilo itak malo, zdaj pa ti pride nekdo, ipa ti zamahne z roko tja po polju in ni ga več, namesto kruha za siromake raste tam kruh za gospodo... To nas je bolelo še bolj. Oče je kmalu prebolel svojo jezo in je znova začel tuhtati o usodi gozdu zapisanega sveta. Ze prvo noč se je spomnil jame in njenih tepk. Zgodaj zjutraj, ko se še ni bilo bati koga iz graščine, je šel v jame in je prestavil zakoličeno mejo za toliko v zunanjščino, da je rešil kar cele tri tepke in nekaj košev trave. Tudi mejo ob njivi na brezju je malo popravil; njive seveda ni mogel rešiti niti malo, toda rešil je žare. Delal je sicer račun brez krčmarja, vendar se mu je to delo to pot obneslo: ko so prišli delavci s sadikami, ni bilo z njimi oskrbnika, ampak jih je vodil star graščinski preddelavec. Staruh in oče sta se dobro poznala. Dasiravno je staruh sicer pri vsaki priložnosti dal očetu razumeti, da uživa graščinsko zaupanje, je vendarle bil dostopen tudi za druge reči. Oče je poznal njegovo strast do pijače. Povabil ga je v klet in ga začel zalivati z vinom. Potem mu je začel govoriti: „Čez par let ga ne bomo več pili, ker nam je graščina vzela jame... Skoda, škoda... Čisto ob meji rastejo tri najlepše tepke — ko bi se le te na nekak način dale rešiti... Kaj praviš, staruh?" Staruh je pil, zraven pa momljal: „Pusti, Kramoh, nekako bomo to že uredili..." Staruh je imel med saditvijo tako rekoč pijačo na pipi, a oče ni rešil le še nadaljnjih treh tepk, temveč je na vsej novi meji skrivoma pretaknil količke za dva tri korake v graščinsko škodo. Veliko to sicer ni bilo in se je komaj poznalo, toda nekaj je le bilo. Oče in jaz sva morala pomagati saditi. Za naju je bilo to pravo rabeljsko opravilo, vendar sva našla uteho za to; oče me je koj od kraja skrivoma potegnil na stran, vzel sadiko iz naročja, ji z nohti odščipnil srčno koreninico in mi zašepetal: „Tako delaj z vsako, pa se bodo ti hudiči posušili..." Navadil sem se in kar v predpasniku ščipal sadikam srčne koreninice. Zvečer sem se že hvalil očetu. Čez nekaj dni je Srotejevo polje pokrila gosta mreža samih luknjic in jamic, sredi katerih so se cimile omražene nam smrekove in mecesnove sadike. Takoj po saditvi je kakor nalašč pritisnila suša in nasajeni mlaj ni mogel nikamor. Ves zaskrbljen je hodil oskrbnik po 'nasadih in tarnal: „Kramoh, ali bo skoraj dež? Ti se bolj spoznaš na megle." „Včasih sem se, danes pa ne več!" je odgovarjal oče nakremženega obraza, a veselega srca. Toda kmalu smo bili za našo škodoželjnost grdo kaznovani: nekega dne so prišli dninarji iz graščine s škropilnicami zalivat ovenele sadike in tudi midva z očetom sva morala pomagati. 502 Počasi so nasadi oživeli; kakor oče sem tudi jaz skrivaj hodil med njimi in skušal spoznavati tiste, ki sem jih zasadil. In res sem z veseljem ugotovil, da mnogo teh sadik ne raste. Ves mogočen sem se bahal pred očetom: „Moji ne rastejo." Nekoč je oskrbnik našel nekje v grmovju cel šop poruvanih sadik in jih je prinesel kazat očetu, hoteč izvedeti, kdo jih je poruval. Oče se je rotil, da jih nismo mi, ker čemu bi to delali, meni pa je postalo vroče, ker sem menda bil tako nepreviden in nisem uničenih sadik bolje skril. Toda oskrbnika le nismo mogli premotiti. „Ne morem sicer nič reči, ker vas nisem zalotil," je vpil in nam žugal s prstom, „toda meni se zdi, da ste vi pravi Kramohi. Pazite, da vas ne zalotim. Vsak koš bo veljal enega kovača." Odslej smo bili bolj previdni, opustili pa uničevanja nasadov nismo. Bili so naši največji sovražniki in napovedali smo jim boj, akoravno smo vedeli, da bitke ne bomo dobili. Nekega dne je oskrbnik nenadoma prignal našega Foltuha na dvorišče, držeč ga z eno roko za uho, v drugi pa šop izruvanih sadik. Foltuh je pasel nekje okoli nasadov, kjer ga je oskrbnik zalotil pri pipanju sadik. „Tako, Kramoh, zdaj sem vas pa dobil, zdaj se ne boš več izmotal iz mreže!" se je drl gozdar nad očetom. Oče je bil tiho, kaj pa je hotel reči? Čudno se mu je zdelo le to, da je bil oskrbnik kljub vsemu tako zelo miren, čeprav je bil v takih zadevah jezast in nasilen. Oskrbnik je mirno nadaljeval: „Kramoh, fanta mi boš tu pred očmi kaznoval. Kolikor je sadik, tolikokrat bo zapela palica. Ako ga ne boš ti, ga bom pa jaz." To je bila za našega očeta nadvse kruta zahteva; sam nas je sicer tepel, da je moral včasih zraven počivati, nikdar pa ni dopustil, da bi kdor koli položil kriv prst na nas. Stal sem blizu očeta in sem videl, kako ga »preletavajo barve in kako si v zadregi grize ustne. Bal sem se, da bo zdaj, zdaj počilo in da se bo postavil na Foltuhovo stran. Namesto tega je čez nekaj časa dejal s preudarnim glasom: „Sam ga bom kaznoval!" Oskrbnik je bil iznenaden in je široko odprl svoje oči. „Koliko košev je?" je mirno vprašal oče. „Devetnajst!" je dejal oskrbnik s pridržanim glasom. „Moram zašteti!" je menil oče, se sklonil za sadikami ter jih začel šteti. Vsako, katero je odštel, je zagnal na tla. „Devenajst!" je vzkliknil, ko je vrgel zadnjo od sebe. „Foltuh, kje si? Pojdi sem!" je zaklical, ne da bi se ozrl za otrokom. Foltuh, ki je dotlej stal za očetom, je skočil predenj. „Tukaj sem!" Oče je mimogrede izdrl iz stoga drv primerno habino, pripognil Foltuha k sebi, mu zašepetal s pritajenim glasom: „Vpij, kolikor hočeš — toda molči...!," 503 nakar ga je začel biti s habino po zadnjici. Ni nameraval prehudo tepsti, toda pod njegovo težko roko so bili udarci že sami od sebe mastni in težki. Foltuh se je zvijal in kričal: „0 jej, o jej...!" Oskrbnik je bledega obraza stal ob strani. Meni se je zdelo, da se komaj drži na nogah. Razen mene je gledala kazen tudi mati z ostalimi otroki, toda nobeden ni strnil z očmi, edino kar se je slišalo, je bilo žvižganje habine in bolestno Foltuhovo ječanje. »Devetnajst!" se je zadri oskrbnik, ki je štel udarce. „Dvajset — da boš pomnil!" se je s še močnejšim glasom zadri oče in od samega navdušenja, da se je Foltuh pred oskrbnikom tako dobro držal, še dvaj-setič zamahnil po vdajajoči se Foltuhovi zadnjici. Foltuh ni nikogar izdal. Oskrbnik še ni bil na cesti, ko se je Foltuh zasmejal z razbitim glasom in s solzami v očeh: „Oče, košev je bilo dvakrat toliko, pa sem ostale o pravem času skril...!" „0, ti kramoh kramohasti!" se je zarezal oče, za njim smo se zasmejali vsi, kar nas je bilo na dvorišču. Potem je vzkliknil oče skoraj s prešernim glasom: „Foltuh, ti junak, veš, koliko si prislužil?" „Koliko pa?" je vprašal ta bahavo in še vedno solznih oči. »Devetnajst kovačev...!" Košnje med nasadi smo se bali kakor glavne spovedi, ko se morajo vsi grehi povedati. In res je bila prava muka; mahati nisva z očetom smela, kakor pri navadni košnji, ampak tako rekoč s kosami žeti. Sadike so bile prerasle s travo in če je nisi hotel pokositi, si jo moral prej odkopati, pa še tedaj se je zgodilo, da si jo krenil. In vsaka sadika enega kovača...! Oče je zamahoval, enkrat, dvakrat, trikrat... a ko je zamahnil četrtič, je z vročim glasom kriknil: „As!" Kaj je bilo? Čeprav je prej natančno ugotovil, kje tiči prva sadika, je vendar že prvo zadel s koso in ji končal življenje. Bilo mu je, kakor da bi sam sebe zadel s koso, toda djano je bilo djano. Oče je pobral pokošeno sadiko, pogledal naokoli, če bi izza kakega grma ne prežale oskrbnikove oči in jo je nato hitro stisnil v žep. Spoznal je, da bo treba še pazljiveje kositi. In res je bil zdaj previdnejši. Spet je vzdihnil: „As!'\ toda sadika topot ni odletela, temveč ga je zabolelo pri srcu, ker ji je s koso prišel preblizu. Za njim sem se zakadil nad travo jaz; hoteč biti modrejši od očeta, sem prvi koš obtrgal z golimi rokami. Toda pri tretji sadiki sem tudi jaz bolestno kriknil: „As!" „Pazi na kovače!" je vpil oče. 504 Kosila sva dalje; skoraj pri vsakem drugem košu se je oglašal oče s svojim asom, kar je pomenilo, da je prišel s koso preblizu sadike in da je samo za las manjkalo, da ni zletela med pokošeno travo. Nenadoma pa je zavpil: „Asasa...!" To je moral biti pa že zlodej! In res je oče pobiral drugo sadiko. Gledal jo je nekaj trenutkov s sovražnimi očmi, nakar jo je molče stlačil v žep. Enako kakor oče sem delal jaz, le da so pri meni bili asi in asasasi gostejši, kakor pa pri očetu. Počasi sva jo rezala dalje in prepevala najino pesem: „As — as — asasa ..." „As — as — asasa ..." Kakor so naju pač koši, ti prekleti graščinski koši, zbadali pri srcu ... Tako sva pela skoraj teden dni, preden sva z velikim trudom obkosila in obžela vse košovje. In kako je to čudno: Košnja nama je tako prešla v kri, da sva celo ponoči med spanjem kosila. Posebno oče je pogosto stokal: „As ... as ... asasa ... as ...!" Kakor bi ga gadje pikali. Včasih ga mati ni mogla več poslušati in ga je zbujala, rekoč: „Saj ne kosiš, Anza saj ne kosiš med košovjem..." Toda komaj je oče zaspal, je že zopet začel tarnati: „Asasa ... asasa ...!" Se bolj kot košnja je bila paša prezapeljiva past, da ne bi otroci in živina padali vanjo. Seveda so otroci pasli tako, da je eden vedno stal na straži in gledal, da bi se kak graščinski človek od kod ne pritepel. Zvečer se je živina po navadi vračala lepo okrogla domov. Oče je izpraševal svoj lokavi rod: „Kje ste se pa tako nabasali?" „Pod njivo na brezju, pod jamami..." so prekanjeno odgovarjali pastirji. Naša mati je vedela, kaj se godi, in je včasih očeta svarila, toda oče je vselej zamahnil z roko: „Kaj pa morejo otrokom?" Ni pa predolgo trajalo, ko je oskrbnik že bil nad očetom: „Po nasadih pasete!" „Ni res!" se je branil oče. Toda oskrbnik je trdil, da ni neumen in da ga ni treba za norca imeti. Vendar si ni mogel pomagati. Za nas otroke pa je bilo to znamenje, da bo nekoč počilo. In res se je še prekmalu zgodilo. Najprej je nekega nedeljskega jutra zalotil mene. Pasel sem z bratom Nacuhom na polju za vrhom. Živina je mirno mulila travo, jaz sem pa ležal na robu in strmel v dolino pod seboj, koder je bela cesta tekla v svet. Vsega je bil kriv Nacuh, ki bi moral stražiti, pa se je nekam drugam zazijal. Nenadoma je izpod roba počil grozeč glas: „Ha, Kramohi, zdaj vas